Triglavska jezera
| Triglavska jezera Darinka Topolovec |
| |||||||||||
Siva megla je valovala okrog Triglava in ga skrbno zagrinjala našim očem. Mrzel nočni veter je ohladil ozračje in v zgodnjem jutru sva z Danico molče sedeli v jedilnici in gledali v neprodirno sivino. Vendar nisva obupavali, ker sva trdno pričakovali, da se bo megla dvignila. Dobro sva se že ogreli s toplim čajem, ko so prišli še ostali člani moške družbe; poslednji med njimi naš bradati znanec tov. Tratar ali domače planinski striček. Pri zajutrku so se oživeli še napol zaspani obrazi in veselo je bilo kramljanje. "Kaj se ti je sanjalo, Boško?" je vprašala Danica. "Pravijo, da se rade uresničijo one sanje, katere ima človek, kader spi prvič v tuji hiši. In ti še nisi nikdar spal pod Triglavom, niti ne v taki višini." — Nekoliko je pomislil, nato pa se mu je hipno razvedril obraz in je vzkliknil:
"Da, da, sanjalo se mi je. Lepe — zelo lepe sanje so bile, a tudi čudne so se mi zdele. — Bil sem v krasni dolini. — Visoke skalnate stene so jo mejile na eni strani, na drugi pa so se valovila skalnata, z macesni in planinsko travo porastla tla. In v tej dolini so ležala krasna temna jezera v tihem, resnem razporedu. Beli oblački so plavali visoko nad njimi in njih ploveče sence so begale preko temnozelenih zrcal, v katerih se je kopal ljubki solčni žarek. Jezerca so pela v svoji zibajoči igri valčkov, katere je toplo in ljubko poljubljalo jutranje solnce. — Vesel sem vzkliknil in stekel k jezercu, da ugledam v njegovi kristalni gladini svojo podobo. Domišljal sem si, da bi morala biti posebno lepa. — Tedaj je pa smehljaj jezera zatemnil ploveči oblak, ki je za hip zakril solnce. — Začudeno sem se ozrl. Iz ljubke planinske kočice, ki je stala par korakov nad jezerom, je prihajal planinec naravnost proti meni. Znana mi je bila njegova postava, le obraz mi je bil nekako tuj, vendar sem poznal oči. Klical sem si v spomin vse obraze, ki sem jih kdaj videl, a šmenta, prav takega le nisem še srečal. — Droben, gladkoobrit je bil ta obraz in oči so mu temno žarele. Ko je dospel do mene, me je resno pozdravil. Tedaj sem ga spoznal. — "Kje je pa Vaša brada?" sem vprašal ves začuden. Užaljeno me je pogledal in odgovoril: "Hotel sem se okopati v jezeru, pa je prišel gorski škrat — prijel me je za brado in jo izpulil! …" Solnce se je zopet smehljalo na jezerski gladini in prebudil sem se."
Pazljivo smo poslušali zanimive sanje in oči vseh so se uprle v planinskega strička. "Ne, moje brade pa ne dam, tudi gorskemu škratu ne," je zagodrnjal v svoje goste kocine, Danica pa se je zvonko zasmejala. "Kako nadaljujemo" — je vprašal resno striček, da prekine zabavo na njegov račun. — Sedli smo k zemljevidu in si pripravljali nadaljnji načrt.
Kot povratek s Triglava uporabljajo planinci najraje dve smeri in sicer čez Velo polje in čez Triglavska jezera. — S Kredarice na Velo polje, kjer se nahaja Vodnikova koča, prva slovenska planinska koča, je le eno uro hoda. Nad Velim poljem se dviga ponosno Vernar (2225 m) in Tosec (2275 m), ki slovita po bogastvu na planikah, najlepših planinskih cvetkah. — Prijazno je v mirnem zatišju Vodnikove koče, ko strme občuduješ nad seboj divno Triglavovo mogočje in veličino. — Z Velega polja vodi pot ali čez Konjščico ali Uskovnico na Srednjo vas in Studor ali po dolini Voje na Stare Fužine, kjer se potem združijo vse tri poti in privede lepa cesta čez dobre četrt ure k Bohinjskemu jezeru.
Mnogo zanimivejša je druga smer — po dolini Triglavskih jezer, akoravno precej daljša. Jaz sem jo imela v načrtu radi Boškota, da mu novincu pokažem kolikor mogoče največ zanimivosti. Veselo sta se mi pridružila oba dijaka in tudi striček je pritrdil, češ mu vsaj ne bo dolgčas …
Še se je valovila megla krog Triglava, ko je Kredarico veselo pozdravilo solnce in nas pozvalo — na prosto. V slovo je zadonela pred Triglavskim domom Ivotova harmonika. "Oj Triglav moj dom, kako si krasan" — Daničin močan glas se je pridružil in kakor v mogočni molitvi je zadonel iz naših grl jutranji pozdrav veličastnemu gorskemu očaku.
