Triglavan iz Posavja

Triglavan iz Posavja.

I.

V deželi Indiji — najlepše zgodbe se verše v tej čudoviti deželi — v deželi Indiji torej je živel mož, Triglavan po imenu. Vsak Slovenec je rojen jezikoslovec, zato je perva dolžnost zvestemu poročevalcu te resnične zgodbe, da reši učenemu bralcu najprej vprašanje, zakaj se je temu možu dejalo: Triglavan. Mnenja učenjakov o tej važni stvari so različna. Eni terdijo, da se mu je dejalo Triglavan, ker je imel tri glave. Ta izpeljava se človeku na pervi pogled prav verjetna, naravna zdi. Vendar nij prava. Nikjer namreč nijsmo našli zapisanega, dasi smo preiskali veliko starih knjig, da bi bil imel naš junak tri glave; nekateri, to se ve da samo hudobni ljudje, očitali so mu celo, da niti ene nema. Drugi menijo, da se imenuje mož Triglavan po neki gori, ki je stala na njegovi zemlji. Tudi tej misli ne moremo pritegniti. Indija ima sicer mnogo in visokih gor, a vendar nam nij znana nobena, katera bi imela enako ime. Najverjetneje se nam zdi, da je dobil to ime od tod, ker je imel svoja zemljišča v treh raznih krajih, namreč : v Posavji, Podravji in Pomurji. A prav za prav, doma je bil v Posavji, kjer je navadno prebival, zato se mu je tudi dejalo Triglavan iz Posavja. Moti nas tu samo to, da nahajamo v nekaterih knjigah zaznamovano, da je imel Triglavan majheno posestvo tudi v Posočji, torej v štireh deželah. To vprašanje moramo tedaj, da-si neradi, nerešeno prepustiti učenejšemu preiskovalcu, ter prestopiti k popisovanju našega moža.

Perva in najlepša lastnost Triglavanova je bila velika pobožnost, kakoršne bi v denašnjih popačenih časih zastonj iskali.

Vsako nedeljo, vsak praznik in sopraznik je bil pri sv. maši, in popoludne nij nikedar zamudil kerščanskega nauka; če je časi tu, zlasti poletni čas, malo pokimal in zadremal, upamo, da mu ne bode na slabo zapisano. Tudi v delovnik je smuknil, če je kolikaj mogel, k eni tihi maši. Očenašev in Češčenamarij je bil svoje žive dni toliko namolil, da je sv. Janezu, kateri baje take stvari v nebesih v velike bukve zapisuje, na Triglavanovi strani že prostora primanjkovalo. Da je svoje izpovedi vestno opravljal, in post po stari šegi ostro deržal, to so pri tako pobožnem moži samo ob sebi umeje. Zapisan je bil v bratovščino sv. škapulirja, inesingastega križa in živega rožnega kranca, in še v mnogo druzih bratovščin in sv. druščin, katerim vsem niti imena ne vemo.

Vsako leto enkrat, ko je bilo žito spravljeno , napravil se je na božjo pot na sv. Višarje, na sv. Tersat, na sv. Goro ali k sv. Jožefu v Ricmanjih, od koder je vselej prinesel domu obilo blagoslovljenega drobiža: podobe, molke, križe in druge take stvari.

Nikoli nij šel mimo znamenja na razpotji, da bi ne bil klobuka z glave snel, kolena pripognil, križa storil, očes kvišku povzdignil ter globoko iz serca zdihnil. Pozdravljal je, kogar je srečal, vedno še po stari, lepi šegi: hvaljen bodi Jezus Kristus! Kolikorkrat se je v perst urezal, spekel, v jezik ugriznil ali ob korenino spoteknil, nikoli nij pozabil zdihniti: bog se usmili ubozih duš v vicah!

Visoko je čislal in spoštoval vse, kar je bilo v kaki zvezi z vero ali cerkvijo. Če je zagledal g. župnika sto korakov pred sabo, že je potegnil svojo širokokrajno veho, ter deržal jo v roki, da so se gospod za njim skrili. Župnikove njive, kuharica, celo kobile, vse se mu je nekaj posebnega zdelo; tudi njim bi se bil skoraj odkrival.

Kar je videl tiskanega, vse mu je bilo sv. evangelje; sploh, kar se vere dostaje, mislil si je: bolje je malo več nego premalo verovati.

Vsako jutro je boga v posebni molitvi hvalil, da je v sv. katoliški cerkvi rojen. Ko je videl Žida na sejmu, mislil si je: ta je našega izveličarja križal, in plaho se ga je ogibal. Ko so mu bili enkrat v mestu luteranca pokazali, pogledoval ga je strahoma od strani in čudil se je, da je tako človeku podoben. A gotovo bi za ves svet ne bil šel v hudem vremenu v njegovi druščini čez polje, boječ se, da bi v njiju ne treščilo.

