Učitelj slikar

Učitelj slikar.
Ivo Trošt
Izdano: Edinost 26. november 1884, (9/95), 29. november 1884, (9/96), 3. december 1884, (9/97), 6. december 1884, (9/98), 10. december 1884, (9/99)
Viri: dLib 95, dLib 96, dLib 97, dLib 98, dLib 99
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Po storjenem delu se sladko počiva, tako pravi pregovor. Počitek je toliko slajši, čim daljše in trše je bilo delo. Tudi naš duh ima nekaj posvetnega in to je, da se tudi on s časom utrudi. Dušni napori so včasih toliki, da je naš duh povsem truden in želen sladkega počitka.

Naš učiteljski stan je pa uže od nekdaj tak, da se pri obavljevanji njegovih dolžnosti utrudi ne le naše telo, temuč tudi duh in ta še veliko bolj, nego telo. Človek korenjak, močnih prs, zdravih pluč, s kratka, rekel bi, človek trde, prave kranjske korenine še lahko prenaša težko učiteljsko breme. Ali kak slabič, jetična mestna bledota.....? Človeku se zdi, da bi ga prevrgel, ko bi pihnol. Za tak ni naš kruh, naš kruh je za korenjake, za hruste....

Uže nekaj let je vendar, kar učiteljujem in še vselej so mi dobro in za potrebo došle velike jesenske počitnice. Zares treba veliko potrpenja, kdor si razbija glavo z malimi in prav majhnimi sinovi in hčerkami našega naroda, če hoče, da bode delo vsaj malo uspešno. Polnih deset mesecev in še čez treba se ukvarjati z nagajivimi glavicami in jim zabijati v glavo poćetne pojmove od vseh predmetov. Zares pravi angelj miru so za učitelja velike počitnice. Človek ima tačas vendar nekaj ur prostih, da je more uporabiti za to ali ono svrho. In še vsako leto sem uporabil te ure, bodi si uže tako ali tako. Minole so in ni jih več!

Osoda me je postavila, ne vem ali za kazen ali iz ljubezni, v samotno vasico, mej priprosti slovenski narod. Zabave društvene nemam skoraj bi rekel nikoli. Razen navadne vaščanske inteligencije, ki je zastopana v osobah tukajšnega župnika in njegove sestre Urše, ni tukaj druzih vsaj za silo olikanih ljudi. Urša je pa tudi uže stara in ne vem k sreči ali nesreči tudi malo gluha. Ali kaj se če, vsi nismo jednaki in ne bomo.

Tako tenaj tu samotarim nad tri pare let. In se svojim stanom sem še tako.... tako....

Ko se včasih snidem se sošolci in jim rečem, da sem zadovoljin, reko mi, saj smo vedeli, da ti boš za ta stan, ker si kranjski hrust! Naj pa bo.... naj vaša velja.... mislil sem si vselej, saj je tudi meni to prav....

Nekega poletnega večera, bilo je o jesenskih počitnicah, milsim, prav tisti dan po svetem Roku, sedel sem pred šolskim poslopjem na vrtu v senčnici in čital nekatere naših časnikov, dokler ni stemnelo. Ko je uže mrak legel na zemljo bila je moja navada, da sem šel v sobo, ali ta večer še ostanem zunaj. Noč je bila lepa, jasna, še prilično tudi topla, nebo posuto z neštevilnimi zvezdami in zvezdicami. Ostanem in opazujem to krasoto, Če tudi sem jo uže stokrat vidol in opazoval. Nabašem čibuk, upalim in začnem misliti....

Nekako sem se naveličal te vedne samote, treba je, da se malo razvedrim v društvu katerega prijatelja ali znanca. Ko nekoliko časa ugibljem, kam bi udaril, sklenem jutri obiskati prijatelja Hinka v vasi S.... Po tem sklepu sem se nekako umiril. Veselilo me je, da sem tako brž našel leka svojej otožnosti. Ali me čudno pogleda prijatelj Hinko, mislil sem si in si ga predstavljal v svojej fantaziji, da sedi pri slikarskej mizi s kistom v roci ter maže razmočen črn tuš na nedolžen beli papir le za-to, da ustreže s podobo temu ali onemu gospodu ali kakej gospodičini.

