Trnje

Trnje. Povest. F. J.

Izdano:	Vigred 16/1–12 (1938)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

23. januarja ...

Danes je nedelja in moj rojstni dan, dvajseti ... Še pred nekaj meseci sem upala, da ga bom praznovala že v službi kot učiteljica, pa naj bi bilo že kjerkoli, četudi v najbolj zakotni hribovski vasici ali na madžarski meji. Pa upala sem zaman. Danes sem praznovala rojstni dan še vedno kot brezposelna učiteljica kandidatka, enako kakor lani ... Brezposelna sem zdaj že torej poldrugo leto. Več kot petsto dni, moj Bog, tako težkih, dolgih dni! Kako bo drugo leto? Lani sem bila še polna upanja, letos pa se bojim misliti na bodočnost ... Pogosto se čudim, kako naivno otročje smo bile na učiteljišču, ko smo si predstavljale bodoče življenje, ki je čakalo na nas zunaj starih, sivih zidov, tako lahko in srečno. Danes te naše tedanje naivnosti že skoro ne morem razumeti. Ali smo bile slepe? Zdaj bi bila vesela, če bi smela še vedno sedeti v svoji stari, majavi, razrezani klopi v razredu, na kateri je bilo toliko vdolbenih spominov na rodove še izpred vojne. Kako zanimivi so bili tisti v les vdolbeni stavki, nemški in slovenski! Nekateri resni in trpki, drugi kar razbrzdano veseli, ali pa vedro mirni in polni življenjskega poguma. Tako dragi so nam bili. Zdelo se nam je, da smo osebno poznale vsakogar izmed onih, ki so z nožičem dolbli v les svoje misli, morda v uri, ko je sedel na katedru najbolj dolgočasen profesor, ali pa zadnji dan, ko so jemali slovo od šolskih klopi ... Tudi me smo vdolble v klop svoja imena in stavke, vkljub vsem predpisom in prepovedim. Nekatere so morale tudi v resnici plačati nekaj dinarjev kot kazen, ker jih je pri »barbarskem, Vandalov vrednem ruiniranju šolskega pohištva« zalotil naš stari, debeli razrednik, ki je bil vedno jezen na nas, ker je sumil, da se mu za hrbtom posmehujemo, kot delajo to mlada, od zdravja in neugnanosti kipeča dekleta vedno, tako da se tudi ni motil. A kaj je pomenila tista kazen! Smejale smo se godrnjavemu razredniku v obraz in se veselile svojih vdolbenih umetnosti. Spominjam se, kaj sem sama vrezala v klop. »Lidija Mlakarjeva – 28. V....« in spodaj: »Kako sem vesela življenja! ...« In moja soseda v klopi, mala, vesela, okrogla Alenka, ki je imela tako svetle modre oči in mehke plave lase, vedno nekoliko kuštrave, ker smo imeli vsi tako veselje grebsti po njih in jih mršiti, je napisala: »Sreča je v ljubezni!« Temu smo se morale smejati in smo jo še dolgo s tem dražile, toda v srcih smo verjele isto kot mala Alenka ... Danes, še ne dve leti po tistem, pa kar ne morem verjeti, da sem jaz isto dekle, ki je takrat tako iskreno izpovedalo: »Kako sem vesela življenja! ...« Danes ga nisem vesela ... Vsaj takšnega ne, kakor ga moram živeti. In o mali, plavolasi, rdečelični Alenki, ki je bila takrat vkljub temu, da so že hodili višješolci z gimnazije za njo, še pravi otrok, sem pred nekaj dnevi brala v časniku. Čisto slučajno. Naš trgovec v vasi mi je zavil kos mila v časopisni papir in doma sem pri razvijanju vrgla pogled nanj. Kot bi me bil kdo močno udaril, mi je bilo, ko sem prebrala tisto majhno, pravzaprav nezanimivo novico. »Poizkus samomora: V Muršecovi ulici v hiši št. 4 so našli nezavestno 19-letno dekle Alenko Verdnik. Prepeljali so jo v bolnišnico. Zdravniki so ugotovili zastrupljenje z lizolom. Vzrok je baje brezposelnost in nesrečna ljubezen. Njeno stanje je nevarno.« Nič drugega. Toda ali ni to dovolj?

Uboga mala Alenka! Morda je že mrtva ... Pa to je tako težko verjeti. Meni celo, ki sem tri leta sedela poleg nje in si je ne morem drugače predstavljati, kakor okroglo, rdečelično in srečno, kakor je bila vedno, in kakor smo jo imeli vsi tako radi, ki smo jo poznali. Še godrnjavi razrednik je bil z njo manj strog, kakor z nami ostalimi, in ji je brez sarkastičnih opazk oprostil ure, ki jih je izostajala od pouka, tudi če se je izgovarjala z glavobolom. Tega ni storil pri nobeni drugi. Pa kdo bi ji tudi bil mogel reči žalo besedico ...?

Ali je res tako tisto življenje, po katerem smo hrepenele in katerega smo si slikale v tako živih barvah, moja uboga Alenka? Bojim se, da je ...

Toda jaz mu nočem podleči, kakor mu je mala Alenka. Hočem vzdržati in se boriti z njim!

Ne vem, zakaj sem danes tako čudno žalostne volje, saj rojstni dan je navsezadnje vendarle vesel praznik za človeka. Morda zato, ker mi ni nihče čestital ... Toda ne! Mačeha se res ni zmenila za to malenkostno dejstvo, ves dan se ni spomnila name, toda oče se je pri obedu vendarle domislil, da ima njegova edina hčerka danes rojstni dan in da se takorekoč poslavlja od mladosti. In mi je prisrčno čestital. Bolelo ga je, ko njegova žena ni storila tega in je mirno jedla svojo juho naprej.

»Ne bodi vendar otročji, Edvard!« je rekla s pridržano jezo. Oče jo je samo nekako plaho in v zadregi pogledal ter molčal. Ne razumem, kako da ga ima ta ženska tako v oblasti. Saj se je kar boji. To mi nekako brani, da ne morem gledati nanj s takim spoštovanjem, kakor bi rada. Toda hvaležna sem ti vendarle, očka, da si se vsaj spomnil svoje Lidije, kakor nekdaj, ko sem bila še čisto majhna in je bila še mama živa ... Toda saj se tistih dni še komaj spominjam. Bogve, ali se jih oče? Zadnje čase je zelo tih in mene se izogiblje. Prej sem mislila, da ga je okužila mačeha s svojo nerazumljivo mržnjo do njegove hčere, »ki je vendar že stara dvajset let, pa jo še morava vedno le midva rediti s svojimi žulji, da lahko po tolikih letih študiranja v miru in udobno pase svojo brezposelnost« ... Toda vem, da sem se motila. Očeta morda samo vest peče, da mi je pripeljal tako drugo mamo v hišo. Pa saj ni sam toliko kriv ...

Oh, da, in še nekdo mi je voščil: Cebejev Tine ...

... Toda čujem mačeho, ki godrnja na postelji v sosednji sobi, zakaj tako dolgo svetim, zato moram končati. Luč je res draga ... Saj tudi vem, da tale dnevnik, ki sem ga kar nenadoma začela pisati, nima nobenega smisla, razen morda tega, da lahko njemu zaupam, česar sicer ne morem nobenemu človeku, in da v njega izlijem nekaj grenkobe, ki se mi je v tem poldrugem letu, odkar »prodajam doma brezposelnost«, kakor pravi mačeha, nabrala v srcu ...

25. januarja ...

Danes je zadela vso našo družino velika nesreča ... Oče, ki je nadučitelj tukaj v vaški šoli, je nenadoma prejel odlok, da je upokojen. Zelo je potrt, kar ne da se potolažiti. Najhuje ga boli to, da ne bo mogel več živeti med svojimi dečki in deklicami v šoli, ki so mu povzročali toliko skrbi in mu docela pobelili lase, a jih ima vseeno tako zelo rad, da se bo le z največjo težavo ločil od njih. Gotovo ga tudi boli, ker je zdaj takorekoč dokončno potisnjen v kot, ta odlok mu je znamenje, da je že prekoračil moško dobo, da ima pred seboj le še onemoglo starost in smrt ... Tako dobro čutim, kako ga to boli, ko bi še tako rad delal in učil, dasi sam o tem ne govori. A iz oči mu sije bolečina. Ko sem ga gledala, mi je šlo skoraj na jok. Mačeha, ki bi ga pa morala najbolje izmed vseh razumeti in čutiti z njim, pa vsega tega ni opazila. Da, zagnala je oglušujoč jok in stok, a ne zaradi očeta, ampak zaradi stanovanja, ki smo ga doslej imeli v šoli, in plače, ki bo odslej naprej mnogo manjša, premajhna za najskromnejše življenje, kakor se ji zdi. Posebno še, ker bodo morali živeti od nje trije ljudje ... Dobro sem čutila, da je to letelo name. A molčala sem in se vgriznila v ustnice. Bolelo me je res, – pa še kako! – a kaj naj bi bila storila? Ji odgovarjala in jo tako razdražila, da bi spet začela z vpitjem, ki očeta tako boli? Ali naj bi bila raje spravila svoje stvari v kovček in odšla? Kam? Da, saj bi res najraje odšla in se ji za vselej umaknila, ko bi le vedela, kam. Pa ne vem za kraj, kamor bi se mogla zateči ...

Ali pa bi naj storila tako, kakor nesrečna mala Alenka? Ne, tega pa nočem in ne morem, preveč sem še zakoreninjena v življenje, saj ako prisluhnem vase, tudi v najbridkejših urah, še zmerom čutim, da mi živi v srcu še vedno upanje, da čaka nekje daleč, daleč vendar še sreča name ... To upanje je morda varljivo, saj ga nosi vsak človek v srcu, tudi najnesrečnejši, tudi mala Alenka ga je nosila, in vkljub temu spila lizol ... Pa upanje je le. In vere vkljub vsemu trpljenju tudi še nisem izgubila, kakor jo je morda Alenka, ki je bila nekdaj najbolj pobožnjaška izmed nas vseh v razredu. Vedno je imela polno svetinjic v škatli za svinčnike in kadar je bila vprašana, je tiščala v roki tisto, v katero je najbolj zaupala ... Kako smo se norčevale iz nje! Zdaj pa je morda tudi ona obupala, ker same svetinjice pač ne pomagajo, treba je imeti tudi močno in pogumno srce in vsak dan živeti po veri.

Pa že spet sem zašla v modrovanje, zato bom raje končala. Zadnje čase pa sicer res ne manjka prilik in dogodkov, ki silijo človeka k razmišljanju. Kakor na primer današnji ...

28. januarja ...

Zadnje dni je pri nas kar strašno. Mačeha še od tistega dne ni naredila prijaznega obraza, ko je prišel odlok o očetovi vpokojitvi. Tudi proti očetu ne, kakor bi bil on tega kriv. Najbolj me pa boli, da hodi tudi sam tako potrt in zgrbljen okoli, kakor bi se v resnici čutil krivega.

Včeraj mu je mačeha tudi očitala, da je tega sam kriv, da so ga vpokojili. Oče je skušal ugovarjati, ampak brez tiste odločnosti, kakor bi jo moral po mojem mnenju pokazati.

»Saj ne veš, kaj govoriš, Adela!« je dejal.

Ona pa je kar zasikala:

»Bolje kot ti!« je poudarila. »Le spomni se, kolikokrat sem ti rekla, da se vpiši v stranko, ki je na vladi, pa nisi hotel. Zdaj pa imaš!«

»Ampak Adela, tega vendar nisem mogel storiti, saj veš, da se to ne sklada z mojim slovenskim in krščanskim prepričanjem!«

Mačeha je zaničljivo zamahnila z roko in se namrdnila.

»Kaj bi dandanes s slovenskim in krščanskim prepričanjem! Tega lahko imajo drugi, ki jim ni treba skrbeti za kruh, ne pa ti! Glavno je kruh, ne pa prepričanje. Samo norci trdijo drugače.«

»Ljudje tudi umirajo za svoje prepričanje,« je rekel oče. »Poglej te-le na steni, saj so celo tvoji rojaki!« Pokazal je na fotografije Gortana, Bidovca in tovarišev, ki so visele na zidu v svojih črnih okvirjih.

»Ne govori mi o teh, to so bili pač norci! Kaj imajo zdaj od tega? Ustrelili so jih, oni pa bi lahko še zdaj mirno in srečno živeli, če bi bili pametni ...« je odvrnila ona. Potem ga je pa pogledala in menila zaničljivo: »Sicer pa se mi zdi, da si tudi ti take vrste norec. Oni so bili vsaj mladi in nepremišljeni, ti pa si že star in bi bil že lahko prišel k pameti. Ko bi te bila le preje dobro spoznala, preden sem te vzela ...!«

Kar zgrozila sem se, tako sovražen plamen ji je švignil iz oči. V tem trenutku bi se bila vrgla nanjo in jo udarila z vso močjo, ko bi bila oče ... On pa je samo stisnil ustnice in se obrnil proč. Od tedaj ne govorita, očetu pa se pri obedu tako tresejo roke, da razliva juho po mizi. Zdi se mi, da je mačehi nekoliko žal, da je izustila kaj takega, toda noče ga prositi za oproščenje, saj ve, da se bo on prvi vdal. In to je slabo. Ta ženska ga bo uničila. Radovedna sem, ali bi postala mačeha bolj dobra z njim, če bi se jaz umaknila z doma? Saj vem, da sem njene neprestane slabe volje v največji meri jaz kriva, ker me pač ne more videti. Toda tako zelo si mojega odhoda niti ona ne želi, kakor jaz sama ...

29. januarja ...

Danes je prinesel časnik spet skoro pol strani dolg seznam imen novonastavljenih učiteljev in učiteljic. Trikrat sem ga natančno prebrala, toda mojega imena še vedno ni med njimi. Pač pa je nastavljena Severjeva Štefka, hčerka našega župana. Šele lansko leto je dovršila učiteljišče, eno leto za menoj ... Da, toda njen oče je pri stranki in bogat. Šele nedavno je imel v gostih nekega ministra ...

Mene to niti toliko ne boli, toda mačeha je divja. Neprestano sili očeta, naj se odpravi v mesto ter se vpiše v stranko, potem pa naj obišče narodnega poslanca in se mu s strankino izkaznico v roki priporoči, obenem pa naj priporoči tudi mene ... Oče molči. Kaj premišlja?

Ne, takega ponižanja ne sme vzeti nase! Vsaj po moji krivdi ne!

30. januarja ...

Danes popoldne se je oče napil, česar še nikoli ni storil, kolikor pomnim. Sprva sem bila žalostna in sem mu zamerila, toda potem sem vse premislila in sem mu vse oprostila. Saj kje pa naj išče tolažbe zase? Ali doma? Saj bi jo povsod drugod preje našel ...

Že v mraku je prišla k meni v vas Burnikova Lojzika. Je tri leta mlajša od mene, a lepo in krepko dekle. In predvsem zelo vedra, pogumna in samostojna, same lastnosti, ki jih jaz nimam, ali vsaj ne v toliki meri. Zato jo imam rada. Vedno sem vesela, kadar pride, kar se dogaja zadnje čase sicer bolj poredko, ker se boji mačehinega temnega obraza. Oče ji je umrl, ko je bila še majhna, mati pa je revna dninarica, in tudi sama je morala hoditi h kmetom na delo že od svojega desetega leta. Še prej pa je morala pasti krave, celo ko še ni hodila v šolo. Stanujeta v polrazpadli bajti v jelševju pod vasjo, sredi močvirja. In vendar jo včasih zavidam. K meni si prihaja sposojevat knjige, povestne in druge. Strašno rada bere in se uči. Vidi, da je to potrebno, zlasti ker je v svojih šolskih letih le tako redkokrat videla šolo od znotraj, delo je bilo pač bolj nujno, treba je bilo skrbeti za kruh, da ji ni bilo treba le prevečkrat stradati, ker se je itak dovolj pogosto dogajalo ...

Nocoj mi je povedala, da je sprejeta na delo v tekstilno tovarno, ki se je ustanovila v bližnjem mestu. Bila je tega zelo vesela. Tamkaj si bo vendarle mogla nekaj zaslužiti, dočim je morala delati pri kmetih skoro samo za stanovanje v tisti razdrti koči in za hrano. Pa je morala biti še vesela. Zaenkrat je zanjo delo v tovarni precejšnja sprememba na bolje, pozneje pa si bo že poiskala kaj boljšega. Rada bi se naučila kuhati, da bi lahko odšla kam za kuharico ... Svet je tako velik ... Smili se mi pravzaprav, premišljevala sem, kaj bo naredil svet iz te vesele, nedolžne deklice, toda treba jo je le pogledati in potem mi je lahko verjeti, da se bo znala boriti z življenjem, da ne bo padla, in če bo padla, da bo spet vstala ...

Ko sva tako klepetali, se mi je nenadoma porodil v glavi sklep in še preden sem kaj premislila, sem jo prosila, naj skuša še mene vpisati med delavke tiste tekstilne tovarne. Bila je nekoliko začudena, toda rada mi je obljubila. Na kratko sem ji povedala, da sem obupala nad svojo učiteljsko službo, namreč da bi jo kdaj dobila. Doma pa vendar ne morem ostati. Oh, saj to je lahko razumela, ko se je ozrla v mačehin obraz ... Kar jutri bo odšla v tovarniško pisarno, ki že posluje, je rekla.

Ko je odšla s knjigami, mi je bilo skoro žal, da sem jo prosila za tisto. Kajti zdi se mi, da me bo sram hoditi v tovarno, mene, ki sem toliko let študirala za učiteljico, ki sem bila vedno nekaj boljšega med vaško mladino, upraviteljeva hčerka ...

Ampak to so samo predsodki. Živim v dobi, ki se ne ozira na predsodke meščanskih deklet in njihovih staršev. In predvsem si bom služila sama svoj kruh, nič več ne bom odvisna od očetove plače in mačehine slabe volje. In to bo sladka zavest ... Vem, sprva mi bo hudo, a vztrajati hočem. Tovarna je manjše zlo kakor lizol, vsaj po mojem ...

3. februarja ...

Lojzika mi je prišla povedat, da sem sprejeta v tovarno ... Doma nisem še ničesar povedala. Očeta bo bolelo ... On si me gotovo v svoji ljubezni in v svojih tihih sanjah o moji bodočnosti ni predstavljal kot navadno tovarniško delavko ... Jaz nisem kriva, če se njegove sanje niso uresničile ...

4. februarja ...

Danes sta se mačeha in oče spet prepirala, ali se naj oče vpiše v stranko in se gre ponižat pred poslanca. Nazadnje se ni oče nič več upiral. Ampak to se ne sme zgoditi. Nikoli! Oče se ne sme ponižati.

5. februarja ...

Danes je oče izjavil, da bo jutri odšel v strankin urad v mesto in k poslancu. Zdelo se mi je, da se sam sebi gabi, ko je to izrekel. Tega nisem mogla prenašati in sem povedala, naj zame ne skrbi, on in pa mačeha pa bosta mogla tudi z manjšo plačo izhajati, ako ne bo treba več skrbeti zame ...

Bil je ganjen, a rekel ni nič. Mislila sem, da bo moja vest mačeho še bolj razjarila, toda nasprotno, kar nekam dobre volje je postala, ko jo je slišala. Najbrž jo veseli, da se bom morala tako »ponižati« ...

6. februarja ...

Oče ni odšel ne v strankino tajništvo ne k poslancu. In kar nekam vesel hodi okrog, kot bi se mu bil zvalil težek kamen s srca ...

Kako sem tega vesela!

7. februarja ...

Danes sva si šle z Lojziko po delavsko knjižico na občino. Nekako neprijetno mi je bilo pri srcu, pa sem si rekla »moram iti!« in sem šla ...

Na občini je bilo polno ljudi. Posedali so po klopeh ob zidu, kadili in ugibali, ali bo vojna ali ne bo. Sin občinskega tajnika, trinajstleten fant, je sedel za pisalnim strojem in razbijal po tipkah ter sestavljal živinske potne liste. Oče njegov pa je sedel sredi mož s cigaro v roki in razlagal, kako bi on potolkel Nemce in Italjane, če bi bil general. Naju sploh opazili niso. Šele, sva začeli kašljati od smrdljivega tobačnega dima, se je tajnik ozrl po nama.

»No, kaj bi pa vedve radi, deklici?« se je zarežal. »Pa ne, da bi radi tožili za alimente in potrebujeta ubožnega spričevala?«

Seveda se je vsa soba krohotala njegovi slabi šali. Jaz nisem vedela, kaj bi, in sem bila gotovo zelo rdeča, bogve zakaj. Lojzika pa je samo jezno stresla z glavo, se namrdnila in rekla:

»Ne, tega nama ni treba, ker se ogibljeva takšne vrste moških, kot ste vi.«

Zdaj se je vse smejalo staremu tajniku, ki je bil res razvpit kot hud pijanček in ženskar. Smejal se je tudi sam, četudi nekoliko prisiljeno.

»Kaj pa bi potem radi? Svinj menda tudi ne bosta prodali, ker jih nimata?«

»Delavsko knjižnico bi rada,« je rekla Lojzika.

»Pa ti?« se je obrnil k meni.

»Tudi delavsko knjižico.«

»Kaj vraga!« se je delal začudnega, »od kdaj pa učiteljice potrebujejo delavske knjižice?«

Ljudje v sobi so prisluhnili in meni je bilo hudo nerodno. Lojzika pa je opazila mojo zadrego, in ker ni sama nikoli v zadregi, mu je zabrusila:

»Odkar ne dobe službe. Sicer pa vas nič ne briga. Pustite naju že vendar pri miru, saj niste zato tukaj, da bi norca delali iz ljudi, ki imajo opravka na občini. Če bi jaz bila župan, bi vas bila že davno pognala.« Spet se je vse smejalo. Le tajnik je naredil kisel obraz in dejal:

»Presneto, prava sreča zame, da nosiš krilo in da torej ne boš nikoli župan. Kvečjem kakšna debela gospa županja.«

»No, tudi takrat bi poskrbela, da bi župan prezračil svojo občinsko pisarno.«

Tajnik se je smejal.

»Saj vem, da hočeš imeti zadnjo besedo, ker si pač baba. Pa jo imej! Reči sem hotel le, da ti bodo že še odškrnili kos jezička, Lojzika, če boš imela vedno tako dolgega. Jezik ne pridobiva prijateljev.«

»Vi že veste,« je imela zadnjo besedo.

Zdelo se mi je ves ta čas, da stojim na žerjavici. Opazila sem, kako so si ljudje pomenljivo prikimovali, ko so čuli, da sem prosila za delavsko knjižico. Slišala sem starega Boltarja, ki je precej gluh, kako je kar skoro na glas sprašal svojega soseda:

»Ali misli iti nadučiteljeva tudi v fabriko ...?«

»Kaj še! Ste nori, stric, saj bo vendar učiteljica!« mu je odvrnil sosed. Dobro sem čutila porog v teh besedah. Zbodlo me je, pa kaj sem hotela? Treba je pač prenesti, kar sem si naložila. Boli me samo, da so ljudje tako hudobni, tako škodoželjni, ko jim vendar nisem ničesar storila. Vedno sem dobra z vsakomur, oni pa se tako veselijo moje nesreče.

Kar oddahnila sem si, ko sta bili knjižici izpolnjeni in sva lahko odšli. Ko sva bili zunaj, je rekla Lojzika:

»Lidija, nič se ne meni za to, kaj govorijo ljudje. Pusti jih, naj kar čvekajo, kar hočejo, enkrat bodo že nehali: In prišel bo še čas, ko jih bo tega čvekanja sram, boš že videla. Jaz jih poznam. Zato pa mislim, da je vsakdo bedak, kdor se ozira na to vaško zabavljanje! Jutri dopoldne bova zanesli knjižici ravnatelju v tovarni in se šli predstavit. Ali naj pridem po tebe?«

»Da, pridi!« sem rekla.

To dekle pa zna res potolažiti človeka. Ko bi bila jaz kakor ona!

8. februarja ...

Danes zjutraj ob osmih je prišla Lojzika po mene in me počakala, dokler nisem bila oblečena, potem sva skupaj odšli v mesto. Težka pot zame, ampak Lojzika je bila tako dobre volje in razigrana, da je še mene otajala. Koliko dušnega in telesnega zdravja ter dobrote tiči v tej deklici. Znala bo osrečiti onega, ki jo bo dobil!

Nova tekstilna tovarna je nameščena v grdi stari hiši sredi mesta. Hiša je ogromna in pravijo, da je služila nekdaj, pred sto in več leti, za vojašnico. Ljudje ji še zdaj pravijo »stara kasarna«. Dandanes je vsa natrpana z reveži, ki so jih bili povsod drugod pometali iz stanovanj, z grdim starim pohištvom in z otroki. Temni stari hodniki odmevajo od njih vrišča. Ozko, umazno dvorišče, na katerega še menda nikoli ni posijalo solnce, pa je vse prepleteno od mreže vrvi, na katerih se suši perilo. Prekoračili sva dvorišče in se vzpeli po zatohlih, vlažnih kamenitih stopnicah navzgor. Lojzika je bila že preje enkrat v tovarniški pisarni in se je zdaj skušala spomniti, po katerem izmed nizkih, temnih hodnikov nama je zaviti. Slednjič sva se vendar znašli pred nizkimi vrati, na katerih je visela lepenka z napisom:

Pisarna

Tekstilne tovarne d. d.

Nekako v strahu sem potrkala. Predstavljala sem si, da bom zagledala za veliko pisalno mizo debelega gospoda s cigaro v ustih in z debelimi zlatimi prstani na kratkih, zalitih, mehkih prstih. Tako so bili prikazani vsi tovarniški ravnatelji v vseh povestih, ki sem jih bila doslej prebrala. Njegove majhne, pod nizkim čelom skrite oči se bodo zapičile v naju, toda ko bo videl, da ima pred seboj dekleta, bo postal osladno, vsiljivo vljuden in nazadnje nesramen, tako da bova morali kar naglo oditi iz pisarne. Tako so se vedno končavali v povestih pogovori med debelimi ravnatelji in njihovimi delavkami po tovarniških pisarnah.

Toda ko sva vstopili, Lojzika najprej, sem bila kar začudena. Soba je bila majhna in temna, z enim samim oknom, ki je gledalo na dvorišče, tako da je vladal notri skoro polmrak. Oprava je bila stara in neokusna, samo pisalna miza v sredi je bila resnično velika. Za njo pa je sedel dolg, suh človek z ostrim, sivim obrazom in bolestnimi potezami ter naju molče gledal.

»Prinesli sva delavski knjižici,« je rekla Lojzika.

Molče je stegnil roko po nji in ju pregledal.

»Dobro je,« je rekel nazadnje in spravil knjižici v predal, »in jutri ob petih zjutraj morata biti tukaj, ker spadata k prvi partiji. Z Bogom!«

Jaz sem se obrnila k vratom, toda Lojzika je še ostala.

»Koliko bo plače, prosim?« je vprašala pogumno. Ravnatelj se je začudil.

»Plače? O tej še ne morem zdaj govoriti, to je vendar jasno. Prve tri tedne ne dobita plače, ker se vsa plača odtegne za delavsko zavarovanje in tako dalje. Pa tudi s stroji še ne znata ravnati, tega se morata šele naučiti. Prvo plačo bosta torej prejeli po treh tednih.«

»Koliko?« je vprašala Lojzika.

»To je od vas odvisno,« je odvrnil ravnatelj. »Toliko, kolikor boste zaslužili z delom. Lahko mnogo, lahko pa tudi malo. To je vse odvisno od storjenega dela. No, na svidenje jutri ob petih!« In že je bil spet zatopljen v papirje pred seboj.

Nekoliko zmedeni sva obstali na ulici pred staro kasarno.

»Tri tedne je mnogo časa,« je menila Lojzika.

Jaz sem molčala.

»No, naj bo, če je že povsod tako,« je rekla Lojzika. »Ampak ugaja mi pa tale ravnatelj nič kaj posebno. Pa tebi, Lidija?« 

»Tudi ne.«

Seveda, saj mi to vse skupaj ne ugaja, da sem postala tovarniška delavka, namesto učiteljica. Pa kako naj si pomagam?

9. februarja ...

Že ob pol štirih sem morala vstati. Tiho, da bi ne zbudila očeta in mačehe v sosednji sobi, sem zakurila v štedilniku in si naglo skuhala kave. Izpila sem je skodelico, drugo sem nalila v kanglico, da bi jo imela za južino. Zraven še kos kruha, z maslom namazan. Komaj sem bila gotova, je že potrkala na okno Lojzika in je bilo treba iti.

