Trop brez zvoncev
Trop brez zvoncev Janez Jalen |
|
PRVO LETO
urediZamolkel strel
urediZima je bila trda in dolga. Zemlja je zgodaj zamrznila. Že za advent je padlo čez koleno snega. Po praznikih se je pa začel usipati in ni znal nehati. Zapadel je na visoko, kakor že davno ne. Odrezal je Bohinj za dobrih štirinajst dni od svetá. Cesta, ki veže vasi v Zgornji in Spodnji dolini, razvrščene okrog Rudnice in Ščavnice, je bila še v postu podobna brezkončni ozki soteski. Ves teden so jo bili obzidavali. Snega so bili nametali na strani dve dolgi redi kakor dva zgrabka veliki. Pešec ni videl s ceste na polje. Celó Škantarjev Tomaž, kateremu so bili skoraj vsaki podboji prenizki, si je moral izgrebsti stopinje v mrzlo sneženo steno, da je mogel pogledati ob luni za zajci pri stogovih. Pa je kmalu sprevidel, da ne kaže s streli plašiti lisic, ki so v lepo razcvelih dragih kožuhih pritisnile z gorá. Tomaž je eno samo noč ustrelil tri.
V Studoru je plaz vzel tropič gamsov. Prinesel jih je trdo za plot. Podsuto divjačino je brž izvohala lačna zverjad in jo izgrebla. Tomaž je presledil celó volka. Hodil ga je čakat, pa mu ni prišel na strel. Ko se je razvedelo, si fužinarski otroci iz šole in v šolo grede niso upali več ustavljati se v plazu. Brdar je pa podražil lovca, da je zamenjal volka s psom. Tomaž ga je po strani pogledal in povedal, da se je v bosenskih šumah natančno naučil ločiti pasjo stopinjo od volčje. Razložil je tudi, kako je pokazala celotna sled. Zver je prišla iz Jelovice, pretekla Bohinj in odšla čez Pokljuko. Najbrž je bil prav tisti volk, o katerem so poročali časopisi, da so ga ustrelili na Koroškem.
Vrane, ki so prej lačne posedale po drevju okrog hiš in stikale po gnojiščih, so se bile umaknile nazaj v gošče. Čez dan pa so se pulile v plazu za razvlečeno drobovje. Priklatilo se je tudi nekaj krokarjev. Naselili so se v Studorski skali. Nekateri so pravili, da so nad mrhoviščem videli krožiti celó orla. Tomaž jim ni verjel.
Jezero je kar zginilo. Še studenci pod Svetim Duhom niso mogli pretaliti visokega snega, pod katerim se je lomil led. Bobneče grmenje se je razlegalo po Spodnji dolini daleč navzdol, po Zgornji pa še nad Jereko. Kjer so se poleti poganjale ribe iz vode, je ležala obsežna zasnežena planja, vsa prekrižana s sledovi divjačine.
S stranskih potov in stezá snega niso odmetavali. Stlačili so ga s krpljami. Spomladi, ko je jug vzel snegu jedro, dober teden nihče ni mogel voziti. Se je živini do vampa vdiralo.
Najdlje je obstal sneg okrog hiš in skednjev. V osojah je počakal prav do maja. Cele gore so ga bili nažagali z opasilnicami in nametali z lopatami pozimi s streh. Bali so se za strešna ogrodja, ki so nekaj dni venomer stokala pod težo zapadajočega snega. Hódniku je v Pražnici stisnilo senik, ko ni utegnil o pravem času do njega.
Okna so morali še posebej odkidati, da je mogla svetloba v hiše. Stanove in hleve po planinah je sneg čisto prekril. Srnjaki in gamsi so hodili čez slemena kakor čez zasnežene skale. Gospodarji so vedeli, da bo treba na pómlad, preden pojde živina v planine, dokaj popravljati.
Pomlad pa kar ni hotela priti. Zmanjkalo je klaje za živino. Tudi ljudje so si morali v marsikateri hiši pritrgovati, čeprav je že davno minul post.
Hribarjev Peter si že več dni ni upal vsuti toliko žgancev, kolikor si jih je zaželel; mu je moka pohajala. Denarja je pa premogel samo še za tobak, katerega kar ni mogel pogrešati; se ga je bil preveč navadil pri vojakih. Odslužil je tri polna leta pri sedemnajstih v Celovcu, napredoval do četovodje in se v jeseni vrnil v Bohinj. Svojih ljudi pa ni imel več, svoje strehe tudi ne. Stisnil se je v podstrešno sobico k Žmitku in si na majhni železni pečci kuhal kar sam, kadar je bil doma. Stalnega zaslužka na zimo ni mogel dobiti. Sem in tja je opravil kako dnino, da je imel za sproti. Znal je tudi tesariti in si je še kot mlad fant napravil lastno orodje. Zima je njemu kar dobro poskrbela za delo, pa kaj, ko od nikoder ni hotelo biti pomladi. Petru je bilo žal, da ni ostal zunaj v svetu. Bi že kako pozabil jezero in Svetega Janeza, Mostnico in Hudičev most, Studor in Rudnico, planine in gore.
Trdo se je prebijal Peter iz dneva v dan, dokler ni zakasnela pomlad kar planila čez vrhove Bukovskih gora, zadihala v obeh bohinjskih dolinah, se pognala za Jereko čez Podjelje na Koprivnik, hitela pobirati sneg in taliti zemljo. V vrtovih so zavriskali ščinkavci, za vasmi zacingljale sinice, v vrhovih smrek na senožetih pa zažvižgali kosi. Kopnjava je lezla vsak dan više v gore. Zemlja se je hitro sušila. Na prisončnih straneh so že orali v Izgarjih, v senci Rudnice je pa ležal še sneg. Petru se je na vse kraje odprlo delo. Popravljal je plotove in prekrival stogove. Čúdnik ga je pa naprosil, naj mu čimprej pregleda in spravi v stari red hlev in stan v Planini na Kraju, čeprav se zavoljo živine še prav nič ni mudilo. A Jernej je bil skrben gospodar; vedno prvi z delom. Odar mu je ponagajal, da bi najrajši že v jeseni jarino sejal. Če je pa Čudniku na kakšnem poslopju zrahljalo streho, da je zamakalo, je bil pa Jernej kar ves nesrečen. Peter je pri Čudniku zaslužil z bradljo, dletom in žago kakor nikjer drugod ne. Jerneju ni mogel odreči. Vsakemu drugemu prej. In pa — na Komno je Petra samega mikalo. Kar vesel je bil, da se mu je ponudil izgovor.
Z brašnom za nekaj dni in z vsem svojim orodjem je odšel Peter v nedeljo popoldne po stezi za jezerom v Ukanc in še naprej proti Savici. Ni maral nikogar srečevati. Čez ramo mu je visela precej nerodno upognjena vreča.
Na planino je prispel dokaj za dne. Stanovi so stali zapuščeni. Okrog njih je že ozelenela nizka murava. Snežni zameti po globelih pa še niso skopneli. Prav izpred Čudnikovega hleva je krikaje odletela proti pečinam črna jata rumenokljunih gorskih kavk. Poznim lanskim mladicam rdečkaste noge še niso porjavele.
Peter je odprl stan. Za ognjiščem je ležal kup trdega in smetnega snega. Burje so ga bile nanosile pozimi skozi špranje. Streha ga je pa skrivala pomladanskemu soncu, da ga še ni moglo stajati. V kotanjicah okrog njega se je nabirala snežnica. Peter je sodil, da jo še skoraj gotovo vsako noč prevleče tanka skorjica ledu.
Misel na nočni mraz je Petra spomnila, da mora najprej zakuriti. Odložil je orodje in vrečo in stopil nazaj na prosto, da nabere goriva. Stanovi in macesni so stegnili sence po planini. Sonce se je spuščalo že za beli vrh Bogatina.
Na ognjišču je zaplapolal ogenj. Dim se je dvignil pod sleme in se valil skozi špranje. Stan, ki je vso dolgo zimo kakor spal, je spet zadihal. S staro lopato, ki je prezimila kar v hlevu, je Peter zmetal umazan kup snega čez prag. S ponvijo pa je pohitel v globel in prinesel visoko zvrhano čistega snega, da si ga staja za krop.
Ležišče je bilo še vse premočeno in je smrdelo po plesnobi. Peter je nerabno navlako vrgel na ognjišče in vzel sekiro, da si naseka vej in natrga vsaj za povrhu nekaj suhe trave. Kar nič se ni smel obotavljati; če ni hotel, da ga noč ne prehiti. Odhitel je proti ruševju.
Sonce je že utonilo za gore in pričel je pritiskati mraz … Še preden je Peter zamahnil s sekiro, je sfrfotal za pol streljaja pred njim ruševec in se preletel čez ozko dolinico v nasprotni hrib. Peter se je redkega ptiča razveselil, saj je prav zavoljo njegovih krivcev prinesel v vreči puško s sabo. Kar škoda se mu je zdelo, da je ni imel pri sebi. Pa saj bi tako ne bil utegnil streljati, ko ni bil nič pripravljen in ga je petelin presenetil.
Peter je hitro nasekal vej, pa jih ni odvlekel v stan; jih bo že kasneje. Šel je pogledat še za travo, še bolj pa, kje bi utegnil imeti ruševec rastišče, da ga zjutraj počaka. Ni iskal dolgo. Na na pol odkopnelem hrbtu je naletel na znamenja jutrnjih vrvežev gorske perjadi.
Preden je tema zagrnila planino, je imel Peter v stanu postlano sveže ležišče, pod vejami pa nabito puško enocevko. Res se je basala še od spredaj, nesla je pa dobro.
Za večerjo si je skuhal turščične žgance in jih celó zabelil z žlico zaseke. Naložil je še na ogenj zavoljo gorkote, se sezul in legel kar oblečen. Na ognjišču so prasketala goreča polena, zunaj pa je bilo vse tiho. Le veter se je sem pa tja na rahlo zaletel v streho.
Peter ni mogel zaspati. Pa ni mu bilo mraz. Staknil je bil v Brdarjevem stanu star in suh kožuh, ga snel s prečne vezi, vzel s sabo in se z njim odel. Ležišče je dosegala tudi dimasta gorkota ognja. Peter se je spomnil, da ure daleč naokrog ni žive duše nikjer. A četudi ni poznal strahu, spati vendarle ni mogel. Na samotni Komni se je živo zavedel, kakor že davno ne, kako sam je ostal na svetu.
Očeta se je samo nekako mračno spominjal. Še krilce je nosil, ko so ga zagrebli v jamo. Griža je bila takrat razsajala po Bohinju. Zakaj ni rajši pobrala njega. Bog bi dal očetu in materi druge otroke, on sam bi pa kakor angelček v nebesih prosil Boga in Mater božjo za svoje domače.
Kako zelo je bila mama navezana na svojega edinega otroka, je spoznal Peter že kot majhen fantek. Mama je planinila pri Brniku, najrajši zavoljo tega, da njemu ni vsaj čez poletje manjkalo mleka. Zgodaj spomladi sta se preselila v Uskóvnico. Mama je bila tiha. Smejala se je redkokdaj. Na njenem obrazu je vedno potrepetavala senca žalosti; kar ni mogla pozabiti očetove smrti. On pa je od jutra do večera vriskal in pel okrog stanov, da ga je bila vsa planina vesela. Kaj rad je tudi stikal za ptiči.
Majnik se je nagibal h koncu in dan tudi. Živina se je že vrnila s paše. Mama je molzla krave, on je pa trgal na senožeti prve cvetice za pred Marijin kipec, ki ga je bila mama prinesla z doma in ga postavila na triogelno desko v kot. Živo pisan ptiček je priletel iz gošče, sedel vrh bele skale sredi zelene trave in pričel peti. Peter se mn kar načuditi ni mogel. Rad bi ga bil ujel. Počasi se mu je bližal, pa ptiček ni počakal. Odfrfotal je na plot in ga spet vabil s svojo pesmico. Peter je drugič poskusil ujeti krilatega pevca. Spet mu ni uspelo. Dostikrat se je fantek še približal ptičku, pa ta se je vselej preletel in zvodil Petra skozi nizko grmovje pod visoko drevje. V mračnem vejevju je Peter ptička zgrešil, žvižgal mu je, pa ptiček se ni več oglasil. Da ga jutri ujame, je bil sklenil in se spomnil, da mora hitro nazaj k mami. Ni pa vedel, kje je. Zastavil je kar naravnost skozi drvošce in pririnil na podolgovato jaso. Prepodil je zajčka. Prišel se je že past. Sonca ni bilo nikjer več. Peter je vedel, da bo kaj kmalu noč. Saj strah ga ni bilo, le k mami se mu je mudilo. Sezul je coklice, jih prijel v roko in stekel po jasi navzgor. Pritekel je do temne gošče in obstal. Obrnil se je in hotel nazaj. Naletel je na skoraj neprehodno čimovje. Kakor bi se bil ujel v past, se mu je zazdelo. Da bi ne stopil na kačo, je spet nataknil coklice, se ognil gošče in pod košatimi smrekami zavil nazaj v gozd. Bal se je noči in hitro hodil. Pa ga je kljub temu kmalu ujela tema. Ves truden je sedel na mah, da se odpočije. Rad bi bil jokal, pa se je premagal; ga je mama večkrat opozarjala, da se ne sme cmeriti za vsak prazen nič, ko je vendar fantek in ne dekliček in nosi hlače in ne krilce. Peter se je naslonil na deblo smreke in kaj kmalu mu ni bilo več mar ne teme in ne strahov. Zaspal je.
Prebudil je Petrčka šele jutrnji hlad. Ves zaspan si je mel oči. Blizu njega je trdo počilo. Peter se je ustrašil. Ves je vztrepetal. Preden je utegnil pomisliti, kaj prav za prav je, je padel, predenj velik, črn ptič, hrupno udaril nekajkrat s perutnicami in obležal mrtev. Peter je kar otrdel. Rad bi bil bežal, pa so mu odpovedale noge. Nekaj velikega je lomastilo skozi goščo proti njemu. Peter je bil uverjen, da gre medved in ga požre. Zamežal je. Težki koraki so se ustavili nekaj skokov pred njim. Petrček se je prihulil k tlom in na pol meže pogledal izpod razkuštranih las. Groza ga je spreletela. Zakričal je, pa glas mu je zastal v grlu. Pred njim je stal s puško v roki in buljil iznad dolgih povešenih brk naravnost vanj velik mož. »Divji mož je prišel pome; ker nisem bogal mame,« se je posvetilo Petrčku v otroški pameti. Pokleknil je, dvignil ročici in jokaje zaprosil: »Nikar me. Saj bom priden.«
»Fantek! Kaj pa ti delaš tukaj ob tej zgodnji uri?« Peter je po glasu spoznal strica Tomaža. Kakor bi odrezal, ga je minul ves strah. Vstal je in povedal: »Zgubil sem se.«
»Petrček, kaj si res ti?« se je začudil Tomaž in ga prijel za roko. In bolj sam sebi kakor otroku je povedal:
»Ne vem, kdo ima večjo srečo, ti ali jaz? Ni dosti manjkalo, da te nisem streljal. Sem mislil, da petelin miga, ko si tičal tik za njim.« Škantarjev Tomaž, takrat je bil v najgorših letih, je na hitro pozvedel od otroka, kako je zašel tako daleč od stanov, in ga vprašal, če ga je bilo ponoči kaj hudo strah.
»Nič. Pa tudi vekal nisem nič,« se je pohvalil Peter. »Le nazadnje sem se vas precej ustrašil, stric, ko ste kakor medved drveli proti meni,« je nekako v skrbeli priznal fantek.
Tomaž je bil na svojega malega nečaka kar ponosen. Ustreljenemu petelinu je zadrgnil za vrat jermen in ga stisnil Petru v ročico: »Na! Pa ti prinesi gospodu doktorju plen. To bo gledal.«
Čez nekaj minut je stal Petrček pred prijaznim mladim gospodom. Ljubeznivo ga je gledal skozi naočnike. Pobožal ga je po licih in odvil iz srebrnega papirja podolgovat, rjav in trd košček in mu prigovarjal, naj je čokolado. Peter je le zdaj in zdaj razumel kakšno besedo. S stricem Tomažem jima je pa pogovor gladko tekel, samo da Petrček ni razumel prav nobene besede. Govorila sta nemški.
Skozi vrhove visokih jelovcev in smrek na Lomu so prisvetili prvi sončni žarki. Da bi mama od skrbi ne skoprnela, sta gospod in stric Tomaž odpeljala zgubljenčka naravnost proti stanovom v Uskovnici. Hodili so hitro. Le Peter je včasih prisluhnil in skušal obstati. Radoveden je bil, če v brezštevilnem ptičjem zboru poje tudi njegov sinočnji ptiček. Stric Tomaž je pa mislil, da je fantek truden. Vzel ga je v naročje in nesel, čeprav se je Peter branil …
Izpod ognjišča je prilezla miš, splezala na tram in se zagledala v ogenj. Preplašil jo je Peter, ki se je na glas zasmejal in sedel na rob ognjišča.
Peter je segel po čedro, si jo natlačil in priprl pod pokrovec živ ogorek. Stan je zadišal po tobaku. Za rahlo meglo dima pa se je prikazal Petru materin obraz, ves mlad in objokan, prav tak, kakršen je bil tisto jutro.
Mama je pravkar prinesla iz hleva golido mleka: »Ježeš, Marija!« se je prestrašila in spustila golido iz rok. Belo peneče se mleko se je razlilo med razhojene kravjeke in črno blato. »Maamaa!« je zaklical Petrček, stegnil obe ročici hkrati in silil iz stričevega v materino naročje.
»Petrček, Petrček, Petrček!« je stiskala mama svojega edinčka k sebi. Ne prej ne kasneje ni pomnil Peter, da bi ga bila mama kdaj poljubila, takrat pa, dobro se je spominjal, ga je obsipala s poljubi, da mu je kar sape zmanjkovalo. Še stricu Tomažu se je zdelo preveč: »No, Meta, ne snej ga nikar!« je povedal prav počasi in na pol zasmehljivo izpod košatih brk: »Ti utegne na stara leta biti še v oporo. Fant je čisto živ in zdrav. Le preobleči ga boš morala, se mi zdi.«
Petra je postalo sram. Zmuznil seje mami iz naročja na tla, stekel v hišo in se skril za peč. Mama je prišla koj za njim z gorko vodo v pomijniku. Slekla ga je, umila in preoblekla. Peter je priznal, da mu je res malo ušlo, ko je mislil, da je stric Tomaž divji mož. Vekal pa ni, se je pohvalil še mami. In pa da ji bo že vse povedal, ko bosta sama, je obljubil.
V kuhinji je stric Tomaž kuhal žgance in topil mleko. Gospod doktor se pa zunaj kar načuditi ni mogel lepoti pomladnega jutra v bohinjskih gorah.
Peter je hitro pozabil prestani strah. Tudi sram ga ni bilo več. Saj so bili vsi tako prijazni z njim. Videl je samo še petelina, ki je visel na leseni kljuki poleg vrat. Smukal se je okrog njega in občudoval svetlikajoče se perje. Prav posebno so mu bile všeč rdeče obrobljene oči. Mikalo ga je, da bi mu izpulil vsaj eno pero iz repa. Lepo bi se mu podal za klobukom. Pa je vedel, da ne sme. Sklenil pa je, ko bo velik, da si petelina sam ustreli.
Peter je puhnil dim pod ostrešje in glasno spregovoril: »Če bo prav, se mi jutri ali vsaj po jutrišnjem zjutraj želja iz otroških let izpolni. Še več. Moj petelin bo nosil krivce v repu in ne ravnih peres.
Gospod doktor ni mogel prehvaliti popečenih žgancev. Kar nič jih ni ostalo. Zato je pa izpraznil svoj nahrbtnik in pustil na mizi dokaj dobrih stvari. Njemu pa je stisnil za slovo še srebrn goldinar v roko.
Peter je iztrkal čedro, naložil znova na ogenj in spet legel. Plamen je plapolal na ognjišču, po strmi notranji strani strehe pa so plesale sence prečnega tramovja.
Zvečer pri leščerbi je šele Peter povedal mami, kako je vso noč hodil po Lomu.
»Vso noč si blodil sam po goščah?« se je zasmilil materi. »Revček!«
»Nisem bil revček. Lepo je bilo. Bela žena me je spremljala.« Mati je zastrmela in zaskrbelo jo je: »Če ne lažeš, Petrček?«
»Res, mama, za roko me je vodila. Z drugo pa je privzdigovala veje, da se nisem opraskal po obrazu. Čez trnje me je pa kar prestavljala. Kadar mi je padel klobuček na tla, ga je pobrala in me spet pokrila. Ko sem se utrudil, me je položila v mehko posteljico in me odela z belim kožuhom. Obljubila je tudi, da mi prinese gorkega mleka in velik kos pogače. Potem je pa padel petelin predme in stric Tomaž je prišel. Posteljica je pa kar zginila. Prav za prav bi bil moral počakati dobro ženo. Gotovo me je dolgo iskala. Nisem naredil lepo.«
Mati je pritisnila sinčka k sebi: »Angelček varuh te je vodil, Petrček.«
»Ne, ni bil angel,« je ugovarjal Peter: »Ni imel nič perutnic.«
»Potem te je pa sama Mati božja varovala.«
»Morebiti, ko sem prav zanjo nabiral cvetje,« je verjel takrat Peter. Sedaj je vedel, da se mu je le sanjalo. Mati je bila pa do groba prepričana, da je Marija njenega sina sprejela posebej v svoje varstvo. Stric Tomaž je pa govoril o belih triglavskih ženah in da utegne Peter biti tukaj v gorah tako doma, kakor nikdo drug ne.
Ogenj je pojemal in Peter je zamežal: »Mama! Najbrž jo je pa Bog zato vzel k sebi, ker bi ji ne mogel jaz sedaj s čim postreči.« Vzel je iz žepa rožni venec, se pokrižal in začel moliti: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje.«
Rožnemu vencu je Peter dodal še dokaj očenašev.
»Hu, hu, hu, huhuhuu,« je zajukala sova v leševju na Kraju. Peter je ni več slišal. Je bil pravkar zaspal.
Nad Podrto goro, Rodico in Črno prstjo se je pričelo svitati. V skalovju, Petru za hrbtom, je zahrkala belka. Iz goščevja je prigostolel stržek. Mrak se je hitro umikal jutrnji svetlobi. V brstečem macesnu je zacvilil komatar in hreščeče skliceval tovariše. Ves nestrpen je Peter hitro še enkrat pregledal puško, če je nared, in jo pripravil za strel. Tanko je prisluhnil. Slišal je biti lastno žilo v vratu. Hipoma se je zdrznil. Glasen frfot je završal skozi somrak. Na pobočje pred njim je priletel škarjevec, usločil se je in stegnil vrat ter gledal in poslušal, če je vse varno. Peter je kar drgetal, ruševec je pa rahlo zapihal: »Ču huj.« Stal je pa še vedno mirno kakor ulit. Čez kratek čas je začukal močneje in zamahnil s perutnicami. Peter je vedel, da se ne sme niti ganiti. Petelin je poskočil in pričel izzivati. Zaropotal je s perutmi, se odgnal od tal, se preletel in potresajoče zapihal. Naokrog je ostalo vse tiho. Ruševec se je čutil varnega. Našopiril je perje, razprostrl rep, napihnil vrat in zagrulil: »Rukutu kukutu kur.« In je pihal in grulil, poskakoval in plesal, se ropotaje spreletal, priklanjal, s povešenimi perutmi vozil kočijo in se pomikal čimdalje više po pobočju navzgor. Na strel se pa Petru ni hotel približati, kakor bi vedel, kje ga čaka smrt.
Peter se je spet zdrznil. Prav prek njega je hrumeče prifrfotal drug petelin in se spustil blizu izzivača na slemenu na tla. Zaprašila sta se drug v drugega, odletelo je nekaj perja in pritepenec je odfrfotal naprej, drugam iskat sreče za svojo mlado zaljubljenost. K zmagovalcu pa je priklokalo dvoje kokošk. Med petjem in plesom se je ruševec pobrigal za zarod.
Vrhovi zasneženih gora so pordeli. Obsijalo jih je že sonce. Petelin je zletel na skrivenčen macesen. Če bi imel količkaj kritja, bi ga Peter skušal zalesti. Tako pa rajši še poskusil ni, da bi petelina ne splašil za drugo jutro; je predobro vedel, da ima škarjevec na vsakem peresu oko.
Planino na Kraju je obsijalo sonce. Ruševec se je odpeljal tik nad stanovi in hlevi v nasprotni breg na pašo.
Peter je vstal, se izmotal iz ruševja in pretegnil otrple ude: »Bog ve, kolikokrat v življenju bom gledal srečo od daleč, kakor današnje prelepo jutro vriskajočega škarjevca, ki ga niti s strelom nisem mogel doseči?« Zamišljen je odšel nazaj na planino.
Čez dan je Peter slišal peti samo žago in plankačo. Hitel je in se do dobrega upehal. Še skuhati si je komaj utegnil. Delo je dovršil. Legel je z nočjo vred in koj zaspal.
Krvavordeča zarja se je bila zvečer razpotegnila skoraj čez vse obzorje. Napovedovala je burjo. Zjutraj so bile gore ostro zarisane v temnomodro nebo. S soncem vred je potegnil prek Komne strupeno mrzel veter. Kakor s tankimi ledenimi iglami je zbadal Petra v obraz. Kar dobro se mu je zdelo, da je dospel že na Kraj. Spustil se je po strmini navzdol proti Ukancu. Na pobočju je imela burja dokaj manj moči. Peter si je poiskal med skalami zavetje, da počije in se razgleda.
Pod njim je grmela Savica. Jezero je bilo srebrno vzvalovljeno. Za Svetim Duhom je burja priklanjala smreke. Podoba cerkve svetega Janeza se je vsa razlomljena zibala v vodi.
Ob grebenih doline Sedmerih jezer se je z vetrom pripeljal orel. Nagnil se je po strani in zavil v skalno steno Peršivca. Kje je obsedel, Peter ni več videl. Najbrž se je umaknil burji v kakšno duplino.
Peter je odvezal vrečo in vzel iz nje ustreljenega ruševca. Ravnal je previdno, da bi mu ne razkuštral krivcev. Vesel ga je bil kakor otrok miklavževine. Kar nagledati se ga ni mogel. Včeraj mu je škarjevec kazal fige, danes ga je pa na klokanje kokoši zvabil pred puško.
Veter je spet glasneje zabučal. V Komarči je odjeknil strel. Zamolklo se je razlegel odmev. Peter je hitro spravil petelina nazaj v vrečo, kakor bi se bal, da ga kdo zaloti pri prepovedanem opravku. Skušal je uganiti, kdo bi bil streljal. Če je prav razločil, je bila krogla, ne zrno: »Tako nespameten pa vsaj nikdo ni, da bi sedaj zalezoval gamse in srnjake, ko jih je sama kost in koža. Po letošnji trdi zimi. Morebiti je pa izmed lovcev kdo skušal zbiti orla. Najbrž.«
Peter je vstal in se spustil po stezi navzdol. Na zaostalem plazu mu je zdrsnilo, da se je skoraj otočil. Sneg je v burji ledeno trdo zamrznil.
V Ukancu je Petra ustavil Tkalec, Boštjan. Drobil je hosto: »Kaj si ti streljal, Peter?« ga je vprašal.
»Ne. Slišal sem pa pok.«
Tkalec mu je pa pokazal s prstom: »Kako pa, da imaš okrvavljeno vrečo?«
Peter je že hotel priznati, da nosi ruševca, pa je poudaril: »Če jih manj ve, bolj prav bo.« Izgovor je imel tudi ko j pri roki: »Lahko da. Snoči sem se malo urezal, ko sem klal treske, da sem podkuril.« Stegnil je dlan. Na mečici je bila res prerezana koža.
»Sem mislil,« je zategnil Boštjan in pomežiknil. Peter je videl, da mu ne verjame. Popravljati pa besede ni maral. Poslovil se je in odšel spet po stezi za jezerom proti domu.
Pod noč je ves preplašen prisopihal v vas Tkalec in razglasil, da leži pod plazom v Komarči zaprisežen lovec Matevž Bitenc ustreljen.
Žalostne puške
urediBurja je sprevrgla vreme. Goré je zagrnila megla. Dolgo se ni hotelo zdaniti. Ob času, ko bi imelo vziti sonce, je začel pršeti dež.
Zjutraj so se ptiči še oglasili, pa so kaj kmalu utihnili. Le v vrhu Čotove tepke pri stogovih je samotna vrana stegovala vrat, se priklanjala na desno in levo in razklano krakala nad zelenečimi oziminami. Pust in žalosten je bil dan; kakor naročen za pogreb.
Odzvonilo je jutranje angelovo češčenje. Pred Bitencem pod Studorom so se začeli ustavljati razpeti dežniki. Nabirali so se v čimdalje večji črni val. Nekaj modrih se je pozibavalo vmes. Rdečega ni bilo nobenega. Bi žalil spomin rajnega Matevža.
Lovci so prihajali brez dežnikov. Ustopali so se pod napušč, da bi jih dež ne močil po nepotrebnem. Čimdalje več jih je bilo. Iz Zgornje doline so prišli do zadnjega vsi. Iz Bistrice je manjkal en sam. Od Mrzlega studenca in z Rudnega polja so prihiteli trije. Celo Martinček z Jelovice je poslal svojega zastopnika. Očividno je žalostna in neprevidena smrt priljubljenega Matevža Bitenca pretresla vso bohinjsko lovsko tovarišijo. Pa mlada žena in štirje nedorasli otroci so se jim smilili.
Lovci niso bili vsi enako oblečeni, pač pa je obleka vseh vlekla na sivo in bila večinoma zeleno obšita. Na bolj ali manj obnošenih klobukih se je pozibavalo nekaterim ruševčevo pero, drugim gamsov čop. Dokaj vidno so se razločevali lovci od temno oblečenih drugih pogrebcev. Videti so bili kakor razmočena, na redko obrasla siva skala, ki jo je bila nesreča privalila tik duri. Škantarjevemu Tomažu in še nekaterim drugim so visele puške prek rame, vse orošene, kakor bi jokale. Lovci so govorili med sabo samo najpotrebnejše. še tiste redke besede so izgovarjali resno in mračno.
Dež je skoraj prenehal. Nekateri so že zapirali dežnike. Na Ravni so se pa oglasili zvonovi svetega Martina. Škantarjev Tomaž, ki je bil prevzel skrb, da bo pogreb tak, kakor ga zasluži vesten lovec, je pomignil z glavo in na rahlo zamahnil z roko. Štirje visokorasli lovci so stopili iz gruče. Rinili so skozi množico pogrebcev proti mrtvaškemu odru, da položé mrliča v krsto in ga prenesejo na nosilnice pred durmi.
V hiši se je odtrgal presunljiv vek: »Matevž, Matevž, o Matevž!« je klicala Katra mrtvega moža: »Kam naj grem z otroki?« je glasno zaskrbelo ženo. »Ata, aata, naš aaata!« so vpadli tanki glasovi otrok. Nekaj žensk je z nesrečno družino vred na glas zajokalo. Moški so se začeli usekovati. Lovci pod napuščem so si z robci popravljali brke. Tomaža in še nekaj drugih pa ni bilo sram očitno obrisati solze.
Razlegli so se udarci kladiva in pretresali prav do kosti. Matevža Bitenca, samo zdravje in moč sta ga bila še pred tremi dnevi, so zabijali v krsto. Nikoli ne bo nihče več videl njegovega prikupno izklesanega obraza. Nikoli več ne bo prinesel otrokom dišečih jagod z gorá. Nikoli več ne bo prešteval vpričo žene mesečnega zaslužka in jo povpraševal, če je treba njej sami in otrokom nove obleke ali obutve.
Kladivo je utihnilo, premolknili so zvonovi in umiril se je jok. Sorodniki, ki so stali v tesni veži, so se razstopili. Skozi dvojno njih vrsto so prinesli lovci mrliča. Na pragu so napravili s krsto križ, kakor bi hoteli Bitenca opomniti, da je njegovega življenja in njegovih skrbi konec in naj se nikar ne vrača. Položili so mrtvega gospodarja na črne nosilnice pred hišo.
S povešenimi puškami so se uvrstili lovci za mrtvaški križ. štirje pa so spremljali krsto, ki se je pozibavala visoko na ramenih.
»Ki je za nas krvavi pot potil,« so molili zadaj v sprevodu moški zase in ženske zase žalostni del rožnega venca za mir in pokoj umrlega. Pred križem na koncu vasi so nosilci postavili mrliča na tla. Tomaž je stopil iz vrste in čakal, dokler se niso ustavili tudi zadnji pari dolgega sprevoda. Glasno, da so ga prav vsi razločno slišali, je zaprosil odpuščanja: »Sosedje in sosede! Če je rajni koga kdaj kaj razžalil, odpustite mu. Če že ne zavoljo njega samega, pa zavoljo ljubega miru v vasi. In če ne zavoljo krščanske ljubezni, pa zavoljo petih Kristusovih ran. Oče naš …«
Tomaž je odmolil za rajnega Matevža tri očenaše in tri češčenamarije. Mrmraje so mu odgovarjali pogrebci.
Lovci so spet dvignili krsto na ramena. Sprevod se je znova premaknil. Ženske so z rožnim vencem prehitele moške. »Ki je za nas težki križ nesel,« so pravkar začele razmišljati novo skrivnost.
Od jezera je pripodil veter nov dež. Skoraj vsi hkrati so se odprli dežniki. Gosto so drobile kaplje na razpeta platna nad glavami.
»Če je rajni koga kdaj kaj razžalil —?« Potuhnjeno, kakor grda skušnjava, so se pritihotapile Tomaževe besede k Boštjanu Tkalcu. Hoté pokojni Bitenc ni nikoli nikogar razžalil. Če je prišel kdaj s kom kaj malega navzkriž, je rajši odnehal, da ni bilo zamere. V lovišče, ki je bilo njemu izročeno v varstvo, domači skrivni lovci niso hodili zalezovat gamsov in srnjakov; prav zavoljo Matevževe dobrote ne: »Le kako bi se bilo moglo zgoditi —?«
Boštjan je bil sam zraven, ko so ugotovili, da je Bitencu na zmrzlem plazu spodrsnilo, da se mu je po nesreči sprožila puška in mu je lastna krogla prestrelila brado. Pa vendar — kar ni mogel pozabiti Hribarjevega Petra in okrvavljene vreče, v kateri je prav gotovo nosil puško. Izgovoru, da se je Peter urezal, tudi ni verjel. Nekaj je fant prikrival. Prav gotovo. Matevževa puška je bila res izstreljena. Odjekniti bi bila morala dva strela. Pa Boštjan je slišal samo enega. Sicer je pa Bitenc lahko streljal više zgoraj na Komni, ali pa že prejšnji dan. Pa spet ni mogel Tkalec dolžiti Petra, da bi streljal na človeka. Ga je predobro poznal; že od mladih nog. Če bi se bil pri vojakih spridil —?«
Boštjan je vedel, da gre v drugem paru za njim tudi Peter za pogrebom. Ni se mogel premagati. Pridvignil je dežnik in se ozrl. Peter je sklanjal glavo, držal v eni roki dežnik, v drugi klobuk. Ustnice je premikal. Molil je z drugimi vred rožni venec.
»Niti sence nemirne vesti ne kaže fantov obraz,« je razsodil Boštjan. »Da bi se znal tako tajiti, ni verjetno. Razmišlja pa nekaj.«
Spet so zapeli vsi štirje zvonovi. Preglušili so skupno molitev pogrebcev. Tkalec je potresel z glavo. Iznebil bi se bil rad nadležnih misli: »Naj bo, kakor hoče. Matevža ne oživi nobena komisija več. Peter pa tudi nima nič, da bi pomagal preživljati osirotelo družino. Še sam komaj rine naprej. Meni nič mar. Samo pota bi imel, če bi kaj zbrodil.«
Čeprav si je Tkalec dopovedoval, da ga Bitenčeva smrt nič ne briga, se je v cerkvi kljub temu tako usedel, da je ves čas lahko opazoval Hribarjevega. Peter ni prezrl Boštjanovih pogledov. Zaskrbelo ga je, če ni morebiti Tkalec uganil njegovih misli in ga bo skušal prehiteti. Da Boštjan rad pogleda za divjačino, je Peter dobro vedel, da bi se pa potegoval za službo poklicnega lovca, pa ni mogel nič kaj prav verjeti: »Saj ni več mlad in tudi treba mu ni. Pa če se bo poganjal? Naj se. Za žive in mrtve se pa za Bitenčevo mesto tudi ne bom pulil. Saj navsezadnje res ni brez nevarnosti biti zaprisežen lovec.«
Utihnile so orgle in minila je maša. Župnik in organist sta odpela pred krsto še latinske molitve, pa so spet pristopili lovci in prijeli za nosilnice. Žena in otroci so znova presunljivo zajokali. Ženske so si kar vse z njimi vred brisale solze. Moški so jih le težko zadrževali. »Za mano bi nihče ne jokal,« se je domislil Peter, vstal iz klopi in se uvrstil v sprevod. Zaželel si je, da bi bil sirotam brat. Bi jim že kako pomagal, čeprav ni imel sam nič drugega kakor zdravje in moč.
Dokaj ljudi je prišlo za pogrebom. Skoraj pod vsakim dežnikom sta stala po dva. Niso jih mogli vsi razpeti. Bi bilo na ozkem pasu pokopališča v senci za cerkvijo premalo prostora za vse.
K Petru je pristopil v streho Tkalec. Pokimala sta si na rahlo z glavama, čeprav sta se oba dobro zavedala, da sta se bila med mašo v cerkvi pogledovala in zalezovala drug drugega vsak s svojo potuhnjeno mislijo. Pa Peter sedaj ni utegnil razmišljati o službi in kruhu; je bil ves pri pogrebu. Lovci so mrtvega Bitenca spuščali v jamo in Peter je kljub zvonjenju razločil duhovnove besede: »Vzemi, zemlja, kar je tvojega.«
Na krsto so padle tri lopatice prsti. Peter pa je slišal župnika prositi: »Obudi ga, Gospod, poslednji dan.«
Lovci so prijeli za lopate. V jamo se je zakotalila v bel prtič zavezana mrtvaška glava Matevževega očeta. Z njo vred pa je zagrmelo na rakev kamenje in težke lopate razmočene prsti. Zvonove in bobnenje pa je prevpil jok, tako poln bolečine, da je paral duše: »Aata, aaata, naš ata!«
Peter kljub Tkalcu, ki je stal poleg njega in za katerega je dobro vedel, da ga opazuje, ni mogel več premagati solz. Robca pa ni maral vzeti iz žepa. Pridvignil je samo klobuk k obrazu in si kar z dlanjo obrisal oči.
Boštjan Tkalec je ostro opazoval Petra. »Nak,« se je bil trdno preveril, »Hribarjev je imel pri Bitenčevi smrti prav toliko opraviti kakor jaz, ki nisem imel nič, ali pa še manj. Najbrž je bil ob nesreči dlje od Matevža kakor jaz.« Boštjana je bilo samega pred sabo sram. Le kako je mogel tako grdo sumničiti Petra, dobrega in poštenega fanta. Ozrl se je naokrog, kakor bi ga bilo zaskrbelo, če ni morda kdo pregledal njegovih misli.
Sivo oblečeni lovci so zasuli jamo do roba. Črni mrtvaški križ je odšel v cerkev, obmolknili so zvonovi in polegel se je jok. »Kyrie eleison, Christe eleison,« sta vzmenjaje se župnik in organist spet povzela latinske molitve, dokler ni duhovnik pozval pogrebcev v razumljivem domačem jeziku: »Molimo!« In je sam nadaljeval slovensko: »O Bog. po čigar usmiljenju duše vernih počivajo, daj svojim služabnikom in služabnicam, kateri v Kristusu počivajo, milostljivo odpuščanje grehov, da od vseh pregreh odvezani s teboj se brez konca veseliti zamorejo.«
Menda ga ni bilo med pogrebci, ki bi sodil, da Matevž Bitenc ne bo deležen nebeškega veselja, pa čeprav je umrl nagle in neprevidene smrti.
Med očenašem za rajnega je Škantarjev Tomaž odpeljal lovce, ki so bili prinesli puške s sabo, izven pokopališča. Razpostavili so se zunaj zidu na vse štiri vogle, Tomaž sam pa je ostal pri vhodu, skozi katerega so bili pred mašo nosili mrtvega tovariša. Pripravil je puško za strel in čakal, kdaj pokropi gospod grob in pogrebce. Ljudje so sprejeli blagoslov in se pokrižali, Tomaž pa je namesto križa dvignil puško. Dva zaporedna strela sta zamolklo zagrmela v deževen dan in zateglo odjeknila od Studorske skale. Ženske so se prestrašene zdrznile in se vse hkrati obrnile z obrazi proti izhodu. Pa že so pokali streli vse naokrog. Grom in odmev sta napolnila vso Zgornjo dolino od Studora do Jereke. Poki niso bili rezki kakor na lovih. Streli so bili prazni. Puške so se oglašale hripavo, kakor bi tudi iz njih bruhala pridušena žalost. Oblak po smodniku zaudarjočega dima je ovil cerkev svetega Martina. Veter ga je vrgel nad dokaj niže ležečo vas, ga pritisnil nizko nad lesene strehe in ga pognal nazadnje v ozko sotesko Ribnice.
»Mirno bo ležal Matevž, mirno,« je pokazal stari Preželj za dimom Petru in Tkalcu, ki sta hodila že vsak pod svojim dežnikom. »Dobro so mu prijatelji preplašili in prepodili divjačino od groba.«
»Res. Postovko sem videl zleteti iz lin in vrabci so zvrščali izpod nastreška,« je Boštjan na rahlo dregnil s komolcem Petra.
»Nič se mi ne posmehuj,« je branil oča svoj prav. »Vsak veva po svoje. Mladi tako nič več ne verjamete. Res je pa le.« Preželj je svareče dvignil kazalec: »Vsa divjad, kar jo je lovec po nepotrebnem ustrelil, hodi strašit na njegov grob, če je ob pogrebu tovariši s streli ne zastrašé.«
»Saj živali nimajo duše,« je ugovarjal Peter.
»Kako da ne. Že s prižnice sem slišal govoriti o živalski duši. Seveda. Precej drugačna je kakor pa človekova.«
»Prašičevo, postavim, marsikje kupijo in iz nje klobase naredé,« je podražil Tkalec.
»Le norčuj se. Dostikrat so na grobovih lovcev v snegu presledili že srnjake in gamse,« je hotel biti oča kar hud.
»Duše vendar nimajo nog,« je pripomnil Peter. Boštjan pa je razložil: »Ljudje so lahkoverni in ne ločijo sledu. Kakšni jarci ali koze so zašle na blagoslovljen svet objedat sveže vence na grobu.
Preželjnov oča je pomislil: »Tudi mogoče. Vedeli so pa stari ljudje le prav. Grdó je in po svoje greh, ubijati živad kar od kraja. Pod strelom, ki hoče samo moriti, je padel namesto divjačine že marsikakšen človek. In bodo še. Saj ljudje se do konca dni ne bodo spametovali.« Oba, Tkalec in Peter, sta morala pritrditi očevi modrosti.
Dospeli so na most. Vsa umazana je hrumela naraščajoča Ribnica čez težke skale, ki so ji branile, da ni mogla trgati struge in bregov in izpodkopati mostu. Oča je zavil v strmino proti domu. Tkalec in Hribarjev pa sta stopila v krčmo, kamor jih je bilo pred njima že dokaj odšlo.
Vso dolgo mizo so bili na tesno zasedli lovci. Najbolj viden med njimi je bil čokati cesarski višji gozdar Vencelj, za katerega marsikdo niti ni vedel, kako se piše, ko ga je vse klicalo samo po imenu. Kadil je srednje dolgo porcelanasto pipo, ki mu pa niti do konca na pol posivele goste brade ni segla. Slovel je za najbolj izvedenega lovca v Bohinju. Kar je on nasvetoval gosposkim zakupnikom lova, je kar vselej obveljalo. Ne samo lovci, vsa hiša je lovila njegovo, danes čudno mirno in resno besedo. Nikomur niti na misel ni hodilo, da bi ga motil. Še zgovorna Mina, za svoja leta precej obilna, kakor pač krčmarici pristoji, je le šepeta je povpraševala, s čim naj komu postreže.
Peter in Boštjan sta ostala pri mizi za vrati in z drugimi vred prisluhnila Venceljnu. Hvalil je rajnega Bitenca, da je bilo nekaterim nastavljenim, manj vestnim lovcem kar nerodno. Da je Matevž, je pravil Vencelj, za svojo divjačino bolje vedel kakor marsikateri ovčar ali kožar za svoj trop. Pa drobnica nosi zvonce, gamsi in srnjaki jih pa ne. Težko bo dobiti njemu podobnega.
Lovci so pričeli stikati glave. Dva, trije so vedeli že nasvetovati, pa Vencelj je vselej odmajal z glavo in pozibali sta se mu na prsih porcelanka in brada.
Petru je bilo težko. Namenil se je bil, da z Venceljnom na samem spregovori. Sedaj so pa prezgodaj razvidi, kdo naj bo Bitenčev naslednik. Vpričo vseh se ne more ponuditi. Za vse na svetu ne. Bi se mu še dolgo posmehovali, če bi tudi njega Vencelj odvrgel. Pa še Tkalec zraven sedi, ki morebiti isto misli kakor on sam in se najbrž prav tako iz sramu ne upa ponuditi.
»Peter, kaj si se tako zagledal v mizo?« je na rahlo udaril Boštjan Petra na rame.
»O, nič, nič,« je hitel Peter tajiti svoje misli.
Tkalec je vstal in stopil k dolgi mizi naravnost pred Venceljna. »Za predobrega sem ga imel. Nič ga ni sram. Sam se gre ponujat,« je sodil Peter. Boštjan je pa glasno spregovoril: »Gospod Vencelj! Jaz vem za pravega.«
»Kdo bi bil?«
»Med nami sedi.«
Vsi so se pričeli ozirati naokrog. Tudi Vencelj je pridvignil brado.
»Koga misliš? Povej, Boštjan.«
»Hribarjev Peter.«
Dokaj parov oči je obstalo na Petru, ki je bil v zadregi kakor že davno ne. Kar zardel je. Sram ga je bilo pred samim seboj, ko je tako napačno sodil Tkalca. Pa ni utegnil razmišljati. Že je stal pred Venceljnom.
»Tak ti bi rad pristopil v našo lovsko tovarišijo?«
»Nič bi se ne branil.«
Da je bil četovodja in da se je pri vojakih nemščine naučil, so drugi hiteli dopovedovati Venceljnu.
»Zdi se mi, da boš res pravi,« je razsodil gozdar in povabil Petra, naj ga spremi proti Bistrici, da se pogovorita. Venceljnu so vsi pritrjevali, tudi tisti, ki so hoteli službo pokojnega Matevža drugim prigovoriti in jim ni bilo prav, da jo je dobil Hribarjev.
Boštjan Tkalec je bil pa zares vesel. Občutil je, kakor da je popravil grdo krivico. O Petrovi nedolžnosti je bil trdno preverjen. Dobro, da ni na svoj sum pred nikomer niti namignil ne. Prav lahko bi se bilo dogodilo, da bi šel Peter danes namesto v Venceljnovi družbi na Bistrico — vklenjen. In če bi se kasneje tudi izkazala fantova nedolžnost, bi se ga vendarle za vse življenje prijel madež. »Res je jezik voljen možiček, pa včasih hujši kot sam hudiček.«
Veter je razpodil dež. Lovci so se razšli. Bi se ne spodobilo, na pogrebni dan tovariša posedati v gostilni.
Hribarjev Peter je spremil Venceljna do Savskega mostu. Dogovorila sta se do konca. Vračal se je čez Senožeti. Sonce je obsevalo od dežja osveženo mlado zelenje. Še nikoli se mu ni zdel Bohinj tako lep. Kako bi bil pogrešil, če bi bil ostal zunaj v svetu.
Premišljena zaprisega
urediHribarjev Peter se je zbudil in na široko odprl oči. Zazdelo se mu je, da skozi okno že pogleduje dan. Ustrašil se je: »Zaležal sem.« Planil je iz postelje, odgrnil zastor in se nagnil skozi okno. Vóje in gore za njimi in vse doline okrog je osvetljeval z jasnega neba še precejšen zadnji krajec lune. V vrhu Triglava pa je plesal že prvi medli jutrnji svit.
Peter je pogledal na uro in se umiril. Kar nič mu ni bilo treba podvizati. Bil je dovolj zgoden. Zakuril je, da si pogreje žgance in stopli mleko. Umivanje in oblačenje ga je bilo pa tako zamotilo, da mu je mleko skoraj prekipelo. Zunaj so se oglasili prvi ptiči.
Dobro podprt za na dolgo pot v Radovljico je stopil Peter iz hiše, na rahlo zaprl vežne duri za sabo, da bi ne zbudil Žmitkovih, ki so še vsi spali. Samotno je odmeval njegov korak skozi vas. Še pes ni nobeden zalajal za njim.
Dospel je na vrh klanca. Pri Svetem Duhu za jezerom je zazvonilo dan. Fužinarsko cerkev svetega Pavla je pa cerkovnik pravkar odklepal. V linah je glasno zapel domači zvon. Peter se je odkril, se pokrižal in pričel moliti.
Zvon je utihnil. Po cesti med njivami, na katerih so silila žita v klasje, je pa Peter še dolgo hodil razogav. Spomnil se je v molitvi svojih rajnih, očeta in matere, se ni pozabil priporočiti desnemu angelu varuhu in svojemu krstnemu patronu, nebeškemu ključarju, in je nazadnje še pristavil očenaš za srečen dan, za srečno pot, za srečno zadnjo uro in za milostljivo sodbo božjo.
Iznad Jelovice je hitro vstajal dan, kakor bi ga res budili zvonovi, ki so se zapovrstjo oglašali po vseh bohinjskih cerkvah. Peter je stopil hitreje, da bi čimprej prišel skozi vasi in naletel na čim manj ljudi: »Kaj pa jih briga, kam grem in po kaj.«
Na Mlakah je prepodil že vrano. Stikovala je v razmočeni zemlji za črvi. Leno se je preletela v vrh košate smreke na Senožetih: »Gnezdo lačnih kljunov ima v Rudnici nekje, pa jih mora začeti zgodaj polniti, da jih do opoldanske vročine nasiti,« je sodil Peter. Nehote se je spomnil Bitenčevih otrok: »Oskrbljeni so bili kakor malo kateri. Od zgodnjega jutra in še pozno v noč si Matevž ni privoščil pokoja, samo da je bilo njim dobro. Sedaj bodo morali marsičesa pogrešati in se zgodaj izpeljati iz gnezda; vsaj starejša dva.«
Iz strmih skal v Studoru se je prikotalil kamen in obstal v meli. Peter je poslušal in gledal, pa ni nikjer mogel spaziti živali, ki naj bi bila kamen sprožila: »Sam se je odtrgal. Čas mu je prišel, kakor bomo tudi mi vsak svojega dočakali. Nekateri prej, drugi kasneje.«
Zavil je po stezi za Ribnico. Na gosto in glasno so peli v grmovju in drevju za vodo ptiči. Peter je prisluhnil, pa ni mogel razločiti posameznih pevcev. Vse križem so se kósali med sabo. Stotero glasov se je prelivalo v en sam zbor, ki je kar glušil ušesa. V tolmunu je pljusnila voda. Postrv se je bila pognala za muho.
Peter je pogledal prek vode pod Studor. Pri Tkalcu so bile vežne duri že odprte. Med podboji je stal Boštjan in se razgledoval z višine pod skalo po polju. Morebiti je namenjen v planino, morebiti pa čaka prav njega. Peter mu je bil včeraj povedal, da pojde danes navsezgodaj v Radovljico po lovske pravice in k zaprisegi. Bi bilo grdo, če bi mu bil zamolčal, ko mu je vendar Tkalec največ pripomogel do stalnega zaslužka v domačem kraju. Morebiti se mu le posreči sčasoma zgraditi lastno gnezdo in mu ne bo treba življenje presamotariti.
Srednje vasi se je Peter ognil. Obšel jo je za vrti, čeprav je bilo nekaj korakov dlje. Ves čas pa je premišljeval, kaj je bilo utegnilo Boštjana nagniti, da je prav njemu prigovoril službo ponesrečenega Bitenca. Da bi mu želel nesrečno smrt v gorah, Peter ni mogel verjeti. Je bil že prevečkrat slišal, kako sta bila Boštjan in njegov oče že od mladih nog prijatelja. Je pa Tkalec muhast. Morebiti se nadeja, da bo prav v njegovem lovišču lahko bolj brez skrbno pogledal včasih za kakšnim srnjakom ali gamsom: »Če bi vedel, da to misli, se pri priči obrnem in ne grem prisegat.«
Na Češnjici je mladi župan na koritu že napajal žrebca. Ustavil je Petra, mu natočil kar pred hišo kozarček žganja in mu naročil prinesti nekaj kolkov iz Radovljice. So mu bili pošli. In na Bistrici jih je tudi zmanjkalo.
Za stogovi je prignal po kolovozu zajec zajko. Odskakljala sta v Ščavnico.
Ob cerkvi svete Marjete v Jereki je zaslišal, kako je niže doli ob vodi zahreščala žaga. Kadar je bilo dovolj vode, je morala jutro za jutrom zgodaj začeti in je včasih zvečer še pri luči grizla hlode, da je nažagala dovolj desk za hiše in skednje in stogove in še za poslopja, raztresena po planinah. Skozi vas grede ni Peter prišel nikomur tako blizu, da bi ga bil dolžan ogovoriti, čeprav so odrasli že kar od kraja vsi vstajali. Kar dobro se mu je zdelo, da je prišel skozi vasi domače župnije skoraj neopažen. Župan pa, če ga je prav videl. Saj tako vé. In prav gotovo mu ni nevoščljiv.
Za nizkim mostom se je Peter pognal navkreber proti Koprivniku. Kamnitna in strma pot ga je kaj hitro ogrela. Oddahniti se ni maral; prav nič ne. Kar grede je slekel suknjič in si ga ogrnil prek rame. Mudilo se mu je do vrha. Zgoraj počije. Vselej, kadar je hodil mimo, je rad posedèl na Vódnikovem razgledniku.
Na Jerekarski ravni, na gornji strani trdo pri gošči, se je pasla srna. Neodrasla lanska kozica je bila. Ni ga ovohala. Veter je vlekel navzdol. Peter je obstal in se ni ganil. Srnica je oprezujoče dvignila glavo. Nekaj se ji ni zdelo prav. Umaknila se je med drevje. Peter je ni utegnil dolgo opazovati. Prestopil se je. V razpotegnjenih skokih je odhitela kozica mimo Ustnika proti Podjelju. Peter ni bil praznoveren, pa se mu je vendar zazdelo, kakor bi mu bila velikooka srna voščila srečo za današnjo in za vse njegove prihodnje lovske poti. Noga mu je postala lahka. Mimo grede je bil na vrhu.
Zgoraj je sijalo že sonce. Veter je neprestano menjaval smer. Ogreti zrak s koprivniškega polja se je prelival v hladnega s senčne Jerekarske rebri. Oba sta bila prenasičena z omotičnim vonjem po odganjajočem zelenju. V smrekah na drugi strani pota je neugnano žvižgal drozd. Peter je sédel. Z očmi je najprej preletel dolg venec skalnih Bukovskih gora. V vrhovih se je belilo še dokaj snežnih plazov. Pod sneg pa je že tiščalo zelenje. Črni gozdovi na pobočjih so v jasnem jutrnjem soncu kar zgubljali svojo mračnost. Jezero se je lesketalo kakor iz pravljičnega Bogatina na točeno neizmerno bogastvo srebra. Sveti Duh in Sveti Janez sta se ogledovala v njegovi gladini. Za na samoti stoječo cerkvijo svetega Pavla so bile na široko razsejane sive strehe Stare Fužine. Studor se je tiščal pod visoko odsekano skalo. Zviška je gledal Sveti Martin na Srednjo vas. Proti razsežni Češnjici je dihala rahla megla iz zamočvirjenih Blat. Sveta Marjeta v Jereki se je ozirala po bregu navzgor proti prisojnemu Podjelju. Vasi je vezala med seboj skozi bujno zelena polja speljana cesta. Kakor lastovičja gnezda so bili pripeti seniki v strmo Javornico, na kateri so v starodavnih časih triglavske žene platno belile. Vsa Zgornja dolina je ležala razgrnjena pred Petrom. Peter se kar načuditi ni mogel razkošni lepoti. Znova je bil trdno uverjen, da je njegova sreča samo v Bohinju doma.
Najbolj osvetljena je bila Studorska skala. Od daleč je bila videti kakor visok, ves razpokan zid, ki venomer grozi, da se zruši na vas pod seboj. Marsikdo bi si tudi v najbolj trdno zidani hiši ne upal pod Studorom zatisniti očesa. Studorci sami se pa iz tujca, ki ga zaskrbi varnost njihovega življenja, radi ponorčujejo, da se počutijo popolnoma varne, ko imajo vendar skalo z verigo priklenjeno. Kdor koj ne prepozna bohinjske prevejanosti in se začudi, mu skušajo še natvesti, kako skrbno morajo paziti, da veriga ne zarjavi … Večkrat da jo morajo prebarvati. Kar gledat naj pride, kako zvežejo vse lestve iz vasi in si jih še od Srenjanov sposodijo, da morejo doseči verigo, ki je zabita prav v teme nevarne skale in z žveplom zalita.
Peter se je skoraj naglas za smejal, čeprav ga je rajna mama ravno zavoljo studorske skale s šibo nabila, da je bil ves klobasast. Takrat je bil zadnjič tepen.
Razdrapana strmina Studorske skale je pričela Petra mikati že v zgodnjih letih. Rad se je ustavljal pod njo in jo ogledoval. Neizrečno je bil radoveden, kakšne so od blizu temne poči in rjavkasti žlebovi, ozke police in zobčasti grebeni in kaj skrivajo črne dupline in drobne duplinice. Kozo je v otroških letih najrajši pasel v Studorju. Kar vselej se je približal steni. Ogledal jo je od obeh strani, od rudniške in od uskovniške. Največkrat se je pa od zgoraj zastrmel vanjo. Kadar ga nihče ni videl, je tudi nekaj sežnjev daleč splezal od roba proti sredini. Dlje se ni upal spustiti, kakor bi se bil rad. Mu je mama preveč zabičevala, da v Studorsko skalo ne sme.
Dokler je hodil v šolo, se je premagoval, in bi se bil morebiti še. Pa mu je Arhov Matija prvo nedeljo potem, ko sta dobila odpustnice, pokazal po maši vse polno lastovičjega perja, raztresenega po dvoru, in mu povedal, da hodi ponoči sova pobirat mlade lastovice iz gnezd in da tudi stare lovi. Svoje mladiče krmi z njimi. Gnezdi pa nekako v sredi skale. Prosili so Škantarjevega Tomaža, da bi jo ustrelil, pa je že dober teden ne more. So premalo svetle noči. »Do prve lune utegne sova umoriti vse nosilke sreče in vas lahko pogori,« je zamodroval Matija. Sošolca sta se dogovorila. da popoldne po nauku sovi vrneta njeno hudobijo in ji izpraznita gnezdo. Peter se je spomnil mamine prepovedi. Besede ni maral snesti. Zaskrbelo ga je. Matija mu je pa moral obljubiti in celo roko dati, da ne prej ne kasneje nikomur ne pove. da se ne razve. Domenila sta se še, da bo Peter plezal. Matija bo pa spodaj pazil in ga od daleč vodil v pravo smer.
V svetli kroni zelene bukve je pozvonkljala senica: »Cincincin, cincincin, cincincin, cin.« Peter se je pa spomnil, v kakšne stiske je zašel tisto popoldne. Nikoli več ne v take. Pa je prehodil in preplezal gora, kakor nihče drugi ne izmed njegovih vrstnikov. Ni dosti manjkalo, da mu ni takrat z navčkom zazvonilo: »Cin, cin, cin.«
Peter je z grušča zavil v izpran žleb. Hitro se je dvigal. Oprijemi so bili trdi. Nekatere je moral odhrskati izpod zaostalega kamenja, ki je votlo zgrmelo po žlebu navzdol, dokler se ni umirilo spodaj v dnu.
Petru se je zazdelo, da je priplezal že dovolj visoko. Za trdno pa ni vedel. Iz globoko izdolbenega žleba ni mogel pogledati ne na levo ne na desno. Obrnil se je okrog. Matija mu j e kazal z roko, naj zavije na levo, proti sredi. Peter bi bil rad sledil tovariševemu navodilu, pa kaj, ko ni bilo nikjer izhoda iz žleba. Pričel je plezati še više.
Matija je mislil, da ga plezalec ni prav razumel. Naredil je z dlanmi trobilo in zakričal: »Ne več navzgor! Na leeevo, na leeevo!«
Peter se je vznejevoljil: »Le počemu se dere? Pa še roko je dal, da bo molčal. Razvedelo se bo. Mar naj bi bil šel kar moji mami pravit.« Ni mu kazalo drugega, kakor da je še sam zavpil: »Tiho bodi! Saj vem.«
Matija ni mogel razumeti, zakaj Peter sili še više. Na vse grlo ga je začel svariti. Preden mu je Peter dopovedal, naj molči, sta sklicala kar vse otroke iz vasi in tudi dokaj odraslih. Nasvet za nasvetom so kričali v skalo. Arh je pa svojega fanta Matija stresel za ušesa in ga spodil domov.
Peter ni odgovarjal. Mislil si je: »Lahko ste modri spodaj na varnem. Ko bi pa v steni viseli kakor jaz, bi drugače govorili.«
Od napora so se mu pričele tresti noge. Ves upehan se je dvignil na skalo, za ozko klop široko. Sedel je, da bi se bolj odpočil. Oprijemi nad njim so bili redki in še tisti so se mu zdeli nezanesljivi. Žal mu je postalo, da ni bogal mame. Previdno se je spet lotil plezanja. Za vatel visoko od police, na kateri je sedèl, je bila ena sama stopnja in še tista se je majala. Vedel je, ko je stopil na njo, da mora hitro dobiti zgoraj oprijem. Na prste se je dvignil, da ga je dosegel. Pa preden je preizkusil, koliko bo vzdržal, mu je že zmanjkalo tal pod nogami. Obvisel je na eni sami roki. Prsti so se razklenili. Zdrknil je navzdol. Samo za las je manjkalo, da ni omahnil čez rob, na katerem je prej počival. Ujel se je z životom; slonel je na trebuhu, se z rokami krčevito držal, noge pa so mu visele čez rob. Z največjim naporom jih je pritegnil k sebi na polico.
Na licu je začutil kri. Hlače so bile strgane in koleno ga je skelelo. Tresel se je kakor šiba na vodi in črno mu je migotalo pred očmi. Ni ga več veselilo stikovati za sovami. Skrbelo ga je samo še, kako se reši iz stene. Hotel je že poklicati na pomoč, pa je opazil skoraj tik poleg sebe nekaj dobrih oprijemov, ki so vodili proti uskovniški strani.
Peter si je sezul čevlje, si jih obesil za pas in dokaj prej, kakor je mislil, priplezal na dobro razčlenjen greben. Nekako dva sežnja više je pa naletel na gamsovo stezo. Sprevidel je, da bo igraje lahko prišel iz stene. Strah ga je minul. Namesto na desno, kakor je bil sklenil, je zavil na levo, nazaj proti sredi stene. Hodil je kakor po ravnem. Gnezdo so mu izdale bele lise blata, s katerim je bila obrizgana skala. V ozki razpoki je čemela stara sova. Našopirila je perje in zapihala. Peter je nehote zamahnil z roko proti njej: »Ššt!« Sova se je prestrašila in odletela.
V gnezdu so čepeli štirje na pol odrasli mladiči. Peter jih je stlačil v majhno vrečo, ki jo je bil v žepu prinesel s sabo. Svojega plena je bil tako vesel, da je pozabil na praske in strgane hlače. Spustil se je nazaj na stezo, dvignil vrečo visoko nad glavo in jo pokazal spodaj stoječim: »Jih že imam. Juhuhu!«
Ob robu grušča se je spet obul. Kar speljal se je navzdol. Otroci so mu prihiteli nasproti. Vsi so hoteli videti sove in vsak bi bil rad imel svojo. Škantarjev Tomaž mu je pa dal za vse štiri groš. Peter bi bil vsaj eno rad obdržal zase. Pa si je ni upal nesti domov. Se je bal mame. In pa — s čim naj bi jo krmil?
»Kje si se potepal?« ga je osorno sprejela mama, ki je bila že vse zvedela. S prstom mu je pokazala na koleno: »In pa hlače poglej. Kdo te bo pa oblačil.« Preden je Peter utegnil odgovoriti, je že šiba pela. Molče je prenesel vse udarce. Groš pa je položil na mizo, še preden ga je mama nehala oštevati, in je kar tako mimogrede povedal: »Za hlače.«
Precèj daleč je v jutrnjem soncu blestela Studorska skala. Pokojno mamo je pa čutil Peter tik poleg sebe. Takrat se mu je kaj za malo zdelo, da mu ni pustila povedati, kako in kaj. Danes je pa vedel, da je mamo bolj bolelo kakor njega. Zvedel je kasneje, da je mamo prav za prav razdražila Žvanovka. Prisekljivo jo je vprašala, če že ve, da mislijo v litanije vseh svetnikov vstaviti tudi prošnjo: »Sinčkov edinčkov reši nas, o Gospod.« A rajna mama ga res nikoli ni razvajala. Bala se je pa zanj.
Kaj bi se ne, ko ni imela nikogar drugega na svetu kakor samo njega.
Sonce je pričelo greti Petra v hrbet. Odpočil se je že in mudilo se mu je tudi. Kar stekel je z Razglednika nazaj na pot. Na Koprivniku so zvonovi vabili k maši.
Na Ravnih njivah je opazil, da gorsko polje skoraj štirinajst dni zaostaja za dolinskim. Na senožetih za Gorjušami so se komaj dobro razcvele kukavice, spodaj so bile pa trave že vse pisane.
Za Jamo ni ne srečal ne čutil nikjer žive duše. Celó živali ne. Zazdelo se mu je le, da sliši zvonce iz Kranjske doline, pa ni utegnil prisluhniti.
Trije, štirje drobni ptiči so se preleteli pod njim. Iz gošče visokih starih smrek pa je hitela velika črna žolna razglašati, da ji na vrhu glave ognjeno rdeča čopiča »tli, tli, tli«.
Hitra hoja je Petra zlačnila. Na Kraju je sédel in vzel iz notranje malhe v suknjiču klobaso in krajec rženega kruha. Med jedjo se je zagledal prek Blejskega jezera v gornji konec gorenjske ravnine. Ozimni ječmeni so že rumeneli. Peter je kar čutil, da v rasti in prostranosti polj Bohinj res precèj zaostaja celó za mrzlo Gorenjsko.
Peter se je namuznil. Spomnil se je pripovedovanja o bohinjskem fantu, ki je prvič prišel skozi Sotesko šele, ko je moral v Radovljico na nabor. Bil je zraščen kakor gora. Mater je pa strašno skrbelo, če bo potrjen. Seveda je bil. K težkim topovom. Dobre volje se je vrnil domov. Da bi materi prihranil prvo bridkost, se je razkoračil prednjo, na široko razprostrl roke in razposajeno, trdo po bohinjsko povedal: »Maaama! Koliko sem videl sveta in koliko ga je bilo še naprej.« Mati, ki ji je šlo že na jok, se je na vsa usta nasmejala.
Drugega Bohinjca je zanesla prva pot prav do Ljubljane. Doma se je pohvalil očetu: »To so se odpirale doline pred mano.«
Peter se je hudomušno nasmejal in si popravil brke. Privoščil je Blejcem, ki so oponesli Bohinjcem, da so prvi za kravami, pa so jim Bohinjci odgovorili: »Kadar ste Blejci spredaj.«
Vesele volje se je spustil Peter po poti navzdol proti Bohinjski Beli in veliko prej, kakor je mislil, je prišel za Savo v Radovljico.
Na glavarstvu v graščini se je najprej ustavil pred ženskim kipom na prostornem stopnišču. Skušal je uganiti, katera svetnica naj bi bila. Pogledal je obraz. Prav nič svetniškega ni bilo na njem. Vse drugo prej. Pa tudi glave ni obdajal svetniški soj: »Dokaj preveč denarja so morali imeti včasih graščaki, da so takele ženske postavljali v tron.«
K tajniku se je hitro doprašal. Pokazal mu je Venceljevo pismo in županovo potrdilo. »Aha! Nov poklicni lovec,« je spregovoril gospod in ga premeril od nog do glave. »Bova koj opravila.«
Peter je stal poleg obrabljene mize, tajnik ga je pa izpraševal in pogledoval in ga vsega popisal: postavo, oči, usta in nos, lase in brke in koliko je star. »Ne manjka dosti, da mi še na zobe ne pogleda,« se je zdela Petru tajnikova natančnost odveč. Nazadnje se je Peter moral še podpisati in plačati papirje in kolke .
»Tako. Orožni list in lovsko karto že imava. Sedaj pa še prisego.« Tajnik je vstal, uravnal na nizki omari razpelo in prižgal sveči. Prišel je nazaj k mizi in se naslonil na njen rob. »Ali ste že kdaj prisegali?«
»Že dvakrat. Na naboru in pri vojakih.«
Debela mesarska muha je pribrenčala iz zaprašenega kota. Nerodno se je zaletala v okno. Oba sta pogledala za njo.
»Seveda,« je povzel zastopnik oblasti, »saj ste bili četovodja, kakor mi piše Vencelj, in ste se celo nemško naučili …«
»Vsako znanje je premoženje, ki ga ne more nihče ukrasti.«
Tajnik se je odgovoru začudil: »Zmeraj bolj ste mi všeč.«
»Pa ne da bi hoteli« — Petru je za trenutek beseda zastala — »naj nemško prisežem.«
»Ne, ne, Peter.« Tajniku je obsijal obraz zadovoljen nasmeh. »Hotel sem le reči, da se mi zdite zanesljiv človek. Kljub temu vas moram opomniti, kaj je prisega.« Pokazal je na križ in poudaril: »Prisega je Bogu dana beseda.« In kakor bi pridigoval, je nadaljeval: »Ne bom razlagal na drobno. Samo tole naj povem. Sami dobro veste, da Bohinjci radi pogledajo za divjačino. Morebiti ste že sami kdaj. Pa to nama nič mar. Danes boste predvsem prisegli, da ne boste nikogar po krivem osumili ali celo tožili, pa tudi nikomur na ljubo zatisnili očesa. Bogu bi snedli slovesno dano besedo, kar je velik greh, pa tudi oblast bi vas kaznovala. Ste razumeli?«
Kratko, kakor bi bil spet pri vojakih, je Peter odgovoril: »Sem.«
»Pa še nekaj,« je nadaljeval tajnik: »K današnji prisegi vas nihče ne mora. Morebiti mislite, da vas kruh sili. Oporekam. Se ne drži ves kruh enega samega hleba. Če se vam zdi pretežko, rezati ga od zapriseženega, skušajte poiskati drugačnega. Še je čas.«
Tajnik je obmolknil in vprašujoče pogledal Petra, ki so ga prav tisto minuto gore tako vabile k sebi kakor morebiti še nikoli ne. Če bi moral do njih skozi deset s trnjem prepletenih Studorskih skal, bi se jim ne mogel odreči. Na njegovem obrazu so se prikazale rahle trmaste gube: »Ne bom prebiral. Vsaj za sedaj ne.«
»Torej se zavedate, da prisegate popolnoma prostovoljno in dobro premišljeno?«
»Se,« je Peter kratko odsekal.
»Stopite pred križ in dvignite tri prste desne roke!«
Tajnik je narekoval. Peter je pa razločno ponavljal besedo za besedo in najbolj glasno izrekel konec: »Kakor resnično mi Bog pomagaj!«
Prisego sta podpisala oba. Tajnik je segel Petru v róko skoraj kakor sebi enakemu ter mu želel čim največ lepih videnj in dokaj lovskega blagra.
