Trnovska planota in troje najlepših razgledišč v Trnovskem gozdu
| Trnovska planota in troje najlepših razgledišč v Trnovskem gozdu Edmund Čibej |
Edmund Čibej
| |||||||||||||
št. 7 uredi
Na severu lepe Vipavske doline in skoro v sredini Goriško-Gradiščanske dežele leži vzvišena planota, ki se imenuje Trnovska planota ali Trnovski gozd. Ta velikanski masiv, ki je nekak vozel Julskih Alp, je gotovo najstarejši spomenik v zgodovini Goriško-Gradiščanske dežele.
Trnovski gozd je državna lastnina, ki meri brez občinskega sveta 8649 ha in je ves dobro obraščen. Celo pogorje, katerega visokost sega 800—900 m nad morjem, je prekinprek pokrito z vitkim jelovjem ter debelimi bukvami. Trnovski gozd je eden najobsežnejših gozdov v naši državi in se oskrbuje po najmodernejših gozdarskih pravilih.
Na tej gozdnati planoti se vzdigujejo razni vršaci, katerih glave so vidne že daleč od morja. Najimenitnejši so Goljaki, Mrzavec in Čavensko pogorje s Kucljem.
Podnebje spominja na severne kraje. Ako korakamo iz Vipavske doline na Trnovsko planoto, nam se dozdeva, da smo prehodili 5—6 stopinj širjave proti severu. Najbolj se čuti ta razlika jeseni. Ko v vinogradih v Vipavski dolini dozoreva sladko grozdje, ko zadnje smokve obešajo vele svoje repiče na drevesu, drevi in razsaja tukaj že strašna zima. Srednjeletna temperatura v Trnovskem gozdu je 620 C, v Gorici 12-80 C. Padavina srednjeletna je n. pr. na Dolu 8 50 m in v Gorici 1'64 m. To so velikanske razlike, katerih ne moremo prav lehko razumeti. Trnovska planota nima tekoče vode. Da je poleg košatega gozda pod nami kraški svet, nam ne dokazujejo samo nekatere goličave, ki so pokrite z mahom in praprotjo, temveč tudi podzemeljske jame, brezdna in širne ledenice, v katerih se izgublja voda.
V Trnovskem gozdu so tri glavne občine, in sicer: Dol-Otlica, Trnovo in Lokve. Tukaj stanujejo c. k. gozdni oskrbniki s služabništvom. Še pred par leti so bila štiri gozdna oskrb-ništva, in sicer na Dolu, v Krnici, Trnovem in Lokvah, a v zadnjem času so priklopih Krnico k Dolu in Lokve k Trnovemu, tako da ima sedaj Trnovski gozd le dvoje oskrbništev, t. j. na Dolu in v Trnovem. Semtertja po gozdu stanujejo v državnih poslopjih še posamezni c. k. gozdarji, ki jih imenujejo njih hudomušni dolinski tovariši „gozdne hudiče".
Dve sta glavni cesti, po katerih prepeljujejo les s Trnovske planote v dolino: ena, ki pelje iz Trnovega preko pogorja do Solkana, a druga z Dola preko Slokarjev do Lokavca. Obe sta mojstrsko stavbno delo. Po gozdu samem se pa križajo lepe ceste in dobro uravnani poti, ki stanejo tisoče in tisoče gozdni erar. Za nas je imenitna ona cesta, ki vodi od Slokarjev na Predmejo in od tam v srce Trnovskega gozda. Po tej cesti do-spemo v občino Dol-Otlico in do treh najlepših točk v Trnovskem gozdu, s katerih se nam kažejo najkrasnejši razgledi.
Ako jo mahnemo z vrlo lepega Lavričevega trga v Ajdovščini črez most pri papirnici na Police in od tam preko Gradišča po lepih travnikih, dojdemo do Slokarjev, vasice, ki je znamenita zarad mnogobrojnih žag, mlinov in kovačnic. Steza, ki jo je zaznamovala Ajdovsko-Vipavska podružnica, pelje vzporedno s hudournikom Lokavščakom. V s/4 ure pridemo do vasice in takoj na prvi hiši, v kateri je tudi krčma, zazreš lično tablico, postavljeno po imenovani podružnici. Na tablici čitamo, koliko časa se nam bo potiti, da dospemo na Predmejo ali črez Orlo-vico na Dol-Otlico. Tukaj je prva in zadnja postaja hribolazcem in drugim potovalcem na Trnovsko planoto.