Mnogo bi vedeli še pripovedovati o Triglavanovej pobožnosti, a čas se nam zdi, preiti na drugo njegovo, enako hvale vredno lastnost, ki je bila s pervo v lepi harmoniji, in ta je: podložnost in pokorščina deželski gosposki. Davke je vestno odpravljal takoj ko so bili oklicani; ne da bi bil tako rad plačeval, — celo stisnenega so ga imenovali; a davki so se mu zdeli nek izviren greh, neka posebna božja kazen, in voljno se je udajal v božjo voljo, dobro vedoč, da se tudi s tem nebesa služijo. Pač terdijo tudi nekateri, da se je pečata in vojaka v hišo bal, kakor živega ognja; a nam se zdi, da ne smemo podtikati svetemu možu tako posvetnih nagibov. Indija je zelo rodovitna zemlja, kjer celo davki rasto od leta do leta, tako da kmet nikoli ne ve naprej, koliko mu bode kedaj plačati. Tako se je bilo tudi Triglavanu zgodilo enkrat, da je bil nekoliko krajcarjev premalo prinesel. Gospod davkar, osoren in oduren mož, kakor je sploh deželska gosposka v Indiji, zadere se strašno nanj, ter mu verže denar in bukvice serdito pred noge, in ubogi Triglavan je moral zopet drugi dan priti. Od tega časa je imel navado, da je vselej, kadar je prišel tist čas, vzel bukvice s police in ves svoj denar, kar ga je imel, ter koračil v božjem strahu v pisarnico, kar je zmirom nekako nevaren, a gotovo malo prijeten pot. V pisarnici je s klobukom v roki mirno in poterpežljivo čakal, da se je gospodu ljubilo zagledati ga, ter jezno vprašati, kaj hoče. In zdajci stopi naš junak k mizi, položi nanjo svoje bukvice in svoj denar, ter ponižno reče: nate, gospod! Vzemite, kolikor je treba." — In če je kaj denarja ostalo, pograbil gaje, ter šel vesel svojim potem domu.

Tak je bil Triglavan!

Poleg tega je bil dobrega, mehkega serca. Nikoli nij prišel zvečer berač pod njegovo streho, da bi ga ne bil k večerji poklical, slame mu za posteljo v hišo prinesel ter zjutraj še z žitom, moko ali salom obdaril.

Še veliko lepega bi vedeli povedati o Triglavanu; a kaj bi ga na široko hvalili, rajši postavimo sem lepe besede g. župnika, s katerimi so ga v izgled stavili svojim drugim ovčicam, rekoč:

Ko bi bil vsak kristjan, Kakoršen je Triglavan, Treba bi ne bilo b'riča Carju — meni ne hudiča! —

A kakor nij nobena stvar doveršena na sveti; kakor ima celo svitlo solnce svoje proge: tako nij bil niti naš Triglavan čisto brez vseh slabostij, in vesten zgodovinopisec ne sme, kakor ima rad svojega junaka, tudi teh zamolčati. Veroval je v čarovnice, nij se dal pregovoriti in iz glave si izbiti, da te pošasti delajo točo, kervavo mleko in druge take neprijetne stvari. V bolezni je rajši pošiljal vodo h konjederki, nego da bi zdravnika poklical. Pa take malenkosti so mu g. župnik radi izpregledali. A hujše je to, da je v nedeljo popoludne po kerščanskem nauku rad v veselo družbo zahajal. Izmed vseh evangelij mu je bilo tisto najljubše, ki govori: veselite se in od veselja poskakujte! Malo je manjkalo, da nij res možiček kar v cerkvi poskočil, ko je slišal te tolažilne besede.

Kadar se ga je nekoliko nalezel, a bilo mu ga je kmalu zadosti, tedaj se je jel bahati in tolarje po mizi metati; nemški je govoril, kakor bi rezal, in smodke je kadil. Govorilo se je celo, kar vendar nij verjetno, da si je enkrat s petakom smodko zažigal. Nazadnje je začel zdravice peti, najrajši pobožne: „v Kangalileji" ter enake, a časi še celo fantovske: „kaj maramo mi,« — „na gorenjskem je fletno," ali celo: „ne grem domu."

Često so ga vidili pozno po noči domu kolovratiti, in lepo ga je bilo baje gledati, kako ga je zanašalo, zdaj na desno, zdaj na levo, kako se je lovil ter zmirom na ravnost meril. In res, vselej je srečno do doma privozil; nikedar nij mogel kedo reči, da je Triglavana v jami ali v jarku poleg ceste videl.

Sploh, če primerjamo njegove čednosti in slabosti, treba je reči: Triglavan je bil mož po volji božji!

Imel je Triglavan mnogo, mnogo sinov, toliko da vam niti njih števila ne morem povedati; in ko bi vam povedal, verjeli mi ne bi. Živeli so Triglavanovi sini v Posavji, Podravji in Pomurji. A mnogo jih je bilo tudi raztresenih po vsem sveti, kjer so si kruha služili, eni belega, drugi černega, eni pa niti ovsenega ne.