Pred vrati se je Peter pokril in postal. Kar vroče mu je hotelo biti. »Trdo me je pripel,« mu je ušlo skoraj na glas. »Pa ni videti nápak človek. Koliko je veren, ne vem. Lovske krvi je pa precej v njem.«
Po stopnišču navzdol je šel po drugi strani. Drugačen kip ga je gledal iz stene, pa se še zmenil ni zanj. Dolga pot in prisega sta ga užejala. Mudilo se mu je k Basteljnu na pivo. In lačen je tudi že spet.
Trg je prehodil odkrit. Zvonilo je ravno poldne.
V gostilni si je naročil pečenko. Zadnjič si jo je bil za svoj denar privoščil pred dobrimi štirimi leti. Prav pri isti mizi jo je jedel. Potrjen je bil tisti dan. Nazadnje je moral plačati tudi krožnik. Z Gorjanci so se stepli za krivce pa so ga bili v pretepu razbili.
Nazaj v Bohinj se je Peter vračal po cesti. Grede je nekaj malega opravil v Zagoricah na Bledu. Na Beli je vrhu klanca dohitel bohinjske voznike. Krmili so konje. Prisedel je na voz k Burnikovemu Jozu. Z nočjo vred je bil že na Bistrici.
Oglasil se je pri Venceljnu. Skušen gozdar mu je dolgo razlagal, kako naj opravlja svojo službo. Na zadnje mu je napolnil žepe z naboji in mu izročil puško »manliherico«, prav tisto, s katero se je bil Matevž Bitenc ponesrečil. Opomnil ga je, naj pazi, da se mu kaj podobnega ne pripeti.
Vencelj je povabil Petra še na kozarec vina. Trda tema je že bila, preden sta se razšla. Peter se je precèj naučil. Največ je bilo vredno spoznanje, da divjačine in njenih navad prav za prav še nič ne pozna.
Žmitkovi so Petra kar nekako drugače sprejeli kakor sicer. Vse bolj imeniten se jim je zdel, ko je smel očitno nositi puško.
Peter je bil pa truden kakor že davno ne. Ni se mu ljubilo razgovarjati. Odšel je v svojo sobico, zabil žebelj v steno in obesil puško nad posteljo.
Preden je zaspal, je slišal še sovo, ki se je zasmejala v pečinah za jezerom »Huuhuhu huhuhuuu!«
Hladna družica
urediPoletno sonce je ogrelo Bohinj. Pozorilo je ozimine; sušile so se že v stogovih. Nič kaj prida niso obrodile. S pšenico se prav nihče ni pohvalil; je predolgo ležala pod snegom. Jarine so se zakasnile; so bile pozno sejane. Zadnji teden, v polni vročini, so pa precej dohitele. Prve rži so že padale pod srpi.
Na skednjih so se oglasili cepci. Marsikje so z mlatvijo pohiteli. So komaj čakali novine. Ni bilo ničesar več nesti v mlin.
Živina po planinah je bila zdrava in se je redila. Krave so imele dokaj mleka. Teleta so lepo odraščala. Nesreče so prizanašale. Le Lužniku se je ubila letnica. Toča je pripodila konje z Rudnega polja. V gneči so jo odrinili z neograjenega mosta pod Praprotnico v skalni prepad Ribnice. Škoda je je bilo. Lepo je kazala. Dorasla bi bila v eno najlepših kobil v Bohinju.
Doma so že davno odgnale otave, po gorah pa še dokaj sena ni bilo spravljenega in po rovtih je stal še marsikateri senik prazen.
V skalah so se razcvele očnice. Fantje so se skušali, kdo se bo z lepšo postavil v nedeljo pred cerkvijo. Planšarice so jih pa z rdečo burjo, z drobnimi belimi Hageljci in temnimi murkami vred povijale v podolgovate šopke in krasile z njimi véliki oltar.
Z rahlim vetrom je včasih omamno dahnilo gorsko cvetje prav v vasi. Vabilo je v višave. V gorah je padlo nekaj srnjakov. Zapriseženi lovci so jih prinesli v dolino. Vznemirili so zadrževano lovsko kri, sebi pa poostrili službo. Saj so kar vsi tisti, za katere so vedeli, da radi pogledajo za divjačino, spravljali na rovtih seno in imeli dovolj priložnosti za prepovedan lov. Marsikatera puška je počila, ki bi ne bila smela.
Hribarjev Peter se je zavedel, da bodo z vsemi zvitostmi preizkušali njegovo izvedenost in vestnost. Jih je predobro poznal. So včasih skupaj hodili po prepovedanih lovskih potih. Vedel je, da bi se mu za hrbtom posmehovali, če bi jim skušal dopovedati, da Je sedaj zaprisežen, in da ne sme prav nikomur pri zanašati, pa naj zaloti kogar koli. Ni pa maral priti z njimi očitno navzkriž. Še bolj nerodno bi mu bilo, če bi res moral naznaniti koga izmed domačinov. »Zgrda nikar! Le zlepa, le zlepa, dokler gre,« je večkrat dopovedoval sam sebi. Nazadnje se je odločil, da bo nekaj tednov noč in dan na nogah, da bo spal, če bo tako naneslo, kar pod smreko, samo da se bo čim večkrat prikazal tam, kjer se ga bodo najmanj nadejali. »Če jim lovska žilica ne dá pokoja, naj poskušajo srečo drugod. V meni zaupanem lovišču je ne bodo. Hočem imeti vsaj tak mir kakor pokojni Bitenc.«
Peter se je spustil v tekmo, ki ji je bil dostikrat le stežka kos. Koj prvi teden ga je hudo vilo.
V nedeljo po jutranji maši ga je prosil Čudnik, če bi mogel priti pomagat seč v Ukanc. Ni lahko obljubil, odrekel pa tudi ni rad. Bi morebiti Jernej mislil, da se je prevzel. Utegnil bi zameriti. Za vselej bi izgubil dokajšnji letni zaslužek pri Čudniku. Najbolj nerodno je bilo Petru, ker so pogovor poslušali tudi taki, ki so se začeli zanimati za vsak njegov korak. Znójevemu Martinču so se kar oči zasvetile. Da bo že pripravil koso, kladiva in oselnik, naj Jernej vse skupaj grede vrže na voz, če njega samega ne bo več doma, je glasno povedal Peter, da so slišali vsi naokrog. Zjutraj pa da bo že skušal zgodaj priti v Ukanc. Če bi ga pa kaj posebnega zadržalo, naj Jernej nikar ne zameri, je pristavil Peter in hudomušno pogledal Martinča.
»Seveda, seveda,« je razumel Petrovo namigavanje Čudnik. »Kadar boš hotel, boš lahko odložil koso, če se ti bo zazdelo, da te kliče služba.«
Poldne je slišal zvoniti Peter že na Zgornjem Vogarju. Kakor bi hotel opozoriti srnjad, naj bo nekaj dni čim najbolj oprezna, je obhodil vsa ležišča in vznemiril vso živad, da se je morala preleči. V roki je nosil glavico česna. Drgnil je z njo po deblih bukev in smrek in zasmrajal srnjadi priljubljene kraje. Ne toliko zavoljo divjadi same, kolikor zavoljo Martinča in drugih, ki jih bo pa še vse drugače znal opozoriti nase.
Pozno popoldne je Peter ležal na Ražnovcu in gledal na jezero. Dvoje čolnov se je prepeljavalo po vodi. Na plitvini pod Vrtovinom so se kopali otroci. Peter se je naležal, da je bil že ves trd. Hotel je že pobrati puško, ki je ležala v senci poleg njega, in oditi. Pa je zaslišal korake. Prepoznal je Martinča. Ni zastonj čakal. Potuhnil se je, kakor bi spal.
Znojev se je ujel. Kakor hitro je zagledal Petra, je prestopil s steze v travo in pričel hoditi po prstih. Očividno bi bil rad šel neopažen mimo lovca, ki ga je s priprtimi očmi ves čas opazoval. »Lej ga, Martinča!« se je naredil Peter, kakor bi se bil prav kar zbudil: »Skoraj ustrašil sem se te, ko hodiš tiho, kakor bi zalezoval srnjaka.«
»Te nisem maral buditi. Vem, da si truden,« se je hitro znal izgovoriti Martinč. Samo Peter mu ni verjel. Martinč tudi ne več Petru, da je spal. Znala sta se pa oba dobro prenarejati. »Prisedi in malo počij!« je prijazno povabil lovec Znojevega in mu ponudil žganje.
Martinč je odložil na kosišče navezano koso, oselnik in kladiva: »Saj res. Se bova kaj pogovorila.« Prijel je za steklenico in nagnil. Pekoča pijača ga je stresla. Potegnil je zrak skozi nosnice: »Kaj pa tu naokrog tako po česnu zaudarja?«
»Klobaso sem jedel prej.« Peter ni lagal. Res je malical klobaso. Ni pa dosti manjkalo, da mu ni ušel smeh. Spomnil se je, kako šele bo Martinč vihal nos, ko ovoha česen na deblih ob posteljicah srnjadi.
Martinču se nekaj ni zdelo prav. Skoraj stavil bi bil, kaj je delal Peter. Pa ni maral niti z besedico namigniti. Preobrnil je pogovor: »Novo puško imaš, kakor vidim.«
»Ni nova pa tudi moja ni. K lovu spada. Rajni Matevž jo je nosil pred mano.«
»Rad bi jo pogledal, če mi jo zaupaš?« Čudno se je spremenil Martinčev glas. Kakor bi se mu nabirala slina v ustih.
Za kratek hip je Peter podvomil. Puško mu je kar moral pokazati. Bila je pa nabasana. Če jo izprazni, se bo Znojevemu utaknilo. Za nezaupljivega strahopetca ga bo razglasil. Če mu jo pa izroči z vsemi naboji vred, mu utegne Martinč kakšno zagosti; muhast je dovolj. Da bi nanj streljal, se Peter ni prav nič bal. Sta se z Martinčem vedno dobro razumela. Ima pa nekaj za bregom. Sicer bo pa pazil na vsak njegov zgib. Ne bo ga prehitel. Peter se je tako naglo odločil, da Martinč njegovega obotavljanja še opazil ni. Pomolil mu je puško: »Le poglej jo. Samo pazi! Je nabasana. Cev obračaj proč!«
Martinč je previdno vzel puško v róke in kar koj ni vedel nič reči. Šele ko je puško na zunaj že vso ogledal, se je domislil odgovora: »Sem mar otrok, da bi ne vedel, kaj je orožje.«
Po glasu je Peter spoznal, da je Martinčevi nameri odlomil ostrino. Vedel je pa tudi, da Znojev ne odneha rad in bo skušal doseči, kar se je namenil.
»Ali kaj dobro nese?« je pogledal Martinč izpod čela.
»Mislim, da kar ne bo imela pa ra v Bohinju.«
»Beži! Skoraj ne morem verjeti,« je upeljeval Martinč Petra.
»Pa poskusi.«
»Kam pa naj merim?« Znojevemu so se od same zadovoljnosti razprla usta.
»Če imaš kaj prida oko, onegale štora pod goščo ne smeš še zgrešiti,« je pokazal Peter s prstom okrog tri sto korakov oddaljen cilj.
Martinču se je kar samo smejalo. Legel je v travo in naslonil puško na vzboklo rušo. Meril je dolgo in premišljeno in prav počasi pritiskal s kazalcem na sprožilo. Rezko je odjeknil strel. Martinč pa je po navadi skrivnih lovcev naglo pritegnil puško k sebi, kakor bi jo hotel skriti, čeprav se mu ni bilo treba tokrat nikogar bati. Pok se je razlegal daleč naokrog, zašel v Voje in se odbijal od sten. Večkrat ga je prinesel odmev nazaj na Vógar. Peter je vedel, kam je udarila krogla. Videl je, kje se je iz trhlega štora pokadila trhlina. Pohvalil je Martinča: »Dobro si zadel. Še zajec bi bil padel, ne samo srnjak.«
Martinč je vrnil puško in spodbudil Petra: »Še ti poskusi!«
»Je škoda naboja,« je odklonil Peter tekmo.
»No, pa saj ni več treba.« Martinč se je zavedel, da mu je beseda ušla. Vstal je in šel pogledat na strel. Preden se je vrnil, je Peter natančno preudaril njegov zadnji odgovor: »Aha!« se je spreumel. »Martinč puško bolje pozna kakor jaz. Prav nič mu ni bilo za cilj. Samo za pok. Da ga nisem opozoril, bi se bil naredil, kakor da se mu je puška sama sprožila. Saj je bil kar v zadregi. Pa jo je znal dobro izviti. Kar stavit grem, da je Martinč prišel vohat, če je vse varno. Vsaj eden, če ne dva, trije gredo še za njim. Puške bodo seveda poskrili. Dovolj glasno j ih je posvaril. Sem le radoveden, kako se bo izteklo.«
Na kopito puške je privreščala rdečekrila kobilica, se nerodno prestopila z visoko kolenčastimi nogami in odskočila nazaj v travo.
Peter je vstal in se pretegnil. Dvignil je puško, stal, jo odprl, vzel iz nje prazen tulec in zasunil v cev nov naboj.
»Kaj mar že greš?« se je oglasil Znojev. »Saj se ti še nikamor ne mudi.«
»Imaš tudi prav. Prav za prav sem bil namenjen v dolino, pa je prav vseeno, če čez noč kar tu ostanem. Ti bom druščino delal, da ti ne bo dolgčas.« Da bi zakril nagajiv smeh, ki mu je zaigral okrog ustnic, si je Peter pričel vihati temne brke.
»Zavoljo mene se nikar ne zadržuj,« se je branil Martinč lovčeve uslužnosti.
»Aha! Rad bi se me znebil, pa se me ne boš,« je uganil Peter. Svoje misli je pa znal dobro prikriti. Ponorčeval se je iz samega sebe: »Ne bom nič zamudil, če noč na Vogarju prespim. Žene nimam, da bi jo skrbelo, kaj me je doletelo. Dekleta tudi ne, da bi šel vasovat. Moja družica je puška. Zvesta je, kakor bi nobena druga ne mogla biti. Po vseh samotnih potih me spremlja. Tesno se pritiska k meni. Res je bolj hladna, pa me zato živi. Kar nič me ni volja, da bi jo komu drugemu prepustil, čeprav je prav za prav vdova.«
Martinč se je zresnil. Pogledal je Petru odkrito v oči, kakor bi hotel poudariti, da ga razume: »Ne morem ti oporekati. Le drži se svoje hladne družice. Ne bom ti križal potov. Tebi že ne. Samo pazi, da te tvoja muhasta spremljevalka kdaj za vselej ne ohladi, kakor je rajnega Matevža Bitenca. Škoda bi te bilo. Vse se mi zdi, da kmalu srečaš srce, ki te ogreje.«
Peter je bil skoraj v zadregi. Kar nerodno mu je bilo in ni vedel nič pravega reči. Odgovor mu je prihranil srnjak, ki je na robu poseke glasno zabókal. Sunkoma sta se oba fanta hkrati obrnila. Srnjak pa jima je pokazal razpotegnjeno zrcalo, veliko belo liso na zadnjici, in odskočil nazaj v goščo.
»Naju je ovohal,« je pripomnil Peter.
»Ali pa mu diši česen v tvoji klobasi.« Martinč je požugal s prstom: »E, Peter, mene zlepa kdo ne preslepí. Imaš po svoje prav. Kruh je kruh in odgovornost je odgovornost.«
Peter je pritrdil in pristavil: »Pa še to si pozabil povedati, da službena zaprisega ni prazen nič.«
Kakor bi se bila ves čas prijateljsko pogovarjala, sta odšla Martinč in Peter navkreber proti Znojevemu stanu. Zadnje čebele so letele s paše. Pod rdečo glavo bodeče kompave se je obesil metulj apolon, razprostrl krila in bil sam kakor cvet. Očividno se je bil namenil kar tam prenočiti. V vrhu leskovega grma se je hreščeče oglašal krekec, kakor bi zabavljal, da niso še lešniki dozoreli. Zahajajoče sonce je zlatilo oblake nad Bogatinom in Podrto goro. Nekje v goščavi mu je neutrudno žvižgal drozd v slovo.
Martinč in Peter sta sedla na klop pred stanom. Kadila sta in se pogovarjala. Martinč je bil nenavadno zgovoren. In pa za vsako besedo, ki je le količkaj cikala na šaljivo, se je na vse grlo zakrohotal. Petru se je zdel naravnost otročji, čeprav se je Znojev že vrnil od vojakov, ko je on komaj začel hoditi v šolo.
Na Rážnovcu se je oglasil vrisk. Martinč se je koj odzval in povedal Petru, da gresta Stagnarjev Balant in Skalarjev Joža, ki mu bosta pomagala jutri seči rovt. Sedaj se je šele Peter spreumel, kako je Martinč tudi s smehom svaril svoja tovariša. Ni se mogel več zdržati. Polglasno se je zasmejal in potrepljal Znojevega po rami: »Tič si pa, Martinč.«
»Nič ne zaostajaš za mano. Kar roko si podajva,« je pokazal Znojev okajene zobe. »Da nisva oba nabrita, bi se sedaj ne smejala. Tako se je pa za vse prav izteklo. Za nas tri in zate tudi.«
»Pa sta kaj židane volje,« ju je ogovoril Balant in prislonil koso k steni.
»Dobro se nama zdi, ko je tako lepo vreme,« se je potuhnil Martinč.
»Kaj boš mar tudi ti jutri pomagal seči?« je pogledal Joža Hribarjevega in si prav počasi odvezal oselnik.
»Tudi. Pa ne pri Znoju na Spodnjem Vogarju. Pri Čudneku v Ukancu.«
Kaj se pa potlej obiraš tod okoli?« je Joža skoraj očitno pokazal nejevoljo zaradi lovčeve prisotnosti.
»Martinča sem mislil čez noč strahu varovati. Kdo pa se je nadejal, da bosta tudi vidva prišla. Kdaj bi bil ja z že v Ukancu. Tako bom moral pa pohiteti, da me ne bo noč podila.« Peter je vstal in zadel puško. Martinč ga je skušal pridržati, Peter pa ni hotel nič slišati. Prijazno se je poslovil od vseh treh in odšel proti Zgornjemu Vogarju.
Doline je pričel pregrinjati somrak. Ob robu gozda je prhutal netopir. Vznemirjena srnjad pa se ni upala prikazati na senožetih, da bi se pasla na roži.
Pred Znojevim stanom si je Skalarjev Joža založil tobak v usta, zadrgnil mehur in se pohvalil: »Kaj! Pa sem ga le odgnal. Kar brž stopimo. Še se vidi muha. Za večerjo že lahko jetrca jemo.«
»Jutri opoldne pa že ričet,« ga je zavrnil Martinč in otrkal čedro.
»Kdo naj nas pa izda, ko vendar ni žive duše daleč naokrog,« je bil tudi Balant vnet za lov.
»Žive duše nikjer,« je ponovil Balantove besede Znojev in se tovarišema skoraj posmehoval: »Mislita? Jaz grem pa stavit, da je Peter obstal na Zgornjem Vogarju in oprezuje in posluša. Le pojdita zalezovat, če vama ričet diši. Jaz ne grem. Da bi sečo v zaporu presedel. Naka. Je prelepo v gorah.«
Martinč še sam ni kaj prida verjel, da je Peter res odšel v Ukanc. Morebiti se je res kam potuhnil, da preizkusi, koliko se more zanesti na njegovo obljubo. Dane besede pa Martinč ne bi snedel za najgoršega gamsa ne. Tudi Balanta in Joža lov ni več mikal. Pričela sta pripravljati kose za drugo jutro.
Motili so se pa vsi trije. Hribarjev Peter se je tiho kakor lisjak zmuznil v skale Pršivce in se urno spuščal navzdol proti jezeru. Z nočjo vred je bil že v Ukancu. Smeh se je razlegal iz Čudnikovega stanu. Francka je pravkar postavila večerjo na mizo. »Franček! Še zame žlico,« jo je prestregel Peter med vrati.
Med strmimi stenami v koncu jezera je od ognjev pred stanovi še dolgo donela v nočni pokoj vesela pesem. Vmes pa je iz daljave zamolklo bobnel slap Savice.
Kakor na svatbi so se razlegali na senožetih v Ukancu vriski. Zvenele so kose pod oslami, potrkavale kladiva ob babice, vrh Komarče pa je zateglo požvižgaval orlič. Peter je na pol zamižal in si z roko zaslonil oči. Preden bi nabrusil koso, je že spazil drznega ptiča. Krožil je vedno niže in niže in nazadnje še vedno iz dokajšnje višine poševno šinil v ne preveč oddaljeno prostorno gozdno jaso. Peter je odložil koso, prijel nehote za naboje, ki jih je zavoljo previdnosti vse nosil s sabo, in odhitel po puško. Vedel je, da je orlič pograbil plen in da se bo precej časa pomudil. V naglici je pozabil odpeti oselnik. Spomnila ga je nanj šele osla, ki je zarožljala ob rog. ko se je že plazil skozi grmovje proti jasi. Odtrgal je šop trave in oslo primašil. Po vseh štirih in prihuljeno kakor maček se je priplazil na rob poseke. Skozi malinje je videl, kako trga med rdečimi jagodami ropar precej velikega rjavega ptiča. Pridvignil je puško in jo oslonil ob debelce mlade bukve. Odsekano se je oglasil strel. Kakor bi revsnil togoten pes. Orlič je odskočil od tal; za vatel visoko perje se je usulo z njega. Padel je vznak, zafofotal s perutnicami in obležal.
S prazno puško, z na pol oskubenim mladim gozdnim jerebom in z močno okrvavljenim mrtvim orličem se je Peter vračal po stezi k senosekom. »Holt!« je planil izza debele bukve predenj žandar in zgrabil za cev. Peter se je zdrznil. Preden se je zavedel, je bil brez puške. »Kaj pa vendar delate, gospod Kranberger,« je ugovarjal.
»Take ptiče lovim, kakor si ti,« je jezno potresel orožnik Otmar Kranberger s košatim čopom zelenkasto se svetlikajočih peres za trdim klobukom: »Kar brž roke navzkriž, da te vklenem.«
»Ne bom vam ušel. Zaprisežen lovec sem.« Peter mu je mrko pogledal v razhudeni obraz.
»Kaaaj? V samih hlačah in srajci in z oselnikom od zadaj. Komu drugemu pravi. Kje pa imaš orožni list in lovsko karto?«
»Spodaj v stanu. Vrnite mi puško in pojdiva gledat.«
»Puške ti sploh ne bom vrnil, če si stokrat zaprisežen,« je gonil svojo žandar. »Sem ti jo upravičeno odvzel, ko nimaš orožnega lista pri sebi.«
»Ne vem, če je bilo čisto prav.« Peter je skomizgnil z rameni. Kranberger je pa zrasel, kakor bi ga bil gad pičil. Peter mu kar nič več ni mogel dopovedati. Rad ali nerad. Nazadnje je moral iti Peter brez puške pred žandar jem mimo vseh senosekov in deklet v stan kazat orožni list. Sram ga ni bilo nič. Jezen je pa bil, da je kar škripal z zobmi, čudnik se je zbal, da bi se Peter ne spozabil. Pa priče mu je bilo treba. Z obema je tudi on stopil v stan.
Žandar Kranberger si je ogledal papirje in vrnil Petru manliherico: »Naj ti bo za zdaj prizaneseno; tudi zapisal te ne bom.«
»Kaaaj,« je zarežal Peter in se nagnil proti žaudarju: »Vesel bodi, da jaz ne zbrodim. Bi, pa ne maram potov. Se bova že še drugače srečala. Nič ne misli. Ni še vseh dni konec.«
Kranberger je od togote zardel: »Puško nazaj!«
»Si že zamudil. Je ne smeš več vzeti. Vidiš ga!« se je posmehoval Peter in molil žandar ju orožni list pod nos.
Čudnik se je komaj zdržal smeha. Kranberger je sprevidel, da mu ne kaže dlje muditi se. Zadel je puško na rame, prijel za ročaj krive sablje in odšel. Urno je zginil med drevjem. Peter je pa njemu nakljub trikrat zapovrstjo ustrelil in zavriskal na vse grlo. Odmev strelov je zabučal skozi Pršivco in Komarčo in se ubil v Orlišču. Po senožetih pa se je odtrgal vrisk za vriskom. Žandar Kranberger je začutil iz vsakega nov posmeh.
Razstreljenega roparja je Peter vrgel v grm. Naj ga pobere lisica. Jereba je pa zvečer Francka spekla. Jedli so g«i vsi. Prav za prav se je vsak komaj dobro obliznil z njim.
Vreme je bilo kakor nalašč za seno; sončno in rahlo vetrovno. Čudnikov rovt je bil že drugo dopoldne ves posečen. Po južini so moški znosili za dobra dva voza suhega sena v senik. Hodili so kar v tek. Čudnik in ženske so pa hiteli devati v kupe. Črnjava je zakrila nebo. Med Bukovskimi gorami je že grmelo. Priganjala je huda ura. Nad Zajamniki in Koprivnikom je pa še vedno sijalo sonce. »Kakor bi res imel dež v Ukancu mlade,« je pogodrnjal Jernej.
Dolg blisk je razsvetlil temne oblake. V ognjeni svetlobi je zažarelo tudi jezero. Skoraj istočasno je trdo zagrmelo. Zemlja se je potresla. Glasno so udarjale debele prve kaplje v vrhove drevja in na posečeno senožet. Kakor bi se hotela usuti toča. Čudnikovi so vsi stekli k seniku. Le Hribarjev Peter s široko navezano nosilno r juho zadnjega suhega sena na hrbtu je prišel v korak.
Vsa druščina se je bila umaknila dežju v dišeče seno. čudnik sam je pa odšel v stan in si prižgal čedro. Tudi Petru je zadišal tobak, pa ga je Francka povabila poleg sebe na seno. Ni mogel, pa tudi ni maral odreči. Čudnikova Francka je bila mikavno dekle.
Na streho je lila ploha. Vmes se je bliskalo in treskalo. Grom je venomer odmeval od strmih sten, da se je sprevrgel v nepretrgano bučanje. »Bog in sveti križ božji,« se je pokrižala ob ponovnem silnem blisku Meta in pričela glasno moliti v čast svetemu Mohorju in Fortunatu. Drugi so ji odgovarjali.
Ploha je bičala jezero, da se je voda kar penila. Nevihta pa se je počasi valila proti Svetemu Janezu. Ob Rudnici se je razklala na dvoje.
Na streho senika je dež samo še na rahlo drobil, kakor bi hotel uspavati utrujene senoseke in grabljevke. Nikomur se ni ljubilo zapeti; še pogovarjali so se le paroma in skoraj šepetaje. Francka se je primaknila k Petru, ki je na pol ležal, na pol slonel v senu:
»Zakaj je danes Kranberger tako neotesano nastopil proti tebi?«
»Kaj vem. Prevzeten je, da ga vse boli.« Peter, ki na senu ni smel prižgati pipe, si je vtaknil posušeno bilko v usta in se poigraval z njo, da se je motil.
»Sem mislila, da sta si prišla zavoljo kakšnega dekliča navzkriž.« Francka je nagajivo svetlo pogledala in se primaknila še bliže.
»Sama prav dobro veš, da se ne utegnem brigati za dekleta. Imam drugih skrbi čez glavo.« Za hip je Peter pomislil, kako bi bilo, če bi Francka ne bila Čudnikova.
»Pa Kranberger bolj utegne postopati za dekleti. Že meni se je vsiljeval. Ni j ih premalo slišal. Sedaj je menda Tkalčevo vzel na muho. Včeraj je prišel čez Komarčo z Ovčarije, k je r Jerca planini. Oteplje se ga, zato je bil nasajen kakor osa.«
»Kaj se mu je bilo treba potem prav nad mano znesti.« Iz Petrovih besedi je siknila jeza.
»Morebiti si mu prav ti pri Jerci na poti.« Francka je dvignila glavo in vprašujoče pogledala Petra naravnost v obraz.
»Jaaaz?« se je začudil lovec. »Skoraj z vsako drugo sem doslej več govoril kakor s Tkalčevo.«
»Pa je brhka in pridna. Imela res ne bo več kakor samo balo, pa bi jo bilo hudo škoda, če bi se takle žandar, ki komaj zna po naše govoriti, obrisal prste ob njo. Midve sva se vedno dobro razumeli in se še.«
»Se kar ne upam mešati vmes. Bo Jerca name huda, če ji zmedem, da ne bo postala gospa.« Peter se je smehljal.
Francka je pa postala huda: »Saj veš, kakšna gospa. Da je še pes ne bo več povohal.«
»Saj je vendar ne more morati,« je Peter nagajal Jerčini prijateljici.
»Morati, morati! Seveda je ne more, premoti jo pa lahko. Ima dovolj nabrušen jezik. In pa — Jerčin stan stoji na samoti. Nisem mislila, da si tak. Srnjake in gamse lahko varuješ, da bi se pa za poštenega bohinjskega dekliča potegnil, se pa braniš.« Francka je postala precej glasna.
»Ne sprita se nikar ne,« se je oglasila od druge stene Meta, ki je ujela neka j besedi.
»Mir! Da bom mogel zaspati,« je pogodrnjal Franckin brat Jernejček.
»Ne vtikajte se v najin pogovor,« se je zasmejala Francka, da bi prikrila svojo vznemirjenost. Peter je pa na skrivaj ujel dekletovo roko: »Franček! Kaj pa, če se potem midva z Jerco navadiva?«
»Prava reč! Lep par bi bila.«
Peter se je naredil užaljenega: »Tok, takole ti nič ni zame. Jaz sem pa vedno mislil, da boš kdaj moja.«
»Zakaj pa ne,« je dekle dobro razumela, da jo Peter samo draži: »Kar s Staretovim Šimnom se zmeni, če me odstopi Na tako domačijo, kakršno bo on prevzel, bo lahko dobil drugo gospodinjo.«
»Se mu pa ne maram zameriti.«
»Potlej pa ni nič.« Francka je obmolknila. Vedela je, da bo Peter naredil vse in še dokaj več, kakor ga je prosila. Besedo je povzel spet Peter:
»Franček!«
»Kaj je?«
»Če bi se ne bal, da mi Staretov Šimen ušes ne potrga, pa bi te poljubil.«
»Kaj pa te je tako prijelo?«
»Ker si me spomnila, kako naj ponagajam žandarju. No, pa tudi zato, ker si mi kar všeč.«
Peter ji je tesneje stisnil roko.
»Škoda, da nisem Tkalčeva Jerca,« se je smejala Čudnikova najmlajša.
Peter se je hudomušno popraskal za ušesi: »O, hudirja, potem bi se pa moral jaz kar vselej ogniti samotnega stanu na Ovčariji, ali pa bi bilo gotovo kaj narobe.«
»Boš tiho!« je sunila Francka razposajenega fanta.
Peter se je prihulil, kakor bi se res bal. Na drugem koncu sena je Jernejček že smrčal. Dež na streho je samo še rosljal. Nevihta se je pa svetlikala in oglašala že za Bledom nekje, najbrž v Stolu.
Francka in Peter sta utihnila. Mirno sta se drug poleg drugega v dišečem senu držala za roke in mislila vsak svoje misli. Lovec je opazil, da se zunaj spet jasni. Zganil se je. Dekletu se je pravkar zadremalo. Predramila se je in zdrznila: »Miruj, Peter, ko je vendar tako lepo poslušati dež.«
»Franček! Vso večnost bi ležal takole zraven tebe in bi se nič ne pritožil. Pa kaj, ko ne utegnem.« Spustil je gorko dekletovo roko in se dvignil.
»Kam se ti mudi?« je trudno zaspano vprašala Francka.
»Na Vógar. Kap bo vso srnjad pognal iz gošče na odprte prostore. Priložnost kaj rada tatu naredi. Znojev rovt pa spravlja jo Martinč, Stagnarjev Balant in Skalarjev Joža. Saj jih poznaš. Vsi mrtvi so na lov. Jim grem pomagat skušnjavo premagovat.«
»Pust je tvoj posel. Kar smiliš se mi.« Francki so se že spet zapirale oči.
»Nič ne maraj, saj me bo spremljala puška, moja zvesta hladna družica.«
»Pa na Jerco nikar ne pozabi,« se je prelegla Francka na stran.
»Ne bom,« je obljubil Peter že med vrati in poskočil na tla.
Peter je odhitel za jezero. Z oprtnikom na hrbtu in s puško vrh njega, da je imel obe roki prosti, se je pognal v skale Pršivce. Od vsepovsod so pršeli motni slapovi. Ni se j ih mogel povsem izogniti. Od dežja, rose in vode do kože premočen je prav takrat stopil v Znojev stan, ko Martinč ne bi mogel več obdržati Joža, da ne bi šel po puško, da zaleze srnjaka. Kar vpričo Petra mu je zabrusil: »Kaj ti nisem pravil, da bo prišel.« Pa Peter je preslišal. Joža je zijal, Balant se je pa na glas zasmejal in ponudil premočenemu lovcu požirek žganja. Prilegel se mu je.
Dokaj pred nočjo so se vsi š tir je skupaj vračali v dolino. Vsa sveža sta bila jezero in nebo in gore naokrog. Vrh Klanice je Peter povedal Martinču, Balantu in Jožu, da zadnje čase po planinah nad jezerom rad šari žandar Kranberger. Če bi ga k je presledili in ovohali, kam se je obrnil, naj mu vselej sporoče. Rad bi nekaj poračunal z njim. Kaj, se pa ni hotel izdati.
Hribarjev Peter je zgodaj legel. Drugo jutro ga je budilo sonce, pa se mu ni nikamor nič mudilo.
Samotni stan
urediPoletje je bilo kratko. Ob zadnjem deževju je vrhove pobelil že sneg. Obležal še ni. V dobrem dnevu je skopnel. Poininila je vročina. V planinah je bilo zjutraj in zvečer koj po sončnem zahodu kar mraz. Hlad je silil tudi v doline.
Hribarjev Peter se pa že davno ni tako prepotil kakor zadnje dni. Najemnik lova se je bil napovedal. Da bi rad ustrelil čim lepšega gamsa, je pisal, in da naj Peter pokaže, če res zasluži pohvalo, kakršno mu v svojih poročilih poje Vencelj.
Petra je pismo izpodbodlo. Izkazati se je hotel. Za tak neutegoma je imel ogledane tri kozle, dva gošarja m enega skalarja. Skalar ni bil najtežji, po rogljih je pa gošarja posekal. Vsi trije so se svojega okoliša stalno držali. Peter je bil natančno spazil njihova vsakdanja Pota in prehode. Za četrt ure natančno je vedel posedati, kje se bo kateri izmed treh gamsov pokazal. Prepričan je bil, da bosta vsakega izmed njih z gospodom lahko dobila, kakor bi šla v hlev po domačega kozla.
Pa lov je lov. Starejši gošar je menda res zavohal smodnik in zginil, kakor bi se bil v tla vdrl. Daleč naokrog je Peter predejal vsak grm. Sledil ga je, čutil in videl pa ne. Gospod še manj. Nejevoljen je bil. Kar obmolknil je in po strani pogledoval svojega novega lovca. Peter ga je celó slišal, kako je zamrmral: »Ja, ja, Matevž.« Dobro je razumel, da gospodar hvali pokojnega Bitenca prav zato, ker je z njim nezadovoljen. Čeprav ni nič zakrivil, je bilo Petra sram. Na gamsa, ki je znal odnesti svoje življenje, je bil kar jezen. Za roge bi ga privlekel pred puško, če bi ga bil mogel doseči. Čutil se je premaganega. Nič ni pomislil, da nihče ne poje rad s svojo smrtjo hvalo drugemu; tudi gamsi lovcem ne.
Drugega gošarja je gospod predaleč in prezgodaj streljal in zgrešil. Petru se je že naprej zdelo, kaj bo. Reči pa ni smel nič. Kljub temu se je pričel gospod Proti njemu obnašati, kakor bi bil on kriv.
Tretje jutro je komaj komaj pregovoril gospodarja, d« sta šla še nad skalarja v Laket. Da se mu mudi nazaj na Bled, kjer bi rad mirno preživel še nekaj dni svojega oddiha, da pride kočija ponj, in da je daleč, in da ni vredno hoditi, ko tako nič ne bo, se je izgovarjal.
Peter si je od spodaj ogledal gamsa, ga pokazal gospodu in razložil, kje bi ga bilo treba počakati. Gospod pa ni bil voljan lesti v strme skale. Petra je pograbila jeza, ki je pa ni smel pokazati. Dvignil je daljnogled na oči, po tihem zaklel in zagodrnjal: »Dedec pristujeni. Drugič zahtevaj, naj ti gamsa v Lesce na kolodvor priženem nasproti.« Pa je brž potlačil jezo, pokazal s stegnjeno roko in skoraj zaprosil: »Gospod! Vsaj tja gor do one debele skale pojdite in stopite ob deblo odlomljenega macesna. Niže dol se skalar ne bo dal pritisniti.« Najemnik je kratko premislil in pristal na lovčev predlog. Zahteval je pa, da ga je Peter spremljal prav na čakališče. Strmina je oba upehala. Gospodu je ostajalo dovolj časa za odpočitek, Peter pa niti sédel ni. Tiho in previdno se je spustil po travi ob drči, da čimprej obide kozla in ga požene pred cev.
Debelo uro se je motal skozi ruševje, se plazil po skalnih žlebovih in se prikrival za grebene, preden se mu je posrečilo priti od zadaj v isto višino, v kateri se je pasel kozel. Peter je bil trdno uverjen, da se mu gams več ne izmuzne. Pa sam zlomek vedi, kaj se je bilo zgodilo. Ali je v soncu zablisnila puška, ali je preglasno škrtnil žebelj ob kamen. Gams je zabrlizgnil, odskočil z meli v sredo skoraj naravnost odsekane skale in obstal. »Kaj je ukleto ali kaj,« se je spet raztogotil Peter. »Morebiti me je pa v nos dobil?« Lovec je oslinil kazalec in ga dvignil nad glavo. Začutil je hlad od zgornje strani: »Ne, ni verjetno. Veter vleče od vrha v dolino. Hudiča —«
Gams je še vedno stal v skali kakor iz brona ulit in nepremično gledal v Petra. »Še te ukanim,« se je domislil lovec. Previdno je slekel suknjič, ga podržal predse, ga za širjavo moža na široko razprostrtega obesil na ruševo vejo in polagoma še klobuk postavil na vrh. Sam pa je kakor utonil za grm: »Sedaj pa le zijaj cunje. Kosti, meso in kri ti od druge strani stopijo za parklje.«
Peter se je spet spomnil svojega plezanja v Studorski skali. Za grebenom prikrit si je sezul čevlje, ne toliko zavoljo težavne poti, kakor zavoljo izdajajočega škrtanja žebljev. Prej kakor bi zmolil rožni venec, se je povzpel n« vrh odsekane skale. Previdno se je nagnil čez rob. Kozel je še vedno nepremično stal in buljil v razobešeni Petrov suknjič. Klobuk je bil padel že na tla in se zakotalil nekaj sežnjev navzdol. Lovec je spet z omočeniin prstom preizkusil veter: »Dobro. Pred puško mora priteči.« Pobral je debel kamen, pomeril in ga zalučal. Kamen je udaril tik kozla v trdo skalo in se razletel. V dolgem skoku je odskočil gams. Še zabrlizgniti ni utegnil. Hitel je v pravo smer. Peter je na široko ploskal z rokami in ga plašil z glasnim »talata« in »brrr, brr, brrr«. Čez zadnji greben ga je pognal še s strelom. Koj za njegovo je počila tudi gospodova puška. Peter je zaslonil uho in prisluhnil. Čakal je drugega poka. Puška se ni več oglasila. Zdelo se mu je pa, da se je nekaj težkega zvalilo po skalah navzdol. »Zadet najbrž je,« je sodil Peter. »Če bo pa tudi obležal, se bo pa šele pokazalo.« Petru se je mudilo gledat na strel. V naglici bi bil skoraj pozabil vzeti suknjič in klobuk raz ruševje.
Gams je bil smrtno zadet. Padel je pa v tak prepad, da ga je Peter komaj spravil iz njega. Kakor je bil prej gospod siten, je bil sedaj neznansko vesel lepih rogljev. Svojega novega lovca kar prehvaliti ni mogel. Peter je pa hvalo komaj utegnil poslušati. Hitel je iztrebljati kozla.
Gospodar bi bil najrajši koj odšel v dolino. Seveda, bil je spočit in prazen bi hodil, lovca sta pa hoja in plezanje utrudila, da bi kar ne mogel nositi gamsa. Da morata počakati, dokler se gams ne ohladi, je rekel, če nočeta, da se meso ne skvari. Gospod je koj pristal. Menda je sprevidel, da je lovec res potreben počitka. Odgrnil je svoj oprtnik in delil s Petrom jed in pijačo. Gospod se je ogrnil, bilo mu je hladno, na Petru je pa sonce sušilo prepoteno srajco. Črne gorske kavke so bile že spazile gamsov drob. Od vseh strani so se sklicevale: »Kriii, kriii, krivik.« Kar niso mogle dočakati, kdaj odideta lovca od njim namenjenega plena.
Za noge zvezanega gamsa je Peter prinesel prav na Bistrico. Čimdalje težji je bil. Proti zadnjemu se mu je zdelo, da nosi sam svinec.
Z mesarjevim pomočnikom sta gamsa odrla in razkosala. Hrbet sta zavila v kožo, vzel ga je s seboj gospod. Roglje je pa tako zavezal v oprtnik, da so na vrhu gledali iz njega. Kdo se pa rad ne postavi! Drugo meso je razdal. Peter ga je raznesel naokrog. Tudi žandarji so dobili svoj del in Peter sam seveda tudi. Kar se tiče strelnine, se je gospodar dobro odrezal. Kljub temu je bil Peter vesel, da se je odpeljal. Saj so ga komaj še noge nosile. Usedel se je k peči v gostilni »Pri mostu« in si naročil vina.
Skozi priprta vrata je iz gosposke sobe zaslišal pridušen nemški pogovor. Po glasu je prepoznal Kranbergerja. Prisluhnil je. Žandar je pripovedoval svojemu tovarišu, da ga je stražmojster poslal na obhod v planine za jezerom. Menda zavoljo divjačine, ki so jo dobili za kuhinjo. Prenočil da bo na Zgornjem Vogarju. Jutri bo pa navsezgodaj odrinil iz Brvoje na Ovčarijo in se ustavil pri brhki majerci Jerci. Da mora in da mora biti njegova, se je veril, in da prej ne odneha. Petra je zamikalo, da bi se oglasil, pa se je rajši potajil, kakor bi ne ujel niti besedice. Na levo oko je na pol zamežal in pričel snovati, kako bi najbolj prisekljivo prekrižal Kranbergerju pot.
Žandarja sta vstala in prišla mimo Petrove mize. Pozdravili so se. »Si zdelan?« je ogovoril lovca Kranbergerjev tovariš. »Sem, kakor že dolgo ne,« je priznal Peter. »Nocoj in še jutri ves dan kar mirno počivaj. Nič naj te ne skrbé nepoklicani lovci. Jih bomo že mi držali na kratko.« Peter se je naredil, kakor bi se zahvaljeval, v resnici je pa le težko prikril hudomušen smeh.
Žandarja sta komaj dobro zaprla vrata za seboj, ko je Peter že segel po oprtniku in puški. Plačal je in urno odšel: »Čakaj, Kranberger. Zmedem ti prejo, kakor ti je še nikoli nihče ni.« Bil je ves v ognju; hotel se je potegniti za poštenost domačega dekleta. Na utrujenost je kar pozabil.
Pri peku si je kupil hlebec kruha. Preznojeno telo je ob sončnem zahodu okopal v koncu jezera v Ukancu. Čez dobro uro je v stanu ob Črnem jezeru na vrhu Komarče le legel počivat in kljub trdemu hladnemu ležišču koj zaspal. Bil je tako ugnan, da se mu še večerje ni ljubilo kuhati.
Tkalčeva Jerca je prišla iz stanu in stopila na široko, ravno skalo. Sklonila se je, dvignila platnen predpasnik in si obrisala od pomivanja mlekarske posode mokre roke. Visoko zravnana si je popravila v zatilniku v dvoje težkih kit spletene temne lase. Sonce ji je posvetilo naravnost v zagoreli obraz. Pomežiknila je in si potegnila ruto globoko na oči, da bi je ne slepila jasna svetloba.
Živina se je pasla precej nizko za krajem. Je bila paša vsak dan bolj pičla, ko je trava zavoljo hladnih noči kaj malo odganjala. Jerca je pričela šteti, koliko dni je še do jesenske kvatrne sobote, ko odženo na niže ležeči in domu dokaj bližji Vogar, na svežo pašo na obraslih Rovtih. Tam njen stan ne stoji tako samotno in se bo lahko vsiljivemu Kranbergerju, če bo kdaj pri puščobo val. umaknila h kakšni tovarišici ali pa v sirarnico, da ne bo mogel žandar tiščati vanjo.
V globeli pred Jerco sta rila dva rejena prašiča pomladanca. Kar svetila sta sc. Nobeni drugi planšarici niso prašiči tako dobro uspevali kakor njej. Pa je tudi pazila na red in snago kakor menda nobena druga ne.
Z bregov naokrog so se oglašali zvonci pasoče se živine; kravji nizko in počasi, kar nekako preudarno, telečji pa so drobili vmes više in naglo — kakor je rada razposajena in lahkomiselna mladost.
Jerca je prizvanjanje posameznih tropičev komaj slišala. Preveč vsakdanje ji je postalo življenje v planini. In pa — vsa je bila zaverovana v stran proti Belim glavam in še naprej proti Tičarici in Kopici. Oči si je bila zaslonila z roko in preiskovala s pogledom skalovje in meli, jase in ruševje, pa nikjer ni mogla izslediti Hribarjevega Petra. »Kaj se je v zemljo vdrl?« je spregovorila Jerca glasno. »Pa še rekel je, da se že o pravem času vrne. Južina je kuhana, pa ga od nikoder ni. Jedilo bo postano. Navsezadnje si bo pa mislil, da še gamsove juhe ne znam prav pripraviti. Čez rob ga nisem videla iti. Le kam se je vtaknil?«
Jerca je pogledala po stezi na levo, kakor bi pričakovala lovca od Sedmerih jezer, in se obrnila še na desno, čeprav je dobro vedela, da s Planine pri jezeru ali z Ozebnika ne more priti. Med ruševjem se je bilo nekaj zasvetlikalo. Preden je mogla dognati, kaj, je prišel okrog ovinka žandar Kranberger. Nič več se mu ni mogla skriti. Jo je bil že opazil. Čeprav je dobro vedela, da ne bo šel mimo, se je hitro umaknila v stan.
Zamikalo jo je, da bi zapahnila vrata. Prav gotovo bi se potajila, da je ni videl. In naj bi še tako klical in prosil, bi mu ne odprla. Dim iz ognjišča bi jo sicer izdajal, pa ogenj bi počasi dogorel in žandar bi se naveličal. Šel bi jo iskat v dokaj oddaljeno sirarnico, in ko bi je tam ne našel, bi se gotovo spet vrnil. Medtem bi pa neopaženo odšla na Dedno polje. Stan bi pustila do kraja odprt, da bi mu čim očitneje pokazala, kako nič ne mara zanj. Domislila si je: »Kaj, če bi spet stopila pred stan in glasno, da bi se razleglo po vsej planini, poklicala Petra?« Misel, ki ji je prvi hip pokazala izhod iz zadrege, je hitro zavrgla: »Nič ne smem. Če je Peter predaleč zašel in bi ga ne bilo, bi se samo osmešila. In pa planšarji in planšarice bi mi začeli nagajati z lovcem. Saj mi utegnejo že tako.« Da bi je Peter morebiti ne maral slišati, ali da bi celó ne hotel priti, o tem ni niti najmanj dvomila. »Nič,« je zamahnila z roko. »Naj bo, kakor bo. Se že kako otepem dedca priskutnega.« Pridejala je na ogenj. Nov val dima se je dvignil pod sleme in se razkajal skozi dimnice, kakor bi hotel izzivati prihajajočega žandarja.
»Dober dan!« je pozdravil na pragu Kranberger.
»Bog daj!« Jerca je komaj s pol očesom pogledala prišleca. Prav po nepotrebnem je hitela mešati sirotko, ki jo je grela za prašiče. Žandar je prislonil puško v kot, se odkril in pogladil čop kovinasto lesketajočih se peres na trdem klobuku. Pokrivalo je odložil na klop. Z robcem si je obrisal oznojeno čelo. Jerca nepovabljenega gosta kar nič ni hotela videti.
Kranberger se je počasi bližal Jerci: »Včeraj v tem času se mi še sanjalo ni, da bom danes kosil pri najlepši majerci, kar jih planini v bohinjskih gorah.«
Jerci je bilo dovolj: »Kateri drugi pojdite to pripovedovat. Kakšni taki troli, ki vam bo verjela. Jaz vam ne.«
Žandar se je še bolj približal planšarici: »Česa mi ne verjameš? Da si lepa, ali da bi rad jedel pri tebi malo presnega masla in popil skledico gorkega mleka? Saj ti rad plačam.«
»Kakršna sem, pa sem. Zase sem dobra. Ne ponujam se pa nikomur ne,« je prisekala Jerca. Mirno je pristavila. »Masla imam pa dve grebi. Mleka tudi stoji na polici polne sklede. Obojega dobite, kolikor hočete. Samo denarja od vas ne vzamem.«
»Dobrih rok si. Le srca si videti bolj skopega. Pa mi boš vendar dala vsaj en poljub. Kajne?« Kranberger je prijel Jerco za goli laket tik pod privihanim rokavom.
»Stran!« ga je odrinila Jerca in se sama umaknila na drugo stran ognjišča.
Žandarju je bilo nerodno. Tako odločno ga še nikoli ni nobeno dekle zavrnilo. Obstal je. Nekako iz zadrege je privzdignil pokrovko na loncu: »Kaj pa kuhaš, ko tako dobro diši?«
»Saj vidite,« je bila Jerca kratka.
»Sveže meso?« Kranberger je povohal v soparo.
»Tudi nam planšarjem se včasih prileže kaj drugega kakor večni žganci, kaša in mleko.«
»Seveda, seveda. Samo zdi se mi, da diši iz lonca po divjačini. Če se ne motim, pleše gams v juhi.«
»Mar mislite, da ne znam kuhati gamsa?« Jerca je bila kar skoraj užaljena.
»Morebiti še predobro.« Kranberger je pomigal z nasvedranimi brki. »Le to bi rad vedel, kje si dobila gamsovo meso?«
»Ukradla ga nisem.« Jerca se je spomnila Petra in je nehote zardela.
»Ti ne, ti.« Žandar se je pomaknil proti durim: »Tisti, ki ti je gamsa prinesel, ga je pa kar gotovo.«
»Ni res!« Jerca je udarila s pestjo ob rob ognjišča.
»Nič ne rasti. Kajne, tvoj fant je bil?« Kranberger je govoril, kakor bi se igrala mačka z mišjo.
»Nimam fanta.« Nejevoljna se je planšarica obrnila in pokazala hrbet, čeprav ni imela na polici nič opraviti. Samo delala se je, kakor bi med vrsto skled iskala založeno žlico.
Žandar se je spet obotavljajoče približal Jerci: »Če le ti hočeš, nisem nič opazil.«
»Ne razumem, na kaj namigavate.« Jerca je srepo pogledala Kranbergerja, kakor bi ga hotela z očmi zadržati.
S čudnim bleskom v očeh je začel žandar pojasnjevati: »Reciva, da se namesto gamsa kuha govedina. Vole se je bilo otočilo in ga je bilo treba pobiti.« Sunkoma je stopil k Jerci in strastno spregovoril: »Samo poljubi me in objeti se daj, pa bom tiho in ne bom nikogar naznanil.«
»Nikoooli!« Jerca je dvignila roko. Odločena je bila tudi udariti, če bi se je Kranberger samo dotaknil.
Žandar je od jeze zaripel v naščetinjeni obraz: »Tako, tako. Če ne maraš, moraš pa pri priči povedati, kdo ti je prinesel gamsovo pleče. Službeno vprašujem. In če se zlažeš, sama sebi pripiši.« Zagrozil je z dvignjenim prstom.
»Kaj mislite, da se bojim govoriti resnico? Gamsovo meso mi je prinesel Hribarjev Peter.« Jerca je občutila, kakor bi se bila vsiljivcu umaknila za širokopleči hrbet postavnega fanta.
»Kdooo —?« je zategnil Kranberger in se nagnil naprej.
Jerca se je zravnala in uprla roke v bok: »Zaprisežen lovec, Hribarjev Peter! Razumete!«
»Zastopim že, zastopim,« se je začela žandarju govorica sprevračati v nemščino, »ne verjamem ti pa ne.«
»Kakor hočete. Mar mi je.« Jerca se je spet zasukala okrog ognjišča. Hotela je pokazati, da je zanjo pogovor končan.
»Je pa meni zato bolj mar.« Da bi bil bolj služben videti, se je Kranberger pokril in si obesil puško na rame: »Kako naj bi ti bil Hribar Peter prinesel gamsa, ki ga kuhaš za kosilo, če sem ga še včeraj pod noč videl sedeti na Bistrici v gostilni »Pri mostu«. Pa še celo malo opit se mi je zdel.«
»Ste pa narobe videli. Peter nikoli čez mero ne pije.« Jerca je odmaknila lonec zasirjenega gostega mleka od ognja.
»Se ne bova kar nič več prerekala. Z divjimi lovci si v zvezi. S katerimi, boš že na sodniji rada povedala. Z mano pojdeš —«
»Za vse na svetu ne. Sam Bog ve, kaj bi mi utegnil prizadejati na samotnih potili.« Jerca se je umaknila v kot. Da vsiljivca kar tika, se niti zavedela ni.
»Če nočeš zlepa, te vklenem.« Žandar je zarožljal z verižico in trdo prijel preplašeno planšarico za zapestje.
»Jezus, Marija, pomagajte!« je zakričala Jerca bleda kakor zid.
»Kakšnega vraga pa zganjata v stanu!« Kakor bi iz tal zrastel, je stopil čez prag Hribarjev Peter. Kranberger se je umaknil, Jerca je pa vsa zasopljena stekla mimo njega k lovcu in se ga oprijela za roko: »Peter!«
Lovec je planšarici na rahlo stisnil roko, kakor bi Ji hotel reči: Nič se ne boj. Žandarju se je pa hudomušno smejal: »Sem se že bal, da mi južino prevrneta, ko sem vaju slišal drstiti se okrog ognjišča. Škoda bi Je bilo. Lačen sem kakor volk. Gospod Kranberger! Vas pa povabim na gamsa. Malo utegne že zaudarjati, ko ga prenašam z gora v dolino in spet nazaj v gore, čeprav sem imel zavitega v koprive.«
»Nič ne zaudarja.« Jerca je prišla spet k sapi. »Ves duh sem mu vzela. Tako sem se veselila, je pa prišel ta sss —«
Kakor bi se Kranberger bal slišati sramotilno besedo, se je hitel zahvaljevati za povabilo. Peter je pa Posvaril Jerco, naj pazi, kaj govori. Ni se mu posrečilo zadržati njene ogorčenosti. Vsa solzna v oči, na P°1 od prestanega strahu, na pol od jeze, je skoraj zakričala: »Če sem prav zaprta. Prašič je, pa amen. Dokaj manj vreden kakor moja dva, ki rijeta zunaj P° gnoju.«
Žandar ni hotel razumeti, na koga brhka planšarica meri. Z nekaj praznimi besedami se je izmotal iz stanu. Na prelazu proti Sedmerim jezerom se je pa obrnil in zagrozil s stisnjeno pestjo: »Čakajta! Se mi že še ponudi prilika, da vama zagodem.«
Družinica rumenkljatih gorskih pastiričk se je preletela pred njim. Vse so hitele tresorepiti, kakor bi mu strgale korenček.
V samotnem stanu na Ovčariji sta pa Hribarjev Peter in Tkalčeva Jerca z lesenimi žlicami zajemala iz velike ljubniške sklede tečno gamsovo juho. »Le kje si se tako dolgo mudil?« je poočitala planšarica lovcu.
»Kaj mar nisem prišel o pravem času, kakor sem obljubil,« se je izpod brk smehljal Peter.
»Žeee. Nič ne morem reči. Če bi bil pa zamudil le nekaj minut, bi postala jaz najbrž za vse življenje nesrečna.« Spomin na stisko je Jerci spet pomračil obraz.
Petru se je oko čimdalje bolj jasnilo: »Če, če. Seveda. Če bi se bil zaveroval v gamse v Belih glavah, ki so se tako lepo pasli in igrali, in če bi ne bil spazil z daljnogledom Kranbergerja že med Vrtcem in Grivo, ko je zavil proti Ovčariji, in če bi se ne bil vrnil in se splazil pod streho na hlev, in če bi ne bil skozi špranje opazoval tebe, kako si se ozirala naokrog, in če bi te ne bil za hip celó osumil, da pričakuješ žandarja, pa sem se hitro spomnil, da ne moreš vedeti za današnjo njegovo pot, in če bi vaju ne bil ves čas poslušal in se na lastna ušesa prepričal, kako si poštena —«
Jerca je položila žlico na mizo in se s široko odprtimi očmi nagnila prek sklede proti smehljajočemu se lovcu: »Peeter —!«
»Kaj se razburjaš? Kaj mar ni res, da si poštena? Le naj si upa kdo reči, da nisi.«
Jerca se je naslonila na klop: »Ti si torej vedel, da pride ta priskutnež?«
»Seveda sem vedel.« Peter je spet mirno zajel iz sklede: »Celó slišal sem ga, kako je včeraj na Bistrici zatrjeval, da moraš biti njegova.«
Jerca je vstala: »Sram te bodi, ko me nisi opozoril nanj.«
»Kako sem vendar mogel vedeti,« se je branil Peter, »da ga ne vidiš rada.«
»Tok, za táko me imaš. Je že prav.« Tkalčeva je bila zares užaljena.
»Bodi no, bodi. Ali ne vidiš, da te samo dražim.«
»Nič. S Kranbergerjem, s tem grdim dedcem, ki še naš človek ni, me tudi dražiti nihče ne sme.« Jerci je šlo na jok.
»Pa sem res morebiti kakšno besedo preveč rekel,« je zaskrbelo lovca. Vstal je in stopil tik k dekletu: »Jerček! Veš, da bi ne prehodil, utrujen kakor sem bil, tako dolge poti, samo da ti ponagajam.«
Jerca se je skozi solze nasmejala: »Pa sem res prismoda. Lepo se ti zahvaljujem.«
»Je že dobro, Jerček,« se je branil hvale Peter. »Kar brž nazaj sediva in naprej jejva. Gamsova juha se hitro shladi. Loj se prične strjevati ob skledi, pa ni več dobra.«
In spet sta zajemala Hribarjev Peter in Tkalčeva Jerca iz iste sklede in se drug drugemu smejala. Mesa jima je dokaj ostalo. Dobro polovico ga je Peter pustil Jerci. Ni se ga mogla ubraniti.
Petra je zamikalo, da bi se odpočil na Jerčinem ležišču. Pa se je hitro spreumel: »Nak! Utegne kdo priti v vas in me videti. Ne bom ji kratil poštenega imena.« Zadel je oprtnik in puško in se izgovoril, da se mu mudi domov. Razumela sta se. Na Jerčino vprašanje, kdaj mu povrne dobroto, je lovec odgovoril, naj o priliki pove svoji prijateljici, Čudnikovi Francki, da Hribarjev Peter ne zna samo pasti tropa brez zvoncev, ampak da se zna zavzeti tudi za čast poštenih bohinjskih deklet, ki pasejo ozvenčeno živad med njegovo divjačino. Kakor bi ji nekaj ne bilo prav, je brhki Jerci šinila rahla senca prek obraza. Čeprav je imela Francko zares rada, bi se ji ne bilo zdelo dobro, če bi Petra motila, ko je vendar namenjena Staretu ...
Za pol lučaja kamna od stanu se je Peter še enkrat obrnil: »Jerček! Skoraj bi ti pozabil povedati.«
»Kaj pa?« je bila Jerca radovedna.
»Da ima Kranberger nekaj le prav.«
»Le kaj?«
»Da si ti najgorša planšarica v vseh bohinjskih planinah.«
»O, ti,« se je zasmejala Jerca in mu požugala.
Peter je pa že hitel po stezi proti Ozebniku. Do doma tisti dan ni prišel. Zaril se je na Vogarju v seno v Znojevem seniku. Zaspal je, da bi ga tudi strel ne zbudil.
V samotnem stanu na Ovčariji je pa Tkalčeva Jerca bedela pozno v noč. Molitev je pela. Pri marsikakšnem očenašu se je spomnila tudi lovca Petra. Nazadnje jo je celo zaskrbelo, da morebiti ne dela prav. Preveč živo je videla v so mraku pojemajočega ognja njegov obraz.
Vriskajoči psi
urediSlane so oparile drevje. Listje se je hitro obletelo. Zajec, ki se je bil neprestanemu pošumevanju umaknil iz goščav v strnišča in pod grmovje na pašnikih in senožetih, je spet ušel na svoja stara ležišča. Spet se je mogel zanesti tudi v goščavah na svoje uho. Zemlja je premrznila in živina je pozno odhajala na pašo. H koncu breje krave so bile pa že vse pritvezene k jaslim. Pokladali so jim samo suho mrvo, da bi od premrzle, sveže ne izvrgle. V rebrili za vasmi so se čimdalje bolj pogosto vriskajoče oglašali psi, vmes pa so rezko pokale puške. Novega lovca, Hribarjevega Petra, so tudi vabili na pogone, pa se je vselej izgovoril. Ni še premogel puške na zrna. S svojo staro enocevko, ki se je še od spredaj nabijala, ga je pa bilo sram pokazati se v lovski družini.
Leto je mimogrede zašlo v advent. K zorni maši je vsako jutro prišlo skoraj polno cerkev ljudi. Prve dni niso kazali kaj prida vneme. Pa jih je na Šmaren župnik Matija po bohinjsko prijel. Ni jih spomnil, naj skušajo čez poletje zamujene nedeljske maše, h katerim jim je bilo s planin predaleč, nadomestiti pozimi v delavnikih. Ne. Mirno kakor vselej jim je prebral skrivnostne besede iz knjige Modrosti, da ni še bilo brezen, ko je bila Brezmadežna že spočeta, tudi studenci vodá še niso izvirali, tudi gore s silno težo še niso stale. In da kdor Njo najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda. In iz Lukeževega evangelija jim je bral o oznanjenju, kako je angel prišel k njej in rekel: »Češčena, milosti polna! Gospod je s teboj, blažena si med ženami.« Župnik je zaprl evangeljsko knjigo, ni je pa odložil iz rok. Odkašljal se je, srepo pogledal po cerkvi in s poudarkom povedal: »Danes ne bom pridigoval, tisti naj pridiguje, ki je zunaj na durih nabit. Amen.« Gospod Matija je obmolknil, odmolil, podelil blagoslov in odšel s prižnice.
Po cerkvi je završalo. Pridige nihče ni razumel. Le cerkovnik Fronc, ki je pobiral v pušico, se je grizel Pod brki v ustnice, da mu ni ušel smeli. Pravkar je bil, kakor mu je bil gospod ukazal, na oboje duri nabil enako popisan list. Vsi so vedeli, da nekaj ni prav. Le kaj bi utegnilo biti narobe?
Po maši zadnji dolgo niso mogli iz cerkve. Je pri obeh izhodih nastala gneča. Hotel je pa skoraj vsak na lastne oči prebrati na durih napis, ki je molče pridigoval:
PRELJUBI KRISTJAN!
ČE LE MOREŠ,
HODI K MAŠI
VSAK DAN.
Nekateri so se muzali, drugi so se čutili prizadete. Zaleglo je pa vsem. Drugo jutro pri zornicah se je župnik Matija zadovoljno smehljal polni cerkvi: »Pa sem jih spet zavrnil na pravo pašo, moje preljube Bohinjce.«
Do lista, nabitega na velikih durih, sta se bila na Šmaren Hribarjev Peter in Tkalčeva Jerca pririnila nevede oba hkrati. Gneča ju je bila pritisnila drugega ob drugega. »Kam tiščiš,« si je nejevoljna skušala narediti Jerca s komolcem več prostora. »Tok nikar mi reber ne polomi,« se je zasmejal tik razhudenega dekliča ogoreli lovec. »O, Peter. Ali si ti,« se je ozrla Jerca. Pa že se je spomnila, da se je pokazala preveč prijazno. Saj zavoljo nje same bi bilo kar prav. Le vse polno ljudi je stalo naokrog. Kar brž bi kdo utegnil napak misliti. Jerca je zardela. Dobro, da je bilo še dokaj mračno. Kljub temu je hitela zabrisati izgovorjene besede. Pritrdila je napisu: »Kar prav nas prijemljejo gospod zavoljo maše.« Preden je Peter utegnil odgovoriti, se je Jerca že pomešala med ljudi. »Le kaj jo je pičilo tako neutegoma?« je pomislil Peter in si tudi sam pomagal iz gneče. Obstal je pri lovcih ob zidu na vrhu stopnic. Nekateri so kadili, drugim se je v jutra jem mrazu videla sapa, kakor bi puhali dim.
Škantarjev Tomaž je po naročilu najemnikov vabil poklicne lovce na velike skupne pogone med Spodnjo in Zgornjo dolino od Korit čez Ščavnico in Rudnico in po obojih Senožetih. »Da te ne bo spet manjkalo,« je pogledal Petra, kakor bi ukazal. Peter stricu ni mogel ugovarjati. Vpričo vseh je obljubil, da pride.
Zarja je pordečila oblake in zasnežene vrhove gorá. Ljudje so se razšli izpred cerkve. Hribarjevega Petra sta spremljali proti domu skaljena misel na Tkalčevo Jerco in pa skrb, kje naj dobi do velikega pogona poklicnemu lovcu primerno puško. Spomnil se je, da ima Vencelj na Bistrici polno stojalo lovskih pušk. Morebiti mu posodi katero. Popoldne stopi do njega.
Izza Jelovice je vzšlo sonce. Bilo je veliko in ni slepilo. Mirno je mogel Peter gledati vanj. Grelo pa ni nič.
Na Bistrici so minile pete litanije. K blagoslovu so fantje dolgo potrkavali. Bronasti glasovi so se razlivali preko lesenih streh. Pribrneli so tudi v prostorno sobo v gradu in predramili višjega gozdarja Venceljna Hrubečko. Ob gorko zakurjeni peči je bil po kosilu zadremal. Na široko je zazdehal, počasi vstal in se pretegnil. Pomencal si je oči, navihal brke in pogladil brado. Spomnil se je bil sinočnjega večera. Preživel ga je bil v gostilni Pri mostu. V veseli druščini, tudi žandar Kranberger je bil vmes, so si pripovedovali, kako znajo Bohinjci svoje prepovedane love skriti in tajiti. Najbolj všeč mu je bil tisti, ki pred sodnikom kar nič ni hotel govoriti. Bil je oproščen. Ko so ga pa vprašali, kako je opravil, se je pohvalil: »Tiha beseda je zmogla.« Kranberger je molčal, kakor bi bil sam prizadet. Pil je malo več, kakor je imel navado. Domov grede je pa Venceljnu povedal, kako je bil njega Hribarjev Peter že dvakrat spazil v Ukancu in na Ovčariji. Pa da mu bo že še vrnil. Vencelj se je skoraj na glas zasmejal: »Tri sto kosmatih medvedov. Je že res, da mi je bil fant vedno všeč. Da jih ima pa Peter toliko za ušesi, bi mu pa ne bil prisodil. Kranberger je pa neumen voliček. Kakor kaže, ga bo Hribarjev učil voziti. Če se mi ponudi priložnost, ga mu pomagam navezati v jarem in napreči v ojnice. Mu že pokaževa zganjati nemščino v Bohinju.«
Na obilen kup žerjavice je znova naložil za grmado visoko polen: »In če bi bila za vse drugo naša gozdarska služba za nič, je dobra zato, ker drv nič ni škoda. Posebno v Bohinju ne, ko so tako daleč od sveta.« Natlačil si je najdaljšo pipo in si jo z živim ogorkom prižgal. S police je pa vzel Brehma, nemško pisano knjigo o življenju živali, zvezek o martinčkih, kuščarjih in kačah. Bral je o njih in gledal naslikane, kakor bi mu bilo dolgčas po živih, ki jih že od zgodnje jeseni ni več videl. Poskrili so se bili v zemljo in otrpnili: »Hm.« Pljunil je v žaganje in potlačil s prstom tleči tobak: »Čez poletje pa moram res dognati, koliko zvrsti martinčkov in zelencev se sonči po ograjnih zidovih okrog vasi in po gorah okrog Triglava.«
Zunaj se je oglasil težak korak. Nekdo je obstal pred vrati in nerodno potrkal. »Noter!« je glasno ukazal gozdar. V oblake tobakovega dima je stopil Hribarjev Peter: »Dober dan!«
Vencelj se je začudil: »Ti o vuku, vuk iz lesa. Pravkar seni bil mislil nate. Bog daj, Peter. Kar prisedi in si ga natlači.« Vencelj je položil na klop poln mehur tobaka.
»Pa ste kaj dobre volje danes,« je sédel Peter in položil klobuk poleg sebe.
»Sem. Pa prav zavoljo tebe. Kranberger se priduša, da te bo na meh odrl. Tri sto kosmatili medvedov.«
»Kdo bo koga, se bo od zadaj videlo.« Peter je vzel čedro iz žepa.
»Kaj? Ti si upaš križati pota cesarskim oblastnikom?« Hrubečka je narejeno grozeče dvignil porcelanko visoko nad glavo.
»Za poštenost domačega dekleta si upam priti navzkriž s samim hudičem.« Peter je na rahlo udaril s pestjo na klop poleg sebe.
»Pa če bi jaz za kakšno brhko Bohinjko pogledal?« Vencelj se je zravnal in pomežiknil lovcu.
»Vi ste pa že kakor naš in veste, kaj je prav. Saj le vse preveč dolgo odlašate.« Peter si je prižgal tobak. Skozi dim pa je pozorno opazoval prezgodaj osivelega moža. Ni prezrl, kako je kakor grenak spomin mračna senca hušknila čez njegov poraščeni obraz. Vencelj se je zdajci obrnil proč in to pot pljunil kar na tla. Kakor mimogrede je povedal: »E, Peter, Peter. Po Frančkih in Jerčkih in Kristincah rada glava boli. Le glej, da se kam nerodno ne zaniedeš. Saj si že kdaj slišal večáti zajca v zanki. Rešil bi se rad, pomoči prosi, pa kliče v zmedenosti le svoja najhujša sovražnika, lisjaka in kuno, namesto da bi tvegal sunkovit odskok, odtrgal zadrgo in zbežal daleč proč.« Vencelj je vstal, se sprehodil in zapel:
»Oj, le šumi gozd zeleni,
senčni gozd na tujih tleh.«
Kakor bi se bil spomnil, da ni sam, je prenehal sredi kitice, se zasmejal in spregovoril, preden se je Peter utegnil začuditi: »Lepe so vaše pesmi.« V isti sapi je nadaljeval: »Pa kako da mi nisi nikoli omenil, da žandarju nisi po volji?«
»Mi nič kaj ne diši, priti v precep cesarskih ljudi. Preveč trobite vsi v en rog.« Peter se je ponorčeval, Vencelj je pa zares zrasel:
»Golida bohinjska!«
Dovolj je imel Peter opraviti, preden ga je pogovoril. Za kazen pa je moral natančno povedati, kako sta se srečala s Kranbergerjem v Ukancu in na Ovčariji. Hrubečka se je smejal, da se je ob kolena tolkel: »O, tri sto kosmatih medvedov pa dve kruljavi lisici, zraven pa še en osmrajen dihur.«
Tedaj je zunaj nekaj poplazilo vrata, nagnila se je kljuka in v sobo je skoraj telebil čvrsto zraščen črn jazbečar. Sam je za sabo tudi zaprl. »Črt! Škoda, da si zamudil. Še ti bi se krohotal,« je ogovoril Vencelj svojega psa. Črt je zalajal, kakor bi ga razumel.