Zunaj je bila še trda tema in hud mraz. Sneg je škripal pod nogami in nekje daleč je piskal jutranji vlak. Došli sva še nekaj drugih žen in deklet, ki so se tudi prijavile. Naglo smo hodile, da bi se ogrele, toda vrata naše tovarne so bila še zaprta in precej časa smo morale z drugimi delavkami vred, ki so tudi prezgodaj prišle, čakati na mrzlem, kamenitem hodniku. Bilo je tudi nekaj moških, ki so bili že izučeni tkalci, toda le malo jih je bilo v primeri z nami. Vseh se nas je nabralo nazadnje okoli štirideset, štela jih nisem. Šele dve ali tri minute pred peto so nam odprli. Takoj nato smo začeli z delom.

Nas, ki še nismo znale ravnati s stroji, ki pa so že precej obrabijenni in stari, so pridelili k izučenim delavkam. Star Nemec, obratovodja, pa nam je kazal, kako moramo delati. Zaenkrat sem dobila samo en stroj, pa še s tem imam preveč opravka, ker je star in se vsak trenotek pokvari, jaz pa sem tako strašno nerodna in nevajena dela ... Poleg mene dela debela Nemka, ki se je že v mariborskih tovarnah izučila. Od te se moram učiti. Neprestano pripoveduje v popačeni slovenščini precej mastne šale in se jim sama najbolj smeji. Zoprno mi je, pa tega ji ne pokažem. Kličejo jo za »Frau Anna«. Med odmorom mi je pripovedovala ena izmed deklet, da živi »Frau Anna« poleg nekega brezposelnika, ki ravna zelo surovo z njo, jo celo pretepa ter ji zlepa in zgrda izvablja denar ... Čudna ženska! Zrak v naši delavnici je strašen, drugod po drugih sobah pa tudi ni nič bolje. Od začetka sem mislila, da bom morala omedleti, da bom izgubila zavest in se zgrudila, toda potem sem se na ta zrak navadila, to se pravi, nisem več mislila na to, da je škodljiv ... Da se človek nanj ne more navaditi, pričajo bledi, upadli obrazi delavk, ki že dalje časa delajo po tovarnah. Nekatere so že prebrodile skoro vse mariborske in okoliške tekstilne tovarne. Zdaj pa so prišle sem, ker je tam zmanjkalo dela zanje.

V pavzi smo pojedle, kar smo prinesle s seboj. Nekatere niso imele ničesar. Sedle so proč od nas in zbijale šale ter se smejale ... Pa vem, da jim ni bilo do šal. Srce mi ni dalo, da bi sama pojedla svojo malico in sem ponudila kruh eni izmed deklet. Toda ni hotela vzeti. »Nisem lačna!« je rekla nekoliko ponosno. Bojim se, da sem jo celo užalila ...

Delale smo do enih. Domov sem se vrnila čisto izčrpana. Ljudje so gledali za nami, ko smo šle skozi vas ... me »fabriške«. Naj gledajo!

10. februarja ...

»Ali je prijetno v tovarni?« me je vprašala danes mačeha, ko sem se vrnila domov. Oče je slišal in zarjul: »Pusti jo pri miru, ti ... ti ...!«

»Kaj pa ji hočem?« je bila mačeha užaljena.

»Ne zbadaj je, tega ne dovolim!« je pribil.

Zelo sem mu hvaležna.

11. februarja ...

Danes pa sem vendar omedlela v tovarni. Kar nenadoma se mi je stemnilo pred očmi in sem omahnila. Nekaj deklet je priskočilo in me dvignilo, Lojzika pa je stekla po vodo in mi močila čelo ... Strašno sram me je bilo, da se je ravno meni kaj takega pripetilo. Stari Nemec, obratovodja, se je nazadnje prikazal in nagnal dekleta k strojem, meni pa je dejal, naj grem domov. Pa nisem hotela. Stisnila sem zobe in znova stopila k stroju. Kaj takega se ne sme več zgoditi, paziti moram.

Zdaj me gotovo vse smatrajo za mehkužno stvarco, ki ni ničesar hudega vajena in ni za nobeno rabo ...

15. februarja ...

Ta teden delamo od enih do devetih zvečer. To je zaradi tega bolje, ker mi ni treba tako zgodaj vstajati.

Zdaj sem se že precej navadila. Zdi se mi, da sem že več tednov v tovarni. Omedlela nisem več, dasi včasih nisem bila daleč od tega ...

16. februarja ...

Danes se je zgrudila Lojzika. Čisto nenadoma. In ona je vendar tako krepka in vajena dela. Zrak pa je res strašen. Nobene ventilacije ni, prah se dviga v oblakih, okna pa so čisto majhna. »Frau Anna« se je razburila in dejala, da je to gola svinjarija, da je treba javiti policiji in da je sploh čudno, da je bila tovarna dovoljena. Ona je delala že marsikje, pa kaj podobnega še ni videla. Ko pa se je prikazal obratovodja, je umolknila.

»Kaj pa je?« je zagodrnjal.

»Nič!« je rekla ...

18. februarja ...

»Ali se še vedno čutiš slabotno?« sem vprašala nocoj Lojziko, ko sva se v mraku vračali domov. Tako čudno se je opotekla in tako malo govorila ...

»Ne!« je rekla. »Ampak strašno trudna sem. Najrajši bi bila že v postelji. Veš, tri dni zaporedoma bi samo spala, ko bi le mogla. Ali ti ne?« 

»Tudi!« sem rekla. Saj je res. Jaz nisem nič manj trudna od nje. Da, res je, človek se končno navadi na vse, ker se pač mora navaditi, a marsikaj je vendarle prehudo ... Toda dolžnost je dolžnost.

»Zakaj pa ne ostaneš doma, Lojzika?« sem ji očitala. »Prepričana sem, da nisi čisto zdrava. Preveč si vajena sonca in svežega zraka, polja in gozdov, da bi se mogla navaditi na tovarno.«

Ozrla se je vame.

»Pa ti, Lidija? Zakaj ne ostaneš doma ti?«

»Ne morem.«

»Gotovo lažje kot jaz. Ti si študirala in imaš vsekakor več možnosti, da prideš na dostojen način do kruha kot jaz, ki sem samo nevedno, preprosto kočarsko dekle. Kje pa naj potem jaz kaj zaslužim, če pustim tovarno? Saj veš, z dnino pri kmetih ni nič, človek bi si moral izrabiti roke, pa za nič. Dnina je še slabša kot tovarna.«

»Poročiti pa se ne maraš?«

»Kdo me bo pa vzel, takšno beračico. Vidiš, zato moram hoditi v tovarno.«

In molče sva šli dalje. Mesec je metal dolge, črne sence golih obcestnih jablan preko srebrne snežne površine in nekje na vasi so vriskali fantje.

Meni pa se še zdaj, ko je že davno vse tiho in mirno, ko sedim za mizo ob odgrnjeni postelji in pišem to v svoj ljubi dnevnik, zdi, da slišim enakomerno brnenje strojev, brnenje, ki napolni človeku še dušo in ki se meša v vse, še tako tihe misli in sanje. Ponoči pa sanjam itak samo še o strojih ali o debeli »Frau Anni« ...

19. februarja ...

Strašno sem zaspana, ampak to pa vendarle moram zapisati, da je danes spet ena omedlela. Zdaj se to pogosto dogaja pri nas in me druge se komaj še ozremo izza svojih strojev, če se katera vsa bleda prime za glavo in zruši na umazana tla. Samo sosedi pri strojih jo primeta in jo odpeljeta ali odvlečeta pred vrata na sveži zrak, kjer si počasi spet opomore. Več kot dve dekleti ne smeta zraven, ker sicer trpi delo in ker nekatere baje izrabljajo takšne prilike ... Veselim se samo, da je jutri nedelja. Ko bi jo le smela prespati od jutra do večera!

21. februarja ...

Včeraj sem spala štirinajst ur neprestano. Dopoldne sem bila sicer pri maši in potem sem pomagala v kuhinji, toda ob treh popoldne sem šla leč in sem spala do petih zjutraj, ne da bi se bila en samkrat zbudila. Upala sem, da se bom končno vendarle enkrat prav pošteno naspala, toda zdi se mi, da še nikoli nisem tako težko vstala kot ravno danes zjutraj. Vsi udje so me boleli in bili so težki, kot bi bili narejeni iz svinca.

22. februarja ...

Danes smo se preselili v majno hišico ob kraju vasi, v kateri hoče preživljati oče svoj pokoj. Hišica je čisto udobna, meni celo bolj ugaja kot mrka, neprijazna šolska stavba, toda mačehi ni pogodu in godrnja, da bomo imeli zdaj premalo prostora, ker v takšnemle kurniku vendar ne morejo živeti trije ljudje ...

26. februarja ...

Nocoj sem dobila izplačan svoj prvi zaslužek. »53.– din« stoji na listku. Ne vem, ali bi jokala ali se smejala. Triinpetdeset dinarjev je vredno tisto, kar sem prestala v teh dneh in tednih, odkar sem »tovarniška delavka«? Zdaj prvič razumem, kako mora biti pri duši ljudem, ki ubijajo ravnatelje in razbijajo tovarniške stroje. Ko bi bila mož ...!

Lojzika je zaslužila še manj, samo šestinštirideset dinarjev. In neka druga, komaj šoli odrasla deklica, celo samo devetnajst dinarjev. Jokala je, ko je prejela listek. Poslovodja ji je zagrozil, da jo bo vrgel ven in da ji ni treba več priti, če ji ni kaj prav. Seveda je nato utihnila, le ustnice so ji še trepetale.

»Saj si s temle vendar ne upam domov, ko pa že vsi komaj čakajo na moj zaslužek, da si spet nakupimo nekaj živil, kave in zabele!« je jecljala napram prijateljici. »Saj nihče drug nič ne zasluži pri nas. Samo jaz imam namreč službo. Kaj naj jim zdaj rečem? Ali sem res samo toliko zaslužila? Sram me je ...«

Smilila se mi je, toda nisem ji mogla pomagati. Pomislila sem, da bi šla na policijo, toda druge so mi pojasnile, da bi ničesar ne opravila, ker se ravnatelj predobro razume na svojo stvar, razen tega pa si je prijatelj s policijskim poveljnikom. Še sebi bi nakopala sitnosti. Saj tudi nisem prva, ki se je tega domislila, so mi razložile, ampak do zdaj še nobena ni ničesar opravila na ta način, le službo je izgubila ...

Največ je zaslužila »Frau Anna«. Sto oseminšestdeset dinarjev. Vse smo ji zavidale, ko je držala denar v roki, vendar pa navsezadnje tudi to ni veliko, če pomislim, in ona sama tudi pravi tako.

Zazdelo se mi je pa, da v tej službi vendarle ne bom dolgo.

28. februarja ...

Ona mlada deklica se je danes spet vrnila na delo, nad čemer sem zelo začudena. Toda v soboto bo morda le dobila kaj več denarja. Vsaj toliko kot druge ...

3. marca ...

Danes ležim doma. Včeraj sem spet omedlela v tovarni. Čisto nenadoma. Kar presenetilo me je. To se je zgodilo popoldne. Čez kako uro sem si spet opomogla, toda danes zjutraj sem bila tako slaba in sem tudi še zdaj, da bi bila prava blaznost, če bi hotela v tovarno. Doma ne vedo, kaj mi je in kaj se mi je pripetilo, rekla sem samo, da mi ni dobro. Mačeha je molčala, oče pa je menil, da sem res nekako bolj bleda, kot sem bila prej. Ali od tovarne? Bil je nekoliko zaskrbljen in to mi je dobro delo. Toda rekla sem, da to menda ni od tovarne. Menda ... Ko bi on vedel!

5. marca ...

Danes sta si skočili v lase dve mladi delavki. Vzrok je seveda fant. Baje se ne moreta videti že skoro cel teden, od pustnega torka dalje, ko sta bili z nekim znanim fantom (poznam ga tudi jaz) na maškeradi. Komaj smo ju ločile. Po vsej sili sta hoteli druga drugi izpraskati oči. Pozneje sta se vendar pomirili. Nekatere so se ob tem prizoru izvrstno zabavale, meni pa je bilo vse skupaj nekako zoprno, ne vem, zakaj ... Že sama misel na ljubezen se mi zdi v tovarniškem ozračju, sredi črnih, ropotajočih strojev tako nenavadna in čudna. Ali je kaj takega sploh mogoče? Ali ni ves svet le še ena sama grda in pusta tovarniška dvorana? Ali je zunaj naše tovarne res še drugi svet? Skoro sem že pozabila nanj. Nekatera dekleta prinašajo s seboj v delavnico šopke vijolic in zvončkov, nekatera tudi že mačice. Naša dekleta pa kar zdivjajo, vsaka hoče eno vijolico, da si jo zatakne na bluzo ali da jo sme vsaj poduhati.

»Kmalu bo pomlad!« si govore in oči jim žare v čudnem pričakovanju.

Česa neki pričakujejo od pomladi? Ali ne bo šla narahlo mimo njih, ne da bi jo opazile, in bo pozabila nanje? Da, vendar pa sem tudi jaz med dekleti, ki s hrepenenjem pričakujejo pomladi. Sama ne vem, zakaj ... Ali nisem čudna?

10. marca ...

Vse te dni nisem imela nič časa za pisanje dnevnika. Pa saj bi tudi ne bila mogla zapisati tistega z besedami, kar se te dni godi v meni. Vse moje misli so tako zmedene in zvihrane, in vsa sem zelo nemirna. Pa nikoli nimam dovolj časa in miru, da bi prišla svojim mislim do konca.

Toda napisati moram, kaj se je zgodilo.

V naši vasi živi mlad študent, Cebejev Tine. Nima ne očeta ne matere, oba sta mu že pred leti umrla, komaj da še pomnim, zato ga je vzela k sebi njegova neomožena teta in tudi zdaj še stanuje pri njej v njeni majhni, zakajeni koči, čisto blizu našega novega stanovanja.

Fantič pa je bil bistre glave in ker je v ljudski šoli zelo dobro napredoval, je učitelj pregovoril njegovo teto, da ga je v zaupanju v dobre ljudi poslala v mestno šolo, v gimnazijo. Fantič je stanoval kar pri njej in je moral zato gaziti blato ali sneg vsak dan uro daleč do mesta. To je bilo hudo, toda ni odnehal, četudi je kaj kmalu izostala vsaka pomoč, katere sta se učitelj in teta nadejala od raznih bogatejših sorodnikov, botrov, sosedov in bogatejših vaščanov. Le kakšna stara ženica je tupatam še prinesla skrivaje pod predpasnikom pehar jabolk ali hleb kruha, kar je pač imela. Na ta način so hotele pomagati pri vzgoji bodočega bogoslovca in duhovnika ter upale, da se jih bo zaradi tega pozneje kdaj hvaležno spominjal v svojih molitvah. Ti darovi so bili včasih prav ganljivi, toda zalegli seveda niso mnogo, četudi so bili dobro mišljeni. Šolanje pa je zlasti prva leta stalo denarja, toliko denarja, da je stara teta pogosto obupana sklepala roke in bridko obžalovala, da se je bila vdala učiteljevemu prigovarjanju. Toda fanta vendarle ni obdržala doma. Saj se je dobro učil, in mislila si je tudi: »Če sem vzdržala doslej, bom tudi še zanaprej! Saj fant bo počasi odraščal in si bo lahko tudi že sam pomagal naprej.« Nekoliko pa ji je branil tudi ponos, da bi odnehala. Če bi ostal Tine doma, bi si vsi vaški mogočnjaki zmagoslavno meli roke, češ, vidite, spet je spodrsnilo siromaku, ki je hotel postati gospod; kaj pa sili pes na mizo, če pa spada pod mizo! Tako bi govorili: »Gospod postati ni tako lahko, še za naše otroke ne, ki jih imamo, hvala Bogu, s čim šolati, kaj šele za takega reveža, ki danes še ve ne, kje bo jutri obedoval in ali bo sploh obedoval. Stari Cebejevki je pa še posebno treba imeti gospoda pri hiši. Čisto prav se ji je zgodilo!« Ne, tega stara žena ni hotela doživeti, zato je raje sama ostajala lačna, le da je mogel Tine sit v šolo. Vsa tista leta si ni bila kupila nove obleke, v starih, desetkrat zakrpanih je hodila v cerkev in drugam, dokler je šlo, ko pa so začele sosede z glavami zmajevati nad njo in si jo kazati s prstom: »Glejte, kakšna hodi stara Cebejevka!« je ostajala doma in sama zase brala molitve iz debelega starega molitvenika, ki je že cela desetletja predstavljal njeno edino in najljubše berilo. Poleti je hodila delat k bogatim kmetom za nekaj borih dinarjev na dan. V vročem soncu je žela žito za tuje gospodarje, pri tem pa je morala še dolge ure poslušati zbadanja ostalih delavk in delavcev, ki jim njen dijak ni dal miru. Ona pa je večinoma molčala, potrpela in si mislila svoje. Le Tinetu doma je včasih rekla:

»Tine, priden bodi in uči se: glej, nobenega prijatelja nimava v vasi, vsi naju gledajo po strani in nama žele samo slabo. Če pa bi zdaj še ti ostal doma, nama v vasi sploh ne bi bilo več obstati!«

In Tine ji je pritrdil, stisnil zobe in vztrajal, četudi je bilo še tako hudo. Pozimi pa je njegova stara teta prebirala perje za blazine tujih ljudi, luščila bučnice in koruzo ter tako spet zaslužila tupatam kaj malega zanj, za njegove nove čevlje ali za obleko. Le žal, da so imeli ljudje to navado, da ji še tistega malega zaslužka niso plačevali, ampak ji ga ostajali dolžni po cele tedne in mesece. Bili pa so tudi taki, ki ji ga sploh niso plačali, zanašajoč se na to, da jih ne bo upala stara revica terjati za plačilo. Rekli so, ko so prišli po storjeno delo: »Tako, hvala lepa, teta Marta! Obračunali pa bomo že ob priliki. Zbogom!« In so šli. Teta je molčala, razočarana in vdana je gledala za njimi, Tine pa je ves besen škripal z zobmi.

»Pa zakaj se jim tako pustite, tetica?«

»Sva pač reveža, Tine! Ko pa boš gospod, boš lahko vsakomur v obraz povedal, kar mu gre. Zdaj sva pa še čisto odvisna od njih. Kdo bi nama dal kaj dela, če bi si še te ljudi odbila? Zato je treba potrpeti. Potrpljenje je božja mast!«

»Potrpeti, samo potrpeti!« je godrnjal Tine. Sam pri sebi pa je sklenil, da bodo ljudje, ki imajo njegovo ubogo teto za norca, to še obžalovali. Naj le počakajo, da on nekoliko odraste ...

Tako je torej rastel Cebejev Tine. Nihče mu ni gladil poti, po kateri je moral iti, nihče se ni zavzemal zanj, nihče ni hodil zanj posredovat k profesorjem. Mnogokrat v svojih dijaških letih je bil lačen, skoro večkrat ko sit, in vendar je vztrajal. Ko je prišel v višje razrede, si je že sam nekoliko pomagal z inštrukcijami, s tem, da je učil trdoglave sinove bogatih meščanov. Tako si je prislužil vsak mesec nekaj denarja in jed, vsaj opoldne. Grenek je bil ta obed v tuji hiši, pogosto, vse prepogosto zabeljen z opazkami tuje gospode in tuje služinčadi, pa Tine je vzdržal tudi to. S stisnjenimi zobmi se da marsikaj vzdržati. In ko je bil v sedmem razredu gimnazije, je bil že toliko neodvisen, da je skrbel že sam zase in se teti ni bilo treba več mučiti samo zanj.

In prišel je dan, ko je imel v žepu pest srebrnega drobiža, težko prisluženega in prihranjenega. Tedaj je stopil z veselim obrazom pred teto.

»Teta, nove obleke potrebujete.«

»To že sama vem,« je menila starka in ga nekoliko začudena pogledala.

»Da, za Božič si morate kupiti novo obleko,« je dejal Tine samozavestno. »In Božič bo kmalu, čez tri tedne.«

»Kje pa naj dobim denar? Pa mi povej še to!« je rekla starka nevoljno.

Tinetu je zažarel obraz.

»Tukaj je denar!« je vzkliknil in potegnil roko iz žepa ter vsul denar na mizo. »To sem prihranil za vas. Vaše je. Kar jutri pojdite v mesto in si izberite novo obleko!«

Starki so se vsule solze iz oči.

To je bil veliki dan za oba. Dan zmagoslavja. Da, Tine mi je rekel, da je bil to najlepši dan njegovih dijaških let ...

... Toda pozno je že in jaz sem trudna. Jutri bom nadaljevala zgodbo Tinetovega življenja, kakor jo sama poznam in kakor mi jo je on sam pripovedoval zadnjo nedeljo, potem, ko mi je priznal, da me ljubi ...

Zunaj buči pomladni veter in treska s polknicami. Jaz pa bom zdaj srečna zaspala nad svojo majhno skrivnostjo, za katero razen naju še nihče ne ve.

In čudno, v moje sanje se zdaj nič več ne meša brnenje strojev ...

11. marca ...

Danes, ko smo šle iz tovarne, sva srečali Tineta. Držal je v roki neko knjigo s pisanim ovitkom in zamišljeno požvižgaval. Toliko, da nas je opazil in pozdravil. A čutila sem, da gleda za menoj. Nisem se upala ozreti, da bi druge česa ne opazile.

»Kam neki hodi?« je rekla ena izmed deklet. »Skoro vsak dan gre v mesto. Morda ima tam dekleta. Rada bi jo poznala, ki bi ga marala, tega boljševika in lenuha.« Zaničljivo se je namrdnila.

Ta avša! Prepričana sem, da bi mu najraje padla okrog vratu, če bi ji le pomežiknil.

»Kaj pa ti je?« je dejala Lojzika. »Saj ti vendar ni ničesar storil. Koliko je slabših od njega!«

»Ali ni izstopil iz bogoslovja? In to je vendar grdo!«

»Zakaj neki? Če pa ni imel poklica.«

»To so sami izgovori. Ta jih ima za ušesi, le verjemi. In ti pohodi v mesto gotovo niso kar tako.«

Lojzika se je razjezila.

»Ti si prava klepetulja! Jaz pa vem, da hodi samo v mestno knjižnico, kjer si izposojuje knjige. Saj jih daje tudi meni brati. Sicer pa ne razumem, zakaj te toliko briga, kaj počenja.«

»Čudno, kako se zavzemaš zanj, človek bi si lahko marsikaj mislil,« je zlobno zasikala ona druga. »Saj takšnile falirani študentje so vsega zmožni ...!«

»Ti si blazna, Angela!« je rekla Lojzika mirno. »Midve z Lidijo bova ostali kar zadaj, saj ni nujno, da bi morale skupaj hoditi ...«

In ostali sva zadaj. Mene je beseda o »faliranem študentu« in vse drugo še posebno pekla, kar pa nisem hotela pokazati.

In ko bi bila to o »faliranem študentu« slišala danes prvič! Pa sem slišala to besedo že tisočkrat. In vsakokrat me znova zaboli. Le zakaj mu pravijo tako, saj vendar vsi vedo, da ni res. Nikogar ni, ki bi ne vedel, zakaj je Tine doma in ne na univerzi v Ljubljani. Tudi jaz sem vedela to že prej, in vendar je on mislil, da ga tudi jaz obsojam kot drugi in le zato mi je morda pripovedoval vse tisto na sprehodu. Le kaj je v tej stvari takšnega, zaradi česar bi ga bilo treba obsojati?

Napisala bom tako, kakor mi je povedal on.

»Pred tremi leti sem napravil maturo,« je rekel. »In strašno olajšanega sem se čutil, ko sem držal v rokah tisti kos papirja, katerega vsak dijak s takšnim hrepenenjem pričakuje. Zdelo se mi je, da je vse hudo zdaj prestano, da so vse težave že za menoj, pred menoj pa svoboda, mladost in vse dolgo, uspešnega dela za narod polno življenje. Smejati se moram, če pomislim na tiste dni. In vendar so bili to lepi dnevi, najlepši, kar jih pomnim. Kaj kmalo pa je prišel prvi udarec.

Že v gimnaziji sem po dolgem premišljevanju in hudih duševnih bojih sklenil, da ne grem v bogoslovje. Ne, nobene ženske ni bilo vmes. Sploh je velika neumnost misliti, da je vedno kakšna ženska kriva, če ta ali oni noče ali ne more postati duhovnik. Pri meni je bil vzrok čisto nekje drugje, namreč v mojem značaju samem, v moji naravi. Ti me gotovo še ne poznaš dovolj, da bi lahko to sama opazila, ampak res je, da sem po svoji naravi prenemiren, previhrav, preuporniški za duhovnika. Dober duhovnik more biti po mojem mnenju le tisti, ki zna biti ponižen, ki zna molče prenašati krivice in predvsem tisti, ki se zna pokoriti, obenem pa se mora na vsak način čutiti toliko boljšega, toliko bolj vzvišenega nad ostale ljudi, da jim lahko z mirno vestjo pridiga in jim kaže pot. Jaz tega ne morem. V meni ni prave ponižnosti, najhuje pa je, da ne znam molče prenašati krivic in moliti za svoje sovražnike, da ne znam odpuščati podlosti in da se ne znam pokoriti avtoriteti. Zame ni avtoritet razen moje lastne vesti in spoznanja. To je morda napačno in napuh, a tako je. Krivda zato leži izven mene, v avtoritetah samih, kajti doslej sem še za vsako odkril samo golo željo po oblasti, domišljavost in predvsem neumnost, moj Bog, koliko neumnosti! Pri vsem tem pa se tudi zavedam, da nisem nič boljši od drugih ljudi, prav tako kot vsi drugi sem podvržen človeškim strastem in suženj svojega telesa, da se tako patetično in slovesno izrazim. Čisto nič nisem sposoben pridigati drugim ljudem, jih opominjati k lepšemu življenju in jih navajati k čednostim, katerih sam nimam ... To je bil vzrok, zakaj nisem hotel iti v bogoslovje. Vsa vas pa je bila seveda prepričana, da bom šel in tem bolj so bili vsi razočarani, ko se je razvedelo, da ne bom šel. Najhuje so se zgražali tisti, ki mi niso nikoli nič pomagali, ki se do takrat sploh zmenili niso zame, zlasti, če so me videli v potrebi. Ti so se čutili zdaj najbolj prizadeti, najglasneje so vpili in me najbolj črnili. Toda menil sem se jaz za ljudi! Toliko kot za lanski sneg. Le za enega samega človeka mi je bilo, za mojo staro teto. Sirota niti pomislila ni bila nikoli, da ji Bog morda ne bo uslišal prošnje, da ji ne bo izkazal milosti, za katero je vsa ta leta molila v trdnem zaupanju, da bo uslišana. Saj si je želela na vsem svetu samo še to, da me vidi kot duhovnika pred oltarjem. »Samo to, potem pa bom rada in srečna umrla!« je pogosto vzdihnila, tudi vpričo mene. Ko sem ji zdaj povedal, da ne bo nič z bogoslovjem, jo je zadelo, da se je skoro zgrudila. Ni mogla razumeti, zakaj se hočem odpovedati duhovniškemu stanu, ki je vendar tako vzvišen nad ostalimi stanovi. Ni mogla razumeti, da bi mogel v primeri s srečo, da more umrljiv človek doseči tako vzvišeno poslanstvo, človeške, navadne, vsakdanje človeške slabosti, človeški nagoni in človeške strasti, sploh še igrati kakšno vlogo. In zato se ji je zdela moja odpoved grešna in pravi upor, pravi greh napram Bogu. Bila je tako potrta in tako zelo si je stvar jemala k srcu, da sem se nazadnje res zbal zanjo. Po pol dneva je preklečala v cerkvi, sušila in bledela je kar vidno in bal sem se, da bo še umrla. Tega bi bil jaz kriv. Vest me je pekla, zlasti ob misli, da je tudi ona toliko žrtvovala zame. In ko je prišla jesen, se nisem mogel več ustavljati njenim prošnjam in sem sklenil, da bom vsaj poskusil z bogoslovjem. Mogoče bom dobil poklic, ko bom že enkrat med bogoslovskimi zidovi, ko bom iztrgan iz življenja, ki me tako mami. Saj to se je že večkrat zgodilo, če knjige ne lažejo. Napravil sem prošnjo in sem bil sprejet. A preden sem odšel, sem povedal teti, da grem le zato, ker hočem poskusiti, če pa se v enem letu ne bo izvršila z menoj nobena izprememba, potem bom prisiljen, da spet izstopim. Teta je bila naenkrat spet vsa srečna. Vendar se je polagoma vdala v to, da me morda nikoli ne bo videla pred oltarjem. In ko sem po enem letu res spet izstopil, je sprejela to že bolj mirno kot prvič. To bo do konca njenih dni gotovo največja bolečina za njeno staro srce, vendar mi od tedaj ničesar ne očita.

