Tuga
← Srečanje | Pesem: Tuga Temna vrata Lili Novy |
Dnevi mi tečejo → |
|
TUGA
V oblakih plavajoča moja tuga
razjoče zdaj nad mračno se poljano,
nad črno reko, ki jo vodi struga,
nje neizbežna cesta, v smer neznano.
Nekoč sem gledala odblesk daljav,
dih srečnih mest slutila na obzorju,
čutila v krvi ples valov na morju
in v srcu klitje, žitje vseh dobrav.
Okrutna roka pa je dan zastrla
in posrebreno daljo mi ukradla.
Pred belim bliskom sem oči zaprla,
ob groznem gromu sem na zemljo padla.
O sonce, níkdar ni te več biló!
Zbudila sem se v medli, pozni uri,
v preplašeni, oropani naturi
in drugo sem zagledala nebo.
Zdaj plava moja duša med oblaki
in joče, ko se trga od krajine,
ob opustošeni lepoti vsaki,
ob sreči, ki ji kot prikazen gine.
Na mračno pot odplove in ne ve,
kedaj ji lunin žarek bo zasvetil,
le eno ve, da proti noči gre,
ki v nji se zor ji več ne bo zanetil.