Učitelj Dolinar
| Učitelj Dolinar Fran Govekar |
Objavljeno pod psevdonimom France Bregar.
| |||||||||||||
V jeseni ... Solnce je zahajalo, po rosni travi so polegale temne sence, solnčni prameni so se polagoma razgubljali in kmalu so se lesketali samo še vrhovi gora. V ozkih dolinah, med gorami, so se vlačile megle, dvigale se više in više, izginjale ... Lahen veter je vel po dolini navzgor, v gozdu je šuštelo, odpadalo listje; včasih pa je potegnil veter z večjo močjo, da je zaječalo drevje in se osulo listje v mokro travo.
Tiho in mirno je bilo v oni dolini, samo učitelj Dolinar je hodil lahkega srca po beli cesti. Veselo je gledal po zelenih travnikih, kjer so cvetele poslednje cvetlice, oziral se po visokih gorah in v njem se je vzbudila zavest človeka. Dolgo je že hodil, ali njegove noge niso bile utrujene, kajti pot je bila lepa in prijetne njegove misli.
Konec je življenja v onih zaduhlih sobah, kjer ni solnca, ni zelenja, ampak človek počasi umira in niti ne ve, kdaj bo konec trpljenja. Dan za dnem sedi človek pri knjigah, za hrbtom gleda smrt in iz dvorišča se vali ostuden smrad. Včasih, v mraku, je sedel pri oknu in gledal v ono umazano zidovje, njegove oči so bile trudne, zamižal je in pred njim so vstajale lepe podobe, ko pa je odprl oči, so izginile sanje in še bridkeje je občutil žalostno življenje polno resignacije, obupa. Moj bog, si je mislil, kdaj bo konec, kdaj zasije solnce in se razgube megle. In zasijalo je solnce in sedaj hodi po beli cesti med zelenimi travniki.
Dolina se je začela širiti in v daljavi so se prikazale temne sence. Črešnjevo, - je ugibal Dolinar in pospešil korake. Sence so postajale vedno bolj razločne: sadno drevje in med njim posamezne hiše, nedaleč majhen griček; tudi po njem so se vzpenjale bele hiše in na vrhu lična cerkvica, poleg nje mogočno poslopje. V daljavi se je rdelo nebo in po celi dolini je polegal svečnostni mir, samo včasih so prinašali vetrovi glasove večernega zvona, bog zna odkod. Tudi njega je prevzel ta veličastni mir in vse v njem je bilo čuvstvo.
Glej lep je dan tvojega prihoda, čisto in jasno bo tvoje delovanje, si je mislil. Mrzla so njih srca, manjkalo je ljubezni in zato je tudi vse tako mrzlo, tako otožno. Premalo ljubezni, da, to je, odtujuje naše ljudstvo od napredka. V ljubezni bodi naše delo ... in ko nam zaide solnce življenja, ne bo obupne žalosti, žalostne resignacije.
Zmučen dolge hoje je stopil Dolinar v gostilno k Javorniku. Zaduhlo in mračno je bilo v sobi, pod stropom je brlela okajena svetilka in krog nje so vršele muhe. Po zamazanih stenah so trepetale njih sence, v kotu pa je ugašala rdeča lučka pod Izveličarjevimi nogami — luč ljubezni.
»Dober večer, gospod učitelj!« ga je pozdravil stari Javornik. Njegovo obrito, nagubano lice je odsevalo zadovoljstva in veselja.
»Prijazni so ljudje,« si je mislil učitelj, »dobro je njih srce; lepo mora biti v tej dolini, tu ni ne sovraštva, ne zavisti.«
»Vi me poznate?« ga je vprašal začudeno.
