Učen dijak
Iz narodne pripovedke
Izdano: Amerikanski Slovenec 26. november 1897 (6/50), 2
Viri: dLib 50
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V davnem času je imel bogat kmet edinega sina, ki je bil jako bistre glave. Učitelj povabi kmeta k sebi ter mu prigovarja, naj pošlje sina v mestne šole, ker lahko bi še postal imeniten gospod. Le nerad ga zapelje oče v daljno mesto, kjer ga izroči učenim menihom. Za leto dnij pride deček iz mesta domov in oče ga vpraša, kaj se je ta čas naučil.

»Prav mnogo koristnih reči,« odgovori sin, »najimenitnejše pa je, da razumim, kaj ptiči pojó.« Kmet nevoljen reče: »To ni nič pride — večji hasek bo, če ostaneš doma.«

Drugi učenci bili so že v šolah, tega pa oče nikakor ni z domi pustil. Pisali so tedaj tudi menihi očetu, naj sina pošlje v šolo, ker bila bi škoda, da bi bistroumen deček ostal doma. Oče ga tedaj v drugo zapelje v šolo.

Prihodnje leto vpraša kmet sina, kaj se je letos naučil. Sin odvrne. »Naučil sem se zraven drugih reči tudi, da razumem, kaj psi lajajo.« Oče še nevolnejši za trdno sklene sina obdržati pri kmetstvu.

Tretje leto komaj menihi preprosijo kmeta, da še eno leto sina odpošlje v šole. Ko mu pa sin tretje leto naznani, da se je naučil, kaj žabe regajo, sklene, da obdrži sina za vselej doma. Zastonj so prihodnjega leta pisali menihi kmetu — ni jim poslal sina.

Mladenič pomagal je odslej očetu pri gospodarstvu — Nekega zimskega večera moral je prebirati pšeno. Na okno priletita dva ptiča in deček preneha s prebiranjem, da sliši, kaj ptiča pojeta. Ko odletita, reče oče: »Povej nama (z materjo) — če res razumeš ptiče — kaj sta neki žvrgolela?«

»Skorej vama ne smem povedati,« izgovarja se sin, »ker to, kar sta ptička žvrgolela, se ne more zgoditi.« Ker le v sina tiščita, da bi povedal, odgovori ta slednjič: »Ptička sta golčala, da bom jaz vajin oče, da boste vi oče vlivali mi vode na roke, mati bodo mi pa dali obrisačo v roko.« Kmetica se zavzeme nad tem čudom, stari pa ji reče nevoljen: »Ali si ga slišala, kaj nama grozi ta paglavec, kaj z nama namerja na stare dni? Jaz bi mu moral vodo vlivati — ti pa brisačo celo v roke dati! Ne, tega ne smeš in tudi ne boš! Dečko! Ali ne veš, če ne spoštuješ starišev, da ne boš dolgo živel in ti ne bo dobro na zemlji?«

Da bi stari sam spolnil božjo zapoved, gnal je sina drugo jutro seboj v log, tam skopal globoko jamo ter sina vanjo zakopal do brade.

Umrl je ta čas v Rimu tedanji papež, in imeniten kardinal pelje se skoz isti log v sveto mesto k papeževemu pogrebu. Stopi malo v senco ter šeta med drevjem, kar zasliši stokanje; stopi bliže ter najde vkopanega mladeniča. Gospod mu reče: »Če po nedolžnem trpiš, idi z menoj!« Rekši, prime ga in zvleče iz jame. Od zdaj je ostal mladenič pri imenitnem gospodu. Pripeljajo se v vas, nad katero je stal krasen grad. Tu so psi jako lajali in tulili. Mladenič poprosi kardinala, naj kočijaž malo vstavi, da bi bolj slišal, kaj psi lajajo.