Od tam pelje 7 kilometrov dolga, 10% viseča lepa cesta do Predmeje. Po tej cesti prepeljejo na leto okroglo 8000 kubičnih metrov lesa iz Trnovskega gozda v dolino. Že sama ta cesta, ki jo veščaki primerjajo Semerinški cesti pri Dunaju, nudi popotniku toliko zanimivosti, da ni žal nikomur, da si jo vsaj enkrat ogleda. Cesta, ki se je prenovila in dokončala leta 1897. na stroške gozdnega erarja, je stala približno 80.000 kron in je pravo mojstrsko umetno delo. Malo prej, predno pridemo do kamenega mostu, pri neki samotni hiši nam kaže pšica na desni strani ceste na ozo stezico, ki pelje črez Orlovico na Dol. Tudi ta pot je zaznamovala naša podružnica. Ko dospemo po cesti na Platna, zapazujemo na Dolu posamezne hiše, ki so zelo raztresene. Od tam naprej korakamo preko Čavenskega pogorja v Mačji kot in v Kušev žleb. Na levici se vzpenja sto metrov visoko, navpik stoječe skalovje, imenovano »Črni školj«. Na desni strani v globini pod nami žubori hudournik Lokavščak, ki ravno tam izvira. Ko zavijemo skozi drugi predor proti vzhodu, dospemo do Golobnice, tako imenovane zarad divjih golobov, ki tu gnezdijo. Črez ta strašanski prepad vodi 24 m dolg lesen most, ki se pa tekoče leto nadomesti s kamenenim obokanim mostom za 9000 K. Ko prekoračimo most, smo takoj v tretjem, 28 m dolgem predoru in potem v »Grdi grapi«. Svet je tukaj divjeromantičen. Nad nami vise velikanske pečine, na katerih prenočuje v poletnih večerih afrikanski beloglavi jastreb, a pod nami zijajo strašni prepadi, kjer domuje planinski orel. V par minutah smo pri kapelici, odkoder je lep razgled na Ajdovščino in Vipavo tja gori do Šentvida. Pri kapelici zavije na desno stara pot na Dol. Še 100 korakov in že smo na Predmeji, 880 m nad morjem. Tu ob zidu, na meji občinskega in državnega zemljišča stoji na močnem drogu večja plošča, na kateri je obris naših najlepših razgledišč, to so Caven-Kucelj, Smrekova draga, Zeleni rob in Goljaki. Tudi to tablo je postavila naša podružnica. Že samo ime „Predmeja" označuje kraj. Tukaj je erarska hiša, v kateri vdržuje gozdarjeva soproga »hospic«, a v drugi hiši stanuje c. k. gozdni oskrbnik. Tu se križajo poti v občino Dol-Otlico, v gozd in na Čaven.
Da se odpočijemo, sedemo na kegljišče za široko mizo. Ko smo si privezali dušo s čašo hladnega piva ali s kozarcem dobrega vina, se odpravimo dalje proti svojemu cilju, kajti dospeti nam je na Čaven in Kucelj. Sedaj pa palico v roko, jopič s sebe, krilce k sebi ter prav polagoma naprej! Pri navedenem kažipotu krenemo, če ni prevroče, po občinskem pašniku takoj navkreber, odkoder imamo lep razgled na Dol-Otlico; če je pa vroče, ube-remo lepšo pot po gozdu, ki jo kaže naša tablica na cesti, 20 m daleč od hiše. Obe poti sta zaznamovani po naši podružnici in se shajata pri »Školju« pod Modrasovcem. Tam nas pozdravlja ob poti nam dolincem neznana gorska cvetka, krasni sleč. To je znamenje, da smo dospeli že precej visoko, kajti tej cvetici je natanko določeno podnebje in visokost ozračja. Odtod korakamo po mehki stezi vedno po lepem gozdu med stoletnimi bukvami po obočju Modrasovca, in ko krenemo iz gozda na piano, nam se odpre veličasten razgled. Ta kraj se imenuje »Na Veverici«.