Jasno smo razločili stezico, ki je obkrožala Triglavski masiv ob njegovem podnožju in vodila na Aleksandrov dom. Mogli bi priti tudi čez Triglav, a g. Tratar se je odločno upiral eventuelni nameri: — izgovarjal se je z gosto meglo, ki se je pa dvignila že zelo visoko in obsedela prav na Velikem Triglavu. — Globoko pod Kredarico pa se je smehljala majcena Vodnikova koča na Velem polju in Tosec je s svojim tovarišem Vernerjem obupno kipel proti nebu kot v brezupni prošnji po rasti njihove višine. Od pašnikov Velega polja so ljubko pozvanjali zvončki goveje živine.
Čez četrt ure smo se poslednjič poslovili od Kredarice z glasnim vriskom, nato je nismo videli več. Prestopili smo malo sedelce in nato se je odprl nov svet onstran Triglava. V solncu ožarjena nas je vabila visoka enonadstropna zidana zgradba Aleksandrov dom (2408 m). Aleksandrov dom je razen Aljaževega doma v vratih najlepše zavetišče, katerega je zgradilo bivše nemško planinski društvo in ga poimenovalo — "Maria Theresien Huette." Ima prijazno lego, prikupljivo zunanjost ter izredno čistočo in snažnost v notranjosti. Opremljen je naravnost luksurijasno. Ves luksus pa občutiš šele, ko se v postelji ves izgubiš v mehkem puhu in perju. —
Dobro smo si ogledali impozantno planinsko stavbo, ki pa kljub prijetnosti in postrežljivosti oskrbnice beleži manjši poset od Kredarice; vzrok leži pač v oddaljenosti od skupne točke planinskih stez, ki se združujejo pod Triglavom, vsled česar je Kredarica mnogo bližja. Pač pa služi Aleksandrov dom izvrstno onim, ki si želijo odpočitka za par dni v planinskem miru in lepoti.
Po prodnatih tleh se zvije stezica precej strmo navzdol in se umiri pod Šmarjetno glavo, kjer pozdravi par klinov nesigurne planince ob v skalo urezani stezi. Nadalje je stezica popolnoma lahka in preprosta, le precej dolga. Valujoča se dviga in pada, obkroža skalnate kotlinice in se zopet vzpenja. Skalnata tla pokrivajo pogosto cvetoči mahovi, ki se smehljajo v pestrih barvah — belo, rdeče, rumeno; ljubke, rumene vijolice se boječe skrivajo med kamenjem in oranžno lisasti makec pozdravlja svojega belega druga. — Vijoličaste zvončice se neločljivo oklepajo skalnih kolosov, boreč se s poginom, ako bi jih skušal s silo odstraniti. Razveseli in navduši te pogled v tej skalni mogočni trdoti na majhno, ljubko prospevajoče bitje, skromno cvetko, ki zadobi tu svoj, pomen, v vsem svojem žilavem hrepenenju po življenju. Trohico zemlje, ki se je izgubila med kamenjem, varno in trdo oklepajo nežne koreninice in človek se čudi tej odporni sili, ki jo ima ta mlada cvetka v boju z viharjem in neurjem. — Kaj so bohotne vrtnice v dolini v primeri s temi malimi skromnimi cvetičicami, kaj pomenijo drhteči nageljni, napram ljubkemu makcu. Cveti v dolini nas zabavajo le mimogrede, kdo se zanima za vsakega posebej, ko jih je tolika množica; a tu v planinah te privlačuje vsak cvetek posebej, vabi te in vzpodbuja k vztrajnosti in človeku se zdi, da bi pobožal vsak cvetek posebej v njegovi kameni zibelki.
Ob koncu neke precej dolge kotline stoji cementen steber z vsekanimi črkami — proti naši strani SHS, a na nasprotni strani J. — Preponosno stoji ta mejnik na slovenskih tleh. Najraje bi ga pograbili ter vrgli tja daleč preko Soče v Italijansko deželo, toliko moči smo začutili ob pogledu nanj. — Bili smo na sedlu Dolič, kjer se križajo steze in planinske poti iz Trente in Triglava.
Nad Doličem se dviga debeloglavi Kanjavec (2569 m), na katerega vodi več poti: najlažji sestop je pa vsekakor iz Hribarce sedla po zaznamovani poti. Nekdaj se je pasla živina po raztresenih pašnikih, danes je pa paša opuščena, ker je dostop nepripraven. Vrh Kanjavca je od severne strani precej neznaten, vendar zahteva tura ravno pred vrhom nekoliko lahkega plezanja po strmih, pečnatih stopnjah. Bližnji razgled z vrha je krasen, posebno impozanten je pogled na Triglav, Razor in druge severne vrhove.