Za nekaj časa vpraša ga gospod, kaj je iz lajanja zvedel, in mladenič odgovori: »Psi lajajo, da v tukajšnji grad pridejo zvečer tolovaji, ljudi bodo vse pomorili, njihovo imetje pa odpeljali seboj.«

»Če ne lažeš,« odvrne kardinal, »moramo je svariti, da se pripravijo na napad.« Peljejo se v grad in vse naznanijo grofu. Grof pošlje mahoma v bližnje mesto po vojake, popotnikom pa naznani, da morajo en dan ostati v gradu. Kardinalu ta zapoved ni bila po volji, ker mudilo se mu je jako v Rim; taki gospodi morajo namreč voliti novega papeža. —Vojaki so kmalu prijezdili in se poskrili v gradu. Zvečer pustili so vsa grajska vrata odklenjena in proti polnoči prihrumeli so tolovaji noter.

Vojaki zaklenejo vrata, tolovaje pa potolčejo do zadnjega. Drugega dne hoče grof kardinala bogato nadariti, ta pa reče, da gre vsa hvala učenemu mladeniču, ki je razumel pasje lajanje. Pa tudi mladenič ni hotel nobene plače, češ, da mora bližnjemu tudi brezplačno pomagati.

Peljejo se dalje proti Rimu. V nekem potoku slišijo glasno žabe regljati. Mladenič zaprosi, naj se voz malo ustavi, da bi razumel, kaj imajo žabe med seboj. Čez nekaj časa reče: »Šlo je nekdaj dekle od obhajila preko potoka. Na brvi jo je kašel zagnal tako, da ji je padla hostja iz prsi v vodo; žabica jo je požrla in jo ima po božji zapovedi v grlu; še le ko pride sam rimski papež s kelihom tja, bo jo spustila in položila v kelih.«

Temu se močno začudi učen kardinal.

V Rimu bili so že vsi kardinali zbrani, le tega so še čakali. Tisti čas dobil je pri papeževi volitvi vsak kardinal suho vejico v roko; s temi šli so trikrat okoli oltarja, in kateremu je vejica ozelenela, tisti bil je papež. Šli so kardinali trikrat okoli oltarja, pa nobenemu ni ozelenela vejica. Zdaj dajo tudi prosečemu mladeniču, ki je prišel s kardinalom, suho vejico, gredo še trikrat okrog in ko pridejo tretjikrat nazaj, imel je mladenič vejico vso zeleno in cvetečo. Le neradi bi ga spoznali stari kardinali za papeža; pozovejo tedaj služabnika, kateri bi naj v cerkev spustil belega goloba. Na katerega bi se nedolžni ptič vsedel, ta naj bi bil papež. Golob zleti trikrat krog po cerkvi, zadnjič pa se vsede mladeniču na glavo. »Menda se je golob zmotil,« rečejo nekateri, vjamejo goloba in ga še dvakrat spustijo v cerkev, in vsakikrat vsedel se je mladeniču na glavo. Morali so ga tedaj spoznati za svojega glavarja.

Papeževim starišem se je med tem hudo godilo. Zemlja jim več ni hotela roditi in vsa sreča jim je zginila od hiše. Stari kmet skesa se svoje pregrehe ter gre k spovedi — domač mašnik pa mu ne more odvzeti grehov in ga tedaj pošlje k papežu v Rim.

Ta čas bil je že njegov sin papež, in ker vsakdo papeža imenuje sv. Očeta, rekel je tudi kmet tako. Tu se je spolnilo že prerokovanje ptičev. Papež spozna brž svoje stariše ter jim odpusti grehe. Slednjič pa reče očetu, ki ga še ni spoznal, naj mu vlije vode na roke, mati pa mu naj da brisačo, da se obriše.

Zdaj se njima da spoznati, rekoč: »Oče in mati, ali vama je res bilo tako težko, da sta mene, svojega sina, imenovala očeta in da sta mi postregla pri vmivanji?«

Vsa skesana ga prosita odpuščanja, on pa odvrne, da je tako bila božja volja. Odšla sta razveseljena in zadovoljna domov, kjer sta v miru in veselji preživela svoja leta.