Trinajsti apostol
| Trinajsti apostol I. Zupančič |
| |||||||||||||
Pozno v noč se je vrnil v svoj brlog. Boječe je odprl vrata, ozrl se je po vseh kotih, kakor da bi se hotel prepričati, če ne sedi morda za pečjo ali pod mizo to, kar se plazi za njim že več dni. Lepo okroglo, z motnimi, maslenimi očmi, z dobrodušnim smehljajem na rdečkastem obrazu, v črnem fraku in modrih hlačah, svilenim robcem v prepotenih rokah. "Klanjam se, gospod ravnatelj," mu je zvenelo v ušesih, ko je postavil zakajeno svetilko na nočno omarico. "Sam sem brez očeta in matere, po svetu so me nosili valovi življenja, izčrpali so vse moje moči. Sedaj sem se vrnil, da najdem mir bolni duši in pokoj trudnemu telesu. V službo bi stopil, kruha mi primanjkuje in hlače so dobile na kolenih oči. Morda bi vi, gospod ravnatelj, takole kaj skromnega, malega, samo za kruh, za krpe na kolenih, prosim ..."
"Hm, hm," mu je zvenelo še bolj jasno v ušesih, ko je potegnil s postelje raztrgano rjuho. "Ne vem, če bo kaj. Ne morem. Preveč je vas, ki nimate kruha, pa tudi sicer, veste, težko je, dan za dnem me nadlegujejo. Ne sprejemam več, poskusite drugje. Odtrgal je rob rjuhe in prsti so sami začeli zvijati tanko vrvico. Zazvenelo je v drugem ušesu.
"Klanjam se, gospod! Star sem petindvajset let, v šolo sem hodil, potem sem bil čuvar na okrvavljenem polju. Bil sem rob v tuji zemlji, sedaj sem svoboden na svobodnih tleh. Samo kruha nimam in hlače so ponošene. Morda se usmilite vi, ki nosite dobroto v očeh in plemenitost na obrazu. Poskušal sem: lovil sem zrak, požiral — ne gre, brez kruha ne gre, gospod. Hlače sem obesil na peč, da si odpočijejo, da zažive rane na bolnem telesu — tudi ne gre. Brez novih ne gre, gospod. Prosim." Zazvenelo je v obeh ušesih, ko so drhteči prsti zvili vrvico.
"He, he, tudi ti kaj? Trinajsti apostol si, ki prihajaš danes k moji mizi. Ni več prostora, gostje so že za mizo in večerja je že pripravljena. Sero venientibus ... He, he, prijatelj. Nič ne bo, kar potrudi se hitro čez prag."
V ušesih mu ni zvenelo več. Samo v glavi mu je še šumelo in pred seboj je videl ravno polje, tupatam razrito in razorano kakor da je oral pijan seljak ... Okrog pa so bili raztreseni nezariti mrtvi plodovi — krvava, razmesarjena telesa, odsekane roke, noge in glave s steklenimi očmi, s spačenimi obrazi in pritajenim prokletjem na ustih. Prsti pa so krčevito zvijali tanko vrvico, ki je bila sedaj mehka in topla, sedaj ostra in hladna, kakor ledena sveča. Zazeblo ga je. Stegnil je prste misleč, da mu pade vrvica iz rok. Zapela se je za gumb in obvisela na njem. Ozrl se je v kot, na mizo, pogled mu je zdrsnil po praznih, zaprašenih stenah in obstal na vratih. Dobra roka neznanega človeka za zabila vanje žebelj. Stopil je bližje in pogledal še enkrat. Žebelj! Zarjavel, bogve koliko let je že tičal tam. Roke so se stegnile, prsti so oklenili žebelj, skrčili se in potegnili desno, levo, navzgor, navzdol — trdno, ne maje se. Potem so ovili žebelj z vrvico, zavezali zanko in jo položili okrog vratu. In spet mu je zazvenelo v ušesih: "Gospod, verjemite mi, ne gre. Odpiral sem usta, požiral zrak — ne gre brez kruha. Samo za kruh, za krpe na kolenih kaj skromnega, malega, prosim ... Nič ne bo, tam so vrata, potrudi se. Trinajsti apostol, prepozno si prišel, gostje so za mizo, ni več prostora."
