Troje ljubimskih zgodb

Troje ljubimskih zgodb.
L. Lipovec
Izdano: Slovenski narod 29/222–25, 228–30 (1896)
Viri: dLib 222, 223, 224, 225, 228, 229, 230
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Prišel sem z Dunaja — po prvem letu svojega akademičnega življenja — na počitnice; leto in dan nisem videl rodnega mi mesteca. Hitel sem tedaj obiskat stare znanke in znance; že tretji ali četrti poset veljal je obitelji Brežnikovi. To ni obitelj s kopo otrok, temveč vseh skupaj so le trije. Pa še od teh je bila doma le teta Zofija in njena nečakinja Tončka; Alfonz, brat Tončkin, pa je bil tedaj, skončavši pred letom lekarniške študije, ravno pri vojakih. In prav je bilo, da ni bilo doma tega Alfonza, nisem ga baš maral. Zanimala me je pa pač gospica Tončka, ki je bila komaj mesec dnij doma, dovršivši višjo dekliško šolo v Gradcu. Tudi sem imel zanjo nekaj novic!

Pridem v hišno vežo, ko mi zadoné nasproti sentimentalni zvoki „dekličine molitve“. Grem do stanovanja; seveda debelušna Manica vsprejme me s svojim obligatnim: „Jej, jej, kaj so oni že zopet tukaj, oh, gospé pa ni doma; vedó, šli so na trg, danes ...“ „Nič ne dé,“ jo prekinem, vsaj mi je še ljubše, da bodeva s Tončko sama.

Potrkam; drugič, tretjič ... Baš igra Tončka z neznanskim občutkom konec „molitve“. Treba potrpeti. Pa komaj je pri kraji, že zopet ponavlja ravno isti konec. Ubogi klavir!

Že jedenkrat potrkam, to pot silneje, potem pa hitro vstopim. Tončka vstane nagloma raz sedež ter me nekako zmočeno pogleda.

Poklonim se jej, opravičuje se, da sem tako nagloma vstopil. Sevé, ona mi ne da opravičiti se, ter me vljudno vabi v posetno sobo na mehki fotelj.

Aj, mislim si, to ti je pa nastala iz punice lepa gospodična! Glej, njen visoki stas, močna, morda za njena leta še preobilna postava. In pa te temno rujave dolge kite, temne oči, biserni zobki ... Lepo, lepo ...

Sedeva. Sedaj sem šele opazil, da ima moj visà vis rahlo objokane oči. Skoro bi kaj o tem zinil, pa že me dama povpraša:

„Kaj si bodete pač mislili, ko ste me videli v solzah?“

„O gospica, to znači mehko nrav, sočutno srce.“

„A vi ste poslušali? In veste, me dekleta imamo pač mehko srce, ki ga glasba precej presune.“

„Gotovo, vsaj še naša moška, trda srca omeči glasba ... sosebno, če se vglobimo v predmet glasbe.“

„Ksj ste si pač mislili vi pri tem komadu?“

„Jaz? Predstavljal sem si pač mlado, nesrečno devo, ki vzdihuje ...“

„Ne, gospod, vi hočete zopet Dal naš spol smešiti, predbacivate sentimentalnost ...“

„Nikakor, oprostite ...“

„Da, oprostite, da vas ne pustim govoriti. Jaz sem mej sviranjem molila, v istini iz dna duše molila, bolj molila kot v cerkvi, in to me je ganilo do solzá!“ Globoko jo vzdihnila gostobesedna Tončka.

„Lepo, lepo ... pa dovolite mi drzno vprašanje, zakaj ali ... za koga ste pa tako silno molili; zdi se mi, da nekaj slutim?“

„Vi slutite? Nimate ideje ... Bili ste na Dunaji —“

„Vi pa v Gradcu; ali Janko je moj sošolec, in midva si dopisujeva še vedno!“

„Kaj, on vam piše? Morda o meni?“

„A — vi se sami izdajate? Naročil mi je za vas stotero pozdravov, ter ... — nekdo zvoni — obljubil, da letos vas in mene obišče!“

„Hvala vam, hvala ... moja molitev je uslišana; oprostite, odpret grem!“

Njena teta je prišla; dobrovoljno se je smejala a debelušna teta Zofija; ni ji bilo zla. Hotela je seveda od mene vedeti imenitne reči, npr. kako sem zadovoljen s hrano po dunajskih gostilnah itd. Kramljali smo še običnih 15 minut, zvedel sem vsaj vse važnejše novice našega mesteca ter se poslovil.

Tri tedne pozneje ležala sva na domačem vrtu Janko in jaz po kosilu v travi pod košato jablano. To mi je bil jako ljub drug izza mladosti; koliko budalosti sva skupno zakrivila, ko sva še obiskovala spodnjo gimnazijo! Tedaj pa mu umreta roditelja zapored, in varuh njegov ga pošlje po najhitrejši kruh — v kadetni zavod Libenau poleg Gradca. Dovršil je izpite dobro in sedaj je bil baš kot častniški namestnik na dopustu.

Govorila sva seveda kmalu o Tončki. Menil sem, da bode moja povest o „dekličini molitvi“ nanj večji utis napravila, a on se je le nekako leno zasmejal ... To je bilo vse! Hotel je takoj pokazati, da v kratkem že lahko misli na resno ženitev in me precej pomenljivo vprašal, kako je z njenim premoženjem, kaj je z njenim bratom varuhom itd. Radovoljno sem mu postregel s podatki, v kolikor so mi bili znani. „A, vidiš,“ reče mi „6–8000 je premalo za kavcijo; nič ni ...“

In vender je bilo! Napravili smo krasen izlet tja v Dolino! Ko se je žgoče solnce skrilo za gozdni vrh, izbrali smo si ob parobku krasno trato, ter se — veliki otroci — prav nedolžno igrali. To priliko sta porabila Janko in Tončka, da sta se oddaljila. Iskal sem ju in ju iztaknil baš, ko sta se objemala in poljubovala.

