Trije bratje in škratelj

Škratelj v Novi Štifti Trije bratje in škratelj
Lojze Zupanc
Prodana dečla
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V Zadrečki dolini je živela revna kočarica, ki je imela tri sinove. Prvi je bil lovec, drugi je bil oglar, a tretji drvar; vsi trije pa so služili pri gorogranskem knezu. Mati je sinove lepo učila, a vse zaman; prvi je bil hudoben, drugi je bil zloben, tretji pa surovež.
Pa si je gorogranski knez zaželel pečenke in je poslal prvega brata na Menino planino, rekoč:
»Pojdi, lovec, na lov in ustreli najlepšega gamsa, da mi bo kuharica pripravila pečenko!«
Lovec je šel na lov. Hodil in hodil je po planini, pa je namesto gamsa srečal škrateljna, ki je potožil:
»Oj lovec, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš imel uspešno lov!«
Prvi brat pa je škrateljna nagnal:
»Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube! Za obilno lov bova že jaz in moja puška poskrbela.«
In še je ustrelil za bežečim škrateljnom. Ta mu je komaj komaj ušel in se skril v pečevje.
Še tisti dan pa je hudobnemu lovcu razneslo puško, ko je streljal na skakajočega gamsa. Praznih rok in s strto puško na rami se je pod večer povrnil v knezov grad. Knez pa ga je zgrdil in pognal iz službe.
Potlej je gorogranski knez poslal drugega brata v temne hoste Menine planine in mu velel:
»Pojdi, oglar, v hosto in napravi veliko kopo ter jo zažgi in skuhaj oglja, da me ne bo pozimi zeblo!«
Oglar je odšel v gozd, nanosil drv v kopo in jo zažgal, da bi skuhal oglja za grajske peči. Pa je prišel k njemu škratelj in ga prosil:
»Oj oglar, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš dobro oglaril.«
Drugi brat pa je zaklel in škrateljna nagnal: »Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube! Za dobro koparjenje bom že sam poskrbel.«
In še je vrgel kalanico za bežečim škrateljnom, ki mu je komaj ušel in se skril za debelo bukev. Še tisti dan pa je zlobnemu oglarju pogorela kopa v pepel, da ni v njem našel niti koščka oglja. Brez oglja se je pod večer povrnil v knezov grad. Knez pa ga je ozmerjal in nagnal iz gradu.
Nazadnje je gorogranski knez poslal še tretjega brata v temne hoste Menine planine in mu ukazal:
»Pojdi, drvar, v goro in posekaj najdebelejšo bukev ter napravi drv, da bo grajska drvarnica vse leto založena z njimi!«
Drvar je odšel v bukovje in posekal najdebelejšo bukev, potlej pa sedel na štor in se odpočival od težkega dela. Takrat se mu je približal škratelj in zatarnal:
»Oj drvar, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš uspešno sekal.«
»Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube,« je zagodrnjal tretji brat. »Jaz se najbolj zanesem na svoje močne roke in na ostro sekiro.«
Vendar škrateljna ni nagnal, temveč je vzel v roke torbo in hinavsko povabil škrateljna, naj pride bliže, da mu bo dal jesti.
Škratelj se mu je približal, takrat pa ga je surovež prijel za dolgo brado, zasekal v panj zaseko, vtaknil vanjo škrateljnovo brado in potegnil sekiro iz useke.
Tako je bil škratelj ujet. Milo je jokal in drvarja prosil, naj ga izpusti, ta pa se je krohotal in sam použil ves kruh.
Ali ko se je potlej spet lotil sekanja, da bi s podrte bukve oklestil veje, mu je ostra sekira spodrsnila, da se je usekal v koleno. Takšno rano si je prizadejal, da je šepal svoj živi dan. Zvečer je prikrevsal v grad, knez pa ga je ozmerjal, da je nerodno teslo. In ker pohabljenca ni maral v službi, ga je napodil iz gradu.
Tako so trije bratje izgubili službo pri gorogranskem knezu. Potepali so se po svetu kdo ve kam. Škratelj pa še zdaj veka v gozdovih Menine planine. Kdor ga bo našel in mu potegnil brado iz useke, ga bo osvobojeni škratelj nagradil z zakladi, ki so skriti v osrčju Menine planine.