Še četrt ure po planem, pred seboj vedno krasen razgled, dospemo do gozdarske hiše, iz katere nam prihiti nasproti zavihanih rokavov prijazna gospa Močnikova. Na Cavnu smo, 1268 m nad morjem. Hodili smo eno uro. Ime »Čaven« ne vem prav, odkod izvira, gotovo je pa, da so ga zdeli Slovenci. Na Koroškem, kjer je stara domovina Slovencev nad Osojskim jezerom, je tudi Čaven, in nisem bil malo iznenaden, ko me nekega popoldne povabi prijatelj v Beljaku na izlet na Čaven. Tam je državna žrebčarna in konjereja.
(Dalje prih.)
št. 8 uredi
(DALJE.)
Naše Čavensko pogorje, ki oklepa na severu Vipavsko dolino, se vleče od Predmeje do Lijaka pri Šempasu in dela južno mejo Trnovski planoti. Prekrasen je razgled s tega pogorja, a najkrasnejši s Kuclja, ki je najvišji višac njegov.
Od gozdarske hiše, odkoder občudujemo prelepo panoramo, hodimo na vrh Kuclja eno uro. Poti sta zaznamovani po naši podružnici dve. Ena pelje po porobju gorovja zunaj gozda dopod Kuclja, a druga se zavije na desno od hiše po gozdu ravno do tam. Približno ob polovici prve poti pripelje vozna pot iz Kamenj, ki je tudi markirana po naši podružnici.
Že v podnožju Kuclja se nam smehlja nasproti tako redka in toliko cenjena cvetka, hčerka visokih gora — ljubka planika.
Ko dospemo na vrh, smo kar očarani razkošnega razgleda. Pod nami leži lepa Vipavska dolina v vsem svojem prostranstvu. Po njej vidimo raztresene lepe in mične vasi, obdane s sadnim drevjem, a sredi temnozelenega polja stoji kakor labod na vodi naša metropola — Ajdovščina in tam pod sivim Nanosom trg Vipava.
Reka Vipava, mejna rečica Hubelj in razni potoki in studenci se bleščijo kakor srebrne niti na tkanini. Na vzhodu zapazimo obširno občino Dol-Otlico in še dalje Kolk ali Štursko goro s Sinjim vrhom, gorovje nad Colom, črni Javornik in Nanos. Pred nami se razprostirajo Pivka in sivi Kras, kršna Istra z Učko goro in obrežje tega polotoka, lagune do izliva Piave. Ta kos slike s svojimi golimi hribi in plitkimi dolinami, s svojimi podzemeljskimi čudotvornimi jamami in skritimi rekami in jezeri je težko popisati. Brez števila vasi, trgov, cerkva in gradov gleda naše oko. Samo ob sebi se razume, da je najčarobnejši razgled zjutraj ob solnčnem vzhodu, po dežju ali po kaki nevihti. Ta krasota se ne da popisati, to je treba videti — in lehko vzkliknemo s Potočnikom:
|
Visoko vrh planin stojim, |
Daleč, daleč se blešči morje in tam na desni strani te široke vode uzremo zvonike v Benetkah. V duhu vidimo baziliko sv. Marka, Ponte di Rialto, palačo mogočnih dožetov in »most vzdihljajev«, (Ponte dei Sospiri). Prav razločno se vzpenjajo hiše v mestu Vidmu iz modre, globoke nižine. Kaže se nam pravcata »fata morgana«. Velikanski parniki, ribiške ladje in majhni čolnički, ki režejo to neizmerno vodovje, se nam vidijo, kakor bi viseli v zraku. V daljavi leži pred nami Beneška nižina, prekrižana s svetlimi trakovi svojih rek, ki vse venomer hite proti morju. Furlanska ravnina, naša Brda in prelepo mesto Gorica leže tu pred nami v vsej svoji krasoti. Lepo se vidita Gradež in Porto Buso, nekdanji vojni luki oglejski. V prvem mestu, kjer je bila nekdaj luka z ravenskim vojnim brodovjem, ki se je skrivalo tu za nizkim obrežjem, zapazimo sedaj le posamezne ribiške čolničke; a v drugem mestu, ki je nekoč slovelo za prvo kupčijsko mesto in preko katerega so se prevažale po Nadiži orijentske dragocenosti v bogati Oglej, tam okoli so sedaj le še slamnate ribiške hiše, v katerih stanujejo bledi obrazi nesrečnih ljudi.