»Ne poznam vas.«
»Niste me še videli in veste, da sem novi učitelj.«
»Malo jih pride sem v našo dolino, predaleč je od sveta in nikomur se ne ljubi hoditi v zapuščene kraje.«
Počasi so prihajali ljudje, izpili nekaj kozarcev in odhajali ven v noč. Pazljivo je ogledoval prišlece, poslušal razgovore in postajal vedno bolj vesel. Samo krepko, nepokvarjeno ljudstvo, prijetno bo med njimi živeti in jih učiti spoznanja resnice.
»Gotovo naš novi učitelj,« se mu je smehljal star mož z osivelo brado in veselimi očmi. »Profesor Senčar, v pokoju seveda — no, veseli me, dragi kolega. Dolgočasno življenje tukaj za mladega človeka, škoda Vas, prijatelj, to ni kraj za vročo, mlado kri, ali nam starcem dobro dene.«
»Rad sem šel, gospod profesor, nihče me ni silil, zdravo je ljudstvo tu in dobro, lahko bo moje delovanje in rodilo bo obilen sad. Ne želim si kipečega življenja, navajen sem samote, ni se bati človeku prevare. Poučevati narod, ta brezskrbni zaupajoči narod, voditi ga in mu nakazati pot k napredku — ali ni to največje zadoščenje človeku, ko vidi, da ni bilo brezuspešno, vidi, da je seme obrodilo ...«
»Vi ste še mlad človek in niste izkusili sveta, živeli ste v svojih idealih in mimo vas je šlo življenje. Ne razumete ga, ne poznate ga ali izpoznate ga v tej ozki dolini. Dobri ljudje, imate prav, nad njimi polega strupena megla in ta jih uničuje ... in uničila bo tudi Vas,« je pristavil stari profesor polglasno in z globokim sočutjem.
»Ona megla?« je vprašal Dolinar začudeno, ni hotel verjeti, da bi bilo v tem kraju kaj gnilega, videl je samo zdravo in krepko.
»Tam gori!« Profesor Senčar je pokazal z roko skozi okno. Zunaj je bilo poltemno in videti je bilo samo nejasne obrise mogočne hiše in poleg nje visoki zvonik vaške cerkve vrh griča. »Vsa dolina je okužena, bojim se, da tudi vas zastrupi. Mlad ste, prijatelj, in nedostajalo vam bo moči.«
Molče je gledal Dolinar v one nejasne obrise in postalo mu je tako nekam tesno, sam ni vedel zakaj, ali slutil je, da je v onih nejasnih obrisih njegova usoda.
»Strahovi!« je zamrmral.
Sijalo je jesensko solnce, toplo in prijetno je bilo tako v jutru. Rosne kaplje so se svetlikale v tisočerih žarkih, vse okrog je dihalo v svežosti narave. Šel je po beli cesti med zelenjem sadnih vrtov in se oziral tja na oni grič. Ni bilo onih strahov, bela hiša je prijazno gledala doli v dolino. Postal je vesel, najraje bi zaukal in stekel po beli cesti v svežem jutranjem zraku.
»Da, prijetno bo to življenje v mirni vasici med dobrim ljudstvom,« je govoril sam sebi. »Prijazna vas, dobri ljudje, prijazno župnišče — stari častitljivi župnik — kraj miru in ljubezni.«
Pred seboj je videl smehljajočega se starčka, ki živi v ljudstvu in pozna življenje. Živela bosta v prijateljstvu in delovala skupno za narodni napredek, župnik na leci, on v šoli in bogato bo poplačan njih trud.
Zavil jo je po strmi poti, posuti z ostrim kamenjem proti vrhu griča. Neprijetna je bila ona pot, drselo mu je na mokrem kamenju in spotikal se na koreninah, ki so silile iz peščene zemlje. Ob strani je rastlo grmičevje, dalje doli po bregu so se razprostirala polja, ki so segala doli do ceste. Hodil je počasi, včasih postal, da si oddahne in obriše potno čelo. Pogledal je po dolini: med zelenimi travniki se je vila bela cesta, ob nji so ležale raztresene hiše v zelenju sadnih vrtov in nedaleč za njimi gozdovi, ki so se spenjali gori v gore. Skozi te raztresene hiše, skozi vas Črešnjevo je šumljal potoček in ob njem vršele vrbe, drugače pa je bilo v oni dolini vse tiho in mirno, le včasih je drdral voz po cesti in so kričali otroci.