Omeniti moram, da se je Hinko svoje dni istinski bavil s podelovanjem fotografij ali svetlopisov. Slovel je za svoje dijaške dobe mej nami dijaci plebejci, ki nas je Muza pozabila, za veščega risarja in slikarja. Hinko se je tudi kot učitelj vedno bolj pečal s kistom in tušem, nego s propedevtiko in metodiko. Morebiti bi kdo vprašal, kde se je neki učil slikarstva. Odgovor je: na akademiji, ki ima pridevek praeparandium. Seveda se lahko po tem tudi sodi, da se ni mogel primerjati z Rafaelom niti z Michel Angelom in tudi ne s Čermakom ali Vereščaginom.

On je bil slikar, kakor mu je bila sreča mila in oko dobro, da je pogodil pravo. Seveda včasih je bil proizvod le senca originala.

Ali Hinko je bil vendar slikar...... Take in jednake misli so mi rojile po glavi, ko sežem po uri, obrnem jo proti mesecu in vidim, da bo treba iti po vsakdanjih večernih opravilih, to je večerjat k župniku in potem domov.

Odidem......

Druzega dne vstanem dokaj zgodaj in grem k sosedu, da me popelje v vas S.... Mešetarsko stvar sva kmalu uredila in tako sem drčal posle pol ure uže iz vasi. V vas S... je bilo kakih pet ur hoda. Potoma sem se zaplel z voznikom o pogovor o reji konj, ki je pa končal s tem, da sta bila njegova vranca, sicer konja srednje cene, najboljša konja na svetu.

Dalje sem obrnol govor na sadjarstvo. Govorila sva o raznih plemenih ovočja. Reči moram, da je moj sosed poznal prilično mnogo vrst sadja; Imel je namreč sadni vrt po mojem načrtu. Navado je imel pa, kar je č. bralec uže opazil, da je nad mero pretiraval, kar je bilo njegovega. Tako se je končal tudi ta pogovor s tem, da je rekel: Veste, gospod učitelj, tista naša hruška gori za hišo v vrtu, saj mislim, da jo pomnite, spomladi sem jo strgal z vašo strguljo, glejte to Vam je hruška! Vsadil jo je bil še moj ded. Ali Vam ima takove tepke kot maslo.

Na, bodi si boljši zdaj, rekel sem sam pri sebi in molčal. Ta zna pa vendar dobro pretiravati stvari. Sreča, da sva bila uže blizu vasi, kder je bival moj prijatelj. Dospevši tija, dam vozniku pogojene groše in odidem peš po vasi.

Tu sem zopet zadel na prizor, ki je jasno pričal, da je Hinko slikar v vasi.

Ko sem šel po vasi, obsula me je kopa otrok. Nekateri so šli za manoj radi radovednosti, drugi so prosili krajcarjev in to so bili vsi otroci, ki spadajo po svojej dobi v šolo, le par srajčnikov je bilo majhnih. Ko se slednjič obrnem, da bi prašal katerega nepozvanih spremljevalcev, kde je šola, odtekla je vsa drhal, tako, da sem moral stopiti v bližnjo gostilno prašat, da sem prišel do zaželenega cilja. Prišenši iz gostilne z osemletno deklico voditeljico, vidim zopet ono kopo otrok pred hišo.

Oj, Hinko Hinko, mislil sem si, ti si le prazno orodje svojih prilizovalcev. Za neuki narod ti ni briga!

Ti imaš po glavi vsega druzega polno, le najbolj potrebnega nemaš prav nič. Tebi roje po glavi tinkture in koloriji pri slikah, otrokom tvojim pa neumnost, surovost in neolikanost...... S takimi mislimi korakam za svojo voditeljico, rumenolaso deklico in dospem pred šolsko poslopje. Stisnovši deklici v roko denar ozrem se hitro po poslopji in vrtu okolu. Vidim, da je vse kaj lepo obrasteno zelenim drevjem in v tako divnem kraji....

Le vrt bi bil jaz nekoliko drugače uredil.