Jaz pa sem odšel v Ljubljano študirat pravo. Toda bivanje v nezdravi podstrešni sobi, kjer smo se stiskali trije na prostoru, ki bi zadostoval komaj za enega, stradanje in prezebanje so povzročili, da sem zbolel na pljučih. In ker so imenitni sanatoriji in gorska letovišča za jetične samo za ljudi, ki imajo denar ali mogočne zaščitnike, mi ni preostalo drugega, kakor pustiti vse skupaj in priti sem na vas, če nisem hotel, da bo že v nekaj mesecih z menoj vse končano, kakor mi je zagotovil zdravnik in kakor sem vedel sam.

Zdaj se klatim doma okrog in služim ljubeznivim sovaščanom za svarilen vzgled faliranega študenta. Ob toplih dneh polegam med borovjem nad vasjo in čitam Dostojevskega romane, pozimi pa delam isto za pečjo v tetini koči. Tupatam zaslužim nekaj sto dinarjev s kakšnim člankom ali s povestico za ta ali oni ljubljanski listič, toliko, da imam včasih v žepu dinar in da ne obremenjujem prehudo stare tete. V ostalem pa prav nič ne vem, kaj bo z menoj. Čutim, da mi gre na bolje, toda ali ne bom že čez nekaj mesecev spet tam, kjer sem bil, če se vrnem v Ljubljano prezebat in stradat? Kar nič me ne mika tja in pogosto obžalujem, zakaj me ni dala teta raje za pastirja. Danes bi bil gotovo srečnejši. Pa pridejo spet trenutki, ko si strastno želim prodreti v sredo kipečega življenja in dogajanja v velikem svetu, v velikih mestih, v Ljubljani, da bi tudi jaz doprinesel svoje k zmagi slovenske misli in pravice revnih in zatiranih, v tistem velikem, neusmiljenem boju, ki divja tam zunaj. Tako sem razklan sam v sebi, nikakih pravih tal ni pod menoj. Le ti si mi v tej razklanosti edina trdna opora. Norec sem bil, da sem se te tako dolgo izogibal, ko bi se bila lahko našla že preje, in marsikaj bi mi bilo ostalo prihranjeno, marsikatera obupna misel.«

Toplo mi je stisnil roko ...

25. marca ...

Zdaj hodiva z Lojziko ponavadi sami v tovarno in domov. Dekleta naju gledajo od tistega časa, ko se je Lojzika sporekla z njimi zaradi Tineta, nekaj postrani. Midve pa sva tudi veseli, da nama ni treba hoditi z njimi, saj v zagrenjenosti nad svojo usodo postanejo pogosto kar hudobne in neizmerno škodoželjne. Človek ni varen pred njihovimi jeziki, pa naj bo še tako dober in pošten. Na vsakem najdejo nek madež, samo na sebi nič.

Pač pa naju pogosto čaka pred tovarno Tine in naju spremlja domov, zlasti tiste dni, ko delava popoldne in se morava vračati domov v temi. Kar navadila sem se že, da zagledam ob izhodu iz tovarne, v senci bližnje hiše, mirno, v plašč zavito postavo, ki potrpežljivo čaka in oživi z veselim vzklikom, ko naju zagleda. To se dogaja zadnje čase tako redno, da ljudje že stikajo glave. Naj. Zdaj se že ne bojim več ljudi. Čuditi se moram, kakšno izpremembo povzroči v človeku nekaj mesecev trdega tovarniškega dela. Vsaj v človeku, ki je doslej poznal boj za obstanek samo iz knjig in je vse svoje življenje, do trenutka, ko mu spodrsne na gladki poti, pretičal v zatohlih šolah. Včasih se sama sebi čudim. Razžaljenja, ki so me nekdaj pripravila do obupa, mi izvabijo zdaj le še preziren nasmeh. In jaz, ki sem nekdaj tako rada sanjarila, zdaj nič več ne sanjarim. Zdaj poznam in si predstavljam življenje takšno, kakršno je v resnici, ne pa pobarvano z rožnatimi, blestečimi romantičnimi barvami. Zdaj vem, da se človek ne sme zadovoljiti s tem, da si ogleda vsako stvar in vsakega človeka samo od spredaj, takšnega, kakršen se mu kaže. Treba je vzeti vsako reč in pogledati tudi, kakšna je od druge strani, od zadaj. Kako pogosto je zadaj drugačna kot od spredaj. Kolikokrat se skriva za lepim, smehljajočim se obrazom podlost, prava živalska podlost.

To so dognanja, ki sem prišla do njih v teh kratkih tednih. Ob misli, da zdaj poznam življenje, čutim nekako samozavest in ponos, vendar mi je včasih žal za onimi časi, ko sem bila bolj srečna in brezskrbna, ker sem si predstavljala svet in življenje takšna, kakor sem ju gledala skozi okna šolske sobe. Toda tisti dnevi se mi zde že neskončno oddaljeni in skoro ne morem več verjeti, da sem bila tisto romantično, sanjarsko dekle, ki je bralo v šoli pod klopjo pohujšljive romane in si prisegalo z enako romantičnimi tovarišicami »večno« prijateljstvo, prijateljstvo za vse življenje, jaz sama. Kje so pomladne noči, ko smo pretakale ponoči pod odejo solze od neznanega, neutešljivega koprnenja po nečem daljnem, nedosežnem, in od prekipevajoče ljubezni do vsega stvarstva, ki si je mogla najti duška in izliva samo v sentimentalnih dekliških solzah?

Danes ne jočem pod odejo, in če vendar kdaj jočem, je krivo solzam, ki niso prav nič več sentimentalne, vse kaj drugega ...

9. aprila ...

Spet je sobota in smo dobile plačano. Dobila sem sto šest dinarjev. Lojzika pa sto tri. To je za naju že veliko. Veseli sva hiteli iz tovarne. Zunaj naju je seveda čakal Tine. Takoj je opazil najino veselost. Ujel je najini roki (bil je mrak) in ju uklenil v podpazduhi. (Lojzika že ve, kako je z nama).

»Kako je, deklici? Kaj se je zgodilo?« je rekel. Tako dobro de človeku ta njegov moški pokroviteljski glas.

In ko je zvedel za vzrok najine radosti, se je razjezil.

»Sramota takšnim časom in ljudem!« je zagodrnjal. »Časom, ko je dvoje takšnih deklet, kot sta vidve, veselo, če zaslužita sto šest dinarjev namesto petindevetdeset! Zato, ker moreta dobiti za ta denar nekaj kosov kruha več kot za oni? Jaz sem dober človek in nikdar krvoločen, še komar se mi smili, če ga moram ubiti, ampak tega vajinega tovarnarja bi srčno rad videl bingljati na vislicah. In bo nekoč tudi bingljal na tej pripravi, če je še kaj pravice na svetu, če ne človeške, pa božje. Le zapomnita si moje prerokovanje!«

»Kar molči, da se ne boš zmotil, ti krivi prerok!« sva ga zbadali.

Tako smo se šalili do koče Lojzikine matere. Tam se je Lojzika poslovila in midva sva sama nadaljevala pot.

»Ali si opazila, kako je Lojzika izčrpana? In je bila pred tremi meseci vendar najbolj postavno dekle v vasi. Bojim se, da ne bo dolgo vzdržala. Ta vajina tovarna je pravo morišče. Ti boš dalje časa vzdržala, ker si navajena slabo zračenih prostorov še iz šole, ampak Lojzika pa je pravi otrok solnca in zelenega polja. Žal bi mi bilo zanjo,« je dejal Tine.

»Kaj pa naj drugega stori, ko pa mora v tovarno. Smrt od gladu in pomanjkanja je hujša.«

»Da, to je tisto. Te preklete tekstilne tovarne, s katerimi hočejo priti judje in naši kapitalisti do bogastva in moči ... Pa bom raje tiho, drugače me boš obsodila še za revolucionarja,« se je nasmehnil. Čez trenotek pa je začel spet z resnim glasom.

»Tudi ti me skrbiš, Lidija. Tako bleda se zdiš zadnje čase, in včasih, ko te čakam pred tovarno, se kar prestrašim, ko te zagledam. Bodi vendar pametna in pusti to delo! Nikar ne pravi, da te oče ne more preživljati s svojo pokojnino, vsaj dokler ne najdeš boljše službe.«

»Saj oče hoče, a ona, mačeha ...«

»Kaj bi ona, vrag jo vzemi!« se je razburil. »Nikar se ne oziraj nanjo! Navsezadnje, kaj pa ti more?«

»Ti ne veš ...«

»Vem. Nič ti ne more. Le ti si prerahločutna, kar se nje tiče. Nastavi ji roge in tako bo dala še najprej mir. Sicer pa je še vedno bolje poslušati doma njene prikrite žaljivke, kot pa se zastrupljati v vaši tovarni. Če si pametna, pusti tovarno. Saj je še toliko drugih služb. Ali ne maraš za vzgojiteljico?«

»Kam neki? Saj hoče vsaka učiteljska kandidatka za vzgojiteljico in brezposelnih je že nekaj sto ...«

»Hm, to je res ... Ampak nikar ne obupaj. Človek, ki obupa, je izgubljen,« je dejal, in ker sva dospela do naše hišice, mi je stisnil roko in se poslovil.

17. aprila ...

Velikonočna nedelja!

Zunaj sije toplo, zlato pomladansko solnce in podeljuje vsemu veder, miren odraz. Spodaj v vasi pri kapeli streljajo fantje z možnarji in odmev strelov votlo grmi nad črnimi borovimi gozdi za vasjo, ki kot črna, s tušem potegnjena črta obrobljajo zeleno, sončno ravnino in jo ločijo od v modrino zavitih gora v daljavi. Bele snežne lise se še belijo tupatam po polju ali v cestnih jarkih in v senci hiš, a ravno zato se zdi trava in brsteče žito na polju še bolj zeleno in sinje nebo nad vsem tem še bolj sinje.

Fantje in dekleta postajajo v gručah na cesti in sonce kuje srebrne iskre iz belih, svilenih dekliških rut. Fantje sekajo jajca in vse do sem odmeva njih smeh. Na cesti pred našo hišo pa se igrajo otroci in se bahajo s pirhi vseh mogočih barv, a do prepira in tepeža med njimi danes vendarle ne pride. Saj vedo, da je danes Velika noč, da. Moja sobica je polna sonca in še vsa okna sem odprla, naj vdre čim več sonca vanjo, čim več sonca ...

Bila sem pri poldeseti maši doli v vaški cerkvi, ki je bila tudi vsa polna sonca, kakor še nikoli. Sedela sem v očetovi klopi in se vsa zamaknila v dišeči vonj kadila, v slovesno bučanje naših starih orgel, ki so sicer prav tako nadušljive kakor naš stari organist, in v duhovnikov glas, ki je goreče, doživeto in radostno pel: »Aleluja!« Čudno sladko in dobro mi je bilo pri srcu, nič pekočega ni bilo v njem, nič zlobe ali celo sovraštva, ki se neopazno nakopiči v srcu v pustih, vsakdanjih dneh, ko oblaki zakrivajo sonce in ko je daleč praznik božje Ljubezni ... Tako odkrito sem lahko molila za vse, ki jih poznam, za vse, ki jih ljubim, pa tudi za one, ki so mi prizadevali hudo ...

Bila je to ura polna tolažbe in srečna ter pomirjena sem šla domov, novim težkim dnem naproti. Pa danes nočem misliti na bodoče dni trpljenja. Molila sem v cerkvi zato, da bi jih pogumno prenašala.

Zdaj pa so zazvonili pri cerkvi zvonovi in veselo pritrkavanje pretresa zrak in vabi. Že vidim skozi okno Lojziko, ki gre pome, da skupno odideva k večernicam ...

Tako srečna že dolgo nisem bila, tako polna neke tajne, tihe notranje sreče, kateri ne vem imena ...

5. maja ...

Pomlad! Vsako leto se vrača, vsako leto enako in vendar vsako leto enako željno pričakovana. In bogve, kdo jo najtežje pričakuje? Morda bolniki, ki otročje radostno pozdravljajo s svojih postelj prve popke na jablanah pred hišo v tihem upanju, da jim pomladno sonce prinaša zdravje. Ali otroci, ker bodo kmalu spet smeli hoditi bosi in se svobodno igrati na vaški gmajni? Ali revni kočarji, ki jih bo sonce rešilo skrbi, kje dobiti drv za kurjavo in ki bodo zdaj spet mogli kaj malega zaslužiti z delom pri bogatejših sosedih? Kdo ve, komu izmed teh siromakov prinaša pomlad največ veselja! Morda pa le nam, tovarniškim delavkam ...

Zdi se mi, da nisem nikdar v svojem življenju tako zelo občutila lepote cvetočih kostanjev, od katerih se čuje brenčanje čebel, kot tiha godba, kot bi nekdo narahlo igral na orgle v prostrani, prazni cerkvi kakšnega poletnega nedeljskega popoldne po večernicah: Ko so že vsi ljudje odšli domov, le tupatam še kleči kakšna stara ženica pred Marijinim oltarjem, drugače pa je vse mirno in tiho, le vonj kadila se v modrikastem oblačku vleče po cerkvi in zlati sončni žarki lijejo skozi ozka, visoka okna in nanovo zlatijo obledele zlate glorijole okrog glav sivobradih svetnikov, ki jih je kak potujoč slikar pred bogve koliko desetletji naslikal na stene in ki so tako podobni drug drugemu, da bi jih človek smatral za same bližnje sorodnike, če bi jih ne bil previdni umetnik, ki je najbrž računal s to možnostjo, opremil z napisi.

Pota so posuta z jablanovim cvetjem in bližnji grički se zdijo, kot bi bili zasneženi, tako so beli. Pa vendar vsakdo ve, da to ni sneg, ampak da so si le črešnje, jablane in hruške kar hkrati izmislile in začele cveteti.

Pot v tovarno mi je vsak dan prava muka. Ali ni greh se zaklepati pred toliko lepoto v vlažno staro zidovje, v katerega nikdar ne prisije sonce? Zunaj je zrak prenasičen s sladkim vonjem po cvetju, v naši tovarni pa vdihavamo po deset ur na dan smrdeči zrak, ki ni prepojen s soncem, ampak z bacili in s smrtjo. Pa kaj hočemo? Delamo in z odprtimi očmi sanjamo o pomladi zunaj. Tupatam sname kakšno dekle šopek vijolic ali šmarnic z bluze in ga željno, skoro pohlepno, z blestečimi očmi poduha. Toda tega ne sme videti delovodja. Takoj se nevoljno obregne: »To travo bi lahko vohala tudi doma. Za to te ne bomo plačevali ...« In svetle dekliške oči se spet stemnijo in zmračijo, zlati soj v njih ugasne, a ne popolnoma, majhna, zlata iskrica žari še naprej, te mrki delovodja ne more ugasniti in pregnati iz modrih dekliških oči.

Tem lepše pa so poti domov. Ko se oglasi zvonec, preneha vse delo že v istem trenutku, vse roke istočasno omahnejo, vsi stroji takoj potihnejo ... Nobena se več ne zmeni za godrnjavega delovodjo, ki rad nategne delovni čas vsaj za nekaj minut.

»Kam se vam neki mudi?« renči.

Morda ne vidi, ali pa noče videti pomladi zunaj. Kakšni ljudje so vendar na svetu! Pa kakšen smisel naj tudi ima vsa pomladna lepota za človeka, katerega prva in zadnja misel vsak dan velja samo denarju, samo kopičenju denarja?

Ko se usujemo iz temnega vhoda stare kasarne, se ljudje ozirajo za nami, tako glasno pozdravljamo sonce, čisti zrak in rože. Zdi se mi, da smo kot roj ptičkov, ki so jim odprli vratca njihovih tesnih, temnih kletk in jih pustili v svobodo. Zdaj se, pojoči, opajajo ob njej, pijani od nenavadnega občutka ...

Blizu kasarne stoji majhen cvetlični paviljon, ves v cvetju najrazličnejših barv in vrst. Včasih se katera izmed deklet nič več ne more upirati izkušnjavi. Poišče skupaj zadnje dinarje in jih da za rože ... Zadnjič sem videla kupovati rože Krupanovo Maričko. Prišla je iz Maribora, kjer ni mogla najti dela. Tukaj ga je sicer našla, toda ves zaslužek mora dati za stanovanje in hrano. Za obleko in druge potrebe ji ne ostane nič in še si mora tupatam izposoditi kak dinar od tovarišic ... In vendar sem jo videla kupovati rože ... Pa kaj je to čudnega za dekle, ki je staro dvajset let in ki vkljub vsemu še vendar ljubi življenje?

Domov hodiva z Lojziko navadno sami zase. Pogosto se nama ne ljubi govoriti in greva ves čas molče. Kaj pa naj tudi govoriva? O tovarni, o delu in trpljenju? Saj imava radi, če lahko vsaj za trenutek pozabiva na to. Ali o bodočnosti, katere se bojiva? Tako molče uživava kipečo lepoto pomladi, ki je zunaj na njivah, na travnikih še vsa lepša, kakor v cvetličnih paviljonih na mestnih ulicah in v prisiljeni lepoti mestnih parkov.

Te poti domov so nekaj najlepšega v najinem življenju, ki je tako revno na romantiki in lepoti. Ko bi tega lepega občutja, ki ga prinesem s seboj domov, človeku le ne pokvarili s to ali ono malenkostno zlobo ...

9. maja ...

Lojzika je zbolela.

Včeraj, ko sva se vračali domov, je bila posebno dobre volje. Že več dni je tožila, da jo hudo boli glava. In danes med delom še prav posebno. Bleda je bila zares zelo ... Ko pa je prišla ven na sonce in zrak, se je razživela in postala boljše volje.

»Sveži zrak mi tako dobro de,« je rekla. »Na zraku me tudi glava tako ne boli.«

Čebljali sva nekaj časa, ne vem več o čem, in se smejali. Nenadoma je Lojzika zakašljala. Vzela je robec iz žepa in si ga pritisnila na usta. Jaz sem govorila dalje.

»Kri,« je rekla nenadoma s tako čudnim glasom, da me je pretreslo. Prestrašena sem se ozrla. S kot stena bledim obrazom je strmela v krvavi robec. Takoj nato je spet rahlo zakašljala, in ko je odmaknila robec od ust, je bil še bolj krvav. V prsih ji je narahlo hroplo.

»Jezus Marija!« sem zaklicala, »kaj je vendar s teboj, Lojzika?« 

»Slabo,« je rekla in se čudno, grenko nasmehnila.

Znova jo je posilil grgrajoč kašelj in bruhnila je polna usta krvi v robec. Skušala si je obrisati kri z ustnic, toda njen robec je bil že čisto krvav.

»Na, mojega,« sem rekla.

Z očmi se mi je zahvalila. In spet jo je posilil tisti strašni grgrajoči kašelj ... Jaz sem vsa trepetala od strahu in ob zavesti, da ji ne morem pomagati.

Stopila je na rob ceste in se z roko naslonila ob drevo, še vedno kašljaje ...

»Treba bi bilo iti po zdravnika!« me je prešinilo. Toda bili sva daleč iz mesta in do doma je bilo še več kot četrt ure. Na cesti je bilo sicer vedno polno ljudi, le zdaj ni bilo nikogar videti in do prve hiše v vasi je bilo več kot pet minut. Preden pridem do tja in spet nazaj, z ljudmi, lahko Lojzika še izkrvavi.

Toda nič drugega mi ni prišlo na misel. Toda hitro, hitro, treba je takoj nekaj storiti, takoj, dokler ne bo prepozno ... Z blazno naglico so se mi podile misli po glavi, a rešilne misli ni bilo ...

Kako je vendar strašno gledati človeka, ki trpi, pa vemo, da mu ne moremo pomagati ...! Lojzika je stala sklonjena ob drevesu, s krvavim robcem v roki, in rahlo pokašljavajie še vedno bruhala kri, ki je kapljala na sočnozeleno travo, katera je postajala vedno bolj rdeča ... Vsenaokrog pa je vladala tišina. Nekje daleč je piskal vlak. Sonce je svetlo in mirno zlatilo pokrajino, nekaj belih oblačkov je jadralo po globoko sinjem nebu in visoko v zraku so radostno cvrčale lastavice. Drevo, ob katerem je slonela Lojzika in mu škropila deblo s svojo krvjo, je bilo v cvetju in v rahli, komaj zaznatni sapi so padali cveti z drevesa in sedali dekletu na lase. Padali so v kri pred njenimi nogami, in zdelo se mi je, da so vzcveteli in pognali iz tiste svetlordeče, tople dekliške krvi ... Zrak je opojno dehtel po cvetju ...

Vse to sem videla in občutila v tistih kratkih hipih, ko sem stala tam vsa prepadena in mrzlično razmišljala, kako pomagati Lojziki. Končno sem se toliko pomirila, da sem lahko nekoliko bolj hladno mislila ... Spomnila sem se, da sem nekoč v šoli slišala, kako pri krvavenju iz pljuč pomaga kozarec slane vode ...

Voda! Ne daleč proč je tekel majhen potoček po globoki strugi, ki si jo je izjedel v mehko travniško prst ... Stekla sem k vodi, ki je z rahlim, bistrim žuborenjem tekla čez pesek. Bila je mlačna in razgreta od sonca. Zajela sem jo v posodo, v kateri sem si nosila v tovarno hrano, in hitela nazaj k Lojziki, ki je še vedno stala tam ob drevesu, z roko oprta ob deblo, in s sklonjeno glavo pokašljevala ...

»Ti še vedno teče kri?«

»Še,« je rekla tiho, ne da bi dvignila glavo.

»Na, pij počasi vodo in bo bolje, boš videla.«

S tresočimi rokami je prijela za posodo in jo nastavila na blede, modrikaste ustnice. V obraz je bila bela kot papir, kar je bilo pri nekdaj zdravi in zagoreli deklici posebno vidno.

Počasi se je kri ustavila, le v prsih ji je še rahlo grgralo in tega me je bilo strah ... Zdaj šele sem se zavedela, da je trajalo vse le kakih pet minut, a meni se je zdelo neskončno dolgo.

»Zdaj je bolje,« je rekla Lojzika tiho. Le tupatam je še malo zakašljala, kot bi jo v grlu nekaj dražilo, in nato izpljunila kri.

»Ali boš lahko hodila?« sem jo vprašala.

»Mislim, da bo šlo.«

Vzela sem njeno roko in počasi sva šli naprej. Prehodili sva kakih sto metrov, ko je spet začela kašljati in se je spet pokazala na robcu kri.

»Z menoj je pri koncu, Lidija. Mislim, da bom umrla,« je šepetala Lojzika in se prijela za obcestno jablano.

»Norica! To vendar ni nič talkšnega, ta kri. Moj oče je tudi že večkrat bljuval kri, ko je bil mlajši, še mnogo bolj, in vendar še zdaj živi,« sem jo tolažila, obenem sem pa skušala prepričati o tem tudi sebe samo ...

Lojzika je molčala. Jaz pa sem se ozirala po cesti. Ali res ne bo nihče prišel, ki bi ga poslala po pomoč, po ljudi?

Čez nekaj minut je vendarle privozil neki fant na kolesu. Poklicala sem ga in mu velela, naj gre po ljudi v vas.

»Pa naglo, ker se mudi! Naj pridejo z vozom!«

Naglo je odpeljal in čez četrt ure je pridrdral po cesti iz vasi voz.

»Kaj pa vendar je?« je zaklical voznik, znan kmet iz vasi, in ustavil.

Povedala sem mu in nato sta dvignila s hlapcem, ki je bil z njim, Lojziko na voz. Hlapec ga je nato nekoliko privzdignil od zadaj in ga obrnil spet proti vasi. Jaz sem sedla zadaj v košaro k Lojziki in ji, ležeči vznak, podpirala glavo.

Počasi smo vozili skozi vas. Konj je stopal čisto počasi in vendar je na slabi vaški cesti voz tako stresalo, da sem se spet zbala za Lojziko. Ta pa je mirno ležala, vsa bleda in z zaprtimi očmi, kakor bi spala. Le prsi so se ji nemirno dvigale.

Ljudje so stali pred hišami in gledali za nami. Nekdo je zavpil vozniku:

»Je že mrtva?«

»Ti salamenski osel, ali ne moreš držati gobca? Kaj pa te briga! Sicer pa boš ti prej umrl kot Lojzika, ti falot!« je zarenčal sočutni kmet z voza. Jaz sem radovedneža samo grdo pogledala.

Le stara Lojzikina mati ni še ničesar vedela in se je skoro od strahu zgrudila, ko se je ustavil voz pred kočo v jelševju in je zvedela, kaj se je zgodilo.

»Oh, ti moj Bog, zdaj naju je povrhu vsega drugega zadela še ta nesreča!« je zatarnala in sklepala roke. Toda kot žena, ki je morala vse svoje življenje trdo delati in si vedno sama pomagati, kadar jo je zadela nesreča, je vedela, da v takih trenutkih tarnanje in jok ne pomagata. Zato je umolknila in pristopila, da bi pomagala dvigniti hčerko z voza.

»Saj bom že sama vstala,« je šepnila Lojzika.

»Kaj še!« je rekel kmet. »Toliko močan pa sem še vedno, da ti tega ne bo treba. Le pri miru bodi in ne govori dosti, to bo zaenkrat najbolje zate.«

Vzel jo je v naročje kot otroka, mati ji je podpirala glavo in tako sta jo zanesla v hišo na njeno posteljo. Tam je potem ležala kot mrtva, le rahlo dihaje, vsa bleda in z zaprtimi očmi.

»Bog vam poplačaj dobroto!« se je zahvaljevala mati kmetu.

»Kaj bi to!« je zamahnil ta z roko. »V nesreči si bomo ljudje vendar pomagali. Saj nismo Turki. In če bi me še kaj potrebovala, ali pa voz, kar pridi k nam, Neža!«

In je skočil na voz. Jaz sem ostala še tam. Mati me je pogledala in v njenih očeh sem videla veliko skrb in strah.

»Če mi zdaj še Lojzika umre, kaj bom potem počela sama na svetu?« 

»Saj ne bo umrla, mati!«

»Da, ko bi vedela, s čim jo ozdraviti. Gotovo ima jetiko, ali ne misliš?« 

»Mogoče, mogoče pa tudi ne,« sem rekla, četudi sem se bala istega kot njena mati.

»Po konjederko bom šla, ona baje vsakomur pomaga, pa naj ima še tako hudo bolezen.«

»Bolje bi bilo iti po zdravnika. In najbolje bi bilo, storiti to kar takoj,« sem rekla. »Bom že jaz sama poslala kakšnega fanta s kolesom po doktorja Benka. Njemu ni treba pošiljati voza, ker ima svoj avto. V eni uri bo gotovo že tukaj. In za plačilo nikar ne skrbite, mati.«

Stekla sem v vas in čez četrt ure je sosedov Franček že drvel na kolesu v mesto. Sama sem se šla preobleč, in ko sem v kuhinji skušala spraviti nekaj toplega vase, je že zdrvel mimo hiše avto.

»Najbrž je že doktor,« sem si rekla in se odpravila nazaj k Lojziki.

Pred kočo je res stal lep, majhen, luksuzen avto. Bil je prazen. Doktor je vedno sam šofiral.

Ostala sem zunaj in čakala. Skozi odprto okno je bilo slišati doktorjev močni glas, a razumeti nisem mogla ničesar. Šele čez dobre četrt ure sta stopila doktor in mati iz sobe.

»Kaj je z njo, gospod doktor?« je šepnila mati vsa bleda.

Debeli, dobrovoljni doktor ji je tolažeče položil roko na ramo: »Dobro ni, draga moja,« je rekel. »A bati se zaenkrat ni treba ničesar. Dal sem ji injekcijo, ki bo ustavila kri. Če bi slučajno močno kašljala ali spet bruhala kri, ji dajte enega ali dva izmed tistih praškov, ki sem vam jih pustil. Dobro bi pa bilo, če bi jo takoj odpeljali v bolnišnico. Imate voz? Seveda, saj vem, da ga nimate. Čakajte! ...« Razmišljal je za trenutek. »Jo bom pa kar jaz vzel s seboj. Imam sicer še neko nujno pot, pa naj bo. Pojdite, kar naložili jo bomo.«

»Ali ima jetiko?« sem vprašala.

»Kdo ste pa vi?« se je obregnil.