»Sedite, gospod učitelj,« ga je vabil prijazno župnik, ko je prišel v župnišče. Nekako v zadregi je sedel Dolinar v mehki naslanjač. Župnik je bil mož srednje starosti, velike dobro rejene rasti, neprijetne so bile njegove sive oči, polne smehljajoče zlobnosti in v izrazu krog usten mu je ležalo nekaj trdega, neizprosnega.
»To ni oni častitljivi starček,« si je mislil Dolinar, »v njem ni dobrosrčnosti in težak bo boj.« Začutil je v sebi vnovič ono bojazen, kakor jo je snoči, in žal mu je bilo, da je prišel v to dolino. Šel bi kam drugam, morda bi bilo lepše, in vendar, čemu, povsod je enako, tu to — tam ono.
»Katra, prinesi vina!« je zaklical župnik v kuhinjo. »Dobro je malo sladke kapljice,« je menil smehljaje in sedel na divan, »lažje se govori. Snoči torej ste prišli, dolga pot, mladi prijatelj, daleč proč smo od sveta. Upam, da Vam ne bo žal, no, človek se vsemu privadi, tudi meni je bilo v začetku neprijetno ali naposeled se niti ne spomnimo onih lepih krajev ...«
Mahnil je z roko, kakor bi se hotel otresti neljubih spominov. Nalil je vino v kozarce, vzel etui s smotkami in ponudil.
»Izvolite, gospod učitelj!«
»Hvala!«
Za trenotek sta molčala. Dolinar ni vedel, o čem bi govoril, župnik pa je premišljeval, kako bi izvedel njegove ideje. Čutil je, da dobi v novem učitelju hudega nasprotnika svojih nazorov, sicer se ga ni bal, ker imel je ljudstvo v svojih rokah, ali bil je zelo samoljuben.
»Hm, torej Vi ste naš novi učitelj,« je dejal končno s povdarkom, »veseli me in upam, da se bomo dobro razumeli.«
»Prepričan sem, gospod župnik, spajalo nas bo delo z istimi idejami.«
»In te ideje?« je vprašal strogo župnik.
»Poznate naše ljudstvo, v sebi ima veliko duševne inteligence, veliko zmožnosti, ali vse to spi v njem in nikogar ni, ki bi ga vzdramil iz te duševne letargije. Živi v temi, v nepoznanju, hlapčevstvu in mi smo poklicani oprostiti ga teh vezi in pokazati mu pot k spoznanju resnice. Dokler bo tavalo ljudstvo v tej nevednosti, ni rešitve ... prej ali slej mora izginiti iz površja, kdaj, je le vprašanje časa.«
Jezno je vstal župnik, šel nekolikokrat po sobi gor in dol, vstavil se pred Dolinarjem in mu nekoliko mirneje odgovoril:
»Pokvarjeni ste z novimi idejami, dragi moj! Siliti ljudstvo kvišku je delo zoper Boga. Vsaka stvar se razvija naravnim potom, po božjih postavah, tudi človek sledi istim božjim zakonom, čemu torej siliti ljudstvo, da bi napredovalo hitreje, kot je volja božja. Pustite ljudstvo, nevedno je ali srečno in verno. Vam li ne zadostuje to? In kaj prinese napredek dobrega. Pohujšanje, zmote, brezverstvo, nesreče ... Skrbeti, da je in ostane ljustvo srečno, je Vaša naloga, zato opustite misel vcepiti mu novih misli, idej ... V nevednosti je sreča, zapomnite si to, in cilj našega življenja je osrečiti ljudstvo!«
»Oprostite, gospod župnik, moji nazori so ravno nasprotni. Ne v nevednosti, v spoznanju je sreča, v spoznanju resnice; vzrok pohujšanju, zmotam, nesreči je ravno nepravo razumevanje naprednih idej. Svojo nalogo, cilj življenja, osrečiti ljudstvo, privesti ga iz te teme — hočem izpeljati in ne strašim se nikakega boja.«
Dolinar se je razburil, vstal, vzel klobuk in hotel oditi. Tudi župnik je bil razburjen, toda premagal se je in mu z navidezno mirnim glasom rekel:
»Pazite, mladi človek, ne delajte zoper nas, sicer! ...«
»Danes se odloči,« je mrmral učitelj, nervozno hodil pred šolo in se oziral no ozki stezi navzdol. Pogledal je na zvonik, vzel iz žepa uro in sedel v senco velike trte.