Nisem ju hotel motiti.

Pri luninem svitu odhajali smo zopet domov, seveda sparoma, Tončka in Janko sta vedno zastajala za gardedamami; sevé, bilo je najbolj varno. Delala sta presrečna naklepe in jih pečatila s poljubi.

Zopet sva ležala v travi, Janko in jaz, ter mogočne oblake dima puhala v zrak. Danes je bil Janko čisto izpremenjen; govoril je dosti, živahno se kretal, sploh pozabil onih priučenih oficirskih manir, ki naj bi kazale, da je oficir nekaj boljšega od drugih ljudij. Odkril se mi je do cela, priznal, da prvič res ljubi, da že nosi ljubezen v srcu, odkar je prvič v Gradcu pri nekem obiteljskem večeru s Tončko zaplesal. Bodočnost ni ga skrbela. „In če imam čakati in čakati, počakal bodem; to, ali pa nobene!“

Odhajal je, vender veliko pozneje, kot je sprva mislil. Vedla sta se popolnoma kot zaročenca, teta jima je dala radovoljno svoj blagoslov. Bilo je solz dovolj!

Janko je odšel; mene pa je doletela sreča, da sem še počakal prihoda brata Tončkinega, gospoda Alfonza. Dovršil je svojo vojaško dolžnost, ter se vrnil po dolgem času v naše mestece. Od očeta podedoval je lekarno, ki pa je bila do tedaj v najemu. Sedaj pak jo je hotel sam prevzeti, vender v to svrho rabil je nekaj denarja. Odkodi ga dobiti? Hm, oženim se, dobim po vrhu še brhko ženico!

Da-si se nisva nikdar dobro razumela, poiskal me je kmalu ter mi do malega razložil svoje načrte: lekarno otvorim, opremim jo z vsem komfortom, pa z ženico bova živela ko dva golobčka ...

Vendar najino sporazumljenje ni bilo trajno. Ako sem pred leti njegovo narodno mlačnost grajal, spoznal sem sedaj, da je popolnoma v nasprotni nam tabor prešel. Pri prvi priliki »povedala sva si svoje mnenje“, in konec je bilo najinega prijateljstva.

S Tončko pa sva še kedaj kaj pokramljala, kazala mi je drobna, dehteča pismica, ki jih je nosila vedno v nedriji ...

Sedaj jo je bila sama ljubezen! Kaj se hoče, spolnila je ravno 16 let in 8 mesecev!

II.Uredi

Nekega lepega dne dobil sem na Dunaji od prijatelja Janka pismo. Njegov stari živelj, suhoparna proza, rekel bi, življenjska praktičnost zrcalila se je v njem. Koncem mi je pisal: „Zdim se sam sebi grozovito smešen! Ha, ha, bil sem zaljubljen! Kaj pa je taka ljubezen? Budalost! Brez konkretne podlage nočem in ne morem! Jaz mislim, da se bode tudi Tončka izpametovala; pisal ji že nisem od Božiča. Prosim Te, raztolmači ji položaj ... ni upanja, da se dobiva.“ Janko postaja mož, sem si mislil.

Prišel sem zopet domov; rad bi bil šel naravnost k Brežnikovim, pa sedaj so bile razmere drugačne.

V predpustu potrudil se je Alfonz v glavno mesto, obiskal par „sijajnih plesov“, vspoznal gospodično iz dobre hiše, poizvedel o njenih razmerah, seveda gmotnih, ter se zaročil! Kdo bi ga pa ne maral? Mlad mož, finega obnašanja, prijetne zunanjosti, z gotovo eksistenco, je vender lepa partija. Predživljenje, značaj? Ah, kdo se za to briga!

Na predpustno nedeljo pripeljal je Alfonz nevesto domov. Gmotno je stal dobro; ženica mu je prinesla toliko tisočakov, da ga ni bilo strah misliti o tem, da bode treba morda kmalu Tončkiviz premoženja doto šteti.

In živela sta kot golobčka. Vender ...

Doma je pač spoznal g. Alfonz, da je za svojo osebico izgubil nekaj ... prostosti, popolno svobodo.

Gospa Hermina! To vam je bila fina, olikana, da, lepa ženska; visoko vzraščena, pa nikakor ne vitka, presegala je še celo po postavi Alfonza. Močno oprsje, ponosna glava s poltjo fino in prozorno kot porcelan, ki se jo pa pri vsaki priliki, kjer je bilo količkaj umestno, z lahno rožnato rdečico polila. V očeh pa, temnorujavih, bil je skrit mameč ogenj, očarujoč, a nevaren. Gospa Hermina se je pa tudi zavedala svoje lepote; imela je, dasi soproga, prijazno oko za vsakega, ki se ji je prijazno približal.

Najprej seveda je bilo treba popolnoma v hiši se vtaboriti. Kaj je treba neolikane tete Zofije? Vedela je kmalu vnesti prepir mej njima, in deviza je bila: „Alfonz, ali jaz ali pa teta; jedna mora iz hiše!“

Ni se vdal na prvi naskok, pri drugem pa je podlegel. Teta se je prav rada umaknila, bila je poštena slovenska mati, kateri je že sila presedala — ta gospa Hermina.

V takih razmerah mene seveda ni bilo k Brežnikovim, ko ob letu; zdelo se mi je, kot bi tuji zaseli hišo, s kojo smo prijazno občili toliko let.

Pač pa sem iskal Tončkino družbo, bodisi da sem se ji o promenadi pridružil, bodisi da sem jo sicer kje samo brez strogega nadzorstva dobil.