Dolič zapira na severu drnati, ne prestrmi Vršac 2194 m, ki pada na goriško-italijansko stran kakor odrezan in tvori zadnji del ostroge Kanjavca. Seveda je zdaj že na italijanskem ozemlju, akoravno na slovenski zemlji.
Nismo se mi mudili s pobližnjim raziskovanjem obeh vrhov, ker smo zavili raje od Dolič sedla proti sedlu Hribarica. Varno čuvajoče nadzorujeta oba grebena Kanjavca in Mišelj vrha ob strani sedla skromno, v strmih serpentinah speljano stezico, kakor bi jo hotela braniti pred pustošenjem. Dobrodošel je oddih vrhu sedla, kajti strmina do vrha sedla je še precej dolga in huda. Obenem je pa s Hribarca sedlom premagana zadnja vzpetina in nadaljnja pot proti Triglavskim jezerom pada ter se zniža do koče pri Triglavskih jezerih za 600 m.
Na drugi strani sedla smo prestopili v divji, skalnati svet, a kmalu se je odprla pod nami dolina, sicer skalnata, vendar malo valujoča. Veselo je vzkliknil Boško, ko je zagledal na dnu doline malo svetlozeleno oko — Triglavsko jezero. Nismo mogli več zadržati dijakov, ki sta se spustila kar naravnost po prašnatem pobočju navzdol in nam izginila izpred oči. Tudi mi smo jo mahnili za njima v glasnem razpoloženju … Jezerce je vstajalo vedno večje in večje iz svojega skalnatega okvirja, čim bližje smo prihajali. Tla so bila precej porasla s planinskimi rastlinami in ruševjem in Ivo in Stane sta se spravila na veliko skalo kraj jezera ter se pripravila k prijaznemu počitku, na toplem solncu. Tudi nam je prijalo ostati nekoliko pri tem ljubkem jezeru in si postreči s planinskim kosilom. Nahrbtnike smo raztovorili želodčnih dobrin in na skalnatih tleh je bil počitek izvanredno prijeten. Nahajali smo se na začetkom doline Triglavskih jezer. Triglav sestoji iz velikih pločnatih, globočnih in poševnih skalnatih klad s poševnimi zarezami ali poklinami. Stari pastirji imajo še v spominu, da so bile nekdaj bogato pokrite s pašniki in se je pasla tu okoli živina. Isti pojav opazujemo v vsej dolini in tudi na Komni. O vzroku gostovanja gobe smo se ustavili pozneje na Komni, kjer so nam tolmačili prijazni pastirji neprijazno dejstvo. — Tu v teh krajih, v tej dolini in na Komni naj bi živele po triglavski pravljici o Zlatorogu — rojenice s svojimi kozami …
Jezero, ob katerem smo sedeli, je odsevalo svetlozeleno radi množice svetlozelenega glena, s katerim je preraslo dno. To jezero se šteje kot tretje Triglavsko jezero in ga zovejo Zeleno jezero ali jezero pod Hribarco. Leži v gostični višini 1987 m. Po kosilu smo si hoteli ogledati še drugo jezero, ki leži nekoliko oddaljeno proti italijanski strani.
Odšli smo po razčlenjenih skalnatih ploščah in čez kakih 8 minut zapazili med divje razmetanim skalovjem jezero, večje in globlje od prejšnjega, obrobljeno s temnorjavim bregom. Jezero leži pod južno panogo Kanjavca in ga zovejo pastirji Rjava mlaka ali jezero pod Kanjavcom; turisti pa ga zovejo tudi III. Triglavsko jezero. Prvo jezero pa leži že precej globoko na italijanskem ozemlju pod Vršacem in do njega mi nismo mogli radi strogih italijanskih stražnikov.
