Turki na Lambarški gori
| Turki na Lambarški gori Janez Trdina |
| |||||||||||||
V starodavnih časih še
čuda polnih – ktere gosta tmina
nam zagrnila že je,
vse razsula groza je Turčina.
Dolnega Slovenskega
kakor krasna gorotanska krožja,
ljudni kraj Notranjskega –
vse čutilo turška je orožja.
Le na gori Limbarški
ni sledu stopinj še Otomana,
čudna moč ga zadrži:
cerkev tam še ni b´la poteptana.
S srdjo vgleda to Zomin
Agmet paša, vodja siloviti,
v prah in kupo razvalin
se priseže koj jo premeniti.
Polomesec – Mahomet!
Divja mu drhal na sproti vriska.
In osupnjen, plaš in bled
k cerkvi vseh strani gorjan pritiska.
Neizmerna trma je trum,
ki goro obdaja in nastopa.
Ure daleč hruje šum
plena in krvi željivga tropa.
Od višava dol do tal
vsak pedanj zasedajo armade,
paša pa na vrhu stav
je ino zaukazoval posade.
Okol svete veže pa
kmet stoji pripravljen, brst za brambo
tempeljna svečanega,
za svobodo, prave vere hrambo.
Ali sto in tokrat več
tujih napadvalcev je število.
Jasno brambovci strmeč
vidijo, da jim je odzvonilo;
cerkve vrata si odpro
z jelovine ometno tesane,
not pobožno stopajo;
duri pa nazaj so zaklepane.
Na kolenih vse kleči,
roke spenja, moli, gor zdihuje,
kjer pomoč se le dobi,
ino spet se v srcih up zbuduje. –
»Bodi hvaljen ti, Alah!
Dal si nam krščanske pse u roke
ti obljubimo – na mah
njih zaslišal smrtne bodeš stoke.«
Tako usti se Usman.
Krog in krog pa silni žar napravi,
da poginil tu gorjan,
v svetega pohištva bi kurjavi. –
Brzno čne se gibanje,
vse ogorke, bakelne prijema.
Radno na požiganje
jih metava gor na strešna tema.
Ali čuda! ogenj, plam
strehe nista, strešne ne končala.
»Božje to moči je znan!«
Truma je zasedenih zagnala.
Agmet paša pa zadre:
»V ognju smrt prenagla je in lahka
ino za kristjana ne –
bolj se mora zasolit mu slahka.«
Urno znam topništvu da.
Možnarjev, topov, hropunov število
okolj cerkve se zazna,
in strašno je treskanje donilo,
al´ nov čudež se godi!
Pok pokvaril nič ni božje veže.
Krogla, buta raztopi
se, še preden zida kam doseže.
»Sam Alah je zoper nas!«
se druhal grozila Mahometa.
»Še nikakršni pokaz! –
Močn tak ni zid!« prav in trepeta.
»Kaj vam je!« sopi Zumin.
Pri ti priči vrata gor vrzite!
Urno na vničevalni čin!
Ropajte, pa živo vse pobijte!«
Radi ne, le morani
se vojščaki spravljajo na delo.
Pa tud zdaj so ukanjeni:
vse počnenje jim je spodletelo. –
Paša ne drži se več,
strah in babstvo on očita truman,
v roci grozoviti meč
in navdušen s črtom in pogumom.
Sam se trdih loti vrat.
Maljej se za mahljejem začuje
celih štiriindvajsetkrat.
Ino zmerom meč le odletuje. –
Kvišku vojski rase las,
vsa v zamaku gleda na Zumina.
Male čbelice bi glas
čul o dob´ ti tiha in strmina.
Paša zmer srdite ji
oster meč visoko je povzdignil
h strašnem – zadnjem mahljeji:
nagleji kot blisk je doli švignil. –
Vrata vdari silna ost
ter od vrha jih do tal razkoli.
Turk že vriskal je radost –
al pobit telebi Agmet doli.
Špira sekanga lesa
bla mu desno je oko staknila,
čutne žile strgala,
se v možgane mu globoko vrila. –
»Zdaj,« kriči, »šele spoznam:
kazen me zaslužena zadene,
zametaval sem božji znam.«
Tak besed´va – in mrtev se sčene.
Trum pa bližnjih divji strah
ino smrtni se obup polasti.
Beg, trepet in plah
v kratkem celo vojsko pooblesti. –
Pa več časa ni za beg,
z cerkve vse je blo za njo planilo,
vstavilo viharni tek
ter do zadnjega moža pobilo. –