»Dobro imate izučenega,« je pohvalil Peter gozdarjevega ljubljenca.
»Tudi tebi priskrbim takega.«
»Najprej bi potreboval puško na zrna.« Peter je bil kar vesel, da je tako lepo nanesla beseda.
»Komu drugemu pravi, da nisi že prej hodil na lov.«
»Seveda sem. Kdo pa ni,« je priznal Peter.
»Kakšno divjad si nazadnje ustrelil?«
»Ruševca v Planini na Kraju. Prav tisto jutro, ko se Je rajni Bitenc ponesrečil. Še nerodno mi je bilo, ko je Tkalec v Ukancu opazil krvavo liso na vreči. Pa se nisem hotel izdati.«
»Boštjan naj sam nase pazi. Saj je dober človek, le včasih ga pičijo muhe. Pa tebi menda ne bo nagajal, če sta z Jerco prijatelja.«
»Sva in nisva.« Peter se je spomnil, kako naglo in brez besede je odšla zjutraj Jerca pred cerkvijo od njega. Hrubečka je opazil, da mu nekaj ni prav. Ni maral siliti vanj. Preobrnil je pogovor: »Tak, imaš še vedno staro očetovo puško? In z njo si nazadnje ustrelil skarjevca. Sama dobra znamenja.«
»Vi pa tudi vse veste,« se je začudil lovec.
»Vsega ne. Marsikaj pa. Pa je bolj prav, če ljudje •Mislijo, da ne vem.« Vencelj je prinesel s starodavnega stojala, okrašenega z jelenjim rogovjem in merjaščevimi čekani, dvocevko: »Bi ti bila tale všeč?«
»Bitenčeva je.«
»Da, njegova —. Vzemi jo. Dal mi boš zanjo manj, kakor sem jaz plačal Katri. Saj toliko res ni vredna. A razjezilo me je, ko je nekdo, ki ima vsega čez glavo, hotel izvabiti od nesrečne vdove še dobro orožje pod nič. Pa večkrat se oglasi. Ti ne bo v kvar.« Vencelj je spet segel po debeli knjigi in sédel nazaj k peči. Lovčeve zahvale pa kar nič ni maral slišati.
Na hodniku je Peter postal in slišal, kako je Vencelj zapel: »Kde domov muj.«
Vso pot do doma je Peter premišljeval življenje bradatega gozdarja. Samo rahel tuj naglas ga je še izdajal, da je daleč na severu doma. Vedno se je delal, da mu je všeč v Bohinju, v resnici pa se mu je tožilo po domu. Hudo ga je moralo nekaj prizadeti: »No, saj. Sicer bi tako dober ne bil.« Petru je bil Vencelj uganka, ki se je pa začela že razvozlavati. Tako se je bil lovec zamislil, da tudi na Bukovem ni stopil v gostilno, čeprav se je bil namenil spiti kozarec vina. Na mostu pri Svetem Janezu je začutil na roki prve snežinke. Ozrl se je v nebo. Gore so bile vse zatlačene z oblaki: »Zapadlo bo.«
Čez noč je sneg pobelil Bohinj.
V Jereki pri Sv. Marjeti je bilo odzvonilo jutro je angelovo češčenje. Na ravnem je ležalo dobro ped snega, v višinah se ga je bilo naletelo več. Divjad je pokazala vse križem svojo sled. Zajci so si do stogov razhodili kar steze. Lisjak je čez polje hodil v ravni črti in je stikoval za hrano največ ob vodi. Z jerekarske strani so prešli trije srnjaki čez pot v Ščavnico. V Rudnico je pa gamse prignala že zadnja burja.
Lovci so se zbrali v Kotu pod Babno goro. Iz Zgornje doline in s Koprivnika so bili prišli prav vsi. Iz Bistrice pa je manjkal samo Arh. Se je bil čez nogo nekaj povozil.
Povabilu na skupne bohinjske pogone med Spodnjo in Zgornjo dolino sta se bila odzvala tudi gospod kanonik, prejšnji selški župnik, in pa okrajni glavar iz Radovljice. Že prejšnji dan pred kosilom sta se bila pripeljala skozi sotesko. Bila stal gosta v župnišču in sta domača dva gospoda, župnika in kaplana, popoldne pri taroku pošteno obrala.
Psi so bili vsi oprčeni, ali vsaj po dva in dva zvezana skupaj, le jazbečar Črt, ki je ubogal svojega gospodarja kar na pogled, je hodil prost naokoli.
Lov je vodil Vencelj. Dolg lovski rog mu je nihal ob boku. Bistriške gonjače in pse je pustil na Savskem mostu in naročil Strgarju, kako naj jih porazdeli. Poklicne lovce in gonjače iz Zgornje doline je pa podredil Škantarjevemu Tomažu. Ukazal mu je, naj tudi njegovega psa Črta uvrsti med svojo pasjo tolpo. Kako naj poganjata, se je bil pa Vencelj s Strgarjem in Tomažem že v nedeljo dogovoril.
Tomaž je odpeljal gonjače, da zastavi pogon, lovci so pa odšli po kolovozu v Babno goro. Zadnji je hodil na gozdarjev ukaz Hribarjev Peter, pa bi bil dokaj rajši ostal spodaj. Na vrhu je gozdar ustavil vso lovsko tovarišijo. Razložil je potek pogona, razdelil stojišča in zahtevni, naj se vsak strogo ravna po njegovih navodilih: »Če morebiti komu ni povsem prav,« je končal Hrubečka, »naj pomisli, da imajo sam presvitli cesar zjutraj ob pričetku lova svojemu osebnemu lovcu, ki je zn ves potek in uspeh odgovoren, kakor danes jaz, navado reči: Heute sind Sie Kaiser! Danes ste vi cesar,« je prestavil Vencelj za tiste, ki niso razumeli nemško, kar koj sam tudi na slovensko.
Razšli so se vsi dobre volje. Petra je Vencelj pridelil glavarju, sam pa je spremljal gospoda kanonika. Mehak sneg je dušil korak. Vse naokrog je postalo tiho, kakor bi ne bilo žive duše v Ščavnici, le spodaj nekje je zacvilil pes. Najbrž je bil preveč nepočakan, pa ga je izmed gonjačev kdo strahoval.
Glavar in Peter sta obstala na dokaj odprti stečini. Skozi obletele krone redkega bukovja so vsenaokrog blestele v prvem zimskem soncu zasnežene gore. Z drevja se je pričelo usipati ivje. Iz dimnikov po vaseh se je dvigal dim naravnost proti nebu. Dan je bil brezvetrn in za lov kakor nalašč.
Z vrha Ščavnice se je mogočno oglasil Venceljnov rog. Globoko ob Savi se je odzval Strgar. Tomaž je pa stal na sredi Češniškega polja. Sunkoma je zatrobil na rog »tra, tra, tra,« da je gonjače in pse kar samo vzdignilo v pogon. Visoko zravnan, kakor vojskovodja, ki je poslal svojo vojsko v napad, je privzdignil daljnogled k očem. Poiskal je Hribarjevega Petra. Kar dobro se mu je zdelo, da je prav njegovega nečaka, čeprav še novinca, izbral Vencelj za spremljevalca glavarju. »In fant se na stojišču dobro drži, kakor je videti. Se bo naredil, se bo; v moji in Venceljnovi šoli.«
»Fit, fit, fit, fiuu, fiuu, fiuu,« so vzdolž vsega pobočja požvižgavali gonjači psom in jih izpodbujali, naj pridno iščejo.
»Pok,« je odjeknila prva puška. Streljal je glavar. Tomaž je videl, kako je Peter pobral lisjaka: »Seveda. Izmuznil bi se bil rad, prevejanec, pa je bil že prepozen.«
Pod Senožetmi so se oglasili psi. Dvignili so zajca. Tekel je po planji naravnost proti vrhu. V sredi hriba nekje so psi izsledili srnjake. Proti Koritom so zalajali dvojni hkrati. Poprej gluha Ščavnica se je sprevrgla v en sam vrisk, v divje tekanje sem in tja, v smrten strah in krvoločno odprte pasje gobce. Vmes pa so pokale puške. Tomaž je slišal pasji lajež kakor oddaljajoče se in čimdalje bolj pojemajoče zvonjenje, ki je pa znova naraščalo in upadalo, dokler ni popolnoma utihnilo in so rogovi razglasili konec prvega pogona in sklicali lovce, gonjače in pse na vrh Senožeti. Hribarjev Peter je prinesel z glavarjem lisjaka in zajca. Tudi drugi so uplenili dokaj divjadi. Celó srnjak je bil vmes. Vencelj je bil s prvim pogonom kar zadovoljen.
Po kratkem oddihu in okrepčilu so se gonjači in lovci spet razšli. Glavarju je Vencelj določil stojišče na spodnji skali pod Rudnico. Dolgo sta čakala s Petrom, preden so se oglasili rogovi. Psi so gonili na vse strani, le proti njima ni hotela priteči nobena živad. V senci je postajalo obema že kar mraz, na sonce se pa nista smela premakniti zavoljo svoje in drugih lovcev varnosti. Vsega naveličana sta že težko čakala, kdaj Vencelj odtrobi pogon: »Saj tako nič ne bo.«
»Hov, hov, hov,« se je nizko pod njima oglasil Črt. Skozi grmovje je v rahlem diru pritekla težka in rejena srna. Peter jo je prepoznal za staro jalovko, ki se je že dolgo znala umikati odstrelu. »Streljajte!« mu je šepetaje ušlo, kakor bi mu ne bilo smelo. Počil je strel m se gromovito razlegel po Izgarjih. Peter je bil pocenil in videl pod oblakom po smodniku zaudarjajočega dima, da je srna padla, se spet dvignila in opotekla, še enkrat padla in spet vstala in v diru zbežala navzdol proti polju: »Zadeta je,« je ugotovil Peter. »Stopite za njo, da predaleč ne zaide in da jo psi ne načno,« je ukazal glavar.
Na strelu je Peter koj opazil po snegu razpršeno dlako in tudi že svetlordečo penasto kri. Po sledi je počasi pribevskal Črt. Lovec je psa ujel in ga otvezel na vrvico. Počasi sta šla za srno. Krvave lise v belem snegu so jima kazale pot.
Peter se je kar začudil, da ni našel srne ob robu gozda. Pogledal je mimo leskovih grmov po sledi naprej in videl, da leži srna za pol streljaja daleč od Tkalčevega stoga. »Mrtva bo,« je sodil, pa je vendar pripravil puško za strel in se počasi bližal. Srna je bila pa še živa, le vstati ni mogla. Dvignila je glavo in s široko odprtimi očmi pogledala psa in človeka. Črt je priskočil in jo prijel za nogo. V smrtnem strahu je srna trikrat zapovrstjo presunljivo kriknila. Peter je potegnil iz nožnice lovski nož in urno pokleknil v sneg. Prijel je z levico zastreljeno srno spredaj za glavo tik pred očmi, ji nategnil vrat in jo z desno zabodel v zatilnik. Srna se je stresla in obležala mrtva.
»Le kako moreš biti tak.«
Naglo, kakor bi ga bil zbodel s šivanko, se je Peter obrnil proti Tkalčevemu stogu. Ob brani, obdevani do polovice s turščino, je stala Tkalčeva Jerca in nejevoljna gledala Petra.
»O, Jerček!« Peter je bil presenečen. Šel je k dekletu: »Kaj pa ti delaš tukaj?«
»Po turščično slamo za živino sem prišla. Kaj ne vidiš samotnic? Ves čas te izpod stoga opazujem. Ti pa seveda nič ne vidiš, ko si zaverovan v samo moritev.« Jerca je mrko gledala lovca.
»Jaz?« se je čudil Peter. »Zastreljeno divjad je vendar treba čimprej rešiti trpljenja.«
»O seveda,« je oporekala Jerca. »Najprej se ji je treba približati s psom in nožem in jo pripraviti v najhujšo grozo. Še sedaj slišim krik smrtnega strahu.«
»Res, bolj prav bi bilo, da sem zdaleč streljal,« je priznal Peter.
»Zakaj pa nisi?«
»Kako sem mogel vedeti, da me opazuješ.«
»Takooo —« je zategnila Jerca: »Zavoljo mene bi Prizanesel, zavoljo živali same pa ne.«
»Ne bodi vendar otročja. Je bilo tudi tako prav.« Peter kar ni mogel razumeti dekletovega razburjenja: »To je vendar moj poklic.«
»Najlepši ravno ni. Sicer pa meni nič mar.« Jerca se je obrnila in pričela nakladati turščino.
»Naj ti malo pomagam,« se je ponudil Peter.
»Ne. Imaš še sedaj krvavo roko.«
»Kakor hočeš.« Peter se je obrnil. »Kdo se bo prerekal,« je rekel sam zase.
Jerca pa je ujela njegove besede in prisekano odgovorila: »Se tudi treba ni.«
V Tkalčevem stogu pod Izgarji je šumela turščina, za pol streljaja daleč je pa Hribarjev Peter iztrebljal ustreljeno jalovko.
Rogovi so odtrobili pogon. Po strmini navzdol je prišel okrajni glavar. Sam je prinesel lisjaka in zajca. Prav takrat je Jerca pretegnila samotnice. Na Petra in glavarja se še ozrla ni. Glavarju se je čudno zdelo, ko je vendar po gazi videl, da je bil lovec prej pri dekletu. »Kaj sta se mar kaj sporekla?« je vprašal.
»Nekaj se je vtikala v lov, pa ji nisem mogel dati prav.«
»Brhko dekle pa je,« je gledal glavar za Jerco.
»Je. Pa muhasto tudi,« je bil Peter kratkih besedi.
Uplenjeno srno je Peter glavarju zanesel v bližnje župnišče v Srednji vasi. Gospod kanonik in Vencelj sta že čakala. Oba gosta sta se dobro izkazala.
Zadnjega pogona okrog miz v gostilni se Peter ni udeležil. Odšel je domov, se preobul in skuhal. Pa ni imel obstanka. Odšel je v gore.
Vrh Klanice se je ozrl na Rudnico, na Izgarje in Tkalčev stog. »Naj nikar ne misli Jerca —,« je spregovoril polglasno. Če bi ga pa kdo vprašal, česa naj Tkalčeva Jerca nikar ne misli, bi pa ne vedel povedati.
Še je sonce osvetljevalo gore naokrog. Jezero pod njim je pa nad nasutinami za Krajem že zamrzovalo. Nad nezamrzlim pa se je preletavala jata divjih rac.
DRUGO LETO
urediŠiroka svatba
urediVas ob Mostnici se je vznemirila, kakor bi bila spet zažarela pred kratkimi leti ugasla peč, ki je topila železo, ali če bi se bilo pod Hudičevim mostom prebudilo staro kladivo, ki je že davno obmolknilo. Nad sto hiš je prisluhnilo harmoniki in bronastim zvoncem. Mimo cerkve svetega Pavla so privriskali Češnjani in se ustavili na vrhu klanca. Pripeljali so se k Čudniku po Franckine bale.
S prvih sani je poskočil v novem, dolgem kožuhu starešina Špan, po materi ženinov stric, z drugih pa drug, ženinov brat, Staretov Miha. Izpod odpetega suknjiča, za katerega je bilo sukno stkano na domačih statvah, mu je pogledoval zelen žametni telovnik. Ob debelo srebrno verižico je pocingljaval velik šmarni tolar. Miha si je popravil zasrežene odganjajoče brke in zavriskal, da se je razleglo prek vse vasi daleč na jezero. Harmonika je utihnila, sosedje Brdar, Cesar in Koroščev Janez, ki so tudi vozili bale, so pa že pogrinjali od teka pregrete kobile z zelenimi kosmatimi odejami. Pod podkvicami visokih škornjic je škripal z mrzel sneg.
Harmonika in veseli vriski so sklicali otroke. Čimdalje bolj so se bližali okrašenim sanem. Klančarjev Cenek se je v jazbeca in kuno in lesketajoče kolute na komatu Španove kobile kar zaveroval. Z na pol odprtimi usti je hodil z ene strani na drugo in se kar načuditi ni mogel. Odrasli so gledali samo zdaleč.
Skrb za konje je prevzel nevestin brat Jernejček. Pred vse je postavil seno. Balarji sami pa so jim odpeli brzde in odšli v hišo.
Kaj kmalu so prinesli na starešinove sani predalnik. Da bo z licem obrnjen k hiši, ko ga pripeljejo na ženinov dom, je poskrbel Špan. Na lepo izrezljano preslico vrh kolovrata je bilo navezano okrašeno povesmo prediva. Boga je pa na svoj voz pritrdil sam starešina.
Drug je vozil težko, rožasto skrinjo. Posteljnino so naložili na tretje sani. Za dva voza je bilo pa še kuhinjske in gospodinjske opreme.
Vozovom so se čimdalje bolj bližali fantje iz domače vasi. Prišli so oprezat za petim kolesom. Nevesta je bila posebej naročila Hribarjevemu Petru, da bo užaljena, če ne izmaknejo petega kolesa. Le kje bi utegnilo biti skrito? Pogledali so pod predalnik, se prepričali, da je skrinja zaklenjena, odprli so miznico, stikali zavoljo lepšega okrog posteljnine. Hribarjev Peter pa je stopil na zadnje sani in dvignil škafe iz čebra. Na dnu se mu je zasmejalo peto kolo, velik hleb visoko pečene pogače. Ob glasnem odobravanju vseh gledalcev so fantje veseli odnesli svoj plen.
Iz hiše je prišla nevesta s polnim rešetom narezane pogače. Prišla jo je delit vsem od kraja. Še siliti je morala nekatere, da so jo vzeli. Žmitka pa je naprosila, da je tik za njo hodil s kozarcem in vrčem in natakal vino.
Veter je razgnal oblake in v Bohinj je pogledalo popoldansko sonce, kakor bi bilo radovedno, kakšne bale je naredil skrbni gospodar Jernej svoji brhki in najstarejši hčerki Francki, ki jo izmed otrok prvo daje od hiše.
Tri rešeta pogače je razdala Francka. Revni otroci so proti zadnjemu dobili vsak še en kos. S praznim rešetom se je vrnila v hišo, kjer je ob obilno obloženi mizi Čudnik gostil ženinove sorodnike in sosede. Starešina je vedel, da je prišel čas odhoda. Videl je skozi okno, da Jernejček že brzda konje. Vstal je, dvignil kozarec, nazdravil gospodarju in se mu zahvalil. Prijel je nevesto za roko: »Pojdiva, Franca!« Stopila sta čez vežni prag prav takrat, ko je Čudnica pred hlevom z blagoslovljeno vodo kropila lepo cikasto kravo, ki jo je na novo vrv za rogé otvezeno vodil iz hleva Jernejček, bodoči gospodar. Tomaževčev Lovrenc jo popelje za Franckinimi balami na njen novi dom k Staretu v Češnjico. Ob prvem vozu je stala praznično oblečena Zetkova Johanca, dekletce, ki še ni hodilo v šolo. »Kaj boš ti sedla na bale?« je prijazno povprašal Špan otroka. Deklica je samo prikimala. Starešina jo je pa dvignil in posadil na vrh predalnika. »Trdo se primi, da ne omahneš!« je še opomnil, vzel s sani težek bič in ga podal nevesti: »Pa poženi v božjem imenu!«
Sonce se je odbijalo od blestečega snega in slepilo pogled. Francki je postalo čudno tesno v grlu. Naredila je z bičem v razhojen sneg pred kobilo križ in si morala dokaj prizadejati, da je mogla razločno izreči: »Bog in sveti božji križ.« Stopila je nazaj k sanem in prijela za voj. Še tesneje jo je stisnilo za grlo: Komaj komaj je glasno pognala: »Hi!« Kobila je pretegnila. Zapeli so zvonci. Francka je pa naglo izročila bič in voj starešini. Nič več se ni mogla premagati. Milo se ji je storilo. Zajokala je. Pritajeno ihtenje pa je utonilo v poskočnih glasovih harmonike, v glasnih vriskih in v smehu in trušču ob zadnjem vozu. Koroščevemu Janezu se je bilo posrečilo za Franckine bale izmakniti še petelina z grede. Dvigal ga je visoko nad glavo. Petelin je pa kikirikal, da so se v vrišču skoraj konji plašili. Svatovsko veder je vzel Špan Zetkovo Johanco z voza in postavil otroka pred nevesto: »Nič ne vekaj, Francka, in vesela bodi petelina, dobrega znamenja. Kakor kaže, boš ti hlače nosila.« Francka se je skozi solze nasmejala.
S Čudnikovega dvora je odzvonilo pet sani bal. Zadaj pa je debelo nabijal velik kravji zvonec. Visoko je nesla cika z zelenim vencem okrog rog ovito glavo in se prestopala, kakor bi vodila rejen trop s planine.
Ob cerkvi svetega Pavla so balarji morali ustaviti. Fantje so jim zavrli. Debel smrekov hlod so bili zavalili prek globoko izvožene gazi. Na obeh konceh ga je opiral odmetan zmrzel sneg. Za vatel svetlobe je bilo med sanincem in lesom. Zgoraj na snegu je stala na sren postavljena majhna miza. Na njej pa Štefan vina s kozarci. Starešina se je naredil hudega in ugovarjal, da morajo biti po cesarskih postavah ceste proste. V imenu fantov se je pričel prerekati s Španom Hribarjev Peter. Da ne oporekajo cesarju, še manj pa deželi, je povedal. Da pa ne morejo odstopiti nikomur na ljubo od stare fantovske pravice, po kateri smejo pobirati tovornino od bal, posebno če jih odpeljejo iz vasi in če so tako bogate, kakor jih je Čudnik dal narediti svoji brhki hčerki Francki.
Špan je pohvalil sklicevanje na postavo, utrjeno v domačih šegah. S srebrnim denarjem si je odprl zavrto pot. Hribarjev Peter je napil starešini, potem pa zapovrstjo še vsem drugim. Veter se je na rahlo poigraval s krivcem za njegovim klobukom. Koroščevemu Janezu je nehote prišlo na misel: »Ni čuda, da ga Jerca rada vidi.« Prijel je lovca za zeleni našiv na rami, pomežiknil in skoraj šepetaje vprašal Petra: »Kdaj pa k tebi pripeljemo bale od Tkalca?«
Prijazno mišljeno besedo je Peter sprva vzel za nagajivo. Zmedlo ga je. Preveč je nagnil Štefan in vino se je razlilo čez rob kozarca. Kar nejevolja ga je obšla. Napil je Janezu in mu iz oči razbral: »Ne, nič ne vé, da z Jerco že od adventa, od takrat izpod Izgarjev, nisva govorila.« Odgovora ni hotel ostati dolžan, izdati se pa tudi ni maral. Hudomušno se je nasmejal: »Kam naj bi z balami in ptičko, če pa še gnezdo ni spleteno in niti grm ni izbran?«
Janez je izpil in poprijel besedo: »Seveda, če na lastno streho misliš —«
Petru je bilo nerodno, da je Koroščev njegov izgovor razumel kot resen odgovor. Pritrditi mu ni kazalo, tajiti pa še manj. Jasni besedi se je ognil z izrekom, ki ga je bil slišal pri vojakih od prijatelja Franceta Žurge, doma iz Toplic na Dolenjskem:
»Dober je dom’k, če ga je le za bob’k;
kdor ga pa nima, pa za njim kima.«
Urno se je obrnil in odšel napivat še Tomaževčevemu Lovrencu, ki je peljal kravo za balami.
Spredaj so bili fantje odvalili zavoro in starešina je pognal. Praznično so se nesle rejene kobile z zavezanimi in okrašenimi repi. Daleč po zasneženem polju so doneli bronasti glasovi zvoncev. Vrane, ki so stikale za hrano v razbrskanih konjskih figah na zamrzli poti pod strmim Studorom, so molče odletale v goščavo Rudnice. Medlo sonce je stalo komaj še za dober seženj visoko nad robom Bukovskih gora. Mraz je spet pričel pritiskati. Fantje so odnesli mizico, izpraznjen Štefan in kozarce nazaj v krčmo. Radovedni so že bili, kako je Peter sestavil pismo za ženina.
Hribarjev Peter pa je postal nekam zamišljen. Kljub ostremu mrazu bi bil najrajši zadel puško in odšel v góre. Pa sedaj je, kar je. V kar se je dal vpreči, mora izpeljati do konca. Preveč bi se zameril Čudniku, Staretovemu Šimnu in domačim fantom, najbolj pa nevesti Francki: »Nerodno bi ji res bilo, zaslužila pa bi. Le kaj se vtika med naju z Jerco.« Peter je jasno zaslutil, da ju hoče Francka prav na svoji svatbi spet zbližati. Da bi se prijateljici ne bili vsega pogovorili, o tem niti malo ni dvomil. Seveda. Prav Jerci na ljubo naj pusti stalen kruh in lov: »Nak! Nikoli.« In sedaj naj še Koroščev Janez raznese, da misli že na svoj dom, ko mu še v sanjah kaj tako drznega nikoli ni hodilo na mar. Sicer pa —. »Lepo bi bilo in nemogoče tudi ni.« Pričel je računati. Tesati zna sam. Če bi se mu posrečilo kupiti nekaj rjuh sveta in če bi mu srenja dovolila posekati nekaj lesa: »Saj ni treba, da bi prav za Tkalčevo znašal gnezdo. Je še dokaj drugih brhkih dekličev v Bohinju.«
Peter in fantje so prispeli v krčmo. Sedli so okrog velike mize. Češnjani so prav takrat peljali bale skozi Studor. Vsa vas jih je hitela gledat. Tkalčeva Jerca seveda tudi. Koroščev Janez bi bil rad razveselil nevestino prijateljico. Zaklical ji je s sani: »Jerca! Hribarjev Peter te prav lepo pozdravlja.« Ni se mu zahvalila. Zardela je, se obrnila in odšla: »Seveda. Še norčeval bi se rad iz mene. Če misli, da bom jaz tiščala za Petrom, se hudo moti.« Tudi Jerco je minilo veselje, biti družica na Franckini svatbi. Pa —. Odreči ni več mogla. Bi ji prijateljica zlepa ne pozabila.
Starešina Špan je imel prav, da je priganjal. Kar pohiteti so morali, da so pri Staretu še za dne znosili bale v zgornjico. Drug jih je zaklenil in spravil ključe, kakor je bila že od nekdaj navada.
Po večerji sta drug in ženin odšla na nevestin dom po žido in šopke. Zapreči nista marala. Da pojdeta kar naravnost čez polje, ko drži sren in sveti luna, sta rekla.
Pod Srednjo vasjo je Miha zavriskal. »No,« ga je dregnil ženin in koj utihnil. Spomnil se je, da se brat in Grmova Minca rada vidita.
»Khav, kliav, kliav,« se je v Praznici zateglo oglasil lisjak. Klical je lisico. Pod podkovanimi škornjicami pa je hreščal zmrzel sneg in mraz je rezal v ušesa. Od jezera se je razleglo zamolklo bobnenje: počil je led. Za Ribnico je tekel zajec. Bledo osvetljene gore so se pa kar nekako sklonile nad stisnjene vasi, kakor bi jih hotele, kot skrbne matere nedorasle otroke, obvarovati mraza.
Pri Čudniku sta se ženin in drug hitro ogrela. Peč je bila zakurjena, kakor bi gorela grmada, in namesto z mrzlim vinom jima je nevesta postregla z vročim čajem. Miha je pravkar razmišljal, kaj bi veselega povedal, da bi poživil zatikajoči se pogovor, ko je prihitel v hišo Jernejček in v eni sami sapi povedal: »Fantje gredo. Šimen, sedaj se pa pripravi.« Edinega, šele na pol odraslega nevestinega brata je na tihem skrbelo, da bi se morebiti ženin preslabo odrezal. Šimen pa je samozavestno segel v žep irhastih hlač in pocingljal z denarjem: »V hišo naj pridejo, da se dogovorimo.«
V veži so se oglasili trdi koraki. Odprla so se vrata in vstopili so Hribarjev Peter, Hubadov Matija in Srednikov Balant: »Dober večer!«
»Bog daj!« so hkrati odzdravili Čudnikovi in Staretova dva. Čudnik je fante povabil k mizi. Matija in Balant sta sedla na klop, Peter je pa položil pred ženina popisan papir. »Šimen! Tole pisanje smo ti prinesli.«
»Danes nekam slabo vidim. Posebno kaj takega, kar mi morebiti ni povsem po volji. Se mi utegnejo črke zmešati. Bo najbolj prav, če nam kar ti na glas prebereš.« Šimen se je narejeno zaskrbljeno popraskal za ušesom.
»Ne boš nam ušel iz precepa, v katerega si sam silil.« Peter si je popravil klobuk in stopil pod luč. Delal se je hudega, ustnice pa so se mu širile na smeh. Pričel je brati z glasom, kakor bi obtoževal ženina, da je razžalil najmanj pol sveta:
»Najmlajšemu zemljaku v Zgornji dolini
Šimnu Staretu
na znanje in v vednost, v preudarek in nadaljnje
ravnanje.
Prelepa je slovenska zemlja,
je Bohinj njen planinski cvet.
Ob Starem klad'vu vas je zrasla,
ki lepše nima celi svet.
Na vrhu klanca je vzcvetela
nedolžna, mlada deklica.
Da rož'ca ne bi ovenela,
skrbela j’ fantov bratovšč’na.
Njen oča modro gospodari,
darov za hčer je dokaj zbral,
še kravo ji je bil odredil
in doto težko bo prid‘jal.
Preverjeni smo bili trdno
in tak je šel po fari glas,
da bale, dote in neveste
deležna bo domača vas.
Kljub budnemu očesu našem’
zadelo zlo nas je gorje.
Iz Češnjice Staretov Šimen
premotil mlado je srce.
Kesati zdaj se je prepozno,
se spremeniti več ne dá.
Ne damo pa pravice svoje,
navada stara naj velja.
V zlatu, srebru zdaj odtehtaj
vso našo skrb za Frančka čast.
Bog pa naj vaj’na pota vodi
in dá družin’ obilno rast.
Peter je razgrnjeno pismo položil na mizo pred ženina, ki se je čutil nenavadno počaščenega. Razvezal je mošnjo in položil na mizo tri cekine: »Ste zadovoljni?«
Fantje so bili presenečeni. Petru je skoraj ušlo, da je preveč. Razžalil bi ženina in nevesto, najbolj pa Čudnika. Hitro se je domislil pravega odgovora: »Res je dokaj, Šimen. Pa takega zaklada, kakršnega si znal poiskati v naši vasi, ne odkupiš s kupi zlata.« Peter in Šimen sta si trdo segla v roke in si povedala vse. Francka je nehote primerjala oba fanta. Oba sta ji bila všeč. Bila je uverjena, da bi se ne možila le k Staretu v Češnjico, če bi bil Hribarjev Peter zemljak. Pa kaj, ko še kočar ni. Da bi takega fanta, ki kar v pesmico zna zložiti pismo, ne dobila njena prijateljica Jerca za moža: »Naka! Ne bosta dolgo trmoglavila.« Pristopila je k ženinu: »Šimen! Še ti Petru reci, da mora priti zaplečevat. Meni se nekaj upira.«
Staretov je začuden pogledal tovariša in mu požugal: »Peter! Če mi to narediš —. Prav za prav bi te moral vabiti na svatbo.«
Peter je moral za trdno obljubiti, da pride v ponedeljek pod noč v Češnjico.
Fantje so spili vsak kozarec vina in kmalu odšli. So se dobro zavedali, da se na tak dan domači ljudje marsikaj radi med sabo pogovore, kar druge prav nič ne briga.
Kljub mrazu se je pri nekdanjem Starem kladivu pozno v noč razlegala na vasi fantovska pesem.
Pa se je mraz unesel. V nedeljo popoldne je že sonce tajalo sneg.
Traróm, traróm, tatáa, tití, tití titii, bu bu buu —.
Izpred Stareta v Češnjici so se odtrgale velike sani »bovčanov«. Harmonika in klarinet, škant in bas in še dve trobenti. Za njimi se je odpeljalo enajst sani vriskajočih svatov. Zdrveli so proti Srednji vasi, prevozili klanec pod cerkvijo v korak, pognali skozi Studor in se ustavili pred Čudnikom pri Fužini. Svatje so se zbrali pred zaklenjenimi durmi. Moški v visokih škornjicah in irhovini, starejši tudi v kožuhih, ženske pa temno oblečene in vse pokrite v bele peče. Sonce se je poigravalo na razšopirjenih grebenih in Žida je pošumevala na poškrobljenih spodnjih krilih.
Drug je stopil na prag, prijel za kovano kljuko in skušal odpreti. Znotraj se nihče ni oglasil. Miha je potrkal s pestjo na duri: »Odprite, če še ne spite. Pri nas je že davno dan.«
V veži za durmi je odgovorila teta: »Smo dokaj prej vstali kakor vi.«
»Vas je mar pri belem dnevu strah, da se zaklepate?«
»Takih že, ki pred mirni dom prihrumé kakor turška vojska.«
»Vam nič kaj prav ne verjamemo. Saj dobro veste, morebiti bolje kakor mi, da Turki še v starih časih nikoli niso mogli v Bohinj in da so se vselej na Obrnah obrnili. Od kod naj bi sedaj prišli, vas vprašam?«
Kakor je bil drug zgovoren, ni mogel tete spraviti v zadrego. Brž mu je vedela odgovoriti: »Tam od češnjiške strani, kjer dokaj zrelih je ljudi.«
»Tam smo mi doma. Pa na tisti strani smo sami kristjani.«
»Kaj pa potem tiščite v pošteno krščansko hišo?«
»Naj mar v ajdovskem stanišču iščemo nevesto za krščanskega ženina.«
»Pa ste se zmotili. Pri nas ni neveste za vas.«
»Hoho!« je oporekal Miha. »Ne boste je utajili. Tri nedelje zapovrstjo so jo s prižnice klicali. Nič se ne obotavljajte. Kar odprite.«
»Če je pa tako, naj pa bo.«
Znotraj je podrsnil zapah in duri so se odprle samo za moža široko. Miha je stopil ob stran, da je nevesta mogla prvega zagledati ženina, da bo čim več ljubezni v zakonu. Francka je oprezovala, še vedno delavno oblečena, med hišnimi vrati. Nasmehnila se je Šimnu in stopila nazaj v hišo. Ženinu so ponudili »prvo nevesto«, Čotovo Marino. Bila je našemljena. Na glavi je nosila povrhu rute tudi slamnik. Sprenevedala se je, se sladkobno smejala in namenoma kazala škrbasta usta. Govorila je, kakor bi voda tekla. Precej so se nasmejali svatje, preden se je ženin s precejšnjim darom odkrižal napačne neveste. Proti koncu so kar skoraj vsi že posegali v besedo in uganjali burke še potem, ko je Šimen že Francki podal roko. In kakor po navadi prvi pogon pokaže, kakšen bo uspeh lova, tako so se svatje po posrečenem začetku nadejali vesele svatbe. Koj pri Čudniku je začela ob dobri postrežbi Židana volja rasti. Obrazi vseh so kar zažareli, ko je stopila v hišo poročno oblečena nevesta. Ženske so se najbolj čudile bogastvu zlata na avbi. Franckin obraz pa je bil resno zamišljen. Glas se ji je zatikal, ko je prosila domače odpuščanja. Ko jo je pa mama pokropila z blagoslovljeno vodo, ni mogla več zadržati joka. Pa jo je drug Miha hitro odvedel na voz in ji pripovedoval tako vesele, da se je morala smejati.
Izpred Hudnikovih vrat je vrsto veselih svatov gledal tudi Hribarjev Peter. Videl je nevesto Francko in videl tudi družico Jerco. Z ženinom se je peljala pokrita z nizko zavijačko. Res, nejevoljen je bil na Tkalčevo. A kakor je premišljeval, mu je bila pa le bolj všeč kakor nevesta: »Ko bi Jerca le tako čudna ne bila.«
Svatje pa so drveli po dolini navzgor, kakor bi vozili s sabo vse veselje, kar ga je Bog stresel v Bohinj.
Pri poroki Francka ni jokala. Med sveto mašo je blagoslov za nevesto zbrano prejela. Iz cerkve grede ji niso nikjer zavirali. Pri Staretu seveda so bila vrata zaprta. Miha se je čutil doma. Še vse drugače je znal brusiti jezik kakor na nevestinem domu. Nazadnje je moral pa le zlepa prositi, naj odprejo poštenim ljudem. »Kdo pa je porok za vašo poštenost?« so hoteli vedeti znotraj. Pristopil je starešina in povedal: »Poroki so trije: Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.«
Duri so se odprle in ženinova mati je napila nevesti: »Sedaj si pa naša in pa Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.« Obema se je milo storilo.
Pa že so »bovčani« udarili koračnico in zavili na skedenj. Starešina je prijel teto in jo peljal za njimi. Vrgel je godcem petak, prekrižal s peto tla in odplesal tri prve plese sam s teto. In so plesali in jedli in pili in peli, da jim je sapa pohajala. Le nevesta se prvi dan ni nikoli zavrtela.
Sonce je vrglo z gorá v góre sence gora, pozlatilo vrhove in oblake nad njimi in utonilo v zaton. Čez most pri Svetem Janezu se je pa peljal na lahkih saneh, zavit v težak lisičji kožuh, Vencelj Hrubečka. Namesto puške je stiskal k sebi gosli. Pred Žmitkom pri Stari fužini je ukazal ustaviti. Poklical je Petra. Naj prisede, da gresta zaplečevat, mu je bolj ukazal kakor ga pa povabil. Zdelo se mu je pa še prezgodaj. Da počaka noči v gostilni, je rekel in naročil sebi in Petru in še vozniku jedi in pijače.
»Veš, Peter,« se je že v temi nagnil Vencelj na saneh v studorskem klancu k lovcu: »Saj me je Šimen vabil na svatbo, pa sem odrekel. Grem rajši samo zaplečevat kakor fant. Tega si pa ti kriv, ko si mi svetoval, naj si izberem kakšno brhko Bohinjko.«
»Lahko jo boste dobili.«
»Bova malo pogledala. Se mi zdi, da bo pri Staretu danes zbran kar ves cvet iz Zgornje doline.«
»Nemara res.« Peter se je nehote spomnil Jerce.
Venceljna so se svatje, posebno pa ženin hudo razveselili. Nevesta pa bolj Petra. Tkalčevi Jerci je bilo malce nerodno. A ni utegnila dosti premišljevati. Jo je Vencelj že prosil za ples. In jo je vrtil, kakor bi jo veter nosil, in jo zabaval, da se je glasno smejala. Nato je ukazal ples samo zase in za družico. In čeprav si je Peter skušal dopovedati, da mu za Jerco ni nič mar, mu vendar ni bilo prav: »Kaj, če si je Vencelj prav Jerco izbral? Prav. Saj ji privoščim. Pa naj bo gospa.« Peter se je pomešal med plesalce, nekajkrat plesal z drugimi dekleti, družice se je pa izogibal, čeprav se je bil namenil vsaj nekaj besedi spregovoriti z njo, že zavoljo neveste, Čudnikove Francke.
Kuharice so poklicale k večerji. Tudi pred godce so postavile polno skledo mesnine. Godba je utihnila. Pa Vencelj je uglasil svoje gosli in igral, kakor bi se smejal in jokal, kakor bi rajska ptičica pela in burja cvilila, kakor bi se nebesa odpirala in bi z zobmi škripalo peklo. Svatom so žlice zastajale. Družica se je pa kar nekako zamaknila.
Petru je bilo hudo. Čimdalje bolj se je odmikal. Proti polnoči ga je pa vzela tema. Vina, katerega je ženin dal postaviti fantom pred hišo poln škaf, niti pokusil ni.
Vencelj je lovca pogrešil. Ko j je uganil, kaj mu ni bilo prav: »Buča bohinjska,« se je po tihem jezil. »Sem hotel počastiti njegovo dekle, je pa golida narobe razumel. Morebiti pa res verjame, da se mislim ženiti.«
Prihodnji ples je Jerca Venceljnu odklonila. Tisto noč ni več plesala. Vencelj si je pa gladil brado in se v dlani smejal: »So že kar prav zapele moje gosli. Kar brusita se. Trmoglava sta oba dovolj. Vama bo pa zakonski jarem manj škripal.« Bil je dobre volje prav do jutra. Še družico je spet pripravil v smeh. Potem se je pa izgovoril, da mora v pisarno, in je čez Senožeti odšel domov.
Z vrha Rudnice ga je pa na daljnogled opazoval Hribarjev Peter. Skoraj bi bil prezrl košatega lisjaka, ki je prišel po stezi navzgor. Ustrelil ga je.
Vencelj je pok njegove puške prepoznal. Zamislil se je v svoja mlada leta. Če kdo, je on čutil s Petrom.
Pri Staretu so še dva dni svatovali. Zadnji so se razšli prav takrat, ko si je Hribarjev Peter v samotnem stanu na Ovčariji kuhal žgance.
Visoko gnezdo
urediV dolini si je snežnica razjedala v poledenelo ploskev razhojenega snega ozke, globoke in nerazumljivo zavite strugice, po katerih je odtekala izpod kapov na vrtove in s potov na meje. V nekatere kraje pa se je že razlila na široko, kakor bi se otroci z rekami, katere jim je prinesel Miklavž, igrali povodenj. Za v gore so si pa lovci, ki morajo marsikdaj zaviti z razvoženih potov in pregaženih stezá, še vedno obešali krpi je na oprtnike.
Jug je poškropil vasi z dežjem, zalil pota s čobodro, sprožil v gorah nekaj plazov in vrgel nizko v les nov sneg, ki pa je naglo lezel navzgor, kakor hitro ga je obsijalo sonce. Stari sneg se je spet oprijel tal in ni bilo več nevarnosti za plazove.
Hribarjev Peter ni več zdržal doma. Skrbelo ga je, če mu morda v Lakti plazovi niso odnesli kakšne družinice gamsov in pa — doma mu je venomer prihajala na misel Staretova svatba, razžarjena Jerca in norčavo vihrajoča Venceljnova brada. Z nikomer izmed obeh se ni kasneje več srečal. Jerci se je že dvakrat umaknil s poti kakor potuljen lisjak. Najbrž ga ni opazila, če ga je pa, naj ga je pa. Hrubečki je Bitenčevo zrnarico že plačal. Kaj posebnega pri gozdarju ni imel opraviti. Da bi ga pa kar tako, zavoljo nekdanjega dobrega poznanja šel obiskat: »Naka!«
Peter se je ustavil pred skalnim zaklonom na gornji strani Pršivce, snel krplje s hrbta, vrgel spodnjo na tla in nanjo še suknjič, da je sédel na suho. Prižgal si je tobak in puhnil dim proti vedremu nebu. Glasno je pristavil konec k svojemu prejšnjemu tihemu razmišljanju: »Je že vrag, če star srnjak mladico goni. Ampak, če mislita Pemec in Jerca —«
V Ogradih se je otočil kamen in se glasno trkljal po meli navzdol. Peter mu je z ušesom in očmi pazno sledil in ni utegnil več ugibati, kaj naj bi bradati Vencelj in mlada Tkalčeva Jerca mislila. Še preden se je kamen ustavil, je Peter dognal, da so ga sprožili gamsi. Stali so na kopnjavi za Debelo skalo. S sedla je bil veter odpihal sneg. Okrog petnajst da jih je, je sodil Peter. Natančno jih pa ni mogel prešteti. So se kozliči preveč stiskali med matere. Peter je zaslišal svarilne žvižge in se ni malo čudil, ko je videl, kako od obeh strani hite gamsi na sedlo.
Radoveden, kaj je tako nenavadno vznemirilo divjad, je dvignil daljnogled k očem. Videl je, kako je stara koza sunila z glavo v sredo tropa slabo odraščenega mladiča, ki se je držal ob strani. Sama se je pa vzpela na zadnje noge in pričela sunkovito zamahovati z roglji. Prav isto so storili tudi vsi drugi odrasli gamsi. S stegnjenimi nogami in z razkrečenimi kremplji se je pognal v gamse orel. Udarjal je z mogočnimi perutnicami po tropu, ki pa se pod udarci ni hotel razkropiti. Odnehati je moral orel. Široko je zakrožil nad divjačino in se kmalu spet kakor izstreljena puščica pognal v trop. Tudi to pot ni uspel. Še tretjič je poskusil in bil najbrž sam ranjen; perje je odletelo od njega. Dvignil se je visoko pod nebo, kakor bi se hotel čim bolj ogniti ostrim gamsovim rogljem, in se odpeljal prek Komarče proti Bogatinu.
Gamsi so še dolgo stali tesno stisnjeni za Debelo skalo. Niso se zanesli, da je sovražnik že res odletel. Nazadnje so pa v divjem diru zdrveli po strmini navzdol in se skrili v gosto zaraščenem ruševju.
Peter se ni mogel premagati. Šel je pogledat na kraj spopada. Ni mu bilo žal. Našel je dolgo orlovo pero, ki se pa za klobukom nič kaj prida ni ujemalo s krivcem.
Peter se je spomnil, da bo o orlu le treba sporočiti Venceljnu. Pritaknila se mu je pa čudna misel, da tisti, ki je zgoraj, kaj malo tvega, če napade onega, ki je spodaj. Če uspe, uspe. Če ne, pa odleti, kakor je orel. Gams pa ostane navezan na zemljo, pa čeprav spleza na vrli Triglava. Če je Hrubečka premotil Jerco, jo pač je: »Kaj mu pa morem? Nič. Kvečjemu kruh lahko izgubim. Toliko pa Tkalčeva vredna ni, če je taka.« Da pa on in Jerca prav za prav še nič dogovorjena nista bila, si pa ni domislil.
Peter se ni mislil vračati čez Komarčo, pa ga je kar nekaj vleklo v smer, v katero je odletel orel. Počasi se je nameril proti Črnemu jezeru. Zašel je v zamete in si je moral navezati krplje. Hoja ga je utrujala. Sledovi divjadi pa so vse njegove misli priklenili nase.
Pomol na vrhu Komarče je bil kopen. Veter in sonce sta osušila tudi že porjavelo travo. Peter je sédel in se zleknil, da je skoraj ležal. Razgledoval se je v globino pod seboj, na senožeti v Ukancu in na konec jezera. Mogočno je bobnel niže doli v skalah od talečega se snega narasli slap Savice.
Petra je grelo zgodnje pomladansko sonce. Lotevala se ga je lenivost. Hotelo se mu je zadremati, pa je blisnil zajček mimo njegovih oči, kakor bi se bil odbil sončni žarek od ogledalca. Kljub dokajšnji daljavi je Petrovo oko hitro s pazilo na oni strani jezera postavo žandarja. Bajonet se mu je bil zasvetlikal. Slutil je, da je Kranberger, ugotoviti pa tudi z daljnogledom ni mogel.
»O hudirja,« se je zdajci začudil Peter. Kar svojim očem ni mogel verjeti, pa je bilo le res. Iz Pršivce proti Orlišču je letel orel. V kljunu je pa nesel suho vejo. Peter se je tesno pritisnil k zemlji in se niti ganiti ni upal, da bi ga ostrogledi ptič ne opazil. Sledil mu je samo z očmi in še te je na pol priprl. Orel je obstal v previsnih skalah nad Savico.
Nad dve uri je Peter z vrha Komarče opazoval, kako sta orla znašala gnezdo v Orlišče. Razločil je orla od orlice. Vedel je iz knjig, da je samica za spoznanje večja kakor samec. Pozabil je na vse druge na svetu, tudi na Jerce in Kranbergerje, in bi se ne bil še naveličal, da ga ni pričelo mraziti. Navezal si je krplje in odšel po strmini navzdol. Pri Bitenčevem znamenčku se je ustavil. Oskrbeli so ga bili v spomin ponesrečenemu tovarišu lovci. Matevž je bil naslikan v dnu snežnega plazu. Iz rane na obrazu mu je tekla kri. Poleg njega je ležala puška. Iz cevi se je še kadil dim smodnika. Napis je pa pripovedoval, kdaj se je rajni lovec rodil in kdaj ga je naglo in neprevideno doletela smrt. In je prosil, naj kristjan, ki mimo gre, zmoli za rajnega očenaš. Žive pa je svaril: »V gore greš, če se vrneš, pa ne veš. Kako da kar nikoli ne pomisliš, kaj te utegne doleteti?« Peter je pomolil za pokojnega, se pokrižal in odšel po ozki stezi v dolino.
Ob strugi Savice se je ustavil. V tolmunu so se postrvi poganjale za hrano. Orlov v višavi pa ni več opazil. Odletela sta najbrž na popoldanski lov. Morebiti pil sta opazila njega in njegovo puško in sta se bala izdati svoje gnezdišče.
Za krajem na sončni strani je prezimljala srnjad. Mraz in zmrzlina sta jo precèj stiskala. Najhujše pomanjkanje pa je že prestala. Saj je leska odgnala že ábranke. Počasi in proti vetru se je Peter bližal srnjadinemu zatočišču, trdno uverjen, da se mu bo posrečilo videti živad. Najbolj je bil radoveden na srno z dvema srnjačkoma.
Naenkrat je obstal kakor pribit. Namrščil je obraz in se zagledal v pripognjeno mlado bukev, kakor bi jo hotel z očmi odlomiti. Popadla ga je jeza in kri mu je bušila v glavo. Opazil je bil srnjadi nastavljeno zanko, ki vzdigne ujeto žival od tal, da pogine v silnih mukah, če ji ni zadrgnilo vratu. Take zadrge se tudi otrok več ne reši, če ga prime. Še odraslemu utegne biti nevarna. Peter je pomislil, da bi se bil skoraj sam ujel, in je kar zaškripal z zobmi. Zamikalo ga je, da bi se skril in čakal, kdo pride pogledat, če se je kaj ujelo. Pa mu je hrana že pošla in tudi oblečen ni bil, da bi mogel prebiti noč na prostem. Ni mu kazalo drugače, kakor da je zanko snel in pogledal vse naokrog, če je še kje nastavljeno. Še dve zanki je dobil. Pri drugi je v razmočeni prsti opazil sled moškega čevlja. Natančno je pregledal odtis, ga premeril in preštel žeblje in si zapomnil celo oblike posamezne glavice, »Če te sedaj to pot ne morem, te pa zalotim drugič, kdor koli si,« je lovec togotno stisnil pesti. »Morebiti te pa sreča pamet in ti bo dovolj današnjega svarila, ko sem ti zanke pobral. Pa ne verjamem.«
Za srnjadjo Peter ni utegnil več oprézovati. Sicer pa se je gotovo umaknila iz zaklonišč, ko je šaril naokrog. Spravil je zanke v oprtnik in se vrnil na razvoženo pot.
Jezero je na rahlo trepetalo v vetru. Ob izlivu Savice je ribarila jata rac. Peter se jim je tako približal, da bi bil lahko streljal, pa ni imel čolna pri roki, da bi mogel plen tudi pobrati. Da bi pa zaplaval v ledeno mrzlo vodo: »Naka!« Rajši ves dan nič ne je.
Pod cerkvijo pri Svetem Duhu je sredi poti spet obstal, tako naglo, kakor bi bil zagledal gada pred seboj. V na pol trdem snegu je opazil sled istega čevlja kakor pri zanki v Ukancu. Sklonil se je in gledal in meril in se trdno prepričal, da se ne moti. Kakor se mu prej ni nikamor mudilo, se je sedaj bolj podvizal. Bal se je, da bi mu vozovi in živina, ki jo bodo pod noč gonili napajat, ne zbrisala sledi.
Do Svetega Janeza je skoraj pritekel. Neznansko je bil radoveden, če bo sled zavila na most ali v Spodnjo dolino. Precèj se je zamudil, preden je dognal pravo. Zazdelo se mu je, da je podoben psu, pred katerim je zajec napravil najbolj zavito zanko, potem pa daleč odskočil in svojemu zasledovalcu ušel iz sledi. Privoz in lesene mostnice so bile kopne in le s težavo je svojega zasledovanca presledil še na most. V snegu na senčni strani Vrtovina pa nikjer več ni mogel opaziti odtisa znanega podplata. Dvakrat se je vrnil nazaj, preden se je spreumel, da je tisti, ki ga išče, res prišel na most, se naslonil na ograjo in se najbrž razgledal po jezeru, da se je potem vrnil po prejšnji poti in zavil v Spodnjo dolino. Zaslutil je, da hodi najbrž po Kranbergerjevi sledi. Saj, seveda. Kako da se ni takoj domislil. Čevelj, ki ga sledi, ni bil nakovan v Bohinju. Da bi pa žandar nastavljal divjačini: »Naka!« Ni mogel verjeti, še manj pa si je znal razložiti sled.
Postal je na mostu in si prižgal čedro: »Nič!« Nejevoljen sam nase je udaril s pestjo po ograji: »Čeprav sem počitka potreben, pojdem po sledi, dokler ne doženem uganke do konca.«
Hodil je počasi in preudarno, da bi se spet kam ne zaletel. Na Polju je sled vodila v krčmo. Spil je požirek žganja in zvedel, da je bil vse popoldne edini gost pred njim Kranberger. Ob sončnem zahodu je videl zadnji odtis žandarjevega škornja pred pragom orožniške postaje. Potajil se je, kakor bi bil samo slučajno prišel mimo. Za angelovo češčenje kasneje je pa že potrkal na vrata Venceljnove sobe.
»Noter!« se je oglasil Hrubečka, hkrati pa je znotraj zarenčal tudi jazbečar Črt, pa se je koj umiril, ko je Peter odprl vrata.
Vencelj se je utrujenemu lovcu začudil, da bi mu bil kmalu pozabil odzdraviti. Hkrati ga je zaskrbelo, če se ni dogodila spet kakšna nesreča. Povabil je Petra, naj sede. Natočil mu je brinjevca in ponudil tobaka: »Tak, si le po dolgem času spet prišel k meni!«
Peter je začutil v Venceljnovih besedah grajo, pa ni spremenil obraza. Pokazal je na pero za klobukom: »Zavoljo orlov sem prišel in pa zavoljo zank.« Položil je vse tri strune na klop.
Kakor bi bil odsekal, je bilo konec nesporazumljenja. Skrb za divjačino je razpredla odkritosrčen tovariški razgovor. Da Peter orlov ne bo streljal, sta se domenila. In na zankarja naj skrbno pazi. Glede žandarja bo pa že Vencelj pozvedel.
Pogovor se je iztekel in v sobi je postalo mračno. Peter je vstal in hotel oditi, pa ga je Vencelj prijel za roko in mu pogledal naravnost v oči: »Peter! Zakaj te zadnje čase ni bilo nič k meni? Celó izogibal si se me.«
Peter je umaknil pogled: »Nikar ne zamerite, če se vam je zdelo kaj narobe.«
Vencelj je zrasel: »Narobe, narobe! Tebi ni bilo nekaj prav. Zavoljo Jerce. Pa me napak sodiš.«
»Le vi mene premalo poznate,« je ugovarjal Peter: »Za dekletom, ki rajši drugega vidi, ne bom nikoli silil. Predobro vem, da se ljubezen ne dá izprositi, še manj pa izsiliti.«
Venceljnu se je obraz pomračil. Odmaknil se je od Petra in pogledal po sobi naokrog, kakor bi lovil misel, ki mu je pravkar ušla. In ko jo je ujel, je dvomil, ali naj bi jo zaupal poštenemu bohinjskemu lovcu ali ne. Zavedel se je, da je fantu na Staretovi svatbi prizadejal krivico. Ne namenoma, pač pa iz razposajenosti. Peter niti ne taji ne, da Jerco rad vidi. Jerca pa ima lovca še bolj rada, samo pokazati se boji, ko se v planinah tako rado kaj narobe naredi. Dvoje poštenih src se išče. Le kaj se je bilo treba njemu vtikati vmes. Pa prav njemu. Kakor bi sam ne bil dovolj bridkega skusil. Odvrgel je vse pomisleke in spet stopil k Petru, ne več kakor k človeku, ki je od njega odvisen, pač pa kakor k prijatelju: »Peter! Kako prav si povedal, da ljubezni ne moreš ne preprositi, še manj pa izsiliti. Jaz mlad tega nisem vedel. Preveč sem vase zaupal. Zato me pa tepe. Heda me ni vzela iz srca; zavoljo službe me je. Pa še naše vere in naše krvi ni bila. Sedaj živi z drugim. Prav tako obleko nosi kakor Kranberger, le da je za par zvezd višji.«
»Kaaaj?« se je začudil Peter. »Vi da ste oženjeni?«
»Pa nikomur ne pravi. Tebi prav gotovo nikoli ne bom pretekel pota, najmanj pa pri Jerci.«
»Nápak sem vas sodil,« se je Peter opravičil.
»Me je redko kdo v življenju prav.« Gozdar je malomarno zamahnil z roko.
»Rad verjamem.«
Vencelj se je spet pričel ukvarjati s tobakom in pipo: »Imaš pa prav, Peter. Za ljubezen nikdar ne berači. In gnezdo si znesi tako visoko, da ti nihče ne bo mogel gledati vanj. Ali pa rajši nič. Sicer si pa sam dovolj moder. Te je koj v mladih letih življenje dovolj trdó prijelo.«
Peter ni vedel nič odgovoriti. Ločila sta se. Lovec je odšel kar za vasjo naravnost na savski most, cesarski višji gozdar pa z orlovskim peresom na kučmi po sredi vasi v gostilno Pri mostu, da poprime tam sled za Kranbergerjem, kjer jo je opustil Peter.
Vencelj se ni zmotil. Žandar je že pil svoj kozarec vina. Koj ob pozdravu se je izdal, da čaka na višjega gozdarja. Brž mu je začel pripovedovati, da je hodil čez dan po Ukancu in da je dognal, kako zapriseženi lovci malomarno pazijo na divjačino. Vencelj ga je poslušal in mu včasih celo nekako pritrdil. Kranberger se je razvnel: »Posebno Hribarjev Peter. Odstaviti bi ga bilo treba. Zanke ima nastavljene v lovišču, pa jih ne vidi.«
»Ne morem verjeti,« je Hrubečka zagovarjal Petra in izvabljal njegovega nasprotovalca na čimdalje spolzkejša tla.
»Ne morem verjeti,« se je na skrivaj muzal gozdar.
»Res,« se je veril žandar. »Sam sem videl.«
»Zanke? Koliko pa?« Vencelj je po strani pogledal razvnetega žandarja.
»Eno samo. Pa jih je gotovo več.«
»Zakaj je pa niste sneli? Prav za prav bi jo morali. Taka zanka je tudi ljudem nevarna.«
Žandar je začutil očitek, pa se je brž izgovoril: »Zato je nisem, ker se mi je zdelo, da boste dvomili, ali je res nastavljena.«
»Kako ste prav zadeli mojo misel. Res se mi zdi, da ne veste prav.«
»Za liter vina stavim. Jutri pa pojdiva pogledat.« Kranberger je pomolil Hrubečki roko. Vencelj je udaril. »Velja. Pa vino kar nocoj plačajte.«
»Tisto pa ne. Stavo izgubite vi.« Žandar je bil tako trdno prepričan o svoji zmagi, da se je glasno zasmejal. Gozdar pa je položil na mizo tri jeklene strune: »Morebiti je med temi tremi katera izmed tistih zank, ki ste jo videli? Natančno poglejte, ko so vse tri iz istega blaga.«
Kranbergerju je sapo zaprlo. Zavedel se je, kako ga je Hrubečka zvabil v past. Skušal je oporekati: »Vi veste —«
»Seveda vem,« se je smejal Vencelj, »ko mi je Peter vse povedal. Prav do praga vas je sledil. Zares je lovec, kakor malo takih.«
Da bi čimprej zabrisal svojo osramotitev, je Kranberger brž poklical vino. Komaj je točajka dobro postavila kozarce na mizo, je vstopil stražmojster. »Kórenc, kar prisedi! Boš pomagal stavo piti.«
Kranberger se je na rahlo prihulil kakor pes, če zavihtiš bič nad njim. Ustrašil se je predstojnika, ko ni snel nevarno nastavljene zanke.
Kórenc je prisedel in vprašal: »Kdo pa je zgubil?«
»Sedaj pade po meni,« se je ustrašil Kranberger. Vencelj ga je ostro pogledal in se na vsa usta zasmejal: »Oh, Kranberger ni hotel verjeti, da v Orlišču nad Savico v tistih previsnih skalah letos spet orli gnezdijo. Sem mu pa pokazal tole pero.« Hrubečka je dvignil kučmo nad liter. »Hribarjev Peter, ki v svojem lovišču vse pretakne, me je počastil z njim. Pa se je gospod Kranberrger vdal, ko vé, da se na Petrovo besedo vsak lahko zanese. No, ali ni bilo tako?«
»Tako približno, da,« je moral pritrditi žandar, da se je ognil kazni zavoljo nepravilnega izvrševanja službe. Zanaprej je bil pa tisti večer kaj redkobeseden.
Vencelj je od stave spil en sam kozarec vina. Ni se mu ljubilo dolgo sedeti. Poklical je Črta ter odšel.
Zunaj je že na rahlo zmrzovalo. Tu pa tam je pa še kanila kaplja od strehe.
Doma si je privoščil še kozarček brinjevca. Zaželel si je Petrove druščine. Nazadnje se je pričel pa kar s Črtom pogovarjati o Hedi.
Peter je šel naravnost domov. Čeprav je bil truden, dolgo ni mogel zaspati.
V Studoru je pa skoraj vso noč vriskala sova.
Ogróžan spodrastek
urediSneg se je odmikal vsak dan više pod skalne vrhove. V rebrih so se razcvele kurjice in resje, izpod grmov pa je pogledal modrooki jeternik. Plotove so zlato obrobile trobentice, ob razlivih vode pa je odgnala trava.
Drevje je najprej ozelenelo za Svetim Duhom. V zbore ščinkavcev in senic, drozdov in kosov in med nabijanje detlov je zapela kukavica. Zelenje je v dobrem tednu pregrnilo obe dolini. Poganjalo se je dan za dnevom vedno više po pobočjih navzgor v planine.
Zajci so se zgodaj sparili in preden so pričeli ptiči valiti, je Hribarjev Peter že presledil prvi spodrastek.
V loviščih je utihnil petelin, najprej debeli, kmalu za njim pa tudi ruševec. Kokoši so skrbno skrivale kebčke pred pernatimi ujedami in dlakastimi roparji.
V skrbi za odraščajoči zarod je lisica tudi čez dan stikovala za plenom.
Iz orlovega gnezda nad Savico se je tu pa tam oglasilo piskajoče čivkanje, kateremu je Peter že večkrat pazno prisluhnil in po njem sodil, da je orlica izvalila enega samega mladiča.
V nižjih planinah so od jutra do večera pozvanjali zvonci in se zaspano oglašali tudi ponoči v hlevih; okrog stanov so pa spet vriskali planšarji in prepevale planšarice.
Tkalčeva Jerca je planinila na Vógarju. Njenega stanu se je Peter vselej ognil pa se na Vogarju tudi v drugem nobenem nikoli ni ustavil, čeprav je bil dostikrat potreben požirka gorkega mleka.
Mlada trava je oskominila gamse in srnjad. Peter jim je narejal nove solnice, razdiral pa stare, ki niso bile več za rabo.
Skoraj polna luna je obsevala pomlad, razlito čez Bohinj in njegove gore. Petru je prisijala prav na posteljo. Prebudila ga je. Mislil je, da ga kliče že dan. Vstal je in zaslišal biti polnoči. Bil je namenjen navsezgodaj oditi v lovišče. Ni mu bilo več vredno leči. Odpravil se je in odšel za Mostnico navzgor. Na Vogarju se to pot ni bilo treba ogniti Jerčinemu stanu. Planšarji in planšarice so še vsi spali. Ves rosen je prispel Peter ob svitu v Hebat.
Skozi sklanjajoče se vejevje je opazil umazano rdečkasto liso. Nepremično je obstal, priprl na pol oči in skušal dognati, ali vidi res srnjaka, ali morebiti ne visi na srnjadino stečino samo odlomljena bukova veja, na kateri se rjavkasto barva sušeče se listje. Dolgo je zrl v isto smer, da skoraj ni trenil z očesom. Čakal je, da se srnjak prestopi ali vsaj pregane, ali da veter zamaje vejo. Oči so ga pričele ščemeti. Ni več zdržal. Neslišno se je pričel bližati. Prikril se je za debelo bukev. Previdno je pogledal izza debla. Kar mravljinci so mu zagomazeli po telesu. Zagledal je ne daleč pred sabo v zanko ujeto srno. V istem trenutku je že držal v rokah za strel pripravljeno puško, kakor da bi se moral vsak čas izza drevja ali med grmovjem prikrasti tisti, ki je zanko nastavil. To bi zaorala!
Peter je dolgo čakal, budno pripravljen, da bi skočil kakor ris za vrat nepoznanemu brezvestnežu. Naokrog pa je bilo vse tiho in mirno, le drozd je zmerjal nekje lovcu za hrbtom: »Preklet, preklet, hudič.«
Peter se je sam sebi zazdel nespameten: »Stojim tukaj kakor bukev štor in se ne spomnim, da ni pod soncem tako prismojenega zankarja, da bi čakal v bližini ujetega plena, kdaj morebiti pride od kod kdo izmed zapriseženih lovcev, ki naj ga prime in izroči pravici.« Previdno, da bi puščal čim manj sledi, se je približal mrtvi srni. Ujela se je bila za vrat in se ni kdo ve kaj mučila, preden je poginila. Visoko jo je bila dvignila mlada bukev; celo parkeljci zadnjih nog se niso več dotikali tal. Po nabreklem vimenu je Peter spoznal, da je srna že dojila mladiča, morebiti še celo dva. Pa komaj. Ni bila take teže. Petru je ušla kletev. Pa že je jezo prevpila skrb za mladiča. Začel je ogledovati vsako bilko in vsak listič naokrog in kmalu izsledil vrtinec dlake in nekaj kapljic krvi. Blizu zraven, vrh za glavo debelega kamna, se je pa še skoraj kadilo iz temnega iztrebka. Peter je vedel, da je srnjačko vzela lisica. Nič manj se mu ni zdelo škoda mladiča kakor matere. Gotovo bi ga bil še lahko ujel in odredil s kozjim mlekom. Znova je lovca popadla jeza na zankarja. Siknil je predse: »Nič. Dobiti te moram, in če te do sodnega čakam.«
Peter si je poiskal primeren zaklon. Ni mu ga bilo treba kaj prida prenarejati. Splazil se je vanj, si napravil udoben sedež in si oskrbel razgled na vse strani. »Morebiti mi ne bo treba dolgo čakati. Morebiti pride pogledat še to jutro, saj je komaj sonce vzšlo. Morebiti?«
Kakor nese zakajen oglar, kateremu se je bilo posrečilo ujeti v nastavljen tulec jazbeca, ponosno svoj borni plen domov v kadeče se kopišče, preverjen, da ga nihče ne sme ustaviti, in ves vesel, ker bo po dolgem času njegova družina spet jedla meso in sam kajpada tudi, tako je pritovorila po razhojeni stezici mimo Petra velika črna mravlja sivkastega črva in je očividno odklanjala tovarišice, ki so ji hotele pomagati nositi breme, kakor bi se bala za zasluženo priznanje. Peter se je spomnil na kruh in slanino, ki ju je bil vzel s sabo. Odvezal je oprtnik, potegnil lovski nož iz nožnice in pričel jesti. Grede je pa razmišljal, kdo bi utegnil biti, ki na tako nečloveški način streže srnjadi po življenju. Da bi Znojev Martinč ali njegovih tovarišev kdo tako propadel, ni mogel verjeti. Hudo bi mu bilo, če bi kateri izmed njih prišel pogledat po uspehu nastavljene zanke. Želel si je pa, da bi pot prinesla mimo žandarja Kranbergerja. Ne morda zato, da bi njega dolžil najbolj protipostavnega lova, pač pa zato, da bi mu dokazal, kako skrbno zna pasti svoj neozvončeni trop.
Skozi veje so začeli pogledovati sončni žarki. Petru je zadišal tobak kakor že davno ne. Pa se je zavedel, da bi ga rezek dim izdal. Da bi potolažil nagajivo slo, je vtaknil kar prazno čedro v usta in vlekel skoznjo zrak k sebi. Zazdel se je podoben otroku, ki ga mati pomiri s prazno mosljo.
Sonce je posušilo roso. Ptiči so utihnili. Živad se je poskrila po sencah. Na jasi pred njim so se pa razživeli hrošči. Čebele in pisani metulji so obletavali cvetje. Na mrtvo srno so pribrenčale muhe. V njega samega so se pa pričeli zaletavati obadi. Oglasila se je tudi žeja.
V popoldanski vročini se je prihuljeno splazil do studenca, se napil vode in se spet vtihotapil v koč. Svoj sedež si je še bolj udobno uredil. Tožiti se mu je začelo. Nekajkrat se mu je zadremalo. Pa kaj, ko mu muhe niso dale pokoja!
Da niti je hitreje mineval čas, je Peter opazoval mravlje na stezici pred sabo, se čudil njih gomazenju in skušal dognati, kako se sporazumevajo med sabo, ko vsaka kakor na enoten ukaz hiti po svojem delu. V njegovo razmišljanje pa se je začela zaletavati kakor nadležna drobna mušica, katere ne moreš in ne moreš odpoditi, misel na Tkalčevo Jerco.
Pozno popoldne se je nebo pomračilo. Na poseko sta pripeljala na pašo jerebica in jereb mlado družinico. Kokoška je kebčkom pridno razbrskavala zemljo okrog štorov in klicala svoj zarod, ki je vselej vneto prihitel pobirat črve. Petelinček je pa venomer dvigni glavico, se oziral z rdeče obrobljenimi očmi naokrog in pazil in stražil, da je le redkokdaj utegnil poskrbeti za lastni želodček. Naenkrat je posvaril. Hrupno se je dvignila vsa jata in vzletela na dolgo smrekovo vejo, ki je molela daleč v goličavo. Peter niti ganil ni. Vse njegove misli so utonile v radovednost, kaj je preplašilo ljubko družinico. Pa se je zamajala visoka trava in Petrovo oko je brž izsledilo lisjaka. Prihuljeno se je plazil naravnost proti njemu: »Sedaj ti posvetim.« Neslišno in skoraj negibno je lovec pripravil puško in že hotel sprožiti, pa se je še o pravem času spomnil, da se s pokom ne sme izdati zankarju, ki se morebiti prav sedaj bliža nastavljeni pasti. Lisjak se je pridvignil od tal, željno pogledoval jerebe na veji in kar nekako plesal pod smreko. S prvo levo nogo je kaj čudno odskakoval. »Aha! V sklopec si bil najrajši posegel s kremplji pa te je prijelo in te pohabilo,« je sodil Peter. Visoko na varnem pa sta jereba zmerjala lisjaka in celo mladiči so poskušali zabavljati.
Potegnil je rahel veter in zašumelo je listje v bukvah. Lisjak je obstal. Povohal je proti obešeni srni. Spet se je pritisnil k tlom in negibno obstal, da ga ni bilo kar nič več videti. In je vstajal in se prikrival, se prestopal in kolobaril okrog obilnega plena, kakor bi hotel vse preizkusiti, če ni mrtva srna njegovemu življenju nevarna nastava. Dolgo se je obotavljal, preden se je ustavil pred mrtvo živaljo. Bliskovito je zamahnil večkrat po srnini nogi. Nato se je dolgo oziral okrog sebe, kakor bi slutil, da ga nekdo opazuje. Videl in ovohal pa ni nič. Vzpel se je pokonci in vgriznil v srnino stegno.