Ko smo se vračali, smo opazili na golih tleh skromno kraljico planinske flore — planiko. Z nepojasnjenim navdušenjem jo je utrgal Boško in jo pobožno približal svojim ustnicam. Bila je njegova prva planika. Z vso varnostjo jo je nato shranil v svoji belježnici. Tudi midve z Danico sva našli par komadov redke cvetke, a cveti so bili majhni, nedorasli …
Čez eno uro smo zagledali pred seboj, pod orjaškimi pečinami Zelnate glave, krovno, azurno IV. ali Veliko jezero, največje izmed vseh ostalih. Precej visoko nad njim je po strmem pobočju speljana stezica, a breg onstran stezice je položnejši in zeleno poraščen z macesni. Dolina je zadobivala živahnejše lice; vedno več zelenja je iskalo naš pogled; na makovih prostorih je žilavo ruševje oddajalo skalne koralike in pluralike v tako ljudskih oblikah, da smo se čudili. Tudi trava je postajala čedalje bujnejša ter se proti V. jezeru razbohotila v prijeten planinski pašnik. Strmo kipe rastoča predišeča visoka, dolga Tičarica proti dolinici. Tu je izvirek kristalno čiste, izborne pitne vode. Njegova struga se proti dolenjemu koncu sicer razširi v kotanje, a vidi se gibanje vode in sliši žuborenje, ko izgine med skalovjem. Voda lega izvirka je prvi začetnik oziroma gornji izvir Savice. Ob koncu vodnišča me je sicer nekoliko dvignil in radovedno smo pridramili prijazno dedno kočo, ki nam je hudimano obračala svojo zadnjo stran. — Da smo ji pogledali v obličje, smo jo morali obiti in obstali smo pred lično verando ob 3. uri popoldne. — Krasno je sijalo solnce, na vsej dolini se je zibala njegova jasna svetloba v nepopisni lepoti, a pred kočo, par metrov pod njo, je letalo lepo, veliko ježevga, in za tem takoj druga. Vzhičen je obetal Boško pred kočo in ni mogel odtrgati pogleda od mamljive hiške. Toda g. Tratar, ki je pravkar prispel, mu je ukradel sliko. Zahteval je, da gremo prvo v kočo in se okrepčamo z gorkim čajem, on pa si mora pogasiti silno žejo. —
Vstopili smo. Gost topel dim nam je zavel nasproti in skoraj smo se ugladili bivanja v tem zakajenem prostoru. Soba je bila polna planincev, ki v živahnem pogovoru obiti ogromno mimo topolove megla, ki je valovila po sobi in jih opijala. Krepak "Zdravo!" nam je velel nameniti v pozdrav in dobrodošlico. — Sedli smo k dobrotni mizi, ki je bila edina še prosta in ljubezniva oskrbnica nam je postregla urno in točno. Po stričkovem mnenju pa je bil čaj prešibak, da bi utopil njegovo "silno" žejo, zato si je naročil kar pol litra "starine". Solnce in čisti zrak zunaj, sedaj pa še gorak čaj so žareče pobarvali naša lica in živahnost sosednje družbe se nas je oprijemala. Striček je neverjetno gasil svojo žejo in polastila se ga je živahna, že celo vsiljiva zgovornost. Moj predlog, ako gre z nami k "ruskemu grebenu" je omalovaževalno odklonil, češ, da mu je tu prav prijetno in da na grobove vobče ne hodi. Nisem mu prigovarjala, pustili smo ga, da se "odžeja". Mi pa smo pustili nahrbtnike na svojih sedežih in lahkih korakov zapustili sobo.
Divna slika je letala pred nami. V popoldanski sapici so se zibali blesteči valjčki in tiho pozvanjali sosedu drugega jezerca. Skalovita tla so preprezala košate rastlinice in sočno zeleni macesni so kipeli ponosno navzgor, — edino drevo v tej višini. — Na levi pa je kipela visoka Tičarica (2091 m); in njeni prodovi so se v strmem padcu zajedali v zelenečo globel, le malo nad jezerom. Opojen vonj planinske flore je plaval po vsemirju in uspaval duh pred skrbjo in bolestjo. Moral si se oživeti v neizraženo lepoto in tajnost vladajoče narave.