Hej, vnanja njena slika ostala je ista, le vse poteze postale so izrazitejše, okroglejše. Njeno srce pa? Treznejše! Govorila sva o Janku, kot o nekaki stvari, preko katere se preide z ravnodušnostjo na dnevni red. Dejala je:

„Glejte, jaz sem bila čudna! Vezati sva se hotela, kdaj bi bilo iz tega kaj; ej, nisem pač dovolj prevdarila. Mé neumnice damo se preveč voditi od srca, no pa tudi od pameti. Oslej poprašam oba za svet.“

Tega nisem od nje pričakoval. Menil sem, da mi bode o nezvestobi tarnala, pa nič o tem. Obljubila mi je še, da mi vsa ona pismica izroči, da jih Janku vrnem; jaz sem ji pa svetoval, naj jih raje sežge; njemu bodem že jaz namignil, naj slično postopa.

Pa kmalu dobim od njega pismo; pisal mi je o zanimivih aferah iz oficirskega življenja — postal je mej tem poročnik, ter bil v Zagreb premeščen, — le nazadnje je omenil en passant mojega svèta. „Hvala za prijazen opomin, ki pa menda izvira odkod drugod ... Pa tistih pismic sploh nisem spravljal, poizgubila so se.“

Ej, to je pa bilo vender preveč naši Tončki; jezno je zacepetala z nožico, prebravši te vrstice, ter mrmrala nekaj kot o brezobzirnosti.

Sicer je pa Tončka vse to hitro, lahko in radovoljno pozabila. Da, da, radovoljno, vsaj se je marsikaj spremenilo!

To je povzročil prihod Herminin. Preje je bila družina Brežnikovih precej skrita, pozabljena, sedaj pa je mlada gospa mahoma sebe in svojce v prvo, odločevalno vrsto povzdignila. Tolika je bila moč njene lepote, oboževane od premnogih častilcev ...

Hitela je od veselice do veselice, od zabave do zabave, vse slasti, ki jih je prilika nudila, okušajoč ...

Ej, to tudi ni nič hudega: mlada, lepa gospa, spolnivši 22 let, prosta vednega varuštva starišev, tet, guvernant, prosta vsakršnih skrbij — pride mahoma na svobodo: kdo bi ji zameril, da hoče – živeti.

Zdaj ples, zdaj izlet, pa zopet malo popotovanje ... In kdo se bode vedno zabaval z domačimi, tako znanimi, pustimi obrazi? O, priznanje drugih, tujih, to je vse kaj druzega! Kakor lepo vzcvela roža obilico metuljev privabi, ki srkajo njenega medu in opojnega duha, tako si je tudi lepa gospa Hermina pripravila lep venec metuljčkov-častilcev, ki so vedno frčali okoli nje. In Alfonz? Zadovoljstvo mu je sijalo z obraza!

Tončka je skraja nezaupno v svet zrla; nič kaj dobro ni razumevala novega življenja. Ko pa je izgubila teto, katere se je bila iz vse duše oklenila, ko se je ljubezen do Janka ohladila, tedaj se je tudi ona, mlado, čvrsto, zdravo dekle, prilagodila novemu življenju popolnoma ...

Sicer pa se je plelo v njenem srčecu nekaj novega. Skrivnost, ki jo je meni dobro prikrivala, bila je pač prva novica, katero so mi njene najboljše prijateljice zaupno povedale. Gospod Eugen pl. Kôber, političen uradnik, desna roka okr. glavarja, najelegantnejši, najduhovitejši človek, skratka najboljša partija našega mesteca — se živo zanima za Tončko. Nekaj se plete ...

Ravno ta gospod se je v istini potrudil z vso marljivostjo, da se pridruži, kjer je bilo le količkaj možno in umestno, seveda vselej prav slučajno, našima damama.

Proti večeru, ko polagoma, a gotovo nastopajoči mrak naše živce rahlo oživlja, tedaj se je malo ne vsaki dan trojica Brežnikovih sprehajala tja memo mladega gozdiča do gradu, ki ponosito zré na skromno mestece. In vsaki dan prišla sta tudi pl. Kôber in njegov prijatelj, davkarski adjunkt Albin Loser, ter pregalantno poprosila, je-li se smeta pridružiti. Kdo bi jima mogel skromno prošnjo odbiti? Tako trdega srca naše dame niso, Alfonz pak je videl g. pl. Kôbra od dne do dne rajši, odkar je opažal, da baš Tončko z najiskrenejšimi uljudnostmi obsipava ne glede na to, da mu je veljalo za nemalo čast, občiti z desno roko glavarjevo. Mél si je veselja roki, ter češče Tončki na srce polagal, naj se ga oklene ... To ti je mož, kavalir, ki bi bil zate kot navlavšč ...

In Tončka? I sama sebi ni mogla več tajiti! Slika njegovega ponosnega, odločnega obraza, njegovih živih, plamtečih očij, in don njegovega zvenečega glasu, zgovorne besede vtisnila sta se v njeno srčece s tako neodoljivo silo, da si je morala priznati: on ima njeno srcé.

In poleg tega je pač poprašala za svèt razven srca tudi pamet, in tudi v tem oziru spoznala, da „ji brat dobro hoče“.

Tisti čas smo se vdeležili neke veselice. Vdeležba je bila seveda mnogobrojna, zabava jednako dobra, ali če hočete jednako slaba, kot sicer pri sličnih priredbah. Zvečer se je sevé plesalo.

Tam gori malo višje ob parobku svirala je godba, od vina navdušena, tako lepo, da je mlademu svetu plesni škratelj v petah kar vzrojil!

Alfonz sedel je pri svojih; obilica rajnega vina, burni, duhoviti razgovori s sosedi silili so mu kri v zaliti obraz. Sosedje: — neizogibni gosp. pl. Kôber in njegov tovariš Loser niso se dolgo od strani zabavali, kmalu so se odzvali povabilu in prisedli. Naše dame so se pa trudile kar najljubeznivejše biti ... Posebno g. pl. Kôber je danes triumfoval! Zmagonosno je zrl pred se v bujno krasoto dveh mladih dražestnih žensk, v očeh pa mu je migljal ogenj strasti!

Zdajci zadoné od ravnice sem uvodni akordi „vragove četvorke“.

