Tulipani

Tulipani
Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Tulipani, Ravensbriške pesmi, 1977, str. 37. V: Antologiji slovenskih pesnic:1941-1980, str. xx
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kadar zagledam rdeče tulipane,
prikliče čas mi živopisan cvet,
ko so nas gnali bose, razcapane
skoz vrata taborišča prvič v svet.
Kraj pota drobne sivolase žene,
zaznamovane z znakom verskih sekt,
zasajale so, v lica zaskrbljene,
v neskončnih vrstah širni ves objekt.
In prek obrežja pljuskala je voda,
močila cokle nepreglednih vrst,
ustavili so nas na kraju proda,
grenko je zadišala mokra prst.
Ko zasadile v pesek smo lopate,
se usule iz jamic črne so podgrivke ;
glasno cvrčale so pregnane jate,
ki gnezdile so v temnih rovih mivke.
Do mraka smo nakladale vozičke,
v plasteh se rušil je peščeni svet,
plašno krožile so nad nami ptičke
in tulipani so zaprli cvet.

Opombe urednice uredi

Isto tematiko Albrehtova obravnava v pesmi Podgrivke.