Rad je imel oče Triglavan svoje otroke in pridno jih je v šolo pošiljal. Niso mu delali sramote; pridno so se učili, in ko so zveršili osmo šolo, stopilo jih je največ v duhovski stan, ker rekel jim je večkrat modri oče: » dominusvobiskum nikoli kruha ne strada, etkumspiritituo pa mnogokrat."

Bilo jih je vendar tudi nekoliko, ki se niso čutili poklicane v duhovski stan. Ti so šli v daljno tuje mesto v visoko šolo. In oče jim je dal na pot molitvene bukvice, nekaj denarjev, a mnogo dobrih naukov.

A nekateri izmed njegovih sinov — in to je edino žalostno v naši povesti — nekateri izmed njegovih sinov, ki so se izučili v visoki šoli, bel kruh jeli ter po gosposki se nosili, prevzeli so se ter sramovali svojega očeta, ker bil je kmet, in nosil je narobe kožuh in kratke hlače. In ko so prišli domu, niso hoteli z očetom govoriti po domače, kar je moža jako žalilo na stare dni.

Mnogo jih je tudi bilo, ki so zvesti ostali svojemu očetu, ki so ga ljubili ter z veseljem se ga spominjali v daljni tuji deželi, kjer so si stežka kruha služili. A njih ljubezen je bila tem več vredna, ker niso imeli nikakoršnega užitka od nje, da, stari oče jih je celo bil s časom pozabil ter komaj še vedel zanje in njih ljubezen.

Tisti namreč njegovih sinov, katerim ni bilo treba iti na tuje, kateri so bili vedno okrog njega doma, polastili so se bili s časom vse njegove ljubezni. Nij čudo! Stregli so mu po otročje in trudili se, izpolniti mu vsako željo. Kuhali so mu jedi, ki so mu najbolj dišale: ajdove žgance, kračo v ječmenčku in ob nedeljah svinjska reberca na kislem zelji.

V zimskih večerih, ko je sedel oča Triglavan po večerji na klopi pri peči, prinesel mu je Baltazar, najstarejši sin in ljubljenec očetov, kožuh in kučmo, Boštjan mu natakne mehke „copate" na noge, Štefan mu pristavi stolček pod noge, Jurij mu natlači pipo in Jarnej mu gre k ognjišču po žareč ogel ter mu pipo zapali. Tako mu strežejo vsak po svoje. Starček je bil svojih sinov vesel, in dejal jim je večkrat: vam se bode enkrat še dobro godilo.

In tako so bili vsi zadovoljni, ker eni so mu stregli iz same ljubezni, drugim je bilo do očetove pohvale, enim je bilo pa morda tudi malo na mislih njegovo imenje; a teh je bilo malo, in če jim je kedo to očital, jeli so se hudo jeziti ter dejali so, da je laž. Ker pa morajo sami najbolje vedeti, kaj delajo, verjemimo jim, da je tudi njih vodila sama ljubezen do očeta, a ne gerda samopridnost.

Posebno veselje je imel naš Triglavan do branja. »Dušno pašo« je že iz glave znal, »zlata jabelka" so bila mastna, da bi z njimi bil lehko zelje zabelil, in „sv. Genovefa" je bila umazana, kakor da bi jo bil štirinajst dni berač v svoji malhi nosil. Vendar se je vselej zopet jokal, kader jo je znova bral, da bi se ga bil kamen usmilil. Večjega veselja mu človek ni mogel napraviti, nego če mu je nove bukve prinesel.

Tako je šlo vse lepo v božjem strahu dan za dnevom brez posebne izpremembe, kar zapazijo enega dne zvesti, skerbni sinovi, da so jim oče nekako otožni, tihi; nič jih več ne veseli, ne diši jim pipa, in svinjske krače se komaj dotaknejo, da-si se tako lepo, vabljivo na zelju smeje. Poprašujejo ga, kaj mu je, ali mu naj gredo po zdravnika, ali kaj naj mu store, da se mu poverne prejšnja veselost.

Triglavan samo z glavo maje ter molči. Besedice ni bilo izpraviti iz njega. Žalostni so bili vsi sinovi, a zlasti pa Baltazar. On ni dal očetu miru, da mu razodene, kaj ga teži. Neki večer namreč, ko sta bila sama — a to se je večkrat zgodilo, kader sta imela kak poseben važen pogovor — razodene Triglavan svojemu sinu, da se mu vse pusto in prazno zdi, ker nema že dolgo časa novih bukev, da bi jih bral.

