Tribun "(Epizoda iz ruske revolucije.)"
Jože Župančič
Izdano: Slovenski narod 13. avgust 1922
Viri: 183
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Petrograd revoltira. Veliko mesto, sedež najmogočnejšega iz mogočnih, belega carja, je dvignil visoko rdečo zastavo, znak svobode, ki se je skopala v krvi tisoč in stotisoč mladih življenj. In ves je rdeč. Rdeča je carska palača. Zimni dvorec, rdeče so ceste od prelite krvi, rdeče so hiše in okna od plapolajočih rdečih zastav, rdeča so lica ljudi, ki drve in šume po ulicah, rdeča so srca, ki plamene v ognju novih, neznanih idej. Vse je rdeče. Rdeča je tribuna, ki jo je dvignil narod pred carsko palačo, ki jo obdaja nešteto rdečih zastav. Sto oken carske palače gleda kot sto mračnih, strašnih oči na to rdeče, šumeče morje pod seboj, gleda in strmi iz teh oči črna preteklost na rdečo sedanjost, tristo let gleda iz sto oken, tristo težkih stokov pada v to rdeče morje in dviga v njem tisoč burnih valov.

Iz rdečega morja se je vspel tribun. Ves rdeč je stopil na tribuno, popravlja si lase, ki mu pokrivajo vroče čelo. Narod molči. »Tovariši! Pal je naš bog, ki smo se mu klanjali tristo let. Mi stojimo danes pod stenami trdnjave, ki je kljubovala vetrovom in valovom stoletja, pa jo je gnev naroda porušil do tal. Khm, khm. Ko je bil ubit v Sarajevu avstrijski cesar — khm, ko je izbruhnila velika vojna Avstrije proti Nemčiji, Turčije proti Bolgariji in Srbiji — khm, Anglije proti Japoniji in drugih držav proti Rusiji — khm, takrat nismo bili še pripravljeni, danes smo pripravljeni pokazati celemu svetu, da prelivanje krvi ni nič drugo — khm, nego prelivanje krvi. Mi smo prvi, ki protestiramo proti prelivanju krvi. Zato pa, naj živi revolucija, naj živi proletarijat celega sveta!«

»Bravo, bravo, ura, ura!« Zašumelo je rdeče morje, zaplapolale so rdeče zastave. Narod pozdravlja tribuna. Od množice se oddaljuje mož. Na utrujeno čelo mu padajo sivi lasje. Misel mu blodi nekje v preteklosti.

»Če dovoli narod, stavil bi tribunu nekaj vprašanj.«

»Prosimo, prosimo!« Rdeče morje obrača razpaljene oči na moža, ki mirno stoji pred rdečo tribuno.

»Kje in kdo je bil ubit? Katere države so se borile in proti katerim? Kako utemeljuje tribun protest proti prelivanju krvi z rdeče tribune pred rdečimi cestami Petrograda od prelite krvi?«

Tribun stoji, iz oči mu šviga plamen. Jeza mu je skrivila usta v ironičen smehljaj.

»Tovariši! Premagali smo oboroženo buržuazijo, neoborožena pa še stoji pred nami in skuša iztrgati iz naših rok — khm, s krvjo priborjeno svobodo. Mož, ki je pravkar govoril — khm, je zastopnik te zahrbtne buržuazije, je poslan od nje, da razganja in preprečuje naše svobodne mitinge, največji uspeh naše revolucije. Borili smo se proti oboroženi buržoaziji z bajoneti, bajoneti naj odgovore ljudem, ki prihajajo med nas, da nam iztrgajo našo svobodo. Ubijte ga, ubijte ga! Urá naša velika revolucija. Urá proletarijat celega sveta! Doli z buržuazijo!»

»Urá, urá, ubijmo ga, ubijmo ga! prokletega buržuja!« Rdeče morje šumi in se peni. Zaplapolale so rdeče zastave, iz oči tisočne množice šviga plamen jeze in sovraštva. In vrglo je iz sebe rdeče morje svojo jezo, — k možu, ki je govoril pod tribuno, sta planila dva rdečegvardejca. Dva ostra bajoneta sta predrla utrujena prsa. Rdeča kri je brizgnila po rdeči tribuni, oči, ki so blodile v preteklosti, so zatisnile v sebi sedanjost …

Tribun stoji na rdeči tribuni. Is oči mu šviga plamen jeze, na ustih ironičen smehljaj. Rdeče morje šumi in išče nove žrtve.