Obrnimo se malo bolj proti zahodu. Tam zapazimo velik del Soške doline, po kateri dere naša Soča, »krasna, bistra hči planin«. Na severovzhodu oklepajo našo ožjo domovino Julske Alpe, katerih beli vršaci se ravno kopljejo v jutranjem solncu.
Veličasten je pogled na te velikane. Na severni strani se razprostira Trnovski gozd in takoj pod nami velik pašnik, ki pripada občini Avčam. Na tem pašniku se prepase v poletju do 200 goved. Prav mično je gledati oblak pisanih živinčet v tej tihi samoti. Avčanom spada tudi severna polovica Kuclja. Ta del zemljišča jim je odstopil gozdni erar za lepe pašnike »Lazna«, ki so med Dolom in Lokvami. Te pašniki, ki so razprostranjeni med gozdom in ki jih je podarila Avčanom cesarica Marija Terezija za njih posebno hrabrost v sedemletni vojski, je zamenjal erar za sedanje pašnike pod Kucljem.
Ko smo se naužili prekrasnega razgleda s Kuclja ter si natrgali za spomin nežnobelih planik, ki jih je okoli nas vse polno, krenemo po istem potu nazaj na Predmejo.
Nič manj veličasten razgled uživamo z Goljakov. Goljaki so trije: Veliki, Srednji in Mali ali Senožeški. Mali ali Senožeški Goljak je sicer najvišji (1496 m), a se zove Mali, ker je njegovo površje — njegova glava — najmanjša. Goljaki se imenujejo zato, ker so njih vršaci goli. Na vrhu ne najdemo nikakega drevja in le slaba, dračasta trava ter kaka posamezna planinska cvetica daje temu pustemu kraju malo življenja. Goljaki imajo tip pravih Alp. Tri bore mesece je tu življenje; pač kratka doba, ali toliko zanimivejša.
Na Goljake dospemo po dveh potih, ki sta markirani po naši podružnici. Prva vodi s Predmeje po cesti, ki pelje v Smrekovo drago, druga z Dola pri kalu (gostilna Krapeževa) po občini mimo Koronine na Ogence.
Mahnimo jo po prvem potu! Četrt ure hoda od Predmeje po lepi cesti mimo Volkove bajte, za streljaj nad tretjim semenskim vrtom, se deli cesta. Ena pot pelje proti Lokvam, druga v Smrekovo drago. Mi krenemo na desno. Pot vodi, polagoma se vzdigujoč, vedno po gozdu dopod Strgarijskega hriba. Tu na ravnici kaže pšica na levi strani ceste na stezo, ki jo je zaznamovala naša podružnica. Komur je ljubša cesta, lehko gre po njej, a komur prija bolj mehka steza, jo ubere po stezi. Med močnimi jelkami stopamo še precej strmo proti vrhu. Tupatam švigne čez pot plaha srna, ki nas v primerni daljavi prav diplomatsko opazuje s svojimi lepimi očmi. V Kozarnicah se oglaša »črna žolna« s hreščečim glasom in pa zamolklo odmevajočim tolčenjem po suhem drevesu. Ko dospemo na vrh Strgarijskega ali Sakramenskega hriba, kakor ga nekateri nazivajo, smo zopet na cesti. Tu sta pričvrščeni dve tablici na močnem in ličnem drogu, ki smo jih postavili tudi mi. Ena pravi potniku, da pride na desno na Senožeški Goljak, a druga kaže na lepo, ravno cesto proti Smrekovi dragi. Mi krenemo po prvi stezi proti Goljakom. Začetkoma po mladem gozdu hodeč, dospemo kmalu do podrte bajte, ki je služila nekdaj