Večkrat, pravi mu, ko sem bil med gospodi (bil je namreč Triglavan jako spoštovan in čislan mož, zato so ga tudi gospodje radi imeli med sabo) slišal sem, kako so se pogovarjali o mnogih lepih bukvah, katere so pisane v tacem jeziku, da jih ne umejem, in na stare dni novega se učiti, to je težavno. Vendar me neznano mika brati take bukve, da mi ne bode treba sedeti in molčati med gospodo, kakor lipov bog. Posebno se baje v tistih bukvah bero tako lepe pesmi, da jih je krasota slišati, in pesmi so bile kakor veš, od nekedaj moje največje veselje. A kaj se če? Saj ni mogoče, da bi jaz kedaj kaj tacega bral!

Samo malo potrpite, oča, odgovori mu Baltazar s polajšanim srcem in veselim obrazom, kmalu boste imeli, česar želi vaše serce. Nobena stvar nam ni pretežka, nobena predraga, vse nam je mogoče, kader nam je izpolniti željo ljubljenemu očetu. Vse za našega očeta! Bog jih živi! Slava!

Ganjen poda Triglavan roko svojemu zvestemu, navdušenemu sinu, in čez dolgo časa zvedri in ugladi se mu zopet zgerbančeno čelo. Tisti večer še mu je šlo vse v slast, kakor že dolgo ne prej:

Na žgancih tropinje,
Pa kiselo zelje,
Bob, kaša, vse mine,
Vse shrusta in zmelje.

II.

Bil je Baltazar, kakor mno že dejali, najstarejši sin Triglavanov. Vsi so ga čislali in spoštovali, ker je bil pošten in umen mož. Oče ga je najrajši imel izmed vseh svojih sinov, in mnogokrat ga je pošiljal namesto sebe po posebnih imenitnih opravkih. Povsod se je moški in umno vedel, in po pravici je stavil Triglavan veliko upanje vanj. Tudi sosedje so ga spoštovali, in celo sovražniki, ki so ostro pazili nanj, niso mu mogli ničesar očitati. Bratje so ga čislali in ljubili, in sploh svojega očeta imenovali, ker zares je skerbel po očetovski zanje, ko so bili še manjši, in tudi potem, ko so bili že odrasli, ko ni bilo že več potreba, vedel se je rad, kakor oče z njimi.

Ko je zvedel, kakor smo videli, skrivno očetovo željo, bil je ves tih in molčeč, ves dan ni bilo besedice iz njega, in videlo se mu je, da nekaj imenitnega premišlja.

Vse dobro pretehtavši in premislivši pokliče zvečer, ko je bil Triglavan za pečjo zadremal, svoje brate v stransko izbo. Videč vse zbrane, stopi na klop, ter jame tako govoriti:

Bratje! Ljubezen do našega miliga očeta (bog jih še dolgo zdravega in veselega ohrani!) ljubezen do našega milega očeta je močna vez, ki druži in edini naša serca!

Ta ljubezen vodi vse naše dejanje. Ta ljubezen, bratje, vodi tudi mene zdaj v tem, kar bodem govoril. (Dobro!)

Ljubezen, govori sv. Pavel, je potrpežljiva; a bratje, ta potrpežljivost ima svoje meje. (Dobro, tako je!) Bratje! mi ljubimo svojega očeta, in vemo zakaj; on ljubi nas, in ve zakaj. Njegova ljubezen nam je nad vse, ne smemo torej in ne moremo trpeti,niti ne bodemo trpeli, da se našemu očetu bližajo nevredni, malopridni potepuhi, da nas, medene besede v uho mu šepetaje, s časom čisto izpodrinejo in pahnejo iz njegovega serca. Kedo nam more reči, da si nismo v potu svojega obraza prislužili njegove ljubezni? (Dobro, dobro!) Zatorej, bratje! taka je moja misel, in gotovo tudi vaša, saj vi vedno in povsod mislite, kakor jaz; a kaj pravim, mislite, kakor jaz? Saj še misliti vam ni treba, jaz mislim za vse. A kedor hoče kaj misliti tu, ta naj se pobere iz tega čestitega zbora, on je izdajalec.

Pri teh besedah, ki jih je Baltazar bolj kričal nego govoril, vstane velik hrup po zboru, vse vprek kričijo: dobro, dobro! Tako je! Istina! Tu se nič ne misli; Baltazar misli za nas, on je naša glava. Bog živi Baltazarja! Slava!

Ko hrup potihne, prične zopet Baltazar:

Bratje! znano vam je, kako radi bero naš oče; mika jih vse, kar je znanja vredno, radi se podučujejo, radi se tudi pošteno razveseljujejo. Kar so pa imeli knjig, prebrali so jih že vse po večkrat, kakor veste, in zdaj so čisto brez dušne hrane. Zdaj veste, zakaj so dalj časa že tako otožni, da se jim nič ne ljubi. Moja ljubezen do očeta mi ni dala miru, premišljeval sem ter si belil glavo, in nisem miroval, da sem prišel stvari do korena. In kar sem našel sam, to so mi oče potrdili.