Dolina sedmerih jezer je krasna po svoji mikavni resnosti. Temna gorska očesa jo proslavljajo daleč naokoli, a njena flora, njen geološki sestav in oblika vabi planinca vedno iznova v svoje čarobno okrilje. Ob začetku, pod Hribarca sedlom je dolina še nekoliko resno-dolgočasna vsled svoje skalnate enoličnosti. V okolici koče pa, torej v višini 1683 m in nižje proti Bohinjskemu kotu postaja vegetacija bujnejša; sočne macesne nadomeščajo v nižjih višinah visoke, košate smreke. Nahajajo se mestoma trate tako bogate na živobojnosti in pestrosti ter mnogovrstnosti cvetlic, da jim težko najdeš enakih. Mestoma sega s cvetlicami na gosto posejana trava visoko nad kolena. Skalne police, redke ruše na stenah pa kar žare barv, ki jih pri flori v dolinah le težko najdeš. Kraljestvo Triglavskih jezer je zelo obširno in sega tja do Bohinjskega kota. Slavni planinec in pisatelj dr. Kugy je pisal o tem planinskem kraju: "In prišel sem v svet, ki me je s svojimi, morda najbolj globokimi vtisi očaral za dolgo vrsto let, do najpoznejše dobe. Pa ne s svojimi gorami, ampak s svojo dušo. Nisem ga takoj razumel: v julijskem okrožju, ki spada pod kraljevo krono Triglava, je gotovo najtežje umljiv. Kraševito višavje se niža od začetka le polagoma, nato pa se nenadoma prelomi v mnogokrat navpičnih stenah v globoki, temni kotel, v katerega najglobokejšem delu počiva Bohinjsko jezero. Na vzhodu je gorovje široko odprto in tu se vale črne, strnjene kolone gonilne bližje in bližje. Že drugi grad na zadnjih vinskih bregeh v gostosti. Tam pa ne xxxxxx ter pošilja svoje xxxxx nižine v skalnatih vrstah migenj. Enakomerno temno pridelane hite in umika medlično in xxxxx v vrhove. Tu pa jih zgrnejo gorski svet s svojim najboljšim orožjem, z duhtečimi viharji in padajočimi skalami s xxxx impozantnimi navali grušča in drugimi uničujočimi stranskimi visokoredko zime. Tam na skalovnatih tleh stoje živahno xxxinjami najopojnejšimi gorskimi bojevniki; z raztegnjenimi tlemi in daleč enoposteljnimi, gorskimi sobami zgrinjajo smrtne oprave; tam blede in trdne …
Vse vode teh pokrajin se izlivajo v Triglavsko jezero. Izgreble so si svoja tajna podzemska pota in sisteme kanalov. Tu in tam se zbirajo v malih jezerih ter se ozirajo tihih, temnih oči na gore, odkoder so prišle. Ponicujejo od jezera do jezera in boječe skrivajo svoj pritok in odtok v temi podzemlja …
Dolina Triglavskih jezer se ne zna smehljati; tako globoko resno so ji ustvarjajoče sile izoblikovale njeno obličje, ji izorale brazde in jo značilno poslikale. Tu gori biva samota. Življenje in šum sveta je tako daleč, da ne seže do sem. Ni tekoče vode, da bi te spremljala s svojim veselim petjem. Poslušaš, a slišiš le utripanje svojega lastnega srca. To je kraj, ako hočeš biti sam s seboj. Ne verujem, da je mogoče po teh potih pojoč potovati. Tam gori ne išči veselja, pač pa najdeš zbranost duha, globoko ubranost in trdno planinsko pobožnost …
In to prostrano ozemlje si je oskrbela jugoslovanska država za svoj nacijonalen park. Zabranjena je paša po cvetočih tratah, zabranjeno izsekavanje gozda; celo preobilno nabiranje cvetk je zabranjeno, ker marsikatera vrsta od njih že izumira. Dolina naj pač služi onim, ki znajo ceniti nje resnost, nje samotno lepoto. —
A tudi ta resen, samoten svet hrani žrtve divjajočega svetovnega požara. V njenem najsamotnejšem okrilju čakajo vstajenja. V bližini koče se nahaja tak preostali nemi obtoževalec vojne okrutnosti, "ruski grob." K temu grobu smo se napotili. Rumena markacija nam je bila najboljši vodnik. Osamljen v tej samoti leži grob, nekoliko nad VI. jezerom, oz. II. jezerom od koče. Šepetajoče mu pojejo nemirni valjčki večno uspavanko. Grob pa je vedno oskrbovan in krašen s svežimi cvetkami. Njegova zgodovina sliči zgodovini ostalih tisočerih, pozabljenih, izgubljenih, izginulih, brezpotrebno uničenih življenj. Mnogo, — mnogo je teh zapuščenih dokazov in prič okrutnih nasilstev v naših krajih, da mnogo, premnogo prič okrutnosti napram članom slovanske vesoljnosti. Kajti v onih časih je divjala borba germanskega elementa proti slovanskemu živju. V oni težki, dušeči atmosferi, prenasičeni smodnikovega prahu in razstrelilnih