»Še nikogar ni,« je vzdihnil vnovič, otiraje si potno čelo. Vroče je pripekalo poletno solnee, doli v dolini so lesketale kose in daleč po dolini je duhtelo po senu. »Srečni ljudje,« si je mislil Dolinar, »delajo in njih trud je poplačan, v njegovem delu pa ni plačila.« Prišel je sem z lepimi načrti, v ljubezni je hotel voditi ljudstvo kvišku, načrti se mu podirajo in njegovega dela plačilo je sovraštvo.
»Zdravstvujte, mladi prijatelj!« ga je pozdravil profesor Senčar in mu prijazno stiskal roko.
»Nikjer Vas ni videti, iskal sem Vas ali povsodi ste, samo k meni Vas ni bilo.«
»Oprostite,« je odgovarjal Dolinar v zadregi, »vedel sem, da poznate moje misli in se strinjate z njimi! Ljudstvo stoji preveč pod župnikovim vplivom in zato sem iskal njih družbe, da jim pokažem pravo pot.«
Bojim se, da bo Vaš trud brezuspešen. Vi ste videli vse preveč lepo. Čutili ste samo kadilo, niste pa opazili, da je pod kadilom blato. Kako pa z Vami, Zadravšek, dobra letina, kaj?«
»Letina pa, že dolgo ne take, samo da še seno spravimo, bojim se dežja,« je odgovoril Zadravšek, mož velike žilaste postave in gladko obritega lica.
Pogovarjali so se o letini, govorili o semnju in prešli na sejo okrajnega šolskega sveta. Učitelj Dolinar je uvidel, da mu pod danimi pogoji ni mogoče izvršiti onega dela, ki si ga je stavil. Hotel je reformirati svojo šolo — ali župnik se je protil in protivila se je cela občina, kajti veliko moč je imel v svoji fari.
»So že tu!« je rekel učitelj in se obrnil proti šoli.
»Župnika še ni.«
»Tudi on pride!«
Četrt ure pozneje se je začela seja. Po prečitanju zapisnika je dal predsednik besedo učitelju Dolinarju. Dolgo je govoril učitelj, dokazoval, da ni mogoče pravo delo ob danih pogojih. Župnik je slonel ob peči, njegov obraz je bil resen in dostojanstven, samo njegove sive oči so z nekako samozavestno zlobnostjo mežikale. Zmajeval je včasih z glavo, njegovi debeli prsti pa so se igrali z zlato verižico.
»Ne morem se strinjati z vašimi izvajanji, gospod učitelj,« mu je odgovarjal smehljaje, »šola vrh griča ne zadostuje vašim potrebam, in želite novo in večjo spodaj v dolini. Preosnovati hočete enorazrednico v dvorazrednico, nabaviti si novih učnih pripomočkov. Z eno besedo, preveč vam je dela in zato hočete našo že itak revno občino še bolj obremeniti. Vse kar ste govorili o izobrazbi itd., vse so samo lepe besede, in mislim, ako je zadostovala šola naši občini do sedaj — bo tudi v naprej. Opozarjam pa še enkrat, predno se glasuje, da so vse te novotarije le veliko breme za našo tako revno občino.«
Obrisal si je župnik tolsto lice, ki se je svetlikalo potu, z velikim rdečim robcem in pokimal županu. Župan, velik človek suhljate postave je prosil za besedo.