Bratje! vedno smo si prizadejali ustreči vsaki želji našega ljubljenega očeta; ustreči hočemo tudi tej. Mi hočemo spisati očetu knjig toliko in takih, kakor si jih žele; mi, pravim, in drug nikdo. Kaj jih ne moremo, kaj jih ne znamo, kaj jih nečemo? Mi vse znamo, vse moremo in hočemo, kadar in kjer je treba očetovi želji ustreči! (Dobro! dobro! Vse znamo!) In veste, bratje! kaj bode iz tega? — Oče nas bodo tem bolj čislali in ljubili, nas in drugega nikogar!

Da pa bolje dosežemo ta svoj blagi namen, naznanim vam ob kratkem svoje misli, kako bi se ta stvar najbolje začela; a vi poslušajte, ter sklenite soglasno, kar vam nasvetujem.

Mi vsi, ki smo nocoj tukaj zbrani, združimo se, kakor sem dejal, v ta namen, da očeta ljubimo, da jim strežemo, a posebno da jim knjige spišemo. (Dobro! dobro!)

Bratje! podajmo si roke, stopimo ter napravimo živo seč okolo našega očeta, da se mu nikdo ne more približati, nikdo z njim govoriti, nikdo mu knjige prinesti! Oče bi se razvadili, in ne čislali bi več naših knjig, kakor so vredne. (Dobro! dobro! Istina!) A kdor še pozneje želi stopiti v našo bratovščino, mora prinesti meni, ki me izvolite za starešino (volimo, vsi soglasno!) Dobro, tako je tudi vaša dolžnost! Meni torej prinese pisano prošnjo, a priložiti ji mora rojen list ter spričalo uboštva, in da so mu po postavi koze cepljene. Jaz mu pretipljem potem serce in obisti, in če ga spoznam v tej preiskavi, predložim ga vam, da ga sprejmete v našo bratovščino. (Dobro! dobro!) Kadar pa je sprejet, mora v naši druščini očitno priseči to prisego, katero sem, da se laže pomni, jaz sam v lepe verze spravil. Slove pa tako:

Po suhem vedno in po blati
Za vami zvesto čem stopati,
Po vaše misliti, pisati,
Ter govoriti in molčati;
Napenjati se pri debati,
Kedar se prazna slama mlati,
Po vaše kašljati, pljuvati,
Lepo se in grdo deržati,
Sedeti, jesti, piti, spati,
Na strani ali vznak ležati,
Jokati se in se smijati,
Skakati z vami in plesati;
Repenčiti se in se bati,
Poditi in pete kazati;
Hvaliti, grajati, psoviti,
Ter: slava, živijo! kričati;
Po glavi, rebrih mu dajati,
Kedor nam našo slavo krati!
Roke, noge si dam zvezati,
Ter z mlinskim kamenom na vrati
Na dno morja se pokopati,
Ko vas bi hotel kdaj izdati!

Tako se mora zavezati. (Dobro! dobro!) Med sabo smo si prijatelji in bratje, pomagamo si ter podpiramo se v besedi in v dejanji. A kedor ni z nami, on je zoper nas, in gorje mu, kedor je naš sovražnik. Kakor konji proti volku, obrnemo se vsi proti njemu in ne bodemo mirovali prej, da je po polnem uničen, in kader že nič več ne dihne,potem mu damo še vsak eno od zadaj. (Dobro! dobro!)

Pisati sme pri nas vsak, kdor zna črke delati. Ne gleda se na slovnico in pravopis, nego na serce.

Spisi morajo biti taki, da jih sme človek brati na veliki petek ali tudi pred obhajilom tisti večer. (Dobro!)

Kedor izmed nas kaj spiše in tiskati da, imenuje se „pisatelj«, in sicer, dokler ni napisal tiskane pole ali pet drobnejših pesmi, imenuje se „nadepolni", a če več, pravi se mu »slavni". Pesniku pa je največja čast, če se imenuje „mojster pevcev". (Dobro!) To sem naredil tako, da ne bode kake zamere, ker po izkušnji vem, da pisatelj je silno občutljiva božja stvar. (Istina!)

Spisi se bodo naznanjali in pretresovali v »Drobnicah"; samo po sebi pak se umeje, da se bode samo hvalilo, vse hvalilo, saj pri tako umnih in poštenih možeh se niti misliti ne more, da bi kdo kaj napačnega spisal. (Pravo! pravo!)

Da se pa naše pretresovanje svetu ne bode zdelo površno, pristransko, sme se tu pa tam omeniti kak tiskaren pogrešek, in pa, to da malokrat, kaka nedolžna „oblika."

Na priliko tako le:

„Naš neutrudni, slavni pisatelj, gosp. Slamorezec, dal je zopet na svitlo knjigo, katera se gotovo vsakemu močno prikupi." Po tem se sme ob kratkem povedati, o čem knjiga govori. Nazadnje se pristavi: jezik je čist in gladek ter tudi prostemu človeku lahko umen (četudi ni res). Tisk in papir g. Prelaznika sta, kakor zmirom, vse hvale vredna, in cena je tako nizka, da si more lepo knjigo vsak omisliti."