lovcem v zavetišče, ko so hodili tu sem na lov na divje peteline. Ko zavijemo malo na levo, pridemo v lep, debel, star gozd, po katerem se vzpenja po nas dobro markirana lepa steza vedno više in više. Ako hodimo polagoma in tiho, zgodi se večkrat, da srečamo na tej samotni poti divjo mačko, ki je za pregnanim medvedom, risom in volkom še edina večja zver v naših gozdih in pravi strah in groza plemeniti divjačini. V primerni visočini vidimo pri potu cvetoč rododendron. Tem bolj ko se bližamo vrhu, tem slabejšo opazujemo rast. Drevje je vsak korak nižje in krivenčasto. Zanimivo vam bode slišati, da sem ukazal tukaj posekati 10 cm debelo bukvo, ki je rasla 113 let, a bukva iste debelosti izpod Strgarijskega hriba je rasla pa le 7 let. To so neverjetne razlike, a vendar je tako. Blizu vrha premine popolnoma drevje, in ko stopimo iz nizke meje, se nam zasveti vrh Goljaka, ob katerem raste le še po tleh plazeča se borovka. Ko stojimo ob znamenju, ki ga je postavil generalni štab, smo iznenadeni lepega razgleda.
Proti jugu in zahodu vidimo vse ono, kar smo opazili s Kuclja, samo v mnogo večjem obsegu, a na vzhodu in severu se nam kaže nova slika. Najprej si ogledamo celo Trnovsko planoto. To so prekrasni, zlata vredni gozdi. Proti severu vidimo lep relief cele Tolminske. Krn in drugi tolminski hribi nas kar očarajo in tam gori na severu, prav pred nami, se pa veličastno proti nebu vzdiguje naš starina — mogočni Triglav. Na levo od njega se vzpenjajo v zračne višine še drugi velikani, kakor: Mangart, Prestreljenik, Kanin, Rombon in druge gore proti Italiji. Na desno od Triglava se vleče proti vzhodu cela veriga gorovja; to so Karnske gore in Karavanke. Precej pod nami proti vzhodu se razprostira občina Vojsko nad Idrijo in tja naprej zapazimo Ljubljansko barje in, če je zrak ugoden, tudi ljubljanski Grad. Iz idrijske kotline so vali megla in dim iz tvornic, znamenje, da je tam znamenito rudarsko mesto živega srebra. Vidijo se dalje vsi idrijski erarski gozdovi, ki so reservirani za tamkajšnji rudnik, črni Javornik in Snežnik, s katerega se zdajpazdaj prikrade kak kosmatinec, da vsled zgodovinskih virov preišče razvaline brlogov svojih pradedov — to so »Medvedje jame« pod Goljaki. Ker je obzor od tukaj veliko večji nego s Kuclja, zato imamo tudi toliko obsežnejši pogled. Zelo lepo je tu in oko se ne more nagledati božjih čudes, ki jih vidimo z Goljaka.
S Senožeškega Goljaka gremo po markirani stezici vedno po grebenu proti vzhodu na Srednji Goljak. Na tem raste največ planik. Pot nadaljujemo po znamenjih proti Velikemu Goljaku. Med Srednjim in Velikim Goljakom je prelaz »Vratca«. To so v resnici vratca. Na straneh Goljaki, na severu strahovit prepad, a na južni strani vdrta kotlina, po kateri pelje po naši podružnici markirana pot po lepem gozdu na Dol do Krapeževe hiše pri kalu, kjer je gostilna. Od tukaj do Predmeje je 20 minut hoda. To je druga pot za hojo na Goljake.