Petru se ni zdelo škoda mesa. Še sveže bi ne bilo nič prida. Sedaj pa že najbrž od vročine po smradu in neiztrebljenem drobovju zaudarja. S kožo vred bo treba vso žival zagrebsti. Pa vendar. Lisjaku ni privoščil niti grižljaja ne. In pa: kaj bi se vadil na srnjad. Zakašljal je »Krhm.« Lisjak se je spustil na tla in obstal kakor ulit, s smrčkom obrnjen naravnost proti zaklonu. Peter je hotel preizkusiti še vid zvitega roparja. Prav počasi je iztegnil roko skozi vejevje. Komaj so se pokazali prsti, je lisjak zamahnil s košatim repom, odskočil kakor blisk in že ga ni bilo nikjer več. Peter je požugal za njim s prstom: »Zvit si in previden. In bogato te je obdarovala narava s tankimi čutili. Pa se že še srečava. Če prej ne, ko ti trda zima stopi za rep.« V resnici je bil pa Peter bolj zadovoljen, da ni lisjaka streljal, kakor pa, če bi ga bil. Ure in ure bi ga gledal in bi se ne naveličal. Dokaj rajši kakor pa sedel v Celovcu v gledališču, kjer so se igralci tako narejeno zvirali in povrhu še jezik pačili. Peter je bil takrat kar vesel, da niso govorili slovensko.
Petru se je zazdelo, da iz tišine, ki je nastala, ko so odleteli še jerebi, sliši zamolklo govoriti Venceljna, kako zna biti žival previdna, človek pa dokajkrat kakor slep in gluh zdrevi v nastavo, sc ujame in je vse življenje zameden v zanke, da se le redkokdaj še more prestopiti po mili volji.
Padlo je nekaj kapelj dežja. Orosil je drevje in travo. Sonce se pa ni več prikazalo izza oblakov. Peter se je trdno nadejal, da pride nastavljavec zank pod noč gotovo pogledat, če se je kaj ujelo, in da oprosti njega, ki je bil brez vrvi privezan v zasilen koč. Zaužil je še nekaj grižljajev hrane, ki mu je bila ostala. Ni se nasitil. Tudi žejen je bil spet, pa si ni upal iti pit vode. da bi morebiti ne opozoril nase. Pod noč je videl samo še staro srno. Pripeljala je dvoje kozličev na spregled. Nerodno sta se prestopala, kakor bi se šele učila hoditi.
Petra je pričakovanje varalo. Noč je zagrnila goščavo. Nastala je gluha tišina. Le zajček je presunljivo zajokal v daljavi. Čimdalje bolj mu je pojemal glas, dokler ni obmolknil. Peter je vedel, da ga je udušila lisica ali kuna. Utegnil je pa tudi pasti v kremplje uharici. Revček. Eno samo pomlad je videl.
»Ne bo ga,« je bil lovec trdno preverjen. »Še nikoli m nihče z lučjo hodil po prepovedanih potih.« Bil je utrujen. Ni se več upiral zaspancu. Naslonil se je in zaspal tako trdno, da sc mu še sanjalo ni nič.
Zbudila ga je luna, ki je vzšla po polnoči. Peter je spet prisluhnil. Niti najmanjšega glasu ni mogel ujeti od nikoder. Še sova je čisto tiho prhutnila čez jaso. Peter se je spomnil, kako je kot otrok prespal noč pod smreko na Lomu. Živo mu je stopila pred oči mati. Postalo ga je nekako sram. Zavedel se je, da je zadnje čase manj mislil nanjo kakor kdaj prej. Jerca mu je preveč rojila po glavi. In na Venceljna se je skušal navezati. Saj mu ni kaj reči. Pa vendar. Vsaka ljubezen išče najprej sebe, samo materina ne; pa še ta včasih. Nič. Svoje gnezdo si že zgradi. Pa bo morebiti še najlepše, če preživi v njem življenje s spominom na mater.
Kakor bi hotel popraviti zamujeno, je vzel iz žepa rožni venec in pričel moliti za pokojno mamo. Da. Brez rožnega venca ga mama ni nikoli pustila oditi od doma, posebno v gore ne. »Da te bodo vsaj po krščansko pokopali, če se ti primeri smrt,« je imela navado reči: »Pri komer namreč najdejo rožni venec, je prav gotovo katoliški kristjan.«
»Gospod, daj ji večni mir in pokoj, in večna luč naj ji sveti.« Peter je skončal molitev, na vzhodu je pa vstajal dan. Oglasili so se ptiči. Naokoli je slišal stopicati srnjad. Zabokal je srnjak in v diru pritekel mimo. Kaj ga je preplašilo? Peter je tanko prisluhnil. Kaj kmalu je njegovo uho ujelo previdne človeške stopinje. Vznemiril se je in pričel se je tresti, kakor kadar je na svojih prvih lovih začutil, da hiti divjad proti njemu. Pa se je hitro umiril. Nevede se je pripravil na skok in čakal.
Iz gošče je prišel drvar Cencelj, poznan, da se njegovih prstov rado kaj prime. Ugledal je visečo srno. Obraz se mu je samozadovoljno razkremžil. Površno se je ozrl naokrog, če ga morebiti kdo ne opazuje. Ker je bil prepričan, da je sam, je z roko zazibal srno na struni. Malo je zavihal nos in odstopil. Dvignil je roko in požugal s kazalcem: »Prmejduš, pa sem te le.«
»Jaz tebe tudi, hvala Bogu,« se mu je oglasil za hrbtom z napeto puško Peter.
Cencelj se je zdrznil in se urno obrnil. Tako se je ustrašil, da niti bežati ni mogel, kaj šele, da bi se branil. Tudi tajil ni nič. S Petrom sta ugotovila, da je srna že neužitna, odirati pa da je ni vredno. Cencelj jo je moral vpričo lovca kar z rokami za silo pokriti z vejami in kamenjem. Peter ga je pa grede ošteval, kako more biti tako neusmiljen, da nastavlja zanke, in tako nevnemaren, da niti o pravem času pogledat ne pride.
»Sedaj bova šla pa na Bistrico in ti najbrž še naprej v Radovljico,« je odločil Peter. Drvar se je prestrašil, da je kar prebledel. Pri božjih Kriščevih ranah je rotil lovca, naj ga nikar ne izroči žandarmeriji. Če bi moral s Kranbergerjem skozi sotesko: »O, Bog pomagaj!« En samkrat da je hodil z njim v Radovljico, pa gre rajši sam desetkrat po golih kolenih. Je takrat prestal hudega, kakor še nikoli ne v svojem življenju. Žandar ga je bil tako trdo vklenil, da mu je kapala kri izza nohtov. In lačen je bil kakor volk in žejen kakor pivka, pa mu vso pot niti požirka vode ni dovolil spiti. Sam pa je v gostilni nalašč vpričo njega slastno jedel in pil. in ga dražil, če se mu kaj sline cedé. Gostilničarki se je zasmilil, čeprav ji je bil pred leti izmaknil nekaj grošev. Hotela mu je zastonj dati jesti in piti, pa je Kranberger zarevsal nad njo kakor nad psom. In ko je omahoval in ni mogel več hoditi, ga je s puškinim kopitom poganjal. Res, da se zapora boji, pa si je kar oddahnil, ko je ječar zaklenil vrata za njim. Bil je komaj še živ.
Ob Kranbergerjevem imenu je Peter postni popustljiv. S Cenceljnom sta se zmenila, da mu sam pokaže še vse nastavljene zanke ter da pojde do prvega človeka z njim in vpričo njega prizna, kaj je naredil narobe.
Krotak kakor ovca je šel drvar snemat zanke. Štiri da ima še nastavljene, je kar brez ovinkov povedal. Tri je dobil in jih izročil Petru, četrto je pa že nekdo sprožil in jo odnesel. Divjadi ne, ko ni bilo niti najmanjše dlake nikjer. Kdo bi utegnil biti, sta ugibala lovec in drvar in šla počasi proti Zgornjemu Vogarju. Obenem pa je bilo že obema nerodno, da nikogar nista srečala. Po še to smolo je imel Peter, da so bili še vsi prvi stanovi zapiti in da nikogar ni bilo doma.
»Tkalčeva ima pa odprto,« je pokazal Cencelj na Jerčin stan: »Kar njej se izpovem, pa sem za zdaj opravil.« Prav takrat je stopila Jerca na prag. Zaslonila si je oči z dlanjo, pogledala, kdo prihaja, spoznala Petra in Cenceljna, se obrnila in odšla nazaj k ognjišču. Petru je bilo njeno obnašanje všeč. Pomagala mu je iz zadrege. Drvarju ni vedel prej koj odgovoriti, sedaj je pa kar nanj prevrnil krivdo: »Bova morala že še naprej iti. Tkalčevi se je gotovo zazdelo, zakaj hodiva skupaj. Ne mara imeti potov zavoljo tebe, se je pa rajši umaknila.«
»Prav je naredila,« je pritrdil Cencelj.
Za širokim leskovim grmom se je oglasil droban zvonček. Tele je bilo zamahnilo po muhah. Bilo se je nastopilo, pa ni moglo s tropom za pašo in je že nekaj dni ostajalo čez dan pri stanovih.
S šopom na pol razcvelih šmarnic v roki je prišla od prisojne strani na stezo naravnost pred lovca in drvarja Grmova Špelca. Preden je dekliča kdo utegnil ogovoriti, je s prstom pokazala zanke, obešene na Petrov oprtnik, mrko pogledala Cenceljna in spregovorila Petru naravnost v obraz: »Torej si ga le sam zalotil, mrharja. Sem mislila, da te bom morala opozoriti nanj. Prav mu je.«
Lovec in drvar sta se začudila, da sta kar obstala. Pa je Špelca sama spet sprožila besedo. Dogovorili so se hitro. Cencelj se je za sto smrtnih grehov zarekel, da ne prime nikoli več strune v roke. Potrt je odšel nazaj drvarit pod Brvoje. Grmova je pa hitro uganila, da je Peter potreben okrepčila. Povabila ga je v svoj stan, da mu stopli mleka in skuha žgance. Najprej pa je lovcu izročila še četrto Cenceljnovo zanko. Sama jo je bila odvezala. Da bi se bila skoraj ujela nanjo, je rekla: pa tako zares ni bilo.
Skozi lino je Jerca videla, da je Peter stopil v Špelčin stan. »Naj gre. kamor hoče,« si je dopovedovala: »Kaj me briga.« Pa ji ni bilo vseeno.
Petra, ki se mu je prej tožilo, saj že dve noči ni skoraj nič spal. je minula vsa zaspanost. Opazoval je brhko planšarico. Špelca se je podvizala, da svojemu gostu čimprej postreže z jedjo. »Dobro dekle mora biti,« je sodil Peter: »In kako ji pristojajo k obrazu svetli lasje.« Pogovor jima ni niti zn minuto obstal. Špelca je poznala domalega vso divjad daleč naokoli. Peter se je kar čudil. »To bi bila žena za lovca,« je nehote pomislil. »Vse drugačna kakor Jerca.«
»Veš, Peter,« je zamahnila Špelca s kuhalnico, »Dobravcu je orel odnesel jagnje. Gotovo gnezdi nekje v naših gorah. Še dokaj škode utegne prizadejati drobnici in divjačini. Ustreliti ga boš moral.«
»Lep in ponosen ptič je. Kralj višav. Se ti nič ne smili?« Peter je ugovarjal bolj zato, da preizkusi do konca misli mlade planšarice, kakor pa zares.
Špelca je malo pomolčala, pa se je brž znašla: »Zakaj pa mori jagnjeta in kozliče, srnjake in gamske. Lisice naj bi pobiral, ki tudi same od krvi drugih žive.« »Imaš kar prav, Špelca,« se je nasmejal zadovoljno Peter. »Le tega ne pomisliš, da zapriseženi lovci nismo sami gospodarji divjadi, ki jo pasemo.«
»Ti že veš.« Z vso prijaznostjo, kar nekako vrojeno Grmovi družini, je postavila Špelca pred Petra žgance. Bili so zabeljeni, da so se kar tresli. Grede, ko je lovec jedel, sta z mlado planšarico dognala, da je ona prav tisto leto pričela hoditi v šolo, ko je on izstopil iz vsakdanje šole. Da pa še prav dobro pomni, kako je on pobral v Studorski skali sovi mladiče. Nad vse junaški se ji je zdel takrat. In še dostikrat je kasneje mislila nanj. Najbolj se ji je smilil takrat, ko mu je umrla mama. Ni se mogla zdržati solzá.
»Odrasla je že, pa še tako otročja,« je bila Špelca Petru čimdalje bolj všeč. Rad bi še posedel pri njej, pa ni maral zavoljo ljudi ne! Jerci nakljub bi pa. Vprašal je Špelco, kaj ji je za postrežbo dolžan. Ni dosti manjkalo, da ni dekliča zares užalil. Peter se je Špelci prav lepo zahvalil in obljubil, da ji že povrne.
S počasnim in utrujenim korakom je odšel navzdol. Pri košati smreki se je obrnil. Špelca je stala pred stanom. Pomahala sta si z rokami.
»Če je videla Jerca?« je kar zaskrbelo Petra. Pa si je ko j vedel odgovoriti: »Naj vidi, če hoče. Kaj pa ji mar? Cméri cmeravi.« Popravil si je puško više na rame in stopil spet trdo in odločno.
Na Ražnovcu je legel v seno. Na jezero pod sabo in na polje v Lazu se je komaj utegnil ozreti. Kar same so se mu zaprle oči.
Drugo jutro ob svitu je Peter že spet stal za vasjo, opremljen za v gore. V roki je držal kratkoročno kopačo. Srno bo treba bolje zagrebsti, da ne bo širila smradu in da se ne bodo muhe pasle na mrhovini. Na Cenceljnovo besedo se tudi ni zanesel. Naj le ve drvar, kako mu bo odslej vedno za petami in pa, Špelca ga je bila spomnila. Početje orlov mora še bolj natančno opazovati.
Vleklo ga je po Klanici navzgor v Vógar. Pamet mu je pa svetovala, naj se zanaprej te planine še bolj izogiblje. Ne samo zavoljo Jerce, prav tako tudi zavoljo Špelce. Jerca bi morebiti mislila, da ji z Grmovo nalašč nagaja, da bi spet njo pridobil. Ljudje bi Jerci privoščili in marsikaj govorili. Tkalec, ki je rad videl, da mu je bila njegova hči všeč, bi bil upravičeno lahko nejevoljen. Prav on je s svojo besedo takrat po Bitenčevem pogrebu dokaj pripomogel, da je postal lovec. Grm bi se mu pa tudi lahko lepo zahvalil, če bi mu samo za kratek čas motil Špelco. Zmagala je pamet. Peter je zavil za jezero.
Jutro je vstajalo izza gora. V jezeru se je odsvitala rožnata zarja. Zbori ptičev so jo pozdravljali. V razcvelo reber so že priletele čebele na pašo.
Petru se nikamor ni mudilo. Ves je bil prevzet od jutrnje lepote. Počasi se je dvigal ob drči vedno više in više. Na Jerco in Špelco je kar pozabil. Pod vlažno skalo je zagledal črnega močerada. Lezel je navzgor. »Lep dan bo,« se je nadejal Peter. Na vrhu se je razgledal. Sonce je že kar dobro grelo. Jezero pod njim je bilo gladko kakor zbrušena zelenkasta marmorna ploskev. Gore naokrog so bile jasne, da bi skoraj razločil rože v triglavskih skalah. V drvoščih se je zvoneče oglasila črna žolna. Na Vógarju je pozvanjala živina. Petra je spet zamikalo, da bi stopil k Špelci.
Na zelenečo senožet je priplavala velika senca. Peter se je sunkoma ozrl proti nebu. S široko razprostrtimi krili se je peljal nizko nad njim orel. Prav lahko bi ga dosegel s strelom, pa ni smel. Na drugi strani slemena, precej zadaj je letela orlica. V levem krilu je bilo eno pero dokaj kračje. Tisto že ni doraslo do polne dolžine, ki jo je bila pomladi zgubila v spopadu z gamsi.
Peter se je spomnil, da mora biti čimprej na Komarči, če hoče dognati, s čim hranita orla mladiča v gnezdu. Vstal je in urno odšel proti Hebatu.
Na mrtvo srno je bil nasut dokaj visok grob. Cencelj je do konca opravil delo namesto njega. Gomilo pa so brenče obletavale muhe in sedale na prst in kamenje, kakor bi z vso silo hotele žaleči svoj zarod tja, kjer je nakopičeno obilo hrane. Pri drvarju je lovec zvedel, da je srno nagrebel iz hvaležnosti, ker ga Peter ni izročil v roke Kranbergerju. Sodno kazen pa da bo že prestal, čeprav dobi leto dni zapora.
»Jaz ne bom tiščal v sodnika, da bi te čim bolj zašil,« je kar naravnost povedal Peter in že odhajal.
Pod Lahtjo se je ustavil. V ruševju je bil ugledal gamsovo kozo z dvema kozličema. Mati se je pasla in se v skrbi za zarod razgledovala in poslušala na vse strani. Mladiča sta se pa igrala, trkala in izpodrivala, da ju je bilo veselje gledati. Peter je na orlovo gnezdo kar pozabil, pa je šavsnilo z višave, koza je zapiskala, kozliča sta skočila proti ruševju. Prvi se je že skril, drugi je bil pa prepozen. Orel ga je prehitel in pograbil s kremplji. Peter se ni mogel več premagati. Čeprav je bilo daleč, je prislonil manliherico k licu, pomeril in sprožil. Strel je bil prekratek. Mirno je moral gledati lovec, kako je tik nad njim nesel orel kozliča proti svojemu gnezdu. Čeprav je vedel, da ne more nič več ubraniti, je Peter odhitel proti Komarči.
»Kam pa s tako zadrego?« se je oglasil izza debelega macesna na razgledniku Vencelj.
»Orel mi je odnesel gamsovega kozliča,« je jezen zapihal Peter.
»Sem videl, kako ga je prinesel mladiču,« je mirno odgovoril Hrubečka in vprašal: »Si ti streljal?«
»Da, jaz, na orla. Pa sem bil prekratek.«
»Napak si naredil.«
»Pograbilo me je.«
»Preplašil si le vso družino. Zlepa je ne boš dobil več pod strel. Kar poskušaj.«
»Res smem?« se je razveselil Peter in grede že mislil, kako bi se Špelca razveselila uplenjenega orla.
»Kar poskušaj. Pa ti bo težko uspelo.«
Sonce se je že davno pomaknilo čez poldan. Jezero je vztrepetalo v popoldanskem vetru. Višji gozdar Vencelj Hrubečka je pa še vedno razlagal na vrhu Komarče samo na pol izkušenemu lovcu Hribarjevemu Petru življenje in navade planinskega orla. »Le kaj mu je danes?« je ugibal Peter, »da je prišel sam tako daleč v gore in da se sedaj očitno mora z nekom razgovoriti.«
»No torej!« je skončal Vencelj. »Ali sedaj verjameš, da boš orla dokaj prej ujel v železje, kakor ga pa sklatil s puško iz višine?«
»Uvidim,« je pritrdil Peter.
»Prav.« Vencelj je iztrkal porcelanko.
»Potem sva se pa dogovorila. Le na sedmino te še povabim, če utegneš. Nimam nikogar drugega v vsej kranjski deželi kakor tebe, da bi ga.«
»Kdo vam je pa umrl?« je bil radoveden Peter.
»Vdovec sem postal,« je odvrnil Hrubečka in zamišljeno gledal proti severu.
»Vdovec,« se je začudil Peter. Ni si znal predstaviti, da je bil Vencelj kdaj oženjen.
»Saj sem ti pravil vendar o Hedi,« je bil gozdar kar nejevoljen.
Da bi mu pregnal mračnost, je Peter pripomnil bolj v šali kakor zares: »Sedaj se boste pa lahko spet ženili.«
»Se morebiti tudi bom. Na stara leta človek ni rad sam. Pa gosposke nočem več. Preprosto. Pa čeprav ji krilo kupim.«
Peter je obmolknil. Spomnil se je Jerce.
Vencelj je uganil njegovo misel. Ponudil mu je stegnjeno roko: »Pa tebi, Peter, ne bom križal potov.«
Peter sam ni vedel, kdaj je višjemu gozdarju roko stisnil.
Zvečer se je krčmarica pri Stari fužini čudila, zakaj gospod Vencelj tako gosti navadnega bohinjskega lovca, Hribarjevega Petra. Hrubečka je pa radovednici na široko razložil, da samo zato, ker je Peter zalotil Cenceljna, ki se je leta in leta znal umikati vsem drugim lovcem.
»Bo vsaj nekaj časa mir pred njim,« je žena brž verjela gozdarju. Peter pa da naj spije ob priliki polič vina na njen račun.
Trda tema je že bila, ko sta se razšla Peter in Vencelj.
Domov grede sta oba mislila na brhko, pa malo muhasto Tkalčevo hčer. Jerca je pa v svojem stanu na Vógarju že davno mirno spala.
Ostroroba toča
urediPlanino Ovčarijo je obsijalo zgodnje sonce. Okrog zadimljenih stanov je rezko zaudarjalo po razhojenih kravjekih, za krajem je pa dehtelo po cvetju. Živina je odhajala na pašo, planšarice pa so nosile mleko v sirarnico. Pred njimi so se spreletavale borovčice. Drobni ptički so sedali na najvišje kamne, se ozirali naokrog in razkazovali svoja rožnato rdeča oprsja.
Z obema rokama oprtima v bok je prinesla v sirarnico poln škaf mleka tudi Grmova Špelca. Ročno ga je postavila na klop in položila še pisan svitek poleg njega. Sirar Matevž je pravkar vpisoval v knjigo mleko Tkalčevi Jerci. Preden pa ji je škaf izpraznil, je namignil Špelci, naj zlije svojo jutrnjo molžo na tehtnico. Premikal je utež sem in tja, grede pa pripovedoval svetlolasi planšarici: »V Ogradili sem bil včeraj. Zagnane jarce sem šel solit. Dvoje jagnjet je spet zmanjkalo. Brdarjeva pisana in vaša črna ovca sta ob letošnji zarod. Brdarjevi je vime že uplahnilo in se je umirila, vaša pa z nabreklim teka naokrog, neprestano bleje in išče zgubljenega mladiča.«
Razgreta od hoje in nošnje je Špelca še bolj pordela: »Črna ovca je prav za prav moja. Le kam naj bi bilo jagnje prešlo?«
»Še vprašuješ?« se je začudil Matevž, »ko vendar vsi vemo, da jagnjeta in kozliče orli odnašajo.«
»Saj sem vendar rekla Petru, naj orle postreli,« se je razhudila Špelca. »Ne bo jih premalo slišal, kadar se spet srečava.«
Jerca se je hudomušno nasmehnila: »Mar je lovcem, kaj katera izmed nas reče. Najmanj trmoglavemu Petru.«
Planšarici sta se spogledali in obmolknili. Špelci je postalo žal, da je pozabavljala na Petra. Saj nista bila kdo ve kaj prijatelja. Pa vendar. Če bi se bila prej spomnila, da jo posluša Tkalčeva, bi ne bila zinila Žale besede. Jerčine oči so pa govorile in privoščile, da bo Špelca že še spoznala Hribarjevega.
Molk je pretrgal sirar: »Z žensko pametjo mislita. Kakor bi bili orli piščanci, zaprti v kurnik, ki kar sežeš ponje in jim zaviješ vrat. Le kako moreta biti tako otročji. Posebno ti, Jerca, ko ne planiniš prvo leto.«
Kakor bi bilo postalo obe dekleti pred postarnim sirarjem sram, sta vzeli vsaka svoj rožasto poslikan škaf, se poslovili in odšli iz sirarnice. Jerca je zavila navzdol, Špelca pa vprek. Razšli sta se s prijazno besedo. Nobena izmed njiju pa še slutila ni, da ju Hribarjev Peter s Kopice z daljnogledom opazuje.
Peter je bil zvedel od dovških lovcev, da je tudi v Krmi, nepristopni steni Debele peči, gnezdil orlovski par. Izvalil in iz gnezda izpeljal je bil dvoje mladičev. Trentarski pastirji so mu bili pa pravili še o tretjem orlovem gnezdu na soški strani. Svoja dognanja je bil javil višjemu gozdarju Hrubečki. Peter in Vencelj sta bila take misli, da bi Triglav brez orlov dokaj zgubil na svoji lepoti, da pa divjačina, še manj pa drobnica, tolikega števila tako mogočnih ujed ne prenese, in da odslej ne bosta prizanašala ne mlademu ne staremu rodu. Naj ugonobi orle, kakor vé in zna, so ga vsak dan bolj nagovarjali tudi gospodarji. In kar skoraj vsak mu je vedel svetovati, kako naj roparjem pride do živega. Peter je pojasnjeval in razlagal, da so orli silno oprezni ptiči. Le redkokdo mu je hotel verjeti. Peter se je naveličal praznega odgovarjanja. Da se jim čim bolj ogne s poti, je natovoril težak nahrbtnik in odšel v gore. Da ga je pa tudi Grmova Špelca spodbodla, naj ustreli orla, si pa ni maral priznati.
Peter je vedel, da orlovski par leti zjutraj drug za drugim vsak na eno stran grebena in išče plena. Na prvi polet se pelje nizko. Večkrat ga je mogoče doseči s strelom. Se je že pripetilo, da je lovec oba ustrelil: samca in samico. Kasneje se orla čimdalje više vzdigujeta. Morebiti je pa tudi njemu namenjena lovska sreča. Navsezgodaj je bil že prispel na vrh Kopice. Stisnil se je med skalovje in se pokril še z ruševimi vejami. Oprezal je na vse strani in čakal. Zmotili sta ga dekleti na Ovčariji.
Jerca in Špelca sta bili že davno vsaka v svojem stanu, Peter je pa še vedno mislil, kako bi orla, če bi se mu res posrečilo ustreliti ga, nesel čez Ovčarijo. Pri Tkalčevi bi se nič ne oglasil, Grmovi bi ga pa obesil na vrata. Pomudil bi se pri veselem dekliču, jo dražil in se pogovarjal z njo. Jerci bi se pa za malo zdelo in jezna bi bila, pokazala bi pa ne.
Sredi razmišljanja je Peter pogledal prek doline proti Zlatni. V meli se je pasel tropič gamsov. Srednje velika koza s slabotnim kozličem je zaostala na jasi med ruševjem. Mladič je legel in se grel na soncu, mati se je pa oprezno pasla in pogosto pogledovala pod nebo, kakor bi se od tam najbolj bala nevarnosti. Peter je začel oprezovati z daljnogledom.
Iz ruševja se je priplazila lisica. Lovec je koj spoznal, da zalezuje kozliča, pa ni mogel prav nič pomagati. Je bilo predaleč. Preden bi dospel v strelno daljavo, bi bilo že davno vsega konec. Ni mu preostalo drugega, kakor da je mirno čakal.
Koza je postala nemirna. Hkrati je že topotnila s prvo nogo. Peter udarca ni slišal, videl pa. Kozlič je planil pokonci in že ni bilo ne njega ne matere nikoder več. Na jasi je ostala samo lisica. Kakor bi se ji zdelo za malo, da ni mogla do plena, se je visoko zravnala in gledala proti ruševju, kamor je bil zginil kozlič. Tedaj se je spet prihulila. A bila je že prepozna. Bliskovito naglo se je zaprašil orel v preplašeno zver in ji zasadil kremplje v glavo in hrbet. Peter je sodil, da je vse končano, pa se je motil. Lisica se je pričela braniti. Nastal je živ svitek. Petru se je zazdelo, da sliši ščekanje ostrih lisičjih zob, udarjanje mogočnih perutnic in grozeče pihanje razjarjene ujede.
Zgodilo se je, česar bi Peter nikoli ne bil pričakoval. Orel je moral popustiti. Dvignil se je za moža visoko. Na rahlo je premikal krila in čakal. A brž ko je lisica skušala pobegniti, je že spet sedèl na njej.
Še trikrat je lisica odbila orla in Peter je že dvomil, kdo se prej upeha. Ob petem napadu se je pa lisica vrgla na hrbet in se skušala braniti s kremplji. Ni vzdržala dolgo. Pod silnimi udarci orlovega kljuna je kmalu nepremično obležala.
Orel je sédel na ubitega nasprotnika. Krila je na pol razprostrl. S pobočja Zlatne pa se je daleč naokrog razlegel mogočni krik zmagovalca. Takrat je bivši četovodja Hribar Peter doumel, zakaj privzemajo mogočnjaki orlovo podobo v svoje grbe.
Orel je odnesel svoj plen visoko v skalovje in izginil Petru izpred oči. Gamsi v meli so se že davno poskrili. Do kamor je segel lovčev daljnogled, ni bilo nobene divjadi in nobenega ptiča več na spregled. Tudi orla se ne bosta več pokazala, je vedel Peter. Vstal je iz zaklona, se pretegnil in odšel gledat za pečnicami. Vencelj mu je bil naročil, naj skuša dobiti nekaj lepih cvetov. Prijatelj iz domovine se mu je bil priporočil zanje.
Vrh Triglava so zagrnili oblaki. Zrak je postal soparičen. Iz zelene trave so omamno dehtele murke. Ob melih so kimale velike kresnice. Naokrog je bilo natresenega vse polno drobnega cvetja. Nizkostebelne astre so kur tonile v njem. Najbolj je bil viden rumeni mak, zasejan v drobni grušč. V osojnih zatišjih so ognjenordeče žareli pritlehni grmiči burje. Raz skale pa so pogledovale belo zvezdnate pečnice.
Peter je izpraznil puško in se povzpel v strmino. Hodil je zložno od skale do skale, gledal ob melih in žlebovih, videl na stotine pečnic. Kopat koš bi jih lahko natrgal, pa jih niti ducat ni izbral. Bili pa so sami veliki dvojnati cveti, snežnobeli, z zlato razcvelim srednjim očesom. »Dovolj pozdrava bo za na Češko,« se je ustavil Peter, zataknil nabrane pečnice za klobuk in sédel v senco macesna. Oddrgnil je oprtnik, poiskal kruh in skuto ter pričel jesti. Jed je zalil s požirkom žganja. Lotila se ga je tožljiva utrujenost. Preveč je bil skrajšal noč in dokaj gorá je prehodil to jutro. Legel je v travo, primaknil oprtnik in naslonil nanj glavó. Za Triglavom se je dvigala iz Trente črnjava. Zavedel se je, da bo nápak, če zaspi. Hotel je samo malo počiti. Pa sam ni vedel, kdaj si je zakril oči s klobukom. Zadnje dni je prespal več pod milim nebom kakor pod streho. Še enkrat se je domislil orlov in zadremal.
Prebudil ga je trd grom. Potresla se je bila skala pod njim, odmev pa je zabesnel naokrog, kakor bi se podirale gore. Planil je pokonci in se prvi hip ni mogel znajti, kje je. Nad Ogradi se je odtrgal blisk. Udarila je strela. Plaz kamenja se je rušil v prepad. Veter mu je vrgel v obraz debele mrzle kaplje in ga dodobra predramil. Oprtnik, puška in klobuk so kar zleteli nanj. Planil je v drčo. Kakor preganjana divjad je bežal med bliski in gromi v najbližje zavetje, proti stanovom na Ovčariji.
Ploha je ponehala. Peter si je za hip oddahnil. Zamikalo ga je, da bi vedril pod košatim macesnom, pa mu je kar nekaj reklo, naj nikar. V samotno drevo bi utegnila udariti strela. Do steze je bilo pa le še nekaj korakov.
V oblakih je pričelo šumeti. Peter je vedel, da se bo usula toča. Kar nič več se ni smel obotavljati. Spustil se je v tek po stezi.
Pretekel je komaj dobrega pol streljaja, ko so mu proti volji zastale noge. Zasvetilo se je vse naokrog, kakor bi se bilo nebo razklalo, zemlja se je stresla in grom je napolnil vso kotlino. Puh je Petra malone vrgel ob tla. Kar sapo mu je vzelo. Treščilo je v macesen, pod katerim se je bil mislil prej ustaviti. Razklalo ga je od vrha do tal. Zasmrdelo je po žveplu, lovca pa je obšla smrtna groza. Manliherico, svojo hladno družico, katere še iz rok ni maral nikoli dati, je vrgel proč. Udarila je ob kamen. Isti hip pa ga je usekala debela toča na sklep kazalca in mu prebila kožo. Spet je stekel. Usula se je gosta suha toča, debela kakor orehi in zrnasto robata. Skozi klobuk je začutil udarce, kakor bi kdo z vso močjo metal kamenje vanj. Bila ga je po rokah in nogah. Da se vsaj najhujšega obrani, si je poveznil oprtnik na glavo, z desno laktjo si je pa zavaroval oči. Kakor skozi zaporni ogenj sovražnih krogel je v dolgih skokih dirjal skozi hrumeče se usipajoči ledeni grušč proti Jerčinemu stanu. Udarce njegovih težko podkovanih čevljev je glušil trušč toče, ki se je razbijala in drobila ob kamenju. Drdrajoči grom, ki se kar nič ni pretrgal, mu je glušil ušesa. Vid pa so mu jemali bliski in megla, ki se je kresala iz toče.
Upehan, da je komaj še lovil sapo, je planil pod nastrešek hleva. A točo je neslo iz vetra. Tolkla je po presušenih brunih, ropotala po skodlah in se v skoraj nepretrganem slapu valila s strehe.
Da bi se čimprej umaknil udarcem, je Peter urno stopil okrog vogla na prednjo stran hleva. Naletel je pa na trop jarcev, ki je pred burjo pribežal z vrhov in se tesno stiskal v zavetje. Tudi če bi hotel, bi jih ne bil mogel odriniti od vrat, da bi se zatekel v hlev. Petru ni kazalo razmišljati. Pognal se je skozi pršečo se meglo proti stanu in kar padel čez prag pred ognjišče. Skoraj bi bil vrgel duri s tečajev.
Jerca se je ustrašila. Odskočila je v kot. Žgala je na žerjavici béganico in oljko, da bi dim blagoslovljenega lesa odvrnil strelo od stanu in hleva in da bi Bog prizanesel njej in živini.
Petra ni koj prepoznala. Ko ga pa je, se je veselo začudila: »O, Peter! Za božjo voljo vendar, kakšen pa si?«
Peter se je naslonil z rokami na rob ognjišča. Šele sedaj je opazil, da je po rokah ves krvav in črničast. Tudi po obrazu ga je skelelo. Globoko je hodil po sapo in je komaj mogel povedati: »Toča. Kakor golobja jajca debela. Ostre robove ima, da kar seka. Ne pomnim še take.«
Planšarica in lovec se nista lahko razumela. Toča je ropotala na streho in divjala je nevihta, kakor bi hotela odnesti gore.
Jerca se je zagledala Petru v okrvavljeni in izmučeni obraz. Čedalje bolj se ji je smilil. Pokesala se je vsake Žale besede, ki mu jo je bila kdaj rekla. Molče je vlila mlačne vode v škafec in poiskala oprano brisačo v skrinjici. Povabila ga je, naj si izmije in otare ranjeni in obtolčeni obraz in roke. Šlo ji je na jok. Pa ga je z vso silo dušila.
Da bi se mu ne prisadilo, mu je nasekano kožo natrla z arniko. Petra je peklo kakor živ ogenj, a je komaj trenil z očesom.
Toča je utihnila in nevihta se je oddaljevala proti Komni.
Jerca je pridejala na ogenj in obesila kotliček na verigo. Nič ni vprašala Petra, če bo jedel. Kar sama od sebe mu je stopila mleko. Hotela mu je pogreti tudi žgance. Zjutraj jih je bila prihranila zase za večerjo. Pa Peter ni maral. Da bo podrobil, ko se mu kruh že suši, je rekel. Jerca ga ni marala siliti. Ni vedela za gotovo, če ni morebiti še vedno hud nanjo. Pogovor se ji je zatikal. Peter je odgovarjal na kratko. Šele ko je vlila vroče mleko v skledo, jima je gladko stekla beseda.
»Sem mislila, da skoprnim, tako sem se te bila prej ustrašila, Peter.«
»Ni čudno, ko sem planil skozi duri kakor vihar,« se je opravičeval lovec. »Preveč me je bičala toča. Ne zameri, če nisem prišel, kakor se spodobi za mirnega človeka.«
»Trdno sem bila uverjena, da je prilomastil divji mož.« Jerca se je nasmehnila.
»Kaj sem mar tako strašen videti?«
»Sedaj ne več. Prej si pa bil. Ves okrvavljen in z oprtnikom na glavi. In planeš v stan, kakor bi zviška priletel. Zunaj pa tak sodni dan. Je celó moški redek, ki bi se te ne bil ustrašil.« Jerca je postavila mleko na mizo in položila pred Petra novo leseno žlico.
»Najbrž si se zbala, da ti divji mož, ta snedež, poje ves kruh, popije poln škaf mleka in odnese moko in zaseko.« Lovec je živo pogledal planšarieo in se nagajivo smejal izpod brk.
Jerci je bilo kar nerodno: »V prvem strahu še pomisliti nisem utegnila na kaj takega. Potem sem te pa spoznala.«
»In ti ni bilo prav, da sem se zatekel prav pod tvojo streho. Nisem mogel drugače.« Peter ni mislil svojih besedi zares. Le dražil je Jerco.
»O, vem. Da te ni burja napodila, bi ne bil prestopil mojega praga. Pa reci, če ni res.« Jerca je postala kar skoraj huda.
»Kaj bi tajil. Bi mi tako ne verjela,« je Peter povedal kar naravnost. »Saj me je včasih že mikalo, pa nisem vedel, kako bi naletel, ko se me zadnje čase rajši ogneš, kakor da bi me srečala.«
Jerca je oporekala: »Nisi sam nič drugačen. Zamerljiv pa morebiti še bolj kakor jaz. Zavoljo tistih besedi pri Izgarji. Kaj morem, če se mi žival tako smili.«
Peter ni maral razlagati Jerci, kako čuti pravi lovec. Bi se utegnila spet sporeči. Prijel je dekle za roko: »Jerček! Kakor vidiin, je bilo tebi in meni nerodno. Pozabiva in spet govoriva, kakor sva prej.«
»No le,« je bila Jerca koj pripravljena obnoviti staro prijateljstvo.
Rahel dež je drobil na streho. Peter in Jerca sta se pa ob plamenih ognja spominjala, kako je malo manj kakor pred letom dni Peter izpodrepil iz Jerčinega stanu žandarja Kranbergerja, kako jima je bilo lansko jesen lepó, kako je bilo pa pozimi in pomladi in prav do danes obema pusto. Da sta morebiti le drug drugemu namenjena, sta mislila oba hkrati. Izreči si pa svoje misli nihče ni upal.
Dež je ponehal in Jerca je odprla vrata. Zunaj je bilo vse belo toče. Pod kapovi se je je bilo naletelo za ped visoko. Jarci so se bili razšli izpod nastrešja in se spet pasli. Sonce je posijalo skozi grmade oblakov. Nad Ozebnikom se je bočila mavrica.
»Na puško bi skoraj pozabil,« je poočital sam sebi Peter in urno odšel izpred stanu. Toča je hreščala pod okovanimi čevlji, pa je skoraj ni slišal. Se mu je preveč mudilo k zvesti spremljevalki po samotnih potih. Kar bal se jo je pobrati. Skrbno jo je ogledni od vseh strani. Nič hudega se ji ni pripetilo. Samo kopito je bilo rahlo obtolčeno. Pa bo že popravil okvaro, da se ne bo nič poznalo.
Nazaj gredé se je razgledoval. Toča je razbila vse cvetje. Trava je bila kakor s tolkačem zabita v tla. Celo trdožive macesne in ruševje je precèj oklestilo. Ob skali je pobral mrtvo borovčico. Toča jo je zadela na glavico in jo ubila. Peter je vedel, da nevihta tudi divji perjadi ni prizanesla: petelinom, ruševcem, jerebom in belkam. Celo kakega planinskega zajca je utegnila prehiteti. Tolažil se je pa, da pas toče morebiti ni bil preširok.
Z ubito borovčico v roki se je vrnil k stanu. Jerca je bila pravkar prignala živino z vode. »Ubožec,« je pogladila mrtvega ptička, ga stisnila v roko in dihala vanj, kakor bi ga hotela oživiti. Mrlička je položila na tram, češ da ga jutri pokoplje. Peter je pa pravkar hotel reči, naj vrže ptiča proč, da ga bo že lisica pobrala. Dobro, da se ni prenaglil. Najbrž bi spet zamerila. Kaj bi drezal v njene muhe. Naj ima svoje otročje veselje.
Petra ni prav nič mikalo oditi z Ovčarije. Pot je bila slaba, vreme nezanesljivo in truden je bil. Ni pa mogel ostati pri Jerci. Še na hlevu ne. Kdo pa bi verjel, da je spal na hlevu. Ni mu kazalo, da bi se še dlje obotavljal. Pa tudi Jerco je že priganjala večerna molža. Kaj bi jo zadrževal. Obljubil je, da se skoraj spet vidita, zadel oprtnik, voščil miren večer in lahko noč ter odšel. Izpred samotnega stanu je Tkalčeva Jerca dolgo gledala za odhajajočim lovcem, čeprav so jo klicale krave v hlevu.
Peter je začutil, da ne bo lahko hodil. Noge so bile težke kakor cent. Čedalje teže jih je privzdigoval. Do noči ne bi prišel na Vógar, kakor sc je bil namenil. Na Viševniku se ustavi. Tesnó bo za prostor, pa se že kam stisne pod streho.
»Potemtakem se mi pa nikamor nič ne mudi.« Zamikalo ga je, da bi še k Grmovi Špelci pogledal. Jerci ne bo prav, če zvé. Pa —. Saj mora prav za prav pri sirarju Matevžu kupiti nekaj skute. Na Kopici je zadnjo pojedel. Sicer pa — zakaj bi morala vedno Jerčina obveljati. Nekako trmoglavo je zavil na desno. Špelca je bila pravkar pomolzla. S polno golido razpenjenega mleka je vstala izpod krave in postavila molzni stolček v kot. Zunaj je začutila trdo moško hojo. Kdo bi utegnil biti? Da napase radovednost, je urno stopila na prag. Skoraj trčila bi bila kmalu v Petra.
»Kaj si se me tako ustrašila?« se je zasmejal lovec in vzdignil roké, kakor bi hotel planšarico prestreči, da se kam ne zaleti.
»Jaz tebe ustrašila? Prav nič. Bolj sem te vesela kakor cekina.« Špelca se ni hlinila. Pa se ji je zazdelo, da je le preveč rekla. Skušala je popraviti: »Sam dobro veš, kako rada poslušam, kadar pripoveduješ o življenju divjadi. Večkrat si celo želim, da bi bila fant in lovec.«
Peter se je nagnil nazaj, privzdignil obrvi in na široko odprl oči: »Ti — pa fant. Kaj bi ne bilo škoda brhkega dekleta?« Sama se mu je pa vsilila misel, kako vsa drugačna je Špelca kakor pa Jerca. Kakor noč pa dan. Kar nič ji ni zmanjkalo besede.
Pogovor se jima je gladko razpletal. Sama nista vedela, kdaj sta prišla izpred hleva v stan. Špelca je precedila mleko. Za pol zajemalke ga ji je pljusnilo čez rob sklede. »Kako sem nerodna,« se je opravičila in že razživljala ogenj na ognjišču. Večerjo je pristavila za dva.
Petru se nikamor več ni mudilo. Prižgal si je tobak in pripovedoval o boju med orlom in lisico. Špelca je obstajala med delom in besede kar požirala. Da ni Peter pazil, bi bilo mleko prekipelo.
»Kje si pa vedril?« je poskrbela Špelca.
»Pri Tkalčevi,« je obotavljaje se povedal Peter. Saj lahko ves svet zvé, pa vendar —.
»Kaj si nista prišla zadnje čase nekaj navzkriž?« Špelca se je zavedela, da ji je vprašanje prehitro ušlo, pa je bilo že prepozno.
Peter pa ni bil prav nič nejevoljen. Kar naravnost je povedal: »Res. Že od božiča nisva govorila. Tudi danes nisem bil namenjen k njej. Prej k tebi. Pa me je toča prepodila prav v njen stan. Je že moralo tako biti. Saj je bilo že obema nerodno.«
»Prav, prav,« je pritrdila Špelca. »Kar dobro se mi zdi, da si bil pri njej. Jerca je dober deklič. Še predobrega srca včasih. Nas je vse skrbelo, kako jo mora biti sámo groza v samotnem stanu. Še mi smo trepetali. Zatekli smo se k Matevžu v sirarnico in zmolili vse tri rožne vence. Kaj jo pojdeš zvečer spet várovat?«
»Bodi no pametna. Kaj bi ljudje rekli. Nihče bi ne verjel, da sva molila rožni venec. Le kako se moreš take znebiti, ko vendar nisi več otrok.« Peter je postal skoraj hud.
»Ne zameri,« se je pri priči opravičila Špelca: »Nič napačnega nisem mislila. Najmanj o Jerci.«
»Prej o meni. Kajne?« Peter se je spet nagajivo smejal.
»Lovci ne slové ravno po svoji pobožnosti,« se je izvila Špelca in postavila večerjo na mizo. Peter se je branil jesti, pa se ni ubranil.
Da preizkusi, če se Špelca res ne zaveda svoje nepokvarjene dekliške brhkote, jo je sredi veselega smeha presenetil z nasvetom: »Veš kaj, Špelca. Ti pojdi nocoj k Jerci spat, da je ne bo strah.«
»Saj res,« je bila koj voljna. »Ti pa prenoči na mojem ležišču.«
Peter se je glasno zasmejal: »To bi se nama Jerca zahvalila.«
»Zakaj?« Špelca je začudeno gledala lovca.
Peter se je nagnil čez mizo Špelci prav pred obraz. Izpod temnih brk so se mu zabliskali beli zobje. Kakor bi odgovarjal otroku, ki še vedno verjame v Miklavža, je potrkal planšarico s kazalcem po rami in zategnil: »Zaatooo, ker si ti — tak otrok.«
Sedaj se je pa Špelca spreumela. Zardela je prav pod lase in povesila glavo. Petru ni vedela reči nobene prave besede več. K Jerci bi ne šla zvečer za vse na svetu ne. Lovcu pa niti namignila ni več, naj prenoči na Ovčariji.
Vreme se je prevedrilo. Večerno sonce je posijalo na vrhove in planine. Marsikatero zrno toče se je zasvetlikalo kakor izgubljen biser. Druga so se že topila in se v pojemajočih sončnih žarkih lesketala kakor prikrivane solze.
Hribarjev Peter se je zakasnil. Na skuto je pozabil. K Matevžu v sirarnico niti pogledal ni. Nič več se mu ni mudilo proti domu. Prenočevat je odšel na Dedno polje in ne na Viševnik.
Grmova Špelca pa o mraku ni prepevala, kakor je imela navado. Tudi Tkalčeve Jerce v samotnem stanu ni več milovala. In kakor ni mogla trpeti razprtij, ji ni bilo nič več prav, da sta se Peter in Jerca pobotala. Vse drugače bi lahko bilo. Sedaj seveda se ne bo prav nič vmešavala. Bi bilo grdo. In ni si mogla pomagati, da se je zvečer, ko je že ugasnila luč in legla, še pojezila:
»Preklicana toča! Da je morala Petra prav v Jerčin stan napoditi.«
Resasti gonjič
urediHribarjevemu Petru je poletje minilo; da sam ni vedel, kdaj. Zamotil ga je Resa. Nikoli bi ne bil verjel, da je z mladim psom toliko opraviti, preden je izučen. Še o Jerci in Špelci ni utegnil dosti razmišljati.
Petru so se še poznali po obrazu in po rokah sledovi toče, ko mu je Vencelj sporočil, naj neutegoma pride na Bistrico. »Le kaj se mu tako mudi kakor še nikoli ne?« je skušal uganiti Peter.
Preden se je prav zavedel, kaj misli, je že dolžil višjega gozdarja, da bi gotovo rad zvedel, kako sta se z Jerco spet spoprijaznila. Skoraj gotovo mu ni prav. Da mu je Jerca všeč, je Hrubečka že večkrat pokazal in tudi nič tajil ni. No, in sedaj, ko je vdovec —?
Kakor plésen, katere sede na les samo za drobno pičico, pa se v kratkem zagrize v sredo debelega bruna, se je čimdalje globlje zajedala v Petra sumnja, da ga oskrbnik njemu v varstvo zaupanega lova kliče predse samo zavoljo Jerce in da bodo vsa druga naročila prazna pretveza. Peter je namrščil obrvi, pa se mu je oko koj spet razjasnilo. Spomnil se je Grmove Špelce in njenega rožnato zardelega obraza po ostrorobi toči na Ovčariji. Koj je videl Venceljna v drugačni luči. Začel je premišljevati njegovo življenje, kolikor se mu je bil pač razodel. Moral je priznati, da bi bila Tkalčeva Jerca kar prava, če res misli iskati Hrubečka drugo ženo v Bohinju. Samo naravnost naj bi povedal. Tudi on bi njemu ne križal pota. Saj Vencelj ni Kranberger. Njemu samemu se pa tudi nič ne mudi ženiti. Še kakšno mlajšo, kakor je Špelca, bi lahko počakal. In če bi imel prej lastno streho, bi mu ne bilo treba pobirati ravno ostankov. Trdno odločen, da spregovori naravnost, kakor hitro bo Vencelj samo namignil na Jerco, se je bližal Peter gradu na Bistrici.
Že daleč je zaslišal lovec veselo lajanje mladega psa. Hkrati je ugledal Hrubečko. Sedel je na klopi pred durmi in kadil porcelanko. Tudi Vencelj je opazil Petra. Vstal je in mu šel naproti. Za svojim gospodarjem je pritekel črni jazbečar Črt. Vanj pa se je zaganjal in se hotel trgati visokonog mlad bel pes. Peter se ga kar nagledati ni mogel.
»Ti je všeč, kaj?« je ogovoril gozdar lovca.
»Kje ste ga pa dobili?« je bil Peter radoveden.
»Iz pravega gnezda. Čistokrven resasti istrijan je.«
Kakor bi bil pes uganil, da ga Vencelj hvali, se je ustopil predenj, pomahljal s tankim, lahno navzgor zapognjenim repom, potresel oranžnorumena uhlja in dvignil glavo. Vrhu temena mu je blestela lisa, enake barve kakor uhlja. Povohljal je s črnim smrčkom in živo pogledal s temnim očesom. »Morebiti še ne veš,« je poučil Vencelj Petra, »če ima istrski gonjič tako pisano glavo, pravimo lovci, da ima masko z zvezdo. Redkokateri jo ima.«
»Res nisem še nikoli slišal,« je priznal Peter.
»Prav zares je lep pes,« je pokimal Vencelj in si zadovoljno pogladil brado. »Po vsej Gorenjski utegne zasloveti, samo če pride v pravi uk.«
»Boljšega učenika, kakor ste vi, bi pač nikjer ne mogel dobiti.« Peter si ni znal predstavljati, da bi bil v lovskih stvareh kdo še bolj izveden kakor Hrubečka.
Vencelj je vzel pipo iz ust in pogledal Petra, kakor bi ga dolžil, da se dela nevednega: »Učil ga boš vendar ti, ne jaz.«
»Jaaaz?« se je začudil Peter.
»Lej ga. Si mar že pozabil, da sem ti obljubil priskrbeti prave krvi psa.«
»Žeee. Pa vendar —« Peter se je samo zavoljo lepšega branil. Psa se mu je pa hudo ljubilo. Precèj bi rad dal zanj.
»Nič vendar. Nikar me ne žali. Kar Vencelj obljubi, tudi izpolni. Da bi le vsi tako.« Priseljeni Čeh je mračno pogledal domačina Bohinjca.
V gospodarjevih besedah, še bolj pa v pogledu, je lovec začutil očitek. Ni še prinesel obljubljenih očnic. Ni pozabil na rože, le preveč neutegoma ga je bil Vencelj pozval na Bistrico. Da je imel že nabrane, se je opravičil, pa mu jih je toča za trakom na klobuku zbila. V isti sapi se je priveril, da natrga očnic, kakršnih se višji gozdar ne nadeja, pa če bi moral preplezati najbolj nepristopne stene na trentarski strani.
Hrubečka o strašnem neurju na Ovčariji ni še nič vedel. Zanimal se je pa zanj. Peter mu je prav rad pripovedoval vse od kraja. Ni prikrival, da je vedril pri Jerci. Vencelj niti z očesom ni trenil in Peter je vedel, da bo Vencelj tudi glede Jerce ostal mož beseda, pa če bi se moral še tako premagovati.
Hrubečka je peljal Petra v sobo. Ob knjigah in slikali ga je dolgo časa poučeval, kako naj vzreja in vodi psa, kateremu sta dala ime Resa.
Sonce je že davno zašlo, ko je Peter odpeljal Reso. Hrubečka je lovcu psa podaril, čeprav ga sam ni dobil zastonj. Za slovo mu je pripel okrog vratu še lepo gradánico.
Na ime se je Resa kmalu privadil. Vrvíce se je pa otepal. Peter mu je moral, čeprav nerad, s šibo dopovedati, da se je ne bo ubranil. Kadar sta se pa igrala, je Resa kar ponorel od samega veselja. Saj je pa Peter tekal in se lovil z njim kakor z otrokom. Resa se je tudi naučil na ukaz hoditi na levi ali zadaj in pričel razumevati žvižge. V grmovje ga je bilo spočetka strah hoditi. Ko se je pa večkrat prepričal, da ga Peter vedno počaka, je začel šariti tudi po gozdu. Na najdrobnejšega ptička, na stržka, je bil ves neumen. Dokaj je imel opraviti Peter, preden mu je dopovedal, da njega ptiči nič ne brigajo.
Za vodo v Vojah je Resa naletel na prvega zajca. Začuden je obstal. Pa se je kar koj prebudila v njem prava čud. Z gobcem nizko pri tleh je stekel za bežečo divjadjo in tanko zalajal. Sled je kaj kmalu zgubil. Pa tudi zbal se je, da bi predaleč ne zašel. Vrnil se je h gospodarju. Tolike hvale do takrat še ni bil nikoli deležen. Celó košček slanine je prejel za plačilo.
Prvega strela se je tako prestrašil, da je stisnil rep, pritekel Petru pod noge in pričel iz varnega zavetja togotno lajati na nevidnega sovražnika. Peter pa je sprožil še drugo cev. Resa je utihnil. Spoznal je, da ima tisti, ki mu ukazuje, celó grom v oblasti. Poka se ni več bal.
Peter in Resa sta si postala tovariša. Kadar je lovec odhajal v góre in je moral pes ostati doma, je vselej zateglo cvilil, kakor bi jokal. Držal se je klavrno, dokler se lovec ni vrnil. Še jesti se mu ni ljubilo. Kakor hitro je pa spet začutil Petra, je planil iz pasjice in od samega veselja ni vedel, kaj bi. Spenjal se je na verigi in cvilil in bevskal, kakor bi se smejal, dokler ga lovec ni stvezel. V zahvalo se mu je navadno spel prav do obraza in ga obliznil na lice.
Nič manj pa ni bilo Petru v gorah dolgčas po Resi. Naj se je ustavil pri Jerci ali Špelci, nikjer ni vedel skoraj nič drugega govoriti kakor samo o svojem psu. Jerca se ga je naveličala poslušati, Špelci je pa moral obljubiti, da ji čimprej pripelje psa pokazat. A Peter je odlašal. Za mladega psa se mu je zdelo na Ovčarijo predaleč.
Na jesensko kvatrno soboto so pa planšarji in planšarice prignali živino na Vogar. Med potjo jih je ujel dež, da so prišli do kože mokri v stanove. Še isto noč je Ovčarijo zapadel sneg in obležal do torka, čeprav se je že ponoči od nedelje na ponedeljek zjasnilo. Peter sicer ni bil namenjen v góre, pa so v soncu blesteči vrhovi vabili kakor že davno ne. Ni več zdržal doma. Kakor bi čutil z gospodarjem, je Resa Petra tako milo prosil, naj ga vzame s seboj, da mu ni mogel odreči. Ni mu pa pustil tekati naokrog in šariti po grmovju. Pes je moral hoditi tik njega ali trdo za njim vso pot prav na Vogar.
Grmova Špelca je lovca in psa že zdaleč spazila. Tudi njo je bila prevzela lepota jutra. Sam smeh in samo veselje je je bilo. Sama ni vedela, kdaj je glasno zavriskala. Kar ni se mogla premagati. Stekla je lovcu in psu naproti.
Z Reso je bila Špelca koj prijateljica. Kakor hitro so prišli v stan, mu je nalila mleka v skodelo. Pes je mleko hlastno polokal in polizal še skodelo. Kakor bi se hotel zahvaliti, je Špelci, ki ga je hotela pobožati po glavi, oblizal še roko. Rada bi mu še dala mleka, pa Peter ni dovolil, češ da bi se pes preveč zdebelil, kar bi ga kazilo. Nič pa ni branil, da se je Resa sukal samo okrog planšarice in se zanj skoraj zmenil ni. Kako dobro vé žival, kdo jo ima zares rad. Saj se je pa Špelca tudi znala pogovarjati s psom: »Resa, Resa,« mu je dopovedovala, »jaz pa vem, kje zajček spi.« Pes ji je tiščal z glavo v naročje, dekle ga je pa čohala za ušesi, kar mu je očividno kaj dobro delo. »Zjutraj sem ga videla, zajčka, Resa, zjutraj, kako se je stisnil v grm. In če je Petru prav, ga bova šla podit. Hov, hov.«
»Prav zelo mi ustrežeš, če res veš, kje leži zajec.« Peter se je razveselil prilike, da položi Resi zajca na dlako. Kasneje, se je nadejal Peter, bo pes sanjal samo še o lovu in poku.
»Alo, Resa, zajčka!« Špelca je zdrvela s psom skozi duri. Peter se je moral podvizati, da ju je še dohitel. Ukazal je Resi k nogi. Od planšarice je pa poizvedel, v katerem grmovju je zajec. Odvedel je dekliča in psa na rahel greben. Sodil je, da bo od tam skoraj gotovo s strelom pogodil bežečega zajca. Špelci je dal na izbiranje, da se vrne v stan ali pa ostane pri njem, samo tiho bo morala biti. Špelca bi ne odšla, tudi če bi jo podil, tako jo je zamikalo videti, kako se bo obnesel Resa.
Peter je ukazal psu: »Resa, išči, zajčka išči!« Pokazal mu je z roko, v katero smer naj odide. Pes je hitro razumel, kaj hoče od njega gospodar. Veselo je stekel po bregu navzdol. Kljub temu da ga je lovec z žvižganjem spodbujal, naj pridno išče, se je dvakrat vrnil. Tretjič se mu je pa le posrečilo, da je zajca vzdignil. Ni bil velik in precej daleč je tekel, pa ga je Petrov strel vendar podrl, čeprav ne do mrtvega. Resa in Peter sta oba hkrati prišla do sestreljene divjadi. Pes prvi hip ni vedel, kaj naj naredi. Šele na Petrov ukaz je zajca zgrabil za hrbet. Zajec je zavečal, kakor bi zajokal otrok, Špelci se je zasmilil. Lovec pa je potisnil pasji gobec zajcu za vrat in ščuval Reso, naj zajca strese. Resa je hitro razumel, kaj naj stori; zajec je utihnil in mrtev obležal.
Pouka pa še ni bilo konec. Peter je odstopil in čakal, kaj bo Resa z zajcem počenjal. Ovohaval ga je in lizal kri. Ko ga je pa začel končati, je lovec rezko zavpil. Pes se je zdrznil. Da bi ubitega zajca morebiti celó načel, Resi še na misel ni več prišlo.
»Spet nekaj znava, kajne, Resa,« je pohvalil lovec psa in pobral plen. Zavil pa je v Jerčin stan. Resa se ni odmaknil od viseče okrvavljene zajčje glave, kakor bi hotel vsakega opozoriti: »Poglej me, jaz sem ga.«
S krvavimi madeži na beli resasti dlaki je prišel k Jerci, ki ga je komaj pogledala.
Dolgo sta se razgovarjala Peter in Jerca. Pes se je naveličal poslušati, posebno ko ni mogel več doseči previsoko obešenega zajca. Nič ni opazil Peter, kdaj je zginil. Ko ga je pa pogrešil, se je ustrašil. Če se zgubi, mu ga lahko odnese orel, ko kar izziva s svojo blestečo, belo dlako. Kaj bi rekel Vencelj? Komaj se je pa ozrl izpred Jerčinega stana, je že opazil Špelco in Reso. Kakor dva razposajena otroka sta tekala po senožeti. Peter si psa ni upal poklicati. Bi ga komaj ubogal. Resi bi bilo v kvar, njemu pa prav gotovo ne v čast. Jerca bi se jezila, Špelca pa smejala. To pot se je moral lovec ravnati po psu.
Mirno, kakor bi bil pes ravnal prav, je odšel Peter k Špelci in Resi na senožet. Nikomur ni rekel Žale besede. Svojo lastno napako pa je moral nekako popraviti. Oprčil je Reso na jermen in ga odpeljal naprej proti Hebatu. Popoldansko sonce se je upiralo v bregove. Peter je vedel, da se prav gotovo nekje greje stari kruljavi lisjak. Premišljal je, ali naj uči Reso šariti ali ne. Lisjak bi se utegnil psu postaviti po robu. Odnehati bi moral Resa. Premlad je še in premalo izurjen. Pa saj ga ne bo izsledil. Če bo kaj vzdignil, bo srnjake. Peter je odpel jermen: »Resa, išči!«
Resa se dolgo ni vrnil. Peter mu je hotel že požvižgati in ga poklicati nazaj, ko se je pes živo oglasil. Lovec je napel petelina in čakal. Zašumelo je listje. Po jarku navzgor je prišepal Petru že dobro znani lisjak. Lovec je dvignil puško in že položil prst na sprožilo, pa se je zadnji hip premislil: »Ne smem. Do mrtvega bi lisjaka komaj zadel. Je preveč trdoživ. Zastreljenemu pa Resa ne bo kos. Utegnilo bi mu zamrziti lisjake za vedno. Pa tudi še premalo obraščen kožuh ima.«
Peter je odmaknil napeto puško od lica. Po lisjakovem sledu je pritekel Resa. Bil je tako razvnet, da mu je nos kar brenčal. Živo je nabijal za lisjakom. Peter se mu ni oglasil. Samo opazoval ga je in ga bil vesel.
Pasji lajež se ni nikamor več premaknil. Lovec je vedel, da je kruljavec ušel Resi v lisičino. Kakor prej na Vogarju, ko se je pes igral s Špelco, si tudi sedaj ni upal tvegati, da bi ukazal Resi, naj se vrne k njemu. Pes je bil preveč v ognju, da bi hitro ubogal. Utegnil bi postati svojeglav in uporen …
Zadovoljen sam s sabo in s psom, ki je pokazal, da bo dober lisičar, je Peter odšel navzgor k dobro znani mu lisičini. Resa je bil tako zaverovan v pogon lisjaka, da ni ne ovohal ne slišal in ne videl Petra prej, dokler ga lovec ni po imenu poklical. Pritekel je k njemu in ga začel z gobcem dregati v meča, kakor bi mu hotel reči, naj mu pomaga, ko vendar vidi, da sam ne zmore. Peter je pohvalil Reso in mu obrisal od mokre skale umazano oranžnorumeno zvezdo. Opogumljen je pes skočil izpod njegove roke in se spet divje pognal pred lisičino. Na srečo je bil vhod prenizek, da ni mogel za lisjakom. Sicer bi prav gotovo skusil, kako ostro usekajo v temni lisičini zobje razdraženega starega lisjaka otročje predrznega mladega psa.
Peter bi bil Resi še privoščil veselja, pa ni smel. Pes, ki se razvadi, da pred lisičinami laja kar celo uro ali dve, za pogone ni kaj prida. Kakor mlajšemu tovarišu je začel dopovedovati lepemu istrijanu, da jo je kruljavec za danes pač odnesel, da mu pa že še potegneta kožuh čez ušesa. Kakor bi bil razumel človeško govorico, je Resa na ukaz stopil k nogi in odšel s svojim zapovedovalcem nazaj na stojišče, s katerega ga je bil Peter spustil šarit. Naj si pes zapomni, da se čakata, kadar samá lovita, vedno na istem kraju.
Peter je legel v travo in oddrgnil oprtnik. Psu je privoščil več dobrot kakor sebi.
Petra ni več mikalo nazaj v dolino. Odločil se je, da ostane čez noč na Vogarju. Jerco je naprosil, da je pripravila uplenjenega zajca. Na večerjo je povabil tudi Špelco. Grmova se je branila, pa jo je lovec zavrnil: »Ko si pomagala loviti, boš pomagala tudi glodati.« Pogovor se je ves večer sukal samo okrog Rese. Jerco je kaj malo zanimalo, Špelca bi se pa najrajši pogovarjala do jutra. Resa je utrujen ležal pod pogradom in v spanju nekajkrat zalajal. Gotovo se mu je sanjalo o zajcih in lisjakih …
Peter je pustil psa pri Jerci, sam pa je legel spat v Znojev senik. Prebudil ga je jutrnji hlad. Vstal je in, ne da bi komu povedal, odšel proti Brvojem. Rožnordeči zasneženi vrhovi gorá so se ogledovali v jezeru. Na Viševniku je naletel na okrvavljen sneg. Po sledovih je spoznal, da je orel odnesel zajca. Ovčarijo je pregledal z daljnogledom. Gamsi so pretekli dolino med stanovi. Lisjak je prišel stikat prav pred hleve. Človeške stopinje ni nikjer opazil. Pa saj Trentarji le redkokdaj zaidejo tako daleč za divjačino.
Nejevoljen na orle, ki jim ni mogel do živega, se je proti poldnevu počasi vračal čez Hebat. Že zdaleč je zaslišal Resino lajanje. Takoj je uganil, da spet razsaja pred lisičino. Da ne zna Jerca paziti na psa, je pogodrnjal, in da jo bo moral še marsičemu privaditi, če bi se res kdaj vzela. Je pa Špelca že vsa drugačna.
Obstal je in prisluhnil. Zazdelo se mu je, da je med pasjim hiježem zaslišal glas Grmove Špelce. Ni vedel, ali je res ali se mu je samo zazdelo, ko je tako živo pomislil na mlado planšarico. Stopil je hitreje. Kmalu je razločno ujel, kako je Špelca skušala strahovati psa: »Resa! Jaz te bom. S palico te bom, če ne greš pri priči z mano nazaj v stan.« Pes se še zmenil ni. Še huje je lajal na lisjaka. Špelca je postala huda: »Resa! Boš videl, da te bom. In Petru te zatožim, da si ušel, pa čeprav še mene ozmerja.«
Kakor bi odsekal, je dekle obmolknila in pes tudi. Z bližnje poseke je zadonel zateglo vabeč žvižg: »Fiiifi. Fi fi fiii.«
Resa je pazno privzdignil uhlja. Hkrati je že zagledal prihajajočega Petra. Stekel mu je naproti, kar so ga noge nesle. Veselo je poskakoval okrog njega in cvilil in lajal, kakor bi hotel pripovedovati: »Spet sem ga spodil, lisjaka. Spet, spet, spet.« Lovec je psu ukazal k nogi in ga ni pustil več pred lisičino. Špelco je pa mrko 1 »ogledal in ji poočital, da 11111 bo skvarila psa. Špelca se je zavedala, da je ona najmanj kriva, če sploh kaj je, pa ni ugovarjala. Bala se je, da bi Peter ne začel strahovati Rese. Vsaka bi ne znala biti tiho, najmanj pa Tkalčeva Jerca.
Na Zgornjem Vogarju, ko je bilo že prepozno, da bi pes razumel, zakaj je tepen, pa je Grmova povedala, da je Resa že sinoči ušel Jerci. Dolgo je tekal naokrog in se pod Znojevim senikom večkrat ustavil. Morebiti je Petra tudi klical, pa ga ni slišal. Gotovo je že spal. Psa je postalo strah. Kakor otrok je prišel jokat pred Špelčin stan: »Odprla sem mu. Resa je nocoj spal pod mojim pogradom. Če sem zato zaslužila, da me grdo gledaš, pa me.«
»Kdo ti je pa kaj rekel,« se je branil Peter.
Špelca pa še ni vsega povedala. Kakor bi prilijala, je nadaljevala:
»Davi, takoj ko sem vstala, sem Reso peljala nazaj k Jerci. Vem, ni prav, da je pes sam šel na lisjaka. Pa ni ušel meni, je Jerci. Z njo se zgovori. Se boš laže kakor jaz. Šla sem pa Reso iskat zato, da bi se ti ne ujezil in ga ne tepel.«
Peter je stopil pred planšarico in ji zastavil pot. Veselo se so mu zasvetili zobje izpod brk. »Kar dober lovec bi bila. Le kdaj bi utegnila imeti premehko srce.«
»Naj imam, kakršno hočem. Zame je dobro; drugemu ga pa nikomur ne ponujam.« Špelca se je branila še dalje iti s Petrom. Ni marala priti z njim k stanovom. Bog vé, kaj bi si Tkalčeva mislila. Potlej bi se pa spet grdo držala.
Peter je zrasel: »Jerca s svojimi muhami ne bo nikogar strahovala, najmanj pa tebe. Zavoljo psa bo pa že svoje slišala.«
Rahel veter je potegnil po senožetih navzgor. Prinesel je vonj po sveži jesenski travi, ki je le na redko posejana s cvetjem. Resa je povohljal. Bržčas se je v skalah nekje pod njim grel na soncu lisjak.
Peter je Špelco skoraj prisilil, da je šla z njim v Jerčin stan. Tkalčeva ni pokazala niti najmanjše nejevolje. Vedela je, da je od ostrorobe toče Grmova postala deklè.
Zavedala se je pa tudi, da mora vsekakor priti s Hribarjevim Petrom kmalu na jasno, če ne, prav gotovo nikoli ne bo njegova žena. Resi je koj postregla z mlekom in ni prej odnehala, da je tudi Špelca pomagala jesti zajca, ki je ostal od sinoči. Saj je bil dober, a Špelca ga je le s težavo požirala.
Zahajajoče sonce je zlatilo prve porjavele krone drevja, ko je Peter odhajal s psom nazaj v dolino. Jerca in Špelca sta stali vsaka pred svojim stanom. Da izžene puste misli iz glave, je Grmova zaukala. Sredi vriska pa je odsekala, kakor bi se ji bilo zaletelo.
Večer je bil lep. Špelci je bilo pa hudo kakor že davno ne. Vso noč ni skoraj nič spala, pa sama ni vedela, zakaj.
Prestreljena perut
urediJesen je pričela barvati drevje. Vrhovi kron so drug za drugim porumeneli. Odmrli so prvi listi.
Veter jih je trgal z vej in vejic. V kolobarjih so se spuščali z višine na tla.
Noči so bile vedno hladnejše. Padle so prve slane in razlile po obledelem zelenju bogastvo barv. Bukev je pordela, gaber in javor sta rjavkasto zadahnila, macesni so v soncu blesteli kakor čisto zlato. Čimdalje bolj pa so se kazale temnozelene smreke in srebrno iglaste jelke. Borovci so kljubovalno pogledovali s pobočij v doline, kakor bi hoteli reči listnatemu drevju, da jih ni strah zime.
Strmni skalni Studor vštric temno porasle Rudnice je zažarel v rožnih barvah, kakor bi bil ta jesen vzcvetel. S polic je kimalo rdeče pritlehno grmičevje. Siva, nizka peščena vrba, rjavkasta trava in svetlorumeno lističje od kdo ve katerega rastlinja in še sto vrst drugih barv so spremenili čez poletje zelene jase v cvetoče pisane planjave. Vmes pa sta cvetela modri kocasti svedre in košatovrhi vijoličasti jesenski encijan.
V nič manj pisano obleko ogrnjena se je ogledovala v temnomodrem mokrem ogledalu pod sabo Pršivca za jezerom. Po gorah so nekateri vrhovi še prekašali Studor in Pršivec, dokaj več pa jih je v lepoti močnó zaostajalo.
Ob sončnem in suhem vremenu Hribarjev Peter kar ni mogel strpeti doma. In če se je obotavljal zadeti oprtnik in puško, ga je prišel priganjat Resa. Dregal ga je z gobcem v nogo, se mu spenjal na prsi in nestrpno cvilil. Zavil je pa pes zmerom na Vogar, kakor bi mu noč in dan rojil po glavi samo stari kruljavi lisjak v Hebatu. Z ležišča ga je kar skoraj vselej prepodil. Kadar pa je Peter kam drugam zavil, je Reso minilo pol veselja. Pa to je bilo le redkokdaj.