To nam bodi izgled kritike, po katerem se bodemo vladali, da ne bode zmešnjave in prepira.

Pa ne samo v pisanji, bratje si bodemo v vsem dejanji; hvalili se bodemo, kjer in karkoli bode mogoče. Vse, karkoli stori kdo izmed nas, bode lepo, dobro, vso hvale vredno. Vse drugo pa ne bode za nič. Hvalili pa se bodemo zato tako, da nas bodo nas oče bolj veseli, ker imajo take sinove.

Če kdo kje kaj očitno govori ali poje, karkoli si bodi, dejalo se mu bode v „Drobnicah": »slavo- in živioklicev in ploskanja ni bilo ne konca ne kraja"; — ali če je kaj šaljivega govoril: »od smeha je hotelo vse popokati." — To so vam krepki a lepi izrazi, ne? (Da, da! Izvrstno!) Vse sem sam naredil! Če se pa hoče komu najvišja čast izkazati, reče se mu: da je "zvonec nosil." Kako lepo na pr. bode se bralo v „Drobnicah": gospodična Milica Zapenčeva je tudi ta večer, kakor po navadi, zvonec nosila." (Dobro! dobro! Še boljši bi pa bil »borovž!")

Sploh gledimo, da pišemo po domače, prav na debelo, po kmetski; tiste olikanosti in politure ni nam nič treba, niti našemu očetu.

Kar tako spišemo, bode se imenovalo slovstvo ali literatura. (Živio, Slava!)

Bratje, veste, kaj je manjkalo našemu očetu? Slovstva jim je manjkalo, če tudi niso znali imenovati svoje potrebe. Zdaj jim je pomagano!

To naše slovstvo se res ne bode moglo meriti z druzimi, ni po velikosti ni po notranji vrednosti; bode pa, in to je največ vredno, bode pa čisto, nedolžno, otročje! In če bodo tudi naše knjige potem dolgočasne, da nekateri bralec pri njih zaspi, nič ne de, to spanje bode spanje pravičnega! (Dobro, dobro! Izvrstno!) Toliko o naši bratovščini sploh.

Ko je Baltazar končal ta govor s povzdignjenim glasom, obriše si pot z obraza, in globoko zdahne, ker jelo mu je bilo sape izmanjkovati. Bratje ga navdušeni obsujejo ter mu zapored roke stiskajo.

Čez nekoliko časa Baltazar zopet povzame besedo, ter tako govori:

Zdaj vam hočem pa še nekoliko bolj natanko razložiti, kako in kaj naj se piše, da bode našemu očetu po volji in nam na korist.

Bratje, podloga vsej izobraženosti, pervo in glavno delo vsake poštene literature je — pratika! (Čujte, čujte!)

III.

Pratika jo prvič prava visoka šola veroznanstva. V pratiki je lepo po versti razloženo vse cerkveno leto z vsemi nedeljami, prazniki in soprazniki, se štiridesetidanskim, kvaternimi in drugimi posti. Zaznamovani so vsi svetniki in svetnice božje, mučeniki in mučenice, škofje, spoznovalci in device, in pristavljena so evangelja za vsako nedeljo in vsak praznik posebej; skratka: v pratiki nahaja človek vse, česar mu je v večno izveličanje potreba.

Pratika nas dalje uči zvezdoslovja in vremenoslovja. Kaže nam vse solnčne in mesečne mrake, mlaj, ščep, prvi in zadnji krajec; uči nas, kdaj stopi sonce v strelca, kozla, devico in dvojčke; prerokuje nam, kdaj bode po zimi sneg — dež ali toča po leti.

Tudi zemljepisja se lahko iz pratike učiš, ker v njej so natanko zapisani sejmi vseh mest, trgov in vasi po vesoljnem slovenstvu.

Prijatelji računstva nahajajo v pratiki zaznamovane kolke za vse potrebe; lepa vrsta jih je, tako da so videti kakor logaritmi.

Za modroslovje, zlasti logiko, skrbe bistroumne zastavice, bistroumne, pravim, ker izhajajo iz bistrega uma in bralcu um bistre.

Nauk o kmetovalstvu, gospodarstvu in celo o politiki podajajo človeku zadnje strani; samo brati jih je treba.

Za slikarstvo je pratika prava narodna galerija (druge tako nemamo. Dobro, dobro!) ker nam z živimi podobami svetnikov in svetnic oko razveseljuje ter srce povzdiguje. Poglej, kristijan! sv. Kurenta, Olbenka, Ruperta, Urha, Martina, Mohorja in Fortunata, Gola, poglej sv. Marjeto, sv. Jedert, kake lepe, karakteristične, vzvišene podobe!