»Njena prijateljica.«

»No ja,« se je zadovoljil. »Zdi se, da bo nekaj takšnega, znaki kažejo na jetiko, a zaenkrat ne morem še ničesar reči. To bodo že v bolnišnici ugotovili. Pa mislim, da ne bo nič hudega, da je to šele začetek.« Mogoče naju je hotel samo potolažiti ... Čez pet minut je Lojzika napol sedela, napol ležala v avtu, in ker je bilo treba, da jo nekdo spremlja, je mati prosila mene. Zato sem sedla v avto še jaz. Doktor je sedel za krmilo in počasi je zdrčal avto po cesti, izpred oči jokajoči materi, ki je stala pred kočo in skrivala obraz v predpasnik. Formalnosti so bile hitro opravljene, posebno, ker je bil poleg sam doktor Benko. Počakala sem, da sta strežnica in neka sestra preoblekli Lojziko v bolniško obleko in jo položili v posteljo, šele nato sem se poslovila. Vso pot po samotni cesti domov sem jokala ... Takšna je naša pomlad ...

Danes sva obiskali Lojziko z njeno materjo. Izvedeli sva, da je bila že pregledana, in tam so res našli rano na levi strani pljuč. Zaenkrat je rana še zelo majhna, in doktor, ki nama je to pripovedoval, je dejal, da je za Lojziko še prava sreča, da je že zdaj bruhnila kri, ker drugače bi se še ne pobrigala za svojo bolezen, vsaj prej ne, dokler bi ne bilo prepozno. Zdaj pa še ni ...

Lojzika je ponoči spet bruhala kri, a manj kot včeraj in danes, je rekla, se počutila že bolje. Samo jesti ne sme drugega kot samo hladno mleko. To sme piti, sicer pa pravi, da ni lačna in da ji nič ne diši.

Uboga Lojzika!

15. maja ...

Lojziki je nekoliko bolje. Krvi ne bruha več, vendar pa mora še čisto pri miru ležati v postelji in tudi slabotna je zelo.

Skoro vsak dan jo obiščem. Toži, da je v bolnišnici strašno dolgčas. Zunaj so tako lepi, topli dnevi, ona pa je privezana na posteljo.

»Kar pobegnila bi!« pravi in se smehlja.

Nosim ji knjige, s katerimi si krajša čas. Tudi drugi jo obiskujejo. Včeraj sem našla v kozarcu na njeni omarici nekaj krasnih nageljev. Morali so stati precej denarja.

»Čudovito!« sem rekla. »Kdo pa ti jih je prinesel?«

»To ti bom drugič povedala,« je dejala in kri ji je prešinila bleda lica.

»O, glej jo, glej ...!« sem jo dražila. »Bom že zvedela, kateri izmed naših fantov je tako dobrega srca. Pa mi nisi prej nič povedala!«

»Saj še sama nisem nič vedela,« se je branila in znova zardela.

Ko pa sem stopila iz bolnišnice, sem srečala Bedračevega Jurija, edinega sina onega kmeta, ki je prišel z vozom po Lojziko. Šele pred nekaj meseci se je vrnil od vojakov. V roki je nesel v tenek, moten papir zavite nekake rože, žepe pa je imel napete od pomaranč in slaščic.

»Kam pa ti?« sem ga vprašala in se nalašč delala začudeno.

»Po opravkih,« se je odrezal in hotel dalje.

»Ali spadajo nagelji in pomaranče tudi k tistim tvojim opravkom?« sem ga podražila.

»Pojdi se solit, kaj se boš delala neumno,« je dejal, malo zardel in izginil.

Sicer pa je dober fant. In če Lojzika ozdravi, bo srečna z njim na njegovi lepi kmetiji.

Nič več ji ne bo treba v tovarno ...

Ozdraviti pa mora ...!

6. junija ...

Lojziki gre menda že zopet nekoliko na bolje. Tudi sama pravi, da se počuti bolje. Na njena prej tako bleda in suha lica je že dahnila lahna rdečica. Iz njenih živih oči spet žari veselje do življenja.

Danes sva jo obiskala s Tinetom. Tam sva že našla njeno mater. Sedela je vsa sključena na stolu ob hčerkini postelji in držala Lojzikino bledo roko med svojimi rjavimi, zgrbljenimi dlanmi. Na omarici ob postelji je ležala v papir zavita potica, ki jo je spekla starka za hčerko ... Takšne sama še o Veliki noči ni jedla. Bogve, kje je dobila moko in orehe, saj še za črni kruh nima, uboga starka. Pa materina ljubezen zmore tudi nemogoče ... Midva s Tinetom svaj ji prinesla nekaj pomaranč in slaščic ter velik šopek rdečih rož.

»Saj me boste zasuli z rožami,« se je smehljala in nehote ji je ušel pogled na majhen Marijin oltarček, ki je stal v bolniški sobi ob steni. Lep, velik kip Nebeške kraljice je bil ves obdan od cvetja, ki so ga nanosili prijatelji ubogim bolnicam. V sredini oltarčka, ravno pred kipom, pa je stala vaza s posebno lepimi rdečimi vrtnicami in nageljni, ki so žareli kot kri.

Ko sem videla Lojzikina zardela lica, sem vedela, kdo je prinesel tiste rože ...

»Zakaj pa jih nimaš pri sebi na omarici?«

»Vedno podarimo vse rože Mariji,« je rekla.

Povedala nam je, da je njena soseda to noč umrla. Res je bila postelja poleg nje prazna in razdevana. Bila je že starejša ženska, imela je okoli štirideset let. Doma ima pet majhnih otrok, mož ji je pa že pred tremi leti umrl, tudi za jetiko ... Strašno hitro je izdahnila. Nekajkrat je tiho zaklicala, da jo duši, in ko so se druge zbudile, je bilo že skoro vse pri kraju. Ko je ena izmed bolnic stekla in privedla sestro, je bila že mrtva ...

»Ali te je zelo pretreslo?« sem vprašala in se zgrozila.

»Veš, da, nekoliko. Sicer pa je bila to lahka smrt. Vse si želimo takšno,« je rekla.

»Ne smeš vedno misliti na smrt.«

»Saj ne mislim. Ampak veš, smrt je nam vsem, kar nas je tukaj bolnic, nekaj tako vsakdanjega in tako blizu, da je že kar zvezana z vsemi našimi mislimi. Že tri so umrle v tem času, kar sem jaz tukaj ...«

Vse to je pripovedovala čisto mirno in smehljaje.

»Nekdaj sem mislila, da je smrt nekaj strašnega, neka grozna krivica za človeka. Zdaj pa vidim, da je smrt ravno tako naravna in toliko tragična kot rojstvo. Nič takšnega ni na njej, da bi se je bilo treba bati.«

Tine je zmajal z glavo.

»Morda imaš prav, Lojzika. Smrt je nekaj naravnega, toda zakaj se je tudi tisti, ki verjamejo v posmrtno življenje, tako bojijo? Nekoč sem bil v ljubljanski bolnišnici in v naši sobi je ležal možak, ki mi je po vsej sili skušal dokazati, da je Bog, da je posmrtno življenje, da bomo nekoč vstali od mrtvih in da je smrt samo kratek prehod iz solzne doline v lepše življenje, ki bo večno trajalo. Strašno se je jezil, ko mu nisem hotel vsega verjeti in sem mu še nalašč ugovarjal. A ko je sam spoznal, da bo umrl, je strašno rjul, da noče umreti, še ne, zdaj še ne. Nikakor se ni dal potolažiti in umiriti. To se mi je zdelo zelo čudno in vsem drugim, kar nas je bilo v sobi, tudi. Lasje so se nam ježili od groze ob njegovem vpitju in začudeni smo se spraševali, čemu se boji, čemu trepeče pred smrtjo, če veruje?«

»Morda pa le ni veroval.«

»Vsekakor ni veroval, kar je sam s tolikim ognjem silil druge verovati. Zato so mi od tedaj strašno zoprni takšni pridigarski ljudje, ki skušajo s silo vcepiti svoje piškave ideje drugim v glavo. Že na tri kilometre jim poznam, da v svoje ideje sami ne verujejo, ali če verujejo, da jih ne razumejo. In razumejo jih ne, ker so ideje pregloboke, prevelike za njihove plitve duše.«

»Br, samo o smrti govorita, zunaj pa tako lepo sonce sije,« sem rekla in na skrivnem sunila Tineta. Lojziki govor o smrti vendar ne more dobro deti. Treba je govoriti kaj veselega.

»Kaj veš ti, ki si zdrava kot drenov klin, kaj zanima nas, jetične siromake!« se je pošalil Tine, vendar ni več govoril o smrti.

Morda ga Lojzika lahko, toda jaz govorjenja o smrti ne morem poslušati. In sram me je priznati. Četudi sem prepričana o posmrtnem življenju, se vendarle tudi jaz bojim smrti, strašno bojim. V tem je nedoslednost, vem, pa ne morem nič zato. Takšne smo pač ženske ali vsaj jaz. Moški so morda drugačni. Morda je njim smrt nekaj drugega kot nam. Ne vem. Nekoč bom vprašala Tineta. To so velika vprašanja, ki me zanimajo ... Saj morajo zanimati vsakega človeka ...

Lojzika je pripovedovala, da ji je v bolnici grozno dolgčas, ker nima drugega dela, kot da leži in gleda v strop.

»Ali se nič ne pogovarjate med seboj?«

»O, že,« je rekla. »Saj se pogovarjamo. A zdi se mi, da druge ne znajo o ničemer drugem govoriti kot o svoji bolezni. Vse dni, od jutra do večera, ne slišiš drugega kot: kdaj je katera zbolela, kje se je zdravila, kaj so ji dejali zdravniki, koliko kubikov zraka je dobila zadnjič in koliko vsega skupaj in kdaj pomagajo injekcije. Nekaj strašnega! Kar glava me začne boleti. In vsak dan je to, pomisli! Zdi se mi, da znajo te sirote več kot zdravniki, vsaj tako mora človek soditi, če jih posluša. Tudi če speljem kdaj pogovor na kaj drugega, smo že čez pet minut spet pri bolezni. Ko bi imela vsaj kaj branja, a tisto sem prebrala v dveh dneh, kar si mi zadnjič prinesla.«

Obljubila sem ji knjig in Tine ji je zatrdil, da ji bo jutri s kolesom pripeljal pol svoje knjižnice. Dejal je, da pozna iz lastne izkušnje dolgčas, ki ga pasejo bolniki po bolnicah.

»Ta dolgčas je za zdravje nevarnejši od vsake bolezni. Mene je skoro pokopal. V zadnjem trenutku me je rešila neka usmiljena sestra, ki mi je na moje obupne prošnje slednjič prinesla na posteljo polno naročje starih »Zamorčkov« in »Katoliških misijonov.« Z večjim navdušenjem sem se poglobil vanje kot v najzanimivejši roman Jacka Londona in nobene knjige v svojem življenju nisem tako temeljito prebral kot tiste stare zvezke. Nobene črke nisem izpustil, od naslova pa do imen na ovitku, kjer so natisnjeni tisti, ki zbirajo znamke in stanijol za zamorčke. Naivne zbodbice o zamorskih katehumenih so se mi zazdele višek umetnosti, in če bi bil ostal v bolnišnici še teden dni dalje, bi bil začutil v svoji duši misijonarski poklic, jaz, navdušeni revolucijonar, ki sicer v normalnih razmerah še v hudiča ne verujem. Tako spremeni bolniški dolgčas človeka. Ampak, kakor rečeno, tisti stari »Katoliški misijoni« so me rešili in še zdaj sem hvaležen dobri stari sestri Flori, da mi je prinesla tisto čudovito literaturo, edino, ki jo je bilo najti v vsej ogromni bolnišnici. Drugače bi me bil pobral dolgčas in neverni zdravniki bi bili napisali, da me je pobrala tuberkuloza, ne vem katere vrste ...«

»Bodi že no tiho z neumnostmi in lažeš tudi lahko nekoliko manj, Tine!« ga je smeje karala Lojzikina mati.

»Glavno je, da se Lojzika spet enkrat smeje in za en radosten Lojzikin smehljaj sem pripravljen ziniti takšno, da bo sonce obledelo ...« ji je zatrdil.

»Sonce pa kar pusti sijati, raje molči! Kaj bi vendar bilo, če bi ne bilo sonca!« je rekla mati.

»In humorja!« je pristavil Tine resno.

»Kaj?« ni razumela mati.

»In dobre volje!« je prosto prevedel Tine. »Sonce in dobra volja, ta dva nam bosta ozdravila Lojziko. Boste že videli, mati. Drugo leto ob takšnem času boste že zibali, stavim, ne vem kaj!«

Stara je smeje neverno zmajevala z glavo, Lojzika pa je bila ogorčena in je rekla, naj se nikar ne norčuje iz nje. Vendar pa je tudi njej ušlo smeha. Tine pa je kar naprej česnal in se ji celo ponujal za botra. Nazadnje smo se morale vse tri narediti hude, da smo udušile njegovo prekipevajočo dobro voljo. Pa saj smo vedele, da je nalašč tako vesel, da bi zabaval Lojziko, ki je vse dni sama s svojimi žalostnimi mislimi ... In posrečilo se mu je. Lojziki so veselo sijale oči kot nekdaj, ko je bila še zdrava.

Le prehitro je zadonel zvonec, ki naznanja obiskovalcem, naj se poslovijo in napravijo prostor stalnemu gostu, vsakdanjemu, sivemu dolgčasu ... Obljubili smo Lojziki, da jo kmalu spet obiščemo. Tine ji je zatrdno obljubil, da bo prinesel knjige že jutri.

»Prav zabavne in lepe knjige, boš videla, da boš ob njih kar pozabila, da ležiš v postelji!«

Počasi smo se vračali domov. Bil je praznik in poljske poti zunaj mesta so bile polne ljudi, ki so prihiteli iz mesta, da se naužijejo sonca in svežega zraka ter svobode. Otroci so se vriskaje podili kar vsevprek po travnikih in trgali cvetice ter se krasili z njimi. Srečali smo tudi nekaj naših deklet iz tovarne.

Lojzikina mati pa je jokala med potjo. Tako hudo je, tako sama je zdaj v koči, odkar ni več Lojzike doma. In če bi Lojzika umrla, kaj naj počne sirota stara? ...

Misel na smrt je bila tu zunaj na soncu med travniki še bolj strašna kot prej v bolniški sobi ... Tako tesno mi je postalo pri srcu. Tine pa naju je spet potolažil.

»Nikar ne jočite, mati!« je dejal. »Lojzika ne bo umrla. Saj vendar vidite, da ji gre na bolje. Kar zaupajte mi, jaz sem bil sam jetičen in vem, kako je. Lojzika bo živela, le v tovarno je ne boste smeli več pustiti!«

»Nikoli več ne bo prestopila tovarniškega praga!« je goreče vzkliknila mati. »In bi ga tudi ne nikoli, če bi ne bili tako revni. Ampak odslej raje umiram od lakote, kot da bi pustila Lojziko še v kako tovarno ...«

»Da, naše tovarne, last tujcev, so prava smrt za slovensko ljudstvo, ki mora garati v njih za sramotne plače ...« je poudaril Tine, potem pa umolknil in se zamislil ... Zdelo se je, da ne vidi s soncem oblitega polja in ne sliši cvrčanja lastovic, ki so veselo risale velikanske loke pod sinjim nebom ... Bogve, kaj je premišjeval. Okrog ust se mu je zarisala bolestna poteza ...

Ko nas je prehitel avto tovarnarja Komerja, ki je Nemec, in nas zavil v meglo prahu, je na glas zaklel in stisnil pesti ...

Začudena in nekoliko očitajoče sem ga pogledala, on pa je samo zamahnil z roko za avtom:

»Ti tuji krvosesi, pa naj bodo od juga ali severa, so naša nesreča ...!«

10. junija ...

Govori se, da mislijo v naši tovarni vse delavce in delavke odpustiti. Baje zato, ker ne more tovarna prodati blaga. »Frau Anna« je prinesla danes to novico. Ni hotela povedati, kje je to izvedela, trdila je, da priseže na resničnost te vesti. Od začetka ji seveda nismo hotele verjeti, ampak ko je le vztrajala pri svojih trditvah, nas je zaskrbelo. Res, da ne zaslužimo mnogo, toda nekaj je le ...

Mojster Martin je prisegel, da je tisto o blagu, ki ga tovarna baje ne more prodati, velika laž.

»Za tem mora tičati nekaj drugega, dragi moji!« je rekel.

»Kaj pa?«

Mojster Martin se je previdno ozrl.

»Kje pa je ta prekleti delovodja? Ta rad nastavlja ušesa in na piki me že itak ima ... Torej, kaj sem hotel reči: Naš stari, ravnatelja mislim, ki je itak tudi lastnik tega vražjega podjetja, si je nagrabil že dovolj denarja. Dovolj zlata je že iztisnil iz nas, ne potrebuje več. Le meni verjemite, da je tako. Vsa ta tovarna ni predstavljala drugega kot velikansko izkoriščevalnico, kjer so gnali nas uboge siromake na žive in mrtve, da smo storili čim več in naredili gospodu ravnatelju in njegovemu čednemu delovodji čim več denarja. Zdaj pa bosta pobasala svojo bisago z zlatom in odšla kam na morje, kjer bosta vsaj nekaj let krasno živela na naš račun. Sam pri sebi sem izračunal, da sta v teh mesecih zaslužila vsak po dvesto do tristo tisoč dinarjev čistega. To je denar, moji ljubi. To je tisti denar, za katerega nas je ogoljufal pri plači ...«

»Pravijo, da bo izšel zakon o minimalnih mezdah in tega se najbrž boji. Če bi moral plačevati višje mezde, bi šli dobički po vodi in podjetje bi se mu ne izplačalo več. Nobenega smisla bi ne imelo več zanj, ker bi mu ne nosilo več visokih dobičkov ...« je trdil nekdo drugi.

Tretji je menil, da je policija zavohala kakšne nepravilnosti in mu dela sitnosti ...

»Da bi ga le zaprli!« je vzkliknila ena izmed delavk.

»To boš pa dolgo čakala. Takšni lopovi imajo gladko kožo. Takim ne morejo nikoli ničesar dokazati ...« jo je zavrnil. Pritrdili smo mu, da je njegovo mnenje o stvari najbrž najpravilnejše. Ravnatelj je prišel gotovo že kar ob začetku, ko je osnoval »podjetje«, navskriž z zakonom in zato se mu zdaj tako mudi, da bi končal vso reč ... Drugega vzroka ne more biti.

»Pa kako to, da bi policija šele zdaj postala pozorna na vse to, zdaj, ko je podjetje že šest mesecev v obratu? Zakaj mu niso, če je goljuf, delali sitnosti že prej, takrat ko je podjetje prijavil?« je dvomil nekdo.

Delavec, ki je preje govoril, se je zaničljivo nasmehnil in rekel:

»Zato, ker je bil gospod. Ker je bil lepo oblečen, obrit, parfumiran in ker je imel v žepu denar, ali pa se je vsaj delal, da ga ima. In o poštenju bogatih ljudi nihče ne dvomi, dokler ne počenjajo v zavesti svoje varnosti še takšnih svinjarij, da se vse mesto hočeš nočeš prime za nos ... Ti in jaz pa sva vedno sumljiva, zato ker hodiva okoli v obnošeni obleki in kadiva najslabše cigarete. Če greva po ulici, bo imel policaj vedno oko za nama. Tako je pri nas in vsepovsod po svetu. Če bi bil ti policaj, bi delal ravno tako. Pozdravljal bi lepo oblečene gospode in škilil za tistimi, ki imajo prišito zaplato na zadnji plati svojih hlač. Tudi jaz bi morda delal tako, če bi bil šel za policaja. Tako sva bila že pač vzgojena v tej miselnosti. In najini revni starši so bili tisti, ki so nama vcepili to misel- nost v glavo. In ne samo nama, vsi reveži na svetu gledajo v bogatih same poštenjake, zato se jim tudi dajo izrabljati. In teh misli jim ne ti ne jaz ne bova pregnala iz neumnih glav, razen če boš šel k vsakomur, mu vzel možgane iz glave, jih pošteno izprašil in prezračil ter mu jih spet zmašil v lobanjo. Mogoče bi potem boljše delovali. Vidiš, tega pa ne moreva storiti in zato bo tako ostalo, kakor je. Ti boš ostal vse življenje sumljiv človek, če ne boš začel na debelo goljufati, tako da boš obogatel. Šele potem boš postal spoštovanja vreden človek, ki boš nekaj veljal, če ne pred Bogom, pa pred ljudmi ...«

11. junija ...</p Danes sem bila odpuščena iz tovarne in vsi drugi tudi. Poleg ravnatelja je stal neznan, lepo oblečen moški, ko nas je izplačeval. Nekdo je dejal, da je to detektiv iz Maribora ... Morda je tudi res bil. Še dva tedna bomo delali, potem pa bo podjetje ustavilo obrat »radi neprodanih zalog blaga«, kot je dejal ravnatelj. Nekateri, ki včeraj »Frau Anni« niso verjeli, so godrnjali radi tako nenadne odpovedi. Večina nas pa je samo skomizgnila z rameni. Kaj se hoče ... Za tem delom tudi ni bilo nikomur žal, ko bi le drugega dobili. Pa bo težko. Nekatere hočejo iti vprašat za delom v mariborske tekstilne tovarne. Pa je že rekel nekdo, da zadnje čase tudi nam odpuščajo delavce, ne sprejmejo pa nikogar. Kdor nima protekcije, seveda. A kdo se bo zavzel za nas, posebno zame, od koga naj pričakujem protekcije?

25. junija ...

Od danes naprej sem spet brezposelna. Danes smo delali zadnjikrat v tovarni. Bilo je obupno razpoloženje. Nekatera dekleta so jokala, ko smo dobili delavske knjižice, in moški so kleli. Ne zato, ker bi jim bilo slovo od tovarne tako težko, ampak zato, ker zdaj spet ne vedo, kako bodo živeli.

»S temi revnimi vsakotedenskimi kovači smo se držali nad vodo mi vsi doma, pet ljudi,« je reklo neko dekle. »Zdaj pa ne vem, kaj bo.«

»Kaj bo – lakota bo!« se je zarežal nekdo, poln obupa.

Še najmanj so prizadeti tisti, katerih starši imajo doma vsaj malo posestvo. Delali bodo doma in bodo imeli vsaj kaj jesti in streho nad glavo. A teh je malo. Večina je takšnih, katerih starši so revni in jim ne morejo prav nič pomagati. Nekateri pa sploh doma nimajo ...

Pri nas doma pa je slabo vreme. Mačeha ne reče sicer nič, a drži se tako, kot bi jo bil kdo strašno užalil. Oče se zapira v spalnico in čita »Vojno in mir« in godrnja, če ga kdo moti. Mislim, da si želi samo miru. Zjutraj, ko sem pila v kuhinji kavo, sem slišala, da je zavpil nad mačeho:

»Pusti me s tem pri miru, kaj morem jaz za to! Ona pa tudi nič! Da si mi tiho!«

»Ne vpij vendar tako, surovež!« je siknila mačeha.

»Tiho!«

Mačeha je prišla v kuhinjo vsa rdeča in si je jezno grizla ustnice. Vem, da sta se sprla zaradi mene. Pa bila sem tiho, le kava se mi je nenadoma zagnusila. Kar tešča sem odšla ... In to je moj dom! Moj Bog, če bo odslej vsako jutro tako. Pa bi vendar lahko bilo tako lepo, saj trpe drugod še mnogo večje pomanjkanje in so si vendarle dobri in se imajo radi. Pri nas pa je neznosno ... Če bi ostala brezposelna, bi mi ne bilo obstanka doma. Tudi če bi mačeha iz strahu pred očetom molčala. A ona zna že tako pogledati, da zagreni človeku vsak grižljaj. Morala si bom poiskati drugo službo, pa naj bo še tako slaba ...

Če pomislim, kako lepo pa je v koči pri Lojzkini materi, četudi gleda najbujša revščina iz vseh kotov, mi pridejo kar solze v oči.

5. julija ...

Sinoči smo kurili kres, ker je danes praznik svetih Cirila in Metoda. Fantje in dekleta iz Tinetovega društva – že lansko leto je ustanovil za fante in dekleta izobraževalno društvo »Pomlad« s tremi odseki, športnim za fante posebej in dekleta posebej ter dramatičnim – so nanosili na grič za vasjo velikansko kopico dračja in drv, celo velike klade in štori so bili poleg, ki so jih morali s konji zvoziti h grmadi. Zvečer ob desetih se je zbrala pri grmadi vsa vaška mladina in mnogo starejših ljudi. Radovedno so poslušali Tineta, ki je imel, preden je z gorečo bakljo zažgal grmado, kratek nagovor. Pravil je, kako so v nekdanjih stoletjih čuvaji na visokih slovenskih gorah zažigali grmade, kadar se je bližala slovenskim deželam nevarnost od katerekoli strani. In ko so zagledali ljudje krvavi svit kresov na svojih gorah in rdeče ožarjeno nočno nebo, so spravili na varno svoje domače in svoje imetje, kolikor so ga mogli. Dočim so žene, otroci in starčki prosili Boga za zmago in rešitev, so se zbrali možje v edini trdnjavi, ki jo je takrat imelo ubogo slovensko ljudstvo, to je za silo utrjenim zidovjem svojih cerkva in so z orožjem v roki branili svojo slovensko zemljo pred napadi sovražnih čet. In obranili so jo, svojo zemljo, pred tujimi sovražniki ... Danes pa je slovenski narod v enakih ali še hujših stiskah, kakor nekdanje dni. Od vseh štirih strani pritiskajo na nas sovražniki, ki nam hočejo vzeti našo zemljo, naš jezik, našo mladino, našo bodočnost. Jemljejo nam sadove naših žuljev, sadove, ki jih je delavno slovensko ljudstvo s težkim, ubijajočim delom izbilo iz svoje ljubljene, a gorate in nerodovitne zemlje. In s temi sadovi se krasijo tuje dežele, uživa jih sovražno ljudstvo, dočim umirajo slovenski otroci od jetike in drugih bolezni, ki so posledice stradanja. Treba je le pogledati v naše šole, je dejal, in človek se osupel prime za glavo, ko zagleda pred seboj v klopeh namesto veselih, zdravih, dobro in toplo oblečenih fantkov in punčk suha, koščena, sestradana in od težkega dela zdelana otroška telesca, zavita v raztrgane cape, v katerih morajo zmrzovati in hoditi včasih po več ur daleč v šolo. In če že ima kateri teh otrok južino s seboj, sestoji ta južina skoro vedno iz kosa trdega, suhega kruha, pogosto iz ovsene ali ječmenove moke, katerega nežni otroški organizem niti ne more popolnoma prebaviti in izkoristiti. Te južine bi zdravi, dobro hranjeni otroci v drugih evropskih deželah še pogledali ne. To je le za slovenske otroke dobro, mora biti dobro, ker drugega nimajo ... In treba je pogledati tudi v naša mesta. Slovenski govor je postal v njih tih in plašen, glasno govore in se kot edini gospodje vedejo na naših ulicah le še tujci, pa naj so prišli od juga ali severa, vzhoda ali zahoda. Slovenec postaja v lastni deželi tujec, ki se mora odkriti in pozdraviti, če čuje na svojih ulicah rožljanje tujčeve sablje. In tujci si vodijo pod pazduho najlepša slovenska dekleta ... To se dogaja danes v naši Sloveniji. Zato spet gorijo na gorah in gričih slovenske dežele grmade. Spet so sovražniki v deželi, tujci, glad, revščina, brezposelnost, ko bi bili lahko vsi Slovenci siti in bi imeli delo, če bi bilo tako, kakor bi moralo biti. In kakor so se nekdanje dni Slovenci oboroženi zbrali, ko so zagledali nad svojimi gorami krvavi odsvit gorečih grmad, tako se moramo zbrati tudi danes vsi pravi, pošteni Slovenci, da ohranimo svojo deželo in svoje otroke pred tujim pohlepom.

»Zbrani okrog te grmade, katero bomo prižgali v počeščenje svetih zaščitnikov slovenskega naroda, prisegamo, kar nas je poštenih slovenskih ljudi, da bomo branili svojo zemljo in svojo svobodo proti vsem sovražnikom, pa naj pride kdorkoli!« je vzkliknil nazadnje in vzdignil gorečo bakljo kvišku. »Prisegamo!« je navdušeno povzela vaška mladina.

»Prisegamo, da se bomo vedno zvesto borili za pravico vseh zatiranih, izkoriščanih in tlačenih kjerkoli in kadarkoli!«

»Prisegamo!« so vzkliknili njegovi fantje in dekleta in spet dvignili roke.