Galantni g. Kôber pristopi hitro k Tončki ter jo povede na ples.

Prijetna razburjenost čitala se je z njiju obraza; tajni šepeti gnali so Tončki kri v polni obraz, ki itak ni bil nikoli bled. Da, nekaj posebnega je moglo to biti ...

Kmalu zatem okrogli plesi; smatral sem si v dolžnost gospodično Tončko poprositi za mazurko. Pa plesala nisva mnogo, povedati mi je imela dosti, prav dosti ...

„Gospodična, vi ste danes živahnejši, zgovornejši, kot sicer. Gotovo se izborno zabavate, vsaj soditi je, ko vas obdajajo kavalirji, kot ...“

„O, prosim,“ me hitro prekine (po grdi navadi našega krasnega spola pol slovenski, pol nemški govoreč), kot bi se bala, da izustim žal-besedo, „vam pa takoj povem, kot našemu znancu, da gospod pl. Kôber ni samo moj — čestilec, ampak tudi zaročenec; razkril se mi je pred kratkim, jaz mu ljubezen gorko vračam, in danes me je poprašal, je li dovoljujem, da zaprosi pri bratu mojo roko!“

„In vi, gospodična, ste takoj rekli — da?“

„Samo po sebi umljivo; jaz ga obožujem, naravnost povem: on mi je mož vzor, tako vzvišen, tako čist, da bi mi ga ne mogel nihče nadomestiti!“

„Dobro, dobro, gospodična, — ste pač ... vprašali pamet in srce ... Vsaj se spominjate svojih lastnih besedij od takrat, ko smo govorili o Janku?“

Lahna rdečica je pričala, da so jo moje besede zaskelele; povesila je oči, pa le za trenutek.

„O, vi si dovoljujete sarkastične opazke, pa povejte, je li dobite v našem mestu moža — tako duhovitega, tako zabavnega ...“

„Oprostite, njegove vrline poznam menda sam. Tudi njegovo karijero vpoštevam. Pa ne zamerite mi, včasih smo kramljali o našem slovenskem rodu, o narodnosti. Ali se morda to s prejšnjimi vašimi nazori strinja, da podajate roko in srce — očitnemu nasprotniku mojega in vašega roda?“

„Gospod, to je zadeva, ki se le mene tiče; in jaz se vsemu temu – smejam! Žal mi je, da ste ravno vi tisti, ki mi očitate take reči. Prosim, vedite me k našim!“

Peljal sem jo k bratovi mizi; mrzlo se poklonivši me je odslovila. Pri Alfonzovi mizi pa je postajalo glasno; hripavo se je trudil Alfonz zapeti duhovito nemško pesem „Was kommt dort“ itd. Glasen grohot njegovih pristnih nemških poslancev, ki so se okoli njegove brezplačne pijače nabrali, bil mu je obilno plačilo za hudi trud. Ko pa je gospa s Tončko prisedla k neki drugi obitelji, zgodilo se je nekaj, kar se mu je zdela — brezprimerna čast! Gospod pl. Kôber je jel preludovati snubitvi in ponudil bratovščino Alfonzu. In tedaj se je vzdignil Alfonz, govoril in govoril o sami časti, da je tako blizu srcu tako odličnega „stebra germanske misije“ v teh tužnih, barbarskih deželah ...

Kôber pa se mu je dostojno zahvalil; nagne se do njegovega ušesa in zašepeče: „Ti imaš dražestno sestrico; meni vrlo ugaja; jaz bodem tako prost ... no, pa vsaj se bodemo že še zmenili!“ — Alfonz poskoči raz sedež in objame Kôbra, da se ga je le-ta s precejšnjim naporom oprostil.

S sosednega hribiča spuščali so rakete, čulo se je le še bučanje izza tabora veseljakov. In zopet so začeli, neumorni muzikantje; polka hitra je to. Mej potom zgubila so precej vsa godala svoje stališče; v divji gonji lovijo se okoli klarineta, ki še vedno visoko po konci drži prapor – treznosti. Osobito naš bombardonist, oni čevljar, s topim rdečim nosom, vsaj ga poznate — izgubil se je popolnoma ... Kapelnik ga že meri z očmi ... zakričal je nad njim, zavihtel taktovalno palčico ... Bombardonist se zavede hipoma; užaljena je njegova čast, godalo odstavi, surova kletev se začuje in – tresk vrže kapelniku obširno godalo pred nogé. Mej grohotom otročajev opoteče se parkrat in telebne za grm ... Le nekaj trenutkov in sladko smrči — popolnoma v taktu. — Brez njega igralo se je še bolje!

Ta prizor smo le nekateri opazili ... Tistim pa, ki so v divji gonji plesali, pa ni bilo za takt, bilo jim je le zato, da so imeli priliko svojo dražestno plesalko k sebi skleniti, občutiti njen dih.

Trudnega očesa motril sem družbo. Glej, sedaj je povel Kôber gospo Hermino, Loser pa Tončko na ples. Mimo mene so švigali; zdelo se mi je, da ima Tončka vedno piker nasmeh na ustnih, češ, ali je to tebi, sanjač po volji ali ne, s komer se dobro zabavam, s tem občim ... Narodnost, ha, ha!

Loser pak je bil očividno neukreten, neroden; malodane, da bi se ne zavalil na nos na tla, tako je plesal; in odšla sta kmalu k družbi nazaj.

Vse drugače pa je pl. Kôber ... Elegantno sukal je svojo damo; zdelo se je, da plešeta za prvo darilo. Noge se niti niso dotikale tal. Šinila sta mimo mene ... Krčevito je stiskal Kôber k sebi mlado gospo — prsa ob prsa drvila sta petkrat, šestkrat na okrog pa, oj nesreče! tam v onem konci vjela se je drobna nožica gospejina v še drobnejšo koreninico in sezul se ji je lakasti čeveljček! Pa pasti ni mogla. Kôbar jo prime okolu ozkega pasu, vzdigne, ter izgine ž njo v gosto gabrovje ...