Hoditi čez Vogar v góre je bilo tudi za Petra najbolj pripravno. Med potjo je privajal Reso lovu, na Vogarju je psa navadno pustil pri Grmovi Špelci, sam pa odšel še naprej v gore. Pri Tkalčevi Jerci Resa ni maral obstati, kar se je planšarici kaj za malo zdelo.
Drevje se je čimdalje bolj obletalo. Pod nogami je pošumevalo listje. Divjad je postala nemirna. Zajec se je umaknil večnemu nemiru iz goščav pod samotne grme na senožetih in pašnikih. V Vojah je Peter videl belo podlasico, ki napoveduje sneg. Lisjak v Hebatu je oblekel že zimski kožuh; Peter in Vencelj sta se dogovorila, da ga uženeta, še preden se planšarji in planšarice preselijo z Vogarja v Voje. Priganjal je Hrubečka. Po gozdarjevem vedenju in govorjenju je Peter sklepal, da ima Vencelj svoje posebne namene. Kruljavi lisjak mu je le dober izgovor. Kakšne muhe pa Hrubečki rojijo po glavi, ni mogel uganiti. Samo slutil je, da v pesmi, ki jo bo Čeh zagodel, ne bo manjkalo imena Tkalčeve Jerce.
Na Vogar sta Peter in Vencelj prišla z nočjo vred. Po vsej širjavi neba se je prelivala zarja. Živina je bila že vsa v hlevih. Večinoma je že polegla in prežvekovala. Zvoncev skoraj ni bilo čuti. Iz stanov je vstajal dim. Planšarji in planšarice so si kuhali večerjo. Nekje so pele cokle po kamenju. V Belčevem svinjaku so se zravsali prašiči.
»Večer prebijeva pri Tkalčevi Jerci, ali ne?« je spregovoril Vencelj. »Spat se pa že zarijeva v kakšno seno.«
»Kakor je vam prav,« je pristal Peter.
»Tudi za vaju ne bo nápak,« je spet namignil na Jerco gozdar.
»Ne bo lepo, če se pri Grmovi ne oglasim,« je pomislil Peter in preudarjal, kako bi izpeljal, da bo prav. Iz zadrege ga je rešil Resa. Kakor bi bil ugledal zajca, je stekel naprej in se ustavil pred Špelčinim stanom. Veselo je zalajal in z desno prednjo šapo popraskal po durih. Planšarica mu je prišla odpirat in pes in dekle sta se pozdravljala, da se je Vencelj kar čudil prijateljstvu. Gozdar tudi ni prezrl, da se Špelca lovca ni nič manj razveselila kot Rese. Grmovo je Hrubečka koj prepoznal, čeprav je bila še dekletce, ko je zadnjič govoril z njo. Naredil se je domačega. Kakor majhnega otroka je prijel s konci prstov planšarico za zdravo ogorelo lice in ji ponagajal: »Kdaj si se pa ti razcvetela v tako brhko rožo?«
»Medtem ko so vam šmarnice pognale v bradi,« mu je hitro vrnila nagajivo besedo in zraven še s kazalcem pokazala na sive niti v gozdarjevi bradi.
»Vidim, da imaš tudi jezik zdrav in spočit,« se je smejal Vencelj.
»Pa vstopita in malo pri meni posedita, da ga utrudim,« je povabila Špelca.
»Bi težko šla mimo, ko si tako prijazno zgovorna.« Vencelj je stopil čez prag. Trdó za petami mu je sledil Črt. Špelci na psu niso bile všeč nizke in ukrivljene noge. Ko j se je obregnila obnje: »Psa ima pa Peter lepšega kakor vi. Ne zamerite.«
Peter se je zbal, da bo Vencelj postal nejevoljen. Pa ni. Hudomušno je zavrnil planšarico: »Vsak po svoje sta lepa. Ti seveda po gospodarjih sodiš. In če bi me ti hotela vleči, da mojo sivečo brado rajši vidiš kakor črne brke Hribarjevega Petra, in bi bil jaz tako nespameten, da bi ti verjel, to bi mi kazala osle za hrbtom. Pa reci, ali ni res?« Hrubečka je pomežiknil lovcu. Trdno je bil uverjen, da je Špelco spravil v zadrego, iz katere se ne bo znala izviti. Planšarica pa je komaj opazno nagubančila čelo, malo pomislila, svetló pogledala gozdarja in se pritajeno nasmehnila: »Če prav po pravici povem, sta mi oba všeč, vi in Peter. Samo vsak po svoje, kakor vam Črt in Resa.«
Oba psa sta dvignila glavo. Vencelj pa je plosknil z roko ob lastno stegno, da je glasno zapela irhovina, in se široko zasmejal: »Preklican deklič! Dobro si se ognila odgovoru. Pridi sem!«
Špelca se je obotavljala: »Kaj pa bo?« Počasi se je bližala višjemu gozdarju. Hrubečka pa je segel v oprtnik in vzel iz njega dokajšnjo papirno vrečico: »Na, nastavi roko. Ne bo ti žal.« Planšarica je že poznala gozdarjevo navado, da rad postreže s sladkarijami. Nastavila je kar perišče. Vencelj ji je usul vanj vse belo in rdeče cenzeljcev: »Pa pazi, da ne boš za Petrom preveč gledala, če nočeš, da ti katera druga ne izpraska oči.«
»Se nobene ne bojim in bom gledala, kakor se bo meni zdelo.« Špelca se je sedaj samo še prisiljeno držala prijazno. Naglo se je obrnila, pristopila k polici in nalila iz čerfe skoraj polno pasje koritce mleka: »Na, Resa, jedel!« Pes je že čakal, kdaj mu postavi planšarica koritce na tla. Povohal je mleko, previdno preizkusil z jezikom, če ni prevroče, in pričel glasno lokati. A že je zarenčal in hlastnil proti črnemu jazbečarju, ki se je približal in bi tudi rad pil mleko. Vencelj je svojega psa poklical k sebi in spet podražil Špelco:
»Črt, kar lepo pri meni bodi, da katere ne stakneš. Saj vidiš, da v tem stanu nimava nič besede.«
»Kdo pa pravi, da ne,« je oporekala Špelca. »Samo Resa bi bil neumen, če bi svoje prvo mesto odstopil drugemu psu, ko je pri meni kakor doma.«
»Pa menda njegov gospodar Peter tudi.« Vencelj si je pogladil brado in na rahlo dregnil s komolcem Petra. Špelca se je pa nagnila prek ognjišča in povedala svojo misel kar naravnost:
»Nič se ne dregajta, z vama vred dobro vem, da je Hribarjevemu Petru dokaj bolj pri srcu stan Tkalčeve Jerce kakor pa Grmove Špelce. K meni ga mora pripeljati Resa, k Jerci mu pa noga kar sama zavije. Zakaj pa ne, če mu je tako bolj prav.«
Peter je hotel nekaj oporekati, pa mu Špelca ni pustila do besede. Nalila je mleka še Črtu in se ponudila, da tudi lovcema skuha večerjo, pa je Vencelj odklonil in odločil, da vsi skupaj prebijejo večer pri Jerci in da naj gre Špelca kar brž z njima. Planšarica se je izgovorila, da mora pogledati še k živini in da tudi v stanu še ni opravila vsega dela, da pa pride kasneje, čeprav v resnici ni bila namenjena iti. Počemu pa naj bi bila v napotje? Morebiti bi jo Jerca še po strani gledala. Nič naj se nikar ne boji. Ne bo ji prevzela Petra. Vencelj je pa uganil njene misli in ji zagrozil, da jo pride sam iskat, če je ne bo, ko se stemni, in da bo že skusila, kako znajo poljubljati gozdarji s šmarnicami v bradi. »Si me že poljubil, dedec poraščeni,« si je mislila Špelca. Gozdarju je pa rekla, da naj le kar pride. Še nalašč se bo obotavljala. Čeprav je Hrubečka vedel, da se dekle samo šali, mu je bila Špelca čimdalje bolj všeč. Kar nikamor se mu ni več mudilo. Zanj je bila resda dokaj premlada; če bi bil pa v Petrovih letih, bi ga pa tudi s parom volov ne izvlekli nocoj iz Špelčinega v Jerčin stan.
Tema se je že delala, ko sta lovca odšla. Psa sta stekla za njima. Pred Jerčinimi durmi se je Resa obrnil in ušel nazaj k Špelci.
»Prav si naredil, prav si naredil, prav si naredil, Resa,« ni mogla Špelca dovolj pohvaliti psa. »Pri meni boš spal nocoj pa pri nikomer drugem, in če se obema nos povesi, Jerci in Petru in še bradaču na vrh. Sicer sta se pa lovca prej oglasila pri meni kakor pri njej. To se ji ne zdi prav. Naj le vé, da ni sama na svetu.«
Resa je bil obilno deležen Špelčine večerje. Tkalčeva Jerca je pa Petru in Vencelj nu napravila celo gostijo. Take volje je Peter že dolgo ni videl. Venomer se je sukala okrog njega in nič ni prikrivala, da ga ima rada.
Že davno so povečerjali, Grmove Špelce pa od nikoder ni bilo. Venceljnu ni kazalo drugega, kakor da izpolni svojo grožnjo in jo gre iskat.
»Pa da se mi ne bosta poljubovala ta čas,« je s privzdignjenim prstom narejeno posvaril Petra in Jerco ter odšel.
Na ognjišču je prasketal ogenj in metal sence po stanu in pod skodlasto streho. Zunaj so utihnili gozdarjevi koraki. Peter se je zavedal, da bi moral kaj reči, pa se ni mogel nič pametnega domisliti. Iz Somraka se je nekako boječe oglasila Jerca: »Peter, ali res nisi več hud name?«
»Bodi no pametna. Kaj še vedno nisi pozabila?« Peter je stopil tik Jerce.
»Zadnje čase veliko mislim nate.« Planšarica se je zazrla Petru naravnost v obraz.
»Res?« se je razveselil lovec in prijel Jerco za roko. In sam ni vedel, kdaj se je sklonil in Jerco poljubil. Ni se branila. Ovila mu je roko okrog vratu in pogovor v stanu je utihnil. Še ogenj ni več prasketal. Po tramu pa je pritekel polh.
Zmotila ju je rahla hoja pred durmi. Peter in Jerca sta hitro stopila vsak na svojo stran ognjišča. V stan pa se je navihano prismejala Grmova Špelca. Vrat za sabo ni zaprla. Jerca jo je v mislih obdolžila, da je zunaj prisluškovala. Peter ni bil tako nagel v sodbi. Špelca se je pa pohvalila: »Pa sem ga le potegnila, bradača. Me bo vedel drugič spet imeti za otročje neumno.« In je hitela pripovedovati, kako je že skoraj okroglo uro čakala skrita za hlevom, če jo bo Vencelj res prišel iskat. Vsega se je že naveličala in mraziti jo je začelo. Ne bi bila več dolgo vzdržala. Prav zadnji čas je že bil, da se je Hrubečka spomnil svoje grožnje. »Moram pogledati, kako me bo klical.«
Špelca je spet odhitela iz stanu in izza vogla oprezovala. Peter in Jerca sta se spogledala. Oba sta bila sedaj prepričana, da Grmova nič ne vé, kaj sta se pogovarjala in kako jima je zmanjkalo besede, da sta si molče še več povedala.
Špelca se tudi sedaj ni brigala za Petra in Jerco. Zunaj na voglu se je presrčno hahljala. Bolj je slišala kakor videla, kako je Vencelj poskusil odpreti duri v njen stan. Kar verjeti ni mogel, da so res zapahnjene. Potrkal je in poklical: »Špelca!« Namesto da bi se mu odzvalo dekle, je znotraj zalajal Resa in razdražil Črta, ki mu je togotno odgovoril. Nastal je srdit lajež. Vencelj je skušal psa pomiriti, pa mu ni uspelo. Planšarji in planšarice so začeli pogledovati iz stanov, kaj je. Hrubečka je zaklel in zažugal: »Špelca, le počakaj!« Obrnil se je in odšel. Mu ni drugega kazalo. Če bi se še količkaj obotavljal, bi ga kar gotovo obdolžili, da lazi za mladimi dekleti, in bi se mu, če že ne v obraz, pa vsaj za hrbtom posmehovali.
Črt je utihnil in prišel za gospodarjem, Resa v stanu se je pa še usajal. Vencelj je razmišljal, kaj naj reče Jerci in Petru zavoljo Špelce, in se nič ni oziral okrog sebe. Pa je poskočila izza vogla predenj Špelca: »Hop!« Ustrašil se ravno ni, zdrznil pa. Še Črt je zarenčal: »Ti škrat ti.« Špelca se je zvonko zasmejala: »Haha. Pa sem vas.« Vencelj je nagajivko ujel za roko: »Tudi jaz bom tebe, kakor sem obljubil.« Potegnil jo je k sebi. Mlada planšarica se je skušala izviti, pa se ji ni posrečilo. Samo toliko se je ubranila, da jo Hrubečka ni mogel poljubiti na ustnice. Na lice jo je pa. In ves obraz ji je prav nalašč omedel s svojo brado. Špelca je že odprla usta, da bi zavrisnila, pa se je še o pravem času spomnila, da bi jo slišala Jerca in Peter v stanu. Peter naj bi jo. Prava reč. Tkalčevi p ti ni privoščila škodoželjnega veselja.
V stan sta se gozdar in Špelca glasno prismejala. Vencelj se je hvalil, kako je izplačal Špelčino navihanost. Pa je tako pripovedoval, da Peter in Jerca nista mogla razločiti, kaj naj bi bilo res, če sploh kaj je. Grmova pa gozdarju tudi ni bila nobene tiho. Tako sta se razpletla v pogovor, da Petru in Jerci ni bilo treba ves večer skoraj nič govoriti. Si tudi želela nista. Preveč sta mislila drug na drugega.
Vencelj je živo obnovljeno prijateljstvo med Jerco in Petrom videl ves večer. Ni mu bilo žal, da je prišel na Vogar. Kakor se je bil namenil — jutri naredi za vselej konec Petrovim nezaupljivim pogledom. Špelca je pa šele proti zadnjemu postala pozorna na Jerčino in lovčevo vedenje. Njene dobre volje je bilo hitro konec, zabavnega večera pa tudi.
Hrubečka se je ponudil, da spremi Špelco prav do njenega stanu, da je ne bo strah, pa ga je odločno zavrnila. Bala se je jezikov, dokaj bolj kakor medveda ali volka, pa tudi bolj kot gozdarjeve brade.
Tiho je odprla stan in se na pragu obrnila. Noč je bila jasna. Nad jezerom so migljale goste zvezde. Hladu pa Špelca ni čutila; še vedno sta jo grela smeha polni večer in pravkaršnja hitra hoja. Na praproti v kotu je vstal Resa, se glasno pretegnil in prišel k njenim nogam. Kakor bi ga rada imela, bi mu prav nič ne branila, če bi hotel oditi za Petrom. Pes pa niti čez prag ni maral stopiti. Da bi ga pa spodila — nikoli.
Špelca je spet zapahnila duri in kar v temi legla. Preden je pa zaspala, je še povedala psu: »Veš, Resa, saj ti nisi nič kriv. Godilo se ti pa pri Tkalčevi ne bo ravno najbolje, se mi zdi. Pa k meni priteči. Prej bom jaz lačna kakor ti. Petru naj se pa kar otepa. Prav njemu nakljub se tudi jaz ozrem za fantom. Mar misli, da je sam na svetu.«
In sta zaspala oba, Resa in Jerca.
Vencelj in Peter sta pa zlezla v Belčev senik. Gozdarju k nogam se je zvil Črt kakor pogreta blazina. Pod senom so cvilile miši. Petru je po glavi rojila Tkalčeva Jerca. Kaj pa naj drugega misli, je prav vedel Vencelj in povzel besedo: »Tako prijetnega večera kakor nocoj pa že davno nisem preživel.«
»Dobro sta se zabavala z Grmovo. Kar lepo vaju je bilo poslušati.«
»Še dokaj lepše pa gledati vaju z Jerco. Zaljubljenost vama je kar žarela z obrazov. Prav, prav, da sta se spet spoprijateljila.«
Peter se je obrnil proti gozdarju: »Saj tisto navzkrižje —. Ni vredno, da bi govoril.«
»Sedaj tako praviš,« je spregovoril Vencelj glasneje: »Prej si me pa večkrat po strani gledal, čeprav sem ti zagotavljal, da ti ne bom pretekel poti.«
Peter ni nič tajil: »No da. Ne zamerite. Res se včasih nisem več spoznal.«
»Pametnega človeka zaljubljenci zlepa ne vznevoljijo. Ti seveda tega še ne veš, jaz sem pa že skusil, da je zaljubljenost svoje vrste prismojenost. Kdo naj bi takim ljudem tehtal vsako besedo in se zmrdoval nad njihovimi pogledi.« Vencelj je iz modrovanja zavozil kar naravnost v življenje in vprašal: »Kdaj se pa mislita vzeti?«
Peter se je počutil kakor šolar. Pritajeno je povedal: »Saj se še dogovorila nisva, da se bova.«
Zašumelo je seno. Hrubečka je nehote odkimal z glavo: »Kakor sem rekel. Svoje vrste bolezen.« Spet je preskočil na drugo misel: »Jutri zjutraj pojdi pa koj za dne v Hebat in zabij vse lisičine, da nama lisjak ne uide pod zemljo. Po pogonu bi ga Črt ne prignal več na svetlo. Iz skalnatih tal odkopati bi ga pa tudi ne mogla. Sedaj pa zaspiva. Lahko noč!«
Vencelj je kmalu zasmrčal, Peter je pa še dolgo bedel. Drugo jutro je odšel v Hebat, še preden se je Hrubečka zbudil. Vrnil se je, ko je sonce že polizalo rahlo slano. Živina je odhajala na pašo. Jerca pa kakor bi bila pozabila. Glasno so jo klicali zvonci v hlevu, pa jih ni slišala. Pogovarjala se je z Venceljnom v stanu. Peter je slišal svoje ime, razgovora pa ni razumel. Zamikalo ga je pa vendarle, da bi prisluhnil. Nak — kaj bi si mislila, če bi ga zalotila! Zakašljal je in stopil čez prag.
»Ti o volku, volk iz lesa,« je pozdravil Hrubečka. Jerca se mu je pa prijazno nasmejala in mu kar koj postavila zajtrk na mizo. Petru se niti ni zdelo vredno povprašati, o čem sta se pogovarjala. Po sinočnjem razgovoru na senu ni več dvomil, zakaj je prišel Vencelj na Vogar.
Peter bi bil Reso rad z žvižganjem priklical od Špelce. Pa pes ni hotel nič slišati. Moral je iti ponj. Rad bi bil psa strahoval zavoljo neposlušnosti, pa si ga vpričo Špelce ni upal. Planšarica je bila prijazna kakor druge krati. Le nekako narejeno je bilo njeno priljudno vedenje. Še dokaj uspeha na lovu mu je želela, ko je odhajal. Sama zase pa je po tihem spregovorila: »Ne boš si domišljal, da mi je kaj. Da bi se mi s Tkalčevo smejala. Nikoli.« In da bi Petra še bolj potrdila v misli, da je ni sinoči prav nič prizadelo, je glasno zapela:
»Rožic ne bom trgala,
da bi vence spletala.
Mirno, svobodno, ljubó
po planincah naj cvetó.«
Petru se nekaj ni zdelo prav, pa se ni mogel domisliti, kaj. Občutil je kakor včasih, ko je odraščal, če je mami kaj utajil.
Vencelj s Črtom ga je čakal že na liribu konec stanov. Petru je bilo kar prav, da se mu ni bilo treba več oglasiti pri Jerci.
Resa je postal nestrpen. Začutil je, da gre spet podit lisjaka. Da bi v mladostni vnemi ne skazil pogona, ga je Peter oprčil.
Vencelj je pa Črtu ukazal k nogi. Kakor bi bila prisluhnila prizvanjanju zvoncev pasoče se živine, sta oba lovca molčala. Le žeblji podkovanih čevljev so škrtnili tu pa tam ob kamen in v soncu zlateče se listje je pošumevalo pod nogami.
»Ti veš, kako je treba zastaviti,« je spregovoril v Hebatu Vencelj. »Uredi tako, da boš bržkone prvi streljal sam. Spustila bova v pogon samo Reso, Črta pa vzamem s seboj: bo nazadnje pokazal, kako se zna spoprijeti z lisjakom, če se ga bo svinec premalo prijel.« Zapel je jazbečarja na jermen in ga odvedel s sabo navkreber pod skalo. Peter je pa Reso spustil, mu ukazal iskati in mu še požvižgal, sam pa je obstal na podolžnem grebenu, da je videl v dve dolinici.
Dolgo ni hotelo biti nič. Že sta lovca mislila, da bo komaj kaj, ko se je nizko v skalah oglasil Resa. Oba sta takoj vedela, da je vzdignil lisjaka. Kakor bi zvitorepec vedel, da ga zgoraj čaka dvoje napetih pušk, kar ni hotel iz pečin. Črt bi bil istrijanu šel rad pomagat, pa ni smel od gospodarja. Kar tresel se je od razburjenja.
»Pok!« je počila spodaj Petrova puška. Vencelj je zdaleč videl, kako je lisjak nekajkrat zakrožil z repom lovcu v slovo in izginil kakor kafra v grmovju. Vedel je, da kruljavec sploh ni zadet, ali pa so mu šibre samo malo kožuh oplazile. Resa je pritekel po sledu, se na strelu za kratek čas zmedel, potem se pa še bolj živo pognal za lisjakom, »Pa res kaže, da bo dober gonjič,« je bil Vencelj vesel Petrovega psa. Lisjak je zavil proti njemu. Za hip se je ustavil in pogledal nazaj po psu. Vencelj je dvignil puško k licu. Lisjak se je nameril naravnost proti njemu. Na približno trideset korakov je Hrubečka skrivil prst. Razlegel se je pok. Lisjak je poril z nosom po zemlji, krčevito dvignil rep in odskočil za košat grm. Vencelj je hitro spustil Črta in se pripravil za drugi strel.
Psa sta oba hkrati pritekla k zastreljenemu lisjaku. Resa je obstal in se mu ni upal približati, Črt se je pa zaprašil naravnost vanj. Lisjak je sedel, pokazal zobe in usekal po psu. Črt je urno odskočil, Resa pa še dlje; samo od daleč je renčal. Črt je pa vztrajno napadal; kaj kmalu se mu je posrečilo pograbiti lisjaka za vrat. Togotno ga je stresel. Morebiti mu je zlomil tilnik. Ni se več branil. Nepremično je obležal na tleh.
Vsak od svoje strani sta prišla na kraj spopada tudi lovca. Vencelj lisjaku ni zaupal. Morda se je samo potuhnil. Oprezno se je približal, zgrabil lisjaka za rep, zamahnil z njim okrog sebe in ga treščil z glavo ob deblo bližnje smreke. Lisjak je res spet vztrepetal. Po nekaj udarcih na smrček se ni več ganil. »Si videl?« je opozoril Vencelj Petra: »Ne pravijo zastonj, da raco, lisico in gamsa streljaj, dokler se maje.«
»No, ta ne bo več zalezoval srnjačkov,« je Peter privoščil smrt kruljavemu lisjaku. Resa se mu je pa previdno približal, ga povohal, zarenčal in ga togotno zagrabil. Vencelj mu ni branil: »Naj se le navadi.« Takoj se je tudi sklonil in pričel učiti mladega psa, kako mora prijeti zastreljeno divjačino za vrat in ne čez hrbet.
Lisjakov kožuh resda še ni cvetel, bil je pa lep in dolg in lovca sta se na planini kar postavila. Ustavila sta se pri Tkalčevi Jerci. Tudi Resa to pot ni ušel k Špelci. Venomer se je sukal okrog lisjaka. Jerca se mu je čudila. Vencelj je pa izrabil priliko in navezal besedo: »Mlad je še pa se mu brhko zdi, da smo ugnali lisjaka. To je pa že pozabil, da je sam samo zdaleč plesal okrog njega, ko mu je pokazal zobe, in da ga ni znal vreči ob tla, Črt je pa zlahka opravil. Tako tudi vidva plešeta drug okrog drugega in si ne znata povedati, da bi se rada vzela. Pa recita, če prav ne vem.«
Peter in Jerca nista oporekala. Oba sta se smejala. Vencelj je pa poudaril: »Pri tej besedi naj ostane, da bo konec sumničenja in praznega prerekanja.«
Vsem trem je bilo prav.
Hrubečka je odnesel lisjaka v dolino, Peter se je pa namenil še više v lovišče. Kakor hitro sta pa odšla, ni hotel Resa več ostati pri Jerci. Ušel je v stan Grmove Špelce.
Petru se ni ljubilo predaleč hoditi. Na vrh Pršivce se je pa le povzpel. Sédel je pod košat macesen in razmišljal o Jerci in sebi. Saj mu je bilo prav, da je Vencelj presekal negotovost, pa vendar —. On sam si je bil drugače predstavljal dogovor z Jerco. Ne tako vsakdanje, najmanj pa v zvezi z lisjakom in psom. Za razgled po jasnih vrhovih in na jezero pod sabo se ni dosti menil. Pa mu je nekaj kar reklo, naj se ozre pod nebo nad sabo. Ves se je zdrznil. Naravnost proti njemu se je na široko razpetih perutnicah peljal orel. Ni bil previsoko. Peter je pograbil puško, napel petelina, pomeril in stisnil. Orel je omahnil. Desne peruti ni mogel več stegniti. Za dva strela daleč od lovca je padel na tla. Peter je hitel za njim.
Orel pa ni čakal, da bi lovec prišel do njega. Na pol je razpel zdravo perut in v razpotegnjenih skokih bežal pred svojim zasledovalcem. Na ravnem bi ga Peter že dohitel, v skalovitem svetu mu pa ni preostalo drugega, kakor da je s ponovnim strelom ustavil orla. Zadel ga je do smrti in še perja mu ni preveč razbil. Peter se ni mogel premagati. Na vse grlo je zavriskal.
Ponosno je prinesel Peter orla na Vogar. Jerce ni bilo doma. Odšla je bila listje grabit. Ni se nadejala, da se bo vrnil tako hitro. Resa mu je priletel naproti iz Špelčinega stanu. Ni mu kazalo drugače, kakor da se je ustavil pri Grmovi. Špelca kar verjeti ni mogla. Od vseh strani je ogledala in pretipala mogočnega ptiča in venomer ponavljala: »Pa da si orla ustrelil; da si ga res.« In je tako živo pogledovala Petra, da ga je prav do srca grelo. Ne, ni si mogel več tajiti. Ni bila Špelca vesela samo zavoljo orla. Njene oči so govorile več. On se je bil prav pred kratkim zavezal s Tkalčevo Jerco. Sedaj je vedel, zakaj se mu nekaj le ni zdelo prav. Poklical je Reso in odšel v dolino, ne da bi čakal Jerce. Občutil pa je, kakor bi tudi sam imel eno perut prestreljeno.
TRETJE LETO
urediMrtev les
urediPred božičem je padlo nad koleno pršiča. Komaj so priplesale zadnje snežinke na zemljo, se je bil lotil novega snega veter, ga odmetal z višin in nanašal v nižine. Veter se je sprevrgel v jug. Otroci so tepežkali po vlažnih gazeh in puhasti sneg se je sesedel, da ga v nekaterih krajih še za ped visoko ni bilo več. Koledniki so pa nosili zlato zvezdo že po kakor rog trdó zamrzlih gazeh.
Sveti trije kralji so potice pregnali. Hribarjevemu Petru so se pa misli še vedno spovračale v božične praznike. S stricem Tomažem sta hodila v Zátrep podirat les.
Odkar je padel kruljavi lisjak in so se planšarji m planšarice preselili z Vógarja v Vóje, je Peter svoja pota v góre tako uravnaval, da je vsaj na eno stran šel skozi Vóje, čeprav je imel navadno dlje. Pri Tkalčevi Jerci se je rad ure dolgo pomudil, h Grmovi Špelci je pa šel samo nekajkrat po psa. Resa tudi v Vojali ni maral ostati v Jerčinem stanu. Jerci se ni zdelo prav m Petru je bilo nerodno. Za naprej je rajši puščal psa doma.
V adventu in že prej je Peter vsaj vsako nedeljo in praznik prišel k Tkalcu v vas. Na sveti večer je bil pa že davno prej tam, preden se je oglasil véliki zvon Svetega Martina. Jerčinim trem bratom: Balantu, Matevžu in Janezu, vsi so hodili še v šolo, je prinesel vsakemu svojo smoljenico, da so si z njimi svetili k polnočnici. Na pogrnjeno mizo pa je spraznil polne žepe lešnikov; nabral jih je bil med šmarni na svojih samotnih potih. Otroci so se usuli okrog njih, mama jih je pa spodila od mize nazaj za peč, da bi ne zamazali opranega prta. V kotu pred jaslicami, ki so jih bili otroci postavili še za dné, je vztrepetavala rdeča lučka. Mama je legla, Jerca in Minca, že tudi odrasel deklič, sta pa imeli opraviti sedaj v hiši, sedaj zopet zunaj v vezi in pri ognjišču, dokler se nista odšli oblačit za k polnočnici. Peter in Tkalec sta sedela pri peči, se pogovarjala in kadila.
Ob enajstih je na Ravni zabučal véliki zvon. Začeli so drug za drugim odhajati k polnočnici. Za varuha je ostal domá gospodar. Otrokom Peter in Jerca še mar nista bila. Minca in mama sta pa vedeli, da bo Petru in Jerci najbolj všeč, če bosta hodila samá. Namenoma sta se obotavljali in zaostali.
Noč je bila jasna in nebo gosto posejano z zvezdami. Ni svetila luna, pa je Petrovo vajeno oko vendar razločilo na belem snegu zajca, ki je tekel čez polje. Kazal ga je Jerci, pa ga ni mogla opaziti. In ji je pripovedoval, da v sveti noči nobena lisica ne pride na polje in blizu k vasem. Zdaleč poslušajo zvonjenje, se bojé razsvetljenih oken in zbežé pred svitom plamenic, s katerimi si ljudje svetijo k maši in od maše, nazaj v mračne goščave. Kakor bi jim bilo usojeno, da v počeščenje rojstva kralja miru to noč ne smejo moriti. Čeprav jih je Bog tako ustvaril, da od krvi drugih živé, morajo na sveti dan, ko si vsak kristjan, če le more, privošči kaj boljšega, ostati lačne.
Jerca ni poprijela pogovora o zajcih in lisicah. Potožila je, da ji v novih čevljih, ki niso kaj prida nakovani, drsi na razhojenem prhkem snegu. Peter ni vedel nič odgovoriti in sta nekaj časa hodila molčé.
Iz lin v zvoniku se je razlilo po zasneženi dolini potrkavanje. Pred cerkev je prihajalo čimdalje več plamenic. Druga za drugo so ugašale v snegu. Peter ni mogel več odlašati. Naravnost je povedal, da se čez dan ne bo nič oglasil pri Tkalcu, ko vendar vé, da vasovalec na božič ne zasluži drugega kakor šilo v zadnjo plat. Pač pa pride na Štefanovo gotovo pobirat potice. In je hotel še vedeti, kako bo Jerci bolj prav: ali naj pride z njim za moža Vencelj ali stric Tomaž. Kdor koli, samo Vencelj ne, je izbrala Jerca in ustregla Petru, kakor bi mu bolj ne mogla.
Prišla sta na pokopališče. Na mnogih grobovih se je veter poigraval s plamenčki prižganih sveč. Peter in Jerca sta se molče ločila in stopila vsak pri drugih durih v cerkev; Jerca pri glavnih, Peter pri stranskih.
V cerkvi so bile prižgane že vse luči. Bleščeče se je odbijala svetloba od steklenih kristalov na velikem lestencu. Oltarji so bili vsi razsvetljeni kakor za slovesno mašo. Celó pred vsako podobo križevega pota je gorela sveča. Gospoda, župnik in kaplan, sta bila že odpela latinske molitve. Ogrnjena povrh cerkvenega oblačila v črna haveloka sta pravkar odhajala izpred oltarja v žagrad.
Na koru so se oglasile orgle. Tiho so poprijeli pevci in zapeli staro, po vsem svetu znano in večno lepo uspavanko božjemu Detetu:
Sveta noč, blažena noč ...
Izmed vseh glasov je Peter koj razločil glas Grmove Špelce. Zdelo se mu je, da je ni slišal še nikoli tako lepo peti. Kakor bi pozibavala Jezuščka v jaslicah na slamici, je ponavljala:
Spavaj, dete sladko, spavaj, dete sladko ...
Pričela se je maša in Peter se je spomnil, da mora moliti. Pa so mu misli venomer uhajale na kor, kjer je Špelca z mladim glasom budila pastirce iz spanja in z angelci pela glorijo in slavo. In če si je še tako prizadeval, ni mogel svojih misli za dolgo navezati na oltar in na skrivnosti, ki so se na njem dogajale. Sam nase nejevoljen je skušal misliti na Jerco. Pogledal je prek moških klopi, v katerih je med domačim temnim suknom sedelo tudi dokaj pisanih kožuhov. Jerca je stala spredaj med dekleti, ogrnjena v sivo ogrinjačo in brhko pokrita s svileno ruto. Vedel je, da jo ima rad, in se trdno nadejal, da mu bo dobra žena. Pa je spet zapela Špelca o sladki skrivnosti božične noči in njegovega prizadevanja, da bi mislil na Jerco, je bilo koj konec.
Po polnočnici se z Jerco nista več videla. Peter je pred cerkvijo počakal strica Tomaža. Škantarjev Tomaž se je v svojih poznih letih rad pomudil malo dlje v cerkvi, da nadomesti, kakor je imel navado reči, tiste nedelje in praznike, ko mu je bila skala oltar, na njej namesto razpostavljenih svetnikov in angelcev gamsi, in je orglal veter, peli ptiči, gospoda pa ni biló nikjer. Peter je mislil, da je strica že zgrešil, ali pa da je mož zadremal v cerkvi, ko ga je zagledal pri kropilniku. Pomočil je palec v blagoslovljeno vodo, pomešano z razbitimi ploščicami ledu, se pokrižal in pokril. Košat in dolg gamsov čop. kakršnega nihče drug ni nosil tisti čas v Bohinju, se mu je razšopiril za klobukom. Koj je uganil, da Peter njega učakuje: »Kaj mi boš povedal novega?« ga je ogovoril. A še preden je Peter utegnil odgovoriti, je že naprej poizvedoval: »Je v lovišču kaj narobe? Za praznike je rado.«
»Divjad, se mi zdi, kar v miru in redu praznuje. Sicer pa tudi nič posebnega ni,« se je obotavljal Peter naravnost povedati, za kaj misli prositi strica.
»Mrzla sapa vleče tukaj. Se bova med potjo pogovorila.« Stric Tomaž je zaslutil, kaj bi utegnilo boleti rajnke sestre sina.
Odšla sta proti Studoru. Še preden sta dospela do studenca Kuharice, je Peter stricu vse razodel, kako in kaj namerja. Tomaž ga je molčé poslušal. Kakor bi hotel do dna premisliti, kaj naj nečaku odgovori, ali pa, kakor bi ga hotel opomniti, naj se mu nikar preveč ne mudi, je na videz zasukal pogovor čisto drugam. Vprašal je Petra: »Ali veš, zakaj so vzdeli stari ljudje temu studencu ime Kuharica?«
Peter je obstrmel. S stričevim vprašanjem ni vedel kaj začeti. Odgovoriti je znal pa še manj. Iz zadrege ga je rešil stric sam: »Ne veš, kajne? Nisi nikoli pomislil, čeprav si leta in leta vsak dan hodil mimo v šolo. Ti bom jaz povedal: Ob poti vrh dveh klancev izvira tale studenec. Marsikdo se je že, pregret, preznojen in ves vroč napil ledeno mrzle vode iz njega. Takrat mu je dobro delo. Kasneje, čez dan, dva, morebiti se je celó ves teden upiral, je pa moral leči in ga je kuhalo. Kuhalo! Kriva je bila pa Kuharica. Si razumel?«
»Aha, saj res,« je Peter naglo odgovoril in se sam sebi čudil, kako da tega ni vedel.
»Prav.« Stric je spet vse obrnil in iznenada postavil Petra nazaj v prejšnji razgovor: »Tok, da si se namenil ženiti, si rekel.«
»Mi tako še najbolj kaže,« je utemeljeval Peter svojo namero.
»In da misliš Tkalčevo starejšo vzeti. Jerca, praviš, da ji je ime.«
»Zdi se mi, da bo kar prava.« Peter ni maral preveč hvaliti Jerce.
»Za vse prava ni nobena. Z vsako je treba potrpeti. Z nekatero več, z drugo manj. Sicer Jerci ne vem nič reči, le muhasta bi utegnila precej biti, če je količkaj očetu podobna. Ti ga še premalo poznaš.«
»No, da —« Peter se je spomnil nevšečnosti, ki jih je moral zavoljo Jerčine svojeglavnosti prenašati.
Tomaž je skozi temo ostro pogledal Petra: »Pa mudi se vama menda ne?«
Peter je obotavljaje se odgovoril: »Kako to mislite, stric?«
»Ne delaj se, kakor bi ne razumel, po čem povprašujem. Dekle planšarica, fant pa lovec, ki ga vsaka pot zanese v njen stan, in vse poletje v planini, daleč od ljudi. Ali bi bilo kaj čudnega, če bi tudi vaju, kakor je že marsikoga, pred pustom greh podil pred oltar.«
»Ne, stric, s te strani se nama nič ne mudi.« Peter je jasno odgovoril. Tomaž je v zvoku njegovih besedi kar čutil nepokvarjeno poštenost.
»Prav, prav,« mu je pritrdil in opomnil: »Glejta, da se vama tudi za naprej ne bo začelo muditi s te strani, z drugih se prav nič ne.«
»Ne mislim tako brž na poroko. Le dogovoril bi se rad, da je človek na jasnem.« Peter se je kakor opravičeval. Iz stričevega govorjenja je posnel, da ni nič kaj zavzet za njegovo namero.
Tomaž je pa spet zamodroval in do kraja razkril svoje misli: »Prav me razumi, Peter. Star si dovolj in sam najbolje veš, kako in kaj. Ne ženi se z zadrego, sem te hotel opomniti. Še bolj napak hi pa utegnilo hiti, če bi se na leta učakovala. Je le prerado res, da je dolga bolezen gotova smrt, dolga ljubezen pa gotov ki st. Si pa sam lovec, ki zna dobro opazovati. Vsake pomladi vidiš, da si prav vsi ptiči razen kukavice prej znosijo gnezdo, preden ljubezen zares zastavijo. Če kdaj misliš na lastno streho, ti svétujem, da si jo zgradiš prej; kasneje, ko ti prične rasti družina, si jo boš dokaj teže.«
»Mislim že, pa bi za sedaj težko zmogel. Ko bi vsaj stavišče imel.« Peter je obotavljaje se razodel svojo na j več jo skrb.
Stric in nečak sta hodila čimdalje bolj počasi. Pod nogami se je mel razhojen sneg. Tomaž je gredé pripovedoval. da prav pomladi poteče petdeset let, odkar je njegov oče in Petrov stari oče prodal Čudniku Lazek v zástav za petdeset let. Da ga ima on pravico kupiti nazaj, pa ga njemu odstopi. Tomaž je Petru ponudil tildi nekaj sto denarja na posodo. Tesati pa da sam zna, ga je spodbujal. In če mu še on pomaga, bo kaj malo treba najeti. Les naj bi Peter poskušal dobiti od srenje. Zvozi pa lahko do malega vse Tkalec z volom. Naj le odsluži, ko dote Jerci ne bo mogel kaj prida dati. Peter se je čudil stričevi razumnosti. Z lahkoto mu je kazal pot prek težav, ki so se njemu samemu zdele nepremagljive. Kar objel bi ga bil.
Prišla sta v vas. Okna so bila razsvetljena. Dišalo je po pečenih prtenih klobasah. Stric in nečak sta si voščila lahko noč. Nista se domislila, da se je dan nagnil že na jutro. Tomaž je zavil proti svoji hišici v bregu, Peter je pa odšel mimo Tkalca naprej proti Stari fužini. Hodil je zamišljen. Če bi zajec tik pred njim preskočil gaz, bi se komaj zmenil zanj.
Doma je Petru pritekel naproti Resa. Dobrikal se je in repkal pred njim. Peter ga je vzel v sobo. Ne zavoljo mraza, zavoljo druščine. Kdo pa preživlja rad sveti večer sam. Še pes ne. Če pojde po sreči, bo pa k letu vse drugače.
Peter je zakuril v pečici in si zavrel čaja. Skozi samo enojno okno je zdaleč donelo potrkavanje. Peter ni legel; ni bilo vredno. Saj je že Sveti Pavel vabil k zgodnjim božičnim mašam ob štirih zjutraj.
Čez dan je Peter risal in v mislih postavljal svoj bodoči dom. Rad bi se bil bolj razmahnil, pa so ga računi utesnjevali. Pod noč je samega sebe glasno potolažil z dolenjsko modrostjo: »Domek je domek, da ga je le za bobek.« Skuhal je še sebi in Resi večerjo in legel spat.
Na Štefanovo je Peter od maše gredé omenil Čudniku zavoljo srenjskega lesa. Lahko sta se dogovorila. Popoldne po litanijah je pa pred cerkvijo spet počakal strica Tomaža. Odšla sta v krčmo. Oba v sivih lovskih oblekah sta si bila podobna skoraj kakor oče in sin. K Tkalcu sta prišla že v temi. Vsi so vedeli, počemú sta prišla in kako bosta opravila, pa so se delali nevedne.
»Ovce kupujeva,« je začel stric Tomaž razgovor.
»Ovce?« se je narejeno čudil Tkalec. »Počemú vama pa bodo, ko imata vendar trope gamsov in srnjakov v goràh. Če se vama ljubi mesa, si ga lahko nastreljata na ostajanje.«
Tkalec se je dobro branil, a Tomaž mu ni dal obveljati: »Je že res, kar praviš,« se je pobahal Tomaž. »Mesa nama nič ne manjka. In če bi bila oženjena, bi ga tudi družina ne pogrešala. Tisti dve sta terno zgrešili, ki naju nista že ulovili. Mesa na pretek! Samo za volno gre bolj trda. Saj sam veš, da se srnjakova in gamsova dlaka ne predeta. Midva pa morava svoje trope, ki še zvoncev nimajo, tudi pozimi pasti. V gorah je včasih strupeno mraz. Pa se bojiva, da bi v noge in v roke ozebla. Zavoljo volne kupujeva ovce. Pri vas imate pa tako sorto, ki nima skoraj nič résnice v kožuhu.«
»Sorta je dobra, sorta,« je sprejel pohvalo Tkalec, »samo naprodaj ni.«
Tomaž je vzdignil roko, razkrečil prve tri prste, dušil smeh, ki mu je hotel uiti, in dopovedoval: »Saj ne kupujeva vsega tropa. Eno samo ovco iščeva, pa táko, ki bo šla po dobrem plemenu.«
»Če je tako, pa stopita v hišo, da se pogovorimo,« se je vdal Tkalec.
Postregli so jima s kolinami. Tomaž je dal za vino. Otroci so morali oditi spat. Stric je znal zlepa privijati Tkalca, da je bil le-ta že kar nejevoljen. Pa ga je Tomaž pogladil z besedo: »Boštjan! Naj ti ne bo žal, če si se pri prvi hčeri skazal. Se bodo pa druge laže na dobro možile.«
Razšli so se pozno in vsi zadovoljni. Na vasi je Peter zavriskal. Stric ga je povabil še na kozarec vina.
V krčmi se je bila nabrala vesela družba. Peli so, da se je skozi zaprta okna razlegalo po vsej vasi. Dolgo so ostali, pa bi bili še dlje — a se menda prav zavoljo Petra žandar Kranberger, ki je prišel mimo, kar ni dal pogovoriti.
Polnoč je že davno odbila, preden je Peter prišel domov. Nič se mu še ni mudilo spat. Dolgo je ogledoval lepo, s pisanimi papirčki okrašeno potičko, ki mu jo je bila dala Jerca. Spravil jo je v predalnik. Stric je dobil podobno, pa jo je pojedel koj drugo jutro.
Po praznikih je pritisnil mraz. Že na poprej mrtvi smreki je tudi smola trdó zamrznila. Peter in Tomaž sta vedela, da v takem mrazu podrt les stoletja ne sprhni. Deblo za deblom sta hitela žagati in obsekavati. Od macesnovih grč je sekira kakor od kamenja odletavala. Pa nista odnehala. Peter je že hotel zavoljo strica. Tomaž pa ni maral nič slišati: »Vsaj koren mora biti macesnov,« je trmoglavil.
Med delom nista dosti govorila. Večeri v stanu so bili pa dolgi. Na svetega Antona dan zvečer, ko sta pojedla kašo in si prižgala tobak, je Peter zadovoljno ugotovil, da bo drugi dan ves les pri poti.
»Prav, da si me spomnil.« Stric je puhnil dim iz ust in pljunil na tla: »Opozoriti sem te hotel, da Tkalca vprašaj, koliko naj v denarju šteje njegova vožnja.«
Peter se je začudil: »Počemu?«
»Z Jerco še nista poročena.« Stric je po strani pogledal Petra.
»Sedaj se pa vendar ne bo razdrlo.«
»Saj še zavezano ni. Utegne pa priti kaj navzkriž. Namesto da bi se tožarila, mu pa vržeš tiste denarje in mir besedi. Če jih ne boš imel, jih lahko vsak dan dobiš pri meni.« Stric je legel na pógrad, Peter je pa pridejal na ogenj. Ni mogel več molčati: »Stric! Meni se zdi, da vam ni nič kaj prav, ko jemljem Tkalčevo.«
Tomaž je molčal.
»Saj sem sam že mislil —« Peter je obmolknil.
»Nič ne rečem,« se je oglasil stric. »Samo to vem, da smo imeli lovci pred leti dokaj opraviti s Tkalcem. Puško ima še. Če se ga spet loti muha in začne zahajati v tvoj okoliš, ali bi ga mogel pustiti?«
»Nak! Bi ga tudi ne.« Peter se je skoraj razhudil.
»Če bi prišla navzkriž, Bog daj, da bi ne, bi pač moral pustiti službo ali pa Jerco. Si me sedaj razumel zavoljo vožnje?«
»Sem.« Peter je iztrkal čedro in tudi sam legel.
Pogovor je utihnil. Ogenj je pošel. Zunaj se je oglasila sova. Pričelo je snežiti.
Nadležni klateži
urediDan se je daljšal. Svečnica je pričela tajati sneg. Pust je videl že vse prisojne remi kopne. Jug je vzel jedro trdo zvoženemu snegu na potili z gorá. Svetemu Jožetu na čast so zabičale že prve brkončice. Po mrzli zimi je hitela v Bohinj zgodnja pomlad. Hribarjevega Petra je čas podil, da ga je težko dohajal.
Posekavanje lesa pod Zatrepom je Petra dokaj zamudilo. Sam bi ne bil zmogel. Da mu ni pomagal in ga celo priganjal stric Tomaž, bi se bila smreka pričela prej oživljati, preden bi bila padla zadnja debla.
Vse drugačen kakor stric Tomaž je bil Tkalec. Obljubil je, da bo les zvozil, pa mu je bil vsak droben opravek dovolj velik izgovor, da ni napregel. Vola in rtičev se mu res ni zdelo škoda, le sam se ni rad upenjal s hlodi. Petru ni kazalo drugega, kakor da se je tudi vožnje lotil. Vozil in premetaval je les s tako vnemo, da je na lovišče kar pozabil. Pa ga je poklical Vencelj na Bistrico. Peter je ugibal, kaj bi utegnilo biti tako važnega, da ga gozdar odtrgava delu. Kar nejevoljen je bil, ko ga je Hrubečka vsakdanje vprašal, kaj je kaj novega. »Nič posebnega,« je kratko odgovoril Peter.
»O pač. Oba utegneva imeti sitnosti,« mu je skoraj vpadel v besedo Vencelj.
»Kaj pa naj bi bilo takega?« je zaskrbelo Petra. Na tihem si je moral priznati, da je zadnji čas lovišče res zanemarjal.
»Kranberger govori,« mu je pojasnil Hrubečka, »da se ti za divjad in za službo sploh nič več ne brigaš in da ti samo bajta in deklič rojita po glavi.«
»Kaj pa to njemu mar,« je vzrojil Peter.
»Tudi jaz vem, da se tam praska, kjer ga ne srbi.« Vencelj je Petru lepo razložil, kako je pregledal žandarjeve naklepe. Očividno opozarja tiste, ki komaj čakajo, da izmaknejo gamsa ali srnjaka, ali pa vsaj lisico ali zajca, če drugega ni, naj poskušajo srečo v Petrovem lovišču. Oba, njega in Venceljna, da bi rad zatožil zakupniku. »To je že izvohal,« se je razvnel Hrubečka, »da mu jaz ne bom sédel na limanice. Saj meni je presneto malo mar. Naj kar kdo drug upravlja lov. Zate pa ni vseeno, če te izgrize iz službe. Posebno sedaj ne, ko si postavljaš lastno streho in se ženiš. Ne more ti pozabiti, da si ga izpodrepil iz Jerčinega stanu na Ovčariji. Pa ugnati se mu ne smeva dati.« Vencelj je krepko udaril Petra po rami.
»Prej se pretrgam, kakor mu pa odneham, prekletemu pritepencu.« Peter je besedo pribil s pestjo na mizo. Kakor bi bil še Črt vesel lovčeve trmoglavosti, je poskočil z blazine, na kateri je dremal, in glasno zalajal. Hrubečka in Peter sta posedela. Da v lovišču res nič posebnega ne more biti, sta ugotovila, da se bo pa Peter kljub temu kar iznenada pokazal zdaj tu, zdaj tam, da si bo celó zapisoval vsako malenkost, ki jo bo opazil, pa tudi to, kje in kdaj bo kdo njega videl, da bo imel priče, če bo treba.
V gradu pri Venceljnu je Peter spil dve šilci žganja. Proti domu grede si je pa privoščil v gostilni pečeno prteno klobaso in pol litra vina. Čez Senožeti se je pričela jeza v njem kar kuhati. Doma se je komaj toliko pomudil, da se je preoblekel, nakrmil Reso in zadel puško. Kakor bi bilo vse lovišče v kolobar, se mu je mudilo v gore.
Vrh Klanice je srečal voznike, ki so peljali drva izpod Brvoj. Spogledali so se in mu vedeli povedati, da ga bo noč lovila, če je kaj prida daleč namenjen. Peter se jim je pa nasmejal in rekel, da bo hodil, dokler se mu bo zdelo, saj mu bo luna svetila. »Nak!« je slišal reči Ražma, ko so se razhajali: »Če bi bil jaz lovec, bi se ne gnal tako, kakor se Hribarjev, ki si nikoli pokoja ne privošči.«
Peter se je razgledal po sledeh in se ustavil na Zgornjem Vogarju. Lisice so bile izkopale prašiča, ki je bil v jeseni poginil Polončniku in ga je bil zagrebel na robu gošče. Peter se je zaprl z Reso v stan in zakuril na ognjišču, da se je grel. Skuhati ni imel kaj, ko ni vzel brašna s seboj. Z nočjo vred je pustil ogenj poiti, da bi lisjak ne ovohal dima, žerjavico pa je zagrebel v pepel. Če bo le preveč zeblo, si bo vsaj roke lahko mel nad njo. Odprl je okence in čakal.
Luna je osvetljevala snežno planjavo. Videlo se je skoraj kakor podnevi, le da se sneg ni lesketal. Proti Hebatu je zalajala srna. Resa, ki je ležal na pogradu, je vstal, pridvignil uhlja in povohljal. S pridušenim glasom ga je Peter pomiril. Po snegu je priskakljal zajec in pričel pobirati pred senikom redke bilke razstresenega sena. Čez kake pol ure za njim je prišel drugi in potem še tretji. Najedli so se in se pričeli igrati. Postavljali so kozolčke, silili s prvimi nogami drug v drugega in se vrteli, kakor bi plesali. Na snegu jih je Peter prav dobro razločil, tik stene bi pa komaj videl streljati na posameznega. Peter je na pol zaprl oči. Ne, prej ni nič videl. Sedaj je pa na voglu zagledal nekaj belega: »Ali je kamen, ali je sneg? Aha, premika se.« In lovec je videl, da se je sivkastorjavim nižinskim zajcem pridružil še beli planinski. Ni opazil, kdaj je prišel, ko se od snega kar nič ne loči.
V skalovju je zalajal lisjak. Zajci so prisluhnili. Za dober očenaš časa se je lisjak oglasil že čisto blizu. Zajci so se razbežali. Resa je postal spet nemiren. Peter ga je z roko pritisnil nazaj na ležišče. Tiho, da bi slišal miš teči, je pomolil puškini cevi skozi okence in napel petelina. Ni več dolgo čakal. Od goščave sem je pridrobencljal lisjak. Naenkrat je obstal, se ozrl naokrog in povohljal. Za strel je bil še predaleč. Nekaj se mu ni zdelo prav. Če ovoha človeka in psa, bo zakrožil z repom in blisnil v goščavo. Peter je urno omočil z jezikom ustnice, jih krepko stisnil in pridržal sapo. Miš, katero je Peter oponašal, prav nič bolj tenkó ne zacvili. Lisjak se je prihulil. Kakor bi drsal po trebuhu, se je bližal stanu. Peter si skoraj dihati ni upal več. Jasno je razločil muho na koncu puške. Želel je, da bi se lisjak obrnil po strani, obenem pa vedel, da se ne bo. Tvegati bo moral strel od spredaj, ki je rad previsok. Pomeril je za poldrugo ped pred glavo, neslišno povešal puško in spremljal z njo lisjaka, ki se je vedno bolj bližal. Resa se je zganil. Peter ni smel nič več čakati. Pritisnil je s kazalcem na sprožilo. Med zapuščene stanove se je razlegel rezek strel. Lisica je javsknila. Pod dimom, ki se je hitro razkajal, je Peter videl, da se je lisica popadla za stegno in se v krogu zavrtela. Napel je še levega petelina. Preden je pa utegnil sprožiti, je planil Resa k vratom. Dvoje misli hkrati se je posvetilo Petru v glavi: da naj se pes izkaže in da je škoda preveč preluknjati kožuh. Sam ni vedel, kdaj je posadil petelina nazaj in odprl duri. Kakor strela je šinil Resa k lisjaku. Za vatel daleč pred njim je obstal in zarenčal. Lisjak mu pa ni mogel niti zob več pokazati. Stegnjen je ležal na snegu in vztrepetaval. Resa ga je togotno pograbil za vrat in stresel. Lisjak se ni več ganil, a Peter mu ni zaupal. Pretkanec se rad potuhne. Prijel je lisjaka za koren repa, ga zavihtel okrog sebe in ga treščil z glavo v kopno stran iz zasnežene senožeti štrleče skale.
Peter si je navezal uplenjeno lisico na oprtnik in vrgel žerjavico s pepelom vred na sneg, da bi veter ne zanesel kam iskre in zažgal. Mudilo se mu je domov, da vsaj malo počije. Za zjutraj so se bili dogovorili s stricem Tomažem in Čudnikom, da pojdejo v Radovljico prepisovat Lazek nanj. Lisice ni utegnil odreti. Obesil jo je na podstrešino. Naj zmrzne: se je že ob priliki loti.
Čudnik je napregel. Za dne so zvonile sani že skozi Sotesko. Jasno sonce, razlito po obširni zasneženi ravnini med visokimi gorami jih je pozdravilo onstran Bleda. V Radovljici pa niso opravili nič. Kar niso mogli dopovedati enemu izmed mlajših uradnikov — slovensko je komaj za silo tolkel —, kaj se pravi dati v zástav. Brskal je po nemško pisanih knjigah, pa se ne spreumel. Zastonj so mu razlagali, da je Tomažev oče Lazek za petdeset let zastavil Čudniku kot varščino za posojilo, od katerega je le-ta s svojim užitkom plačeval tudi davke in obresti. Sedaj pa, ko je zastav potekel, pripade nazaj prvotnemu lastniku ali pa njegovim dedičem, če vrnejo posojilo, če pa ne, pa zapade posojevalcu. Pravico, sprejeti Lazek spet v last, ima stric Tomaž, ki pa to pravico odstopa svojemu nečaku Petru Hribarju, so skušali dopovedati. Uradnik je pa hotel, da se mora parcela najprej prepisati nazaj na umrlega lastnika, potem na njegovega sina Tomaža in nazadnje šele na vnuka Petra. Bohinjci so se trojnemu prepisu in trikratnim stroškom uprli in se rajši odpeljali domov, ne da bi bili kaj opravili. Čudnik se je čudil, kako more biti šolan človek tako zabit, stric Tomaž je sodil, da nalašč nagaja, Peter se je pa jezil na pritepence, ki se priklatijo od kdo ve kod in skušajo s svojo nadutostjo prelisičiti domačine in jim prizadejati škodo.
Petru se je mudilo voziti les izpod Zátrepa, dokler ne pomine saninec, pa ni strpel. Misel na prepis selišča mu ni dala pokoja. Še ponoči ga je nadlegovala, da ni mogel spati. Pa ga je ujezilo, da je koj po polnoči vstal in se napotil skozi Sotesko. Na Beli je bil zjutraj mimogrede pri maši. V Radovljici se je z nagajivim uradnikom hudo spoprijel. Tudi to pot bi ne bil nič opravil, da ni poklical na pomoč notarja, pri katerem je tudi zvedel, da sta neustrežljivi uradnik in žandar Kranberger bratranca. Ni se mogel otresti misli, da mu je pri prepisu Lazka prav za prav nagajal le Kranberger.
Še tretjič je Peter tisti teden moral iti v Radovljico in z njim spet stric Tomaž in Čudnik, da so do konca vse uredili. Nazaj grede bi bil najrajši pel, tako je bil vesel lastne zemlje.
Les je bil zvožen, pota so prekopnela in namesto pozvanjajočih sani so na njih spet zaropotali vozovi. Peter je nabrusil težko sekiro in tesačo in se z vnemo lotil obrezovanja hlodov. Stric Tomaž mu je hodil pomagat. En sam pri tesanju lesa kaj malo opravi, saj največ samo okrog njega hodi. Skladovnice obrezanega lesa so vedno više rasle. Čez dober teden, je računal Peter, bo že lahko začel izravnavati zemljo in kopati za klet in podstavek. Pa so mu orli prekrižali račun.
Na dan štiridesetih mučencev, sonce je grelo že kar pomladansko, se je Peter razgledoval z roba Tičarice. Tudi v goràh je bilo že dokaj kopnjave. Triglavska jezera pod njim so bila od snežnice nekam motna. Petra se je lotevala lenivost. Skoraj bi bil zadremal. Pa so ga zdajci predramili žvižgajoči kriki nad dolino Sedmerih jezer. Peter je iskal z očmi po višavi in kaj kmalu opazil dvoje orlov, ki sta se zaganjala drug v drugega. Za strel je bilo več ko desetkrat predaleč. Mogel je samo opazovati. Skozi daljnogled je videl, kako sta se orla sekala z močnimi kljuni, še bolj pa se obdelovala z ostrimi kremplji. Perje je letelo od njiju «n se v kolobarjih spuščalo proti zemlji. Orla sta se zdela lovcu oba enako močna; bil je radoveden, kateri ho zmagal. Peter se je tako zavéroval v boj, da kam drugam še pogledati ni utegnil. Tedaj je spet zaslišal krik. Naglo se je ozrl in videl, da se pelje od trentarske strani še tretji ropar. Pričakoval je, da se bo spustil takoj v boj. Pa se je zmotil. Novi orel — bil je samec — je oba borilca samo grozeče obletaval in čakal.
Od pretepajočih se orlov je odletelo dvoje dolgih peres. Preden sta dosegli zemljo, je eden izmed nasprotnikov odnehal. Odpeljal se je v smeri proti Triglavu. Prav njemu sta v levi peruti manjkali drugo in tretje pero; prvo se mu je pa nekam čudno šibilo.
Zmagoslavnemu kriku prej borečega se orla je odgovoril novi. Spočit se je s toliko silo pognal v boj, da je nasprotnika koj prvič odbil za nekaj sežnjev. Niti za trenutek mu ni dal oddiha. Zdržema ga je napadal in ga prej, kakor je Peter sodil, napodil čez Komno Bog ve kam.
Zmagovalec se je vrnil. Krožil je visoko v zraku in vabil z zateglimi žvižgi. Iz stene Tičarice se mu je odzvala samica in se dvignila k njemu. Dolgo sta krožila, nazadnje je pa orlica novega druga odpeljala proti Komarči. Srepo in s stisnjenimi ustnicami je Peter gledal za njima. Vedel je, da mu bodo orli dali letos še dokaj več opraviti kakor lani. Kakor bi zlomki vedeli, da se ne more prida ukvarjati z njimi, ko si postavlja hišo in se ženi. Zamahnil je z roko, zadel puško in oprtnik ter se ob palici podrsal po snegu navzdol. Prav po tihem je upal, da se mu posreči s Komarče kje ustreliti zaljubljeno ovdovelo orlico.
Lansko jesen, ko je ugonobil orla in ko tudi mladiča ni več videl, se je nadejal, da bo še samica odletela. Najbrž se je umaknila najtrši zimi, pa se je vrnila in sedaj privablja klateže z Bog ve katerih tirolskih gorá ali pa še bolj od daleč. Dokaj škode bodo naredili lovu, njega pa zamudili marsikateri dan, ko bi ne bilo treba. Pa zdržati mora, sicer se mu bodo ljudje posmehovali. Posebno Kranbergerju ne sme privoščiti veselja.
Na vrhu Komarče se je prikril, oprézoval in čakal. Slišal je orla še, videl pa ne več. Potegnil je mrzel veter in sneg je začel zmrzovati. Spomnil se je ponesrečenega Bitenca, si navezal dereze in se spustil po strmi stezi proti Ukancu.
Domov je prišel že po temi. Bil je truden, da se mu je komaj še ljubilo skuhati večerjo.
K Tkalcu tisti večer ni šel v vas, čeprav je bil Jerci obljubil. A kakor kaže, bo še marsikatero nedeljo tako. Se bo že privadila.
Na prisojni strani v Lazku so se razcvetale zlatorumene brkončice. Na ravnici pod njimi je pa Peter golorok vihtel kramp, odmetaval z lopato prst in drobni pesek, z rokami odnašal drobnejše kamne, debelejše pa izkopjine valil na stran. Tako je bil zaverovan v delo, da niti slišal ni, kdaj se je ustavila za njim Grmova Špelca. »Nikar se tako ne ženi,« ga je ogovorila.
Peter se je naglo obrnil: »Lej jo, kaj si ti?«
Špelca se je hudomušno nasmehnila: »Mar ne smem priti pogledat, kako znašaš zase in za Jerco gnezdo?«
Peter je bil v zadregi. Da se izmota, je povabil Špelco: »Najrajši vidim, če vsak dan prideš. Boš pomagala kopati.«
Špelca se je zasmejala: »To bi mi kazali osle.«
Petru je bilo nerodno: »No —. Nisem mislil zares.«
»Vem. Nisem več tako otročja.« Sedla je na obtesane trame: »Tudi nikar ne misli, da me je radovednost prignala. Le z očetom sva rekla, da bo zate in tudi za druge prav, če ti nekaj sporočim.«
»Kaj pa?« Peter je odložil lopato in prisedel k Špelci. Ni mogel prikriti, da je nestrpen. Obotavljaje se mu je Grmova Špelca pričela pripovedovati, da sta z očetom šla po zadnji voz sena v Vóje in videla, kako se je spustil orel v snežni plaz pod Prevalo in se tam dlje časa mudil. Oče, ki na daleč ostro vidi, meni, da je trgal gamsa, katerega je najbrž pozimi vzel in zasul plaz, pa je sedaj odkopnel. Velel je Špelci, naj Petru sporoči, če bi mogel priti roparju kako do živega, da ne bo poleti odnašal jagnjet in kozličev. »Samo zato sem prišla. Da veš,« je Špelca končala svoje sporočilo.
Peter se ji je prav lepo zahvalil in obljubil: »Še danes pojdem pogledat.« In sam ni vedel, kdaj je začel Špelci razkladati, kakšno hišico si postavi: kje bo kuhinja in kje peč, na kateri strani shramba in kje koplje klet, in da bosta kasneje zgoraj še dve sobici. Špelca ga je poslušala samo z enim ušesom, z drugim pa je lovila petje ščinkavcev, senic in kosa.
Kakor bi odrezal, je Peter nehal razlagati svoje načrte. Zagledal je bil žandarja Kranbergerja, ki je prihajal naravnost v Lazek. Opozoril je nanj tudi Špelco. Prvi trenutek je hotela zbežati, pa si je hitro premislila. Utegnil bi si domišljati, da se ga boji, ali pa jo celó dolžiti česa nepoštenega. Tega veselja mu ni privoščila. Sicer je bila pa tudi radovedna, kaj hoče Petru. Da dobrega nič, to je vedela. Morebiti je bilo pa prav namenjeno, da se je zamudila. Bo imel Peter vsaj pričo, če si prideta navzkriž, špelca bi sedaj ne odšla, tudi če bi jo kdo podil.
Kranberger je malomarno voščil dober dan in koj vprašal Petra, kaj misli postaviti.
»Hišo, kakor vidite,« je rezko odgovoril Peter.
»Komu?« je bil kratek žandar.
»Sebi. Komu pa drugemu.«
»Pa imaš dovoljenje?«
»Kakšno dovoljenje?«
»Stavbeno.«
»Saj še nič ne stavim.«
»Je mar vsa ta razvleka nič?« je zasmeliljivo pokazal žandar na zložen les in razmetano kamenje ter potegnil iz torbe zapisnik. Izpraševal je in zapisoval. Peter mu je prisekljivo odgovarjal. Svoje preziranje mu je pa kazal s tem, da je gredé odnašal kamenje. Špelca se je umaknila nekaj korakov stran v breg. Odtrgala je tri štiri cvete brkončic in jih preizkušala, kako kateri poje. Kranberger se je kar ripil od jeze, reči si pa Špelci ni upal nič. Vedel je, da bi ga žgoče zavrnila, lovec bi se mu pa smejal.
Raztogoten, ker se ni mogel znesti, je pokazal s prstom razo na razstreljeni skali v ozadju: »Od česa pa je tole?«
»Od svedra.« Peter je vrgel kamen na kup.
»Od kakšnega?«
Petru je bilo preveč. Vtaknil je roke v hlačne žepe, se ustopil pred žandarja in zasmeliljivo povedal: »Od takega, s kakršnim je Bohinjec kravo odrl, pa prej kakor mesar s figo.«
»Kaj? Norčeval bi se rad z uradno osebo.«
»Prav nič. Če je bilo pa res.« In Peter je na dolgo in široko pripovedoval, kako je Bohinjec stavil z mesarjem, da bo prej odrl kravo s svedrom kakor on s figo. Mesar je mislil na sveder za les, Bohinjec je pa vzel takega za vrtanje kamenja in je kravi čez bočnik kožo kar odtolkel, kakor po navadi naredi mesar z mesarico. Tokrat je pa ni smel vzeti v roke. Pa je Bohinjec stavo dobil.
»Kaj ga ni dobro sparil?« se je oglasila Špelca.
Kranbergerju je bilo malo nerodno, odnehati pa ni maral. Hotel je vedeti, kje je Peter dobil smodnik, kdo mu je dovolil razstreljevati kamen in še to in ono. Peter se je skliceval na svoje lovske pravice. Nazadnje se mu je pa zdelo le preneumno. Zabrusil je žandarju: »Nikar me ne mudite. Jaz ne utegnem kakor vi.« Pobral je kramp in začel znova kopati.
»V Radovljico boš pa utegnil iti.«
»Že davno sem izprevidel, da mi hočeš delati pota.« Petru se je za malo zdelo, da bi Kranbergerja še vikal, saj tudi on njega ni. Pa tudi odgovarjati mu ni hotel več. Niti odzdravil mu ni, ko je odšel. Pa Špelca tudi ne.
Petru se ni ljubilo več delati. Saj je bil tako namenjen pod noč v Ukanc. Celó pri Tkalcu je povedal, da bo šel. V Vóje pa kar mora iti. Špelco je pospremil dlje, kakor mu je pot kazala, in sam ni vedel, kdaj ga je minila vsa nejevolja.
Doma se je opravil za prenočevanje v goràh. Oprtal si je tudi tri težke sklopce, da jih nastavi orlu. V Plazu pod Prévalo je res dobil gamsovega kozliča, v prvi konec že vsega razkljuvanega. Urno se je lotil dela. Kozliča je odrl, razpostavil sklopce v dokajšen trikot, jih zvezal med sabo, vrvi pa zabrskal v sneg. Sklopcev ni mogel zakopavati, bi primrznili. Zato je pa vse železje skrbno pokril z razrezano gamsovo kožo. Mračilo se je že, preden je opravil. Obrisal si je roke ob sneg, si jih otrl in prižgal tobak. Spodaj ob vodi je počil strel.
»Vraga!«
Petra je kar vrglo na košat borovec. Vedel je, da strelca ne dohiti pred nočjo. Zato se je rajši odločil za opazovanje od daleč.
V dolini pod njim se je hitro nočilo. Skozi daljnogled je pa še razločil, da je stopil na pot visokorasel možak, bržčas s srnjakom na hrbtu. V katero smer je odšel, je vedel, več pa bo skušal dognati jutri.
Zjutraj se mu ni prav nič mudilo vstati. Ni maral šariti okoli, da bi ne zmotil orla. Sonce je stalo že precej visoko, ko ga je videl prileteti v plaz. Spustil se je na nastavo in skušal koj spet odleteti, pa ni mogel. Peter je vedel, da se je ujel. Z visoko palico v roki in s puško prek hrbta se je pognal v strmino in prisopihal v plaz.
Zvezane sklopce je orel še dokaj pretegnil, dvigniti jih pa ni mogel. Sršeče je gledal Petra, ki se mu je bližal z dvignjeno palico. Zapihal je proti lovcu, Peter ga je pa udaril po glavi. Orel se je stisnil kakor mrtev. »Ne boš me,« mu je Peter odkimal s kazalcem. »Da poginjaš, bi trepetal.« In je znova udaril. Orel se je zdajci pognal proti njemu, zamahnil z razčeperjenimi kremplji proste noge — za drugo je bil ujet — in usekal s kljunom. Peter je odskočil, da bi bil skoraj zdrknil po plazu. Previdno se je spet približal orlu. Po nekaj udarcih je ptič negibno obležal. Bil je tisti, ki je z okvarjeno perutjo ušel iz boja nad dolino triglavskih jezer.
Peter je spet skrbno uredil in nastavil sklopce in se podrsal po plazu. V stanu, kjer je prespal noč, se je komaj mimogrede pomudil. Mudilo se mu je za sinočnjim strelcem. Res je ugotovil, da je ustrelil srnjaka. Tudi sledovi velikih čevljev so se poznali v snegu. Petru so se zdeli znani. Kje jih je videl? Spomnil se je na vožnjo lesa izpod Zatrepa in prebledel. Prepoznal je odtis, čeprav bi ne mogel priseči. Bil je pa preverjen, da je sinoči v Vojah ustrelil srnjaka Jerčin oče, Boštjan Tkalec.
Gorko sonce je budilo pomlad. Vse naokrog so peli ptiči in klicali novo življenje. Hribarjev Peter pa je iz roke v roko prekladal mrtvega orla in hodil s povešeno glavo proti domu.
Oprezni ženini
urediCvetni teden je pričela priletati črna kuretina na rastišča. Zapeli so prvi petelini. Pa se je vreme sprevrglo in so spet utihnili. V dolini je dež spial pajčevinasto mreno raz ozimine in travo. Vrli Rudnice in Studora je pobelil sneg. V gorah ga je padlo za dobro ped, ki je pa hitro skopnel, brž ko ga je obsijalo sonce.