»Prisegamo, da smo pripravljeni dati za pravico in svobodo svojega naroda in vseh ljudi tudi svoje življenje in vse, kar nam je drago, če bo treba!«

»Prisegamo!«

Mogočno je donelo v tiho noč. Na nebu je žarelo na tisoče in milijone zvezd, na vseh gričih in gorah naokrog pa neštevilno kresov. Bilo je nepopisno lepo ...

»Tako bodi!« je rekel Tine in vrgel gorečo bakljo predse na grmado. Zapresketalo je, plamen je obliznil suho, smolnato smrečje in že čez nekaj trenutkov je siknil mogočen krvavordeči plamen proti nebu in jarko osvetil vso okolico na desetine metrov daleč. Ljudje so stali okrog grmade kot črne sence.

Poleg mene je stal stari Vauhnikov Primož. Videla sem, da je obrisal oči.

»Kako je to lepo!« je rekel. »Kmalu bom star osemdeset let, pa kaj takega nisem v vsem svojem dolgem življenju doživel. Nekdaj so se zbirali fantje in dekleta samo v krčmah in na plesih, če so kaj praznovali. Tile dandanes pa so drugačni, boljši in več znajo. Tako je bolje, da, da ... Le škoda, da sem star.« Čez čas me je pocukal za rokav.

»Ampak fant je tale Tine, da je kaj. Kdo drugi razen njega bi bil spravil kaj tako lepega skupaj in odtrgal mlade ljudi od gostilne? Nihče! Nekateri ga ne marajo, vem, zato ker ni maral postati duhovnik in ker je na dan volitev rekel ljudem, da so pravi osli, ker so si, polna vas samih revežev – to je naša vas v resnici – izvolili edinega veleposestnika v vasi za župana. Dejal je, da je to isto, kot če bi si izvolile ovce volka za vodnika. Ampak to je tudi res, to pravim tudi jaz in zato imam fanta rad. Ima pametne misli, iz njega bo še kaj, boš že videla. Ali ne verjameš?«

»O, seveda verjamem,« sem rekla in bila na skrivaj ponosna na svojega Tineta ... Res, nihče drugi bi ne bil storil in tvegal toliko, kot on ...

Nekateri fantje so bili prinesli tamburice in so zdaj zaigrali nanje. Ostali fantje in dekleta so prepevali in mnog izmed starejših se jim je pridružil. Tako lepo je bilo stati v rdečem žaru prasketajoče grmade, iz katere so švigali visoki krvavordeči jeziki in lizali črno nebo, ter peti z drugimi tiste lepe, stare pesmi, ki se podedujejo od roda do roda in ostanejo vedno enako lepe. Potem smo peli nove, vžigajoče, plameneče, ki so kot bojne pesmi nove slovenske mladine donele v temo nad poljem in vasjo. Bojne pesmi mladine, ki se zaveda svojega poslanstva ...

Šele okrog polnoči smo se skupno in prepevaje vrnili v vas. Bil je lep večer, kakršnih je v vsakem človeškem življenju le malo. To so dejali vsi ...

6. julija ...

Obiskala sem Lojziko v bolnišnici. Še vedno ji gre na bolje, le domov bi rada. Ni ji več obstanka v bolnici. Nič čudnega. Če le ne bo prehitro začela spet s težkim delom in si spet pokvarila zdravja, ki se tako počasi vrača ...

8. julija ...

Tineta so zaprli! Zdi se mi, kot bi me bil kdo udaril s težkim kolom po glavi ... K vsemu drugemu, k vsem drugim nesrečam se je pridružila zdaj še ta. Moj Bog, kaj bo vendar iz tega?

Tako sem razburjena, da ne morem pisati ...

9. julija ...

Obiskala sem Tinetovo teto in jo skušala nekoliko potolažiti. Uboga starka je grozno prestrašena in bedaste sosede so jo s svojimi slabimi prerokovanji še bolj zmedle. Kar trepeta od strahu za Tineta. Ko sem prišla, je sedela revica v kuhinji in jokala ...

Sredi sobe, kjer je bival Tine, je ležal na tleh velik kup knjig in papirjev. Raztrgane kuverte in pisma so ležala po tleh razstlana, kakor so jih pustili orožniki po hišni preiskavi. Zbrala sem knjige in jih skrbno zložila nazaj v omaro. Bile so skoro same znanstvene, slovenske, nemške, francoske in ruske, tudi nekaj angleških; čudila sem se, ko sem prebirala naslove. Gosar, Ušeničnik, Sombart, Spengler, Spencer, Merežkovski, Solovjev, Maritain ... imena, ki jih poznam. Potem pa vrsta drugih, ki še nisem slišala o njih. Tudi nekaj romanov in pesmi sem našla. Cankarja, skoro vsa Londonova dela v angleščini ali pa v nemškem prevodu, Uptona Sinclaira, Travena, Dostojevskega, Tolstoja, Gorkega in Miška Kranjca ... Z ljubeznijo sem zlagala knjige, Tinetove knjige, v preprosto, iz desk zbito knjižno omaro ob steni. Teta je dejala, da si jo je sam zbil.

Potem sem zbrala raztresena pisma in mu jih položila v miznico. Čisto na dnu je ležal zvezek Župančičevih pesmi, moje darilo za njegov rojstni dan ... Ko sem jo odprla, je padlo ven nekaj posušenih cvetk. In spoznala sem v njih uboge poljske cvetke, s katerimi sem mu okrasila gumbnico včasih spomladi, ko naju je spremljal z Lojziko na poti domov iz tovarne ... Ganilo me je in nenadoma sem imela solzne oči. Obrisala sem jih, a tekle so naprej. Tako hudo mi je bilo pri srcu in solze so mi bile pravo olajšanje. Zdelo se mi je, da je srce polno grenke, pekoče boli, ki se je nabirala tam po kapljicah že vse te žalostne tedne sem. Lojzikina bolezen, brezposelnost, mačeha in Tinetova aretacija ... Dolgo sem jokala. Sram me je bilo, kaj če bi stopila nenadoma teta v sobo in me videla ...? Kaj bi si neki mislila, saj še gotovo ne ve za najino razmerje ...? A nisem si mogla pomagati. Vsa dolgo zatajevana žalost si je iskala izhoda in ga našla v solzah. A potem sem se čutila nekoliko olajšano in mirnejšo ...

Nikoli še nisem bila v Tinetovi sobi in zato sem si jo ogledala od vseh strani. Razen mize, pokrite s tintnikom, pisalnim orodjem in kupom knjig ter papirja, je stala v sobi še preprosta od starosti črna lesena postelja, enako stara omara, knjižna omara, velik kovčeg in stol ... Moj Bog, vse tako revno ...! Na žeblju je še visela njegova domača suknja. Morda jo je slekel, tik preden so ga odgnali. Rahlo je dišala po cigaretah in znoju. Vzela sem jo v roke in znova so mi prišle solze v oči, ko sem začutila tisti značilni moški duh. Tako nekaj ganljivega je bilo v tem, tako vsakdanjega in pomirljivega, tako zelo je spominjalo nanj, on pa je bil vendar proč, daleč proč, in Bog ve, kdaj se vrne ... Rokavi so bili že nekoliko raztrgani in zato sem si položila suknjo čez roko, da jih bom zašila. Saj drugega itak ne morem storiti zanj, da, nič drugega ... Tako huda je ta zavest ...

Šla sem v kuhinjo in prosila teto za nit in iglo. Tako sva sedeli potem tam, teta je kuhala kavo, jaz sem krpala njegovo suknjo in pri tem sva se pogovarjali o njem ...

»Kje ga neki imajo zdaj?« je vzdihovala starica. »Pravijo, da jih grozno pretepajo ... Siromaček!«

»Oh, saj ni res, saj jih ne pretepajo, to je laž!« sem jo tolažila. Vendar sem bila sama tako potrebna tolažbe.

Pravila mi je, kako se je bilo vse tisto prigodilo. Bilo je še precej zgodaj zjutraj, okoli osmih ... Sama je pomivala v kuhinji posodo od zajutreka, Tine pa je sedel v svoji sobi, nekaj pisal in žvižgal. Vedno si je žvižgal poleg, kadar je kaj pisal ... Stara teta se je nasmehnila ob spominu. Vprašala ga je včasih, je dejala, zakaj si vendar žvižga, pa je odgovoril, da z žvižganjem uduši druge, tuje glasove, ki ga motijo ... Tako vesel in dobre volje je bil tisto jutro ... Nenadoma pa sta stopila v vežo dva orožnika z nasajenima bajonetoma. Za njunima hrbtoma sta se skrivala dva občinska odbornika, najbrž ju je bilo nekoliko sram gostov, ki sta jih pripeljala ...

»Ali je vaš sin doma, mati?« je glasno vprašal eden izmed orožnikov.

Teta ga ni takoj razumela, preveč je bila začudena in prestrašena ob pogledu na bajonete.

»E, pa znajemo, da imaš jednog sina – dangubo!« ... je zarežal vanjo drugi orožnik, majhen, črn Srb, mešajoč slovenščino in srbščino.

Teta ga je samo gledala, ne da bi razumela, kaj hočejo od nje. A hude slutnje so se zbudile v njej ...

»Ona nima sina, Tine je njen nečak.« Kotnikov Juri, eden izmed odbornikov, je na kratko razložil orožnikoma, kako je s to stvarjo.

Zdaj je teta vedela, da iščejo Tineta. Noge so se ji zašibile in padla bi bila, da je ni ujel Kotnik na roke in jo posadil na klop. Tedaj so se že odprla vrata in Tine je stopil na prag. Vprašal je, kaj hočejo. Kotnik je razložil, da imata orožnika nalogo, da izvršita pri njem hišno preiskavo in ga aretirata.

»Zakaj? Kaj sem storil?« se je obrnil Tine k orožnikoma.

Ta dva sta zmignila z rameni.

»Boste že zvedeli, to ni najina stvar ...!«

»Pa vi Kotnik, ali tudi vi ne veste, zakaj?«

Kotnik je bil v zadregi.

»Ne vem. Prišla sta na občino in hotela, da morata dva odbornika z njima. Pa so poslali po naju z Muršecem, ker nihče drugi ni hotel iti. Ampak ne vem pa ne, kako je do tega prišlo. Jaz nisem nič kriv ...« se je opravičeval.

Mali Srb je privlekel na dan spone in ga hotel ukleniti.

»Jezus, ne, ne, ne delajte tega!« je obupno zajokala teta.

Tine je prebledel, vendar je ostal miren. Prebledela sta tudi odbornika.

»Uklepati ga pač ni treba!« je dejal Kotnik nevoljno. Tudi Muršec se je oglasil bolj odločno, kot bi bil človek od njega pričakoval.

»A to je jak momak, opasan!« je pomežiknil Srb in grabil za Tinetovimi rokami. Ta je stisnil ustnice in molčal, a iz oči se mu je bliskalo, da se je teta stresla, ko je pripovedovala ... Končno, ko sta odbornika prevzela nase odgovornost, sta se orožnika dala pregovoriti. A manjšemu orožniku se je poznalo, da so ga pripravili ob velik užitek.

Dočim je mali Srb s puško na kolenih stražil Tineta, so večji orožnik in oba odbornika vršili preiskavo. Knjigo za knjigo, časnik za časnikom so jemali iz knjižnice, jih prelistali, ogledovali in kar ni bilo zanj, je orožnik metal na kup sredi sobe. Bil je resnično začuden nad tolikimi knjigami.

»Ali ste vse kupili?«

»Ukradel!« je zagodrnjal Tine slabe volje in si prižgal cigareto.

Prebrskali so še papirje na mizi in v miznici, pobrali, kar je bilo sumljivega ali orožnikoma nerazumljivega, in nato so šli ... Tine se je poslovil od tete in jo tolažil, da bo kmalu nazaj, a bil je kratek, ker mu je bilo hudo zanjo in orožnikoma se je mudilo.

»Stopal je pred njima kakor razbojnik, toliko da ga še uklenili niso ...« 

Obe naju je posilil jok ...

13. julija ...

Pravijo, da je sam župan ovadil Tineta orožnikom, da bi se tako maščeval nad njim. In da se zdaj celo sam baha s tem nasproti ljudem, ki jih smatra za svoje vdane pristaše in zaupnike. Ti pa seveda ne držijo jezika za zobmi, tem manj, ker župana, tega podlega izkoriščevalca revnih, nihče v resnici ne mara. Tako govori zdaj vsa vas, da je Tine samo žrtev županove podlosti in vsi ga pomilujejo. Celo tisti, ki so mu odkraja iz tega ali onega vzroka privoščili sramoto. Kakor so preje šepetali o Tinetu, kakšen nevaren človek je in kaj vse so našli orožniki pri njem, tako si zdaj šepetajo razne reči o županu. Šepetajo, da, a naglas in čitno si nikdo ne upa nastopiti proti njemu. To si je upal samo Tine. In vsakdo se boji, da bi se tudi njemu tako ne zgodilo, kakor se je Tinetu ... Županu se ni dobro zameriti. Saj je pri vladni stranki kar najbolje zapisan in baje je sam dejal, da misli pri prihodnjih volitvah kandidirati za državnega poslanca. Tako bo njegova moč le še zrasla. Toda jaz vem, da bo nekega dne tudi njega zadela zaslužena kazen za njegove zločine. Tudi on bo lepega dne, ki morda ni več tako daleč, okusil maščevanje nesrečnega slovenskega ljudstva, katerega je stiskal, katerega je pod okriljem zakonov zatiral in zlorabljal ...

14. julija – zjutraj ...

Strašno sem trudna. Spala nisem niti minute. Dogodilo se je namreč nekaj čudnega in zdaj se mi zdi vse kakor sanje ...

Sinoči sem se ravno spravljala spat, ko je nekdo tiho potrkal na okno. Grozno sem se prestrašila. Bilo je že zelo pozno, ker sem se dolgo zamudila pri pisanju dnevnika in nikjer ni bilo videti več luči. Nisem vedela, kdo naj bi bil, in sem v strahu naglo upihnila luč. Morda so nagajivi vaški fantje, ki so se ga v gostilni nekoliko nalezli, me je spreletelo. Morda pa tudi razbojniki. V glavo so mi šinile misli o nočnih vlomilcih, s krinkami na obrazih in z revolverji v orokavičenih pesteh. Spomnila sem se skrivnostnih in groznih prstov iz romanov Edgarja Wallaceja, katere smo dekleta na učiteljišču kar požirale. Kaj, ko bi se zdajle neslišno odprla zapahnjena vrata in bi se skrit v temo priplazil notri pošastni lokostrelec ali pa bi se prikazala na oknu, v svitu električne baterije, grozna maska žabe? Kljub temu da sem čutila smešnost teh misli, se vendar nisem mogla otresti strahu. Kaj bi neki iskali vlomilci pri nas, sem si prigovarjala in se skušala pomiriti, a pri tem sem vendar trepetala po vsem telesu in strahoma prisluškovala v temi. Niti ganiti se nisem upala, da bi ne izdala svojega položaja in da ne bi obrnila pozornosti nočnih obiskovalcev nase. Še dihanje sem zadrževala.

Vse to pa je trajalo le kvečjemu petnajst sekund. Tedaj je vnovič potrkalo in tih glas je poklical:

»Lidija! Lidija!«

Prijela sem se za glavo. Ali sanjam? Glas je bil vendar čisto tak kakor Tinetov ... A kaj naj dela Tine, ki je vendar zaprt v ječi žandarmerijske postaje v mestu, zdaj, sredi noči, tukaj pred mojim oknom? Bitje cerkvene ure iz vasi v tem trenutku me je spomnilo na duhove umrlih, ki hodijo okrog, a še preden sem si opomogla od te nove groze, je glas na oknu poklical znova.

»Lidija! Ne boj se vendar, saj sem vendar jaz, Tine! Ali me ne poznaš?«

Z občutkom brezmejnega začudenja in strahu sem planila k oknu. V temi sem se zadela v stol, ki je zaropotaje zletel po tleh.

»Ne ropotaj!« je zašepetal Tine. »Mogli bi se zbuditi tvoji starši in priti gledat, kaj ropoče, a to se ne sme zgoditi!«

»Kaj se je zgodilo? Ali si res ti?« sem jecljala.

»Da, jaz sam! V svoji lastni osebi!« se je zasmejal, prešerno in brezskrbno, kakor preje, a vendar je bilo v njegovem smehu še nekaj drugega, nekaj izzivajočega in zmagoslavnega.

»Prosim te, da mi prideš odpret, Lidija!« je rekel nato. »Oprosti, da te nadlegujem, toda potrebno je, ker drugam ne morem. Pobegnil sem jim namreč in zdaj se moram skrivati ...!«

V samih nogavicah in oprijemajoč se zidu sem se plazila po veži, v kateri je vladala trda tema, k vratom. Previdno in neskončno počasi sem jih odpahnila in obrnila ključ. Iz večje spalnice je donelo enakomerno očetovo smrčanje. On je imel trdno spanje; ko je enkrat zaspal, ga ni nobena reč tako hitro zbudila. A mačeha bi naju vkljub temu mogla slišati. Zato si je tudi Tine sezul čevlje.

V sobi sem spet prižgala luč, a jo privila čisto na malo, tako da je bil v sobi polmrak. Tine pa je medtem že zastrl okna, tako da ni mogel pasti najdrobnejši žarek luči na cesto.

»Čisto gotovo me že iščejo,« je dejal. »In treba je biti previden. Zatekel bi se bil domov k teti, a prepričan sem, da me tam že čakajo orožniki, ker jaz sem se plazil po ovinkih in stranpotih v vas, a oni so se mogli peljati s kolesi po glavni cesti in mi lepo v miru pripraviti zasedo. Zato sem prišel k tebi. Kam naj se obrnem sicer? Saj nisi huda, ali ne? In bati se ti ni treba od mene ničesar, dovolj dobro me poznaš. Sicer pa itak ne bom ostal dolgo, čez eno uro moram že dalje. Saj se bodo gotovo spomnili in pokukali tudi semkaj, le verjemi. V zatiranem narodu, kakor je naš, se najde vedno dovolj ljudi, ki imajo, svesti si potuhe od zgoraj, od strani zatiralcev, dovolj poguma, da ovajajo in izdajajo poštene ljudi ...«

Prijel me je za roke in me ljubkoval.

»Poljubiti te pa ne upam, preveč sem blaten in umazan,« se je nasmehnil in se ozrl po svoji oblateni in prašni obleki, ki je bila na mnogih mestih umazana od zemlje.

»To je od plezanja skozi polje, preko njiv in močvar,« je rekel.

Nato mi je povedal, kako je pobegnil. V zaporu so ga surovi orožniki pretepali in mu grozili z mukami, vkljub zakonu, ki to prepoveduje, ko ni hotel priznati raznih takozvanih protidržavnih dejanj, ki so mu jih podtikali na podlagi županove ovadbe.

»Te je v resnici ovadil sam župan?« sem ga prekinila.

»Da, to so mi sami priznali,« je potrdil. »V ovadbi me dolži, da sem hujskal zadnjič pri kresu ljudi k uporu in revoluciji in bogve k čemu še. Pri vsem tem pa vem, da niti ni bil zraven. Ovadba kar mrgoli podlosti in izmišljotin, ki so deloma že kar strahotno bedaste, kakršnih je zmožen le tak surov in neizobražen podlež, kakor je naš župan. Pridobil pa je zase tudi orožnike, kakor se zdi, ker drugače si njihove vneme, da bi čimprej iztisnili iz mene vsaj senco kakega priznanja, ne znam razlagati. In njegovi ovadbi verjamejo bolj kakor svetemu pismu.«

Pokazal mi je podpludbe na rokah in licih, ki so izvirale od udarcev. Nehote so mi prišle solze v oči. Ali je možno kaj takega v dvajsetem stoletju in v državi, za katero so se v trpljenju borili naši očetje in krvaveli zanjo?

»To se dogaja tudi v najkulturnejših državah sveta. Oni, ki imajo oblast, so vedno surovi proti tistim, o katerih mislijo, da so nevarni njihovi oblasti. Že vedo, zakaj. Sila je njihov argument, sila in nasilje. Ta je edini, ki ga morejo vsaj z delnim uspehom uporabiti proti argumentom duha in pravice, proti argumentom svobode. Edino z nasiljem se jim včasih posreči, da prisilijo poštenjake in borce za pravico k molku. Mene ni to prav nič presenetilo, o tem sem si bil že davno na jasnem ...« mi je odvrnil.

... Danes popoldne so ga odpeljali na postajo, da bi ga v spremstvu orožnikov poslali v preiskovalni zapor v Ljubljano. Toda med vožnjo, ko je vlak zaradi majhne vzpetine vozil počasneje in sta se orožnika v prijetnem razgovoru zabavala z mlado sopotnico, je Tine izrabil priliko in skočil iz vlaka. Padel je na travo, vkljub temu se je skoro onesvestil od udarca, ker ni imel časa, preden je skočil, da prilagodi svoj skok hitrosti in smeri vlaka. Toda v strahu, da bi mogla orožnika vlak ustaviti in ga znova ujeti, se je vkljub bolečinam dvignil in stekel v bližnji gozd. Vlak pa se ni ustavil. Le orožnika sta se pojavila pri oknu in razburjeno gestikulirala, pa vlak je kmalu nato izginil Tinetu izpred oči. V gozdu, skrit sredi gostega, mladega smrečja, si je Tine nekoliko odpočil in uravnal obleko, ki si jo je pri padcu raztrgal. Potem pa se je preko polja in gozdov plazil proti domači vasi. Ko je zahajalo solnce, je obstal na zadnjem gozdnem obronku ob robu polja, sredi katerega je ležala domača vas. Četudi je bil žejen in lačen, si vendar ni upal zapustiti svojega skrivališča, dokler ni postalo čisto temno. To pa se je zgodilo zdaj, sredi poletja, šele pozno ponoči. Ko so ugasnile zadnje luči po vasi in je le še lajanje psov motilo globoko tišino noči, se je dvignil in se splazil v vas. A ne po glavni cesti, ampak za hišami, preko vrtov. Domov k teti si ni upal, zato je prišel k meni ...

»Nikakih listin nimam pri sebi, brez tega pa mi je nadaljni beg nemogoč. Pobegniti nameravam namreč v inozemstvo. Drugače ne gre. Nekje bom že našel kakšno delo, nič se ne boj. Če bi bil zdrav, bi morda ne bil pobegnil, četudi sem prepričan, da bi mi prisodil vsaj nekaj mesecev ječe. Orožniki pa so govorili tudi o zločinih zoper državo in če bi potekla tudi preiskava v Ljubljani v tej smeri, bi izginil vsaj za par let za zidovje jetnišnice. Tega pa bi ne mogel prenesti, saj veš, da sem bolan. Čisto gotovo bi se mi zdravje, ki se mi zdaj le polagoma vrača, v ječi spet pokvarilo in umrl bi, preden bi me spustili spet na svobodo ... Morda bi mi bilo to v drugih prilikah vseeno, morda bi ne bil še pred nekaj meseci niti pomislil na beg, ker se zavedam, da je le trpljenje in pogum tisto, kar nas bo rešilo, kar bo obrnilo pozornost kulturnega sveta na nas. A zdaj je to drugače, zdaj imam tebe in tebe nočem izgubiti, ti moja mala, sladka punčka!« Božal mi je roko, jaz pa sem jokala, ko sem gledala v njegov suhi, bledi obraz, iz katerega so tako odkrito in neustrašeno zrle njegove modre oči in ko sem pomislila na trpljenje in nevarnosti, ki ga še čakajo na njegovem nevarnem begu in v inozemstvu. On pa me je tolažil, da to ni nič in da bo še vse dobro ...

Toda čas je tekel in on je bil v nevarnosti. Naglo sem mu okrtačila obleko in mu zašila razporke. Pripravila sem mu vode, da se je umil in nato sem mu zložila v kovčeg nekaj najpotrebnejših stvari, ki jih potrebuje človek na begu, ko se mora ogibati ljudi in naselbin. Med drugim volneno odejo, ki sem jo vzela s svoje postelje in nekaj jestvin, ki sem jih vkljub nevarnosti, da me čuje mačeha, prinesla iz shrambe. Branil se je vzeti kovčeg od mene, češ da me s tem oškoduje, in ko je potem na dnu kovčega odkril še moje prihranke, petsto dinarjev, ki sem jih skrivaj položila tjakaj, da bi imel vsaj v največji sili pri rokah nekaj denarja, mi jih je hotel kar s silo vrniti. Šele ko sem se zares razjezila, jih je vtaknil nazaj v žep.

»Ti moja zlata punčka!« je rekel in jaz sem bila srečna vkljub temu da sem vedela, kaj me čaka, ko bo mačeha odkrila, da ni jestvin in kdo jih je odnesel ...

Zmenila sva se, da bom šla drugi dan, to je danes, k njegovi teti, da mi da nekaj obleke in legitimacije, katerih orožniki pri hišni preiskavi niso odkrili. Tudi potolažim naj starko, da si ne bo delala prevelikih skrbi. Obleko in papirje pa mu naj prinesem v gozd, kjer misli še prebiti to noč in del prihodnjega dneva. Samo pazim naj, da ga ne izdam, nehote seveda, orožnikom, ki bodo vsaj par dni gotovo imeli tetino kočo pod stalnim nadzorstvom. Označil je še natančno kraj, kam naj mu stvari prinesem, in nato se je bilo treba posloviti ... Težko nama je bilo, obema, a tolažilo me je upanje, da ga bom danes še enkrat videla ...

Odslej bom morala dnevnik skrbno skrivati, da ne pade orožnikom v roke, če bi se jim zazdelo, da tudi pri meni izvršijo hišno preiskavo. Saj se je gotovo že našla dobra duša, ki jim je naznanila, da sem Tinetova nevesta, nevesta političnega zločinca in begunca ...

Vso noč sem se budna prevračala po postelji in nikakor nisem mogla zaspati. Glavo so mi težile razne misli o bodočnosti. Bogve, kaj vse mi bo še prinesla. Bojim se, da malo dobrega in prijetnega. V takšnih trenotkih čuti človek, kako tolažljiva je vera, ki nas uči, da je vse, da pride vse od Boga, od večnega, neskončno dobrega Boga, da se zgodi vse le po njegovi volji in samo v človekovo dobro ...

Posrečilo se mi je, da sem prenesla nekaj boljše obleke in perila od Tinetove tete k sebi v svojo sobo. Tudi njegov potni list, ki ga je imel skritega, v opravičeni slutnji, da ga bo nekega dne zelo potreboval ... Nekaj perila sem dokupila dopoldne v mestu in popoldne sem šivala vanj njegove inicijale. Pri tem so mi solze kapale na šivanje in vendar sem čutila v srcu radost, da mu bom pripravila to malo presenečenje.

Vse skupaj sem zavila potem v majhen, ročen paket, ga skrila v cekar in se odpravila v gozd, kakor bi šla po jagode ali nabirat gobe ...

Tine je ležal skrit v vresju sredi majhne jase v borovju, in skoro prestrašila sem se, ko se je nenadoma dvignil pred menoj. Sedla sem še jaz v rdeče vresje in mu zložila stvari v kovčeg. Povedala sem mu, da so bili orožniki že dvakrat v koči pri teti in so povpraševali po njem. Včeraj zvečer in danes navsezgodaj spet. Teta je bila že od njih izvedela, da je pobegnil. Zdaj dobro starko skrbi le to, da bi ga orožniki kje na njegovem begu ne ustrelili. Prišla bi se bila tudi ona poslovit od njega, a si ne upa, ker se boji, da bi ga ne izdala ... Tine mi je napisal zanjo nekaj besed in me opozoril, naj spomnim starko, da bo pismo sežgala, da ne bo prišlo orožnikom v roke ...

Potem pa je prišlo slovo, toda o tem ne morem pisati. Bolje je ne misliti na to ... Delal se je veselega in brezskrbnega, in vendar je tudi njemu drhtel glas ...

Bom ga li še kdaj videla ...?

Ko je že izginil med brezami in nizkim smrečjem v smeri proti severu, sem se vrgla na obraz v vresje in jokala. Nisem si mogla pomagati ...

Potem sem še dolgo sedela tam, ker nisem imela moči, da bi se vrnila med ljudi. Saj bi se izdala ... Na poti domov sem našla nekaj gob, da so mi služile kot opravičilo za izlet v gozd ...

Mačeha je seveda pogrešala živila. Dejala sem, da sem jih dala revni družini, ki je priprosjačila mimo. Jezila se je, češ, da sem neumna dobrosrčnica, ki bi vse razdala in zato nikoli ne bom ničesar imela, a denarja, ki sem ji ga ponujala v odškodnino, vendarle ni hotela vzeti.

15. avgusta ...