In še za zvonec drže opazoval sem divno okolico, ki se mi je jako dopadala.

Dospevši do vrat, kder je bival Hinko, mislil sem si, tu je njegov atelijer. Res, kakor sem si prejšni večer mislil, dobim ga za slikarsko mizo s kistom v roci.

— Dober dan, Hinko, — rečem.

Ko me je ugledal, vstane od mize in se začudi mojemu nenavadnemu obisku.

Pohiti mi nasproti ter mi poda roko.

— O, Jože, kako je še kaj? Kako ti je? Kako me veseli, da si me obiskal! —

Hinko je bil lep človek. Velik in šibek njegov stas delal je na človeka nek čuden vtisek. Nosil in držal se je fino in delikatno. Pod nosom mu je natora kaj po malo deloval. Lasje so mu bili rumenkasti, nos pravilen, ustnice srednje debele. Samo hoja ga je nekako pačila. Ali kaj čemo, vsi nismo iz škatljice vzeti.

Narava obdari jednega v večej meri s to, druzega zopet z ono slabo ali dobro lastnostjo.

Nobeden ni popolnoma in to radi tega, ker smo vsi ljudje.

Po prvih vsprijemnih besedah sva jela govoriti o šolskih razmerah, o učiteljskem stanji....

On je tožil, da mu je plača premajhna, a jaz sem molčal pri vsem tem....

Vedel sem, da Hinko rad zavije govor na slikarstvo, ki mu je tako rekoč k srcu prirastlo. Da bi dolgo več ne kvasila o učiteljskem stanji, učiteljih, učiteljskih shodih in konferencah, obrnol sem govor hitro na slikarstvo, rekoč:

— Ti Hinko pa le slikaš, kist ti je bolj navaden v rokah, nego pero ali kreda!

To je zadostovalo.

Začel je govoriti o svojem delu in delovanji.

— Glej, rekel je, sedaj delam to le gospodičino. Pokaže mi original. Ogledujem nekoliko časa original, nekoliko časa pa proizvod. Hinko me je radovedno gledal z odprtimi ustmi. Delo sem moral vsakako pohvaliti......

Sicer bi bil Hinko brž obrnol govor po drugem vetru, namreč na moje neznanje, na mojo nerazumnost.

Delce je bilo po nekoliko zadeto, tako sem sodil, če tudi nisem veščak v tej stroki. Slednjič gledam še nekoliko časa original..... Bila je po mojej sodbi deklica kakih dvajsetih let, vitko šibka in nežna stvarica. Ko me je Hinko prašal nekako pomenljivim pogledom, kaj mislim o lepoti dotične osebe, rečem mu, da je lepa...

Hinko je bil vidno vesel te izjave.

Slednjič pogledam še svetlopisca (fotografa), da spoznam tudi mojstrovo ime originala. Bil je to znan svetlopisec v Trstu. Na zgornjem voglu portraita so bile besede : darovala gospodičina K. Cvetkova 14. septembra 1875. Prebral sem besede in molčal.

Še jedenkrat ga pohvalim, da dobro dela ter čestitam njegovej dobrej sreči. Hinko je bil vesel....

Jel se je preoblačiti, da pojdeva malošetat. Do sedaj je bil v platnenej slikarskej obleki, kakor jo je sam imenoval.

Posle nekoliko minut sva bila na prostem. Bila sva na polji. S pogovorom sva skakala na razne predmete. Hinko je imel namreč navado, da je govor vedno spreminal, če ni govoril o kakej velevažnej stvari. Jaz sem se tega naveličal in navedem stalen pogovor na botaniko. Uže dolgo nisem imel prilike govoriti o tem zanimivem predmetu.

Omeniti moram, da sva s Hinkom o vsakej stvari tako govorilo, da je jeden vse trdil, drugi pa zopet vse zanikaval. Začnem tedaj z botaniko.

Znano mi je bilo, da je bil Hinko svoje dni dosta slab botanikar, a mislil sem, umetniku je vendar spodobno, da ne opazuje narave le v splošnej njenej lepoti in v splošnih njenih čudih, temuč tudi v njenih posebnostih in individuvalnostih: mogoče, da se zdaj bolj peča z naravoslovjem, ko so mu vendar mladeniške hibe, muhe in neumnosti uže izšle iz glave.