Godba je nehala. Imel sem baš uro v roki in nehote pazil, kedaj se zopet prikažeta. Čakal sem 10 minut, aj, aj ... menda si pač ni noge zvila ...

Za mano stoji Tončka; napenja svoje črne oči, menda ju išče. Nagovorim jo:

„Gospica, gotovo iščete gospo svakinjo?“

„Da, ali vam je znano?“

„Pred desetimi minutami bi bila ondu-le kmalu pala, pa menda ni nesreče. Izginila sta tja v ono grmovje.“

„Kaj ...? A, hvala vam, z Bogom!“ Odvršela je tja v stran.

„Pardon,“ zakličem za njo, „ravnokar prihajata!“ Čudno, prišla sta mnogo višje nad gabrovjem!

Mimo mene pridejo. Gospa drhtajoča, malo bleda, Tončka z očividnim izrazom negotovosti, gospod Eugen pak s tistim vednim triumfovalnim nasmehom na lepem licu ...

Zadnje raketo so izpustili na nasprotnem griču, popil se je zadnji liter prestane slabe pijače. Z godbo na čelu korakali smo zopet domov. Vinjena družba, ki se je vrtela okoli Alfonza, zaostajala je očividno. Alfonz pa se je še precej dobro držal, sosebno ker je moral svojo žensko voditi. Tončka pa se je pridružila svojim prijateljicam daleč spredaj, vsaj jim je imela dosti novic povedati.

Kôbru jeli so vendar tisti dovtipi, koje je danes tajnik glavarjev že petič svojej družbi pripovedoval, presedati in potegnil je k sebi Loserja.

Zaostala sta za onimi, oprezno stopala, pod pazduho se vodeč.

„Nekaj ti povem, Albin,“ počne Kôber, „Pa veš, molči!“

„Jaz bom prepregel ... Ne razumeš? Ali nisi ničesar opazil?“

„Kaj naj bi opazil?“

„Ali nisi opazil, da je gospa Hermina, krasna, dražestna, impozantna ženska!“

„Ha, ha, vredna tebe, ti kavalir vseh kavalirjev!“

„Prosim nikari ne vpij tako glasno! Pa poslušaj: Imel sem, veš, nesrečo, skoro bi si gospa, ko sva bila najbolj v ognju, nogo zvinila, pa oj! jaz sem bil urnejši, primem jo okoli pasu, in vzdignem in ... nesem, e ... rečem ti ... nič ni branila ...“

„Haha, dobro, prekrasno!“

„Nisem si mogel kaj,“ nadaljuje bolj resno Kôber, „šepetal sem nekaj, ne vem več kaj ...“

„Ha, ha ...“

„Da, da, poljuboval sem ji roki in ni se branila, gledala sva si v oči. Mirno je zrla v me ...!“

„Haha, zaljubljeno ...“

„In poljuboval sem ji usta, oči ...“

„No, in?“

Kôber je globoko vzdihnil. „Vrag mi je vdahnil misel, da sem govoril o snubitvi Tončke!“

„Ej, to pač ni nič tacega, vsaj še nisi ničesar storil!“

„Pa kako naj sicer v hišo prihajam k njej, po kateri koprnim.“

„Kaj pa bodeš s Tončko, ali boš obe imel?“

„Da, to je ravno; Tončka mora dobiti druzega. Hm, ali bi je ne hotel ti prevzeti, saj lahko prav resno misliš na to. Glej, dekla je še mlado in imovito, in ti tudi nisi kaj kar tako vsakdanjega!“

Loserju se je od veselja obraz razširjal, nemo je zrl, z očmi požirajoč, besede svojega tovariša.

„No, seznani se ž njo do dobra,“ nadaljuje Kôber, „to bi bila zaté partija kot navlašč.“

„Saj res, morda bi šlo. Denarja ima zame čisto dovolj; če me bode le hotela ...?“

„Potruditi se moraš! Jaz te bom krepko podpiral! Seveda, ti pa tudi ne smeš mene ovirati!“

„Samo po sebi razumljivo!“

„V mestu smo; pojdiva se še poslovit od Brežnikovih!“

Šla sta; gospa je bila taka kot po navadi, ni se ji poznalo, kdo ji stiska mehko ročico; menda se je že navadila sličnih prizorov ...

Nekaj ni ugajalo Hermini odslej! Alfonz se je v ljubezni nje še tesnejše oklenil. Vedno ji je bil na strani; ni se je morda to le zdelo, ali čutila je potrebo razmere predrugačiti. Nekega dne reče s sila resnim obrazom Alfonzu, ki jo je kar začuden gledal:

„Glej, Alfonz, naše premoženje ni baš preveliko, in vender moramo živeli stanovski. Ali bi ti hotel dopuščati, da bi tvoja žena ne imela onih ugodnosti, kojih je navajena od mladih nog? Dajmo doma malo štediti, ker na zunaj ne moremo! Morda boš ti lahko v lekarni zmagal ves posel, da si prihranimo teh 60 gl.,ki jih naš pusti subjekt vleče ... Odslovimo ga; kaj praviš ti k temu?“

Na mah osupne, a ona ga milostno poljubi na lice, a on ... mora, mora!

Odslej je imel sam vedno doma posla; lekarna je prav dobro šla, in Alfonz je moral dopoludne, popoludne, petek ali svetek čepeti v njej, ona ... pa se je zabavala!

Dasi je bil Kôber pri njih odslej stalen gost, vender še ni oficijalno zaprosil roke Tončkine. Tolažil jo je že dolgo, da še nima dovoljenja očetovega k temu važnemu koraku, ki mora priti vsaki čas ... Tončka mu je verjela dolgo, dolgo ...