»Res je, kar so govorili gospod župnik,« popraskal se je za ušesi, »kje naj bi vzeli toliko denarja, in otroci se že naučijo pisanja in branja v tej šoli, kot jo imamo.«
»Res je,« so prikimavali drugi občani.
»No, ali Vam nisem pravil?« je rekel profesor Senčar učitelju Dolinarju, ko sta šla po strmi poti v vas. »Tu ne pomaga nič, naša župniščča so kakor skale in kdor buta v nje, si razbije glavo. Ali ne mislite, da bodo večno stale — tudi one se podero. Sicer pa ste sami že zadostno videli, kako stoje razmere. Župnik je skoro neomejen gospodar občine in izbira si ljudi po svoji volji, in zato ne opravite proti njemu ničesar, dokler našim gospodom od zgoraj ne odvzemo njih moči.«
»Imate prav — ali treba je tudi ljudstvu samem izruvati korenike njihovega gospodarjenja. In to bo v bodoče moje delo, ker župnišče je ono, ki zabranjuje vsak napredek v našem narodu. Ne vera in ne pobožnost nista kriva našemu večnemu nazadovanju, cerkev in nje institucije so ono zlo in to ne zaradi vere same, nego zaradi dobička. Naše ljudstvo bi ne bila več ona molzna krava. In tega se boji cerkev. Ne za duše — za denarnice jim gre!« je vzkliknil jezno učitelj Dolinar.
»Varujte se, prijatelj, ta cerkev Vas uniči! Tudi mene je,« je dejal profesor Senčar po kratkem molku, nažigaje si smodko. »Govoril sem nekdaj, kot Vi danes, hoteli so me uničiti, in moral sem iti, ker nisem molčal. Ali umolknete — ali pa pojdete!«
»Ne umolknem!«
»Potem pojdete!«
»In če tudi.«
»In potem pridite k meni.«
»Pridem!«
Minula so leta. Bilo je proti večeru. Solnce je že zdavnaj zašlo in nebo je bilo zastrto z lahno vijoličasto meglo in v obzorju še vedno nijansiralo v vseh mogočih barvah.
Utrujeno je gledal učitelj Dolinar doli v ono dolino, kamor je hotel vsejati vso svojo veliko ljubezen. Gledal je z nekako resignacijo, kajti njegovo srce je bilo prazno in v njem ni bilo moči ne navdušenja. Prsti rok so se mu pregibali, kakor bi štel.
»Pred dvajsetimi leti,« je zamrmral, »dolga doba, polna udarcev in večnega ponižanja. Človek sem, ki je nekaj hotel in ki ga je uničila ona strupena megla. Zakaj nisem šel tedaj k Senčarju in nikdar bi ne zašlo solnce mojega življenja, nikdar bi ne občutil onemoglosti moči. Čemu — čemu?«
Mesečina se je razlila po ozki dolini. Na nebu so trepetale zvezde. Tiho in samotno je bilo vrh griča, samo učitelj Dolinar je premišljeval svoje brezplodno življenje.
»Živel si, dolgo si živel, sejal in nikjer sadu — vse je uničila ta strupena megla.«
Ugibal je učitelj Dolinar, ugibal v svoji samoti o tem brezplodnem življenju človeka, ki se je boril proti nenasitnemu mamonu cerkve. Lepe so bile ideje v mladem človeku, strupena megla pa je izmozgala vse to in samo učitelj je vegitiral dalje. Ni bilo več idej, ne bojev. Poginil je v njem človek in vegitiral učitelj.