Mimogrede utržem grm razhudnika in pravim:

— Hej, Hinko, poglej sem, če si še kaj botanikarja, kako krasen exemplar! —

Botanikar pa nisem, saj veš, da sem se še na pripravnici učil tega predmeta le za silo. A sedaj sem vrgel botaniko, herbarij in stiskalnico vse skupaj v kot.

— Rekši pogleda rastlino, motri cvetove, prašnike in sad, kar se na tem strupenem zelišči vidi včasih vse ob jednem.

— To pa vendar poznam, reče posle nekaj časa.

Rastlina ta spada k gomoljikam; to sodim po tem, ker je podobna navadnemu krompirju. Ti morebiti veš, kako se specijelno zove. Gomoljike vem, da se imenujejo solanacere v tehniki. —

Povem mu tudi latinsko ime, namreč: solanum tuberosum in mu rečem, naj rastlino botanično popiše.

On začne, smeje se:

— Die Blaetter sind sitzend...... ali ne govori mi nemški, prosim te, sežem mu v besedo. Govori kakor te je mati učila. Res je, žalibog, da smo se nemški učili, ali s tem se ni zahtevalo, da bi tudi samo nemški ta predmet znali. Narod zahteva od nas, da mu vse predavamo v naščini. Če so nas na pripravnici pitali z nemškimi izrazi, mora biti naš narodni nagib tolik, da se zraven nemškega izraza zapomnimo tudi domačega, kar mislim, da ni nikaka težkoča.

— Pomagaj si v slovenščini, če si moreš, reče on, jaz ne znam izrazov. Daj, daj prevedi če moreš: die Blaetter sind sitzend..... listi so sedeči, ne, to bi bilo ad verbum, ali kdo naj te razume?

— Ali Hinko, rečem mu, misliš li, da res ni tega mogoče slovenski povedati. Glej mesto onega nesrečnega »sitzend«, rečeš, da listi nemajo repkov. Ne rečem, da je to kak klasičen prevod, to prepuščamo strokovnjakom ali jaz smelo trdim, da se narod izrazuje na ta način. Ni res?

On mi pritrdi.

Glej torej, da je potem prevod povsem lahek; saj se ni treba tako držati nemščine, kakor da bi bila ona res izveličavna na svetu. —

Po pikrih teh besedah začne on:

— Listi so tedaj brez repkov, široki in globoko narezani. Steblo je volnato. Cvetje je neka vrst kobulja (trugdolde). Cvet je..... tu se ustavi. Moral bi bil nemški reči: vollstandig und vollkommen.

— No, kak pa je cvet, prašam.

— Popoln, reče on.

Ne samo popoln, mislim, da je tudi popolnoma, ne?

— Da, imaš prav, reče slednjič in nadaljuje:

Čaša je petzobčasto zrastla, venec isto tako. Barva je rumenkasta, spodaj gre nekako na vijoličasto. Prašnikov je pet, ki so venčevej cevi prirastli. Pestič je samo jeden. Sad je jagodast ali jezičast. Rastline tega razreda so zelišča ali grmovje.

S tem se je končala botanična excurzija. Prehodila sva bila uže dokaj sveta na polji in stara ljudska spremljevalca žeja in glad sta se uže oglašala.

Bilo je tri popoludne.

Čas bo, da so kaj zagrizne, mislil sem, kakor mi je želodec diktiral.

Pri Hinku sem opazil iste slabosti.

Priševši domov, naju je čakalo kosilo, ki je šlo obema v slast. Po kratkem počitku sva šla na vrt. Senčnice sicer ni bilo v vrtu, ali mesto te je bila visoka in košata slovanska lipa, okrog koje je bila kamenita miza.

Hinko dé prinesti pive in pa karte v hladno lipovo senco. No, to bo lepa zabava, rekel sem sam pri sebi.