plinov, so izrabljali one, ki so padli po nesrečnem slučaju v oblast ene vojskujočih se sil, katere si je le-ta osvojila kot vojne ujetnike, za najtežja dela. — Pri nas je bilo največ vojnih ujetnikov slovanskega plemena — Rusov. Dolge vrste Rusov je uporabljala avstrijska vojašnica kot delavce pri gradnji cest, ki so vodile proti Italiji. Tako je cesta na Vršič zrastla iz znoja in krvi nesrečnih trpinov, istotako cesta iz Bohinja čez Komno mimo Bogatina na Krn, kjer so bile avstrijske gorske postojanke. Dva Rusa, izmučena vsled neprestanih naporov, stradajoča vsled pomanjkanja živeža, ki je še domači vojski primanjkoval in izpostavljena slabemu ravnanju (imela sta namreč brezsrčnega madžarskega zapovednika), sta sklenila ubežati ob prvi priliki na italijansko stran, torej k avstrijskemu nasprotniku. Pričakovala sta, da bosta mogla priti od tam kmalu domov v Rusijo, ker takrat je bila Italija Rusiji zaveznica. Neugnano domotožje ju je vzpodbujalo k temu smelemu načrtu. Videti in poljubiti ženo in otročiče sta si stavila za najlepši cilj. Neke temne noči sta izginila iz taborišča. — Nista imela sreče. Zašla sta in ujeli so ju na planini na Kraju ter ju zvezana prignali k VI. Triglavskemu jezeru. V planinski samoti naj bi zamrl zločin. Zapovedal jima je poveljnik male četice, da morata izkopati jamo, dovolj globoko za dve osebi. Tresoča se predsmrtnega strahu sta brez obotavljanja ubogala zapoved. S solznimi očmi sta nato pokleknila pred poveljnika, naj se usmili njiju otrok in žen, naj jima pusti življenje. — Kratko znamenje je bilo odgovor. Šest svinčenk je prodrlo še klečeča, v milost upajoča nesrečnika. Prvi se je zgrudil mrtev, drugi pa smrtno ranjen. Mudilo se je vojakom od mesta zločina, zato so vrgli še drgetajoči trupli v jamo in ju zakopali. Pastirji pa, ki so pasli svojo čredo okoli, so z bližnjega vrha opazovali ves dogodek. Ko se je izgubil odmev korakov v daljavi, so prišli bližje in pripravili grob. Nasadili so v mehko prst planinskih cvetk in pozneje prinesli lesen križ, a na skalo poleg groba napisali: "Ruski grob." Stalno so skrbeli zanj in pozneje je sprejela njegovo oskrbo prijazna oskrbnica planinske koče. Grob, ki naj bi bil izgubljen v zgodovini človeštva, je zrasel, zgodovina njegova se je širila v svet, prihajali so Rusi, sorojaki na obisk k nesrečnima žrtvama. Slovenski planinci so jima postavili leta 1923 lep, iz kamnov sestavljen spomenik z marmornato ploščo.
Sanjavo je strmel Bolko na okrašeno gomilo. "Tu grob!" — V tej božji prirodi spomin na smrt — spomin na minljivost. A vendar uprav v naravi človek pozablja, da je človek, — človek bitje, ki vstane iz nič in preide zopet v nič, ko se čuti kot sam ploveč duh, ki poljublja najvišje stvarstvo. In tudi gore so minljive … Vrh Tičarice je še pel svetlobno pesem solnca in nje dolgi, strmi prodovi so pričali "tudi mi ponosni vrhovi smo minljivi … " "Rad bi snival svoj večen sen v planinah, v sveži naravi, rad bi bil tudi po smrti združen s prirodo." Iz svoje belježnice je vzel svojo prvo planiko, pokleknil h gomili in jo vtaknil v rahlo prst. Spominu onih je doprinesel prvo žrtev — malo cvetko, prvo planiko, — sin vročega juga.
Precej smo se zakasnili; molčeči smo se vrnili v planinsko sobo. Niti dim nas ni več motil. Hoteli smo si preskrbeti prenočišč. A oskrbnica nam je izjavila, da ni vseled obilnega obiska nobene sobe več proste, na razpolago je še edino "skupno ležišče", kjer so prejšnjo noč prenočevali zagrebški planinci in planinke. Za skupno ležišče se smatra soba, v kateri je več postelj in so te postavljene druga poleg druge. Sprejeti smo morali, kar nam je bilo na razpolago.
G. Tratar se je že dolgo uživel v pogovor s sosednjo družbo in kakor smo opazili takoj na prvi pogled, je svojo žejo že dobro tešil … Družba pri sosednji mizi je bila zelo simpatična in kmalu se je razvilo tudi med nami prijazno planinsko kramljanje. Nihče se ni prav zavedal, kedaj se je pogovor umaknil veseli pesmi. Tedaj pa je Danica oživela. Njen krasen polen glas je plaval po vsej sobi in zatemnil ostale, tudi dobre glasove. Končno je prinesel Ivo še svojo harmoniko in razpoloženje se je razvilo v najprijetnejšo stopnjo.