Zunaj sije sonce, praznično oblečeni ljudje pohajajo po cestah in se vesele življenja, jaz pa sem tako sama ... Nikogar nimam, s katerim bi se kaj pogovorila. Oče se je zakopal v knjige in piše neko razpravo ter je najrajši, če ga nikdo ne moti in ne vznemirja ... Lojzika je v zdravilišču, da se docela okrepi pred poroko. Tja jo je poslal in plačuje zanjo njen ženin oziroma njegov oče, ki je dovolj bogat in kateremu sin ni dal preje miru. Vrnila se bo šele novembra ...

Tineta pa tudi ni več ...

Sicer prihajajo njegova pisma in razglednice, in vsako je zame in za njegovo teto nadvse velik dogodek. Toda pisma so vendarle samo pisma, njega vkljub temu ni ... Zadnje pismo je bilo odposlano iz Le Havre-a. Piše, da namerava v francoske kolonije, nudi se mu dobra služba na neki plantaži v Indokini. Dobil jo je po posredovanju nekega francoskega profesorja, s katerimi se je spoznal v Parizu in ki dobro pozna mali slovenski narod, tega stražarja evropske kulture pred navali Vzhoda ... Bil je tudi že v Sloveniji ...

Vsako Tinetovo pismo prinese malo tolažbe. Sicer pa morda nalašč noče pisati o težavah, ki jih mora prestajati, da bi me ne razžalostil. Saj tudi jaz pazim, da ne razkrijem v svojih pismih njemu žalosti, ki me mori. Preveč bi ga bolelo in nesrečen bi bil ... Saj ga dovolj dobro poznam.

2. septembra ...

Pravkar sem končala s pospravljanjem svojih stvari v kovčeg. Odpotovala bom namreč ...

Tine mi je zadnje čase večkrat pisal. Pošiljal mi je pozdrave s svojega potovanja na Vzhod. Tolažil me je, naj se nikar ne žalostim, da bo še vse dobro. Iz vsakega njegovega pisma je dihala tolika ljubezen in samozavest, da mi je bilo res v tolažbo. To, da dobivam pisma od Tineta, pa se je seveda razvedelo po vasi. In našla se je dobra duša, ki je sporočila to orožnikom. Ti so seveda mislili, da sem tudi jaz kakšna zarotnica in so se podvizali – s hišno preiskavo.

Včeraj popoldne sem sedela v svoji sobi in čitala pri odprtem oknu Javornikovo knjigo »Srečanja z nepoznanimi.« Zunaj je bilo zelo vroče in le tu pa tam se je prikazal kak voz, na katerem so peljali ljudje iz vasi krompir z njive, ali pa pastir, ki je gnal zaspane krave na pašo. Kdor pa je le utegnil, je za nekaj časa legel v senco jablan na vrtu in nekoliko zadremal. Tedaj sem nenadoma zaslišala zunaj moške glasove. Mislila sem, da so spet kakšni brezposelni, ki so prišli prosit za kruh ali kos starega perila, in se nisem dalje brigala za to, ker sem videla, da je mačeha na dvorišču. Res sem slišala tudi njen glas. V tistem trenutku pa sem že razločila nagle mačehine korake v veži in neka roka je razburjeno udarila po kljuki. Začudena sem dvignila glavo iznad knjige in se zazrla v preplašeni obraz mačehe, ki je planila v sobo. Hlipala je vsa rdeča in ni mogla spregovoriti besedice.

»Kaj pa se je zgodilo?« sem vprašala in jo vsa presenečena gledala. Tako razburjene je že dolgo nisem videla.

»Orožniki!« je zasopla, in roka, ki jo je še vedno držala na kljuki, ji je zatrepetala.

Bilo mi je, kot da me je udarila po glavi. Kaj naj to pomeni? A še preden sem se zavedla, je že pomolil eden izmed orožnikov glavo v sobo.

»Dober dan, gospodična Mlakarjeva!« je rekel.

»Dober dan.«

Stopil je v sobo, za mačeho, ki se je preplašena umaknila, in se oziral, kam bi sedel. Tedaj se je prikazal še drugi orožnik, višnjevo zagorel in s strlečimi ličnicami. Oba sta imela pri sebi puške.

»Zdravo!« je rekel drugi orožnik s srbskim naglasom. Postavil se je sredi sobe in se razkoračenih nog oprl ob puško, ker je edini stol, ki je bil na razpolago, že zasedel njegov slovensiki tovariš.

»Upam, da se naju ne boste preveč prestrašili,« je rekel ta. »Dolžnost je dolžnost. Sicer pa mislim, da veste, zakaj prihajamo.«

Mačeha je s širokimi očmi strmela vame. Najbrž jo je obhajala groza ob misli, da ima morda v hiši zločinko.

»Niti ne sanja se mi ne,« sem dejala nekoliko drzno in porogljivo, dasi sem si mislila, da mora biti vsa reč v zvezi s Tinetom.

»Zvedeli smo, da vzdržujete zveze s političnim beguncem Tinetom Cebejem. To vzbuja sum, da ste mu pomogli k begu, ki se je izvršil v resnici pod zelo sumljivimi okoliščinami.«

»Morda. A zakaj naj bi mu bila ravno jaz pomagala pobegniti?« sem se delala drzno in skušala prikriti, kako trepečem. Ne od strahu, ampak od čudnega razburjenja in nemira.

Orožnik se je nasmehnil.

»Ne vem, zakaj ravno vi. A nekdo je moral to storiti, vsa zgodba z begom priča o tem. In vi ste zaradi svojih zvez, to se pravi, zaradi dopisovanja s Cebejem pač najbolj sumljivi. Dobili smo ovadbo, ki vas obremenjuje.«

Mačeha je poslušala z odprtimi usti in takoj sem videla, kaj me čaka, ko bosta orožnika odšla. Nehote sem se nasmehnila.

»Kdo pa je ovadil? sem vprašala.

»Tega ne smemo izdati,« je rekel orožnik. Pomislil je nekoliko in me gledal. »Toliko vam lahko povem, da živi dotična oseba v tej vasi in da je precej ugledna. A več ne smem povedati. Morda boste sami uganili, a to me ne briga,« se je nasmehnil.

Ni bil napačen človek. Bil je še mlad in očitno Gorenjec, narečje ga je izdajalo.

Seveda sem takoj uganila, kdo bi li stegnila biti tista dobra ovaduška duša. Kdo drugi kot naš gospod župan? A da je tako malenkosten in zloben, da se bo še nad mene spravil, nad ubogo dekle, ki ga je komaj poznal in ki mu ni nikdar ničesar žalega storilo, tega vendar nisem mislila ...

»Prosim vas, da nama izročite vsa pisma in sploh vso pošto, ki ste jo prejeli v času njegovega pobega od gospoda Cebeja,« je rekel orožnik.

»Da, da, poštu gospodina Cebeja!« se je kot odmev oglasil za njim njegov spremljevalec in škilil vame iz svojih poševnih oči.

Nekolilko sem se obotavljala. A videla sem, da ni pomoči, da nima trma v tem slučaju nikakega smisla, zato sem končno vstala in vzela iz škatle, kjer sem hranila svoje največje dragocenosti, razne spominke in zanimivosti, ki sem jih bila izstrigla iz časnikov, šop čudno tujih in velikih rjavih kuvert, prelepljenih z eksotičnimi znamkami in pokritih z žigi. Ko sem odrezovala rdeči svileni trak, s katerim sem jih imela povezane, sem gotovo zelo zardela. Mačeha je strmela vame kot sova in orožnik na stolu se je sam pri sebi smehljaj. Najraje bi ga bila udarila. Njegov mongolski tovariš je samo začudeno škilil in se prestopal z noge na nogo. Glede njega sem bila pomirjena, da bi razumel kaj od te tajnosti, ki je obdajala rdeči trak. Nisem si upala ozreti in vendar sem čutila na sebi zasmehljivi in ostri mačehin, razumevajoči, prebrisani orožnikov pogled. Še izpod trepalnic sem ju opazovala. Zelo me je bilo sram. Mislim, da je pač z vsakim dekletom tako, ko nerodne, tuje in surove roke odgrnejo zagrinjalo izpred njene skrivnosti, ki jo je tako skrbno čuvala na dnu svojega srca in o kateri si še skoro sama ni bila na jasnem, o katerih še sama ni upala mnogo premišljevati. Le v najbolj tihih urah je odklenila skrito majhno kamrico v svojem srcu in skrivaj negovala svojo osrečujočo skrivnost ... Nenadoma pa surove tuje roke zagrabijo za njeno srce in ji iztrgajo njeno malo skrivnost ...!

Premišljevala sem to, ko sem s trepetajočimi prsti odvezovala rdeči trak in jemala v roke pisma, ki so še izžarevala, tako se mi je zdelo, Tinetov vonj in ki so s svojo veliko, preprosto in močno obliko dokazovala, da jih je poslal on, ki je tudi ljubil, vse kar je veliko, močno in preprosto, ker je bil sam tak, ker je imel sam veliko, močno, a vendar tako preprosto in odkrito dušo. Zazdelo se mi je, da ga slišim govoriti, da slišim spet njegov drzni in izzivajoči smeh in to me je nenadoma navdalo s pogumom in odločnostjo, da sem dvignila glavo. Kaj briga te ljudi moja skrivnost, kaj jih brigajo moja čustva? Ali imajo pravico posegati vanje? Jaz sem odgovorna vendar samo sama sebi in nikomur drugemu! Zakaj bi me naj bilo torej sram in zakaj naj bi skrivala svoja čustva pred temi tujimi ljudi? Nenadna hrabrost in mirnost sta me prevzeli in izzivajoče sem se ozrla po obeh orožnikih in mačehi. Zaradi teh ljudi in pred temi ljudmi pač ne bom izdala Tineta in zatajila svojega čustva do njega. Nikoli!

»To so njegova pisma. Izvolite!« sem rekla in orožnika tako pogledala, da mu je pri priči ugasnil posmeh na ustnicah.

Preštel je pisma in jih spravil v žep.

»Vzeti jih moram s seboj, saj razumete. Zdaj pa moram še izvršiti hišno preiskavo. Tak je ukaz.«

»Kaj? Hišno preiskavo? Zakaj pa? sem se prestrašila.

»Jezus, Marija, Jožef! Pri nas, pa hišno preiskavo!« je zavreščala mačeha.

Iz spalnice je klical oče. Ležal je v postelji zaradi revmatizma in zdaj je gotovo hotel vedeti, kaj se godi. Vstati pa ni mogel, da bi prišel sam pogledat. Mačeha je stekla k njemu.

Tedaj je orožnik odprl vrata in poklical v sobo oba občinska moža, ki sta stala zunaj in kadila svoji pipi. Bila sta kar v predpasnikih in v srajcah s podvihanimi rokavi, vsa prepotena, takšna, kakor so ju bili dobili na polju. Šele zdaj sem ju opazila. Poznala sem ju, bila sta dobra možaka, en izmed njiju je bil oče Lojzikinega fanta. Prijazno mi je pokimal in vzel pipo iz ust.

»Oprosti, Lidija, kar na njivo so prišli po naju in sva morala z njimi. Midva ne moreva nič za to. Pravzaprav bi moral iti z njimi župan, on ima dovolj časa, a se vsakokrat, ko pride kaj takšnega umakne v ozadje, ker se boji, da bi mu to škodovalo na priljubljenosti pri ljudeh. Torej ne smeš biti jezna!«

»Oh, zakaj pa? Niti najmanj!« sem rekla.

Stala sta tam, hodila in se zdaj pa zdaj umaknila za korak orožnikoma, ki sta v naglici nekoliko pobrskala po mojih knjigah in policah. Le orožnik z rjavovišnjevim obrazom je smatral za svojo dolžnost, da čim najnatančnsje pretiplje in prebrska moje perilo v omari. Končno je opazil moj besni pogled in se je nekoliko v zadregi umaknil.

»Izvinite! Dužnost ...«

»Hehe! Zdi se mi, da nima nič proti hišnim preiskavam v dekliških sobicah,« je smehljaje rekel eden izmed odbornikov in mi pomežiknil.

Morda je to ravno isti orožnik, ki je hotel ukleniti Tineta, me je spreletelo, ko sem ga opazovala. A vprašati vendar nisem hotela.

Vsekakor je bilo treba prebrskati tudi mojo posteljo in to sta naredila temeljito.

»Kaj pa vendar iščeta?« sem rekla jezno in popravljala rjuhe.

»Morda ste kakšna pisma, ki bi bila obtežilna za vas, kam skrili,« je dejal orožnik. »Vsekakor imava ukaz, da izvršiva hišno preiskavo in jih skušava najti. A mislim, da sva zdaj gotova.«

»Gotova,« se je oglasil odmev in poškilil z očmi po sobi. Tedaj je opazil vratca pri peči, in da bi mu vest ničesar ne očitala, je stopil in jih odprl ter pokukal v peč. Pomirjen se je dvignil in se znova naslonil na svojo puško. Gotovo mu je bilo prijetno pri duši v zavesti, da je zvesto izpolnil svojo dolžnost.

Kmalu nato sta odšla. Odbornika sta se še enkrat opravičila, in šele ko sem jima še enkrat odločno zatrdila, da se ne jezim, sta izginila tudi onadva. Šele ko sem ostala sama, sem opazila, da sem razburjena in da se tresem. Sedla sem na stol in si globoko oddahnila. Ves čas sem se bala, da bosta začela z brskanjem tudi v drugih sobah in tedaj bi morda odkrila moj dnevnik. Vsekakor bi ga smatrala za dragocen plen in jaz bi se čisto gotovo znašla pred sodiščem. Odslej ga bom še bolj skrbno skrivala. Kako dobro, da sem bila po Tinetovem begu pripravljena na vse in sem ga vtaknila v košaro v najspodnejšem predalu kuhinjske shrambe, v kateri hrani mačeha razne stare škatlje in lonce, ki so še predobri, da bi jih kar zavrgla! Nekoliko me je skrbelo, če ni morda v pismih kaj, kar bi pričalo zoper mene in dokazovalo, da sem Tinetu v resnici pomagala pri begu. Skušala sem si priklicati vsebino vseh pisem v spomin, kar je bilo lahko, saj sem jih znala od mnogega čitanja skoro na pamet. A ničesar takega nisem mogla odkriti, kar bi me obremenjevalo. Tine je bil pač zelo previden pri pisanju in je najbrže že računal z možnostjo, da pride pri meni do preiskave ...

Tedaj pa je že privihrala v sobo mačeha in začela vpiti nad menoj. Moj Bog, kako je vpila! Prava sreča, da je naša hiša že nekoliko izven vasi, drugače bi bili vsi ljudje pridrveli na kup. A mimoidoči so se gotovo vsi ustavljali in prisluškovali strašnim psovkam, s katerimi me je obkladala. Šele ko sem zajokala in je oče v spalnici zagnal stol v vrata od jeze, ker niso njegovi klici, naj vendar molči, nič zalegli, se je nekoliko pomirila ...

A čujem jo, da prihaja, najbrže spet vpit nad mene, kar dela že včeraj in danes ves dan ...

3. septembra ...

V ponedeljek zjutraj se bom odpeljala v Maribor. Vse svoje stvari imam že v kovčku, ki sem ga zaenkrat še skrila pod posteljo, da bi ga mačeha ne opazila. Četudi bi bila najbrže na tihem vesela ob misli, da me bo tako kmalu rešena, bi vendarle začela takoj spet vpiti. Dovolj dobro jo poznam. Sam Bog ve, ali je v tej ženski vsaj za iskro prave ženskosti. Mislim, da ne. Morda bi bila boljša, če bi imela otroke. Morda pa je tudi dobro, na jih nima. Saj se zgrozim, če pomislim kako bi bilo ubogim malčkom ob takšni materi! In ubogi oče, ki je privezan na to žensko ... Le zakaj je bil tako slep! Pa pravijo, da so vsi moški takšni.

Že od tiste preiskave predvčerajšnjim hodi po hiši kakor kakšna furija. Vpije nad očetom, kriči nad menoj, brca mačke in jezno ropota s kuhinjsko posodo. Treba je le, da zagleda mene, pa je takoj vsa v ognju. Grozno me mora sovražiti. Da me ne mara, to sem že davno vedela, a da me tako zelo sovraži, to se mi je šele zdaj odkrilo. Zdi se mi, da možje ne znajo tako grozno, slepo sovražiti. Tudi v njihovem sovraštvu ostanejo kolikor toliko pravični in se ne vdajo tako popolnoma sami slepi strasti. Morda kakšni južnjaki, a pri nas ne. Ženske pa sovražimo slepo, divje, brez vsakega pridržka, nasprotniku bi izkopale oči in ga vtopile v žlici vode. In tudi če je plemenit človek, ne najdemo na njem dobre lastnosti. Čutim pa, da bi jaz ne mogla tako sovražiti, četudi sem ženska. Nikoli! Kako nesrečna mora biti ženska s takšnim žgočim sovraštvom v srcu! In ženska je vendar zato na svetu, da ljubi, da celi rane, ne pa, da jih seka ... Toda mnogo žen tega ne ve in noče vedeti. Mačeha je med njimi. Včasih se sama sebi čudim, da je vkljub vsemu, kar moram pretrpeti od nje, ne sovražim. Res je, ne ljubim je, ker mi ni nikoli nadomestila matere in ker si že v tej vlogi niti ne morem misliti, a sovražim je tudi ne. Premišljevala sem že, kaj pravzaprav čutim do nje. Odgovorila sem si, da ničesar, da je zame mrtva, kot bi je sploh ne bilo. A te dni, ko tako divja, ko je vsa izčrpana od sovraštva, od žgočega plemena, ki ji tli v srcu in ji ne da miru, sem odkrila, da mi vzbuja – sočutje. Da, sočutje. Kako nesrečno se mora čutiti s tem sovraštvom v srcu. Gotovo nima mirne ure. Podnevi itak ne, ponoči pa gotovo tudi ne. Saj ogenj, ki ji gori v srcu, ji ne da spati. Vsaj jaz si tega ne morem predstavljati. In tudi na črnoobrobljenih, steklenih očeh ji to vidim. Le strast jo še drži pokonci.

Ne vem, zakaj me tako sovraži. »Ti si spravila našo hišo in naju z očetom v sramoto!« vpije. »Ne upam se pokazati ljudem, s prstom bi kazali za mano, češ, glejte jo, v svoji hiši ima zločinko, ki ima opravka z orožniki! Ti delomržnica, ti hinavka, ti kača!« Pa vem, da ta hišna preiskava ne more biti pravi vzrok, saj sovražila me je že davno preje, še kot otroka, namesto da bi mi nadomestovala mater, kakor je želel oče ... Hišna preiskava ji je le povod, da mora pokazati svoje sovraštvo, v katerem bi me najrajši sežgala, če bi me mogla. Tudi brez te hišne preiskave bi bilo prišlo prej ali slej do izbruha. Čutila sem napetost v njej že dolgo. Morda jo peče moja brezposelnost, to, da ničesar ne zaslužim. Venomer mi kriči to na uho. Zanjo sem le lenoba in delomržnica. To me peče, da ne morem povedati, kako. Oče me sicer tolaži, naj si ne jemljem tega k srcu, a kaj pomaga. Zato sem sklenila narediti tem njenim očitkom konec in se umakniti z doma, da si poiščem dela. Moram ga najti, pa naj bo še tako težko! Saj ne morem več vzdržati. Če bi bilo res, morda bi, a saj sama ve, da ni. Zato me nezaslužene psovke tem bolj bolijo. Moje mirno obnašanje napram njej pa jo najbrže še posebno draži in jezi. Morda bi rajši videla, da bi jo sovražila ...

V ponedeljek zjutraj bom na tihem odpotovala v Maribor, tam bom še najprej dobila delo, ko je v mestu toliko tovarn in drugih prilik za delo. Kovčeg bom še nocoj spravila naskrivaj iz hiše k Lojzikini materi in ga bom tam shranila do ponedeljka zjutraj. Tudi očetu ne bom povedala, da odidem, ne pustil bi me ...

4. septembra ...

Kovčeg je že pri Lojzikini materi ...

Pravkar sem napisala Tinetu dolgo pismo, v katerem sem mu vse odkrila. Vem, da bi mi ne branil, saj ve, da ne morem vzdržati. Misel, da je tako daleč od mene, me dela otožno. Tako sama sem tukaj, žive duše nimam, kateri bi se mogla potožiti, nobenega človeka, kateremu bi mogla nasloniti glavo na prsi in se pošteno razjokati. Nihče tukaj ne ve za moje težave in nihče se tudi ne briga za to. Vsak ima s svojimi lastnimi križi dovolj opravka, tako Tinetova teta, pa tudi Lojzikina mati ... Drugega pa itak nimam. Očetu pa nikakor nočem delati težkega srca, saj že dovolj trpi ... Oh, ko bi bil Tine tukaj!

6. septembra ...

Danes sem že drugi dan tukaj v Mariboru. Stanujem pri svoji bivši gospodinji, pri kateri sem stanovala, ko sem hodila še na učiteljišče. Zelo se je začudila dobra stara gospa, ko me je zagledala.

»Oh, kaj takega! Naša Lidija spet enkrat pri nas! Kaj si mar dobila službo v Mariboru? To je pa velika sreča, gotovo si imela protekcijo. Na kateri šoli pa?« Nekoliko me je bilo sram, ko sem ji pravila, zakaj sem prišla.

»Ubožica si,« je rekla. »In zdaj hočeš spet tukaj stanovati?« »Da, če imate še sobico prazno. Ampak plačala vam bom že proti koncu meseca, ko bom že kaj zaslužila,« sem dejala vsa rdeča. Saj res nimam nobenega denarja. Komaj za vlak sem spravila skupaj. To gotovo res ni nič sramotnega, a človeku je zelo, zelo nerodno ... Gospa je opazila mojo zadrego in se je zasmejala.

»Oh, ti norica mala, si še vedno tako rahločutna in tenkovestna kot nekdaj? Nikar mi ne govori o tem, saj se vendar poznamo. Boš že plačala, ko boš dobila plačo.«

Pozdravila sem še gospoda, ki je sedel v drugi sobi in čital svoj dnevnik. Hudo je bil vesel, da me vidi. Sicer pa že dalje časa boleha, srce in ledvice niso čisto v redu, je menil.

Otrok pa nimata, v hiši je velik mir. Takoj sem se namestila spet v svoji nekdanji sobici. Tukaj je še vse tako kot nekdaj, nič se ni spremenilo. Ista bela postelja in snežnobelo pohištvo, križ na steni visi še na istem mestu, kamor sem ga prestavila jaz. In Madona na steni in barvni tiski, vse to je tako kot nekdaj ... Le jaz sem se spremenila in življenje se je spremenilo. Kje so tisti srečni dnevi, ko smo se zbirale tukaj dekleta z učiteljišča in igrale klavir – še zdaj stoji v istem kotu in na njem ležijo še isti zvezki not kot tedaj –, prepevale in se šalile iz vsega in vsakogar, najbolj pa iz tistih, ki so nam s kislim obrazom pridigali o življenju, ki ni sama mladost in zabava, ampak boj za kruh in neprestana skrb ... Mislile smo, da jih je skisala starost, da govori iz njih nevoščljivost, ki nam ne privošči naše mladosti in našega veselja. Morda je bilo to tudi res, a vendar zdaj vem, da so govorili resnico. Sedla sem za klavir in si nekaj zaigrala, da bi si pregnala žalost iz srca, žalost za časi, ki so utonili v preteklost, žalost za prijateljicami, s katerimi smo si bile kot sestre, in še vse več, ki pa jih tudi ni več ... Nekatere so gotovo že poročene, dobila sem o dnjih obvestila. Druge mi pišejo iz služb v oddaljenih hribovskih vaseh in v prekmurskih ravninah, ter tudi tožijo, da je življenje drugačno, kakor so si ga predstavljale, čisto drugačno ... Iz vsakega njihovega pisma veje razočaranje in v vsakem najdem stavek: »Ali še veš, Lidija, kako je bilo takrat lepo ...?« Da, še vem, kako je bilo takrat lepo ...! Spominjam se vas, drage, in vsega, kar smo počenjale v tej sobici, in se v žalosti nasmiham.

Vzela sem s klavirja notni zvezek, ki leži na vrhu. Pogledam in roke se mi povesijo. Najljubša pesem naše male Alenke, naše »punčke« ... Nikoli je ni zamudila zaigrati, kadar je prišla k meni. Morda jo je igrala tudi poslednjikrat, ko je bila tukaj, in zato je zvezek na vrhu. Saj se gotovo od takrat nihče ni dotikal not, ne gospa in ne gospod ne znata igrati ... Obračam liste in odkrijem nekaj kratkih, s svinčnikom pisanih opomb in znakov, ki jih je zapisala na rob Alenka. Da, to je njena pisava, velike, odločne, skoro čisto pokončne črke, kot bi jih bil pisal kak fant. Uboga mala Alenka! Ali je mrtva? Morda gospa kaj ve o nji ...

Hočem igrati njeno malo pesmico, a nenadoma me oblijejo solze in moram končati ...

Zunaj hupajo avtomobili, septembrsko solnce, vse zlato in mehko, leži na hišah in ulicah, jaz pa sedim na postelji in tako otožno mi je pri srcu. Ne morem se otresti misli na malo Alenko ... Če zaprem oči, se mi vedno zazdi, da bo zažuborel zdaj tik mene njen veseli, razposajeni smeh in nato bo povedala eno svojih šal, nad katerimi smo se vedno vse zgražale, pa smo se jim vendar morale smejati. Morda stoji sredi sobe z rokami uprtimi v bok in se vadi v korakih za tango, h katerim si sama z našobljenimi rožnatimi ustnicami žvižga melodijo, ki pa jo vsak trenotek prekine in zavzdihne v ponarejeni žalosti, ko se ji korak noče prav posrečiti ... Tako živo je vse to pred menoj. A vendar ostane vse tiho in mrtvo, nikjer ni Alenke ne drugih, in ko odprem oči, zre name le Madona s stene s svojim tihim, mehkim, nekam žalostnim smehljajem, kakor da se tudi ona spominja deklet in radostni ur, katerim je bila tiha priča. V njenem smehljaju je nekaj dobrega in materinskega, kar vliva tolažbo v žalostno srce. Da, Marija nas pozna, pozna naša srca, v katerih je bilo vedno vkljub vsem nerodnostim samo sonce in ljubezen za vse ljudi in za ves svet. Ona ve, da nismo bile in nismo hudobne ... Prevzame me, da se zgrudim pred njo na kolena in jo prosim, naj varuje mene in vsa svoja dekleta, katere je gledala nekdaj z istim dobrim materinskim smehljajem, na naših življenjskih poteh ... Potem skrijem obraz v blazino in jočem, jočem za preteklostjo in nad sedanjostjo, jokam nad samo seboj in nad tovarišicami, katere je razgnala železna pest življenjskega boja na vse strani in od katerih zdaj morda mnoga kakor jaz skrivaj joče v svoji sobici, z glavo med blazinami, da bi je nihče ne slišal ...

Nenadoma pa mi je, kakor da me je nekdo pobožal po laseh in mi tiho šepeta, da bo še vse dobro ... Dvignem glavo in vidim, da se Marija dobrotno in materinsko smehlja, in vem, da nas ne bo zapustila, Ona, naša Mati ... Čudno pomirjena si obrišem solze in v srce se mi naseli namesto obupa tiho upanje ...

... Gospa trka na vrata in me kliče k večerji.

P. S.: Pri večerji sem vprašala gospo, ali morda kaj ve, kako je z Alenko, če je še živa ... Ustnice so mi drhtele, ko sem čakala na odgovor.

»O, da, vem,« je rekla gospa in mi nalivala kave. »Pred kratkim je bila spet enkrat pri meni. Prišla je pogledat, kako je še kaj v tvoji sobici, v »naši sobici«, je dejala in solze so jo oblile. Zelo je spremenjena. A še vedno je zelo ljubka, le nič več ni tako otročja in naivna, zelo se je zresnila.