Brž ko sedem k mizi pod lipo in se nekoliko ogledam, kakor bi me tirala neka nevidna moč, intonujem, seveda le piano pianissimo početkoma, pesmico:

Lepa zelena je
Tam v cvetočem gaji!

Hinko je pomagal nekoliko, dober pevec pa ni bil nikoli.....

Ko popijeva vsak po vrčku pive, začneva kvartati. Omeniti moram, da nisem kaj strasten kvartač. Ko vrževa parkrat, rečem:

— Hinče, meni se dodijalo kvartat.

— Ni meni se ne mili ova igra više toliko, koliko nekada. Jednoć bio sam strastven igraoc.

Še dobro govoriš hrvatski, Hinko, posle toliko časa.

On je mislil, da sem ga s tem hotel opomniti na kak pogrešek in mi odvrne v istej meri kakor je mislil:

— Meni ni čuda, če slabo govorim ta ali oni jezik, saj se ne pečam z jeziki, kakor ti nekdaj in mislim tudi še sedaj. Ako bi prišel v tvojo sobo, našel bi slovnic, kolikor bi se mi poljubilo. Mislim, da imaš slovnice in knjige vseh slovanskih jezikov in po vrhu še francosko slovnico in ono latinsko, kojo smo rabili v nižji gimnaziji, Schutz-evo ne!

Hinko je imel običaj, da je ostro pikal. No, jaz sem ga poznal kot počen groš. Nekoliko pomolčim in rečem potem:

— Skoraj, da bo res, kar praviš, ali pomni, da sedaj nismo več oni fantje kot nekdaj. Sedaj se več naredi modrim presodkom in dobrim premislekom, nego pa bifljanjem. Ali ulenil sem se pa vendar, česar pri tebi ne opažam.

— Tudi meni se tako godi, dragi moj Jože. Uže pred štirinajstimi dnevi sem počel izdelovati ono podobo katero si videl danes, a še sedaj bo treba delati najmanj še šest ali sedem dni, po malo seveda. In delo je tako silno in važno....

— Veš kaj, Hinko, rečem jaz, da se ne bova dolgočasila.... on ni pogodil mojih misli in brž pokliče služkinjo, da donese pive.... začne naj jeden praviti kako pripovedko, bodi si lasten dogodek ali pa posnetek.

On je bil zadovoljin z mojo predlogo.

— Kdo naj pa začne? prašam.

— Veš kaj, reče. začnem pa jaz. Tebi uže tako ne verjamem, da poveš kaj factičnega, ker te poznam še iz dijaških let kot improvizatorja.

Iz teh besed sem posnel, da misli Hinko povedati kako lastno dogodbo in to tem bolj, ker mi je bilo znano, da je produktivna stran njegovega duha jako skrčena.

— Deder brate! reče on, (govoril je rad hrvatski) «vrčevi se kucnuše, prijatelji gucnuše», kazao je Šenoa. Dajmo i factički prikazat ovu izreku, prije nego počnem.

In povzdigne vrček.

— Živjo Jež!

II.Uredi

Hinko začne potem svojo pripovest:

Bilo je še za mojih in tvojih dijaških let, če prav si ti par let prej končal studije na pripravnici nego jaz. O jesenskih počitnicah, veš, da smo uganjali mi dijaci vsega vraga, kar si je kdo izmislil. Naše šale in burke si predstavljaš tem lagije, ker si bil parkrat pri meni na počitnicah nekaj časa.

Mislim, da še sedaj veš, kako smo nekega večera polhe lovili, ko se je Minov Luka zaplel mej veje nekega hrasta, da ni mogel ni naprej ni nazaj. Moj Bog, kako je upil, da ga vrag drži. Mi smo se pa smijali, da bi bili kmalu popokali, ker smo vedeli, da bi vraga ne bilo videti ko bi tudi zares bil, ker je bila tema kakor v rogu.

Tudi onikrat je bilo smeha na koše, ko smo kače lovili in so nas ljudje imenoval strpenjake. Še sedaj vem, kako je tekel sosed za mano, ker se je bal, da ne bi priklical strupenine v njegovo hišo. Ali jaz se ojačim, obrnem se proti njemu in rečem, ako me ne pusti v miru, da pokličem kačo pred njim iz zemlje. Mož je bil razjaden, kar je mogel držati. Odjenjati ni hotel in le silil, da me udrihne s kolcem. Kar spustim goža iz rokava na tla. Sosed se prestraši in odide. Pa kaj bi pravil te neumnosti in mladeniške šale, ker nimajo nikakove cene.