Godba in pesem sta zazibali g. Tratarja v sen … Omotilo ga je vino. Gospod prijazne sosednje družbe je pomagal Boškotu, da sta ga skupno prenesla na njegovo ležišče. Danica je svetila. Postelj v kotu je bila že gotova, najbrž jo je pripravil dotični, ki je zadnji počival na njej. " Sigurno bo imel lepe sanje, ker je gotovo dama ležala pred njim na istem ležišču," je pripomnil Boško. — G. Tratar se je na postelji še malo preobrnil in spal dalje …
Zelo zgodaj je bilo, ko sem poklicala Danico in Boška, ako hočeta še zjutraj na Tičarico, kakor sta želela včeraj. Tiho smo odšli iz skupne sobe ob pol petih, medtem ko so ostali še pokojno snivali.
Jasno je bilo že, a dolina je še ležala v globoki senci; tudi vrhove še ni doseglo solnce, ki je komaj vstajalo iz svoje oddaljene posteljice. "Ako se požurimo, bomo imeli še solnčni vzhod na vrhu."
Nad jezerom je speljana markirana stezica preko prodnatega pobočja čez Tičarico in ovčarijo. V jutranjem hladu smo se kmalu ogreli in predno smo dospeli do prvih skal, nam je postalo že vroče. Tišina je vladala naokoli, le kamenje, ki se je prožilo izpod korakov, je glasno drseč motilo še zgodnje razpoloženje. — Skozi skalnati prehod smo kmalu stopili na obsežno, zeleno, travnato planoto, ki je bila nad skalami omejena z gostim ruševjem. Lep planinski pašnik se je razširjal pred nami in travica je bila posejana z ljubkimi planinskimi cvetkami. Mali cvetovi planik so se skrivali med travo in pa v malih šopkih razveseljevali oko.
Solnčna obla se je pravkar dvignila izza grebena pred nami. Mahoma je bila obsejana vsa rosnata trava, ki je veselje zaiskrila v tisočerih lesketajočih se kristalih in vse zelenje se je izgubilo v izpreminjajoči se luči. Nebo je žarelo že proti zapadu in solnce je pošiljajo že tako tople poljube, da nas je zazeblo, ako smo pogledali v senco. — Bil je diven solnčni vzhod.
Dolina pa je ležala v senci, jezero je temno počivalo …
V skalah smo opazili planike, velike zvezdice. Splezala sem v skalovje, da si utrgam par lepih eksemplarjev, a sem se tako nerodno zaplezala, da me skala ni hotela izpustiti. S silo sem se iztrgala in skočila na zelena tla, a s svojim skokom sem tudi temeljito strgala krilo. Spoznala sem, da bom imela dovolj dela, predno zašijem veliko rano in pustila sem oba tovariša na solnčnem vrhu, sama pa odhitela navzdol. Tiho sem vzela iz nahrbtnika šivalno pripravo in odšla na skalo k jezeru. Z vrha Tičarice sem začula vesel vrisk — Boško in Danica sta ležala v solncu. — Moja misel je splavala k njima …
Oba otroka narave sta ležala na vrhu drug poleg drugega in zrla v dolino.
"Kaj se ti je pa danes sanjalo?" je vprašala razposajeno Danica. "Danes? Skoraj se bojim povedati. Bile so lepe sanje zame in pod to streho tudi še nisem spal! Boš li huda, če povem odkrito?"
"Saj hočem, da govoriš istino! Zakaj me delaš radovedno?"
"Sanjalo se mi je, da sva bila v Dalmaciji in da si bila ti moja ljuba ženica. Bil sem tako srečen, da sem vriskal morju in pel z njegovimi valovi …
Zardela Je Danica.
"Seveda! Sanje! Saj se tudi včerajšnje niso izpolnile in se tudi te ne bodo, hvala Bogu!"
Njegova roka se je dotaknila njene in njena je strepetala. Tedaj ji je pogledal globoko v nje modro oko.
"Bi li ti bilo neljubo, ako bi se hotele moje današnje sanje izpolniti, Danica? Veš, bojim se, da bom odnesel v svojo vročo domovino poleg slike divnega planinskega raja tudi sliko njegove najbolj simpatične vile! …"
"Glej Darinko tam ob jezeru" — je vzkliknila ter se odtegnila odgovoru.
Potem sta mi izginila z vrha. Skoraj sem že zakrpala raztrgano mesto, ko je prišel iz koče g. Tratar. Naravnost proti jezeru je bil namenjen.
"Dobro jutro!" sem mu jaz vzkliknila nasproti. "Kako ste spali?"
"Hvala, dobro. Kaj vi ste že tako zgodaj vstali?"
"Bila sem na Tičarici. Ostala dva sta še gori, jaz sem se pa morala vrniti, da si zašijem raztrgano krilo."
"Dobro je da imamo šiviljo s seboj, le škoda, da nisem tudi jaz kaj strgan," se je pošalil striček.