Kôber pa je vedno pogosteje vedel seboj g. Loserja in ga upeljaval pri Tončki, morda še v sporazumljenji z gospo. Tončki pa pač ni ugajal ta novi kavalir, zdel se ji je pust, neukreten. Primerjala ga je le ž njim – z Evgenom! Vedno bi ga gledala; zato pak je moral biti vesel Kôber, ako je dobil od nje – Hermine – kak žarek pogled ali si pa ukradel kak gorak poljub!

Po kosilu prihajal je Evgen na črno kavo, pa so malo kramljali, igrali na glasovir in peli. Na večer so se zopet skupaj sprehajali, tudi kopat so se hodili skupno v mestno kopališče, zvečer pak so se spočili od obilega popoludanskega truda na svojem vrtu. Bilo je ganljivo videti: v lopi sta čebljala Evgen in gospa, Loser pak je vedil okoli Tončko. In ona Tončka ni vedela ničesar, opazila ničesar. Bila je s slepoto udarjena, vsaj je ljubezen slepa. Še vedno je vsak dan izpraševala Evgena, je-li ima že pismo, pa vedno čula, da njegov oče, veliki tovarnar, je odpotoval z doma, ničesar še nema ...

Bilo je že dober mesec tacega veseljačenja; ni ga bilo pač dné, da bi ga ne izkoristili v svoje namene. Gospa Hermina zavrtela se je na peti in veselo zavriskala; sedaj je prvič v življenju srečna; le nekaj jo moti, da te – sreče ne more nobeni živi duši zaupati; – tajnost je ... Sosebno pa jo varuje napram Tončki ... Ta je postala nezaupljiva, čemerna. Morda sluti? Bodimo oprezni!

In res ... Tončka je slutila ... To ji je bilo vsaj jasno, da Evgen nalašč odlaša snubitev in zaroko, – o poroki pa še ničesar ni zinil! In če bi jo res zvedil? Gorje! Življenje ji ne bode več mar!

Hotela je izvedeti resnico. Vendar njemu pred ognjevite oči stopiti ter resno besedo spregovoriti, tega poguma pa ni imela. Pač pa je čakala nestrpljivo onega trenutka, ki ji ponudi priliko to zagonetko razvozljati, in če treba, tudi siloma!

In ni več dolgo čakala!

Bil je lep septembrov dan; nebo jo bilo čisto kot ribje oko. Evgen bil je tudi lovec, in se je zavezal prvega ubitega zajca — Alfonzovi mizi posvetiti; in baš tega so danes slavili. Danes bilo je več povabljencev pri obedu, pa kmalu so odšli, drug za drugim. Tudi Alfonz je moral kmalu zginiti na opravek, vsaj je primoran i o nedeljah v lekarni tičati.

Ostali so še navadni gostje!

Loser je že dopoludne na promenadi poprosil Tončko, naj bi mu dala priliko o neki važni, vender tajni stvari ž njo govoriti. In baš sedaj ji je to šinilo v glavico: „Gospod Loser, kaj nam mari ta afera, ali hočete malo pogledati na vrt!“ In ponudila mu je precej roko; odšla sta.

Gospa pa je takoj v drugo sobo skočila po nekaj not, da bi gospoda Evgena z novo pesmijo presenetila. Sela je k glasovirju, bila je dobra igralka, pa tudi pevka: prijeten, poln alt zvenel ji je krepko v svet.

Mej tem pa je privedel gospod Loser Tončko v lopo. Bila je baš danes slabe volje; malo je govorila; z roko mu je namignila, naj se vsede vis à vis. Gospodu Loserju je namah pogum upal, in nastala je kočljiva tišina ...

Neukretno začel je Loser pogovor; slednjič se mu razveže jezik, da udari na pravo struno:

„Gospodična, jaz že dolgo nosim nekaj na srcu; veste, vi mi ... zelo ugajate, izvanredno ...; pa sem sklenil, da vas poprosim, da mi darujete roko in srce. Star sem že dovolj, sedaj sem adjunkt, v teku leta postanem gotovo že kontrolor, veste, samo še dva sta pred mano, potem sem jaz na turi, in tedaj bi vas povedel pred altar ...“

Molk ... Tončka, vsa zmočena, je zardela do ušes, v hipu ni razumela vsega tega ... Zdelo se ji je, da vse to ni res, ali pa, da blaznež, ki sam ne ve, kaj dela, k njej govori ... Njen nestalni pogled pa je pričal, da išče — razjasnenja, opore ...

„Gospodična Tončka,“ prime jo za roko, „ali smem upati, da ... Prosim vas ... zakaj pa molčite?“

Hipoma se zave Tončka, dotaknil se jo je! Zona jo spreleti, iztrže mu roko, skoči raz stol, tresoč se od razburjenosti po vsem životu, v raztrganih stavkih, skoro brez sape malone jeclja:

„Kaj, tedaj ... tedaj vi me silite, da vam vržem resnico v obraz? Vi, vaša družba mi ni nikoli bila prijetna, nikoli, in mi nikoli ne bode! ... Pa veste ... to, da vi, kot dober prijatelj Evgenov, kaj tacega meni storite, ki sem mu obljubila zvestobo, ki sem, ali bodem kmalu ž njim zaročena, to, to pa je od vas naravnost nesramno, hinavsko ... O tem bodete dajali odgovor — njemu!“

Oditi hoče, pa Loser ji zaskoči pot; prej je bil bled, sedaj je pa tudi njemu šinila kri v glavo; satansko naglašujoč malo da ne kriči:

„Ha, ha, mislite, da vas bode Evgen vzel? On ima drugih dovolj! Sicer je pa tudi njemu ljubo, da se vas odkriža, ko se je le — prenaglil ... Storite mu s tem le uslugo! To vem — od njega!“

Pa zadnje besede je Tončka komaj še čula. Hitela je jokaje v sobo.

Na potu se spomni, da je „on“ v sobi. Bežala je pred njim skozi kuhinjo v svojo tiho spalno sobo. Mahoma odpre vrata; malo da se že ni vrgla na divan, pa ostrmi ...