»Saj ima otroka.« 

»Otroka?«

»Da. Saj veš, gotovo ti je pisala, da je dobila kmalu po končani šoli delo pri nekem mladem advokatu v pisarni, pri doktorju Vogelniku. Saj ga moraš tudi ti poznati, zelo znan je v Mariboru in velik lahkoživec.«

»Spominjam se, videla sem ga le dva ali trikrat.«

»No, ta je takoj vzel Alenko v službo, ko se mu je vsled časopisnega oglasa, da išče žensko pisarniško moč, prišla predstavit. Ni čudno, saj je bila tako lepa, pri tem pa še skoro otrok, on pa je velik ženskar. Nekoč sem jo srečala na ulici in je bila vsa srečna, da ima službo, da se ji ni treba prištevati med brezposelne, kakor toliko vas drugih. Sicer pa je prosila za nameščenje kot učiteljica, le začasno je hotela ostati v pisarni. Oče je trgovec, saj veš, a v tej krizi zadnje čase je prišel čisto na nič in mu ni hotela biti v nadlego. Potem je dolgo nisem videla, ne slišala o njej, morda se me je tudi izogibala. Naenkrat pa zvem, da je pila lizol in da je v bolnišnici. Tekla sem tja in jo našla pol mrtvo v postelji, zdravniki so dolgo dvomili nad njenim življenjem. Saj ni imela nobenega veselja do življenja, vsa bleda je ležala v postelji in odklanjala vsa zdravila, češ, da hoče umreti, naj jo vendar pustijo umreti. S silo so jo morali pripraviti do tega, da je vzela zdravila in hrano vase. Ko sem jo vprašala, zakaj je to storila, se je razjokala in rekla, da ji je žal, da ni umrla. Pripravila sem jo do tega, da mi je vse povedala. Doktor Vogelnik jo je deloma s silo, deloma z obljubami prisilil; da se mu je vdala. Morda tudi ni imel prevelikih težav pri tej živahni, zaupljivi deklici, ki je bila skoro še otrok in tako nevedna. Saj ni poznala sveta in še sanjalo se ji ni, kako podli so nekateri ljudje. Verjela je, da jo doktor ljubi, in dasi sama ni čutila ljubezni do njega, ji je vendar laskalo, da hodi za njo. In tako se je zgodilo, da je zanosila. Tedaj je zahtevala od njega, da izpolni, kar je obljuboval, in jo poroči. Seveda se ji je v obraz zasmejal. Vsa besna in osramočena ga je udarila po licu in odšla. V pisarno seveda ni več šla in druge službe tudi ni dobila in je tudi ni iskala, ker jo je bilo sram. Ostajala je doma v svoji sobi in jokala. Starši so hoteli seveda vedeti, zakaj ne gre več v službo. In končno jim je vse priznala. Oče je zdivjal, saj ga poznaš, precej brezobziren človek je in tudi nekoliko rad pije. Kričal je nad njo in mati, ki jo je hčerina sramota zelo bolela, mu je pomagala, dasi se ji je morda na tihem smilila. Bratov in sester pa nima, tako je bila v svoji nesreči popolnoma osamljena. Nekoč ji je oče zavpil, naj se pobere, pod njegovo streho da nima kaj več iskati. Morda je rekel to kar tako, ne da bi tudi zares to mislil. A ona si je vzela to tako k srcu, da je vzela svoje stvari in šla. Kovčeg je zanesla na kolodvor in ga tam shranila, nato pa je ves dan blodila po mestu. Denarja skoro ni imela in k prijateljem iti jo je bilo sram, malo, trmoglavo neumnico. Bogve, kaj je pretrpel ubogi otrok, ko je tako zapuščen taval po samotnih sprehajališčih v parku. Končno je dozorel v njej sklep, da hoče umreti. Le kdor jo pozna in ve, kako vesela deklica je bila in kako se je vedno radovala življenja, more slutiti, kako je morala trpeti, da se je za to odločila. A raje je hotela v svojem ponosu umreti, kakor da bi se ponižala in šla prosit svojega zapeljivca pomoči. Za zadnje dinarje si je kupila steklenico lizola, stopila v neko samotno vežo in ga izpila. K sreči ni izpila vsega, ker se je kmalu onesvestila. Šele čez nekaj časa so jo našli na tleh ležečo in jo odpeljali v bolnišnico ...«

»Čitala sem to v časniku. A kaj je bilo potem z njo?«

»V bolnišnici so jo rešili in ko je ozdravela, so jo vzeli njeni starši spet k sebi. Morda jih je le vest nekoliko zapekla. In zadnje dni maja je dobila otroka, fantka. Zelo srčkan otrok je. Vsa nora je nanj. A zdaj se bo v kratkem poročila.«

»Z doktorjem? Kako vendar?« sem se zelo začudila.

Gospa se je nasmehnila.

»Lidija, se spominjaš tistega črnolasega osmošolca s klasične gimnazije, ki je venomer pisaril Alenki pisma, ko je bila še na učiteljišču? Saj nam jih je kazala in skupaj ste kovale odgovore, v katerih ste ga zasmehovale in ga vlekle za nos, siromaka.«

»Oh, da. Seveda se ga spominjam. Tako smešen je bil. Vedno je bil Alenki za petami, kamorkoli se je obrnila. Če smo sedele v parku, je sedel čisto gotovo na sosednji klopi in streljal z očmi po Alenki. Ona pa je nalašč gledala vedno vstran in zbijala šale na njegov račun. Zdelo se je, da ga živega ne more videti in včasih se mi je kar smilil.«

»No, da. A vidiš, morda ga je Alenka vendarle že takrat imela rada, le da si sama ni bila na jasnem o tem. Dekleta so včasih tako trdosrčna in čudna ... Fant zdaj študira v Ljubljani na univerzi medicino. Ko je Alenka tisto storila, je bral v časniku o tem in je že čez nekaj dni pridivjal v Maribor in takoj k Alenki v bolnišnico. Dolgih ovinkov že nekdaj ni delal in tokrat ji je kar brez nadaljnjega dejal, da jo hoče za ženo. Seveda ga je zavrnila, a nič ni zaleglo, in niti takrat, ko je zvedel, kako je z njo, se ni dal odbiti. Potrlo ga je res, a kmalu se je potolažil in dejal, da bo otroku dober oče, tako dober gotovo, kakor tisti vražji gospod doktor, katerega je tedaj neko noč počakal v neki samotni ulici in ga strahovito zboksal. Morale smo se smejati z Alenko, ko nama je pravil, kako se mu je najprej vljudno predstavil in mu povedal, za kaj gre, nato pa ga je udaril s pestjo po bradi, da se je oni kar sesedel. Tožil pa ga seveda ni, imel je preveč na rovašu ... Ko Alenka le ni hotela nič slišati, da bi ga vzela, češ, da bi mu prinesla samo sramoto v dom, ji je dal časa štirindvajset ur in če po tem ne bo rekla »da«, bo izpil na dušek steklenico lizola. Tako se je zaklel in šel. Morda ni mislil čisto dobesedno, a Alenka je bila ganjena in premagana ter je rekla »da«, ko je prišel po odgovor. Če jo le hoče, ko je takšna ... in je zajokala. A vendar je bila srečna in on tudi. Hotel je, da se takoj poročita, a tega se je ona odločno branila, dejala je, da noče roditi tujega otroka v moževemu domu. Izgovorila si je leto dni časa do poroke. No, in zdaj je otrok že tri mesece star in tisto leto dni čakanja so na njegovo željo nekoliko skrajšali, tako da bo prav v kratkem poroka. Tako bo naša mala punčka končno vendar prišla v varno zavetje. Za njo me je vedno najbolj skrbelo, kako se ji bo godilo v svetu, ko je tak velik otrok in nikoli ni hotela verjeti, da so ljudje hudobni. V vsakem je iskala tisto »božjo iskro«, saj še veš ...«

»Da.«

Po večerji sem odšla v svojo sobo in dobro mi je bilo pri srcu. Marija vendar ni zapustila svojih deklet ...

8. septembra ...

Obredla sem že skoro vse tekstilne tovarne v mestu, da bi našla delo, pa zaman. Ves dan letam okoli, a povsod me odpravijo z izgovorom, da so vsa mesta zasedena in naj se čez nekaj mesecev spet zglasim, morda takole po novem letu enkrat. In »... klanjam se, gospodična, nasvidenje!« Kako to zaboli!

Danes je praznik, v tovarnah ne delajo, in tako sem izrabila popoldan za to, da sem obiskala Alenko. Obe sva bili močno veseli, da sva spet enkrat skupaj. Vse popoldne, do večera, sem morala ostati pri njej. Pestovala sem otroka, ki je strašno ljubek, – Matjažek mu je ime in čisto Alenki je podoben, – pri tem pa sva obujali spomine in kovali načrte za prihodnost. Alenka je v resnici precej spremenjena, nič več ni tako vihrava in naivna kakor nekdanje čase. Sicer pa se še vedno rada smeje.

»Človek pride počasi k pameti, ko prejme zadostno porcijo udarcev od življenja,« je rekla. »Zdaj kar ne morem razumeti, kako sem mogla biti preje tako otročje lahkomiselna in zaupljiva.«

Ljubkovala je otroka in se igrala z njim kot z veliko punčko.

»Ali nisi nekoliko nerazpoložena napram otroku, če se spomniš, da je tudi njegov?« sem jo vprašala.

Skoro užaljena me je pogledala.

»Otrok je moj!« je dejala odločno in ga vroče poljubila.

»Kaj, Matjažek, mar ni res, da si samo moj?«

Otrok se ji je svetlo nasmehnil in grabil z ročicami po njej.

»Vidiš, to je sreča,« je rekla. »Na onega pa še mislim ne več in ti me ga tudi nikar ne spominjaj! Kar je bilo, je bilo. Zdaj se bo začelo novo življenje.«

Govorili sva tudi o Ludviku, o njenem ženinu. Priznala je, da ji je že nekdaj ugajal. Saj je tako dober človek. In tih in zvest.

»Zakaj si ga potem nekdaj smešila?«

»Ko je bil tako boječ. Vedno mi je bil za petami, a bliže si ni upal. Tudi pesmice je koval meni v čast, tega še ne veš, in celo objavljene so bile v nekem listu. Šele zdaj mi je to povedal. Zdaj se seveda smeje tistim časom in jih imenuje romantične, a vendar se sam ni mnogo spremenil. Le boječ ni več tako, drugače pa je še vedno tako tih in molčeč in obziren. Seveda, včasih mi navada ne da miru in ga še vedno nekoliko podražim, pa mi nič ne zameri. In Matjažka ima tako rad! Prav kot bi bil njegov, pomisli! Vedno ga pestuje, kadar pride k nam, in mu nosi igračke. Potem pa je kar nesrečen, ker je Matjažek še premajhen, da bi se znal z njim igrati. Matjažek pa se mu nasmiha in dviga ročice k njemu, tako da sem včasih kar ljubosumna, kar je seveda neumnost. Ampak na svatbi moraš biti navzoča, Lidija, na vsak način. Družica mi boš.«

Odklonila sem. Prvič – tuja družba, in drugič – kar nič nisem v svatovskem razpoloženju ... Rekla je, da mi do smrti ne odpusti, a pri slovesu me je seveda že spet objemala in zahtevala, naj kmalu spet pridem.

Človek se kar razživi ob tej naši punčki, kakor smo jo nekdaj vedno imenovale.

9. septembra ...

Obupala sem že nad tem, da bi dobila delo v tovarni. Treba se bo ogledati za čem drugim. A za čem? Najraje bi šla seveda kam za vzgojiteljico, a na borzi dela pravijo, da bo takšno mesto zelo težko dobiti. »Vse je zasedeno, gospodična, kar je čisto razumljivo, ko je toliko brezposelnih učiteljskih kandidatk in celo diplomiranih filozofk. Kakor hitro je kje kako mesto na razpolago, se poteguje za njega kar po več deklet, in ponavadi ljudje sploh ne obveščajo nas, ampak vzamejo kar kakšno dekle iz soseščine, ki jo poznajo ...« so mi pravili v posredovalnici za delo. Ponujali pa so mi službo natakarice. Teh je še največ prostih, vsaj zaenkrat. Vprašala sem, koliko znaša plača, in ko so mi povedali, sem seveda odklonila. Za takšno plačo – pa natakarica! Strašno pa sem obžalovala, da ne znam stenografije. Dobila bi bila mesto v pisarni nekega industrijskega podjetja. Pogoji: znanje nemščine, poleg slovenščine seveda strojepisje in še delno znanje kakega tujega jezika ter slovenska – stenografija. Oh, vse druge pogoje zmorem in še kaj več, le stenografije ne znam. To pa je pravzaprav glavno, so rekli, in služba je splavala po vodi.

10. septembra ...

Službe še vedno nimam, četudi se trudim in letam po mestu in poizvedujem kot blazna. Zelo sem utrujena. Jutri pa je nedelja in spet ne bo nič.

11. septembra ...

Popoldne sem bila spet pri Alenki. V družbi in posebno še v njeni človek nekoliko pozabi na tegobe, ki ga tarejo. V štirinajstih dneh bo že poroka. Alenka se grozno veseli. Po poroki odide z Ludvikom v Ljubljano, kjer si bosta najela majhno stanovanje. Ludvik ga že išče, a ker hoče, da bo vse prav posebno popolno in – poceni, ga seveda še ni našel. Sicer pa drugo leto itak odide študirat v Prago – Alenka seveda hoče z njim! – tako bosta do takrat že nekako prebila.

»Magari pod dežnikom!« pravi Alenka in je sploh zelo odločna. Hudo se dela važno kot bodoča gospodinja in hoče govoriti o samem gospodinjstvu. Če pa se ji smejem, hoče biti kar užaljena. Vendar pa se ji vloga mlade gospodinje zelo poda in zelo ljubka je v svojem belem predpasniku. Jedli sva kekse, ki jih je sama spekla, in človek bi ne verjel – kar izvrstni so bili. Ponosna je na svojo kuharsko umetnost. Saj pa jo bo tudi potrebovala, ker na kuharico še dolgo ne bosta mogla misliti.

12. septembra ...

S službo še vedno ni nič.

13. septembra ...

Vsa obupana sem se danes nenadoma odločila in sprejela službo natakarice. Dali so mi listek z naslovom, nakar sem šla iskat tisto gostilno. Leži že v predmestju in ne od zunaj in ne od znotraj mi posebno ne ugaja. Takoj sem videla, da je to ena tistih značilnih krčem, kjer se ponavadi zbirajo živinski trgovci in sejmarji.

Gostilničar je velik in debel, kakih petdeset let star, in tudi njegova žena je velika in debela. Veličastno kot bojna ladja se pozibava v svojem belem predpasniku iz kuhinje v pivnico in spet nazaj. V obrazu je presenetljivo podobna možu, oba imata kot mak rdeča lica in nosova kot rdeča paprika. Sta pa Nemca, ali po imenu sodeč, nemčurja. Ime se konča namreč na – nigg. Govorita pa nekako čudovito mešanico iz slovenščine in nemščine. Ta mešanica je menda »uradni jezik« v hiši, ker v njem gospa tudi v kuhinji poveljuje, kolikor sem slišala.

Sprejel me je gostilničar. Ko sem se mu predstavila, me je začel z nesramnim obrazom ogledovati. Tako ogledujejo morda mesarji krave na sejmišču. Celo zamižal je na desno oko, da bi bolje videl. Jezilo me je, a morala sem pač potrpeti.

»Hm, gut,« je izjavil nazadnje. »Vas bom pa vzel. Kako pa vam je ime? Sem že pozabil.«

»Lidija.«

»Hm, Lidija. Iz kakšne družine pa ste?«

Ni mu treba vedeti, sem si mislila, in sem že hotela reči, da iz delavske, ko sem se spomnila, da moram vendar pokazati delavsko knjižico; saj drugih dokumentov, iz katerih bi ne bilo razvidno, kaj je oče, nisem imela. Tako sem povedala, da iz učiteljske. Vendar me je bilo nekoliko sram, sama ne vem, zakaj. Saj ga nisem prosila miloščine.

»Vi pa nočete biti učiteljica?«

»Ne,« sem rekla kratko. Ali mu naj mar razlagam, kako je z menoj?

»Hana! Hana! Komm her!« je zatulil in odprl vrata v vežo.

»Hob ka Zeit, Hanzl!« je prišel odgovor iz kuhinje.

»Pridi no, Hana, da vidiš našo novo natakarico, če ti bo po volji!« 

»Aha!« In gospa Hana je počasi prijadrala iz kuhinje in si me istotako temeljito ogledala kot prej njen mož ali še malo bolj. Njen rdeči obraz pa ni razodeval prevelikega navdušenja. Ko je zvedela, da nisem služila še v nobeni gostilni, se je zdela še bolj nezadovoljna.

»Premlada je,« je izjavila možu v svoji kuhinjski nemščini.

»Nein,« je odkimal mož.

In začela sta se prepirati in barantati zame kar vpričo mene. Gotovo sta mislila, da sem zelo neumna, ali da ničesar ne razumem. Zdelo se mi je, da ima žena nek poseben skrit vzrok, da se me brani. Slednjič sta se vendarle zedinila, da lahko ostanem. Saj se bo videlo, če sem za kaj ali ne ...

»Also, lahko ostanete,« mi je prevedel mož sklep odgovora. Domenili smo se, da bom prenesla zvečer svoje stvari tja in bom že kar tam spala, jutri zjutraj pa lahko že začnem. Pokazala sta mi tudi mojo sobo, temen, ozek prostor na koncu hodnika v nadstropju, z majavim, starim pohištvom. Na tleh je ležal omet, ki je popadal z lisastega stropa.

»To bomo že pometli ven,« je obljubila hladnokrvno gostilničarka in sunila z nogo v omet, da še je dvigal prah.

Tako sem torej pastala natakarica ...

18. septembra ...

Že skoro cel teden sem v službi. Od petih zjutraj pa skoro do polnoči sem vsak dan na nogah in sem grozno utrujena. Danes je nedelja in imam vsaj zdaj popoldne nekoliko prosto. Šla bi na sprehod ali v cerkev, pa sem preutrujena in bom rajši spala. Niti pisati se mi ne ljubi, oči mi kar same lezejo skupaj.

25. septembra ...

Dopoldne sem utegnila iti k maši. Bila sem pri frančiškanih. Nekoliko umirjena in potolažena sem se vrnila domov, kjer me je čakalo pismo od očeta. Hoče, naj pridem domov. Isto je zahteval že v zadnjem pismu. Seveda bom odpisala, da ne pridem. Saj bi se mi vse smejalo. »Glejte jo, ubežnico, kako dolgo je vzdržala na tujem!« Ne, oče, res ne morem priti.

Ob petih bo Alenkina poroka. Hotela sem iti v cerkev in se pomešati med gledalce, pa ne morem, imamo veselico in bom morala streči. Gnusno!

Za srečo male Alenke bom pa že molila.

26. septembra ...

Zjutraj je nenadoma prihitela Alenka, da se poslovi. Že danes odideta z možem v Ljubljano. Dala mi je naslov njunega novega stanovanja.

»Tako majhno je, samo dve sobi in kuhinja, vendar je lepo in solnčno,« je rekla in zatrdno sem ji morala obljubiti, da jo ob prvi priliki obiščem. Denar za vožnjo mi bo že vrnila ...

Kar gori od sreče in navdušenja, da ji zavidam. Vendar je zajokala, ko me je po svoji stari navadi burno objela za slovo ...

»Zdaj si pa ti na vrsti, da se poročiš,« je rekla med solzami in se nasmehnila. »Drugače te bomo me mlajše prijateljice vse prehitele. Kdaj bo kaj?« Povedala sem ji bila o Tinetu, ko sva se prvič sestali. Saj med nama nikoli ni bilo skrivnosti, že od nekdaj sva si vse zaupali ...

»Morda nikoli,« sem rekla in težko mi je bilo pri srcu.

»Ne govori tako! Boš videla, da se bo še vse srečno izteklo. Čutim to,« mi je vneto zagotavljala in me objemala. »Nikar ne obupaj in ne bodi žalostna, če ne mi bo slovo še težje.«

»Saj si tudi ti obupavala, Alenka,« sem se nasmehnila.

Ah kaj, neumna sem bila, ko bi bila popila ves lizol, bi mi bilo morda zdaj bolje?« je rekla ogorčeno.

»Ne. A usoda nima vsakega tako rada kot tebe, Alenka.«

»Oh, kaj še!«

Zmanjkalo ji je besed tolažbe in njen rožnati obrazek je bil poln iskrene žalosti. Molče mi je gladila lase. Kakor nekdaj, ko nisva še ničesar vedeli o življenju. Končno je odločno stresla s svojo plavolaso glavico in vstala s postelje, kjer sva sedeli po stari navadi; tako sedeč se je dalo namreč najlažje kramljati o zaupnih stvareh. Že od nekdaj sva delali tako in tokrat sva kar nehote storili isto.

»Tako mi je težko zate ...« je dejala. »Častno be-se-do ti dam, da bo boljše, kar verjemi mi!«

To mi je spet izvabilo nasmeh. Da, čast-na be-se-da, zelo s poudarkom izgovorjeno, to je bilo njeno zadnje sredstvo že nekdanje čase, če ji nismo hotele kaj verjeti. Dobra, mala Alenka!

»Zdaj ti seveda moram verjeti.«

»Moraš!« je zaklicala in udarila z nogo ob tla. Nato ji je obraz spet pokrila žalost.

»Lidija, zelo pogosto mi moraš pisati, vsak teden. O vsem, kako se ti godi in če on kaj piše. Saj veš, da me zanima. In če boš žalostna, mi tudi piši! Jaz bom tebi tudi, tako se lažje prenaša ... Ali obljubiš?«

»Da, Alenka.«

»Pa z Bogom! Na svidenje, Lidija!« je nenadoma rekla s trepetajočimi ustnicami, me burno poljubila in stekla iz sobe, da bi je ne premagal jok ...

Jaz pa sem se vrgla na posteljo in se v krčeviti žalosti zagrizla z zobmi v blazino. Moj Bog, moj Bog, same slovese doživljam, slovese od ljudi, ki jih ljubim, od Lojzike, od Tineta, od Alenke ... Neprestano se trgajo vezi, ki spajajo moje srce s prijateljskimi, dobrimi srci. Naenkrat sem se začutila tako ubogo, tako osamljeno in zapuščeno, kakor še nikoli ...

Tedaj so se odprla vrata in tih, trepetajoč glas me je poklical.

»Lidija!«

Okrenila sem svoj solzni obraz tja. Mislila sem bila, da je gospodinja ali kuharica, a pri vratih je stala Alenka.

»Ali jočeš, Lidija?«

»N-ne!« sem se skušala smehljati, a solze so me izdale. Rahlo, po prstih je prišla k meni, kakor je morda hodila k svojemu otroku, ko je spal. Sedla je k meni na posteljo in me ljubkujoče pobožala po čelu in mi popravila lase. Nekaj materinskega je bilo v tem. Kaj takšnega nekdaj nismo opazile na njej, nekdaj je znala biti nežna samo kot otrok. Tako je z njo le, odkar je dobila otroka.

»Lidija, nisem mogla oditi, dokler me ne pokrižaš,« je rekla tiho.

Da. Nekdanje dni smo se morale druga drugo pokrižati, kadar smo se poslavljale ali kadar je katera izmed nas šla delat kako težko skušnjo v šoli. Trdno smo verjele, da nam to pomaga. Ta navada je bila udomačena med mnogimi dekleti, sam Bog ve, kdo jo je začel.

Torej sem jo pokrižala in ona je pokrižala mene. To je tako dobro delo in duša se je čutila pomirjeno, bol utešena. Nato sva skupaj odšli doli, ona v novo življenje, jaz pa v pivnico ...

Tako težko je slovo od dobrega človeka!

19. oktobra ...

Zdaj sploh ne pridem več do tega, da bi kaj pisala v dnevnik. Nimam časa. In končno je človek vesel, da mu ni treba s pisanjem obnavljati in ohranjati spomina na razne vsakdanje gnusnosti in ponižanja, katere si moramo dopuščati natakarice, če nočemo izgubiti – kruha ...

1. novembra ...

Dan vseh svetnikov ... Bledo jesensko sonce je prevleklo vse stvari zunaj, hiše, ceste, drevesa in polja, z rahlo, trepetajočo sončno svetlobo, ki stori človeka iz neznanega vzroka otožnega in žalostnega. Pločniki so posuti z zlatorjavimi kostanjevimi listi, ki šumijo pod koraki cepetajočih otroških nožic. Zdajpazdaj se še kak list odloči od gole veje, se poigra nekoliko z mrzlim vetrom, ki vkljub solncu brije od vzhoda, in se počasi spusti sto metrov dalje nekomu na ramo ali na pločnik, kjer se za nekaj časa umiri, dokler ga močnejši sunek vetra znova ne vzvrtinči in ponese dalje. Ljudje so oblečeni v plašče in obleke temnih barv in vsi imajo polna naročja rož, večinoma belih, ki spominjajo na sneg in zimo, do katere pač ni več dolgo. Otroci gledajo resno in s splošnim nerazumevanjem v obraze velikih. Čutijo, da je prazničen dan danes, a ta prazničnost je čisto druga od one na Telovo, ko je procesija, in na Veliko noč, ko je vse tako veselo in so od vsakogar obdarovani s čudovitimi pisankami in debelimi zlatorumenimi pomarančami. Tudi na Božič je vse drugače; takrat sicer tudi gorijo sveče, a na smrečicah, danes pa plapolajo na grobeh in vsak trenotek ugašajo v vetru. In veliki ljudje so danes tihi in resni in govorijo o onih, ki jih ni več, ki so umrli, na katere se malček le čisto malo spominja, kakor bi jih bil videl v sanjah, ali pa si jih le predstavlja, dolge in črno oblečene in zelo resne ter žalostne ter tako čudne, da bi se bal iti k njim ... Le kako morejo vzdržati pod zemljo, kjer je tema in je mrzlo in strah, pred katerim bi se sam tako bal? In malček trdno sklene na tihem, da on ne bo umrl, da bi moral potem v zemljo, ne, nikoli ...!

»Atek, ali je res mamica tukaj v grobu?« je vprašala na pokopališču majhna deklica v belem plašču in s pšenično plavimi lasmi, ki so ji kukali izpod bele čepice, velikega, resnega gospoda, ki jo je držal za ročico. Stala sta ob grobu, ki je bil zasut s krasnim cvetjem.

»Da, Majdica.«

»Pa zakaj ne izkoplješ luknje, atek, da bi mogla ven?« je rekla deklica in glasek ji je drhtel od sočutja in ogorčenosti.

Bogve, kako se je gospod opravičil svoji majhni deklici. Reka ljudi me je potegnila naprej.

Tukaj počiva ... Kako tolažljivo in preprosto je to. Ob tem stavku izginja vsa strahota, ki obdaja smrt ...

Mnogo nas je bilo v množici, ki nismo imeli nikogar pokopanega na tem pokopališču, in vendar je ta dan vsakdo poromal tukaj sem med grobove. Zdi se mi, da žene neka skrivnostna sila tudi največjega lahkomiselnika na ta kraj smrti, na ta skrivnostni kraj, kjer bo nekoč tudi sam našel končni mir. In mnogi so, ki iščejo tukaj utehe svojim bolečinam ... Marsikdo je med njimi, ki zavida mrtve za njih mir in pokoj, za njihovo tiho bivališče, kjer so varni pred nemirom tega sveta in pred udarci, ki zadevajo one, kateri še živijo ...

Šele v mraku sem se vrnila domov, čudno pomirjena in zbrana. V duši mi je še trepetal odmev nagrobnice, ki so jo peli pevci na pokopališču. Tako otožen je napev, a v njem je vendar skrito zaupanje in pritajena radost nad končnim zmagoslavjem življenja ...

Gostilna je bila danes ves dan prazna in kar nekam skrivnostno tiha. Niti stalnih gostov ni bilo ...

13. novembra ...

Spet sem dobila pismo od Alenke. Piše, da je srečna ... Hoče, naj ji pogosteje pišem. Ko bi vedela, kako malo časa imam ... Predvčerajšnjim pa sem dobila pismo od Tineta. Od doma so mi ga poslali sem, saj on še ne ve mojega novega naslova. Sporoča, da je že v Indokini in na plantaži. Vročina je strašna, posebno zanj, ki še ni vajen podnebja, a dežela je prekrasna in delo ni težko ... Pošilja tisoč prisrčnih pozdravov in poljubov in prilaga svoj novi naslov, na katerega mu moram odpisati, in sicer takoj ...

15. novembra ...

Danes so mi odpovedali službo ...

Včeraj zvečer sem nesla nov liter vina na mizo, pri kateri je sedelo nekaj kvartopircev. Gostilničar je sedel pri njih in se tudi sam udeleževal igre. Vsi pa so bili že nekoliko pijani. Ko sem se sklonila, da bi lažje postavila preko sedečih mož liter na sredo mize, me je gostilničar objel okrog pasu in me uščipnil v bok. To si dovoljuje že precej časa in tudi včeraj ni storil tega prvič. Kvartopirci so se zakrohotali in čuti je bilo nekaj dovolj brezobzirnih pripomb. Mene pa je bolela glava in zato sem bila že ves dan nekoliko slabe volje. Gostilničarjeva nesramnost in besede njegovih pijanih tovarišev so me zato nenavadno razburile. Nenadoma mi je bilo vsega dovolj in z gnusom sem se ga otresla ter si odločno prepovedala tako ravnanje z menoj.