Prišel je že čisto v mojo bližino. Tedaj pa sem opazila, da je njegova brada strašno čudno namazana v spodnjem delu obraza in deloma na levem licu, kakor bi bila na gosto posuta z zelenkastim prahom.
"Kaj pa imate na bradi?" sem ga začudeno vprašala.
Ogledal se je in potegnil s prstom po umazanem mestu, in glej, nekaj las je ostalo v roki. Začudeno me je pogledal.
"Ne vem, se bom takoj umil, pa bomo videli pozneje!"
Namočil je rotirasto umivalno vrečico v hladno jezero in se dobro umil — pa glej — polovico brade — las namreč — je ostalo na vrečici. Celo ono mesto, ki je bilo namazano s sivo maso, je izgubilo lase. Spodnji del obraza in leva stran sta bila popolnoma gola.
V jezeru je zagledal svojo strašno sliko.
Mislim, da sva se oba enako prestrašila …
Kako to? Kaj se je zgodilo? Napol prepaden strahu in začudenja se je vrnil v kočo. Sledila sem mu. Planinci so že sedeli pri zajtrku. Začuden je bil njihov pogled. — Nihče ni vedel rešitve.
Odšla sem v spalnico. — Na vzglavju g. Tratarja je bila razmazana siva masa, a poleg je ležala odprta, napol iztisnjena tuba. — Poklicala sem strička.
Sedaj je strmel tudi on … Vzel je tubo, iz katere se je očitno razlezla ona masa. Na njej je bil napis: "Taky krema."
V sobi je zaoril glasen krohot, ko so si ogledali tubo. Po navodilu na zadnji strani so spoznali v njeni vsebini — sredstvo za odstranjevanje nadležnih dlak.
Pa kako je prišla tuba na ležišče? …
Oskrbnica je rešila vprašanje. Povedala je, da je neka zagrebška gospodična, ki je prenočevala prejšnji večer na skupnem ležišču, zjutraj povsod iskala neko tubo, a je ni našla.
Rešitev je bila sedaj enostavna. Gospodična je pri pospravljanju postelje pustila tubo, ki je bila najbrž odprta, na vzglavju. Zvečer so pa položili težkega strička na ležišče, predno so jo pregledali in je striček prišel pri premetavanju na tubo, iz katere je izšla vsebina in se naselila na brado ter izjedla lase. Ko si je pa ubogi tovariš z mrzlo vodo izmil obraz, je spoznal svoj smešno strašni položaj.
Vsa jeza in zabavljanje ni moglo sedaj koristiti.
Nekdo od družbe mu je posodil aparat za britje in izginil je še preostali konec stričeve brade, na katero je bil tako zelo ponosen …
Ob jezeru je stal Boško in je gledal v temno zrcalo. Dolino je že pozdravljalo solnce. Tedaj pa je priplaval oblak in za hip je zatemnil solnce. — Ozrl se je Boško. Iz koče je prišel planinec, naravnost proti njemu je šel. Boško je ostrmel. Znana mu je bila postava, vendar tega obraza še ni videl. — Ko mu je došlec odgovoril na njegov "zdravo", — ga je Boško spoznal. " G. Tratar, kje je vaša brada?" In spomnil se je sanj. "Ali jo je odnesel gorski škrat?" "Zagrebški vrag pač!" je zagodrnjal, nato pa je pristavil: "To so napravile vaše sanje! …" "No, moje sanje so pač gotovo nedolžne pri tem."
In pritekla je Danica. Ni se zakrohotala, kakor bi kdo pričakoval. V koči je zvedela o dogodku. Stopila je k stričku, ga ljubkujoče pobožala po gladkem licu: " Za dvajset let ste mlajši. Koliko lepše izgledate!" "Pa kaj, ko me sedaj ne bodo več poznali. Preje so me povsod poznali po moji lepi bradi. Kdor me je le enkrat videl, se me je spomnil in tako sem bil splošno znan, Pa sedaj?" Žalostno je pomislil. — " Sicer pa, ali bi me marala sedaj, Danica, ko nimam brade in če vam tako ugajam?" "Malo, malo ste prišli prepozno," je šepnila vsa zardela in pogledala Boška.
Čez eno uro smo zapuščali prijazno kočo. — Pod VI. jezerom smo se ločili. Mi smo nameravali še na Komno in pridružila sta se nam oba dijaka, ostala družba pa je hotela mimo VII. ali Črnega jezera čez strmo Komarčo k Bohinjskemu jezeru. Z njimi je bil g. Tratar, ki je moral še zvečer na vlak. — Iskreno je bilo slovo.
"Nasvidenje!" je veselo odmevalo od skalnatih sten …