Z velikim trudom sem končal tretje leto. Saj morebiti še veš, ker sem ti kazal spričevalo, da sem imel popravni izpit iz matematike. Še le potem so mi bila vrata odprta v četrti tečaj. A bilo, što bilo! Sedaj sem tukaj!

Tedaj istih počitnic brž začetkom, mislim prve dni avgusta, ko sem si še vrejeval svojo sobo, dogodilo se mi je nekaj izvenrednega. Kakor veš, risal sem tudi mej počitnicami. Ko sem opravljal sitna ta opravila, kar potrka nekdo na vrata. V sobo stopiti moja sestra in njena prijateljica Karolina, hči telegrafičnega uradnika v trgu T.. ..Dekletce je imelo ta čas kakih petnajst let in nekaj več. Karolina je bila živa in vesela vedno. So sestro začneti pregledovati moje knjige, koje sem bil donesel z saboj. Kar najedenkrat prideti do brošurice: Smrt Smailage Čengljića. Mislim, da ti je znan najslavnejši južnoslovanski epos od Mažuranića.

To knjižico začneti pregledovati.

Vsakako se jima je dopadala, ker je bila lično vezana in ilustrovana. Karolina jo odpre in začne pomalo čitati prvi del eposa, namreč agovanje:

Sluge zove Smail-aga
Usred Stolca, kule svoje,
A u zemlji hercegovoj:
Ajte amo sluge moje,
Breljane mi izvedite,
Što no (tu Karolina malko postoji) sam
ili zarobio robjem.
Na Morači vodi bladnoj.

Hinko, reče mi, ta knjižica je, hrvatska ne?

Pritrdim.

Pri tem je Hinko pokimal z glavo, kakor oni pot, ko se je to godilo.

Za tem nadaljuje:

On, Hinko, kako bi se jaz rada učila hrvatskega jezika. Ali je lep ta jezik, kaj?

Takega prašanja jej nisem mogel od govoriti, ker sem vedel, da ne zna razen materinščine nobenega druzega slovanskega jezika. Znala je nekaj nemščine in tudi nekaj francoščine.........

Da je hrvatski jezik zares lep, gospodičina, tega Vam ne morem dokazati drugače nego praktično, to je, da ga čujete, kako lepo doni. Ali tukaj ni nobenega Hrvata, da bi govoril z njim. Mi Slovenci se pa moramo dobro vaditi, predno govorimo precizno hrvatski in to radi akcenta. Precizno, pravim, s tem pa ne trdim, da se Slovenec težko uči hrvaščine. Mi se je laglje naučimo, nego kateri si bodi jezik slovanski. Da Vam v kratkem povem: največa razlika mej hrvaščino in slovenščino je naglas ali akcent.

V slovenščini naglašujemo besede trohejski in jambijski, v hrvaščini pa le trohejski, redko kde je kaka izjema. Kdor hoče, da dobro govori hrvatski, treba da dobro naglašuje.

Po tej izjavi je bila Karolina precej zadovoljna, da se uči hrvaščine.

— Hinko, rekla je, saj boste tako dobri, da me boste malko podučevali v tem jeziku. Očeta bom prosila, da mi to dovoli.

Prav rad, gospodičina, le prosim Vas, da me s tem preveč ne privežete k poučevanju, kajti pomisliti morate, da imam sedaj počitnice, katerih sem potreben, kot riba vode.

— Samo par uric na teden, Hinko, saj boste tako uljudni, kaj ne da? (Tukaj je Hinko posnemal ženski glas in njegovo milo proseče spreminanje). Z očetom se pogodite, kako in kaj!

In precej popoludne istega dne me res pokliče svetlopisec k sebi in praša, ako sem zadovoljin to storiti.

Ostal sem pri svojej, da se nisem dal pregovoriti več nego par uric na teden.