Tretji znameniti razgledni vrh v Trnovskem gozdu je pa »Zeleni rob« v Smrekovi dragi. S Strgarijskega hriba hodimo po lepi, vodoravni cesti, ob kateri vidimo semtertja naša rdeča znamenja, do križišča. Nad cesto in pod cesto je smrekov pragozd in takoj uganemo, da so naši pradedi modro pogodili, ko so dali temu kraju ime »Smrekova draga«. Na tem mestu naj omenim, da so v Trnovskem gozdu vsa imena, ki pomenijo kak kraj, izključno slovenska, vsa pa tako pomenljiva, da se je kar čuditi, da so naši stari tako dobro pogodili nazive.
Na križišču je kamen, na katerem čitamo: Nach Lokwa — na levo; nach Idria — na desno. Naša znamenja kažejo, da moramo iti po cesti, ki vodi proti Idriji. V 8 minutah smo pri drugem križišču. Širja cesta kaže na desno proti Idriji, a ožja na levo proti Zelenemu robu. Ko napravimo še dvajset korakov, ugledamo pod cesto v prijazni dolinici »Anino kočo« — Annenhütte, ki ima kaj znamenito zgodovino. Kočo je ustanovil nepozabni oskrbnik Jariš in jo krstil na ime svoje in neke druge visoke gospe. Koča je polovico zidana, polovico lesena in z lesom pokrita. V njej sta dve sobi in kuhinja, ki ima lepo ognjišče. Hišica ima tudi majhno klet in pred to je umeten vodnjak. Vse kaže, da je imel njen lastnik dober okus in je na vse mislil. Preskrbljena je koča s potrebno opravo in še celo majhna knjižnica je v njej. Koča je zavetišče dotičnemu gozdarju, ki oskrbuje ta del gozda, a tudi lovci imajo tu svoj dom. Sosebno oni lovci, ki hodijo na divje peteline, radi tu prenočujejo. Ta zanimivi in izredni lov je privabil že mnogo visokih gospodov v Anino kočo. Poleg tržaških namestnikov sta posetila kočo tudi angleški princ, sedanji kralj, ter trancoski pretendent grof Šambort.
Ko smo se oddahnili za široko leseno mizo zunaj koče ali na slamnici v koči, jo mahnemo po zaznamovani stezici proti Zelenemu robu. To stezico smo markirali tudi mi. Po vijugasti poti in po dobro obraslem gozdu hodimo kakih 20 minut, kar se zasveti nad nami modro nebo. Gozda ni več, še dva skoka in niti koraka več, in kakor bi trenil, se odpre pred nami tako mičen razgled, da moramo hote ali nehote vzklikniti.
Zeleni rob (1339 m) je rob navpičnih Tribušanskih sten, ki delajo mogočen zid severni in severnovzhodni strani Trnovske planote. Po teh stenah ima divja koza varno zavetje. Večkrat se prigodi, da se pripase ta lepa, pa divja in plaha žival celo na Zeleni rob, in lansko leto sem imel toliko sreče, da sem eni pihnil luč življenja ravno s tega kraja.
Razgled z Zelenega roba je tem bolj zanimiv, ker je tako iznenaden in pa ker je pristopen vsaki, še tako nežni nožici. Takoj pod nami leži občina Tribuša z rečico Tribušico, pred nami Tolminska in Triglav ter skoraj vse ono, kar smo videli s Senožeškega Goljaka. Na levi, onkraj gozda zapazimo Lokvarsko vas »Lazna«, a na desno Vojsko, Karavanke i.t.d.
Lepo je tukaj, tako lepo, da si vsakdo, ki je bil že enkrat tukaj, želi še drugič v ta »planinski raj«, kakor poje Simon Gregorčič.
In res so to tajnostni kraji, kjer pozabi človek vsaj za nekaj časa vse tuge, ki ga grizejo. Duša naša se poživi in pokrepča; človek se ves izpremeni. Iz teh jasnih višav, iz teh krajev brez greha motrimo ta lepi svet, to božje stvarstvo. S teh vedrih planin občudujemo svojo domovino. Šele sedaj vidimo, koliko bogastva, lepote in krasote se nahaja na tej rodni slovenski zemlji. Tukaj nas prešine ona iskra goreče domovinske ljubezni, da nehote vzkliknemo s pesnikom Cegnarjem:
|
Okleni se predrage domovine, |