Tudi poezija ni pozabljena. Vsaka pratika nosi na čelu kratko, a krepko voščilo za novo leto v lepih gladkih verzih, tako da ima po moji misli vsak posten človek dovolj poezije na vse leto.

Pa kaj bi še dalje govoril? Pratiko hvaliti, to je tako, kakor rešeta v Ribnico nositi. Sme se reči, da pratika obseza sama vso vednost in umeteljnost, kar je je poštenemu človeku potreba, in ko bi šlo po mojem, ne pisala bi se razen pratike nobena knjiga! Po pravici torej naš oče visoko čislajo pratiko ter jo stavijo nad vse knjige na polico! (Dobro, dobro! Živela pratika!)

Ko je Baltazar končal prvi del svojega govora, vstane eden izmed mlajših Triglavanovih sinov, ter tako govori:

Da je pratika vse hvale vredna, to nam je znano vsem, samo nekaj me moti, kar mi je na uho povedal nekdo, ki je popotoval po svetu okrog. Ali je res, da naša pratika ni izvirno narodna? Tam v Gradci na Nemškem imajo tudi tako, samo v drugem jeziku; pokazal mi je eno, katere človek o prvem pogledu res ne loči od naše. To bi bilo strašno!

Tiho, kaj to tebe skrbi! Naš oče se no brigajo za take stvari. Tako zavrne Baltazar sitneža, ki ga je nepotrebno motil v govoru, potem mirno dalje beseduje.

O molitvenih in sploh pobožnih bukvah ni mi pač treba govoriti; naši duhovni bratje sami najbolje vedo, kako naj se pišejo. (Dobro, dobro!) Samo nekaj bi hotel opomniti. Kakor v cerkvi, tako naj bosta tudi v mašnih bukvicah spola ločena, zatorej bi svetoval, da se tudi še posebej spišejo za ženski spol. Kdo izmed nas prevzame to delo?

Jaz prevzamem, oglasi se nekdo, jaz vse prevzemem zastonj, samo da se dobro plača, tudi za srednji spol, če je treba! (Dobro, dobro!)

To bi bilo torej preskrbljeno, nadaljuje Baltazar. Nekoliko obširneje pa se mi zdi potrebno govoriti o poeziji. Naš oče, kakor vam je znano, imajo pesmi posebno radi. Treba jim je novih. Pesmi delajo posebno mladi ljudje, zato jim hočem nekoliko dobrih naukov podati, da ne zaidejo na kriva pota, da ne zagazijo v mlake in močvirje.

Očitno moram povedati, da nobena stvar, da-si imam toliko opraviti, ni mi prizadejala toliko skrbi in preglavice. Mislil sem in mislil ter glavo si belil, kako bi mogel človek, kateri pesmi dela, ogibati se reči, ki je posebno nevarna. Znano vam je, ki ste tuje pesmi brali, da skoraj v vsaki se prepeva ljubezen. Dolgo sem želel in do zdaj tudi upal, da se naša literatura čista in nedolžna ohrani ter se ne oskruni in okuži, kakor druge s posvetno ljubeznijo. Pa kako to stvar začeti? Ljubezni je liričnemu poetu potreba, kakor psu palice. Jaz sem sicer svetoval enkrat nekemu nadepolnemu mladeniču:

Ne poj ljubezni, to nam je ostudno,
Vsak ve, kako se ljubijo dekleta,
Glej, solnce, mesec, ta sta ti predmeta,
Visoka, čista, ta nam poj nevtrudno!

Ali ni to res? A ta paglavec — da bi ga griža! — razumel me je čisto krivo. Naredil je res tri pesmi na mesec in solnce, a kake! Rajši molčim.

Vidim, da ne gre. Treba bode kako drugače to reč začeti. Ljubezen čisto prepovedati pesnikom ni mogoče. Gledimo vsaj, da se tako nevarna, a vendar potrebna stvar samo toliko in tako rabi v pesmih, da se vsaj smrtni greh ne dela, in da more vsaj odrasli človek pesmi brati brez dušne in telesne škode.

Tu moram najprej opominjati in svariti mlade ljudi, kateri se hočejo na ta nevarni pot podati, naj se varujejo in ogibljejo tistega nesrečnega izgleda, ki ga jim je zapustil naš izgubljeni brat, ko je pisal ter na svitlo dal knjigo, polno posvetnih, nesnažnih pesmi, knjigo podobno tisti paganski čarovnici Kirki, katera je na strmi skali sedeč se svojim sladkim, zapeljivim petjem k sebi vabila pomorščake, ter jih potem v svinje izpreminjala. Pa kaj bi vam dalje govoril o žalostni prikazni, katera je vam vsem predobro znana; saj ta izgubljena dušica je že odgovor dajala v večnosti!

Poslušajte torej, kako naj bi se po moji misli najbolje delalo. (Čujte! čujte!)