Začnem misliti, kako bi začel poduk. Načrt sem naredil ta le:

Na podlagi slovenske slovnice jej povem nekoliko razlik in posebnosti v hrvatskej slovnici. Ob jednem začneva malo po malo čitati. V sintaksi pa uže tako ni velikih razlik.

Kot sredstvo sem sklenol rabiti jedino slovensko-hrvatsko slovnico z malim besednjakom. Pozneje začnemo čitati hrvatske pisatelje za ilirske dobe in to na prvem mestu pesni in djulabije Vrazove. Mislil sem, ilirski pisatelji so takorekoč most mej hrvaščino in slovenščino.

Načrt je bil narejen!
Sada hajde radit.
Druzega dne popoludne je bila prva ura čudne te instrukcije, kakor sem je sam imenoval s početka.

Dobro sem se pripravil za prvo lekcijo, da veliko bolje nego pozneje v četrtem tečaji pri poskusnih vajah. Za prvi dan sem odločil majhen prolog o hrvaščini sploh in potem da govorim paralelno o slovenskih in hrvatskih pismenkah.

Lekcija je dobro vspela. Moja učenka je pazila na vsak moj migljaj in glavne opazke tudi zabiležila. Oče njen me je poslušal ves čas in se je slednjič na samem meni jako pohvalno izrazil glede mojega predavanja.

Ti Jože bi se mi bil smijal, kajti govoril sem možki, neustrašeno in klasično, kakor kak doktor filosofije na universiteti. Večkrat sem se moral sam smeha vzdrževati, ko sem pomislil, kako važno in častno ulogo imam. Držal sem se, kakor da bi bil kak star klasik v hrvaščini, kakor da sem kakov »dubrovački pisac« petnajstega veka.

V predgovoru sem govoril o blago glasji hrvatskega jezika, o njegovej popolnosti in bogastvu. Težko, da me je Karolina umela, ali pazila je vendar na vsako besedo. Slednjič sem še omenil neizmerni zaklad hrvatskih narodnih pesen, osobito pa epičnih. Govoril sem tudi nekoliko o njihovem postanku, kolikor sem premogel se svojimi slabimi dušnimi močmi, kajti vedel sem, da se nežno žensko srce kaj rado nasladuje z romantiko, ki je v teh pesmih (seveda ne v vseh) zapletena mej verjetne in neverjetne heroične čine in prizore. Karolina me je poslušala z vso dušo, ko sem jej pripovedal vsebino pesni: »Kosovska djevojka«.

Tako sem podučeval z dobrim vspehom polnih pet tednov. Proučila sva v glavnem zapopadku vso hrvatsko slovnico.

Začneva z Vrazom.

Tudi tukaj je bil uspeh lep. Reči moram, da je Karolina tudi dobre glave in talenta posebno za jezike, kakor malo kdo. Krasne Vrazove pesmice je moja učenka razumela, kar skoraj brez vsega pojasnila. Nekatere se je, meni na ljubo, tudi na pamet naučila. Kedar sem rekel: Gospodičina, storite mi to dobroto in naučite se na pamet to ali to pesmico, gotovo se jo je naučila.

Začel sem govoriti ž njo hrvatski.

S početka je bilo malo težavno, a kmalu se je učenka tudi tega privadila, s tem, da je čitala po cele ure glasno pesmice Vrazove, koje sva bila uže obravnala.

Potem začneva z Djulabijami.

Ko sem jej raztolmačil pomen in postanek divnih teh pesmic ter jej tudi nekoliko povedal o ilirskej dobi, bila je Karolina vidno ganena. Dala mi je šopek, ki ga je imela na prsih, rekoč:

— Pamtite gospodine, kada ste mi tumačili Djulabije Vrazove. Ovom sgodom dajem Vam ovu kiticu cvječa.

Iznenađen te nepričakovane sreče sem bil skoraj v zadregi in nisem vedel, kaj bi rekel. Pred odhodom mi je ponudila belo svojo ročico, katero sem lahko stisnol.