Senice, ki so pozimi na oknih prosjačile za bučne pečke, so skoraj vse odletele v goščave. Strnadi so se z dvorišč porazgubili na polje in v senožeti. Na vrtovih pa so zagospodarili ščinkavci.
V jezeru so zagagale race. Taščica je požvižgajoče drobila od prvega svita do poznega mraka. Drug za drugim so se vračali ptiči z juga. Med hišami in skednji v vaseh so švigale prve lastovice. Rastoča pomlad, konec posta in bližnja velika noč so budili v ljudeh veselo voljo.
Hribarjev Peter je pa postajal od dne do dne bolj razmišljen. Vnema, da si čimprej postavi lastno streho, ga je minevala. Z Jerco sta nekam pridržano govorila. Oba sta se zavedala, da si nekaj prikrivata. Oba sta pa tudi vedela, da vsakega po svoje boli strel v Vojah.
Peter si svojega opazovanja in dognanja, kdo je najbrž v zgodnji pomladi ustrelil srnjaka v Vojah, ni upal nikomur razodeti. Stricu Tomažu bi bil rad zaupal in kar grdo se mu je zdelo, da mu ni. Prav on mu je pripomogel, da bo na jesen, če bo šlo vse po sreči, stanoval v lastni hiši in se mu ne bo treba ženiti na róke. Čeprav ne lahko, težila so ga že leta in še vedno je upravljal lovsko službo, mu je hodil pomagat, kadar koli je utegnil. Večkrat, ko sta zidala podstavek in žagala bruna, je že odprl usta, da bi povedal, pa se je vselej ustrašil. Stric bi mu utegnil oponesti, kako ga je svaril, naj se pri Tkalčevi nikar ne prenagli, in on bi mu moral dati prav. In kdo ve, kaj bi mu stric nasvetoval ali pa celó zahteval. Najraje, da naj zgovor z Jerco podere, ko nikoli ni mogel kaj prida Tkalca. Ljudem bi se dal v zóbe in kaj bi rekel Vencelj! Seveda, če bi mogel Boštjanu dokazati, da je bil res on. Pa bi moral molčati in vsi bi rekli, da je Jerco pustil zavoljo Grmove Špelce. Pa je še tvegano, če bi ga Špelca marala, takega vetrnjaka, kakor bi upravičeno mislila. In če bi tudi privolila, naj povpraša zanjo pri očetu, bi mu utegnil Grm pokazati vrata.
Kakor planinski zajec, ki ga vzdigne dober gonjič, teka venomer v istem krogu okrog hriba ali globeli in se vedno znova vrača na isto sled, tako so neprestano kolobarile Petrove misli in se vedno znova začenjale tam, kjer so se pravkar nehale.
Peter si je kar oddahnil, ko so njega in strica Tomaža poklicali od dela rdečeoki črni zaljubljenci. Odšla sta v góre vsak v svoje lovišče zasliševat debele peteline in ruševce.
Resa je kakor obnorel. Čutil je zadnje dni zamišljenost svojega gospodarja. S povešenim repom je hodil naokrog, včasih sedel in zdaleč gledal Petra, kakor bi hotel očitati, zakaj se zanj tako malo meni. Sedaj pa, ko je Peter polnil oprtnik, da je postajal čimdalje bolj obilen, se je Resa kar tresel poleg njega in včasih nestrpno zacvilil. Ko je pa zadel še puško na rame, je začel od veselja visoko poskakovati in glasno lajati. Peter mu je dopovedoval, da ga ne more vzeti s sabo, da bel pes ne spada na rastišča črne kuretine, da bi mu vse peteline preplašil, pa Resa kar ni hotel razumeti. Peter je vedel, če ga pusti Žmitkovim, ki so psa lepo oskrbovali, kadar njega samega ni bilo doma, bo Resa pri prvi priliki ušel in pritekel za njim. Težko mu je bilo, da ga je moral pripeti na verigo; ni dosti manjkalo, da se ni vrnil in ga spet spustil, tako žalostno je zvesta žival jokala za njim. Seveda, Špelca bi ga znala utolažiti, pri Jerci pa utegne biti včasih celó tepen. Pa naj le poskusi! Da je takrat stal stric Tomaž poleg njega, bi Peter ne bil prav nič pomišljal in bi mu bil vse naravnost povedal. Tako je pa samo hitreje stopil, da čimprej ni več slišal psa.
V rebri za vasjo so se pasli jarci. Pred nedavnim storjena jagnjeta so poskakovala okrog mater. Sonce se je poigravalo na snežnobelih kožuščkih. Tu pa tam je katero posesalo iz nabreklega vimena. Matere so jih neprestano klicale k sebi, kakor bi se bale, da jim mladičev ne odnese orel. Peter je vedel, da se v jeseni vsa jagnjeta ne bodo vrnila s planine in da ga bodo gospodarji gledali po strani, kakor bi bil on kriv.
V skalnem bregu so objedale koze odganjajoči česmin. Kozliči, ki so komaj trdno shodili, so se učili trkati med seboj. Po resju in kurjicah, po jetrniku in pljučniku in po drugem zgodnjem cvetju so šumele čebele, na leski in vrbi ob vodi pa so nabirale obnožino. Med pozvanjanje tankih zvončkov drobnice se je mešalo cingljajoče petje senic. Mlad kozarček pa je skušal oponašati žvižgajočega kosa.
Pred Petrom se je dvignil iz odganjajoče trave metulj koprivar, mimo ušesa mu je pa pribrenčal zajeten čmrlj. Letel je proti Lazku. Peter se je ozrl za njim in zagledal kamenje in zložene sklade lesa na svojem stavišču. Preden je spet stopil navkreber, ga je namesto priklenjenega Rese ujela skrb zadnjih tednov.
Jerca prav gotovo vé, se je domislil, da je oče ustrelil srnjaka. Saj so ga vendar jedli. Seveda, da so ga. Peter se je spomnil, da so ga Jerčini še nedorasli bratje, Balant, Matevž in Janez, tiste dni potem nekako zasmehljivo pogledovali. Če se ne moti, so se celo na skrivaj s komolci drezali. Nima Jerca prav. Če že ni mogla ubraniti očetu, da se je spozabil prav v njegovo varstvo izročenem lovišču, naj bi vsaj smrkavce ustrahovala, da bi ne kazali, češ kako ga imamo za norca, zaljubljenega lovca, svoje sestre ženina.
Misli so Petra razvnele, da je hodil čimdalje bolj naglo. Začel se je znojiti. Nemalo ga je grela tudi jeza.
Da bi Jerca njemu kar naravnost povedala, kaj je zagrešil oče, ne, tega ne mara. Saj vé, da bi ga moral naznaniti ali pa prelomiti prisego. Ona naj bi pa potem hodila za pričo proti lastnemu očetu. Namignila bi pa lahko vsaj tako malo od strani. »Nak. Tudi to ni nič,« je hitro glasno sam pred sabo preklical svojo željo in se hkrati zavedel, da je spet zašel kakor v čarovni ris na križpotju, ki se v njem vrti in ne zna skočiti iz njega.
Sam nase jezen je Peter še hitreje stopil in kmalu prišel tako visoko, da je hodil po na novo zapadlem talečem se snegu. Držal se je prisojnih strani. Vedel je, da si črna kuretina kar nikoli ne izbere rastišč v osojah. Bleščalo se mu je, da si je z roko zaslanjal oči in pomežikoval, ko se je razgledoval po posekah in jasah ob robu redkega drevja. Sled je čez dan skopnela, pa je po iztrebkih sodil, da bo poleg starih rastišč tudi nekaj novih. Saj drugače biti ni moglo, ko je v dveh letih v vsem lovišču padel en sam petelin.
Pod noč se je ustavil v Skalju. Prikril se je za občrtan bukov trš, raz katerega še ni bilo posekano skalje. V somraku je priletel na samotno bukev star petelin. Preletal in prestopal se je z veje na vejo, hrumel in frfotal in se spravljal v gredi. Že dolgo se ni noben ptič več oglasil, ko se je bil ustanovil. Vse naokrog je bilo mirno. Večer je bil gorak in jasen. V tišino se je pa razleglo petelinovo klepanje. Nekajkrat je celo pobrusil in utihnil še sam.
Tiho kakor duh se je Peter oddaljil. Glasno se je prestopil šele na stezi. Misel na strel v Vojah, ki ga je bila, vsega zaverovanega v petelinja rastišča, za nekaj ur kakor zgrešila, se je spet primotala iz teme. Oprijela se ga je in se je ni mogel znebiti. Kar čutil je, da ga spremlja. Če bi Jerci omenil, je razglabljal, naj poprosi očeta, da naj prepovedan lov opusti, ko vendar vidi, da prej ali slej morata priti s Petrom navzkriž. Pa bi ji utegnil odgovoriti, naj on, ki se pri njegovi hčeri ženi, na eno oko zameži, pa bo vse prav. Tega pa ne more in ne sme, ko je prisegel. Ali pa bi Boštjan tajil in se naredil hudega. Oponesel bi mu vožnjo lesa. Razvedelo bi se. Vencelj bi bil hud, zakaj ni že koj na sámo sumnjo vzdignil hišne preiskave pri Tkalcu. Seveda, da bi Kranberger brskal po Jerčini skrinji in se norčeval iz bale, ki jo pripravlja.
V temni gošči je zaukala lesna sova.
Nejevoljen na vse Tkalčeve, ker so jedli srnjaka, je Peter kakor iz trme šel prenočevat v stan, v katerem je v jeseni planinila Grmova Špelca, čeprav je v Jerčinega imel bliže.
Véliko sredo se je Hribarjev Peter vračal za jezerom z gorá. Take volje že davno ni bil. Zaslišal je več petelinov, kakor je upal, da jih bo. Zakupniku mora sporočiti, da lahko pride, kadar hoče. Bolj prav pa da bi bilo, če odstreli peteline šele kasneje, proti koncu rastitve, ko bodo kokoši večinoma že okobčane.
Bolj kakor številnih petelinov v lovišču je bil pa Peter vesel kune zlatice, ki mu je na strani mahala od oprtnika. Zjutraj jo je bil ustrelil. Zaskočil je petelina v Skalju, da ugotovi, ali je star ali mlad. Prepričal se je, da poje prav tisti kakor lani, in hotel že oditi, je pa od nekod priletel še drug petelin. Stari se je koj pognal v tekmeca. Nastal je hrup, da se je slišal daleč naokrog. Nasprotnika sta se sekala s kljuni, praskala s kremplji in se udarjala še z repetnicami. Vmes sta sigala in krekala in bila gluha in slepa za vse okrog sebe. Čeprav je Peter vedel, da se taki dvoboji končajo včasih celó s smrtjo šibkejšega nasprotnika, petelinov ni hotel prepoditi. Bi tako nič ne zaleglo. Kakor hitro bi ga več ne čutila, bi se spet spoprijela, dokler bi eden izmed obeh ne bil premagan in se ne bi umaknil. Pa tudi boj sam ga je zanimal. Saj ga še nikoli ni utegnil opazovati tako od blizu.
»Salabolt!« je Petru po tihem naenkrat ušla beseda. Zapazil je bil kuno, ki se je neopažena skušala približati pretepajočima se petelinoma. Prikrit za trš je vzel počasi in skoraj negibno puško z rame, pomeril in sprožil. Strel je preplašil petelina, da sta odletela, kuna je pa obležala. Peter je bil vesel, da je ugonobil pokončevalca gozdne kuretine, vesel pa tudi zato, ker je za zlatico imel dogovorjeno precej visoko strelnino. Kako prav mu bo prišel denar, ko ga zadnje čase hiša mora, da nobenega božjaka po nepotrebnem ne izda.
Najbolj je bil pa Peter zadovoljen, ker se mu je zdelo, da je prav razvezal vozel, ki ga je napravil Jerčin oče s srnjakom v Vojah. Sam mu pove. Težko bo čakal velike noči. Če prej ne, se mu v ponedeljek, ko pojde k Jerci pirhe pobirat, ponudi priložnost.
Petru se ni prav nič mudilo domov. Hodil je počasi in skoraj neslišno. Z jezera je zaslišal racmana in raco, ki sta se drug drugemu oglašala. Zavil je s steze v grmovje in zalezel na valjenje pripravljajoči se par. Racman je venomer klical svojo družico, ki se mu je ne a o pritajeno odzivala. Hkrati je švigal po vodi, se potapljal in prekuceval, kakor bi hotel samici pokazati, kako mojstrsko zna plavati, in se ji s tem prikupiti. Kovinasto se je spreminjalo v soncu njegovo perje, okrog vrata mu je pa blestel bel obroček. Trenutek kasneje, ko se je raca zaljubljenemu samcu vdala, se je Peter neprevidno premaknil. Vreščeče je posvaril racman, se dvignil iz vode, z njim vred pa tudi raca in odletela sta na drugo stran jezera.
Peter je odšel naprej. Na s kamenjem ograjeni senožeti je modro in belo cvetel pomladni žafran, brkončice so se zlatile vmes, marjetice pa so na široko odprle svoje drobne cvete in se obračale za soncem. Peter je sédel, vzel iz oprtnika sir in kruh in pričel jesti. Iz jezera so se poganjale za muhami postrvi in razgibale gladino, da je valovila v čimdalje večjih kolobarjih. Nekaj ponirkov se je potapljalo in preletavalo in Peter je bil radoveden, če bosta tudi ta dva gnezdila v Bohinju. Spomnila sta Petra, da bo k letu tudi on imel lastno gnezdo in živel z Jerco novo življenje. Težave, ki so mu prizadejale že dokaj skrbi, so se na pomladanskem soncu kakor raztopile. Zavedel se je, da že dolgo ni imel Tkalčeve Jerce tako rad kakor to uro. Kaj bo z Grmovo Špelco, ki je še tako neizkušena!
Peter je zamežal in misli so mu kar zastale. Slišal je samo še petje ptičev. Lotevati se ga je pričela dremavica. Da bi ne zaspal, je vstal in šel naprej proti domu. Zdelo se mu je, da gre sreči naproti.
Na véliko soboto zjutraj si je tudi Peter zakuril v svoji pečici z blagoslovljenim ognjem. Zvonovi so se vrnili iz Kima in razglašali skorajšni konec posta in vstajenje. Iz hiš sta zadišala pleče in želodec. Za delopust je zadonelo iz zvonikov potrkavanje. Praznično oblečeni so odhajali ljudje k vstajenju. Kar vsi so bili vesele pomladanske volje.
Peter se je ustavil pri moških pred cerkvijo. Živahno so se pogovarjali in se smejali, kakor bi bili za praznike odložili vse skrbi. Sredi pogovora je Petra dregnil Staretov Šimen in mu na pol pošepetal: »Poglej, Peter, sedaj gre pa tvoja.« Peter se je obrnil in pokimal Jerci, ki je samo mimogrede pogledala proti moškim in hitro, kakor bi se čimprej hotela umakniti njihovim pogledom, odšla v cerkev.
Šimen in Peter sta bila še vedno obrnjena proti beli posuti stezi, ki je vodila med grobovi proti glavnim durim cerkve. Ugledala sta bila Grmovo Špelco. Prihajalo je več deklet, pa se je Grmova od vseh razločila. Nesla se je visoko, se na rahlo pozibavala v kolkih in se pravkar veselo zasmejala, da so ji izza rdečih ustnic zablesteli beli zobje. Oblečena je bila v staro nošo. Pod zlato vezenino na čelu ji je rdel rožni obraz. Našopirjena rokava sta bila bela ko sneg, oprsje pa je pokrivala rožasta svilena ruta. Krilo se je v soncu spreminjalo, čez črn predpasnik pa je bil zapet srebrn sklepanec. Petru je postalo kar nekako tesno pri srcu in bilo mu je nerodno, ko je Šimen pripomnil, da je Špelca brhka kakor redkokatera. Mrmraje mu je pritrdil in se bal, da bi Šimen ne uganil njegovih misli.
Véliki zvon je poklical v cerkev. Pred oltarjem sta pela gospod župnik in gospod kaplan in pomagal jima je učenik. Dasi Peter ni razumel latinskih besedi, je vedel, da razglašajo vstajenje Gospodovo in ga slavé z alelujo. Rdeča bandera, razobešena vzdolž klopi, so se med molitvami na rahlo premikala, kakor bi tudi ona z ljudmi vred nestrpno pričakovala velikega dogodka.
Gospod župnik je snel tančico z monštrance, dvignil Najsvetejše iz božjega groba in povzel z nizkim glasom trikratno alelujo. Odgovarjal mu je zbor, vedno više in više, in petje je napolnilo cerkev do zadnjega kotička. Nad vsemi glasovi pa je plaval glas Grmove Špelce:
Zveličar nas je vstal iz groba,
vesel prepevaj, o kristjan.
Razvrstila se je procesija. Aleluja, s katero se je končavala vsaka pesem, in drobno pozvanjanje strežniških zvončkov sta se skušala, kdo bo bolj veličal vstalega Zveličarja. Iz stolpa je mogočno donelo potrkavanje, vmes pa so pokali možnarji.
Peter je hodil s stricem Tomažem v par. Stari lovec je počasi in s preudarkom molil častitljivi del rožnega venca, mrmraje so mu odgovarjali moški pred njim in za njim.
Ob zahvalni pesmi v cerkvi, še bolj pa, ko je na koru zbor pozval angelsko Gospo, naj se raduje, ker On, ki ga je bila vredna nositi, je zares vstal, aleluja, Peter ni več poslušal Špelce, kako poje. Zaskrbelo ga je, če morebiti Jerci ne dela krivice. Kdo pa naj jo vzame, če se med njima razdere. Saj ne more pomagati, če je njen oče neroden. Tako okrog vogla ga posvari še te praznike. Potem bo pa spet vse dobro.
Domov grede se je Petru zdelo, da so tudi njegove misli vstale od mrtvih. Preverjen je bil, da po praznikih zaživi novo življenje.
Z viržinkami v naprsnem žepu suknjiča je prišel Hribarjev Peter na velikonočni ponedeljek pozno popoldne k Tkalcu pod St udorom. Zaskrbelo ga je že, da morebiti Boštjana ne bo doma, pa je prav njega srečal na pragu. Odvedel ga je v hišo, kjer so ga sprejele mati in Jerca in še dve odrasli sestri. Fantini so bili dobili vsak svoje pirhe in so odšli na vas, da preizkusijo njih trdnost in pri sekanju zanesljivost svoje roke in očesa. Dekleta so se Petra razveselile in še preden so sedli okrog belo pogrnjene mize, so mu ponagajale, da mu bodo studorski fantje strgali pero izza klobuka. Peter pa, da se jih nič ne boji. Razvil se je vesel razgovor, v katerega je tudi oče rad posegel. Seveda so gostu postregli z velikonočnim blagoslovom in mu prigovarjali, naj jé. Peter se je pa branil. Mu tudi res ni jed kaj prida dišala. Ves čas je lovil priliko, da bi povedal zavoljo srnjaka v Vojah. Pa se mu kar ni hotela ponuditi.
Prižgali so že luč, ko je pogovor šele nanesel na orle. Naj m lajša je hotela vedeti, če so ti ptiči res tudi otrokom nevarni. Odnesejo ga že lahko, je sodil Peter, še takega, ki že hodi; morebiti se je to že kdaj zgodilo, pa v naših krajih ne, ko matere ne puščajo otrok, da bi tekali po samoti naokrog. Posebno v planinah ne. Je pa orel kaj pogumen, hkrati pa potuhnjen ptič. In Peter je pripovedoval o pretepih za samico, o boju z lisico, o napadih na gamse in speljal počasi na v sklopec ujetega orla v plazu nad Vojami. Kako se mu je potuhnil, pa se mu ni dal prevariti. Strmé so ženske poslušale in se čudile, pa tudi oče se je zanimal in marsikdaj tudi kaj povprašal. »Orel mene ni prevaril, pač pa mi je prejšnji večer nekdo skoraj pred nosom ustrelil srnjaka in ga tudi odnesel,« je Peter končal pripovedovanje.
Vsi so bili za hip v zadregi. Niso mogli skriti. Tkalec se je pa naredil drznega in se začudil: »Beži.«
Peter se ni dal speljati na stranpot: »Tisti večer nisem mogel iti za njim, drugo jutro sem ga pa presledil. Čevelj se mi je zdel preklicano znan, pa kar verjeti nisem mogel. Bilo bi tudi za oba pa še za koga drugega od sile nerodno, če bi se s tistim res kdaj iz oči v oči srečala na prepovedanih potili v lovišču. Dokler pa človek za trdno ne vé, pa nerad koga osumi. Posebno če —« Peter bi bil skoraj preveč povedal.
Vsi so vedeli, na koga leti Petrov sum. Oče ga je pa hotel odvrniti od sebe. Zamahnil je malomarno z roko: »Pojdi no, pojdi. Čevelj je čevelj.«
»Zato sem pa molčal, ko nisem za trdno vedel,« je naglo odgovoril Peter. »Za naprej pa ne bom mogel. Prisegel sem.«
»Lovska prisega. Kdo pa jo vzame zares,« je oporekal Boštjan.
»Jaz jo bom držal, pa naj zalotim kogar koli.«
Že je kazalo, da se utegneta oče in Peter sporeči, Pa je Jerca na pol skrivaj, na pol očitno porinila pred Petra lepo obročen pirh in fanta po strani živo pogledala. Boštjan je razumel. Vstal je in se izgovoril, da mora pogledati k živini. Dekleta so pa Petra hitro spet odobrovoljile. Odšel je s polnimi žepi pirhov in poiskal še strica Tomaža v krčmi. »Sem mislil, da te ne bo,« se je razveselil.stric. »Saj nič ne rečem, če greš pirhe pobirat. Je prav tako. Dobro se mi pa le zdi, da name čisto ne pozabiš.«
Peter se je moral prav premagati, da ni stricu izdal, kako je posvaril Tkalca.
Večer je bil lep in pozno v noč se je razlegala po vasi fantovska pesem.
Križasto rogovje
urediPo dolinah je odcvetela češnja, po goráh so pa odpeli petelini. Stari pretepač v Skalju je obmolknil za vedno. Odstrelil ga je bil zakupnik sam, pa ga ni smrtno zadel. Peter ga je iskal ves dopoldan, preden ga je iztaknil za dobre tri streljaje daleč od gredi zaritega v dračje, in ga pobral. Tudi ruševec v visokem planinskem svetu ni več plesal po jasah in hrbtih. Z macesnov pa je še grulil zakasnelim kokoškam.
V vrhovih ozelenele bukve se je čimdalje bolj na gosto oglašala kukavica. Srnjaki so si drgnili in čistili in likali doraslo rogovje in se pripravljali na pretep in na prsk. Srne matere so odšle od tropičev, da v skriti samoti skoté in postavijo na noge mladi zarod.
Iz stanov na planinah se je spet dvigal dim. Rezek vonj po razhojenih kravjekih je puhtel iz hlevov. Neutrudno je čez dan pozvanjala živina. Zvečer pa sta se oglasila pesem in vrisk.
V nemajhno jezo Hribarjevemu Petru sta v orlišču nad Savico žvižgaje začivkala dva mladiča.
Tkalčeva Jerca to leto ni planinila. Doma so se bili zavoljo tega skoraj dogrda sprli. Oče je tiščal, da Jerca mora iti z živino v planino, Jerca pa kar nič ni marala slišati. Ko oče le ni hotel razumeti, se je Jerca kar uprla: »Pa zakaj ravno jaz? Naj gre katera izmed sester. Sta že dve dovolj veliki.«
»Ti si že navajena,« je poiskal oče prazen izgovor.
»Naj se pa še katera druga nauči. Čas je že za obe. Jaz sem se morala še mlajša,« je Jerca oponesla očetu, kako zgodaj jo je vpregel v delo.
Boštjan ni vedel kaj oporekati: »Pa je bolj prav, če greš ti.«
»Ne govori no, ko sam ne verjameš,« se je vtaknila v pogovor mama. »Še tako se rado narobe naredi, nikar šele, če sta fant in deklič že zgovorjena, da se bosta vzela, kakor sta Jerca in Peter, ko bi se moral kar vselej pomuditi v samotnem Jerčinem stanu, kadar koli bi ga opravek privedel mimo.«
»Tudi doma ne boš nič obranila,« je posmehljivo prisekal Boštjan: »Je še vedno res in vedno bo, da je laže pasti poln mernik bolhá kakor eno samo žensko, če se sama noče.«
»Ne rečem,« je pristala Tkalka. »Priložnost je pa le priložnost.«
Jerci je bilo preveč. Jezno je zablisnila z očmi proti očetu: »Nič ne natolcujte. Sem znala biti poštena doslej in bom znala biti odslej. Zavoljo Petra in sebe sem lahko vse leto v gorah, še pozimi. Zavoljo vas pa tudi en sam teden ne.«
»Kaj praviš?« je zasikal Tkalec.
»Nisem tako slepa, kakor mislite.« Jerca se je potrkala s kazalcem na čelo: »Nosili bi brašno za mano in poizvedovali, kje hodi, ali vsaj, kam je zavil Peter, da bi bolj brez skrbi hodili s puško naokrog. Pa se motite. Ne grem pa ne grem, kakor mi bo dolgčas po gorah in po Petru.« Jerca je odšla iz hiše in trmoglavo zadrlešnila duri. Čeprav je oče vedel, da ga hči ne more več slišati, je povedal za njo: »Smrklja. Zavoljo tebe in tistega tvojega Petra bom delal, kar bom hotel.«
Tkalka se je zavedela, da zgrda ne bi nič opravila. Premagala se je in lepo poprosila moža: »Boštjan! Tok opusti vendar tisto svojo slò. Vse nas utegneš spraviti v nesrečo, posebno pa Jerco, ko vendar veš —«
»Vem,« je Tkalec jezno presekal ženi pohlevno besedo, »da jaz Petru ne bom tiščal pod nos, on naj pa nikar ne oprézuje za mano. Če pa ponevedoma naletiva drug na drugega, naj se naredi, kakor bi me ne videl, dokler mu ne izginem izpred oči. Ali pa naj se ne ženi pri moji hčeri.«
»Je še ni vzel in lahko razdere,« je zaskrbelo mater.
»Samo poskusi naj,« je zagrozil Tkalec. »Preklicano drago bo plačal vožnjo lesa izpod Zátrepa. Pa ga imamo še na vse močnejšo verigo priklenjenega, o kateri se še njemu samemu ne sanja ne.«
Tkalka je pomolčala in pomračil se ji je obraz: »Če te prav spregledam, Boštjan, bi bilo tebi kar prav, če bi se Jerca in Peter v planini spozabila. Bi vsaj Petra še bolj privezal. Kaj ne?«
Mož je malomarno zamahnil z roko: »Prava reč. Bohinjci smo kaj takega vajeni skoraj kakor žgancev.«
»Da te le sram ni,« je Boštjanu pogrozila žena. »Še lastno hčer se ne bojiš spraviti v sramoto zavoljo svoje lovske sle. Samo prinesi mi še kdaj kako divjačino k hiši.«
»Prav. Pa jejte suh krompir.«
Tkalka je stisnila pesti in zobe: »Ko bi mogla stakniti tvojo puško, jo na drobne kosce stolčeni.«
»Nič se ne boj, ne bo ti prišla pod róke.« Tkalec je odmigal z roko in odšel.
Z očetom Jerca potem več dni ni hotela govoriti, mama pa samo na kratko, zavoljo otrok. Živino je pa odgnala v planino Minca.
Pri Grmu bi bili pa Špelco radi pridržali doma, a je z jokom izsilila, da je šla spet ona planinit. Zakaj so jo gore mikale kakor še nikoli ne, bi ne vedela povedati, slutila pa je, da se ji utegne vse življenje otepati, če ne gre. In nič si ni mogla pomagati, da se je nehote in proti svoji volji razveselila, ko je za vasjo dognala, da bo letos pri Tkalcu planinila Minca in ne Jerca. Minca se menda ne bo grdó držala, če bo Resa rajši ostajal v njenem stanu kakor v Tkalčevem.
Planina je bila dobra. Čez dan je grelo sonce, dež pa je navadno namočil travo ponoči, da živina skoraj nikoli ni bila mokra in ni bilo treba iskati telet, ki se v burji rada zgubé. Paša je bila obilna. Na oddaljenejše poseke živina sploh ni zašla. Zato se je v njih tembolj brezskrbno počutila srnjad. Hribarjev Peter jo je pregledoval in ugotavljal stalež. Določeval je, kateri srnjaki so godni za strel in kateri naj bi padli šele po prsku.
Na kres, ko je sonce že pilo roso, je prišel na svojem obhodu v Skališnik. Skrbno je pazil, da je hodil tiho in proti vetru. Na robu goščave, prikrit za mladimi bukvami, je obstal in se pričel razgledovati po poseki. Visoka bilnica, pomešana z vrtinci ognjeno pekočih kopriv, je rasla nekaj sežnjev na široko pred njim. Za njo se je pričenjalo malinje, ki je bilo šele komaj na pol doraslo. Po bregu navkreber pa se je pričelo razcvetati celo polje rdečega ciperja. Bodeče kompave in drugih rož, raztresenih po poseki, oko skoraj ni opazilo. Nad cvetjem so šumele čebele, preletavali so se metulji in muhe so brenčale v zraku. Od nekod se je oglašal gozdni strnad, visoko nad vrhovi dreves je pa zažvižgala kanja.
Peter je čakal in se razgledoval po poseki. Na spodnjem koncu je dvignila glavo dolgouha in tenkovratna srna. Oprezovala je naokrog in zapivkala. Odzvalo se ji je dvoje visokih glaskov. Peter, ki je družinico že od prej poznal, je bil vesel, da mati mladica še vedno vodi oba srnjačka, čeprav so orli v lovišču.
Počasi je Peter obračal glavo po poseki navzgor. S črvom v kljunu se je dvignil s tal drozd, posedel na vejici odraščajoče bukve, se razgledal naokrog in odletel v košato smrečje. Koj za njim je prinesla hrano mlademu gnezdu še samica. Ne daleč od Petra se je zamajala trava. Katera žival šari pod njo, Peter ni mogel razločiti. Zaslišal pa je divjo kokoš, ki se je oglašala kebčkom.
Na vrhu poseke blizu gošče je lovčevo oko obstalo. Prvi hip ni vedel, da li prav vidi ali ne. Pogledal je skozi daljnogled in ugotovil, da iz mladega lesa gleda srnjakovo rogovje. Pa je brž spet zginilo k tlom. Peter bi bil rad ocenil srnjaka, pa se ni hotel nikoli toliko pokazati, da bi ga mogel. Zaslutil je v njeni starega pretkanca. Ni mu kazalo drugega, kakor da ga zaleze od druge strani.
Previdno, da niti kokoši ni preplašil, se je Peter umaknil v goščo. In še bolj oprezno je čez dobro četrt ure na drugem kraju pogledal spet z vrha dol na poseko. V naj lepši strelni daljavi pod njim se je pasel srnjak. Peter je vedel, da je prav isti, ki ga je bil prej spazil, vedel pa tudi, da ga doslej še nikoli ni videl. Kar načuditi se mu ni mogel. Le od kod je prišel?
Ni bil prav posebno velik, zraščen pa lepó. Na glavi je nosil dragoceno križasto rogovje, kakršno med tisoč srnjaki ne zraste niti enemu. Bilo je razkrečeno z usločenimi stebli. Srednji parožek je bil rajši za spoznanje še višji kakor zadnji. Konice so bile ostre in belo zbrušene, rogovje samo pa temnorjavo in gosto gabravo. Prav posebno bodenčasta sta bila močna venca. Ves dan bi ga gledal in bi se ne naveličal. Čeprav je rogovje s prostim očesom dobro razločil, je spet in spet dvignil daljnogled na oči. Drozd je priletel stikat tik Petrove noge, zaznal človeka, hitro odletel in zaščebetal. Hreščeče se mu je oglasila šoja. Srnjak se je pa neslišno umaknil v goščavo. Peter je vedel, da ga do večera ne bo več na izpregled. Vedel je pa tudi, da skrit v goščavi tanko posluša, da bo dobro razločil njegov korak od koraka srnjadi in bo drugič še bolj oprezen. Lovec je počakal, da se je vse spet umirilo, potem pa nič manj tiho kakor prej srnjak utonil nazaj v goščo. Nepotajeno se je prestopil šele na stezi.
Take volje kakor to jutro Peter že davno ni bil. Najrajši bi bil pel. Noge so mu težko okovane čevlje kar same privzdigovale. In sam ni vedel, kdaj je stopil čez prag v stan Grmove Špelce.
»Kje imaš pa Reso?« je hotela vedeti Špelca.
Peter se je zasmejal izpod temnih brk: »Čemu naj bi mi bil. Za napotje. Vso srnjad bi mi splašil. Še sam se človek težko približa, posebno takemu križarju, kakršnega sem danes izsledil.«
»Križarju?« je vprašujoče pogledala Špelca in ni odnehala prej, dokler ji ni Peter natančno razložil, kakšno je križasto rogovje. Peter se je zavedel, da se ne sme preveč dolgo zadržati pri Špelci. Utegnila bi zvedeti Tkalčeva Minca in bi povedala sestri. Jerci bi bilo pa hudo. A preden je odšel, je pričela Špelca molédovati, naj jo pod noč vzame s sabo in ji pokaže izrednega srnjaka. Peter se je branil in se na vse načine izgovarjal, pa je Špelca zagrozila, da ga že sama poišče in ga bo hodila gledat po mili volji. Peter se je zbal, da mu utegne planšarica srnjaka prepoditi. Vdal se je. Špelca mu je pa morala obljubiti, da bo križarju kasneje dala mir in ne bo stikala za njim. Določila sta še, da se proti večeru snideta pod Brdarjevimi macesni. Pa da naj nikomur ne pové, je še zabičal lovec planšarici in odšel v Tkalčev stan.
Z Minco se je Peter pogovarjal vse mogoče, le o srnjaku v Skal ju ni zinil niti besedice. Bal se je, da bi za križarja ne zaznal oče Boštjan. Hudo narobe bi bilo, če bi ga začel zalezovati, še bolj pa, če bi ga podrl.
Po južini je Peter legel. Vsa divjad miruje takrat. Kaj bi šaril naokrog in jo motil. Pozno popoldne je spet zadel oprtnik in puško, povedal Minci, da se zvečer ne bo več oglasil in da prenoči, kjer bo pač naneslo. Minca ga je začudeno pogledala, rekla ni Pa nič.
Pod macesni je Peter že precej časa čakal, preden Je prisopihala Špelca. Kar nič več se nista smela obotavljati. Lovec je poučil planšarico, kako naj hodi in se vede, če hoče videti srnjaka s križastim rogovjem.
Odšla sta proti vetru. Špelca je hodila tik za Petrom, ki je včasih še kaj pošepetal. Potem je utihnil in ji samo še z rokami dajal znamenja. Nazadnje jo je pa prijel za roko, se sklonil in tudi njo potegnil navzdol. Čepé sta obstala za nizkim grmom. Špelca se je od nestrpnosti tresla. Malo jo je bilo sram, pa si ni upala izmakniti roke iz Petrove. Gledala je na poseko, pa ni mogla ničesar opaziti. Lovec ji je stisnil prste in komaj slišno povedal: »Pri tršu za ciperjem.« Špelca, ki je doslej gledala v drugo smer, je srnjaka kmalu ugledala. Sklanjal je glavo, pa jo še hitreje dvigal in obračal na vse strani, kakor bi prav namenoma razkazoval svoje križasto rogovje. Pasel se je in oprézoval.
Peter je spustil Špelčino roko. Komaj je utegnila pomisliti, zakaj, je že čutila, da ji ponuja daljnogled. Sedaj je videla lepo žival blizu pred sabo. Razločila je, kako premika gobec in razgrizuje odtrgano mlado brstje. Z uhlji pa je zamahoval in se skušal ubraniti obada, ki je silil vanj.
Dolgo je Špelca opazovala sem in tja prestopajočega se srnjaka, se zaverovala vanj, pozabila celó na Petra poleg sebe in ni bila več tako oprezna kakor spočetka. Naenkrat je srnjak ostolbel, stegnil vrat, pa že isti hip odskočil, se obrnil in z raztegnjenim ogledalom na zadnjici zbežal. Gredé je bokal, kakor bi lajal ostarel pes. Špelca se je hotela dvigniti, pa jo je Peter hitro spet prijel za roko in jo pridržal. Z desno ji je odvzel daljnogled in jo tiho spet odvedel od poseke. Šele na poti je spregovoril: »Veter se je sprevrgel pa naju je ovohal. Morebiti so se mu pa zasvetlikala stekla v daljnogledu.«
»Kaj je tako natančen,« ni nič kaj prav mogla verjeti Špelca.
»O, to so visok gospod,« je še vedno pridušeno govoril Peter. »Kaj obzirno je treba hoditi okrog njega. Najbrž so ga nekje prepodili in se je umaknil v tiho samoto Skališnika. Zato sem se pa ustrašil, ko si zagrozila, da boš sama hodila okrog njega.«
Prav tako pridušeno je Špelca povedala: »Prav je, da si sc. S tabo je bilo dokaj lepše.«
Peter ni odgovoril nič. Prav do macesnov sta oba molčala.
Sonce je že davno zašlo. Čez nebo se je prelivala večerna zarja. Temnilo se je. Vse naokrog je bilo tiho. Le drozd se je še oglašal.
Pod macesni je Špelca glasno spregovorila: »Morebiti si bil nejevoljen, ko si me moral čakati. Pa nisem mogla prej priti. Komaj sem se izmuznila. Me je bržčas Tkalčeva Minca opazovala.«
»Res?« Peter ni mogel skriti, da mu je nerodno.
»Sedaj si pa hud name, da sem prišla.« Špelca je govorila, kakor bi prosila odpuščanja.
»Ne, nisem.« Iz Petrovega glasu je zvenela razdvojenost.
»Ne zameri, Peter. Tako rada gledam divjad.«
Peter se je zasmejal: »Dobro, da nisi fant. Bi ne bila tako rahločutna, kakor si deklè. Kar gotovo bi s puško zalezovaln moj trop. Pa bi si prišla navzkriž.«
»Dobro, da nisem fant in sva lahko prijatelja.« Špelca je obmolknila, kakor bi se bila ustrašila, da je preveč rekla.
Prišla sta v temno goščavo in steze pod nogami nista več razločevala. Peter se je obrnil: »Daj mi roko, da se ne spotakneš ob kakšno korenino.«
»No le,« je bila koj voljna Špelca.
Na planini je pa roko Petru zmaknila: »Saj ti greš spat v Tkalčev stan?«
»Kaj pa misliš?«
»Z mano ne smeš več naprej.«
»Pa če bi šel?«
»Bom huda nate.«
»Nič se ne boj. Sem si že popoldne postlal v Znojevem seniku.«
»Še bolj prav. Lahko noč!«
»Dobro spi!«
Na seniku Peter ni legel. Slišal je, kako je Špelca zapahnila svoj stan. Čez dobrih pet minut je pa nekdo prav po tihem prišel k Tkalčevemu stanu. Previdno je odpiral vrata, pa so kljub temu zacvilila. Peter je po hoji prepoznal Minco. Otrok bi bil, če bi si skušal tajiti, da ni slišala njegovega pogovora z Grmovo Špelco. Pa ga ni nič posebno zaskrbelo. Saj je ravnal, kakor je najbolj prav vedel in znal.
S svitom vred je bil Peter že spet v lovišču. Ni se zadržal dolgo. Mudilo se mu je domov, še prej pa v Tkalčev stan. Sprevidel je, da bo še najbolj pametno, če nič ne prikriva in Minci o Špelci kar sam pove, sicer bi utegnila kdo ve kako nápak nesti Jerci na ušesa. Ogenj je laže gasiti, dokler se ne razgori, jeziku pa na konec priti, preden se zagovori.
Kakor se je bil nadejal, tako je Peter tudi naletel. Jerčina sestra je bila kratkobesedna, obračala mu je hrbet in nalašč ropotala s posodo, ki jo je pomivala. Peter ni maral videti njene nasajenosti. Malomarno si je prižgal tobak, prekrižal noge in vtaknil desno roko v hlačni žep: »No, pa ugani, Minca, s kom sem sinoči hodil po lovišču?«
»Gotovo s kakšno gorsko vilo, ko se ti še danes kar samo smeje.«
Minca ni skrivala nejevolje, Peter se pa ni dal razdražiti. Silil se je na smeh: »Vila ni bila, čeden deklič pa. Kaj misliš, katera?«
»Nobena ni nič prida,« je revsnila Minca, »katera hodi ponoči s fanti naokrog.«
»Grmovi Špelci pa res ne moreš nič reči,« je oporekal Peter.
Tkalčeva pa je zasmehljivo oponesla: »Zakaj nuj bi bila prav ta izvzeta.«
»Zato, ker se za zdaj bolj zanima za srnjake kakor pa za fante.« Peter je besedo poudaril; posebno srnjake.
Minca se je z roko v boku ustopila pred lovca: »To pojdi pravit naši Jerci, če ti bo verjela.«
Peter se je zresnil: »Ji ne bom pravil, pa tudi tebe prosim, da molči. Ne zavoljo mene in Špelce in Jerce, zavoljo lova. Je bolj prav, da se v vaši hiši ne govori, kje se mudijo najlepši srnjaki. Razumeš?«
Minca je zardela, na rahlo prikimala in odšla k ognjišču. Peter je pa pojasnil: »Morebiti sem res napak naredil, da sem Špelci omenil srnjaka s križastim rogovjem. Ko sem pa že zinil, je bilo bolj prav, da sva s Špelco, vso noro na divjad, šla skupaj gledat pribeglega križarja, kakor pa da bi ona sama šarila naokrog in mi ga prepodila. Sedaj ko se ženim, moram tudi skrbeti, da me bodo v službi čim najbolj cenili. Kruh je kruh. Zato pa —« Peter je obmolknil. Minca je pa prav dobro vedela, koga je hotel še imenovati. Kar pritrditi mu je morala: »No, saj nisem nič rekla,« je popravila prejšnje zadirčne besede: »Jerci pa ob priliki vendarle povem. Zavoljo očeta.«
»Prav,« je veselo pritrdil Peter. »Samo ne pozabi preizkušene besede: Kar eden ve, se še ne zve. Kar vesta dva, ve pol svetá. Kar pa vedo trije, vedo vsi ljudje.«
Petru je Minca stoplila še nekaj mleka, potem pa je odšel. Grede je Grmovi povedal, naj se Tkalčeve Mince nič ne ogiblje, da je že vse v redu.
Doma je najprej odpel Reso z verige. Psu je bilo tako dolgčas po Petru, da zadnji dan že ni maral več jesti. Sedaj pa je kakor iz uma tekal naokrog in se očejal. Petru se je zasmilil. Še zboleti utegne. Sklenil je, da ga bo spet jemal s sabo, kadar pojde v gore za več dni; puščal pa ga bo pri Grmovi Špelci, da ne bo več povpraševala po psu. Pa to še ne bo tako kmalu. S stricem Tomažem bosta pričela staviti hišo. Za divjadjo bosta utegnila pogledati samo mimogrede.
Sveti Jakob in Ana sta pa stricu in Petru spet ukazala za dlje časa obesiti žago, pospraviti dleta in svedre in prisloniti sekiro v kot. Srnjad, ki se je pripravljala na prsk, je poklicala vsakega v svoje lovišče. Petru se je za prve dni avgusta napovedal tudi zakupnik. Dokaj bo imel opraviti, da o pravem času spet natanko pregleda divjad. Založil se je s hrano, tudi za Reso je poskrbel, in v nedeljo po maši odšel.
V Ukancu je opazil, da je srnjad tudi čez dan nemirna. Zaslišal je javkanje srne. Izsledil je nekaj kolobarjev, ki sta jih izhodila srna in srnjak, ko sta morebiti po cele ure igraje se tekala okrog grma. Roža na sečah je bila visoko pripasena. Ob obilni hrani si je srnjad izbirala samo najboljše. V Komarči je Peter ugotovil, da sta se mlada orla že izpeljala iz gnezda. Med Pršivco in Ogradjo tik ob veliki razpoki, ki se vsako leto veča, da se utegne kdaj cela gora odtrgati m zgrmeti v dolino, je prepodil gamsa gošarja. Prav njemu je namenil smrt, kadar pride gospod na lov.
Na Ovčariji se je samo mimogredé oglasil pri Tkalčevi Minci. Da se ogne kasnejši zameri, je kar naravnost povedal, da Resa pri njej ne bo obstal, kakor ni maral pri Jerci, razen privezan, pa bi ne maral jesti, in ga mora zato pustiti pri Grmovi Špelci, ki ga je znala tako navezati nase, da pri njej komaj še njega samega uboga. Poskusil se je že upreti, pa je bil tepen, ker razvajati ga Špelca ne pusti. Sprejel je zase in za Psa ponujeno mu mleko in odšel naprej.
Pri Grmovi je oddal samo psa. Med Reso in Špelco ni hotelo biti konca pozdravljanja. Petru se je mudilo naprej. Sonce se je že bližalo goram. Hotel je pa se isti večer ugotoviti, ali križar v Skališniku že goni srne. Pa ni imel sreče. Legel je kar v zapuščeno drvarsko uto iz lubja. Ponoči pa je zaslišal poznano mu bokanje. Bolj se ga je razveselil kakor najlepše pesmi.
Tri dni se Peter ni več prikazal na Ovčariji. V soboto je odšel spet v dolino. V nedeljo pod noč je pa pripeljal s sabo gospoda. Grede mu je bil že pokazal križarja v Skališniku. Zakupnik bi ga bil že tudi lahko streljal, pa je odločil, da bo padel šele ob koncu plemenit ve, ko zaplodi sebi enakovreden zarod.
Gospodu je bil Vencelj izdal, da se Peter ženi pri Tkalčevi Jerci. Svojemu lovcu na ljubo je zakupnik odredil, da se bosta nastanila v Tkalčevem stanu. Peter ni smel oporekati, čeprav se mu ni zdelo prav. Gospodu ni smel niti namigniti, zakaj. Bo že kako, si je mislil. Pa je bilo koj prvi večer hudo narobe.
Boštjan Tkalec je bil prinesel Minci prehrano. Namenjen je bil že domov, pa se je brž odločil, da ostane še čez noč. Z zakupnikom sta se hitro zapletla v domač pogovor. O gorah in divjačini je Boštjan vedel dokaj povedati. Gospod ga je rad poslušal in je stregel pripovedovalcu s pijačo in cigarami. Ko mu je tretjo ponudil, je pa gospod tudi samega sebe hotel malo pohvaliti. Potapljal je Tkalca prijazno po rami in se pobahal: »Oče! Takega srnjaka, kakor jaz danes, pa še prav gotovo niste videli.«
»Kakšen pa je bil?« je bil radoveden Boštjan.
»Križar,« je pomežiknil zakupnik.
»Pa ne vem, kateremu se tako reče.« Tkalec je močno potegnil cigaro. Kar lica so se mu udrla in izpuhnil je cel oblak dima.
»Se mi je zdelo.« Gospod je bil vesel, da more tudi on, čeprav mestni človek, kaj novega povedati izvedenemu domačinu, in je Boštjanu srnjaka natančno opisal. Peter je videl, da se Tkalcu čimdalje bolj svetijo oči. Najrajši bi bil zakupniku zatisnil usta, pa niti ziniti ni smel.
»Kje ste pa naleteli nanj?« Tkalec je prav počasi vprašal in izpod čela pogledal Petra, kakor bi se ga bal.
»V, v, v — S, S, S — Peter, kako se že pravi kraju?« Gospod si imena ni bil zapomnil. Peter je pa hitro izrabil priliko in speljal Tkalca na napačno sled. Zavedno je povedal napak: »V Skalju, gospod.«
Zakupnik se ni dal prevariti. Podvomil je: »Pa se mi zdi, da ste prej malo drugače rekli.«
»V Skališniku morebiti,« je nestrpno posegel v besedo Tkalec. Peter je pa po tihem zaklel in se spogledal z Minco, ki je namrščila obraz.
Še bolj narobe je pa bilo, ko je zakupnik Boštjanu tudi to povedal, da do konca prska s Petrom ne bosta nič stikala po križarjevem okolišču, da misli odbiti najprej kakšnega starejšega gamsa, potem nekaj srnjakov neplemenjakov, za vrh pa upleniti v Skališniku še križasto rogovje.
Peter je vzel z ognjišča ogorek in si spet prižgal čedro; kar ni mu hotela goreti. Najrajši bi bil zavpil nad gospodom: »Recite mu no kar naravnost, naj vam križarja pred nosom ustreli.«
Peter ni bil zaspan, pa si je kar oddahnil, ko so pozno zvečer odšli spat.
Na svetega Lovrenca zjutraj sta Hribarjev Peter in zakupnik lova že debelo uro tihotapila po Skališniku. Stisnila sta se že v tretje kritje in čakala in čakala, dokler se niso ptiči nad njima spet brezskrbno preletavali. Lovec je z rahlim dotikom opozoril gospoda, naj pripravi puško. Sam pa je pritisnil na ustnice trpotčev list in tiho zapivkal. Oba sta si pazno ogledovala poseko, pa se nič ni ganilo. Petrovo uho je lovilo tudi glasove iz gošče, pa ni hotela počiti niti najmanjša vejica. Pogledal je na uro. Od pivkanja je minilo že dvanajst minut. Peter je na list glasno zavekal. Spet sta čakala, pa spet ni bilo nič. Lovec je poklical že tretjič. To pot je zajavkal. Upal pa ni več, da bi se prikazal od kod srnjak. Vendar je gospoda pridržal na istem mestu še skoraj pol ure, da se je ta že vsega naveličal in odmahal z roko, češ da nič ne bo. »Na klic ne bo prišel,« je šepetnil Peter. »Se je najbrž že odprskal. Obkolim ga in ga vam potisnem pred cev. Kar počakajte!« Gospod je prikimal.
Kakor maček je Peter zginil v goščavo. Niti list ni zašuštel pod njegovo nogo. Lovil je z omočenim prstom veter in v velikem loku prešel globoko v goščavo onkraj poseke, daleč za razkopana križarjeva ležišča. Kakor bi ga bil naročil, je veter potegnil od njega proti zakupniku. Peter se ni več prikrival. Nerodno kakor neokreten drvar je štorkljal proti poseki, se odkašljeval in poslušal, pa puška ni hotela počiti. Tik pred poseko je glasno zažvižgal, da bi morebiti zakupnik ne streljal proti njemu. Veter se je spet sprevrgel in prinesel lovcu v nos smrad po mrhovini. Peter je zaslutil, kaj bi utegnilo biti. Zagazil je proti smradu v rdeče cvetoče ciperje in kmalu zagledal razgaženo jaso, ki jo je obletaval roj muh, hkrati pa že prepoznal srnjakov vamp. »Ti hudič ti,« mu je ušlo glasno.
»Kaj pa je?« se je oglasil zakupnik.
»Sèm pridite pa boste sami videli.« Peter je bil tako jezen, da je po tihem klel vse Tkalce z Jerco vred.
»Smrdi,« se je oglasil gospod, do pasu gazeč ciperje.
»Pa še kako smrdi. Kakor hudičevo govno. Nekdo naju je prehitel. Muhe že ležejo svoj nagnusni zarod v križarjevo drobovje.« Peter je z zobmi zaškripal in ni dosti manjkalo, da ni od jeze zajokal.
»Se ti kaj zdi, kdo bi utegnil biti?« Gospod se je manj razburil kakor lovec.
»Zdi, zdi, zdi,« je bruhal Peter. »Kaj mi pomaga, če se mi zdi, ko mu pa dokazati ne morem. Pa kakor gotovo voham sedaj sredi cvetja ta usmrajeni vamp, ga dobim in mu ne prizanesem, če bi bil moj lastni brat, ki ga nimam.« In ni se mogel premagati, da bi ne oponesel gospoda: »Drugič pa malo manj govorite.« Pa se je ustrašil, da je preveč rekel, in je hitro popravil: »Dan ima oči, noč pa ušesa.«
»Kaj misliš, da je naš pogovor takirat kdo poslušal?«
»Bržčas,« je z razpotegnjenimi usti odgovoril lovec.
»Zavoljo enega srnjaka se Bohinj ne bo še podrl.«
»Pa četudi se, njegovo križasto rogovje le izsledim.«
Zakupnik je bil vesel jeze in odločnosti svojega lovca. Ponudil je Petru svojo steklenico. Peter je nagnil in odpil dokajšen požirek konjaka.
Še isti dan je Peter spremil svojega gospoda na Bistrico. Soparno je bilo in Tazbolioteno gorsko cvetje je omamno dišalo. V Skališniku je pa zagatno ogabno smrdel vamp najlepšega srnjaka v Petrovem lovišču.
Klicanje jerebov
urediV dolini je utihnil kobilar, kukavica se je oglašala le še v višavah, z njo vred pa so obmolknili vsi ptiči. Premenjavati so pričeli perje. Selivci so se pripravljali na daljni polet v gorke kraje, stalni so se oblačili za zimo. Po širnih goščavah v gorah, pa tudi na Rudnici in Ščavnici za Stranjo in celó v gozdičih po Senožetih so se razšle kite doraslih jerebov. Mladi petelinčki so pričeli fantovati. Oglašali so se drug drugemu, se izzivali in se včasih tudi malo spoprijeli.
Drevje se je pričelo barvati, odpadali so prvi listi, lovci pa so posvetili tu pa tam kakšnemu preveč brezskrbnemu zajcu.
Hreščeče so se pomikali krekci za lešniki vedno više. Zjutraj jih je ob posebno polnih grmih kar mrgolelo.
Vogar, ki je bil po pospravljenem senu kakor zapuščen, je spet oživel. Živina se je pasla na porasli otavi. Okrog stanov so krulili prašiči.
Planšarji in planšarice pa so bili manj glasni kakor v visokih planinah.
Hiša Hribarjevega Petra je bila že pokrita. Manjkalo ji je pa še dokaj, preden bi bila godna za vselitev. Petru sc kar nič več ni mudilo. Včasih mu je bilo celó žal, da se je lotil lastnega gnezda. Jerčin oče Boštjan Tkalec ga je neprestano skrbel. Kaj bo naredil kot zaprisežen lovec, če ga zaloti, je vedel, kako se pa utegne kasneje zasukati, si pa ni mogel prav misliti.
Poleti ob prsku srnjadi mu je bilo hudó, ko sta morala s stricem Tomažem oditi v lovišče in je stavitev hiše zastala. Sedaj se je pa kar razveselil zakupnikovega pisma, v katerem mu je bil naznanil, da pride za dlje časa na lov profesor Novak, priznan jerebar in dober slikar, in mu naročal, naj ga kar nič ne pusti samega in naj pazi nanj, da se ne prehladi, ko ni nič kaj trdnega zdravja. Pod podpis je pa še pripisal, da mu bo bolj všeč, če se nastanita v Tkalčevem stanu. Iz tega dostavka je Peter spoznal, da je zakupnik njegove prenagljene besede, s katerimi mu je bil na poseki v Skališniku pri razpadajočem srnjakovem drobovju poočital preveliko zgovornost, prav razumel, pa se takrat ni hotel izdati. Sedaj pa kakor s prstom kaže, da je srnjaka s križastim rogovjem ustrelil oče njegove neveste.
Profesor Novak je prišel prej, kakor je bilo domenjeno. V kočiji sta se pripeljala z Venceljnom na Žmitkovo dvorišče. Resa ju je oblajal, pa je prepoznal Vencelj na in ga je bilo sram. Povesil je rep in hotel oditi. Pa je s kočije poskočila bela mehkodlaka psica s črnimi lisami. Približal se ji je in se ji poskušal dobrikati, pa se še zmenila ni zanj. Za psico je prikobacal še stari znanec Rese, kratkonogi Črt. Resa bi se bil rad poigral z njim, pa se je tudi Črt držal nekam gosposko.
Dasi je bilo že dokaj čez poldne, si je Peter kuhal šele južino. Zamudil se je bil pri hiši. Prisluhnil je in prepoznal Hrubečkov glas. Odstavil je mleko, da mu ni prekipelo, in pohitel po stopnicah navzdol. Vencelj ga je seznanil z gospodom profesorjem po nemško, sama med sabo sta pa govorila češko. In tikala sta se. Peter se je čudil, da razen pušk in ohlapnih nahrbtnikov nista imela nič drugega s sabo. »Kaj se bo profesor pasel ali kaj, ali pa namerja živeti ob samem mleku. Ne bo dolgo zdržal.« Njegovo sodbo je pa osramotil Sodja, ki je pripeljal v počasnem koraku za dokaj hitrejšo kočijo poln voz prtljage. »Oho,« je popravil Peter svoje prejšnje mnenje: »Nič mu ne bo manjkalo in meni ne bo treba vsak dan sproti donašati prehrane iz doline.«
Hrubečka je Petru naročil, naj spremlja voz, a da se nič ne mudi, je pristavil. Naj počasi vozita, da se kaj ne potare. Gospoda profesorja bo pa sam popeljal na Vogar in ostal nekaj dni v planini, ko ima ravno dopust. »Na svidenje! Pa Reso vzemi s sabo!«
»Bom.« Peter je presodil profesorja za prijaznega človeka in se nadejal nekaj prijetnih dni. A že ga je zaskrbelo, če Vencelj ne bo morebiti njega preizkušal, kako varuje divjad pred neupravičenimi strelci in ali morebiti Tkalcu zanalašč ne prizanaša. Nič kaj prida volje je rekel Sodji, naj kar naprej pelje, da ga že dohiti.
Peter je pojužinal, nakrmil psa in se opremil za v gore. Precej se je zamudil. Sodjo je dohitel šele na Uršnem rovtu. Na Vogar sta prišla prav takrat kakor Vencelj in profesor. Hrubečka je ukazal ustaviti pred Grmovim stanom.
Špelca je prišla pogledat na prag, pozdravila Venceljna in radovedno pogledala profesorja, on pa njo. Pokimala je Petru in Sodji: »Kaj mislita Bohinj narobe obrniti, da se na jesen selita v planino?« Saj je morebiti narobe še lepši kakor na lice, je hitro vedel odgovoriti Sodja.
Hrubečka je bil medtem spregovoril nekaj besed s profesorjem. Peter ni vsega razumel, toliko pa, da ga vprašuje, ali bi mu bilo pri Špelci všeč. »Ano,« je prikimal profesor. Vencelj pa je pristopil k ogoreli planšarici: »No, Špelček, ali imaš že kaj fanta?«
»Nič še, gospod Vencelj,« je razumela Špelca šalo.
»Sem ti ga pa jaz pripeljal, če ti bo všeč.« Pokazal je na profesorja Novaka: »Mlad ni več, star pa tudi še ne. Res je sicer vdovec, a nima nič otrok. Ampak!« Vencelj je dvignil kazalec in pomežiknil: »Denarja ima dosti in veliko zasluži.«
»Kar pravi bo.« Grmova se je prešerno zasmejala. »Samo tisto kozjo brado si bo moral obriti in po naše naj se nauči govoriti, da me bo razumel, kadar ga bom zmerjala.«
»Kako si navihana!« Vencelj je hotel prijeti Špelco za lice, pa se mu je umaknila. Potem jo je pa resno vprašal, ali je voljna profesorju in njemu in seveda tudi Petru nekaj dni kuhati. Postiljali bi si že sami na senu. Da ne bo zastonj, je pripomnil. Špelca je malo pomislila, preden je pristala: »Ne morem vam odreči. Že zavoljo Petrovega psa ne, ki ne obstane v nobenem drugem stanu kakor samo pri meni.« Prav takrat je Resa planil k Špelci, veselo zacvilil in se vzpel po njej.
»O ti prekvati deklič ti,« je pohvalil Hrubečka Špelčine odgovore in jih raztolmačil profesorju. Ta se je glasno zasmejal, na rahlo zardel v bleda lica in trikrat zapored živahno potrdil: »Ano, ano, ano.« Pristopil je k planšarici in ji dal roko. Sodja in Peter sta se lotila prtljage. Znosila sta posteljnino na seno, vse drugo pa razmestila po stanu. Vencelj je ukazoval in odrejal, Špelca je zakurila in pristavila za čaj, profesor se je pa razgledoval po planini in se čudil lepoti bližnjih in daljnih gorá. Psica Riza se ni ganila od njega, kakor bi se v nepoznanem kraju bala za svojega gospodarja.
Sodji se je mudilo nazaj v dolino. Da ga noč priganja, je rekel in komaj utegnil spiti kozarec črnega vina, ki ga mu je bil natočil profesor. Prikimal mu je in kakor v zahvalo dal dober nasvet: »Ne bom rekel, da tako vino ni za zdravje. Pa sámo ne bo opravilo kaj prida.« Obrnil se je k Venceljnu: »Gorski mali naj pije gospod profesor. Pa suho slanino s pelinom naj jé. Po sebi vem. Tak sem že bil, da sem opletal kakor veja. Pa so me mah, pelin in slanina spet postavili na noge. Sedaj sem korenjak, da se še tegale Petra, kakor je hrust, nič ne bojim.«
»Seveda se ga ne, ko vam nič noče,« je posegla vmes Špelca. »Če bi vas pa zalotil, da ste v njegovem lovišču kakšnega srnjaka ubili, pa ne vem, kako bi bilo.«
»Ti ne veš, jaz pa.« Sodja se je vzravnal: »Zmogel bi me in puško bi mi vzel. Pa naznanil bi me in jaz bi šel za nekaj časa ričet jest. Ali ne, Peter?«
»Prav gotovo, čeprav bi se drugače težko sprl s tabo,« je potrdil Peter.
Profesorju je bil Sodja všeč. Plačal mu je vožnjo, kakor se ni nadejal, in mu natočil še en kozarec vina. Za tretjega se je pa zahvalil. Se mu je res mudilo. Še čaja bi ne bil počakal, če bi se ne bal zamere.
Sodja je obrnil in pognal, Peter je odšel postiljat na seno, profesor in Vencelj sta pa obsedela in počasi srebala čaj. Špelca je obmolknila. Premišljevati je začela, kaj naj skuha za večerjo. Ni ji preostalo drugega, kakor da je morala vprašati Hrubečko: »Gospod Vencelj! Kaj boste pa večerjali?«
»Kar boš skuhala,« se je muzal Vencelj. Pa ji ni bil kos. Brž ga je znala zavrniti:
»Vem, da surove kaše ne boste jedli. Bi vas napenjala.«
»Jo pa skuhaj.« Venceljnu se je dobre planinske jedi res zljubilo. Ni zlomek, da bi tudi profesorju ne bila všeč.
»Prav,« je bila Špelca zadovoljna. »Nocoj kašo, za drugič boste pa že povedali.«
»Dobro,« je pritrdil Vencelj. »Za naprej naj te nikar nič ne skrbi. Če bo kaj posebnega, ti bom že jaz pomagal kuhati.«
»Viii?« se je narejeno začudila Špelca.
»Kaj misliš, da ne znam,« je oporekal Hrubečka.
»Znate že, ko ste gozdar.« Špelca se je prijela z obema rokama za okroglo brado in navihano pogledala izpod čela: »Samo če si boste upali blizu ognja.«
»Zakaj pa ne,« je oporekal Vencelj.
»Brada se vam utegne vneti in zgoreti. Škoda bi je biló. Saj bi bili potlej kakor oskuben petelin.« Zadnje besede je Špelca komaj še mogla povedati; proti koncu ji je bil ušel glasen smeh.
»Ti prekvati deklič, pa me je spet speljal.« Vencelj se je od zadovoljnosti s plosko roko udaril po stegnu, da je zapela irhovina. Grmovi je pa zagrozil, da ji ob priliki že vrne.
»Dobro, Špelca,« se je smejal tudi Novak, čeprav ni vsega razumel.
»No vidite, gospod profesor. Kmalu boste znali po naše, da se bova lahko pogovarjala.«
»Ano, Špelca.«
Vstopil je Peter in prosil Venceljna, naj gre pogledat na seno, če je prav postlal. Hrubečka je lovcu samo molče prikimal in vstal. Preden je pa odšel, je podražil Špelco: »Sedaj pa gospodu profesorju po vaše nagajaj, če te bo razumel.«
»Ano,« je prikimala Špelca. Pa sta se profesor in Grmova res hitro razumela, da svetnice Špelce ni v nobeni pratiki, da pa praznujejo vse Špelce god na dan svete Rozalije in da je tudi ona godovala pred dobrimi štirinajstimi dnevi.
Vencelj je Petra pohvalil, da je obe ležišči prav dobro pripravil. V isti sapi ga je pa vprašal, kje misli sam spati. »Na Znojevem seniku,« je odgovoril Peter. Vencelj mu je hitro in gladko odbil, da ne. »Pa zakaj ne?« je naglo in skoraj uporno vprašal lovec. »Zato, ker —« Hrubečka je premolknil: »Ker bi utegnil gospod profesor ponoči kdaj želeti, da mu kaj postrežeš. Kar še sebi postelji blizu naju.«
Peter in Vencelj sta se za hip molčé spogledala. Peter bi gozdarju najrajši v obraz vrgel, da se moti, če misli, da Tkalca Jerci na ljubo ne mara zalotiti. Naj zavoljo tega nič ne ovohava njegovih potov. Že še pride čas. Zakričal bi, pa se je moral pota j iti in mirno odgovoriti: »Vsak po svoje prav misliva. Jaz vama nisem maral biti v nadlego, vi pa, da bi me utegnil gospod profesor kdaj potrebovati. Prav rad ustrežem. Kar tu si posteljem.« Peter je začel razravnavati pri drugem kraju seno.
»Bo bolj prav tako, Peter,« se je kar nekako opravičil Vencelj in odšel. Na pragu Grmovega stanu je pa začuden obstal. Profesor Novak je Špelci pravkar dajal zavitek čokolade in ji dopovedoval, naj jo sprejme za god. Špelca se je zahvalila in se tudi brž pohvalila: »No vidite, gospod Vencelj, da sva se dobro razumela.«
»Vidim, vidim, vidim,« je hitel pritrjevati Hrubečka; bil je vesel, da se Novak pri Špelci dobro počuti. Opozoril je pa profesorja na lepoto večera in ga povabil na kratek sprehod. Odvedel ga je na rob planine, da sta videla tudi na jezero. Večerna zarja se je kopala v njem. Profesor je bil od prelivajočih se ognjenorožnatih barv na nebu in v vodi ves prevzet. Molčé je strmel v odsev bežečih oblakov v jezeru. Kakor skrita godba so prizvanjali zvonci s planine. V drevju je zašelestel veter. Na poseki proti Hebatu je pričela bokati srna in kar ni hotela prenehati. Mimo samotne košate smreke je priprhutala sova. Riza je pogledala za njo in dvignila prvo nogo. Nebo je pa čimdalje bolj temnelo. Vencelj in Novak sta se obrnila in se počasi vračala proti planini. Skozi somrak je Vencelj zdaleč videl, da je Peter stopil v Tkalčev stan. Koj je zavil v drugo smer, kakor pa sta doslej hodila s profesorjem.
Na Venceljnov ukaz je bil Peter pripravil ležišče še sebi. Nejevoljen je obstal in preudarjal, ali naj se zvečer kar v seno zarije, ali naj gre po odejo, ki jo je •že od petelinov dalje spravljal v Tkalčev stan. Sprevidel je, da se Tkalčeve Mince ne bo mogel ves čas ogibati. Čimprej se oglasi pri njej, manj čudno se bo zdelo. Obrnil se je, kakor bi se odtrgal. Čeprav je bila na senik prislonjena lestva, ni stopil na kline. Kar poskočil je na tla. Zemlja se je stresla in zabobnela pod njim. Živina v hlevu se je prestopila in glasneje zazvonila.
»Kaj bi se znašal nad dekleti, ko jih same boli,« si je gredé dopovedoval Peter in prijazno ogovoril sestro svoje neveste: »Odejo mi boš dala, Minca.«
»Kamor si jo dejal, tam jo pa vzemi.« Minca je bila nasajena kakor doslej še nikoli ne.
»Kaj si pa tako osasta?« je skušal miriti Peter.
»Še vprašuješ,« je vzdignilo Tkalčevo. »Sram me je, da si v noben stan ne upam več v vas.«
»Pa zakaj?« se je začudil Peter.
»Zato, ker vsi mislijo, da vam nisem znala poleti prav kuhati, ko ste se sedaj pri Grmovi nastanili. Je že prav. Ne bom ti pozabila.« Minca je bila razburjena, da ji je kar sapa pohajala.
»Sem mar jaz kriv?« je trdo spregovoril Peter.
»Lahko bi rekel kakšno besedo meni v prid.«
»Nisem je mogel.«
»Le kdo ti je usta zamašil?« je usekala Minca.
Petru je bilo dovolj. Zrasel je in bruhnil: »Vaš ata. Dedec norčavi, ki mu nobeno svarilo ne pomaga.«
Minca ni mogla oporekati, odnehati pa tudi ni marala: »Meni nič mar. Sami se dogovorite. Jaz tako odidem jutri domov. Planinit naj pride pa Jerca. Bo vsaj lahko sama videla, kako se vse s tabo vred suče le okrog Grmove Špelce.«
»Naj kar pride.« Peter je sprevidel, da bi bil nadaljnji razgovor z Minco odveč. Vzel je odejo in burno odšel. Pred stanom se je pa skoraj zaletel v Venceljna in profesorja. Hitro je napravil vsakdanji obraz. Bil je pa trdno preverjen, da je Hrubečka slišal, kako je bil vzrojil nad Tkalcem. »Če je, pa je,« si je mislil. »Bo tako kmalu vse prav zvedel. Tkalčevi naj pa sami sebi pripišejo, ko jih noče srečati pamet.«
Peter se je jezil na vse vprek. Najbolj nejevoljen je bil pa na Venceljna, ki je bil kriv, da sta si on in Jerca dala besedo, ko čas še ni bil goden za tak dogovor. Ni pa pomislil, kako je prav za prav sam prisilil gozdarja, da je napravil njegovim sumničenjem konec. Zamikalo ga je, da bi se lovski službi odpovedal. Pa ga je Vencelj podražil, naj bo bolj prijazen z dekleti, posebno z Minco, ki je vendar sestra njegove neveste. In da s furijo še nikoli noben lovec ni zalezel divjadi. Peter je sedaj dobro vedel, da je Vencelj slišal njegov pogovor s Tkalčevo Minco. Trmasto je sklenil, da prej ne vrne lovskih pravic, dokler ne užene Boštjana Tkalca, očeta svoje neveste: »Kar bo, pa bo.«
Trdó je stopal Peter proti stanu Grmove Špelce. Vencelj je videl, da vse vre po njem, in se je smehljal njegovi togoti. Na nebu pa je ugašala večerna zarja.
Višji gozdar Vencelj Hrubečka je bil odšel navsezgodaj po opravkih v dolino. Kmalu za njim sta tudi profesor Novak in Peter tiho stopila v rosno jutro; spremljala ju je Riza. V pordelih vrhovih bukev se je prelivalo sonce, temno igličevje je otresalo roso raz sebe, gozd je molčal.
V redkem drevju nad Ražnovcem sta se ustavila. Sedla sta v nizko grmovje in se prikrila za vejami. Rizi je profesor ukazal leči poleg sebe. Ni se več ganila. Tolike ubogljivosti Peter doslej še pri nobenem psu ni videl. Lovca sta se umirila, obmolknila in čakala, da spet zaživi okrog njiju v gozdu drobno življenje ptičev, katero sta bila prej s svojim prihodom zmotila.
Peter se doslej za jerebe ni kdo ve kaj brigal. Res je tu pa tam priklical kakega petelinčka, pa ne na piščalko. Je niti imel ni. Vselej sproti si je poiskal bukov list s podolgovato rdečkasto bradavico na spodnji strani, jo odluščil in izbezal s tanko slamico črvička iz nje, če je bil še v njej, jo prislonil na spodnjo ustnico in zapiskal, kakor ga je bil navadil stric Tomaž. Ustrelil je pa v svojem življenju enega samega jereba, čeprav je bil že tretje leto lovec. V vnemi za večjo divjad se za življenje drobne gozdne kuretine skoraj brigal ni. Zadnje dni, odkar je spremljal gospoda profesorja, je pa sprevidel, da je dokaj zamudil. Kar skoraj vsak petelinček je drugače pel. Tudi profesor je klical na več piščalk. Na šušljo se je pa kar pogovarjal s petelinčki in kokoškami. Cvrčal je in ržikal, vrvrikal in cvrlikal, godel, pliprlikal in cejcejal. Peter se mu ni mogel načuditi. Špelco je pa Vencelj skoraj prepričal, da nosi profesor v čevljih nasuto praprotno seme in da razume, kaj se jerebi med sabo pogovarjajo.
Profesor Novak svojega znanja ni skrival in lakomno hranil zase. Bolj vnetega učenca, kakor je bil Hribarjev Peter, bi bil pa tudi težko dobil. Vesel je bil njegovega napredka. Prav danes mu je zaupal, naj on kliče, sam pa da bo nekaj jerebov ustrelil: Špelci na ljubo za večerjo.
Peter je nastavil iz kunje kosti izpiljeno piščalko na ustnice in s pridvignjenimi očmi opozoril profesorja, naj pazi. »Ci ci ciii ciciric cicicuiu,« je zapiskal Peter, dahnil, spet in spet poklical in prestal. Komaj je dobro odstavil piščalko, je zahrumelo v mladem smrečju. Jereb se je odzval s svojo pesmico. Nastala je napeta tišina. Peter je slišal biti svoje lastno srce. Ni se ganil. Le z očmi je iskal, od kod bi utegnil priteči petelinček. Pa se ni nič premaknilo. Peter je spet poklical. V gošči je prhnilo. Jereb je vzletel, privršal v najbližjo bukev in naježen sedel na suho vejo. Preden se je umiril, ga je že zbil strel iz profesorjeve puške na tla med listje.
»Aport!« je ukazal gospodar Rizi. Čez dobro minuto je že vzel iz njenega gobca mrtvega petelinčka, ki še ni zatisnil svojih ugaslih rdeče obrobljenih očesc.
»Hoj!« Peter in profesor sta se sunkoma oba hkrati obrnila in zagledala prav blizu pod sabo Venceljna. Peter je koj zaslutil, da nekaj ni prav. Hitro je zvedel, kaj je narobe. Hrubečka je povedal, da si je premislil in da ne pojde v dolino, ko je tako lep dan. Spremljal bo svojega prijatelja. Peter naj gre pa proti Ovčariji pogledat. In če kje sreča svojega bodočega tasta Boštjana Tkalca, ki ga je on videl odhajati v gore, naj ga pripelje na Vogar. Bi se kaj pomenili. Peter je zardel, rekel ni pa nič. Pozdravil je in urno odšel.
Na planini je nasajen planil v Grmov stan. Špelci, ki je bila radovedna, kam se mu tako mudi, je dokaj neprijazno odgovoril, da ji bodo že drugi povedali. Tkalčevo Jerco je pa celo neprijazno pogledal, ko je hitel mimo njenega stanu.
Nad Ražnovcem je počil drugi strel. Hribarjev Peter ga je komaj še slišal.
Tako naglo kakor tokrat Peter še svoj živ dan ni prišel z Vogarja na Ovčarijo. Tudi kasneje nikoli več ne. Namenil se je bil Tkalca prehiteti in ga zalotiti v njegovem lastnem stanu, v katerega se prav gotovo pride ošemit. Prime ga, še preden si namaže obraz s sajami in si obleče suknjič narobe. Odvzame mu puško in mu ukaže iti z njim na Vogar. Seveda se bo ustavljal. Naj se. Ga ne bo nič preveč moral. Zavoljo Jerce ne.
Peter je vedel, da je Boštjan prevejan kakor redkokdo. Preden se je spustil na Ovčarijo, se je z daljnogledom razgledal na vse strani. Nikjer ni bilo čutiti žive duše. Samotnemu stanu se je približal po ovinkih. Prisluhnil je. Še miši ni bilo čuti. Previdno je stopil čez prag in skrbno pazil, da ni odtisnil s čevlji sledi pred vrati. Zakuril ni. Še tobak si je komaj upal prižgati. In je čakal.
Planina je bila mrtva. Le jata gorskih kavk se je spreletavala naokrog, tu pa tam zavreščala in nazadnje odletela proti Tičarici.
Peter se je naveličal sedeti. Iztrkal je pepel iz čedre in legel. Da bi zaspal, se ni prav nič bal. Spominjal se je lepih ur, ki jih je preživel v razgovorih z Jerco v tem samotnem stanu. Kako je na spodbudo Čudnikove Francke izpodrepil od Jerce prav v tem stanu žandarja Kranbergerja in si ga za vselej napravil za nasprotovalca. Takrat se je prav za prav začelo. Francka pri Staretu Šimnu že naslednika pestuje, on in Jerca pa —. Kakor dvoje vegastih koles sta, nataknjenih na isto podvoz. Njuna tira se približujeta pa se spet oddaljujeta. Kaj časa se je po nepotrebnem zavoljo tistega praznega niča pod Izgarji ogibal tega stanu. Ostroroba toča ga je pa naravnost pripodila nazaj k Jerci. Morebiti se tudi sedaj dobro izteče. Pa komaj.
Čez sleme stanu so spet prikrikale kavke. Peter se je vznevoljil na črne ptiče. Zamikalo ga je, da bi ustrelil mednje in jih prepodil.
Jerci je seveda nerodno, njemu samemu pa še bolj. Ni si mogel tajiti, da si ne zna več predstavljati, kako bi bilo, če bi Jerca res ne postala njegova žena. Ne, on bi ji ne mogel reči, naj podereta. Bi bilo tudi dovolj grdo. Samo stari! Peter je nehote stisnil zobe in pesti. Jerca bo seveda jokala. Kako bi ne. Objokane sicer še nikoli ni videl, pa mu je bilo že takrat dovolj hudo, kadar je bila žalostna. Kaj, ko bi vstal, šel proti Dednemu polju, nekajkrat ustrelil in opozoril Tkalca nase. Kasneje bi mu pa kar naravnost povedal, da ga je posvaril.
Še hitreje, kakor se mu je misel porodila, jo je zavrgel: »Potem bi dedec šele postal drzen. Nadejal bi se, da ga sploh ne maram zalotiti. In pa — prisego bi prelomil.«
Peter se je urno dvignil na pogradu in ušesa zaslonil z dlanmi. Ne, ni se motil. Zunaj so škrtali ob kamen podkovani čevlji. Peter je po hoji spoznal Tkalca. Potuhnil se je, kakor bi spal. Obrnil se je bil pa proti vratom in gledal skozi priprte oči.
Boštjan je počasi odpiral stan; preden je vstopil, se je še enkrat obrnil. Peter je ugotovil, da nima puške ne prek rame ne v oprtniku. Bil je jezen in vesel hkrati. Glasno se je premaknil in opozoril Tkalca nase.
»Lej ga,« se je začudil Boštjan. »Kaj pa ti delaš tukaj?«
»Počivam.« Peter je vstal. »Me je Vencelj kar neutegoma poslal gledat na Ovčarijo.«
»Kaj pa vidiš posebnega?«
»Vas.«
»Mene?« Tkalec se je za hip zmedel, pa se je hitro spreumel: »Saj sem tudi jaz prišel gledat. Me ni bilo zraven, ko so se selili. Pa nisem zaupal, da so hlev in stan v redu pustili. Saj veš, kakšni so fantini. Minca pa tudi šele prvo leto planini. Lej, škoda, da se nisem domislil. Bi bil lahko kar ti opravil namesto mene.«
Peter mu je pritrdil. Kaj naj bi pa drugega rekel. Boštjan je pa zakuril in skuhal žgance. Skupaj jih nista mogla jesti, ko ni imel Peter žlice s sabo. Pa jih je Boštjan najprej njemu ponudil. Grdo bi bilo, če bi jih vsaj nekajkrat ne zajel. Požiral jih je, kakor bi bili namesto z zaseko s trnjem zabeljeni.
Boštjan je jedel počasi. Ni mogel skriti, da nekaj premišlja. Izpraznil je skledo, pospravil po stanu in vprašal Petra, ali je še kam namenjen. Da ne, mu je odgovoril lovec. »Prav,« je bil Tkalec zadovoljen. »Bova pa skupaj hodila nazaj čez Brvoje na Vogar. Nama bo vsaj krajši čas.« Peter je moral pritrditi. Občutil je pa, kakor da se Tkalec norčuje iz njega.
Boštjan je zapahnil stan in spravil leseni ključ na staro mesto, da ga bo Peter vedno lahko dobil, kadar bo hodil mimo. Pogledal je še v hlev, obhodil obe poslopji in pohvalil Minco in fantine, da so pustili vse v redu. Peter mu je bil ves čas za petami. Upal je, da se bo Tkalec vsaj s pogledom izdal, kje ima spravljeno puško. Pa se ni.
Med potjo se je Boštjan znal ogniti pogovoru o lovu. Vedel se je, kakor bi ga divjačina prav nič ne brigala.
Ko sta se pa na Vogar ju ločila, je posmehljivo zamrmral za Petrom: »Fantè! Ne boš ti mene vodil v šolo, bom pa že jaz tebe.«
Peter je stopil v Grmov stan. Zadišalo mu je po creči se slanini in po pravkar pečenem mesu. Vencelj in Špelca sta vrtila nad kupom žerjavice dva para jerebov, profesor Novak je pa prelistaval drobno knjigo. Vsak je bil zaverovan v svoje delo, da so Petra opazili šele, ko je pozdravil. »No, kako si opravil? Si kaj srečal Tkalca?«
Peter je obesil puško, gredé pa odgovoril: »Sem. Sva skupaj prišla na Vogar.«
»Himmeldonnervvetter!« se je začudil Hrubečka. Peter je pa poprijel za tujo besedo in zavoljo Špelce, da bi le-ta ne razumela, po nemško razložil Venceljnu, kako Tkalca že dlje časa zalezuje in kako je bil danes na Ovčariji naletel. Kar odleglo mu je. Odslej ga Hrubečka ne bo mogel več sumničiti, da svojemu bodočemu tastu potuho daje.
Vencelj se je pa zamislil. Šele ko so bili jerebi pečeni, je kakor mimogrede rekel lovcu: »Peter! Morebiti pa Tkalca po krivem dolžiš.«
Preden je Peter utegnil oporekati, se je oglasila Špelca: »Pa ga ne.«
Peter in Hrubečka sta se spogledala. Špelco sta pa kar prebadala z očmi. Planšarica je čimdalje bolj rdela. Ko je bil njen obraz že kakor ogenj, je skušal poizvedeti Peter: »Kako pa —?« Ni ga pustila spregovoriti do konca. Prehitela ga je: »Saj nisem nič rekla.«
»O, pač, pač. Ti nekaj veš.«
»Nič ne vem. Samo beseda mi je ušla.«
»Kaj bi se bala. Kar povej!« je prigovarjal Vencelj.
»Za ves svet ne.«
»Ti bodo pa pred sodnijo jezik razvezali,« je zagrozil Peter.
Špelca se je grožnje s sodnijo bolj ustrašila, kakor bi se volka. Zajokala je. Peter in Vencelj sta pa čimdalje bolj tiščala vanjo. Ne več zares, iz nagajivosti. Nastal je vrišč, v katerega so se pomešali tudi vsi trije psi. Špelca se ni znala več braniti. »Pa vidva pripravita večerjo,« je zakričala in ušla iz stanu. Za njo so leteli vsi trije psi: Resa, Riza in Črt. Profesor Novak pa je odšel kmalu za njimi.
Psi so se pričeli poditi naokrog. Pa danes se Špelca ni hotela igrati z njimi. Zginila je v goščavo nad stanom in se ustavila na prvi jasi. Sedla je na štor, se od togote še enkrat razjokala in se pričela polglasno jeziti na Petra: »Res sem videla Tkalca, ko je drl srnjaka s križastim rogovjem, pa ti ne priznam, če me ubiješ, ne. Da bi me zmerjal, zakaj sem ga hodila gledat, ko sem ti obljubila, da ga ne bom. In Tkalčeva bi rekla, da sem samo zato izdala očeta, ker te ne privoščim Jerci in bi te sama rada imela.« Špelca je pokazala z iztegnjeno roko nazaj proti stanu figo in glasno rekla, kakor bi se na nikogar več ne ozirala: »Figo!«
»Ano,« se je oglasil izza grma profesor Novak.
Špelca se je zasmejala in se ni prav nič upirala iti z gospodom profesorjem nazaj k družbi.
Ob pečenih jerebih in ob kozarcu vina so se kmalu vsi veselo smejali. Posebno še, ko je profesor Novak pokazal v svoji risarski knjižici poleg smejoče se Grmove Špelce tudi njen v joku skremženi obraz, ki ga je bil hitro ujel izza grma.
Smeh sta slišala tudi Tkalčeva Jerca in njen oče. Jerci se je stiskalo grlo, Boštjan se je pa rotil, da ne odneha Petru. Spat ni legel. Vabila ga je svetla noč. Ko se je umiril Grmov stan, je odšel nazaj na Ovčarijo. Skrbela ga je puška. Imel je skrito v pogradu. Hribarjev Peter je debeli dve uri ležal na njej.
»Ha, ha, ha!«
Gamsov čop
urediProfesor Novak je ostal na Vogarju prav do konca planine. Zdravje se mu je bilo tako popravilo, da ni bil kar nič več podoben bledemu in upehanemu možu, kakršen je bil prišel v Bohinj. V svoje veliko veselje in v še večjo zadovoljnost Grmove Špelce se je bil navadil slovensko govoriti. Celó po bohinjsko je skušal včasih zaviti, pa se mu ni obneslo. Preveč je udarjal iz njegove izreke tuj prizvok.
V priznanje, da mu je Špelca dobro gospodinjila, ji je poslal po Vseh svetih na platno naslikan njen obraz. Kakor živa je bila. Vsa vas je hodila gledat sliko. Marsikatera izmed vrstnic je Špelco zavidala.
Hribarjev Peter pa je dobil od zakupnika lova dolgo pismo. Pohvalil je njegovo vestnost in ustrežljivost. Za nagrado mu je pa dovolil ustreliti gamsa, kakršnega koli si sam izbere. Peter je bil dovoljenja vesel; nič manj kakor Špelca slike. Že davno si je želel imeti lep gamsov čop, da bi se ob večjih praznikih lahko postavil z njim. Sklenil je z odstrelom počakati do božiča. Pred prskom gamsi še nimajo čopov doraščenih. Ob prsku pa ima meso duh, da ga skoraj ne moreš jesti. Pa Tkalcu, je rekel, bo poslal četrt, da bodo imeli za praznike juho, ko se bosta, kakor so se bili domenili, z Jerco pred pustom vzela, in ko Boštjana nikjer več ne čuti v lovišču. Se je le streznil in izprevidel, da ni bilo njegovo početje nikamor podobno.
V hiši res še ni bilo zidovje ometano, preselil se je pa Peter vendarle vanjo. Dokaj bolje se je počutil kakor pri Žmitku. Gostaščine mu ni bilo treba plačevati in pa — na svojem je le na svojem. Bo že tudi Jerca to zimo potrpela.
Resi je zbil pasjico. Kar priklepati ga je moral. Je preveč rad uhajal za Špelco h Grmu. Utegnil bi postati potèp. Pa tudi zavoljo Jerce ni maral.
Jesen je bila sončna in gorka. Da bo še božič kopen, so hoteli vedeti nekateri. Saj je bilo sredi adventa celó v gorah snega komaj za spoznanje.
Petru je od hiše ostalo še nekaj lesa. Čas je tudi imel, se je pa lotil kozjaka. Prislonil ga je k hiši. Pomladi se je namenil kupiti kozo. Brez mleka doma ni lahko kuhati. En sam še opravi nekako, dva pa težko. Kasneje, pri otrocih, bo treba več molznic. Pa saj bo do takrat kaj priredil. Preredi pa koze z mrvo, kar je bo zraslo okrog hiše, in pa z vejniki, ki jih mimogredé naseka in posuši po gorah in znosi domov.
Kar zadovoljen, da se mu življenje prav obrača, je Hribarjev Peter prišel čez Vogar in Hebat na Brvoje. Mraza ni bilo posebnega. Ogrela ga je bila tudi hoja. Gore je obsevalo zimsko sonce, pa ni imelo kaj prida moči. Peter se je pričel ustavljati in se razgledovati za gamsi. Z daljnogledom je iskal starega kozla v Lakti. Imel je že ogledanega od prska sem. Kakor griva velik čop mu je opletal po hrbtu. Tropa se ne bo več držal, ne bo pa daleč od njega, je sodil Peter. Lahko pa tudi naleti nanj, ko se bo najmanj nadejal.
Peter je previdno hodil proti vetru, se zakrival in postajal in spet in spet oprezal. Kozarijo je spazil. Pasla se je v meli in se počasi pomikala navzgor. Razen tropiča gamsov ni videl nobene druge živali. Le kepen, velika podlasica, ga je pogledal izza skale. Bil je ves bel, rep se mu je pa končaval v črn čop. Peter bi ga bil streljal, da je imel s seboj puško na šibre. S kroglo iz manliherice bi ga pa težko zadel, če bi ga pa, bi vsega razbil. Pa tudi zavoljo gamsov, ki bi se splašili, ni maral tvegati strela. Od Tičarice sem se je pripeljalo dvoje krokarjev. Odletela sta proti Pršivci.
Naenkrat je Peter obstal, kakor bi bil zagledal gada pred sabo. V snegu, ki ga je bil veter precej visoko namedel v globel med skalami, da jesensko sonce ni moglo vsega stajati, je opazil sveže stopinje. Pozorno jih je ogledal. Ni maral verjeti, pa si je le moral priznati, da je res, če bi si bil še tako rad utajil. Pred sabo je videl odtise Tkalčevih čevljev. Peter se je prikril za skalo in sédel, da razmisli, kaj naj naredi.
Druge krati bi bila vzkipela jeza v njem. Sedaj pa, ko je bilo nasprotje med njim in Boštjanom že kar poravnano in sta se on in Jerca po toliko navzkrižjih že pripravljala na poroko, ga je obšla grenka žalost. V svoji novi hiši je dolge večere sanjal o urejenem življenju, kakor si ga je bil začrtal. Celó z Reso se je pogovarjal o njem in mu pripovedoval, da je ze pozabil na Grmovo Špelco in da bo Resa moral tudi, če ne, mu jo s palico iztepe iz glave. Ta sled v snegu pa vse njegovo premagovanje podira.
Petra se je lotila skušnjava, da bi Tkalca posvaril. Strel bi se razlegel in odjeknil od gorá naokrog. Boštjan pa bi vedel, da mu je Peter zadnje čase kar vselej za petami. Kasneje, ko bo Jerca že njegova žena, menda vendar ne bo zahajal več v njegovo lovišče. Da se je tisto minuto spet pokazal kepen, bi si Peter nič ne pomišljal. Pomeril bi in stisnil, pa čeprav bi vznemiril živad. Svojega gamsa bi že prihodnje dni kdaj podrl. Pa kepena ni mogel nikjer več opaziti. Streljati v prazen zrak se mu je pa zdelo grdo in nepošteno.
Kaj pa, če navsezadnje ne hodi pred njim Tkalec, ampak kdo drug. Verjetno ni, mogoče pa. Vsak bi se mu v pest smejal in ga imel za strahopetca. Nak! Sicer je pa prisegel, da bo divjad pred vsakomer branil.
Peter se ni več obotavljal. Vstal je in se pričel oprezno kakor lisjak pomikati naprej. Včasih mu ni kazalo drugače, kakor da je legel na tla in se plazil po trebuhu. Spotil se je in umazal, a sledu ni smel izgubiti, še manj pa izdati se.
Na jasi pred sabo je spet zagledal hermelina. Ni mogel vedeti, če je prav tisti, ki ga je bil prej videl. Ptiča je nesel v gobcu, se na pol vzravnal in se razgledoval naokrog. Pa Petru niti na mar ni več hodilo, da bi streljal. Sklenil je le, da ob prvi priložnosti vzame s sabo mali sklopec in mu nastavi.
Podlasica se je zgubila med kamenjem, Peter je pa kaj kmalu spet opazil v snegu odtise dolgega čevlja. Bili so tako razločni, da je prepoznal žeblje. Sedaj ni niti najmanj več dvomil, da zasleduje Boštjana Tkalca. Lotila se ga je vnema, kakršne do takrat še ni poznal. Nase in na Jerco ni utegnil več misliti. Vedel je samo, da mu Tkalec ne sme več uiti.
Peter se je oddihoval, prikrit v nizki kotanji. V ruševju, nekaj sto korakov pred njim, je počil strel. Odjeknil je od skal in se porazgubil v vrhovih gorá. Gamsi v meli so zbežali v pečine. Peter pa je slišal proti sebi drviti skoke, ki so prešli v čedalje počasnejšo hojo in nazadnje za streljaj od njega obstali. Peter je hitro presodil, da je bržkone slišal prihajati zastreljenega gamsa, za katerim bo prišel tudi Tkalec. Vendar ga lahko prehiti, ker je sedaj kozel bliže njemu kakor pa kraju, s katerega je streljal Tkalec. Trdno si je pritisnil klobuk na čelo, da ga ne zgubi, se previjal okrog grmov in skal, kakor se previja vidra v Savi, ter z na pol priprtimi očmi srepo gledal predse in naokrog. Za hip je včasih postal in prisluhnil. Gams bi utegnil vstati in se preleči. Še bolj pa je vlekel na ušesa, da bi ne preslišal Tkalčevih korakov.
»Tu nekje je moral obležati,« je sodil Peter. Previdno je razgrnil vejevje in pogledal na jaso, ki se je bila odprla pred njim. Ob robu snega, ki ga je bilo zn dobro nasušilno rjuho, je ležal s podvitimi nogami težak kozel. Ni se več ganil. Peter je gamsa takoj prepoznal. Bil je tisti z velikim čopoin, ki si ga je bil sam izbral za odstrel. Pogrela ga je jeza, pa se ni smel prenagliti. Skrbno se je prikril in čakal. Skozi vejevje je pa še vedno videl rdečo liso krvi na snegu. Bolela ga je, kakor bi izkrvavel on sam in ne gams. Ni mu bilo več treba oprezovati naokrog. Dobro je vedel, da bo Boštjan prišel po krvavi sledi. Visoko pod nebom sta se oglasila spet krokarja.
Peter je dolgo čakal, preden se je zamajalo ruševje onstran jase. Kakor prej on, je oprezno pogledal na jaso Tkalec. »Drzen je,« je pomislil Peter. »Niti s sajami se ni namazal po obrazu, da bi se ošemil.« Petru se je zdelo za malo, da tako podcenjuje njegovo čuječnost in vestnost. Pa bo že skusil. Sedaj se mu ne izmuzne več. Bal se Boštjana sicer ni, hotel se je pa ogniti ruvanju in če le mogoče tudi prerekanju. Naj le misli, da je varen.
Tkalec gamsu ni zaupal. Z napeto puško se mu je približal. Šele ko je kozla brcnil in se ta ni ganil, je previdno spustil petelina. Obraz mu je zmagoslavno žarel. Saj bi tudi Petru, da ga ni Boštjan prehitel. Premagati se je moral, da ni pri priči planil na Tkalca in ga podrl na tla.
Preden se je lotil dela, se je Tkalec ozrl okrog sebe. Pa bolj iz navade kakor iz zaskrbljene previdnosti. Da se čuti popolnoma varnega, se je izdal, ko je puško prislonil na dobra dva sežnja oddaljeno skalo. Bila je skoraj bliže Petru kakor Tkalcu.
Boštjan je pokleknil v sneg in pričel z roko dvigati čop na gamsovem hrbtu. Od zadovoljstva je kimal z glavo. Vzel je iz žepa že dokaj pomečkan papir, ga razgrnil poleg sebe, začel previdno puliti čop in ga zlagati na papir. Peter ga je opazoval in čakal pravega trenutka. Namenil se je pa, da se Tkalcu pokaže prej, preden bo le-ta segel po nož, da kozla odpre.
Boštjan je populil že ves čop, kolikor je bilo kaj prida vrednega. Na srečo se je še tako obrnil, da je Petru kazal hrbet. Lovec se je previdno dvignil iz grma, potem pa hitro stopil k Tkalčevi puški; svojo je nosil na rami. Boštjan se je zdrznil in ozrl naokrog. Da je zagledal pred sabo medveda, bi se ne bil tako začudil. Kar sapo mu je zaprlo. Nič ni vedel reči. Počasi je vstal, potem pa se je naredil, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo, in je prav vsakdanje vprašal: »Kaj pa bo zdaj?«
»Sami veste, kaj bo,« mu je Peter odgovoril resno.
»Če ti nočeš biti pameten, ne bo zame nič prida.« Tkalec je zmajal z glavo.
»Jaz bom že skušal biti pameten. Vi pa niste hoteli biti, čeprav sem dovolj svaril.« Peter je bil spet bolj žalosten kakor pa jezen.
Tkalca je bilo pošteno sram. Stal je pred Petrom skoraj kakor šolar. Skušal se je izgovoriti: »Priznam, tla imaš ti prav in ne jaz. Pa nisem nikoli mislil, da se bova zares srečala.«
»Sedaj je, kar je.« Peter je skomizgnil z rameni.
Tkalec ga je prav razumel: »Tak praviš, da ne moreš zamolčati.«
»Sami veste, da ne, kakor bi rad zavoljo Jerce.« Boštjan je stopil korak proti Petru. Lovec je segel po Tkalčevi puški in jo ročno izpraznil.
»Nič se ne hoj. Tak nisem.« Boštjan je obstal. Bilo mu je hudo nerodno.
»Ne mislim, da ste. Pa varno je varno. Pri takih snidenjih se rad sam hudič vtakne vmes.« Peter je Tkalčevo puško že razpel na dvoje in jo deval v oprtnik.
»Seveda. Včasih se kakšen lovec ponesreči, kakor se je na primer rajni Bitenc.« Boštjan je Petra skoraj Porogljivo pogledal in brž pristavil: »Pa saj to naju nič ne briga. Imava za zdaj sama s sabo pa s temle gamsom dovolj opraviti. Če ti je prav, ga kar jaz iztrebim. Bo po tvojem za oba še najbolj varno.
Peter ni mogel drugače, kakor da je privolil. Boštjan je ročno opravil delo. Videlo se mu je, da je vajen. Vamp je vrgel za grm, gamsa pa obrnil na rez, da bi mu odtekla kri. Umil si je roke s snegom, narejeno mirno sédel Petru nasproti, si natlačil in prižgal čedro ter spregovoril: »Nerodno se nama je naredilo. Še najbolj prav bo, da nosim gamsa jaz. Čop pa vzemi ti! Pa si ne mislim kozla prisvojiti. K tebi ga zanesem. Nič se ne boj! Ne bom ti utekel. Samo ne hodi za mano z napetim petelinom in ne ženi me na Bistrico. Bi nama ljudje preveč privoščili. Tebi še bolj kakor meni. Naj rajši misli, kdor bi naju srečal, da ti samo pomagam nositi uplenjeno divjad. Skozi vas se pa lahko sam oprtaš z gamsom, ki je res imeniten. Tam, vpričo ljudi, ne bo nikogar premotil hudič. Kasneje pa naj že bo, kakor bo.« Tkalec je malomarno zamahnil z roko.
Spet je Peter privolil v Tkalčev nasvet. Gredé mu je pa grenko oponesel, da je sedaj lahko uvideven, prej pa ni znal biti.
»Za naprej skušaj biti ti,« je Boštjan kakor poprosil Petra, prevezal gamsu noge in si ga oprtal.
Med potjo sta Peter in Tkalec kaj malo govorila. Vsak je mislil svoje. Sicer se je pa Boštjan kmalu upehal. Ni bil več v trdnih moških letih. Petru se je zasmilil. Na Brvojah je poiskal v prvem kupu zloženih drva pripravno gol in jo potisnil gamsu pod zvezane noge. Zadela sta vsak en konec na rame in proti Hebatu nosila gamsa oba. Boštjan je na lastno željo hodil spredaj. Obema se je zdelo, kakor bi nesla koga k pogrebu. Po gorah in planinah je bilo vse tiho. Nizko z neba je gledalo bledo zimsko sonce na molčeča nosača.
Na Vogarju sta počila. Jesti se ni ljubilo ne Tkalcu ne Petru. Še žganje jima ni dišalo.
Sredi popoldneva sta prišla do Petrovega novega doma. Tkalec se ni maral kar nič ustaviti. Mudilo se mu je domov. Peter se je bal, da bo spet pričel moledovati, naj ga ne naznani. Pa ni. Le pomenljivo ga je pogledal, kakor bi hotel reči, naj sam sebi pripiše, če se mu bo njegova vestnost utepala. Poznalo se je pa Boštjanu na obrazu, da ga razjeda več skrbi.
Peter je gamsa zanesel v vežo. Kuhati se mu ni ljubilo. Pojedel je samo nekaj kruha in ga vrgel tudi Resi. Iz oprtnika pa je vzel Tkalčevo puško, staknil kopito in cevi, si jo obesil prek rame in odšel na Bistrico.
Tako težko kakor tokrat Hribarjev Peter še nikoli ni prestopil Venceljnovega praga. Oddal mu je Tkalčevo puško in suhoparno poročal, kako je zalotil Boštjana. Hrubečka je mirno poslušal, da je končal, potem je pa vzrojil nad Tkalcem: »Prekleta glavt golidarska bohinjska. Z namočeno trnjevo šibo bi ga po nagi opiati pretepel.«
Dolgo sta sedela Peter in Vencelj pri zakurjeni peči. Pa kakor sta obračala, nista mogla drugače obrniti, kakor da sta nazadnje odšla k stražmojstru Kurencu. Bil je uvideven mož in ni maral nič podvizati. Šele drugi dan popoldne je šel z orožnikom novincem preiskavat k Tkalcu. Nekaj smodnika je dobil in pa srnjakovo križasto rogovje. Boštjana ni odvedel v zapor. Počemu. Saj ni nič tajil. Tudi mogel ni.
O božičnih praznikih se Hribarjev Peter ni postavljal z dolgim in košatim gamsovim čopom, kakor je mislil. Tistega, ki ga je bil zaplenil Boštjanu, je oddal Venceljnu. Ponujal mu ga je nazaj, pa je zagrozil, da ga vrže v peč.
Gamsovega mesa tudi ni maral jesti in četrti ni poslal Tkalcu. Kozla so snedli Ljubljančani.
Na svetega Štefana je pa vsa vas opazila, da Hribarjev Peter ni prišel pobirat potic k Tkalčevi Jerci. Pa pred pustom sta se mislila že vzeti. Peter bi še v krčmo nič ne šel, da ni prišel ponj stric Tomaž, ki si je ves večer zadovoljno vihal košate posivele brke.
Po božiču je pritisnil mraz, kakršnega Bohinj že dolgo ni pomnil..
ČETRTO LETO
urediNazobčani sklopec
urediZemlja je zamrznila globoko pod rušo. Snega ni nikoli padlo kaj prida hkrati. Naletaval je pogosto in v štirinajstih dneh zapadel čez meter visoko. Prepihal ga je strupeno mrzel veter. Premrznil je od vrha do tal. Sren je držal ostro podkovanega konja s težko naloženimi sanmi vred.
Visok sneg in zmrzal sta divjad trdó pritisnila. Zajec je hodil ponoči prav pod okna. Vrane so priletavale na dvorišča. Srnjad je iskala zavetja v globokih goščah. Za jezerom in v strminah Studora so se čez dan pasli gamsi, ki jih je burja prignala z visokih gorá. Zvečer je v Izgarjih lačno lajal lisjak. Lovci so znali izrabiti njegovo stisko in so pretegnjemu sestradancu trdó stopali na kremplje. Lakota je marsikatero lisico prisilila, da ni mogla prizanesti nastavljeni vabi in se je ujela v sklopec. Hribarjev Peter je imel na treh krajih nastavljeno. Največ uspeha se je nadejal od nazobčanega sklopca pod previsnimi skalami na vrhu Komarče. Celó orel bi se utegnil ujeti, je upal, ko je nastavljal. Pa orlov zadnje čase ni več videl. Najbrž J!h je mraz pregnal in so odleteli v toplejše kraje.
Da pregleda sklopce, se je Peter navsezgodaj odpravil z doma. Namenil se je naravnost čez polje Proti zamrzlemu in zapadlemu jezeru. Sneg mu je škripal pod nogami. Na oprtniku so žvenkljale dereze. Tik njega je hodil Resa s povešenim repom, kakor bi tudi pes občutil slabo voljo gospodarja.
Nad jezerom je ležala megla in zakrivale gore. Da bi po nepotrebnem ne hodil sem in tja ali celo na enakomerni planjavi ne zašel v kolobarjenje, se je Peter držal izvožene smeri med Ukancem in Fužino. Na rahlo votlo je donel njegov korak. Polhovko si je Potisnil nizko čez ušesa. V obraz ga je rezal oster mraz. Večkrat si je podrgnil nos in lica z orokavičeno roko.
Bi ne hodil v takem mrazu v goré; že zavoljo divjadi ne. Pa je bil včeraj Boštjan Tkalec obsojen na teden dni zapora in ob puško je seveda tudi. Je pa Krožil zvečer na Bistrici, da danes obračuna s Petrom, kakor se fantu še sanja ne. Tkalčevi togoti se mora ogniti. Boga naj zahvali Boštjan, da mu je zakupnik lova na Venceljnovo prošnjo prav zavoljo njega in Jerce vse odpustil in je bil kaznovan samo zato, ker je nepostavno nosil orožje. Prava reč. Pa se ne spreume.
Resa je križal zajčjo sled. Vznemirjeno je pomahljal z repom in hotel steči v meglo. Peter mu ni dovolil. Se ni utegnil prav nič obotavljati. Podvizal se je naprej. Enakomerno je škripal sneg pod okovanimi čevlji. Zagrinjala ga je čimdalje gostejša megla. Nikamor ni videl iz nje, prav kakor ni znal zadnje dni najti pota iz vedno enakih misli.
Da se ta predpust ne bo oženil, je bilo že kar pribito. Z Jerco se sicer še nista dokončno razšla. Tkalec je prepovedal hčeri govoriti z njim. Če bi bil dovolj silen, bi se že kako sešel z njo. Pa ni maral. Naj se Boštjanova jeza prej unese, če se bo kdaj.
Po Jerci mu je bilo dolgčas. Bi ji pisal, pa bi utegnil pismo prestreči oče.
Vse se je Petru narobe obračalo. Morebiti mu je pa namenjeno, da ostane samski. Tudi stric Tomaž se ni ženil in pravi, da mu ni žal. Da se tudi njemu še nič ne mudi. Videl bi pa dokaj rajši, da ne bi vzel Tkalčeve. Celó svaril ga je pred Tkalcem, pa ga ni poslušal. Sedaj on sam težko prebere. Bi utegnili ljudje misliti, da je zato očeta spravil v zapor, da se je znebil hčere. Katera, ki je kaj vredna, bi ga še marala. Najmanj pa Grmova Špelca.
Peter je prehodil jezero in stopil na breg. Naglo se je vzpenjal navkreber. Megla se je redčila. V jutranjem soncu je zablestela pod njim stena Komarče. V stebraste sklade ledu zamrznjena Savica je molčala. Peter si je navezal dereze.
Sneg je bil ledeno trd. Puška mu je nagajala. Obesil si jo je prek hrbta, da se je mogel z obema rokama opirati na dolgo palico. Sedaj ni utegnil več misliti na Tkalca in Jerco in Špelco in druga dekleta. Dovolj je imel opraviti sam s seboj, če ni hotel zdrkniti po strmini navzdol. Ogrel se je, da si je potisnil polhovko v zatilnik. Celó rokavice si je snel.
Pri Bitenčevem znamenjčku se je ustavil, da si oddahne. Še nikoli ni tako dobro razumel kakor tokrat, kako se je njegov prednik ponesrečil. Zmolil je zanj očenaš in se spomnil lastne neprevidnosti. Bitencu se je sprožila puška, ko mu je zdrsnilo. On sam prav tako pleza po zaledeneli steni Komarče s prav isto manlikerico na hrbtu, ki jo je prav tako pozabil razbasati. Kar ustrašil se je. Ustopil se je trdno na sneg, prislonil palico k znamenjčku, previdno vzel puško raz hrbet in pobral naboje iz nje. Nejevoljen na Tkalca, zavoljo katerega je odšel z doma in se nelovsko zapozabil, je voščil rajnemu tovarišu večni mir in pokoj ter se spet pričel vzpenjati.
Hodil je čimdalje laže. Sonce je zmehčalo sneg. Drugače bi poti proti vrhu morebiti celó ne bil zmogel.
Na razgledni vrhnji skali je Peter počil. Morje megle je ležalo nad Ukancem in jezerom in za Savo navzdol. Ledeni kapniki v odsekanih skalnih stenah Pršivce in Orlišča so se spreminjali v soncu. Zdaleč pa so se belili zasneženi vrhovi gorá.
Peter je stal na visočini in se razgledoval. Iskal je gamse, pa jih nikjer ni mogel spaziti.
Resa se je bil po Komarči navzgor hudo upehal. Legel je na sneg in še vedno molil jezik iz široko odprtega gobca. Bil je žejen in je včasih obliznil sneg.
Peter se je spet spomnil Tkalca. Skušal je uganiti, s čim mu je grozil. Morebiti mu oponese kakšne stare love, ki si jih je bil protipostavno dovolil. Naj jih. Je že davno vse pozabljeno. Najrajši bo pa hotel imeti slano drago plačane vožnje lesa in posojanje vola preteklo zimo, ko je zvažal gradivo za novo hišo. Prav. Je že sam mislil prositi strica Tomaža, naj on namesto njega poračuna s Tkalcem. Sama bi se sprla in Boštjan bi pričel grdo zmerjati. Prav zato se mu je ognil v góre. Sedaj je Tkalec preveč razdražen. Sčasoma se mu pa najhujša jeza že poleže. »Bo že kako.« Peter je zamahnil z roko in odšel naprej.
Ob Črnem jezeru je Peter naenkrat obstal. Spomnil se je, da je Tkalec, takrat ko ga je bil zalotil ob ustreljenem gamsu, namignil na rajnega Bitenca in se zraven porogljivo zahrbtno smejal. Naj je Peter še tako razmišljal, ni mogel doumeti, kako Boštjan njega in Bitenca spravlja v zvezo. Če začne Tkalec namigavati na Matevževo smrt, mu utegne napraviti dokaj nevšečnosti. In naj se stvar začne kakor koli, nekaj ljudi bo vedno ostalo, ki bodo vsaj sami pri sebi njega dolžili zločina.
Ves zaskrbljen se je Peter bližal nastavljenemu sklopcu. Vzel je iz žepa jermen, poklicni Reso in ga oprčil. Pes bi se utegnil zaleteti in zaiti v nastavo.
Iznad previsne skale so vreščé zletele gorske kavke. Na plánici pod njo pa je Peter zagledal stegnjenega lisjaka. Resa je nategnil jermen, pod skalo pa je zarožljala veriga. Peter je zapazil še drugega, živega lisjaka. Za gobec je bil ujet v sklopec. Plesal je z njim naokrog. Pravkar se mu je spet posrečilo, da je za seženj daleč premaknil mačka, pritrjenega na koncu verige. Sidro se je znova zapelo. V smrtnem strahu pred človekom in psom se je lisjak z vsemi štirimi upenjal, pa se ni mogel nikamor več premakniti; zobje sklopca so se mu bili zasadili prav med zobe. Kljub silnim bolečinam si je še vedno prizadeval, da bi zbežal. Peter je urno privezal Reso k mlademu borovcu, sam pa pohitel in s svojo palico brž rešil lisjaka strahu in trpljenja. Ubil ga je.
Peter si sprva ni znal razložiti, kako je poginil iztegnjeni lisjak na plánici. Začel je pregledovati sneg naokoli. Tu in tam je ležalo nekaj razkosmane dlake. Obema lisjakoma se je na kožuhih poznalo, da sta se klala med seboj. Rad bi bil še dognal, zakaj je prvi podlegel. Nič manj ni bil močan kakor njegov nasprotnik, le da je imel ta daljši in bolj priostren gobec. In ravno zanj se je ujel. Bil je tako nestrpen, da niti poskušal ni s šapo sprožiti sklopec. In hudo samogolten je moral biti. Saj bi bil vendar lahko raztrgal mrtvega premaganca in se najedel, ko lisjak tudi lisjaka žre, se je pa vabe lotil. Čudno. Peter je zmajal z glavo. Nehoté je moral misliti nase in na Tkalca. Doslej ga Boštjan ni ugonobil, življenje mu je pa le zagrenil. Zdaj se pa utegneta zares spopasti. Biti bo treba modrejši in zvitejši, kakor je bil ujeti lisjak, če noče zaiti v nazobčan sklopec.
Peter je vedel, da je že davno čas za malico, pa mu jed ni dišala. Zaužil je nekaj malega. Nakrmil je pa Reso.
Sonce se je skrilo. Iz doline Sedmerih jezer je potegnil mrzel veter, čez Bogatin je burja podila temne oblake. Peter je iz skušnje vedel, da se ne sme kar nič obotavljati. Urno je spet nastavil sklopec. Lisjakov ni utegnil dreti. Zvezal ju je za zadnje noge in si oba oprtil čez rame; enega spred, drugega zad. Nerodno obložen si plezanja nazaj čez Komarčo ni upal tvegati. Pognal se je navkreber, da za Pršivco uide grozečemu snežnemu metežu.
Na Brvojah je videl, kako bežijo gamsi iz Lakti v niže ležeče zavetne goščave. Sneg mu je pričelo mesti naravnost v obraz. Moral je pripirati oči, pa še tako ni videl daleč predse. Da bi hitreje hodil, je že mislil obesiti oba lisjaka v kako gosto smreko. Je pa stopil na zvoženo pot in jo prepoznal, da pelje skozi Hebat na Vogar. Globoko si je oddahnil in se, znebil težke skrbi. Smeri ne bo zgrešil več.
Ves zasnežen, premočen in prepoten je prigazil na Vogar. Vedel je za ključ od Tkalčevega stanu. Tudi v taki stiski, v kakršni je bil, se ni maral ustaviti v njem. Skušal je vdreti v Znojev stan, pa mu ni uspelo. Spomnil se je, da je zapah pri Grmovem stanu dokaj šibek. Zaletel se je s hrbtom v duri. Zupah se je prelomil, Peter se je pa ritensko opotekel proti ognjišču. Za njim je čez nizki prag planil Resa. Povohljal je, porepkal in se ozrl naokrog, kakor bi iskal Špelce.
Peter je odložil breme, podprl vrata in zakuril. Čez dobro uro je zaprl vrata z novim lesenim zapahom, ki ga je bil medtem naredil. Da bi v takem vremenu gazil v dolino, mu še na misel ni hodilo. Vso noč je Prikladal na ogenj, se sušil in kadil tobak. Vmes je včasih legel na zapuščeno ležišče Grmove Špelce.
Proti jutru se je metež unesel. Peter je počakal dneva in odrl pred stanom oba lisjaka. Koži je zvil in stlačil v oprtnik, mrhovino pa je zanesel za streljaj daleč od poti ter jo odvrgel. Vedel je, da se je bodo koj lotili ptiči in sestradana zverjad in bo čez teden dni ostalo samo še nekaj oglodanih raztresenih kosti. Resa je meso samo povohal. Ni maral jesti lisjaka, čeprav je bil lačen. Tudi Petru bi se prileglo kaj gorkega.
Pot navzdol ni bila preveč težavna. Snežilo ni več. Nebo pa je bilo še vedno čez in čez prevlečeno s sivimi oblaki. Snega je bilo čimdalje manj. Med hišami je komaj dobro pobelil, pa že tisti je bil razhojen od ljudi in živine.
Skozi vas gredé je Peter zvedel, da je prejšnji dan povpraševal po njem žandar Kranberger. »Le kaj mi spet hoče, smola pusta,« se je vznejevoljil. Nadejal se je pa, da ga danes ne bo nadlegoval.
Bil je potreben počitka in se je namenil koj leči, ko si skuha.
Peter in Resa sta se najedla. Pes se je zvil v klobek, zadovoljno zagrčal in zadremal, lovec je pa še nategnil na deski oba lisičja kožuha, da se presušita. Zanesel ju je na podstrešje. Preden ju je obesil, je v veži besno zalajal Resa. Nekdo si je pred pragom otrkaval čevlje. Kdo bi utegnil biti? Brž se je vrnil po lestvi navzdol in odprl. Na pragu je stal žandar Kranberger.
»Dober dan!«
»Bog daj!«
Peter je Resi ukazal, nuj bo tiho. Pa ni maral povsem ubogati. Lajal res ni več, renčal je pa še vedno.
»Ali smem vstopiti? Bi se nekaj pogovorila.« Kranberger ni mogel ne z glasom ne z obrazom prikriti škodoželjnosti.
»Zakaj ne. Saj ni zunaj nič kaj prijazno stati.« Peter je vedel žandarja v hišo in rekel, naj sede za mizo; Kranberger je šel molče za njim, si postavil puško med kolena, iz torbe pa je vzel beležnico in svinčnik. Začel je izpraševati Petra, kdaj je bil rojen, katere vere je in še dokaj drugega ter si vse zapisoval. Petra, ki bi se bil spočetka najrajši smejal, je zaskrbelo. Kranberger je nehal pisati, se zravnal in presunljivo pogledal lovca: »Vi, Peter Hribar.« Premolknil je in šel po sapo.
»Zares gre,« je pomislil Peter. »Viče me, kakor me doslej nikoli ni.«
Žandar je pa kakor naučeno nadaljeval: »Ali se še spominjate, da se je nekako pred tremi leti ponesrečil v Komarči lovec Matevž Bitenc?«
Peter se je zavedel, pri čem je. Od jeze je zardel. Spomnil se je Tkalčevega namigavanja in grožnje, spomnil se je pa tudi v nazobčani sklopec ujetega lisjaka. Čez hip je mirno odgovoril: »Kaj bi se ne spominjal. Take nesreče lovci ne pozabijo tako brž. Sem sam zašel včeraj v podobno težavo.«
»Kje ste pa vi hodili tisti dan?« je hotel vedeti Kranberger.
»Vračal sem se s planine na kraju, kjer sem popravljal Čudnikov stan in hlev.« Peter je bil že spet popolnoma miren.
»Kaj ste pa nosili v okrvavljeni vreči prek rame?« Žandar je na eno oko na pol zamežal.
Peter se ni prav nič zmedel. Kakor bi bil to vprašanje že od vsega početka pričakoval, je brž odgovoril: »Nekaj orodja pa puško in ustreljenega ruševca. Tisto staro, zame sedaj nerabno puško, tamle na steni visi. Krivci so pa zataknjeni za ogledalom. Kaj niso lepi? Po postavi je bilo nápak. Po vesti pa ne kdo ve kaj. Sicer je pa že davno vse pozabljeno in ni vredno, da bi se o tem razgovarjala.«
Kranberger je naglo dvignil glavo, da se je potresel čop kovinasto spreminjajočih se peres na trdem klobuku: »Je že res, da je zastarano. Čigava je bila pa kri na platneni vreči?«
»Ruševčeva.«
»Hm. Takrat ste pa izjavili, da ste se urezali in da je bila kri vaša. Hm.«
»Kes sem rekel. Kdo se pa rad izdaja, če hodi po nedovoljenih potih.«
»Hm.« Žandar je spet pričel pisati v zapisnik. Da bi skril svojo vznemirjenost, si je Peter prižgal čedro. Z nizko povešenim repom se mu je približal Resa. Sunil ga je 1 gobcem v mečo, kakor bi ga hotel opomniti, naj odideta drugam, ker iz tega pogona ne more biti nič prida.
Žandar je spravil svinčnik in zapisnik, zadel puško z nasajenim bajonetom na ramo in stopil pred Petra: »Kaj pa, če je bila tista kri Bitenčeva?«
»Za primojduš, da ni bila. Prekleti Tkalec!«
Petru je bilo koj žal, da mu je ušla beseda. Bilo je pa že prepozno. Spet se je spomnil lisjaka, ki se je bil ujel v nazobčani sklopec za gobec, on sam pa za prenagljeni jezik.
»Že mogoče. O tem naj razsodijo višji gospodje.« Kranberger je bil miren.
»Naj kar.« Peter se je počutil kakor nebogljen zajček, ki ga zvitorepa mati prinese mladim lisičkam, da se igrajo z njim in vsega upehanega nazadnje zadavijo in požro.
Kranberger se je naredil prijaznega. Hkrati je razkazoval svojo oblast. Položil je Petru roko na ramo: »Peter Hribar! Kot bivši četovodja in kot zaprisežen lovec prav gotovo veste, kaj je služba.«
»Mislim, da sem še preveč dokazal,« je revsnil Peter.
»Prav, prav. Zato nikar ne zamerite, če vas povabim s seboj najmanj na Bistrico.«
»Nisem tako neumen, da bi že dolgo ne vedel, kakšen bo konec.«
»No, prav, prav. Zato boste razumeli, da morava vzeti s seboj tudi krivce in tisto staro puško.«
»Potrebno ni. Upirati se pa ne morem.« Peter je ponudil Kranbergerju puško in krivce. Žandar je oboje sprejel.
»Še v kuhinjo poglejva,« je poskrbel Peter, »če je ogenj umrl. Bi nerad pogorel. Se vam še ne sanja ne, kaj mora človek pretrpeti, preden iz niča leže pod lastno streho.«
»Prav, prav,« je bil koj voljan Kranberger.
Stopila sta čez prag. Peter je zaklenil hišo. Resa se je ves čas pritiskal k njegovim nogam.
»Bo mar pes šel z nama?« je zaskrbelo žandarja.
»Mar naj domá pogine? Bi ga bilo bolj škoda kakor marsikaterega krščenega psa. Ga že med potjo komu zaupam.«
»Dobro, dobro. Tudi puško bi lahko nesli sami. Saj menda ni nabasana?«
»Ne bojte sc. Zadnji strel iz nje je upihnil ruševca.«
Peter si je vrgel očetovo zastarelo puško prek rame. Kranberger pa je segel v torbo in vzel iz nje verižico. Jezno je nasršil brke in bolj zalajal kakor spregovoril: »Sedaj pa, fant, je te igre konec. V imenu postave: Roke navzkriž!«
Peter je prebledel, upreti se pa ni mogel. Kranberger ga je vklenil. V zasmeh mu je za verižico na rokah zataknil še ruševčeve krivce. Peter je zaškripal z zobmi. Žandar ga je dregnil s puškinim kopitom in surovo ukazial: »Marš naprej! Greva k Tkalcu, da te pokažem Jerci.«
Da je imel Peter proste roke, bi se bil najrajši spozabil. Stekel bi bil nazaj v hišo, snel puško s stene in Kranbergerja pri priči ustrelil. Tako se je pa potajil. Zaničljivo je pogledal žandarja in mu rekel: »Se bo že pravica izkazala. Zame in zate.« V trdnem upanju, da se kmalu vrne, je odšel izpod napušča svoje nove hiše. Resa je sam od sebe stopil na njegovo levo in hodil s skoraj podvitm repom tik gospodarja.
Da bi ga čimbolj osramotil, je Kranberger Petra nalašč gnal skozi vas. Ljudje so se spogledovali, skomizgali z rameni, zamahovali predse z rokami in se bolj molčé kakor pa s pridušeno besedo spraševali, kaj naj ta sprevod v troje pomeni. Vsi so milovali Petra, preverjeni, da se osovraženi Kranberger samo znaša nad njim.
Na vrhu klanca je stala gruča moških. Peter ni mogel molče mimo njih. Pokimal jim je in jih kakor potolažil: »Nič se ne bojte! Dolžé me, česar nisem zakrivil.«
Moškim so se mrki obrazi spet razjasnili. Čudnik je pa skoraj na glas pripomnil: »Narobe gredó. Pes in Peter bi morala gnati vklenjenega tistega, ki zadaj hodi.«
Drugi so se smejali. Kranberger je slišal besede in smeh, pa je moral oboje požreti. Ni si upal nastopiti. Bi se osramotil. Vedel je, da bi za vse na svetu ne izdali, kdo je spregovoril. Toliko je že skusil Bohinjce.
Znojev Martinč se je pa še dolgo rotil, da že kako vrne žandarju Petrovo osramotitev. Kar sikal je: »Hudiča, kaj mu ga je treba vklenjenega goniti. Pa v takem mrazu. In s puško na rami in krivci na rokah. Svinja. Samo počaka naj.« Vsi so bili Martinču voljni pomagati, kadar pride čas za to in če bo treba.
Pod Studorom se je bil drvar Cencelj pravkar namenil pogledati k Tkalcu. Tedaj je zagledal Petra in Kranbergerja. Hitro se je potajil in skril za vogel. Tam je prisluhnil in slišal žandarja povpraševati po Boštjanu. Da je šel z vozom po drva, so mu odgovorili. Žandar se je jezil, zakaj ga ni počakal, ko mu je vendar naročil. Nato je prisekal Jerco, da je njen ženin oster strelec. S prvo kroglo je Bitenca do smrti Podrl. »Peter! Ali je res?« se je izvilo Jerci. Iz Petra P« je bruhnilo: »Da te sram ni vpraševati!« Cencelj je slišal dovolj. Odhitel je naravnost h Grmu.
Špelca je Petra čakala na pragu. Solze so ji stale v očeh, pa ni vedela, ali od jeze ali od sočutja. Peter jo je že zdaleč ugledal. Čudno sram ga je bilo pred njo. Morebiti mu privošči. Kakor grešnik je sklonil glavo in se namenil, da Špelci ne bo pogledal v obraz. Pa še preden je prišel do nje, ga je Špelca glasno spodbudila: »Peter! Pokonci nosi glavo! Če bi ves svet trdil in če te na vislice obsodijo in če sam prisežeš, da si res ubil Bitenca, jaz ne bom verjela.«
Petra je presunilo. Nasmejal se je dekliču. Reči pa ni vedel drugega kakor: »Špelca. Poskrbi za Reso, dokler se ne vrnem.«
»Resa!« je poklicala Špelca. Pes je planil v deklè, se vzipel po njej in jo obliznil prav na ustnice. A že se je obrnil in začel togotno lajati za žandarjem.
Onkraj vasi je Kranberger Petra razklenil. Rekel mu je celó, naj gre z njim vštric, da se bo videlo, kakor bi hodila skupaj samo slučajno, vsak po svojih službenih opravkih. Peter je odklonil in kar naravnost povedal, da bi še svojega psa ustrelil, če bi hodil z njim vštric. Kranberger ga je preslišal. Začelo ga je skrbeti, kako bo zagovarjal svoje ravnanje, če se bo Hribar pritožil. In kakor vidi, se bo prav gotovo.
Oblaki na nebu so se pretrgali. Skoznje je posijalo sonce. Od novinčka je bleščalo, da je vid jemalo. Peter je postal tožljiv. Kar same so se mu zapirale oči. Skrbelo ga skoraj nič več ni. Hodil je čimdalje bolj počasi. Za njim pa se je v soncu svetlikal Kranbergerjev bajonet.
Ciganski križokljuni
urediNočilo se je. Iz Save je vstajala prosojna megla. Pričel je pritiskati mraz. Onstran vode pod Koriti je zalajal lisjak. V pečeh nad cesto se je oglasila sova. Potegnil je veter in na rahlo zamajal drevje.
Hribarjev Peter je pričel hitreje hoditi. Od Rota na Beli, kjer se je bil zadnjič ustavil in se podprl s pečeno prteno klobaso in poličem vina, se mu skozi Obrne in Sotesko ni nič prav mudilo. Bolj se je obotavljal kakor podvizal. Ni maral priti za dne v Bohinj. Niti do Nomenja ne. Kar gotovo se je že vsenaokrog razvedelo, da ga dolžé Bitenčevega umora. Če drug ne, je Kranberger raznesel to novico. In pa Tkalec je bil dvakrat klican na pričevanje. Tja in nazaj grede so ga ljudje ustavljali in poizvedovali. Če je hotel sebe prati, je moral njega grditi. Ljudje so pa taki, da se za slabo govorico spopadejo kakor prestradani psi za usmrajeno kost. Potem jo pa obirajo in glodajo in obračajo na vse strani. Beseda pa, ki je kaj prida, jim smrdi kakor v toplem gnoju kvašen maček, kakršnemu tudi na najbolj nerodno nastavljenem sklopeu ne more prizanesti noben lisjak. Kaj bi se jim kazal in se jim odgovarjal! Učakoval je noči.
Peter je zavil okrog zadnjega skalnatega ovinka. Ugledal je razsvetljena okna na Nomenju in brž sklenil, da se vtisi ogne. Zdelo se mu je še prezgodaj. Ljudje so še vrdevali živino. Tudi če se mu bo sneg udiral, ne bo nič zamudil, ko je pot čez polje kračja. Staro puško, ki jo je nosil prek rame, je predejal v roke in stopil s ceste. Sren je res slabo držal. Kljub temu da je previdno hodil, se mu je tu pa tam noga vdrla, včasih celó obe hkrati. Kar oddahnil si je, ko je dospel spet na trdo zvoženo cesto.
Mimo Lepenc in skozi Bitnje si je potegnil polhovko nizko na oči. Na razpotju je postal. Truden je bil že in zamikalo ga je, da bi zavil po najbližji poti proti domu v Zgornjo dolino. Pa kakor je premišljal, mu ni kazalo drugega, kakor da najprej govori z Venceljnom.
Na savskem mostu mu je spet obstala noga. Bližnjica čez senožeti ga je vabila. Nič bi ne pomišljal, če bi za trdno vedel, da dobi Hrubečko doma. Če ga ni, bo moral pač počakati, da se vrne. Odločil se je, da se v gradu še nocoj in čiinprej oglasi. Prestopil se pa ni koj. Popadla ga je togota, da je kar zaškripal z zobmi. Pod njim je v strugi enakomerno šumela Sava. Zaželel si je, da bi od kod prišel žandar Kranberger. Potuhnil bi se in čakal, da bi prikorakal tik do njega. Potem bi ga pa naglo, še preden bi utegnil seči po puško ali sabljo, zagrabil čez pas, dvignil čez ograjo in vrgel v Savo. Saj tak pes strela ni vreden. Šele ko je hitel spet po celem — sren je že bolj trdno držal — mimo cerkve in za vasjo proti gozdni upravi v gradu, se je spomnil, kako nespametno bi ravnal, če bi se res hotel nad Kranbergerjem znositi. Koj bi ga obdolžili in zaprli. Ne izvil bi se jim. Prav bi imeli. Vrne pa satanu, vrne. Saj ni še vseh dni konec.
Grad je bil še vedno odprt. V veži je bila trda tema. Uprasnil je žveplenko ob hlače, si posvetil in obstal pred Venceljnovimi vrati. Zaslišal je v sobi nadgozdarjev korak in se razveselil. Potrkal je.
»Naprej!«
Preden je Peter otipal kljuko, je Hrubečka že odprl. Prišleca je koj spoznal. Za hip je obstrinel. Pa že je razprostrl roke, jih dvignil in presrčno razveseljen pozdravil: »Bog te sprimi, Peter!« Najrajši bi ga bil objel. Pa se v Bohinju še ženskam kaj takega ne spodobi.
Stopila sta v zakajeno sobo. S srnjakove kože, razgrnjene po tleh, je poskočil nizkonogi Črt. Veselo je zacvilil in se vzpel na Petra. Začel mu je lizati roko v zapestju, kakor bi vedel, da se mu je bila Kranbergerjeva veriga prav tam zajedala v kožo. Petru se je dobro zdelo. Poigral se je s psom in mu dopovedoval, da ne pojdejo na lov, čeprav vidi puško na njegovi rami.
»Beži no, beži!« je oporekal Vencelj: »Zajci in lisjaki mu še na mar ne hodijo. Naju vidi in prav tako čuti kakor midva. Morebiti celó sluti, da je hudih dni zate konec in da se tvojim nasprotovalcem bliža dan plačila.«
»Bog daj!« Peter je odložil puško in sam od sebe sedel. Vencelj pa je hitel znašati na mizo, kar je bil pripravil. Troje vrst žganja, dve steklenici različnega vina, velik kos sira, pečeno meso, klobase in pol lileba kruha: »Duša lovska! Jej in pij. Pogovoriva se kasneje. Nazadnje pa zavrem še čaja.«
Preden se je Peter pritaknil jedi in pijače, se je zahvalil Venceljnu, ki se je z vsem svojim ugledom na vse strani potegoval zanj. Hrubečka pa ni maral o zahvali kar nič slišati. Samo silil je Petra, naj pije in jé, da čimprej prežene ričet iz črevesja. Peter se ni dal ravno preveč prositi. Je bil res potreben.
V peči je prasketal ogenj. Črt je sem ter tja dvignil glavo in prisluhnil redkobesednemu pogovoru.
»No, daj še, daj!« Vencelj je spet porinil pečenko pred Petra.
»Lepo zahvalim. Kakor se mi je prileglo, ne morem več.«
Peter si je popravil brke, Vencelj pa je natočil vina in dvignil kozarec: »Peter! Naj ti dá Bog še dolgo zdravemu in zadovoljnemu pasti po goščavah in skalovju trop brez zvoncev.«
Petru se je milo storilo. Molčé je trčil in odpil. Ko je pa postavil kozarec nazaj na mizo, je za vinom še debelo požrl sline in priznal: »Ne bom tajil. Hudo je biló kakor še nikoli ne. Moglo bi pa biti še huje. Da me je Kranberger gonil skozi Sotesko v Radovljico, četudi vklenjenega, bi bil menda raztrgal verigo in ga vrgel v Savo. S stražmojstrom sva pa hodila, kakor gresta dobra znanca vsak po svojem opravku. Dvakrat sva se grede okrepčala. Na Beli in v Lescah pri Krištofu. Vso pot mi je pravil, naj me nikar nič ne skrbi. In da bi mi rad še več povedal, pa ne sme. Da bom že še zvedel, ko pride čas, je rekel.
»Je že prišel tisti čas,« je posegel v besedo Vencelj. In je zaupal Petru, kako bi se stražmojster Kurenc rad znebil Kranbergerja, pa se ga ne more, ko je Nemec po rodu. Višji kar vselej z njim potegnejo. Prav zavoljo tega si Kranbergerjeve hudobije ni upal potlačiti. Bi utegnil še sam imeti sitnosti. Tako jih je pa imel le Peter. Da ni bil Kurenc uvideven, bi se utegnilo za Petra vse drugače izteči. Popisal da je Petra tako dobro, kakor bi ga lastna mati ne mogla lepše. Tkalcu je pa vzel vso verodostojnost. Boštjana je znal tako zmesti, da je priznal, kar je bilo tudi res, da ga je Kranberger upijanil in mu prav za prav sam položil na jezik obdolžitev zoper Petra. Nazadnje je pa stražmojster še samega sebe vrgel na tehtnico. Skliceval se je na zapisnik, ki ga je bil sestavil ob komisijskem ogledu ponesrečenega Bitenca in katerega sta podpisala tudi Vencelj in župan, potem ko na kraju nesreče niso ugotovili nič drugega kakor res samo nesrečo. Da pusti službo, je izjavil, če njegov in zraven še dva tako veljavna podpisa ne drže.
Peter, ki je med Venceljnovim pripovedovanjem ves čas nemirno vlekel čedro, se je kakor opravičil: »Nisem mislil, da morejo biti med žandarji tudi taki možaki. Mu že kako povrnem.«
»Ni delal zavoljo povračila. Vest ima. Da si ga videl, kakšne volje je bil, ko sva se včeraj vračala iz Radovljice, kjer nama je sodnik povedal, da te danes za vselej izpusti.«
»Kaj?« se je nagnil Peter čez mizo: »V Radovljici ste bili in me niste prišli nič pogledat?«
»Sem hotel, pa me sodnik ni pustil. Veš, sodniki imajo svoje muhe. Predvsem se jim nikamor nič ne mudi. Da mora še spis prej urediti, preden ga podpišeš, je rekel. Kdaj te je pa spustil?«
»Danes zjutraj.«
Zdaj je pa Vencelj zrasel: »Jaz te pa že od opoldne čakam. Saj vidiš, da sem ti pečenko pripravil. Sem že mislil, da te ne bo. Zameril bi ti, če bi se ne bil najprej pri meni oglasil. Kje si pa hodil ves dan?«
»Noči sem učakoval. Me je bilo sram podnevi priti v Bohinj. Gotovo so me obrekovali, da so nekaterim kljuni kar navzkriž sekali.«
»Jim še. Pa ne po tebi. Posrečilo se mi je, da sem jih zasukal proti Tkalcu in Kranbergerju. Boštjan se nikamor ne upa pokazati. Jerco sem pa v nedeljo na Bistrici videl pri maši. Doma jo je sram iti v cerkev, mi je zaupala. Vsa črna je pod očmi. Menda vse noči ne spi. Smili se mi.«
Peter se je obrnil od Venceljna in se zagledal v tla.
»Kranbergerja sta si pa pred včerajšnjim Grmova Špelca in tvoj Resa privoščila.«
»Kaj pravite?« Peter je sunkoma dvignil glavo in nestrpno pogledal Hrubečko.
Vencelj se je namuznil: »Deklič se ga je bil lotil kar vpričo vseh na sredi vasi in ga je spovedoval in pral, da so se vsi smejali. Pa mu ni nič takega rekla, da bi jo mogel prijeti. Najbolj mu je očitala babe. In da se je nad tabo zato znosil, ker si ga bil na Ovčariji od Jerce izpodrepil. Kranberger se je spozabil in je nad Špelco zavpil: »Verfluehtes Luder, lialts Maul!« Takrat se je pa Resa pognal proti njemu in začel razkačeno lajati. Žandar se ga je skušal ubraniti. Snel je puško z rame, da bi ga z bajonetom prebodel. Okretnega Reso bo z bajonetom zadel! Še oprasnil ga ni. Pes je bil nazadnje tako razdražen, da še lajati ni več mogel. Samo še zobe je kazal in ščekal. Kranberger se je penil od jeze, ko na vasi in med ljudmi ne sme streljati. Pa si ni mogel pomagati. Kakor polit cucek je moral oditi.«
Vencelj se je glasno zasmejal. Prinesel je na mizo dva nova kozarca, odmašil steklenico dragega vina in natočil. Peter mu je grede zatrjeval, da tako lepe povesti še ni slišal. In se je rotil, da je še ni konec. V isti sapi je pa na vsa usta hvalil Špelco. Rese še omenil ni, kakor ima vsak lovec navado, da svojega psa, če je količkaj prida, nad vse povzdiguje.
»Kako pa, da si Reso Špelci izročil v oskrbo?« je Vencelj nagajivo pomežiknil Petru in si pogladil brado.
»I, rada se imata in prilika je bila.« Peter je bil kar v zadregi.
»Modro si naredil,« se je iznad brade in izpod brk smehljal Hrubečka: »Glejta pa, da se še vidva ne navadita. Se je namreč zdaj tako zaobrnilo, da ti lahko tožiš Tkalca zavoljo osumljenja, Špelca pa Kranbergerja zavoljo razžaljenja časti.«
»Nihče ne bo nikogar tožil.« Peter je naglo vstal.
»Saj vendar ne moreš vedeti, kaj mislita Špelca in Grm, njen oče,« je narejeno pomišljal Vencelj.
»Za trdno res ne morem reči. Pa mi kar tako nekaj pravi.«
Peter se je sprehodil po sobi. Vencelj je pa stopil za njim, ga prijel za roko in privedel k mizi: »Fant! Ta kozarec primi. In pod roke si seziva in izpijva do dna. Na zdravje!«
»Na dobro srečo!«
Nadgozdar Vencelj Hrubečka in zapriseženi lovec Peter Hribar sta v dušku izpraznjena kozarca postavila na mizo. V Bohinju naseljeni šolani Čeh je krepko stisnil roko sebi podrejenemu preprostemu slovenskemu fantu: »Odslej naprej sva pobratima. Ti si Peter, jaz sem pa Vencelj. In tikati me moraš.«
»Ne bom vas lahko,« se je branil počaščenja Peter.
»Kadar koli mi še rečeš vi namesto ti, boš vselej moral dati za bokal vina, čeprav se nisva poljubila, kakor imajo nekateri navado ob sklepanju bratovščin. O, ne rečem, z brhkimi dekleti! Ali pa ženske med sabo. Če se pa dva moška poljubujeta, je pa eden izmed njiju kar gotovo pridanič, navadno pa oba.«
Pobratima sta sedela pozno v noč. Kar ni jima hotel poteči pogovor. Vencelj je povabil Petra, naj bi pri njem prenočil. Pa ni maral sprejeti. Da se je v zaporu dovolj naležal, je rekel, in da bo zjutraj še pred dnem odšel v goré. Mu je dolgčas po divjadi. Pa ljudem se umakne za nekaj dni izpred oči. Vencelj mu je moral dati prav.
Skoraj polna luna, ki je medtem vzšla, je svetila Petru čez Senožeti. Sneg je trdo premrznil in je škripal pod nogo. Vasi v Zgornji dolini so že pogasile luči. Peter se je pa spomnil, da bo heniano grdo naredil, če ne sporoči Špelci, da se je vrnil. Že zavoljo Rese mora. Naj kar ostane še nekaj dni pri Grmu. Se ne bo utegnil ukvarjati z njim.
Kar se je dalo potihoma je Peter prišel do Grmove hiše. Vse je že spalo. Nadejal se je, da ga Kesa začuti in mu priteče naproti. Veselo bi cvilil in lajal in bi predramil speče. A psa od nikoder ni bilo. Zaskrbelo ga je, če mu Kranberger le ni prizadejal kaj zlega. Morebiti ga je res celó ustrelil. Nak. Ni mogel naprej. Mora prej poizvedeti, kaj je s psom. Samo kako?
Dlje časa je Peter stal na voglu in premišljal. Zeblo ga ni. Ga je še vedno grelo vino. Če na rahlo potrka na vrata, ne bo nikogar priklical. Če pa trdo porobenca, zbudi vso hišo in še sosede naokrog. Kaj mu bo potlej pomagalo, da se je čez dan prikrival in da se namerja umakniti v gore. Še nocoj bo zaščebetalo nekaj opravljivih kljunov. Pa prav zavoljo Špelce. Lepo bi ji povrnil dobroto.
V konjaku je pričela bíti kobila ob lesena tla. Najbrž jo je prijel krč v nogo. Peter je pa premišljal in premišljal in se nazadnje domislil, da mu prav nič drugega ne kaže, kakor da prav natihoma, no da, prav po fantovsko pokliče Špelco. Da spi v zgornjici, je vedel. Nekaj časa se je še obotavljal, potem je pa šepetaje samega sebe ozmerjal, da se vede kakor neodraslo fante. Poiskal je ob luninem svitu lestvo in jo prislonil na zid. Pritajeno je stopal po klinih navzgor, pridržal sapo in pogledal skozi nezagrnjeno okno. Kljub luni ni mogel nič videti. So bila stekla zamrzla. Na rahlo je potrkal in poklical: »Špelca!«
Špelca je koj vstala, se naglo oblekla in ogrnila ter prišla k oknu. Peter je začutil kakor grenkobo v ustih. Trdno je bil preverjen, da je deklič vajen vasovanja. Samo z njim ne. S kom drugim. To se bo začudila, ko ugleda njega namesto svojega fanta. Zamikalo ga je, da bi se hitro spustil nazaj po lestvi, pa je bil prekasen. Špelca je že odpirala okno. »Peter!« je šepnila.
Peter se je zveselil: »Špelca! Kako si brž uganila, da sem jaz.«
»Saj te že dolgo slišim hoditi okrog hiše.«
Peter se je začudil: »Kako si pa mogla vedeti?«
»Mi je zjutraj že navsezgodaj Vencelj sporočil, da danes prideš. Pa se mi je koj zdelo, da podnevi ne boš rad hodil po Reso. V hlevu je. Je zunaj premraz. Kar vrata odpri in ga pokliči.«
»Lej, kako skrbna je za psa,« je pomislil Peter. Špelco pa je poprosil, naj Resa ostane še nekaj dni pri njej. Špelca bi ga najraši za zmeraj obdržala. Peter jo je prijel za roko in rekel, naj se rajši kar k njemu preseli, pa bosta z Reso lahko vedno skupaj. Nič ni odgovorila, samo roko mu je stisnila.