»No, no, Madl, to vendar ni nič takšnega,« se je zarežal gostilničar, ki je vzel moje besede za šalo in me skušal znova zagrabiti okoli pasa.

Tedaj pa sem ga v svoji jezi udarila po licu, da je glasno tlesknilo. Bolelo ga gotovo ni preveč, a pijanci so se gromko zakrohotali.

»Hehehe, du alter Sünder, zdaj si jo pa iztaknil!« In ploha zbadljivih šal se je usula nanj.

On pa je bil še bolj rdeč kot navadno in male, v maščobi skrite oči so zlobno mežikale, a zdel se je dobre volje in se je krohotal z ostalimi vred. Danes navsezgodaj pa je prišel v pivnico, kjer sem pometala pod. Nekaj časa me je mrko opazoval z rokami v hlačnih žepih, nato pa je rekel:

»Lidija, čez štirinajst dni lahko greste. Pregosposki ste zame.«

Gotovo je mislil, da se bom vsa prestrašila in da ga bom vprašala, kaj naj to pomeni. A jaz sem molčala in kar nekam odleglo mi je.

»V redu,« sem dejala.

Jezno se je obrnil in šel.

Meni je čisto prav, le drugo službo bo nekoliko težko dobiti. Pa bo že. Bivanje v tej hiši mi je bilo že neznosno.

2. decembra ...

Včeraj sem se preselila v majhno sobico, katero sem si najela pri neki železničarski družini v Radvanju že skoro čisto na robu mesta. Sto dinarjev bom plačevala zanjo mesečno, a ker si bom gotovo že v kratkem poiskala kakšno službo, kakršnokoli že, sem se pogodila z gospodinjo, da lahko sobo vsak čas odpovem in mi v tem slučaju ostanek denarja vrne. Seveda takšne najemnice ni bila posebno vesela, saj ne ve »ne ure ne dneva«, kdaj jo spet izgubi. A ker ima že več mesecev razstavljene listke, da se »soba odda v najem«, pa se razen mene še nihče ni prikazal, mora biti pač z menoj zadovoljna. Sobica je čisto majhna in celo temna, ima samo eno okno in tudi nekoliko vlažna je. Zidovje spodaj je vse mokro, a ta napaka je kolikor toliko zakrita od majavega pohištva. Ko sem gospodinjo opomnila, da je soba vlažna, je rekla:

»Kaj hočete, saj ni bilo napisano na listku, da jo oddajam za imenitne gospodične.«

Dobro sem razumela, kaj je hotela reči, a sem molče požrla zbadljivko. Sicer pa ima prav.

Kurjavo moram plačati posebej. A ker moram porabiti sto petdeset dinarjev, ki mi jih je še ostalo, za hrano, bo v moji sobici pač bolj redkokdaj zakurjeno.

Moja prejšnja gospodinja ima že novo najemnico v »moji sobici«, kakor mi je nekoč povedala, ko sva se slučajno srečali na ulici, in zato pač nisem mogla tja.

3. decembra ...

Bila sem spet na posredovalnici za delo. A nikakšne službe nimajo zame. Čakalnica je polna deklet, ki posedajo tam in čakajo, da jim usoda nakloni kakšno znosno službo. Zdaj pozimi je pač vsako delo dobro, le da je človek pod streho in da mu ni treba lačnemu prezebati po ulicah. Seznanila sem se z nekaterimi dekleti. Mnoge med njimi so mi pripovedovale svoje zgodbe, ki so me pretresle. Vidim, da so med temi ubogimi dekleti še vse večje sirote, kakor sem jaz.

9. decembra ...

Prva dva dni sem šla zajtrkovat v neko majhno zajtrkovalnico v mestu. Zajutrek je tam zelo poceni, a vendar sem si izračunala, da je zame še vedno predrag in da bi mi na ta način vse prekmalu zmanjkalo denarja, če ne bom dobila kmalu službe. Zato sestoji zdaj moj zajutrek le še iz ene žemlje, ki si jo kupim nazaj grede od maše. Vsak dan grem namreč k svitnicam. Tega sem že od nekdaj vajena in ta mesec je bil zame vedno najlepši čas v letu. Hodim pa v frančiškansko cerkev, ki mi je bila vedno najdražja. Sedem v visoko klop, ki vsa tone v mraku pod visokimi oboki in se čutim tako varno in mirno ...

Po maši prečitam najprej oglase v »Slovencu«, ki je nabit poleg Cirilove prodajalne. Včasih si katerega prepišem. Nato grem spet domov in med potom si kupim svojo žemljo. Doma se spet nekoliko segrejem, ker zunaj je zdaj že zelo mrzlo, in pospravim po sobici. Grejem pa se na ta način, da se zavijem v odejo in naglo korakam semintja po sobici, ali pa nekoliko potelovadim, kar požene kri hitreje po žilah in ugreje ude. V kotu stoji sicer železen gašperček, ampak ta požre vse preveč drv in premoga, kurjava pa je letos tako draga, toži gospodinja. Le ob praznikih in nedeljah bom nekoliko zakurila, ko bom ves dan doma. Zato si je treba zdaj pritrgovati. Ob osmih odidem nazaj v mesto. Ulice so polne otrok in dijaštva, ki gredo v svoje šole. Nekdaj sem tudi jaz korakala takole s svojo aktovko, v kateri so bile šolske knjige in kak roman za okrajšanje kakšne posebno dolgočasne učne ure, na učiteljišče ... Kar stoži se mi po tistih časih in z zavistjo v srcu ogledujem večje dijakinje, ki gredo smeje in kramljaje po pločniku pred menoj. Morda so učiteljišnice in med njimi je morda katera, ki sedi zdaj na mojem nekdanjem prostoru. Pa hvala Bogu, nimam časa, da bi postala sentimentalna in da bi se izgubljala v spominih. V roki stiskam listek z oglasom, katerega sem bila prepisala, zato moram stopiti v upravo »Slovenca« ali kakšnega drugega lista in tam dobim naslov, s katerim potem hitim na mesto, kjer čaka služba. Toda vedno najdem tam že nekaj drugih, ki tudi čakajo pred zaprtimi vrati in ki me sprejmejo z nezaupnimi pogledi. Morda gledam tudi jaz tako. Tako stojimo tam in čakamo ter prezebamo, dokler ne pride kak uradnik in odpre pisarne ali kaj že pač je. Ne da bi vprašal, kaj hočemo, nam reče, naj še nekoliko počakamo, da pride šef. Ta pride povsod in vedno ponavadi zadnji. Ima okrogel in zadovoljen obraz, eden ali več zlatih zob daje njegovi pojavi gotovo odličnost. Pozdravimo ga in že pri tem hoče vsakdo vzbuditi njegovo pozornost. Čez četrt ure nas pokličejo v pisarno in šef pregleduje naša dosedanja spričevala. To je vedno usodna točka vsega sporeda, tukaj mi vsakokrat spodleti. Vsi, ki čakajo, imajo dobra spričevala od tvrdk, kjer so že služili, za več let nazaj. Jaz pa nimam ničesar. Ponavadi sem prva na vrsti, kar vzbudi zavist pri ostalih čakalcih. A ta zavist se spremeni v neprikrito radost, ko šef žalostno (na videz samo) zmaje z glavo, ko je pregledal papirje, ki mu jih dam.

»To je vse?«

»Da.«

»Veste, hm, obžalujem, prav rad bi vas vzel, simpatični ste mi, a mi potrebujemo verzirano moč, ki je vešča svojega posla. Upam, da razumete, gospodična. Na svidenje.«

In nato lahko grem. Mimogrede opazim še zadovoljen obraz one, ki stoji v vrsti za menoj, in katere nade so se zdaj povečale za sto odstotkov. Če imam še kak naslov, poskusim še tam, a skoro vedno je mesto že zasedeno ali pa moja spričevala niso zanič. Nekoliko obupana se vračam. Navadno postopam še nekoliko po ulicah, a pri tem pazim, da ne srečam kakega znanca. Srečanje in še bolj razna vprašanja bi mi bila v tem položaju neprijetna. Ljudje sočutno majejo z glavami in me skušajo na razne načine tolažiti, kar me jezi. S povabilom naj se kaj oglasim pri njih, se poslovijo, a gotovo bi bili nekoliko v zadregi in začudeni, če bi res prišla. Saj vem, kako je s takimi povabili. Včasih srečam katerega izmed mojih bivših profesorjev. Nobeden me ne spozna in jaz nimam poguma, da bi se mu dala spoznati. Pomilovanje drugih ljudi me grozno peče, ne vem zakaj. Taka je pač moja narava in tu se ne da nič spremeniti, četudi včasih očitam sama sebi, da sem neumna in da imam le bedaste predsodke. Toda že od časa, ko sem bila še čisto majhna, sem rajši nosila žalost zaprto vase in že takrat sem bila preponosna, da bi prosila koga za sočutje in pomilovanje. To je morda posledica tega, da nimam matere, ne vem. Radost pa sem vedno delila z drugimi. In vedno sem rajši dajala darila, kakor pa jih sprejemala. Že kot majhna deklica. Spominjam se še, da so se mi doma in drugod čudili. Nikoli pa nisem marala ničesar prositi, s precejšno težavo so me naučili reči »prosim« in »hvala«. Če bi pa bila morala prositi odpuščanja za kakšno svoje slabo dejanje, sem bila raje kaznovana, kakor da bi to storila. Takšna sem pač. Vedno sem pa uživala, kadar sem koga s čim obdarovala in so se mi veseli zahvaljevali. Bilo je zame čudovito ugodje občutiti v sebi zavest, da gledajo drugi s hvaležnostjo in od spodaj navzgor name. Kadar pa sem morala sprejeti darilo, sem imela neprijeten občutek manjvrednosti ali nekaj podobnega, sramovala sem se in zdelo se mi je, da sem zaradi darila darovalcu nekaj dolžna, kar je bilo moji ponosni naravi zoprno in me je spravljalo pred darovalcem v večno zadrego. In nič se nisem spremenila od tistih časov, ko sem bila še majhna. Morda je to slabo. Očitali so mi že, da sem bahata in nehvaležna, kar gotovo ni res ...

Opoldne grem domov in po poti si kupim štruco kruha in nekoliko salame ali česa drugega. Navadno kupim to vsak dan v drugi trgovini, ker nočem, da bi morda uganili, da predstavlja to ves moj obed. Ob nedeljah si kupim tudi košček govedine in še kaj, iz česar si potem skuham na svojem gašperčku obed, ki se mi zdi kraljevski. Popoldneve preživljam navadno v svoji sobici, kjer po tretjič in četrtič berem tistih nekaj knjig, ki sem jih prinesla v kovčku s seboj in ki so mi najljubše. Ali pa pišem kako pismo. Toda to vedno bolj redko, ker znamke požrejo grozno dosti denarja. Največkrat pa vedno spet prebiram Tinetova pisma, ki so jih orožniki vendar vrnili očetu in mi jih je ta poslal. Takrat pozabim na življenje, ki ga živim, in čutim se prestavljeno v drug svet, ki je lepši in boljši od našega, v katerem živijo boljši in plemenitejši ljudje ...

Včasih grem tudi na sprehod, če ni premrzlo. Navadno grem kam v okolico in počasi hodim po samotnih stezah, na katerih le redko srečam človeka. Samota in mir tako dobro deta izmučeni duši ... Šele v mraku se potem vračam domov, ko že gorijo v mestu luči. Pogled na ta žareči otok luči v mraku in temi in na blesteče, trepetajoče odseve v Dravi me vedno vso prevzame.

10. decembra ...

Zjutraj sem vprašala na pošti, če imajo kako pismo zame. Svoji prejšnji gospodinji, gostilničarki, sem bila namreč naročila, naj vso pošto, ki bi še prišla zame na stari naslov, pošlje nazaj na pošto, kjer jo bom dvignila. Res so mi izročili pismo. Bilo je od Lojzike. Zdaj je spet doma, piše in zdravje se ji naglo vrača. Poročila pa se bo šele spomladi, ker je za vsak slučaj še bolje nekoliko počakati. Pravi, da me bo prišla po novem letu enkrat obiskat. In zakaj vendar nič več ne pišem? Ali sem čisto pozabila nanjo? Odpisala sem ji, seveda, a znamka me stane troje žemelj, to je troje zajtrkov. Se razume, da ji nisem pisala, kako se mi godi. Ne morem. Rekla sem le, da stanujem zdaj privatno in da si bom v kratkem poiskala boljšo službo, kakor je bila prejšnja ... Bog mi odpusti laž, saj resnice ne spravim na papir, za to sem vse preponosna in »previsoka«. Sama sebi se smejem. Bogve, kdaj me bo to vendar minilo ... Nekaj podobnega sem pisala tudi očetu.

12. decembra ...

Danes sem si izračunala, da se moram odpovedati zajtrku, to je: žemlji, ako hočem izhajati z denarjem do konca meseca, ker ne vem, če bom preje dobila službo. Zelo slabo namreč kaže. Salami opoldne sem se že preje odpovedala. Je prevelik luksuz zame. Danes sem že drugi nad obedovala sam kruh. Gospodinji, ki me radovedna sprašuje, zakaj nič ne kurim in ne kuham, lažem, da obedujem in večerjam v mestu, ker se mi ne ljubi kuriti.

»Potem vam je lahko, kar zavidam vam,« je rekla. »Jaz pa imam moža in otroke. Pa tudi sicer bi si tega ne mogla privoščiti, v restavracijah in pensionih je vse tako drago.«

»To že,« sem dejala. »Drago je res, a človek vsaj nima sitnosti s kuhanjem ...«

Ne vem, če mi je verjela, tako čudno me je gledala.

Vsaki žalosti je primešano tudi nekaj smešnosti ...

13. decembra ...

Zelo suha sem postala. Lica so postala koščena in bleda. Zelo grda sem, sem ugotovila, ko sem se pogledala v ogledalo.

14. decembra ...

Ko sem se vračala opoldne iz mesta, sem bila zelo slaba in vsa sem se tresla, morda od tega, ker tako malo jem. Tudi mrzlo je bilo zelo, zobje so mi šklepetali, da me je bilo sram pred mimoidočimi. V glavi mi je bilo, kot da mi kdo razbija z zelo majhnim kladivcem, kar slišala sem udarce in pri vsakem me je zelo zabolelo. Bala sem se, da se mi bo zavrtelo in se bom zgrudila. Zato sem vedno hodila tik ob hišah ali ob ograjah, da bi se oprijela zidu, če bi bilo treba. In preko ceste sem se bala iti. Pri vsem tem pa sem morala neprestano misliti na jed in vse me je tudi spominjalo na jed. Otroci so šli iz šole in so metali golobom in vrabcem koščke kruha in žemelj, ki so jim ostali od južine. Spomnila sem se, da sem videla včasih ležati kje celo žemljo, ki so jo bili zavrgli otroci. Ali pa so jo položili na cementni steber kakega plota, da bi jo pojedle ptice. A ravno danes ni bilo nikjer ničesar ... Velik pes mi je pritekel po pločniku nasproti in je previdno nosil v gobcu debelo govejo kost, ki se je je še držala sveža kri. Še nikoli nisem opazila, da je v mestu toliko pekarn. Le kdo si more kupiti toliko kruha? Delikatesne trgovine so tudi nagrmadile vso svojo zalogo konzerv in perutnine ter čokolade v svoja izložbena okna. Videla sem mlado žensko, ki je prišla iz ene takšnih trgovin z veliko škatlo v rokah in sem se začudila, da ima nekdo na svetu toliko denarja, da more iti nekaj kupit v delikatesno trgovino ... Pred hoteli so čakali avtomobili in iz restavracij je duhtel vonj po toplih jedilih, po pečenki in goveji juhi ... Ljudje pa so hodili noter in ven. Ko so prišli na ulico, so imeli rdeče obraze in so si oblačili rokavice. Gotovo so bili jedli. Gledala sem jih kot čudo ...

Nenadoma in skoro nehote sem se ustavila pred izložbo neke mesne trgovine. Zastrmela sem v izložbo, kjer je bila nakopičena cela gora mesa in klobas. Prekajene svinjske gnjati so visele tam v vrsti in zamolklo rdeče meso je bilo vabljivo napeto. Hotela sem naprej, pa nisem mogla. V ustih sem čutila čudno grenak okus in bilo mi je, kot da bom morala bruhati. Pred očmi se mi je stemnilo. Tedaj je stopil na prag mesar v belem predpasniku.

»Dober dan, gospodična!« je rekel z debelim, prijaznim glasom. »Boste kaj kupili?«

»Da,« sem rekla, še preden sem se zavedla.

Umaknil se mi je od vrat in nenadoma sem se znašla v trgovini. »Želite, prosim?« je vprašal mesar vljudno in čakal.

Ne da bi kaj razmišljevala, sem si naročila šunke. In skoro živalsko zadovoljstvo me je obšlo, ko sem odšla naprej, z mehkim, dišečim zavitkom v roki. Nehote sem pospešila korake in v moji glavi ni bilo druge misli, kakor da bom spet enkrat jedla, da se bom spet enkrat nasitila, kar se že tako dolgo ni zgodilo. Nič nisem pomislila, da sem izdala za šunko denar, za katerega bi morala živeti štiri ali pet dni, če bi živela po proračunu, ki sem si ga bila naredila. Pri bližnjem peku sem si kupila štruco kruha in potem sem skoro tekla domov. Na ulicah, zlasti v predmestnih je bilo zdaj opoldne bolj malo ljudi, in kadar sem mislila, da me nihče ne vidi, se nisem mogla premagati, da bi ne odščipnila nekoliko kruha in ga zanesla v usta ... Sramovala sem se svojega dejanja, a bila sem tako zelo lačna ...

Doma sem že kar opoldne pojedla vso šunko in ves kruh, vkljub temu da sem si dopovedovala, da bi bilo treba tudi za večerjo in za drugi dan kaj prihraniti. Jedla sem, dokler je bilo kaj pred menoj. In ko sem bila gotova, se mi je zdelo, da še nisem sita ... Skoro me je bilo sram moje požrešnosti, kakor sem sama pri sebi imenovala to svoje poželenje po jedi, dasi sem čisto dobro vedela, da izvira od lakote ...

Zdaj pa mi je dobro. Čutim, da se mi spet vrača moč in tudi tresem se ne več tako. Celo glavobol je prenehal, dasi še čutim nekak top pritisk na možgane.

16. decembra ...

Danes so pripovedovale na posredovalnici ženske, da je skočilo neko dekle, ki je bilo prejšnje dni tudi večkrat tukaj, v Dravo. Vendar so jo rešili in jo zapeljali v bolnico. Nekatere so jo obsojale, druge pomilovale. Jaz nisem rekla ničesar, pri tem pa se mi je zdelo, da izmed vseh najbolj razumem, zakaj je to storila. Saj je bila morda lačna, strašno lačna. Morda že več dni ni ničesar jedla ...

17. decembra ...

Zdaj jem le še enkrat na dan, ali bolje, le enkrat na dan si kupim za dva dinarja kruha. Le tako bom vzdržala z denarjem do konca meseca ... Zelo se pozna, da sem izdala toliko denarja za tisto šunko. A kaj bo drugi mesec? Skoro sem že obupala, da bi dobila službo. Domov pa ne grem, raje v Dravo, kakor ono ubogo dekle ...

18. decembra ...

Strašno slaba sem. Zjutraj sem bila pri maši, pa sem komaj zmogla pot. V cerkvi sem videla svojo prejšnjo gospodinjo. Prijelo me je, da bi stekla k njej in ji vse povedala ... A pri tem sem se pomaknila še bolj v senco, da bi me ne spoznala. Moj ponos! Včasih ga preklinjam ...

19. decembra ...

Zjutraj sem srečala v veži malega Tončka, gospodinjinega dveletnega sinčka. Držal je v ročici velik kos kruha in ga počasi glodal. Tedaj je opazil Pazija, malega pisanega kužka z zavaljenim telesom na štirih debelih, majhnih nogah. Šele pred kratkim so ga dobili. Hotel ga je vzeti v naročje, ker pa mu je bil kruh v napotje, ga je položil na tla. Skrivaj sem se sklonila, ga pobrala in spravila v žep. Deček se je igral s psičkom in ni opazil ničesar. Sama sebi sem se zazdela tatica, a kruha nisem položila nazaj. Naglo sem odšla v sobico in ga pojedla. Sreča, da malček še ne zna dobro govoriti ...

Bila sem na pošti in sem vprašala, če imajo kako pismo zame. Ničesar niso imeli. Čudim se, da Tine nič ne piše.

20. decembra ...

Grozno suha sem. Cel okostnjak. Ličnice mi ostro izstopajo, oči so obdane od črnih kolobarjev in bleda sem kot mrlič. Ljudje na cesti gledajo za menoj in me je sram ...

21. decembra ...

Gospodinja me je vprašala, kaj mi je in če sem morda bolna. Rekla sem, da sem nekoliko prehlajena, sile pa ni ... Zdaj zvečer mi je poslala po Tončku kos pogače. Ko sem jo potem srečala in se ji nekoliko v zadregi zahvalila, je rekla, da mi je poslala poskusit to pogačo, da je spekla po nekem novem receptu. Ali mi je ugajala ...?

Gotovo sem bila zelo rdeča.

22. decembra ...

Ko sem hotela zjutraj vstati in se napraviti, da bi šla k svitnicam, se mi je zvrtelo v glavi in sem padla nazaj na posteljo. Prebudila sem se šele opoldne. Počutila sem se zelo slabo. Roke so se mi tako tresle, da mi je vse padlo iz njih, karkoli sem prijela, in tudi glava me je bolela. Vendar sem se oblekla in sem odšla v mesto. Zelo počasi sem hodila, v glavi se mi je motilo in pred očmi so mi plesale črne pike. Nisem se menila za ljudi, ki so me začudeni gledali. Morda so mislili, da sem bolna. Poiskala sem nekega starinarja in mu ponudila naprodaj svojo zapestno uro. Pa je ni hotel kupiti, ker nisem imela potrdila, kje sem jo kupila. Morda sem se mu zdela sumljiva, saj mlada dekleta ponavadi ne prodajajo svojih zapestnih ur ... Bila sem tudi na pošti, a nisem ničesar dobila. Zakaj Tine nič ne piše? Ali me je tudi on zapustil?

Ko sem se vračala, je začelo snežiti in kmalu je bil zastor iz plahutajočih snežink zagrnil in zakril ves svet. Le malo ljudi je bilo videti na ulicah. Le otroci so vriskali in se veselili novega snega. V neki pekarni sem si kupila štruco kruha. Še za tri štruce imam denarja.

Vso pot domov sem mislila na dekle, ki je šlo v Dravo ...

23. decembra ...

Danes sem ostala ves dan v postelji. Zelo sem slaba. Le toliko sem zjutraj vstala, da sem kupila v najbližji pekarni za dva dinarja štruco kruha.

Mislim, da bo kmalu konec ...

24. decembra ...

Hvala Bogu, vse se je spremenilo. Rešena sem in zelo srečna. Sedim v svoji sobi v hotelu, zunaj pa na gosto sneži, da se nikamor ne vidi. Ulične svetilke že gorijo in jarko razsvetljene izložbe mečejo svetle lise na sveži sneg, ki ga je nad kolena. Otroci se podijo po njem, tam, kjer ga je največ, in psi se valjajo v njem ter veselo hlastajo z zobmi po mehko padajočih snežinkah. Tupatam še hiti kdo s smrečico v rokah po ulici in skriva pred snežinkami obraz za privihani ovratnik.

Ampak napisala bom po vrsti vse, kakor se je zgodilo. Zgodilo pa se je vse skoro tako, kakor v kakšni povesti, in če bi ne bila vsega sama doživela, bi ne verjela, tako čudno je. Zjutraj sem se zelo pozno prebudila in še tedaj sem bila zelo slaba. Najprvo sem nameravala ostati kar v postelji, a nekaj mi ni dalo miru in tako sem se končno napravila in se počasi opotekala v mesto v hudem snežnem metežu, ki pa me je tudi kril, da nisem vzbujala pozornosti. Hotela sem le na pošto, da še enkrat povprašam, če še ni pisma od Tineta. Tako sem hrepenela po njegovem pismu, kakor bi bila slutila, da mi bo le od njega prišla rešitev. Vendar pa si nisem upala verovati, da me res čaka na pošti njegovo pismo, in zdelo se mi je, da sanjam, ko je na moje vprašanje uradnica vstala in začela iskati v predalu.

»Da, je nekaj pošte za Vas, gospodična.«

Izročila mi je četvero pisem. Vztrepetala sem. Na prvi pogled sem spoznala, da je med njimi tudi Tinetovo. Bilo je veliko in iz trpežnega rjavega papirja, z mnogimi znamkami in pečati. Hotela sem ga takoj odpreti, toda premislila sem si. Največjo radost in tolažbo si bom prihranila za nazadnje, sem pomislila, in sem stopila k oknu v polmračni poštni veži ter prebrala najprej ostala tri pisma. Bila so od očeta, od Lojzike in od Alenke. Oče me vabi, naj pridem za praznike domov, drugače bo tako pusto na sveti večer ... Ostali dve mi pošiljata mnogo pozdravov in mi želita srečne praznike. S trepetajočimi prsti sem nato odprla Tinetovo kuverto. Iz njega sem potegnila debelo, zloženo pismo. Ko sem ga razgrnila, je padlo nekaj na tla. Pobrala sem in pogledala. Bil je francoski ček za pet tisoč frankov in vozna karta za ladjo od Marseilleja do Saigona. Vztrepetala sem in nisem mogla verjeti. Naglo sem preletela pismo. Bilo je dolgo, zelo dolgo. V njem mi sporoča Tine, da mu gre dobro in da mu je zelo dolgčas po meni, zato si je vzel predujem in kupil vozno karto, katero mi pošilja. Upa, da bom šla na pot takoj po novem letu. Priloženi ček naj rešim v tej in tej banki (sledi naslov) in denar naj uporabim za potovanje do Marseilleja in kar bo še stroškov. Vse ostalo glede potovanja zvem pri »Putniku« ... Upa, da si še nisem premislila in da ga imam še vedno rada, zato se pač ne bom upirala in odlašala s potovanjem. Tako težko že čaka in vse je že pripravil za poroko, ki jo bova obhajala v Saigonu takoj po prihodu ladje. Nato bom odpotovala z njim na plantažo, kjer je že urejeno za naju čedno majhno stanovanje in čaka.

»... Oprosti mi tudi, Lidija, da ti tako dolgo nisem pisal, ampak hotel sem ti pripraviti majhno presenečenje za Božič. Ali se mi je posrečilo? Poljublja Te, draga, in Ti želi vesele praznike in srečno novo leto Tvoj

Tine Cebej.«

Tak je konec pisma. Prepisala sem ga zdaj v dnevnik. Ko pa sem ga prečitala, so se mi vlile solze kar pred vsemi ljudmi, ki so hodili mimo mene semintja. Začudeno so me gledali, zato sem se jim umaknila in sem dolgo blodila po ulicah. Nisem čutila ne snega ne lakote, zdelo se mi je, da sanjam, in vedno znova sem se prepričevala, da je vse to resnica, s tem, da sem potipala pismo v žepu. Malo pred poldnem sem odšla v banko, kjer so mi rešili ček in mi ga izplačali v našem denarju. Prvo, kar sem nato storila, je bilo to, da sem odšla v najbližjo restavracijo in si naročila pošten obed. Natakar se je gotovo čudil mojemu teku. Potem sem se z avtobusom odpeljala domov, pospravila vse v kovčeg, obdarila malega Tončka, zato, ker sem ga bila okradla, in se v temni sobici dodobra izjokala od veselja in ob spominu na težke ure, ki sem jih v nji preživela. Popoldne pa sem se odpeljala nazaj v mesto in si najela sobo v hotelu. Svoji dosedanji gospodinji sem dejala, da grem na »počitnice« in da ne pridem več nazaj. Ko sem ji podarila ostanek stanarine, je bila zadovoljna. Gotovo se je čudila, kako se je njena najemnica naenkrat spremenila.

Bila sem tudi v »Putnikovi« pisarni. Ladja odpluje iz Marseilleja 5. januarja, 3. januarja moram najpozneje odpotovati iz Maribora ... Jutri odidem domov, da preživim čas do odhoda pri očetu in da si priskrbim potrebne listine in potni list.

Zdajle bom še napisala pismi za Tineta in Alenko, potem pa bom odšla k polnočnici, da se zahvalim Bogu in božji Materi za rešitev ...

Sobarica pravkar prinaša v sobico majhno okrašeno svečico in vprašuje, če že naj prižge svečice. Ne, prižgala jih bom jaz sama ...