Evgen in Hermina stojita preplašena pred njo ... Kratka je bila njuna popoludanska ljubezen!

Solnce je že zahajalo. Tončka je bede spala ... Slednjič se zavede, vstane. Mislila je že trezno.

Naletela je na deklo Manico.

„Kje je gospa?“

„Gospa so že pred dobro uro nekam odšli!“

„Kdo pa je šel ž njo?“

„Tega pa ne vem, gospodična. Pa pisanje so pustili za gospoda; ampak so rekli, naj jim je šele dam, ko bodo gori prišli. Tu-le je!“

Tončka je hitro vzame in steče k bratu.

„Alfonz, ali veš, kje je Hermina?“

„Meni ni ničesar dejala. Ali si sama doma?“

„Ali ničesar ne veš? To pismo ti je ostavila pri dekli, tvoja žena, tvoja nezvesta žena!“

Bled ko zid stoji Alfonz za lekarniško mizo tresoč se od zle slutnje po celem životu, pretrže ovitek in čita: Dragi Alfonz! Predrznost Tvoje sestre je brezprimerna; že dolgo opazujem, da me zasleduje, kjer me more; to mi je dovolj povoda, da odhajam k starišem. Z Bogom! Hermina.“

Bilo mu je še vedno temno. Duh njegov je iskal kake opore, pa zaman se je trudil.

„Tončka, čitaj!“

Vstala je mirno, šla k njemu, prečitala, in molče mu oddala fini listič.

„Govori!“ vikne Alfonz.

„Kaj naj govorim?“ Glas se ji je tresel, naznanjajoč razburkanost njenih notranjih čustev.

Srepo jo gleda Alfonz, plane proti njej kot blazen:

„Govori, govori! Kaj je — bilo?“ Revež je verjel lističu. „Opraviči se ...!“

„Alfonz, britko je, pa moram ti povedati, poslušaj me!“

Alfonz je zrl v mokre oči, zdela se mu je mirna, nedolžna. To ga nekoliko presune, vrže se na stol.

In Tončka mu je pravila; vse mu je povedala od kraja. Nevarno jo je opazoval Alfonz, potem pa plane po konci, sikajoč:

„Lažeš!“

„Alfonz, rotim te pri spominu rajnke matere, prosim te, verjemi mi in glej, da zakrijemo sramoto, ki zadene našo hišo!“

Pa — še dvomi, zadnji up mu sije, Kôbra mora dobiti, — nagloma vstane, vzame klobuk in divja ven.

Šel je v kavarno, jedino v mestu; ni ga dobil, tekel v kazino, ni ga bilo še popoludne ... Šel je na njegovo stanovanje, zaklenjeno je bilo. Že je hotel še dirjati tja in tja, pa sreča njegovo služabnico v veži. „Kje je gospod pl. Kôber?“

„Popoldan se je nekam odpeljal in dejal, da naj oddam pismo gospodu glavarju; ravnokar sem ga oddala.“

Divjal je h glavarju, pa je ni bilo doma. Šel je domov, ves pobit ...

Tončka mu je skrbno varovala lekarno; moral je odpraviti ljudi, ki so se mej tem nabrali.

Že se je mračilo.

Spomnil se, da mora nekaj njenim starišem sporočiti. Šel je takoj na brzojavni urad. Pa kaj naj brzojavi? Ali je že dokazano, da je res ž njim pobegnila? Prašal je tedaj samo: „Kaj je s Hermino?“

Bila je že jednajsta ura ponoči. Alfonz je tekal po sobi gori in doli, paleč svalčico za svalčico. Čakal je odgovora od tasta. In prišel je ob polu polnoči: „Tu ne vemo ničesar, prosimo brzojavnega poročila.“

Do sedaj je Alfonz na tihem še vedno dvomil, upal ... To poročilo pa mu je liki strupena slana mahoma zamorilo zadnje nade ...

Sedaj je bila stvar gotova, jasna kot beli dan. Ako bi odšla s popoldanskim vlakom domov, morala bi že domá biti. Pa ni šla domov, ni šla!

To je bila noč, noč proklinjanja!

Drugo jutro predpoldan je poizvedel od glavarja, da si je g. pl. Kôber pismeno izprosil dopusta 4 dnij, ker mu je njegova mati na smrtni postelji ... Vražji človek to!

Še dopoludne prihrumel je tast nad njega. Alfonz mu v kratkem razloži ... Tast se je takoj odpeljal nazaj domov, pa — doma je ni našel.

Po štirih dneh dobi Alfonz pismo.

Tast mu piše: Hermina je pri njih; na poti skozi Ljubljano čutila se je — od razburjenosti menda — tako onemoglo, da je morala ondu odpočiti si. Sedaj pa se je bati, da dobi vročinsko bolezen. Upajo pač, da bode doma, kjer vživa mir, kjer je nihče ne preganja, kmalu okrevala. Ali k njemu ne pride, dokler ne pojde Tončka iz hiše. Ona je ne more videti, sosebno odkar je iz zlobnosti proglasila malo šalo ... Bog vé kaj!

Pobledel je Alfonz. Dobro je vedel, kaj to pomeni, da je še le četrti dan domov prišla. In ta podla sumničenja ... Studilo se mu je pred temi ljudmi!

Pismo pokaže Tončki. Vdana mu odgovori, da odpotuje na njegovo željo še danes.

A ni je pustil. Hotel je še počakati njega. Revež sam menda ne bi vedel, kaj bi mu napravil, ko bi ga zagledal.

Evgen je sporočil glavarju, da je sam nevarno zbolel, in pismu priložil zdravniško svedočbo in po treh tednih je Alfonz izvedel, da je Kôber na lastno prošnjo premeščen na Zg. Štajersko.

Na Alfonzovo dušo je legel nekak mrak. Jeza, ogenj maščevanja sta visoko vzplamtela, pa brezvspešno pognala ... Ostala je še žerjavica, žareča, pekoča, ali zagrnjena z debelo plastjo pepela ... Otopel je; kot nekak stroj je opravljal vsakdanja opravila, ni se brigal za ves svet ...