Peter se je bal, da bi se Špelca prehladila. Čeprav je zatrjevala, da je nič ne zebe, se je kmalu poslovil. Saj je zvedel vse. Odnesel je lestvo na prejšnje mesto in lahkih nog, kakor bi danes ne bil še nič hodil, odšel proti domu.
Pod Studorom se je na Tkalčevo Jerco samo mimogrede spomnil. Tudi na Boštjana ni bil več jezen. Saj če bi ne bil zaprt, bi se mu življenje ne bilo tako na prav zasukalo, kakor se mu je.
Doma se mu ni ljubilo zakuriti. Legel je kar v mrzlo posteljo.
Zjutraj, ko je vas ob starem kladivu šele vstajala, je Hribarjev Peter že za Hudičevim mostom zavil v Voje.
Od jutranje zarje rožnato ožarjeno nebo je obetalo jasen in sončen dan.
V Vojah so v Duplarjevem zidanem stanu sedeli pri zakurjeni peči Hribarjev Peter, nadgozdar Hrubečka in profesor Novak. Pravkar so povečerjali. Skuhal in pospravil je bil Peter. Lovec in gozdar sta si krajšala čas s tobakom. Da bi večer še hitreje minil, je pa na vse kraje učeni profesor, ki se je bil slovenščine od jeseni že popolnoma naučil, začel pripovedovati, zakaj ima križokljun kljun kakor pretegnjene klešče, in zakaj je po trebuhu ves rdeč:
»Smrekar, kakor je bilo križokljunu včasih ime, je na tisti véliki petek, ko so poganski Rimljani pribili na les svetega križa našega Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, ki so ga bili iz sovraštva in zavisti izdali v smrt zatiralcem lastnega naroda judovski prvaki, ves preplašen zavoljo teme, ki je bila nastala sredi popoldneva po vesoljni zemlji, prifrfotal na Kalvarijo. Zaslišal je besede od vseh, celó od Boga samega zapuščenega Odrešenika: »Eli Eli, lama sabaktani.« Mislil je, da ga kličejo tovariši, ki so že našli primerno drevo za prenočevanje. Odzval se jim je: »Gli gli, cok.« Spustil se je navzdol in sédel na desko napisa, ki je v treh jezikih sramotil, da umira kralj Judov. Kako se je revež prestrašil, ko je zagledal pod sabo trnovo krono pa ranjeni in opljuvani Kristusov trpeči obraz. Pograbila ga je silna jeza. Začel je klicati svojo jato, da bi se zaprašila v pismarje in farizeje, ki so se norčevali iz umirajočega Boga in človeka, in jim izkljuvala oči: »Vkup, vkup!« Pa se nihče ni oglasil. Nič več ni utegnil čakati. Zletel je z napisne deske na Kristusovo prebito roko. Zgrabil je za žebelj, da ga izruje. Kljun se mu je križno ukrivil navzgor in navzdol. Ves se je okrvavil po glavi in prsih. A vendar ni zmogel. Odnehal pa ni, dokler ni Gospod izročil svoje duše Očetu in se je pričela zemlja tresti in pokati skale.
Zgrožen je odletel smrekar s Kalvarije na Oljsko goro. Našel je svojo jato. Vsa preplašena se je preletavala v vrhovih oljk, pod katerimi so prejšnji večer, ko je Kristus potil krvavi pot, apostoli Peter, Jakob in Janez spali. Nič se ni utegnil ustaviti. Dvignil je jato in jo v enem samem letu popeljal v cedre na Libanonu.
Od takrat imajo nekdanji Smrekarji kleščaste kljune in so krvavordeči po glavi in po prsih. Ljudje so jih prekrstili v križokljune. Pa kakor cigani se morajo klatiti po svetu, ker niso prišli o pravem času svojemu vodniku pomagat reševati Gospoda s križa.«
Hribarjev Peter je koj prvi dan, ko je prišel v Voje, spazil, da se preletavajo po Trstju in Zátrepu in vse naokrog čudni ptiči. Sprva je misli, da so kalini. Pa so se vse drugače vedli. Kar nič se ga niso bali in čimdalje več jih je bilo. Tudi sklicevali so se vse drugače. Obešali so se na veje z glavo navzgor in navzdol, plezali naokrog in si pomagali s kljunom, trgali smrekove storže in jih prenašali z drevesa na drevo, ali jih pa kar priraščene luščili in jedli črno seme. V vrhove visokih smrek za stanovi se jih je bilo pa pod noč vse rdeče naletelo. Živahno so gomazeli naokrog. Zdaleč je bilo videti, kakor bi v temnozelenih vejah gorelo na stotine lučk. Peter se je spomnil profesorja Novaka, ki mu je bil naročil, naj brž sporoči, če bi med ptiči kaj izrednega opazil. Čeprav nerad, je enega izmed ptičev ustrelil in odšel z njim na Bistrico k Venceljnu. Bo že on uredil.
Hrubečka je ptiča koj prepoznal za križokljuna in je svojega prijatelja drugo jutro brzojavno povabil, naj jih pride opazovat.
Profesor Novak se je že tretji dan mudil v Vojah. Od jutra do večera sta s Petrom hodila za križokljuni. Sprva Peter ni hotel verjeti, da ti ptiči tudi pozimi znašajo gnezda in valé. Danes je pa moral splezati na visoko smreko in prinesti profesorju gnezdo z vejo vred, na katero je bilo pripeto. V njem je bilo že troje zelenkijatih, rjasto nadahnjenih in črno lisastih jajčec. Gnezdo je bilo skrito pod goste veje. Niti ena snežinka bi ne mogla pasti vanj. Sedaj je razumel, zakaj samci vrh smrek še v mrazu prepevajo in se veselo spreletavajo, kakor se drugi ptiči šele pozno spomladi.
Profesor Novak je bil z vsem zadovoljen, najbolj pa s svojimi raziskavanji. Le nečesa je pogrešal, Grmove Špelce. Naganjal je Petra, naj bi šel ponjo, pa Peter nikakor ni hotel. Je že dobil kakšen izgovor.
Profesor je končal pripovedovanje o križokljunih. Pogovor se pa kar ni mogel razživeti. »Če bi bila Špelca tukaj, bi se pa ves stan vrtil. Vsaj pokazat naj bi se prišla. Pa ji Peter noče sporočiti. Ne vem, zakaj?« Profesor Novak je vprašujoče pogledal Hrubečko.
Vencelj je hudomušno dregnil Petra: »I, pa bi ustregel gospodu profesorju.«
»Misliš.« Peter je pogledal na uro. »Grem pa kar koj. Saj še ni tako pozno.« Pokril si je polhovko in skoraj stekel za Mostnico navzdol.
Klicati mu ni bilo treba. Pri Grmovih še niso spali.
Drugi dan je prišel Grm v Voje po drva. Zavoljo lepšega seveda. V resnici je pa le Špelco pripeljal. Strašno brhko se mu je zdelo, da sta se profesor in Špelca tako dobro razumela. Precej debelo je pa pogledal, ko je Vencelj pripomnil, da bi bila Peter in Špelca lep par. Rekel pa ni nič. Peter je iz zadrege odšel ven po praznem opravku. Špelca je pa zardela.
V vrhovih smrek so pa križokljuni v mrazu peli svojim valečim družicam.
Različni pirhi
urediPredpust je bil dolg. Dokaj parov se je bilo poročilo. Nekaterim se je že kar mudilo. Na nevestah se je začelo očitovati spozabljenje, ki so ga bile zagrešile poleti v planini. Nekaj prelahkomiselnih planšaric pa je ostalo na cedilu. Za nje je post, ki je že stoletja do ure enako dolg, prehitro mineval. Skrbel jih je dan, ko glasno zajoka njih greh. Dekleta pa, ki so znala kljubovati priložnostim in skušnjavam, so že težko čakale, da poneso k blagoslovu kolač in pleče in pirhe in hren. Z njimi vred so bili naveličani posta tudi vsi drugi, stari in mladi. Saj je v Bohinj že silila pomlad in razcvitala se je češnja.
Grmova Špelca je bila morebiti izmed vseh najbolj neučakljiva. Rada bi bila že vedela, ali pride Hribarjev Peter očitno k njej po pirhe, da tudi domačim pokaže, kako in kaj misli. Hkrati jo je skrbelo, kaj porečeta oče in mati.
Velikonočni ponedeljek se je ves kopal v soncu. S prvim svitom so se oglasili ptiči in niti čez poldan niso povsem umolknili. Hribarjev Peter jih je pa komaj slišal, kakor je imel tanko uho za glasove, ki oživljajo trave, grmovje, drevje, skale in grušč. Že več dni je iskal izgovora, da bi mu ne bilo treba na velikonočni ponedeljek pozno popoldne iti h Grmu prav samo zato, da bi mu Špelca dala pirhe. Nič pametnega si ni mogel domisliti. Iz zadrege ga je rešil Resa.
Praznično oblečen je Peter na velikonočni ponedeljek zaklepal hišo in se odpravljal k litanijam. Okrog vogla je pritekel pes, kakor bi hotel Petra opomniti, da ga je pozabil zapreti v vežo ali pa pripeti na verigo. Da z gospodarjem ne sme v cerkev, je žival dobro vedela. Peter pa še bolje. Kljub temu je psa poklical s seboj in mu ukazal hoditi zadaj. Nič kaj prav se ni zdelo Resi. S povešenim repom je sledil gospodarju in zaostajal. Da nista hodila po stezah, bi se bil kar skoraj gotovo vrnil, kar bi Petru hodilo narobe.
Pred šolo, ki izmed vseh hiš stoji najbliže cerkvi, sta došla strica Tomaža. Stari lovec je dokaj nejevoljen pokazal nečaku Reso in ga zbodel: »Kdaj pa si dal psa krstiti, da ga vodiš s seboj v cerkev?«
Peter se je naredil nevednega. Narejeno hud je ukazal Resi: »Ali se mi zgubiš!« Pokazal pa je z roko po klancu navzdol, ne nazaj proti domu. Trdno je upal, da bo pes stekel naravnost h Grmu. Stric je odkimaval z glavo in pokazal na Petra, da ne ravna s psom prav. Peter ni oporekal. Na skrivaj se je zadovoljno muzal. Iznad vrha stopnjic, kjer sta se s stricem ustavila, je pa ves čas pogledoval čez zid na vas niže spodaj in bi bil skoraj zavriskal, ko je videl, kako sta se Špelca in Resa srečala skoraj pred pragom in je dekle psa odpeljala nazaj domov in ga priprla, da bi še za njo ne šel v cerkev. Bi ne bilo na nobeno kraj prav.
Litanije so bile pete. Petru ni bilo treba odgovarjati. Bi tudi ne mogel ne. Molitev mu je bila kaj malo mar. Ga je čisto raztresel glas Grmove Špelce, ki je zapela v zboru na koru:
»Raduj se, angelska Gospa,
Kraljica zemlje in neba!
Gospod je res od smrti vstal.
Aleluja! Aleluja!«
Šele med molitvami, ko je petje utihnilo, se je ozrl na žensko stran. Vsa zamišljena je klečala v klopi Tkalčeva Jerca. Peter je začutil čudno grenkobo v ustih. Kakor bi pregriznil čmeriko.
Po litanijah so se otroci usuli iz cerkve. Najmlajši in deklice so se brž razbežali na vse strani. Fantini pa so se razdelili na posamezne gruče. Preskušali so trdnost svojih pirhov, sekali že ubite in skónčene. Žene in dekleta so se počasi razhajale. Možje in fantje pa so postali pred cerkvijo in se dokaj dolgo razgovarjali. Precej ljudi pa je ostalo v cerkvi. Molili so glasno uro molitve. Med njimi je bila tudi Tkalčeva Jerca.
Že davno ni bilo nobenega človeka več v cerkvi. Jerca je pa še vedno klečala v klopi. Jemala je slovo od domačega oltarja, prav gotovo za dolgo, morebiti za vselej. Obenem jo je hudo skrbelo iti h gospodu župniku. Le kaj poreče, ko mu razodene, kako se je odločila. Učakovala je, dokler ni bila preverjena, da v župnišču ne bo nikogar več in bo lahko z gospodom dlje časa sama govorila. Vedela je, da ne bo brž opravila. Obotavljaje se je vstala, se pokropila in pokrižala z blagoslovljeno vodo, se še enkrat ozrla po cerkvi in odšla.
Jerca je bila vajena strmin. Pa še svoj živ dan v nobeno goro ni hodila navkreber tako težko, kakor to pot po kamnitnih stopnicah navzdol v vas.
Na mostu čez Ribnico je obstala in pogledala v vodo. V tolmunu je švignila postrv pod skalo. Preplašila jo je senca njene glave. Jerca se je spomnila, kako je Hribarjev Peter, ko sta bila še oba šolarja, nalovil kar z roko rib, da so jih pekli na paši. Od takrat naprej ji je bil vedno všeč. Sedaj pa...
Jerca je boječe potrkala v župnišču na vrata pisarne. Trd glas je ukazal naprej. Jerca se je zdrznila, prijela za kljuko in vstopila: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
»Na vekomaj. Amen!« Gospod župnik Zarnik, obilnega života je bil, je stal ob vogalu mize in molil brevir: »Počakaj, da skončam,« je ukazal in spet pričel brati. Na sredi sobe je ležal pes Dečko. V kotu na zofi pa je predla mačka.
Jerca je čakala. Minute so bile ure dolge. Njenim očem ni ušlo, da gospod nič več ne premika ustnic. »Razmišlja in skuša uganiti, počemu sem prišla,« je vedela Jerca: »Nič prida se mi ne obeta. Trdo utegneva zaropotati.« Jerca bi se najrajši po tihem izmuznila in odšla. Pa že je vprašal gospod:
»No, Jerček! Kaj te je prineslo k meni?«
»Če bi mi potrdili, gospod župnik,« — Jerci je beseda za hip zastala — »da sem pošteno dekle.«
»Kdo pa je rekel, da nisi?« Gospod župnik je udaril z zaprtim brevirjem po mizi: »Kar k meni naj pride. Mu že napišem, kdo je pošten, kdo pa koleštra. Pa ne s peresom. S palico. Preklicani Peter.«
Jerco je minila plahost: »Ne, gospod župnik. Peter mi ni rekel Žale besedice. Tudi drugi nihče ne. Že govore. Pa nič takega.«
Župniku se je prav zdelo, da Jerca brani Petra. Spremenil je glas in vprašal: »Počemu ti pa bo potem potrdilo, če ne misliš z njim mašiti obrekljivih ust?«
»V Ljubljano pojdem.« Jerca je povesila pogled.
»V Ljubljano? Služit?« se je začudil gospod.
»Ne. Usmiljenka hočem postati.« Jerca je komaj slišno povedala svojo namero. Župnik Zarnik se je začudil, kakor že davno ne: »Kaj, ti, nuna? Bohinjska pl a n šiir i ca pa nuna. Naka.« Kar verjeti ni mogel. Pa mu je Jerca pokazala pisma, s katerimi se je bila dogovorila, da jo sestre sprejmejo.
»Hm, hm,« je pomajal župnik z glavo in velel Jerci sesti. Pričel se je z njo razgovarjati. Ni ji branil. Morebiti jo pa res Bog kliče, ko se jima s Petrom vselej tako čudno razdere. Opozoril jo je pa na težave, ki jo čakajo. Jerca je bila voljna vsemu se odpovedati in prevzeti vse križe nase.
»Prav!« je potrdil župnik Zai‘nik. Ko pa je izročal Jerci priporočilno pismo, ji je pa ostro zabičal, naj nikomur ne pravi, kam odhaja. Še doma ne. Da gre služit, naj reče. Ker morebiti le ne bo obstala. Pa se ji ni treba nakopati pritikljaja nuna, katerega bi ji prav gotovo vzdeli, če se vrne. Župnik Zarnik je segel Jerci v roko in ji voščil veliko sreče in božjega blagoslova. Pa da naj se včasih tudi njega spomni v molitvah, se je priporočil.
Jerca je zavila proti Studoru po stezi ob vodi. Župnik pa jo je skozi okno poklical nazaj. »Lej, kako se nič ne domislim,« se je kakor opravičil in dal Jerci nekaj denarja za na dolgo pot, za pirhe pa dve lepi pomaranči. Naročil je tudi, naj se njen oče Boštjan čimprej oglasi v župnišču.
Župnik Zarnik ni več odprl brevirja. Pričel je hoditi po pisarni gor in dol in razmišljal o Petru in Jerci in o Špelci in o božji volji in o Boštjanu Tkalcu, ki mu jih ne bo premalo povedal. Njegove misli je pretrgal nadgozdar Vencelj Hrubečka. Prišel je voščit praznike, čeprav zakasnelo, se je opravičil. »Preklicani Pemc!« se je na videz razhudil gospod župnik. »Le kaj se vtikaš v življenje moji skrbi izročenih ljudi!«
Vencelj je bil v zadregi. Nič kaj prav se ni vedel zagovarjati. Šele pri velikonočnem blagoslovu in pri vinu se je razpletel neprisiljen pogovor. Ko sta že vstala od mize, je šele župnik zaupal gozdarju, kam odhaja Tkalčeva Jerca. Vencelj se je čudil, župnika je pa skrbelo, da dekleta v vsem Bohinju noben fant več ne bo maral, če ne obstane in se vrne.
»Jo vzamem pa jaz, če me bo marala,« je zajamčil Vencelj. In sta se oba glasno zasmejala in razšla. Župnik nazaj v pisarno, Hrubečka pa v krčmo, kjer se je nadejal, da dobi Hribarjevega Petra ali vsaj poizve, kje bi utegnil biti.
Peter se je po litanijah v krčmi komaj oglasil. Potem ga je pa kar zmanjkalo. In nikomur ni povedal, kam gre. Še stricu Tomažu ne. Odšel je po stezi za vrtovi proti Grmu. Resa mu je že pritekel naproti. Zavoljo Grmovih, ki so se greli na sončni klopi, ga je oštel, zakaj se potepa in dela tujim ljudem nadlego. Hitro se je zanj zavzela Špelca. Peter je moral obmolkniti.
Grdo bi bilo, če bi Petra mama ne povabila v hišo in mu ne postregla. So bili že tako znani. Sicer je pa hitro na hčerinih in Petrovih očeh spoznala, da bi se obema zamerila, če bi tega ne storila. Oče je bil pa kaj redkobeseden. Pa mu je žena na skrivaj prišepnila, da ne gre zares in da to nič posebnega ni.
Peter se je postrežbe zavoljo lepšega branil in se delal, kakor da se mu mudi. V resnici bi pa najrajši ostal pozno v noč. Pa je vedel, kaj se spodobi, in se ni zadržal dolgo.
Peter je vstal: »Ja, Špelca! Kaj bo pa s pirhi?«
»Misliš, da bi jaz tebi pirhe dala?« je hotela biti moška Špelca.
»Če mi jih odrečeš, te očrnim profesorju Novaku, da te nikoli več ne pogleda.«
»Novaku se pa ne maram zameriti. Nà jih.«
Peter je dobil troje pirhov. Belega, modrega in rdečega. Vesel jih je bil bolj kakor treh cekinov.
Ne bilo bi lepo, če bi se Peter še obotavljal. Zahvalil se je za pirhe in za postrežbo, poklical Reso in odšel za vrtovi, kakor je bil prišel. Špelca je gledala za njim. Grm je pa nato tiho rekel ženi: »Če ne bo kaj prav, meni nič mar. Ti glej.«
»Saj nič ni,« mu je odgovorila žena.
»Nič in vse,« je pribil mož.
»Pa če tudi?«
»Hm.« Grm se je obrnil in odšel v hlev.
Hribarjevemu Petru ni kazalo voditi Reso s seboj po gostilnah. Kakor mu je bilo odročno, ga je moral najprej peljati domov. Podvizal se je čez polje in ni opazil Tkalčeve Jerce prej, dokler nista bila tako blizu skupaj, da se ji ni mogel več ogniti. Nerodno mu je bilo in ni vedel kaj reči. Pa je prva spregovorila Jerca: »Peter! Nič se me ne ogiblji. Res je bilo težko, pa sedaj je vse dobro. Prav vesela sem, da še enkrat morem govoriti na samem s teboj, preden odidem.«
»Kam odhajaš?«
»Boš že zvedel.«
»Saj, Jerca —« Petru je beseda zastala.
»Nič mi ne očitaj in name nikar ne bodi hud. Je prav tako. Nisva bila drug drugemu namenjena.«
»Saj, če bi vaš ata —«
»Tudi z njim se skušaj spraviti.« Jerci je šlo na jok.
»Jerca!« Peter ni vedel reči nobene druge besede.
»Da. Včasih se morajo otroci bridko pokoriti za grehe svojih staršev. Božja volja.«
»Jerca!«
»Ti si pa popolnoma prost. Vzemi katero koli hočeš. Na, za pirhe.« Jerca je naglo potisnila grede, ko je podajala Petru desnico, z levo eno izmed pomaranč v žep Petrovega suknjiča.
»Zbogom, Peter!«
Preden se je Peter ovedel, je bila Tkalčeva Jerca že onkraj mostiča čez Ribnico.
»Srečno, Jerca!«
Še enkrat se je ozrla in mu pomahala z roko v slovo. Tudi on njej. Obema je bilo težko.
Jerca je hitela navkreber proti domu. Peter je prav počasi šel proti Fužini. S povešenim repom je šel tik za njim Resa.
Drugi ptiči so utihnili. Le kosi so žvižgali v vrhovih smrek, čeprav je sonce že zašlo.
Hribarjevemu Petru se ta večer nikamor ni več ljubilo. Ležal je na postelji v svoji novi hiši. Pa ni spal. Poslušal je fante, ki so prepevali zdaj bliže zdaj dlje.
Vencelj Hrubečka se je pa jezil, ko ni mogel svojega pobratima, katerega je imel čimdalje rajši, dobiti v nobeni krčmi in niti ne poizvedeti zanj. Preklicane golide bohinjske. Le kam se je vtaknil, je zarentačil opolnoči in nejevoljen odšel peš čez Senožeti nazaj na Bistrico.
Vrtoglave višave
urediNa vrtovih, kamor se je odtekala gnojnica, so šekli z zarjavelimi kosami že prvo muravo za prašiče. Meje so šele odganjale. Senožeti so bile še vse rjave. Ukanc je pa vabil trebit. Zaživel je koj prvi dan v tednu. Nekatere je izvabilo jasno in gorko pomladansko sonce že v nedeljo popoldne v konec jezera. Iz marsikaterega stanu se je pod noč pokadilo. Zvečer se je oglasila med bobnenje Savice vesela pesem. Vmes pa so sekali fantovski vriski.
Hribarjev Peter je odšel z doma koj po prvi maši. Ni vzel s sabo grabelj, da bi razbrskaval gosto narite krtine in presušene in izprane kravjeke, ki jih je pustila za sabo jesenska paša. Oskrbel se je pa za nekaj dni s prehrano. V oprtnik je tudi stlačil dolgo in močno vrv. Vznemirjen je čakal Resa, kdaj sname gospodar še puško raz klin. Peter psa ni maral vzeti s stibo. V napotje bi mu bil. Na poti za vasjo je ukazal Resi, naj gre h Grmovi Špelci. Pes se je branil ubogati, dasi je od velike noči naprej razumel in že večkrat izpolnil ta ukaz. Peter mu je dopovedoval, da pride drugo jutro s Špelco v Ukanc. Resa je na prijazno besedo porepkal, oditi pa ni maral v nasprotno smer. Peter je postal nejevoljen in je zagrozil Resi: »Čaj no, čaj. Kje pa je šiba?« Pes se je umaknil nekaj korakov nazaj in spet obstal.
Po poti od Sv. Janeza je prišel Znojev Martinč. »Kaj pa strahuješ psa?« je ogovoril Petra.
»H Grmu ga podim, pa noče iti,« je ušla beseda Petru.
»Ahm!« Znojev je lovca nagajivo pogledal in se koj ponudil, da spotoma na vrvici odpelje Reso k Špelci. Peter ni maral ne odreči, ne pristati. Martinču ni povsem zaupni. Poznal ga je, da je prevejan in vseh muh poln. Posebno sumljivo se mu je zdelo, ko je Znojev začel natančno spraševati, kam je namenjen in kako dolgo se misli zadržati. Ni mu maral tajiti. Povedal mu je brez ovinkov, da gre ogledovat, kako bi prišel orlom v Komarči do živega. Se je pa še vedno obotavljal poklicati Reso in ga oprčiti. Martinč Petrovega obnašanja ni prezrl. Pa ni zameril. Hudomušno mežikajoč je pristopil slovito premeteni protipostavni lovec Znojev Martinč, ki je znal kakor komaj kdo drug zvoditi oblastva, k izvedenemu zapriseženemu lovcu Hribarjevemu Petru. Spregovoril je tovariško, pridušeno, skoraj na uho: »Nič nikar ne bodi nezaupljiv.«
»I, saj nisem,« je bil Peter v zadregi.
»Bi tudi imel napak,« je Znojev verjel besedi in koj raztolmačil: »O, še lovimo, ne bom tajil, Joža, Balant in jaz. Besede pa, ki smo ti jo dali na Vogarju v prvem poletju tvoje službe, nismo snedli in je tudi za naprej ne mislimo. Si nas kdaj usledil v svojem lovišču? Aa?«
»Nak, vsa leta res ne nikoli.« Peter je postal zaupljiv. Kakor bi se hotel oddolžiti za odkrito besedo, se je Martinč razodel: »Še Tkalca sem odvračal, pa glavt je glavt. Je mar sedaj sit, dedec, ko je med vama z Jerco zmedel. Pet in dvajset bi mu jih naštel. No, pa saj tebi sedaj še lepše kaže.«
Peter je pripombo o Jerci in namiga vanje na Špelco kakor preslišal. Priklical je Reso, ga otvezel in izročil vrvico Martinču v roke: »Da ga le dobro odpelješ. Potem ga pa pusti. Bo že sam našel h Grmu. Ti imaš gotovo svoje opravke.«
Znojevemu so se zaiskrile oči kakor ostremu psu pred odprtim gobcem zastreljenega lisjaka. Čeprav sta bila daleč naokrog sama, je govoril Petru prav na uho: »Zanko imam nastavljeno. Če bo prav, ujamem nocoj divjad, kakršne še ni nikoli noben Bohinjec. Ko bi ti vedel, ne strpiš. Pa je bolj prav, da ti ne povem. Samo to ti rečem, da ne pridi prej iz Ukanca, dokler ti ne sporočim. In utegne ti še prav hoditi, če boš za ves ta čas imel priče, kje se boš mudil. Sum bo najprej padel nate, ko imaš s Kranbergerjem še neporavnane račune.«
Petra je vzdignilo: »Kaj, Kranberger?«
Martinč pa ni hotel nič izdati. Obrnil se je in grede, ko je odhajal, fantovsko nagajivo opomnil Petra, naj nikar ne hodi ponoči vasovat. Bi bilo nerodno, če bi morala Špelca pričati, katero uro je bil pri njej. Bi nihče ne verjel, da sta rožni venec molila. »No, pa saj ne bo priložnosti. Pa srečno!« Znojev je pomežiknil in odšel. Resa mu je kaj nerad sledil.
Peter je na orle kar pozabil. Bolj ga je mikalo iti nazaj kakor pa za jezerom navzgor proti Ukancu. Ni se mogel vživeti v misel, da ga pri obračunu s Kranbergerjeni ne bo zraven. Bi se vrnil, pa je predobro poznal Martinča. Svojega načrta bi mu ne izdal. Napodil bi ga nazaj, da bi mu kaj ne skazil.
Prisončna reber nad jezerom je bila vsa posuta s pomladanskim cvetjem. Čebele so pošumevale po njem. Med temnozelene vode pa so švigale lastovice.
Dan je Petru hitro minil. Najprej je z daljnogledom od spodaj navzgor natančno pregledal stene okrog Orlišča. Dognal je, da je gnezdo sámo nepristopno. Ne od zgoraj, ne od spodaj in od nobene strani ne. Niti z vrvmi ni vredno poskušati. Povzpel se je v Koinarčo, se prikrival ostrim orlovskim očem in opazoval. Njegovo uho je ujelo piskajoče čivkanje iz gnezda. »Vraga! Saj se menda oglašata dva mladiča,« ga je ujezilo in ga še bolj podžgalo v nameri, da roparje mora pokončati. Previdno je plezal bliže in za trdno dognal, kar je prej samo slutil. Prikrit za košat macesen, je natančno ogledoval gnezdišče. V gnezdo ni mogel videti. Naneseno je bilo v skalno duplino pod daleč naprej nagnjenim previsom. Le za veliko naročje črnega vejevja je nakazovalo, kje približno se leto za letom zlegajo pokončevalci divjačine.
Skozi daljnogled je Peter videl priletati v hosto li gnezdom male ptiče, približno vrabčeve velikosti. Venceljnu, ki mu je pripovedoval, da si več vrst malih ptičev znosi gnezdo v obsežno orlovo gnezdo in da tam izvale in izrede svoj drobni rod, ni mogel verjeti. Sedaj pa je spoznal iz preletanja, da je le res. Hm, čudno.
Na osvetljenih skalah je zaplavala senca. Peter je vedel, da se bo izza njegovega hrbta od nekod pripeljal orel. Prihulil se je še bolj v skrivališče in videl prileteti orlico z zajcem v krempljih. Sedla je najprej na dokajšen kamen na robu votline, nekaj časa posedela, poprijela plen s kljunom in ga odnesla nerodno raeaje v globino. Orel, ki je priletel dobro uro kasneje, je napravil prav tako. Za strel je bilo dokaj predaleč. Če bi se pa mogel še kakih dve sto metrov približati, bi ga s kroglo dosegel.
Peter je počakal, da je orel odletel. Potem je začel znova plezati po stenah, dokler ni ugledal pripravnega mesta v steni nasproti gnezdišču. Le do njega ne bo lahko priti. Jutri poskusi. Danes bi tako več ne opravil. Bi ga noč prehitela.
Peter se je vrnil v Ukanc že za dne. Resa se ga je sprva ogibal. Bal se ga je, da bo ozmerjan. Pa Peter in Špelca sta se za psa komaj utegnila zmeniti. Sta bila preveč zaverovana drug v drugega.
V dražbi zvečer Peter ni bil nič prave volje. Bil je truden in za drugi dan ga je čakalo še težje delo. In čim dalje bolj pogosto so ga sprelctale misli na žandarja Kranbergerja in na Znojevega Martinča, kakor bi bil vedel, da prav takrat Martinč zadrguje zanko, ki jo je bil nastavil Kranbergerju.
Peter je odšel spat v Čudnikov stan. Bil je sam. Čudnikovi so svoj Ukanc že pred nedeljo potrebili. Sredi noči ga je prebudil Resa. Pognal se je proti durim in glasno zalajal. Peter je prisluhnil. Nekdo je skušal odpreti, pa mu ni uspelo. Je bil Peter sinoči vrata zapahnil. Le kdo bi utegnil biti?
Zunaj je potrkalo: »Peter, odpri!«
»Kdo je?« Peter ni mogel verjeti, da sliši Martinčev glas.
»Jaz, Martinč. Odpri, pa brž!«
Lovec je poskočil raz ležišče, urno odpahnil in odprl vrata, odskočil nazaj in segel po puško. Zunaj je v luninem svitu zagledal čop svetlikajočega se perja na trdem žandarskem klobuku in puško in bajonet.
»Psst. Tiho bodi in nikar ne vpij. Ti že povem.« Martinč je snel puško z rame in stopil čez prag. Resa je utihnil, je pa še vedno sumljivo ovohaval Znojevega, ki je Petru že pomolil žganja.
»Počemu si se vendar tako našemil?« je bil Peter radoveden.
»Saj sem ti pravil,« je začel pripovedovati Martinč. »Sem bil izvohal, da je Kranberger začel zalezovati mojo sestrično. Dekle se ga je otepala, pa je le tiščal za njo. Za nocoj sva se pa domenila, da mu odpre, samo da mora puško pa klobuk in sabljo pustiti zunaj. Ves večer sem oprezoval okrog hiše in sem že mislil, da ga ne bo. Šele okrog polnoči je prismradil. Ni dosti manjkalo, da mi ni glasno ušel smeh, ko sem prisluškoval, kako sta se prerekala. Kranberger je tiščal k njej, ona pa da ne. Da se boji orožja in pa, da bo pred vsem Bohinjem osramočena, če kdo spazi, da je prišel žandar od nje. Že sem mislil, da se ne bo vdal, pa je preveč babjek, da bi bil mogel strpeti. Odšel je od okna, odložil vso svojo žandarsko ropotijo in jo skril v listje v šupi. Marjana mu je res odprla. Preden se je primotal do nje, sem bil jaz z znamenji njegove žandarske oblasti že na koncu vrta. Pa še mamo sem grede zbudil, kakor sva se bila z Marjanco domenila. Ej, je nabrita. Dovolj izgovora je imela, da se je vsiljivca znebila. Zdaleč sem še videl, kako je podvizal po lestvi navzdol in jo brž odnesel na rami za hlev. Zamikalo nie je, da bi se vrnil in se Kranbergerju izza kakšnega vogla smejal, kako bo iskal svoje orožje. Pa se mi je zdelo prenevarno. Bi me utegnil izvohati. Potem bi me pa že na kakšno sorto prisilil, da bi mu moral vse skupaj vrniti. Nič, sem si mislil. Še pes, ki klobaso ukrade, stisne rep med noge in jo brž popiha. Sablja mi je delala preveč napotja, sem jo pa v jezero vrgel. Puško in klobuk pa še pred dnem zanesem v Koinarčo, v kakšen tak kraj, kamor boš kvečjemu ti kdaj zašel.«
»Prav,« se je oglasil Peter. »Še pomagal ti bom. Potem pa ti meni pomoreš, da napravim zasedo za orle.«
Martinč je legel in zaspal. Oh prvem svitu ga je Peter zbudil. Zginil je med grmovjem, kakor bi se bil v zemljo vdrl.
Zjutraj je bil Peter take volje, da bi najrajši glasno prepeval. Pa ga je bilo sram. Bi rekli, da se ga je navsezgodaj napil. Špelca je bila seveda radovedna, kaj je njenega fanta čez noč tako udobrovoljilo. Pa se je pošalil, da se veseli plezanja po nevarnih vrtoglavih višavah v stenah Komarče. Preden ga je Špelca utegnila posvariti, naj pazi, da se mu kaj ne pripeti, je že odšel.
Sonce je že davno vzšlo, preden je Peter prispel do Martinča, ki je bil puško in klobuk že sam skril. Pa sta še čakala. Orla še nista bila zletela na lov. Martinču so bile navade kralja planin manj znane. Da jima hitreje mine čas, mu je Peter razlagal, kako je orel oprezen ptič. Če opazi, da kdo zalezuje njegovo gnezdo, rad začne spuščati živež mladičem kar zviškoma. Tega v Komarči stara dva ne bosta mogla delati, ko gnezdita pod previsom, pa je vendar bolj prav, da se prej vsake majhne spremembe v bližini orlišča privadita. Zato bosta že danes naredila koč, streljati pa misli Peter orle šele kasneje, ko mladiča že spodraseta.
»Lej jih,« je presekal Martinč lovčevo pripovedovanje in pokazal orla in orlico, ki sta se peljala s široko razprostrtimi perutnicami proti grebenu Pršivce. Starih dveh že davno ni bilo nič več videti, ko sta se Peter in Martinč pričela spuščati po skalah navzdol. Oba sta bila vajena višin, pa nobenega ni mikalo, da bi pogledoval v globino pod sabo. Le bolj k steni sta se obračala. Martinču se je skoraj začelo vrteti v glavi. Hiteti nista kar nič mogla, čeprav se je mudilo. Proti koncu se je Peter navezal na vrv, Martinč ga je pa varoval. Spustil se je na skalo, ki je kakor majhen pomol v ogromni stavbi štrlela iz strmo odsekane stene. Komaj si je dobro oddahnil od napornega plezanja, je globoko pod sabo zaslišal svoje ime. Glas je trepetal od strahu in skrbi. Vedel je, da ga kliče Špelca, pa se ni odzval. Za na pol suhim tršatim macesnom je hitel delati zaklon. Dasi je bil navezan, je tudi sedaj čim manj gledal v prepad pod sabo.
»Drži!« je zaklical Martinču in se pričel povzpenjati. Vseh treh rožnih vencev bi Špelca ne bila zmolila, ko se ji je Peter na njen prejšnji klic že z vriskom oglasil z vrha Komarče. Pri Grmovem stanu pa je nekdo mahal z rokami. Peter je pogledal skozi daljnogled in prepoznal Venceljna.
»Novico o Kranbergerju je za tabo prinesel,« je sodil Martinč. »Pa midva, kajne, nič ne veva.«
»Nič, prav nič,« je naglo odgovoril Peter in že hitel po stezi navzdol. Znojev ga je komaj dohajal.
V gnezdo nad Savico je prav ta hip orel prinesel mladičem ruševca.
Nadgozdar Vencelj Hrubečka se je na vsa usta smejal, ko je pripovedoval, da je stražinojster Kurenc odpeljal žandjirja Kranbergerja brez puške in sablje in brez klobuka v Ljubljano. Taki da so predpisi. Kaj težko sta se Martinč in Peter čudila Veneeljnu, ko je na široko pripovedoval, kako je nekdo med vasovanjem odnesel Kranbergerju puško in sabljo in bajonet in klobuk in vse.
»Le kdo bi utegnil biti?« je kakor sam zase spregovoril Znojev Martinč.
»Tebe sem sumil,« je priznal Vencelj. »Pa vidim, da po Ukancu in Komarči hodiš.«
»No, saj,« je hotel biti Martinč skoraj nejevoljen.
»Mu nihče prav za prav nič ne more, kdor je bil,« je razlagal Vencelj. »Samo če si državnih stvari ne bo obdržal. Žandar je dolžan paziti na svoje orožje. Če ga odloži in mu ga kdo skrije, sam odgovarja.«
»Aaa, teko!« Znojev je komaj s pol očesa ošinil Petra.
»Ti seveda ne veš, ko nisi bil vojak,« ga je podučil Peter.
Novica o Kranbergerju je kar zašumela po Ukancu. Najbolj vesela je je bila Grmova Špelca: »Joj, bo letos fletno po planinah, ko ne bo Kranberger šaril okrog,« je plosknila z rokami.
»Nič se nikar ne veseli,« se je oglasil Grm. »Bom tujo planšarico najel. Ti boš pa doma ostala.«
»Zakaj?« je bila Špelca presenečena.
»Zato, ker priložnost rada tatu naredi.« Grm je pogledal Petra, Špelca pa ni nič več vprašala. Seveda, sama ni vedela, da je prav ona kot najstarejši otrok nekaj mesecev prezgodaj prišla na svet. Njen oče pa še ni pozabil, s kakšno zadrego se je moral ženiti.
Da so Grmovi prej skončali, so prijeli za grabljišče še Peter in Martinč in celo Vencelj, ki je vso družbo povabil na vino. Še za dne je v krčmi pri Starem kladivu nagajivo zapel Grmovi Špelci:
»Ti boš pa doma ostala,
bridko se boš jokala.«
»Pa se ne bom,« je udarila Špelca z levo veselo po mizi. Z desno pa je stisnila Petrovo roko.
Pozno zvečer se Hrubečki ni več ljubilo hoditi nn Bistrico. Spal je pri svojem prijatelju Hribarjevem Petru, ki ga je včasih dolžil, da mu hoče prevzeti Tkalčevo Jerco. Njenega imena ves večer nobeden ni omenil, dasi sta oba mislila: Bog ve, kako ji je?
Vznemirjeno jezero
urediOdcvetel je majnik. Šmarnice okrog vasi so zorele že v seme, na vrhu Rudnice jih je bilo že vse belo, više v gorah so se pa šele razpuščale. V ločju na koncu jezera so race prepeljavale svoj odraščajoči rod. Iz Orlišča sta se vsak dan glasneje oglašala mladiča. Da jih nakrmita, sta stara dva grdó gospodarila po lovišču. Zjutraj in zvečer se je hodila srnjad past na poseke. Že tako bolj plašljivi srnjaki so postali še opreznejši, kakor bi vedeli, da je potekel zanje čas prizanašanja in da je zakupnik lova to leto nenavadno zgodaj napovedal svoj prihod v Bohinj. Kozla, ki naj bi ga podrla krogla iz gospodove puške, je Hribarjev Peter odbral v Ukancu. Lep šesterak je bil in precèj težak. Natančno je dognal vse njegove stečine. Da bi ga pa imel kakor privezanega, se je lovec prejšnji popoldan še enkrat prepeljal vzdolž jezera v čolnu, katerega je bil najel po Venceljnovem naročilu za čas lova. Dodobra si ga je bil ogledal. Da je bil gospodar z njim, bi bil lahko odbranega srnjaka uplenil že zvečer, zjutraj pa še dva druga šesteraka.
Zadovoljen s svojim obhodom se je Peter vrnil k čolnu ob izlivu Savice. Prepodil je race, ki so se pasle tam naokrog. Zagagale so in se čofotaje dvignile. Letele so proti sredini jezera. Naenkrat pa so zviškoma padle nazaj na vodo. Srebrno so zablestele v soncu njih peruti in že ni bilo nikjer več nobene videti. Le rahli kolobarji, čimdalje širši, so izdajali kraj, kjer so se potopile. Nizko nad jezerom pa je zakrožil orel.
Na strel Peter niti misliti ni mogel; biló je predaleč. Zamikalo ga je, da bi skočil v čoln in hitel reševat napadene race, pa se mu ni zdelo vredno. Več kot ene same ropar tako ne more odnesti.
Peter se je prikril, da bi orla prav nič ne motil. Sam pri sebi je pa celó upal, da bo morebiti kasneje gospodar ptičev odnašal svoj plen v gnezdo ne previsoko čezenj in se mu ga posreči sklestiti na tla. Za vsako morebitnost je pripravil puško. Skozi daljnogled je pa pričel opazovati do smrti preplašene race in ujedo, ki jim je skušala priti do živega.
Po kolobarčkih je Peter spoznal, da plavajo race pod vodo in bežé v zavetje pod previsne veje grmovja na obrežju. A skoraj vselej, kadar je katera izmed preganjanih ptic samo za hip pomolila kljun iz vode in dihnila, je šinil orel proti njej, pograbiti pa nobene ni mogel. Pričel je zasledovati eno samo ptico. Posrečilo se mu je, da jo je ločil od jate, jo dolgo drevil naokrog, dokler ni vse upehane pograbil s kremplji in jo iztrgal iz vode. Raca je nekajkrat presunljivo zakričala, pa brž omagala in obmolknila. Orel se je dvigal vedno više. Izpod roparjevih krempljev je pa še vedno odletavalo perje in počasi padalo na mirno gladino jezera.
Kes je ropar nesel svoj plen čez Petra, pa najmanj za pet strelov previsoko. Kakor iz onemogle jeze, da ga ne more doseči, mu je lovec požugal s pestjo in mu zagrozil: »Le počakaj! Kaj kmalu bo tudi od tebe letelo perje. Razbojnik!«
Uplenjene race orel ni odnesel v Orlišče. Obsedel je z njo v skalah Pršivce, da jo raztrga in použije. Morebiti je pa z bistrim očesom le opazil lovca v zaklonu in mu ni hotel izdati svojega gnezda.
Peter je zamahnil z roko. Zalezovanje orla bi bilo tratenje časa, ki ga mu ni preostajalo. Odpel je verigo in jo vrgel v čoln, ga odrinil od brega in skočil vanj. Tiho sta se potopili vesli in zamahnili. Čoln je zdrsnil v gladino jezera. Nič ni ovinkaril. Rezal je ravno brazdo. Od drobnih valov se je odbijalo pozno pomladansko sonce.
Kraj orlovega napada je Peter prepoznal po perju, ki je plavalo po vodi. Neutegoma je sunil vesli globoko v vodo. Ustavil je čoln, se popeljal nazaj, ulovil kovinasto se spreminjajoč krivček in si ga zataknil k ruševčeveniu krivcu za klobuk. Sedaj je vedel, česar prej z daljnogledom ni mogel razločiti, da je orel upehal in odnesel racaka. Jezno je blisnil nazaj proti pečinam nad Savico in spet pognal čoln. Z bregov je vlažno dišalo po mladem zelenju. Goré so se jasno črtale v vodni gladini. Nad njimi je plaval svetel oblak. T11 in tam je pljusnila postrv iz jezera.
Vštric cerkve Svetega Duha se je Peter za hip ozrl proti rilcu čolna in opazil na mostu pri Svetem Janezu dva možaka. Nekaj mu je reklo, da čakata nanj. Kakor iz navade je brž dvignil daljnogled k očem in prepoznal stražmojstra Kurenca in Znojevega Martinča. Čemu neki sta se ta dva sešla, je bil radoveden Peter in se je še krepkeje uprl v vesli. Bil je še daleč na jezeru, ko ga je Martinč že poklical po imenu in zavpil, naj se podviza.
Pred mostom, tako daleč, da čolna ni mogel potegniti tok Save s seboj, se je Peter ustavil. Znojev je molil čez ograjo prav nadenj več sežnjev dolgo preklo. Le kje jo je urezal? Na koncu je visela od nje kratka zanka. Peter je priljubljenega žandarja pozdravil, Martinča pa nagajivo ogovoril: »Kaj misliš ribe loviti? Pa kar vpričo naju, ki sva oba zaprisežena.«
»Uganil si,« se je smejal Martinč. »Dolgo in tanko, pa zato toliko težjo ribo imava ogledano z gospodom stražmojstrom, pa ne moreva brez čolna do nje. Tebe čakava, da nama pomoreš. Kar v vódo poglej; čista je, da se vsak kamenček razloči na dnu. Tamle je! Pa pazi, da je ne preplašiš.«
Martinč je pokazal s preklo, v katero smer naj Peter išče. Opreznosti vajeni lovec se je res previdno obrnil in zagledal na dnu jezera — Kranbergerjevo sabljo. Skoraj bi mu bilo na glas ušlo, da je Martinč od samega zlodeja.
V fužinarskem ladjišču je stopil še Znojev v čoln. Čeprav se v vodi vsaka stvar malo drugače vidi, je Martinč sabljo kaj kmalu izvlekel. S Petrom sta čoln priklenila in odšla na most. Znojev je izročil Kurencu orožje in hudomušno pripomnil: »No, gospod stražmojster, sedaj imate pa porazgubljenega Krambergerja vsega skupaj.«
»Kako to?« se je zagovoril Peter.
»Včeraj je gospod našel tudi puško, bajonet in klobuk,« je pojasnil Martinč.
»Kje pa?« Lovec kar verjeti ni mogel.
»V Žvanovem bršju,« je potrdil Kurenc in še pristavil, da se mu čudno zdi, ko je že vendar dvakrat prej stikal tam naokrog, pa ni ničesar opazil.
»Človek ne vidi vsak dan enako dobro.« Martinč se je le s težavo resno držal.
»Boš ti meni pel!« Stražmojster je požugal Znojevemu s prstom. Pa ne zares. Zadovoljno se je smejal: »Ne puški in ne klobuku se ne pozna vreme. Pa je šel maja dostikrat dež. Samo bajonet je malo rjast. Orožje je bilo ves čas pod streho. Poznam vas, Bohinjce.«
»Nekateri so res salamensko nabriti.« Peter je po strani pogledal Martinča. Kad hi ga bil pa kar vpričo žandarja vprašal, kdaj je vendar Kranbergerjevo ropotijo pretihotapil iz votline v steni Komarče nazaj do vasi.
Kurencu Petrov pogled ni ušel. Pomežiknil je z levim očesom in pokimal z glavo: »Ne rečem dvakrat, da nista imela pri Kranhcrgcrju vidva prstov vmes. Če mi je Martinč prišel pravit za sabljo, kje je, zakaj bi ne bil vedel še za puško?«
Znojev se je naredil hudega: »Gospod stražmojster! Če tako mislite —«
»Nič, nič. Kar tiho hodi,« mu ni dal izgovoriti Kurenc: »Nič čudnega ni, če sta bila zraven. Saj sta dovolj pretrpela zavoljo njega. Posebno Peter. In ves Bohinj. Jaz pa morebiti še največ. A ne bom več dalje brskal. Meni nič mar. Sem vesel, da sem se dedca prisekljivega, domišljavega in tožarskega znebil. Pritepenca tujega! Žandar ne bo več. Vsaj v naših krajih ne. In kako me je naganjala oblast zavoljo izgubljenega orožja! Kakor bi bil jaz kriv.«
»Vi prav nič,« je posegel v besedo Znojev. »Če bi ne bilo zavoljo vas, ki znate včasih tudi malo zamežati, bi se moralo po mojem prej nekaj bohinjskih gorá podreti, preden bi se bila puška našla.«
»Eh, kaj bi premlevali stare reči!« Kurenc je dvignil roko in razprl prste: »Stopimo rajši na Polje. Dam jaz za kozarec vina.«
Martinč je bil koj voljan. Za gostilno je imel vedno čas, če ne, si ga je pa vzel. Peter je pa moral tako in tako priti na Bistrico čakat zakupnika, ki se je imel okrog poldneva pripeljati z Bleda. Vsi trije so pogledali še enkrat na jezero. Njegova gladina se je bila med njihovim razgovarjanjem na rahlo vznemirila.
Onstran mosta so srečali lesnega trgovca Klemena iz Radovljice. Namenjen je bil po opravkih v Zgornjo dolino. Povedal jim je novico, da je prerekanja konec in da železnica proti morju prav gotovo steče skozi Bohinj. Bo prav in ne bo prav. so menili. Tedaj je ne daleč od njih prilezel na cesto gad. prav iz grmovja, kjer dandanašnji stoji hotel Sveti Janez. Klemen se je kač bal in jih ni mogel videti. Brž je hotel, naj gada kdo ubije. Peter in Martinč se pa nista ganila. Znojev je gada s svojo dolgo preklo samó pobezal in mu ni dal prelesti ceste.
»Kaj se ga tako bojiš, da si ne upaš stopiti bliže? Vsaj zdaleč malini po njem,« je priganjal Klemen.
»Počemu? Saj ni nikomur storil nič žalega. Živi pa prav tako rad kakor kdo izmed nas.« Martinč je navihano pogledal Petra, ki se je že prestopil, da stre gadu glavo. Lovec je obstal. Razumel je, da ima Znojev spet kako svojo hudomušnost zašesom.
»Da ste Bohinjci taki strahopetci, bi pa ne bil verjel,« je bil Klemen kar nejevoljen.
»Gospod!« Martinč je dvignil nenavadno dolgo bilko v ko. »Če mi daste goldinar, pa ga denem za srajco.«
Klemen je obstrmel. Kar verjeti ni mogel, da bi si kdo upal spustiti gadu na goli život. Denarja se mu ni zdelo škoda. Rad bi bil dal še celó več, da bi videl tako drznost. Bal se je pa nesreče. Ni maral, da bi mu kasneje kdo kaj očital. Celó z oblastmi bi utegnil priti navzkriž. Obotavljal se je, ker si ni hotel nakopati odgovornosti: »Pa če te piči?« je pomišljal.
»Nič sc ne bojte. Ne bo me. Ga boni prav obrnil. Kar sem z goldinarjem!« Znojev je že nastavil dlan.
»Če smem?« Radovljičan je vprašujoče pogledal stražmojstra.
»Kar. Zakaj pa ne?« Kurenc se za Martinč ni nič bal. Bil je pa že sam radoveden, kako jo bo izpeljal. Prav tako tudi Peter. Klemen je pa že oddrgnil mošnjo in položil Znojevemu srebrnik na róko. Vsi so nestrpno čakali. Martinčje pa stisnil pest, prav počasi dvignil rôko, si odpel gumb pod vratom in spustil goldinar za srajco.
Peter in Kurenc sta se glasno zasmejala. Klemen pa z njima vred. Samo zavoljo lepšega je ugovarjal, da ne veljá. Martinč je pa trdil, da je do pičice izpolnil, kar je obljubil. Razložil je: »Rekel sem: »Če mi daste goldinar, pa ga denem za srajco.« In sem ga. Vi ste mislili gada, jaz pa goldinar. Nikar pa ne mislite, da se kač bojim.« Znojev je odložil preklo, stopil do razdraženega gada, ga ročno ujel za rep, zavihtel okrog sebe in vrgel v jezero.
»Tudi ta drznost je bila vredna tega denarja,« je potrdil Radovljičan. Pa je bilo vsem prav. Najbolj Martinču. Norčeval se je, da bi najraši ves dan metal gade v vodo in spuščal goldinarje za srajco, če bi kje dobil takšnega lahkoverneža, ki bi mu jih dajal.
Vesele volje so se razšli. Klemen je na mostu še nekoliko postal in si ogledoval lepoto jezera, drugim trem se je pa mudilo v Spodnjo dolino. Martinč se je ponudil, da nese Kranbergerjevo sabljo. Pa mu stražmojster ni dovolil. Bi utegnili ljudje misliti, da je spet zašel v kakšen precep. Rajši jo je nosil kar sam.
Peter in Kurenc sta se v krčmi komaj dobro ustavila, Znojevemu Martinču se pa nikamor ni mudilo. Imel je goldinar v žepu.
Na Bistrici je že davno odzvonilo poldan. V gostilni Pri mostu sta Hribarjev Peter in Vencelj Hrubečka postajala, nestrpna, ko zakupnika lova od nikoder ni bilo. Ne skrbelo bi ju tako zelo, da ni gospod brzojavil z Bleda, da se je že odpeljal in da naj pripravijo kosilo za dva. Kdo bi še utegnil biti, sta skušala uganiti, pa se nista mogla nič pravega domisliti. Morebiti pride profesor Novak. Pa komaj. Še včeraj je pisal Venceljnu in se naznanil šele za poletje. Sedaj da ga šola zadržuje. Menjaje se, včasih pa sta kar oba hodila gledat in poslušat na prag, kdaj pridrdra kočija.
Krčmarica je postajala nejevoljna. Da bo jedilo že vse postano, se je jezila. Potem se pa gospoda pritožuje, čeprav je sama kriva.
In so ugibali in ugibali. Da se je kolo strlo, je menil Vencelj. Morebiti so se konji splašili in so se prevrnili, je huje sodil Peter. Krčmarica se je pa samo lega bala, da se je ljudem kaj naredilo. Zagovorili so se,na ostu čez Bistrico so pa zaropotale mostnice. Kočija je vozila že na dvor. Ko je obstala pred hišo, bi bila Vencelj in Peter skoraj pozabila pozdraviti gospoda. Iz kočije je stopila še — Tkalčeva Jerca. Ni bila zagorela v obraz kakor druga leta ob tem času. In nekako bolj gosposko se je obnašala. Zadrege pa le ni mogla skriti; zardela je kakor pirh.
Prvi je prišel do sape Vencelj. Ponudil je brhkemu dekliču roko: »O, Jerček! Si se le vrnila.«
Tkalčeva je mirno priznala: »Nisem mogla več zdržati med zidovjem, gospod Vencelj. Preveč mi je postalo dolgčas po planinah.«
»Bog te sprimi, Jerca!« Peter in Jerca sta si segla v roko.
»Se boste pa pri meni dogovorili. Se imate marsikaj, kakor mi je gospodična med potjo zaupala. Midva sva lačna.«
Gospodu ni mogel nihče ugovarjati. Peter je sicer nekaj muhoval in začel razkladati prtljago. Gospodar pa je pregledal njegovo namero, da bi se rad izmaknil, zato mu je velel, naj se po opravljenem delu takoj oglasi pri njem, da se domenita glede lova.
Hribarjev Peter v svojem življenju še ni nobenega previsa v gorah tako težko preplezal, kakor je tokrat stopil čez ravni prag posebne sobe v gostilni Pri mostu.
Pozno popoldne je lovec v čolnu vozil gospoda v Ukanc. Le s težavo je veslal. Veter je vzdigoval na jezeru valove, s kakršnimi se Peter še nikdar ni boril.
Trmoglava vztrajnost
urediTrave v Ukancu so odcvetele. Z zgodnjih se je že osipalo seme. Marsikateri rovt bi bil že pospravljen, da ni dela zadrževalo vreme. Namesto senosekov in grabljic je še vedno nemoteno tekala srnjad po senožetih.
V previsih nad Savico sta se čimdalje glasneje oglašala mlada orla. Prihajala sta že iz gnezda na rob votline, pogledovala podse v globoki prepad, raztegovala odraščajoče peruti, vzleteti pa si še nista upala. Hribarjev Peter se je že bal, da se mu prej speljeta, preden bo mogel priti krilatim roparjem do živega.
Po nedelji se je razvedrilo in Ukanc je oživel. Pesmi so se razlegle okrog stanov, od strmih sten pa so odmevali veseli vriski. Srnjak se je umaknil na poseke v goščavah. Visoko pod nebom je tu pa tam zakrožil orel. Seniki so se pričeli polniti z dišečim, pravkar posušenim senom.
Spet je vzšlo sonce izza roba Jelovice in se dvigalo vedno više v jasnino neba. Kose so sikale v rosno travo in jo podirale. Grmova Špelca je kuhala zajtrk. Pravkar je odmaknila na kovano verigo obešen kotliček iznad ognja, da bi ji mleko ne prekipelo. Pred stanom je oče klepal koso. Čez prag pa je planil kakor v enem samem skoku naravnost do ognjišča Resa. Dekle se je psa ustrašila, hkrati pa razveselila. Nadejala se je. da se vsak trenutek prikaže med vrati tudi Peter in ji vošči dobro jutro.
Zunaj so utihnili udarci kladiva ob babico. Oče je z nekom spregovoril in se z njim pozdravljal. Peter ni bil. Glas se je Špelci zdel znan. Ni se mogla premagati. Odšla je pred duri, kakor bi ji bilo zmanjkalo drv. Zagledala je profesorja Novaka, se začudila in brž pozabila na dozdeven opravek. Učeni profesor in nešolano bohinjsko deklè sta se pozdravljala kakor najboljša prijatelja, ki se že leta in leta nista videla. Grm ju je opazoval. Dobro se mu je zdelo. Kar ponosen je bil na dobro poznanstvo svoje hčere z veljavnim gosposkim človekom.
»Pa kar sami, gospod profesor?« je bila radovedna Špelca.
»Tudi Vencelj je prišel z mano, pa se je tamle pri Tkalčevi Jerci ustavil. Če sem prav videl, se stari panj vnema. Kaj pa ti praviš, Špelca?« Profesor je hudomušno pogledal iznad naočnikov.
»Nič.« Špelci je bilo nerodno. Za hip se je nejevoljno zmrdnila in na rahlo zardela. Grm je spet pričel klepati koso. Profesor je pa hitel popravljati nepravo besedo, ki mu je ušla.
»Seveda. Da se ne spomnim! Ti bi rada zvedela, kje hodi Hribarjev Peter.«
»Ne bo daleč, ko je Resa že pri meni,« se je kakor pohvalila Grmova.
»To pot si se zmotila. Psa sva midva z Venceljnom pripeljala.«
Špelca je vprašujoče pogledala prijaznega gospoda. Ni mogla verjeti, da Petra ne bo v Ukanc. Pa se je tako veselila.
Profesorju Novaku ni ušla senca žalosti, ki je spreletela Špelčin obraz. Brž je potolažil deklè, da svojega fanta skoraj zagleda, a samo zdaleč. »Le kje se Vencelj obotavlja?« se je zdajci domislil.
Nadgozdar Hrubečka je pravkar prihajal po stezi. Bil je dobre volje. V rokah je nosil dolg daljnogled in stojalo za podenj. Špelca se je z njim samo pozdravila in se brž opravičila, da mora iti pripravljat zajtrk. Po tihem se je jezila: »Ne bom ju spraševala, kam sta poslala Petra. Če nočeta sama povedati, naj pa vesta. Vencelj je tako malo prismojen, odkar za Tkalčevo nori. Kar naj. Samo nama s Petrom naj dasta mir.«
Profesor in Vencelj sta odšla v senco za stan. Špelci je bilo kar prav. Nobena gospodinja ne vidi rada, da ji kdo gleda na róke, kadar pripravlja jed za obilno družino.
K zajtrku je Špelca povabila tudi profesorja in Venceljna. Pa sta odklonila. Da ne utegneta, sta se izgovorila. Kasneje morda.
»Le kakšno prazno zadrego imata?« se je Špelca spet po tihem jezila, se vrnila k ognjišču, nahranila Reso in pričela pomivati posodo. Ko je z belim peskom drgnila črne saje raz bakreni kotliček, je na prag stanu skoraj pritekel profesor Novak: »Brž, brž, Špelca! Da ne zamudiš.« Bil je tako neučakaven, da Špelci ni dovolil niti rok umiti in obrisati. Ni mu mogla odreči. Si jih že spotoma za silo otre v predpasnik. Vencel j na bi pa najrajši s poinivavko nagnala, take volje je bila zavoljo Petra.
Hrubečka je stal sklonjen pred daljnogledom. Z obema rokama se je upiral ob stegna. Izpod napetih oguljenih irhastih hlač so mu gledala ožgana kolena. Z brado pa je zadovoljno zmigaval. Špelci toliko da ni ušel smeh.
Vencelj se je umaknil in opozoril Špelco, da ne sme daljnogleda prav nič premakniti. Profesor Novak je pa podučil Špelco, kako naj se ravna. Grmova je na levo oko zamežala, desno pa približala okroglemu svetlemu steklu. V skalah na vrhu Komarče je zagledala moškega. Tudi on je držal daljnogled na očeh. Odmaknil ga je in pomahal s klobukom. Špelca je vedela, čeprav ni mogla razločiti obraza, da jo z višav pozdravlja Peter. Zravnala se je, dvignila roko in odzdravila.
»No, kaj ti nisem pravil,« se je oglasil profesor. Dekle pa ni bila nič kaj vesela. Zbala se je za svojega fanta, hkrati pa je bila ponosna nanj. »Kako da sta ga poslala v nevarno steno?« je hotela vedeti.
»Orle postreli. Prišel je čez Vogar. Midva mu bova pa od spodaj sporočala, kako se spreletavajo, da se bo vedel ravnati. Ti roparji so preklicano previdni ptiči. Nič se ne boj, deklič!« Hrubečka je hotel pobožati Špelco, pa se mu je umaknila in ga sršenasto pogledala:
»O, seveda, še norčije zganjajte! Prav ljubi se mi. Vam je lahko, ko ste na ravnem in na varnem.« Grmova se ni mogla premagati in je oponesla: »Zakaj pa sami niste splezali v bližino gnezda?«
»Bi skoraj gotovo kaj skazil, ko nimam orlov tako natančno ogledanih kakor Peter,« je priznal gozdar.
»Malo bi se vam pa tudi hlače tresle, kajne?« Špelca je pomežiknila profesorju Novaku.
»Morebiti.« Hrubečka se je kar lepo vdal.
Špelca je postala boljše volje in je ostro podražila: »Sicer je pa bolj prav, da ste ostali spodaj. Če bi se vam kaj pripetilo, bi morala Tkalčeva Jerca nazaj v samostan.«
»Ti preklicana —« Vencelj ni utegnil zavrniti nagajivke. Profesor Novak je namreč stegnil roko in pokazal proti pečinam Komarče: »Orla sta vzletela.«
Dolgo je Špelca napenjala oči, preden je opazila dve temni piki, ki sta počasi plavali vzdolž grebena Pršivce, čeprav ji je Vencelj ves čas dopovedoval, v katero smer naj gleda.
Orla sta se stopila s sinjino neba. Profesor je vzel v vsako róko po eno rdečo zastavico in pričel z njima na široko krožiti, kakor bi hotel koga opozoriti nase. »Že pazi,« se je oglasil Hrubečka izpred daljnogleda.
»Prav. Sporočim mu, naj gre naprej.« Profesor je začel zamahovati z zastavicama. Ko je prenehal, je stopil k daljnogledu. Vencelj ni razumel nemega razgovora z znamenji, katerega se je bil Peter naučil pri vojakih. Špelca se kar načuditi ni mogla, da se je mogoče meniti na tako daljavo, še bolj pa, da celó njen Peter kaj takega zna. Zmajevala je z glavo.
Profesor Novak je povedal, da je lovec iz stene odgovoril: »Sam videl.« Špelca ni koj razumela, kaj je Peter sam videl. Morala sta ji razložiti, da fant ni prezrl orlovskega para, ki je bil vzletel iz bližine gnezda, kjer je nočeval, na lov.
»Že vidim, da ste vsi skupaj preučeni zame,« se je opravičila Špelca in se vrnila k svojemu delu. Obema je ustregla, profesorju in Venceljnu. Še sama sta se včasih zaskrbljeno spogledala, ko sta opazovala, kako drzno se je Peter, otovorjen z obaltnim oprtnikom in še z manliherico prek hrbta, spuščal po steni navzdol. Kar oddahnila sta si, ko je prispel v svoj že davno narejeni zaklon, da so se ga bili orli privadili.
Sonce je posušilo roso. Rahel veter je razgibal jezero. Grabljice so hitele razstiljati kopice v ograbke. Vsem se je mudilo. Za pesmi ni bilo časa pa tudi sape ne dovolj. Še vriski so se le na redko oglašali. Visoko nad glavami je tu pa tam švignila lastovica. Drugi ptiči so pa že iskali sence.
Grmova Špelca si je odtrgala nekaj časa in prišla pomagat obračati. Venceljnu in profesorju bi se bila najrajši na glas smejala, pa si ni upala. Samo na skrivaj se je muzala njunemu čudnemu vedenju. Kazala sta drug drugemu hrbet, kadar pa je kdo spregovoril besedo, ni obrnil obraza. Pozorno sta opazovala vsak svojo stran obzorja. Špelca ju je že hotela podražiti, če čakata, kdaj prične padati mana izpod neba. Pa jo je prehitel profesor Novak. »Letí!« je skoraj zakričal in pokazal visoko pod nebo nad jezerom. Dokaj parov oči se je ozrlo v isto smer. Mnogi so opazili orla. Dajnovidni se celó razločili, da nekaj nese v krempljih. Profesor Novak je brž preravnal daljnogled s Petrovega zaklona na orlišče, nadgozdar Hrubečka pa je trikrat zapored močno zatrobil na lovski rog. Opozoril je lovca v steni, naj pazi. V Ukancu so zastale vse roke. Da bi se sredi visokega poletja oglasil lovski rog —. Nak! Kaj takega doslej še niso doživeli. Profesor in Vencelj sta bila čimdalje bolj nemirna. Grmovi Špelci je pa od nestrpnosti zatrepetal obraz.
Orel je preletel Savico. Profesor je skozi veliki daljnogled natančno videl, kdaj je sédel na rob skale. Stisnil je z zobmi spodnjo ustnico. »Kaj čaka Peter?« je glasno izdal svojo nejevoljo. Tedaj se je orel zdrznil in se s plenom vred pognal v votlino. Izpod vrha Komarče je pa prigrmel v dolino odjek strela.
»Zgrešil je.« Zagrenjena profesorjeva beseda je Špelco zabolela, kakor bi jo bil kdo z nožem sunil v srcé. Kar stemnilo se ji je pred očmi.
Vencelj se je še vedno nepremično naslanjal na leseno steno stanu. Z desno je tiščal daljnogled na oči. Skozenj je videl, kako je mogočnega ptiča vrglo ritensko nazaj iz gnezda. Prevrgel se je v zraku, pa se spet ujel in razprostrl peruti. Ni se pa mogel več dvigniti. Čimdalje niže ga je zanašalo proti senožetim v Ukancu.
»Orel je zadet!« Da se je bila Grmova prej onesvestila, bi jo bil zmagoslavni nadgozdarjev krik predramil. In če bi bil Hrubečka hotel Špelco zdaj poljubiti, bi se mu ne bila branila. Venceljnu pa nagajiva razposajenost niti na misel ni hodila. Ne ravno zavoljo Tkalčeve Jerce, s katero sta si bila že nekaj tednov dobra in ki ga je sedaj od daleč gledala. Le preveč pozorno je opazoval, kdaj orel omaga in kje se ustavi, da ga bo vedel iti pobirat.
Bled kakor zid je kasneje Vencelj res prinesel orla. Z desno je nadgozdar trdo držal razdraženega roparja za vrat in tiščal njegovo glavo daleč od sebe, da ni mogel sekati z zakrivljenim kljunom po njem. Levo zapestje pa mu je orel zagrabil s kremplji. Stiskal ga je tako močnó, da je lovcu roka čisto posinjela. Še potem, ko je Grm orla pobil s klepalnim kladivom, niso mogli drugače razkleniti ukrivljenih krempljev kakor s kleščami. Ko si je Vencelj brisal kaplje krvi raz brado, je pripovedoval, kako mu je orel v rokàh oživel in ga napadel. Prej se je bil najbrž samo potuhnil.
Marsikdo je še čez dan prišel gledat ustreljenega pokončevalca jagnjet, kozličev in drobne divjadi. Zvečer se je pa pred Grmovim stanom ob velikem ognju zbral kar ves Ukanc. Tudi Tkalčevo Jerco je Vencelj pripeljal. Spočetka ji je bilo malo nerodno. Pa je bila Špelca tako prijazna z njo kakor še prejšnje čase le redkokdaj, čeprav ji ni bilo lahko pri srcu. Skrbel jo je Peter, ki je prenočeval v steni Komarče.
Naslednji dan popoldne je počil drugi strel. Orlica je padla že mrtva v strugo Savice. Zadeta je bila naravnost v srcé. Špelca ni vedela, kako naj Petru zvečer čim bolje postreže.
Lovec je pa z zastavicami sporočil, da se še ne vrne. Grmova je obmolknila. Profesorju Novaku se je kar smilila. Vse si je prizadejal, da bi jo spravil v dobro voljo, pa se je le redkokdaj nesmejola. In še takrat samo prisiljeno.
Zamišljen in sam nase jezen je Boštjan Tkalec poslušal v svojem stanu vrišč in veseli trušč senosekov in grabljic. Tako hlastno je kadil, da mu je čedra kar žvižgala.
In še tretjo noč je ostal Peter v steni. Mučila ga je strahovita žeja. Ko bi v skalni razpoki ne bil izsledil namočenega malin, iz katerega je srkal vodo. bi ne bil vzdržal.
V soboto predpoldne sta skoraj zapored odjeknila spet dva strela. Vencelj je brž razglasil, da je Hribarjev zbil tudi dva mladiča. Znojev Martinč je vrgel koso za grm in odšel lovcu naproti, kakor bi bil vedel, da brez njegove pomoči Peter ne bo mogel dobiti nazadnje ustreljenega mladiča iz prepada.
Tiho, da nihče še opazil ni, se je Boštjan Tkalec zgubil s senožeti. Za Debelo skalo je počakal na Petra in Martinča. Kakor bi bil iz tal zrasel, je stopil na stezo.
Skoraj ustrašila sta se ga in nista vedela kaj reči. Pa je prvi spregovoril Boštjan:
»Peter! Ali si še hud name?«
Vesel svojega uspeha se je Peter nasmejal: »Če je vam prav, je meni še bolj. Bodiva spet prijatelja, čeprav sva se z Jerco razšla.« In je ponudil Boštjanu roko.
Tkalec Petrove roke dolgo ni spustil. Dopovedoval je: »Jerca je bila še dokaj manj zate kakor pa za samostan. Z Venceljnom pa utegneta dobro voziti.«
Profesor Novak je že opoldne z vozom poslal na Bistrico po jed in pijačo. Po Petrovem prihodu je Ukanc zaplesal. In so peli in pili in se gostili. Ob mraku so se pa še domenili, da bosta Petrova in Špelčina pa Venceljnova in Jerčina svatba obe na en dan.
Zamudili so se pozno v noč. Prav takrat, ko je Grm kot zadnji zaklenil svoj stan, je luna obsijala prazno orlišče v previsnih stenah nad Savico.