Samo ob sebi se umeje, da ljubezen našega pesnika mora biti vselej nesrečna, nikdar uslišana; izvoljena njegova bodi kamnitega serca, prevzetna in ošabna, tako da ubozega pesnika mimogredočega niti ne pogleda, najbolje pa je, če ga celo ne pozna. (Dobro, dobro!)

Iz tega mu bode izvirala dvojna korist. Prvič iz take ljubezni ne more biti greha proti 6. zapovedi (To je res. Kako neki?) in drugič, nesrečni, zaničevani pesnik se vsled tega lahko in po pravici vedno joka, zdihuje in stoka; lica so mu bleda, vpala, lasje zmeršeni, in grede zdaj oči proti nebu obrača, tako da se mu belo vidi, zdaj jih poveša in v tla vbada, kakor bi šivanke iskal, in tako bodo s prstom kazali za njim rekoč: pesnik je, pojdite mu s poti. (Dobro, dobro in smeh!)

Svojo drago popisujoč naj samo govori o njenih „črnih« laseh, „modrih" očeh in rudečih licih, in če tudi še o njenih zapeljivih — ne, to ne gre! o njenih čarobnih ustnicah, a kar je dalje doli — bog ne daj, niti besedice ne!

Bližati se sme svojemu idealu samo na deset korakov, o posebnih prilikah sme ji tudi prinesti „robec", ki ga je izgubila na poti, ali „šopek" cvetja pomoliti; kader je posebna sila, dovoljeno mu bodi, dotakniti se celo njene obleke, a njenega života — nikedar, nikedar! Samo v sanjah sme ji časi roko, čelo ali celo lice poljubiti.

Po navadi pa naj se pesnik tako vede : po dnevi naj se izprehaja po cvetočih „livadah« poleg sladko žuborečega potočka, trga naj pisane cvetice, plete iz njih krasne vence, katere moči se svojimi gorkimi solzami, — toda ne preveč, ker solze so slane in škodijo cveticam. Ponoči pa naj povzdiguje proti nebu zaljubljeno oko ter svoje bolečine bledi luni toži; ali pa tudi, brez spanja po postelji se valjaje, naj zdihuje in stoka, kakor bi ga bolel zob ali trebuh, ter posteljo moči se svojimi gorkimi solzami. Če ne more sterpeti, naj vstane, kader luna sije, ter gre z liro pod pazuho pod okno, kjer ona spava, in tam naj prepeva svoje terpljenje, naj stoka in zdihuje, to se ve da tako, da ne budi spečih sosedov in da nema z nočnim čuvajem opravka.

Tudi mu nij po polnem prepovedano, da bi ne smel časi iti, če ima za kaj, v gostilno, ter tam piti in peti, a ne preveč razsajati, in vselej pred enajsto uro domu iti. Nikakor in nikdar pak ne sme črhniti besedice, iz katere bi se dalo povzeti, da je kedaj kolikaj sreče užil.

Kar se tiče jezika, priporoča se živo našemu liričnemu pesniku, naj vsako besedo, kolikor more, zmanjša in zdrobi. Tak drobiž je posebno po volji našemu očetu, ker imajo že stare zobe. In res take besedice se nekako posebno prijetno, milo in sladko glase. "Glavica, serčece, ročica, nožica, lasci" — to je tako, kakor bi človeka dete z mehko ročico po lici gladilo. „Cvetičica, seničica, pastiričica«, kaj nij to, kakor bi slišal ščinkovca žvrgoleti? Jaz vsaj moram reči, da so mi nekatero pesem, ki nij sicer imela nobene veljave, samo take besedice prikupile. (Res je tako!)

Sicer pa se človeku ni treba preveč truditi, če ne more ničesa iz sebe narediti, pa naj smukne skrivaj k sosedu ter naj vzame, česar potrebuje. To se sicer tatvina imenuje, a mi nismo tako na tanko. Naš oče se ne ozirajo preveč okrog po svetu, zato se jim lahko ukradena pesem za lastno ponudi. Tako n. pr. še zdaj ne vedo, da "popotnik pridem čez goro", ki ga tako radi pojo, je tuje blago; besede prestavljene iz nemškega, in napev od note do note narodna pesem francoska. A tega ni treba nikomur praviti. Saj ni, da bi moral vsak vedeti, "kam hodi Jurijček po zelje." — Toliko za zdaj o lirični poeziji.

Zdaj hočem pa še nekoliko — a čujte! oče v bližnji izbi so se zbudili, žlice in sklede ropočejo, hajdimo večerjat! Vse za našega drazega očeta! Bog jih živi! Živio! Slava!

Toliko smo do sedaj posneli Triglavanove zgodovine z velikim trudom iz starih indijskih knjig. Ako s časom naberemo še kako poglavje — preiskavanje je težavno in dolgočasno — ponudimo ga č. "Zvonovim" bralcem, samo če ga bode hotel sprejeti izbirčni urednik, ki sicer ne prinaša prestav.