Počitnice so se približevale koncu. Čutil sem, da se mi bo posloviti od nje... katero sem ljubil uže tedaj, ali zatajeval sem svoje čutstvo iz vse duše in čakal ugodne prilike. Spomnil sem se, da moram na pripravnici še pokladati izpit. Da ti rečem, dragi Jože, pripravljal se nisem prav nič. Zadnji teden sem pogledal zopet, kako treba, da se rešujejo quadratične jednačbe in kakor veš, da nisem bil nikoli matematicus, poskusil sem in — vse je bilo spuhtelo!

Začnem iskati zopet aritmetiko in kaj misliš, da sem jo mogel kmalu najti.

—Komaj sem se nekoliko naučil, da sem mehanično reševal quadratične jednačbe, ali kaj pravim mehanično, saj jih tko nisem nikoli znal drugače nego mehanično.

Ves zbegan sem prišel ta dan h Karolini. Prašala me je, kaj neki mi je, ali sem bolan ali kaj. Zelo je bila v strahu, ko me je videla tako zbeganega.

Čitala sva ta čas uže sonete.

Isti dan sva čitala oni sonet, o kojem sem ti uže prej kedaj pravil, da se mi najbolj dopada.

Sonet se končuje:

Prieko groblja nad' ti cvate cvietom,
Prieko groblja tebe ljubav čeka!

Čital sem jaz prvi ta sonet. In ko končam, opazim, da kapljejo Karolini solze iz lepih plavih oči.

Što Vam je Karolino? prašam. (Hinko je imel navado, da je strastno in pretirano z občutkom čital, kar je mislil, da je neizrečeno lepo). Karolina je začela govoriti slovenski, kar je značilo, da jej ni več do uka.....

— Ganole so me besede pesnikove, katere ste Vi tako čitali, kakor da so Vam zares namenjene.

Uže nekaj dni prej sem opažal, da ima še druge simpatije do mene ne le kot do svojega učitelja... Kedar so se najine oči srečale, vselej je zarudela.

Mislil sem si, ona me ljubi in jaz... Premagoval sem se kolikor sem mogel.

— Sada čitajte vi, gospodjice, rečem kakor bi se ne bilo nič zgodilo.

— Ne mogu, gospodine, do duše ne mogu!

— Molim Vas, gospodjice, pustite taj nesretni epitet, gospodine. Pri tej priliki sem jo prijel za belo ročico, ki se je tresla v mojej. Ko je čula moje besede, spremenila se je trenotku in pustila roko v mojej.

— Dakle ipak..... reče in mi pade na prsi ter le vedno ihti..... ganen tega prizora tudi jaz nisem mogel več zatajevati svoje ljubezni. Stisnem jo na prsi in rečem:

— Torej Ti me ljubiš, Karolina...?

— Oh, Hinko moj, iz vse duše, iz vse duše Te ljubim.

— Ali jaz Te ne morem osrečiti, Karolina!

In še bolj se mi je pritisnola na prsi in rekla:

— Oh, kdo me pač more osrečiti, čene Ti, dragi Hinko moj...

Molčal sem in mislil na bodočnost.

Ali mislil sem, mislil in nič nisem izmislil. Oči so mi bile vedno na njej, kojo sem podučeval.

Končavši, pogleda Hinko po solnci ali ovo je bilo uže zatonilo.

— Jutri hočem nadaljevati, reče, sedaj pa pijva v zdravje Karolinino!

— Živila! Živila!

Potom sva šla na sprehod v hladnem mraku. Vedno mi je bila pred očmi zadnja slika Hinkove pripovesti.

III.Uredi

Druzega jutra mi je pokazal Hinko svoje umetnosti v sadjarstvu in v kmetijstvu sploh. Pokazal mi je svojo drevesnico in cepiče.

Govorila sva o kmetijstvu sploh in koliko bi se moglo zboljšati. Pri tej priliki se jaz zopet spomnim mladostnih burk in šal ter rečem Hinku:

— Saj pravim, kako neredni in leni smo bili včasih pri tem predmetu. Mislili smo, da ga znamo uže precej, pa ni bilo tako. Ko smo pokladali zrelostni izpit pismeno iz kmetijstva, nagnol sem se k F. