Trije velikani (Vera Albreht)

Trije velikani
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Trije velikani, str. 45-47, Pustov god, 1965.
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V Gluhi lozi so živeli
trije velikani,[1]
vrh Gorjancev so čepeli,
pili, jeli so in peli,
v lice nasmejani[2].

Vse, karkoli so staknili
v zidanicah Trške gore,
so v ogromen sod nalili,
se napajali do zore.[3]

Pet volóv in dve kobili
so za zajtrk pomlatili[4].
Ker imeli so skomine
še po račkah in puranih,
vsem, kar jih biló[5] je zbranih,
so peresca populili,
z bederci se pogostili,
v mastne brade nasmejani,
trije velikani.

Ko so glad si potešili
in odžejali si žejo,
pipe v usta so vtaknili
daljše, kot ima bukev vejo,[6]
z listjem si jih nabasali[7]
in ob zvezdah jih prižgali,
da se dvignil oblak je dima
od Gorjancev tja do Rima.
Puhali so v krogu zbrani[8]
kot mehovi velikani.

Ko je prvi glasno[9] kihnil,
je vse dimnike odpihnil,
ko si drugi nos je obrisal,
je ljudi po tleh zabrisal,
ko je tretji pljunil v travo,
so imeli kar poplavo.[10]

To sem čuIa od soseda,
tistega, ki križem gleda,
ki je danes slep in gluh –[11]
da ni bilo kar od muh,
ko so tresli se v Ljubljani,
kdaj vdro[12] vanjo velikani.[13]

Opombe urednice uredi

Prva objava: Vera Albreht, Trije velikani, Enajsta šola, 1953, let. 1, št. 1, str. 3; ilustriral Jože Ciuha.

  1. Beseda velikani je v prvi objavi povsod pisana z veliko začetnico.
  2. podivjani
  3. V prvi objavi sta tej kitici priključena še naslednja verza.
  4. polovili
  5. brez naglasa
  6. daljšo ko ima bukev vejo –
  7. s suhim listjem nabasáli
  8. Puhali so, v krogu zbrani / kot mehovi, Velikani.
  9. glásno
  10. je napravil še poplavo.
  11. ki je zdaj že slep in gluh –
  12. vdró
  13. V prvi objavi je sledila naslednja sedem vrstična kitica.

    Če pa meni ne verjameš,
    láhko knjigo v roko vzameš,
    tisto knjigo iz police,
    ki je last brezzobe Mice -
    tam stoji na vsaki strani,
    da bili so Velikani,
    res nekoč na svet poslani.