Noge so se same ločile od tal in trinajsti apostol je obvisel na tanki vrvici.
Zjutraj so prišli sosedje. Stara gospa in star gospod z mlado, komaj razcvelo hčerko. Čudno se jim je zdelo, da sosed danes tako dolgo spi. Vedno je bil rano na nogah. Stara gospa je potrkala. "Ej, gospod, pozno je, vstanite! Služba ne bo hodila k vam. Danes ste bili namenjeni znova na pot. Trkajte, mnogo je vrat in čiste so kljuke, odpro vam!" Vse tiho. Gospod je pogledal gospo in hčerko in vsi trije so začudeno stali pred vrati. Potem je gospod pritisnil na kljuko. Zaškrtali so zarjaveli tečaji in nekaj je zašumelo po tleh.
"Križ božji, Kristus Nazarenski!" je vzkliknila stara gospa. "Obesil se je! Kaj bo z njegovo dušo? Greh. O, greh! Molimo zanj, dokler duša še ni pogubljena!" Stara gospa je prekrižala čelo in sklonila glavo pred podobo križanega Mesije v kotu. Stari gospod je pokimal z glavo. "Vedel sem, da bo končal tako. Čudne misli so mu rojile po glavi in včasih je govoril, kakor da je prišel z onega sveta. Ne razumem sedanjih ljudi. Ne more do zvezd, pa vtakne glavo v zanko in misli, da je storil komu uslugo. Sicer pa, Bog mu daj dobro, poštenjak je bil in nikomur ni storil krivice."
Komaj razcvela hčerka je pogledala skrivaj v staro zrcalo, popravila lase, ki so ji silili na čelo in vprašala z zaspanim glasom: "Mama, zakaj pa nocoj ni tulila burja? Pravijo, kadar se kdo obesi, tuli burja tri dni in tri noči."
Nesrečni trinajsti apostol je bil v življenju član kulturnega društva. Hodil je redno k sejam, samo članarine ni plačal nikoli, ker ni imel nobenih dohodkov. Zgodilo pa se je, da je kmalu po njegovi smrti predsednik kulturnega društva skical sejo. Dvignil se je, ginljivo je pozdravil zbrane člane, potem je naštel po vrsti neprecenljive zasluge, ki si jih je pridobilo društvo na vseh poljih javnega življenja in še marsikaj zanimivega in poučljivega je povedal. Tudi druge točke dnevnega reda so bile dokaj važne in stvarnemu razmotrivanju uglednih članov, ki so se oglasili k besedi, so sledili manj ugledni člani z veliko napetostjo. Celo z glavami so kimali, kadar je pametna beseda našla plodovita tla. Sklepov o bodočem delu, o težkih in odgovornih nalogah, o skrbi in podpiranju članov je tajnik kulturnega društva napisal tri pole, ki jih je skrbno položil med druge društvene akte. Nato je bil izčrpan dnevni red in nastopil je konec seje. Predsednik se je zahvalil, tajnik priklonil, člani pa so z mirno vestjo in z zadovoljnimi obrazi vstali s svojih sedežev in nekdo je že odprl vrata z namenom, zapustiti zakajeno dvorano. Takrat pa se je situacija hipoma izpremenila. Tajnik se je spomnil, da je nekaj pozabil.
"Še trenutek, gospoda," je zaklical in oči so se mu zasvetile na vso moč. "Gospod kolega," je šepetal na uho presenečenemu predsedniku: "Dobro bi bilo, če bi se pri tej priliki spomnili umrlih članov našega društva." In stisnil mu je v roko košček papirja. Predsednik je prečital nekaj imen, med njimi je bil trinajsti apostol, o katerem je predsednik pripomnil, da se je obesil zato, ker je obupal nad težkim življenjem. "Vstanimo in počastimo spomin pokojnih članov," je dejal in povesil oči. "Slava jim, slava jim," so odgovorili člani in tudi povesili oči.