Od tasta dobival je zapored pisma, a odgovarjal ni.

Trajalo je to že dva meseca. Mej tem je teta hudo obolela in Tončka se je k njej preselila.

Prvi sneg je naletaval, da je bilo veselje; Alfonzu pak je prinesel — Hermino domov. Udal se je bil tastovemu pritsku. Kot bi se bila včeraj prijateljski poslovila, priskakljala je Hermina k njemu, oklenila se njegovega vratu, ga poljubila, precej začela ž njim o vsakdanjih rečeh govoriti ...

Seboj je imela celo armado: očeta in mater. In ta dva sta se pri tem ganljivem prizoru za njima zadovoljna smehljala. Alfonz pa je menil, da mu mora kri zavreti; čutil je le, kako silno mu je žila ob senci tolkla, a bil je slep, gluh, tudi misliti ni na mah mogel. Nič ni vedel, kam bi se ozrl. Najrajši bi, da bi vse to ne bilo res, ali pa da bi vse te ljudi spodil iz hiše.

Pa kamen mu je ležal na prsih, nem je bil. Mrklo je zrl, odgovarjal kratko po dolgih presledkih; pa kaj je hotel?

Večerjali so skupno doma, Hermina je zopet kuhala. Razen Alfonza bili so vsi izvanredno gostobesedni. Alfonz je govoril samo najpotrebnejše; pri čaju bi se malo ne zopet sprli, a Hermina, tast in tašča so Alfonza umirili. Alfonz je bil mehak človek, in se udal usodi. Tisti večer počelo se je po dolgem presledku zopet — redno življenje!

Letos bil sem spet doma. Pri Brežnikovih pa so že dolgo zibali; in kdo je pomagal? — Tončka!

Čas izleči vse, vse ...

Tončka je žalovala; teta, dobra, debelušna Zofija je umrla daleč od tu, tam v odljudnem trgu. Zatisnila ji je oči Tončka. Alfonz pa jo je prišel le pokopat. Testament se je glasil z nekimi stotaki na Tončko, ostalo pa za „ustanovljene“ maše, cerkvi, ubogim itd.

Kaj je bilo sedaj Tončki storiti? Stara komaj 20 let ... je zapazila — oj zlo! — da ... postaja od dne do dne bolj debela, preobilna, grda. Kaj bode ž njo, če pojde tako naprej? Gorje, gorje! Dedna rodbinska napaka — debelost se je loti! Pije vsaki dan na tešče požir čistega oceta, jê prav malo, a vse to ne pomaga nič, prav nič!

Pač ... nekaj bi pomagalo! Omožim se! Premoženja je nekaj, lahko bode dobila moža; pa kje? Tu v trgu ni moči ostati. Pisala je bratu in se spravila s Hermino.

In tu živi sedaj, loveč si druga za življenje. To je boj za obstanek. Biti ali ne biti! Zamuditi ničesar nikar ... Vse prijateljice zapored se možé, le ti boš devica v srpanu!

A glej, glej, Loser, gospod Albin Loser, še vedno davkarski adjunkt, prihaja tu baš nasproti. Revež se ne more več umakniti. Kako srečanje! Pozdravi jo. Tončka mu taku navdušeno prikima odzdraveč, da se je Loserju takoj nekaj zasvetilo v možganih! Morda bi bilo dobro sedaj se približati?

Počasi, s časoma je ž njo kaj spregovoril, slednjič jo je spremljal po sprehodih, in Tončka je bila prav prijazna ž njim. Vsaj ni tak, kot bi človek mislil, še čeden je, čeprav ima tak čuden dolg, šilast nos, da so mu zlobni ljudje rekli, da nosi solnčno uro sredi obraza!

Mož je mož, partija! Oj, sladka beseda ... partija! In Tončka je pozabila na srce, povprašala le še pamet za svet! Ta pa je velela: Okleni se ga, da ti ne uide! ...

Pa Loserju je tudi ta misel ugajala, sosebno če se je spomnil tistih tisočakov, (če prav jih ni Bog ve koliko), ki jih mora Alfonz izplačati ... Morda ne bode nikoli tako ugodne prilike.

Pa nič več ni bil tako nepreviden, košarice se je vender malo bal ... in pa tudi ... kako bi neki ... začel ž njo zopet govoriti o zakonu!

In šel je k bratu Alfonzu, in mu povedal, da bi rad Tončko! Brat mu obljubi priporočila, pa tega niti trebalo ni, bila je takoj zadovoljna. Seveda, raje, kot da bi bila vedno „teta“ pri bratovih, vzame njega. In sklenili so, da se poročé o pustu; tisti čas postane gospod Loser gotovo že kontrolor.

Časi se preminjajo in mi ž njimi; zato pa sem imel tudi jaz čast prisostvovati zaroki Tončke in Albina! — Poleg mene in drugih povabljen je bil tudi Janko.

Prišel je po dolgem času zopet k meni. Zrastel je. Visoka postava, močne dolge brke delale so ga nekako impozantnim, globoko udrte oči pa pričajo, da uživa življenje ... Povabljena pa sva bila menda nalašč od Tončke; nama je bila prav. Zabavali smo se dobro; pili na zdravje zaročenih in drugih imenitno kapljico v lopi na vrtu. — Pa kmalu bi skvaril Janko vso zabavo — iz nepremišljenosti.

Kazala je namreč Hermina svojega Alfonščeka, kojemu se je ravnokar nazdravilo, in Janko je vzkliknil:

„Aj, kak nežen obrazek, in pa te krasne mile oči, tako lepo modre, kot jih ima gospod, a ne, gospa, a ... tudi, ne!“

Gospa je zardela, Alfonz pa se je vgriznil v ustnice ... Kaj je pač vedel Janko, kdo je imel lepe, modre oči; saj ga ni poznal!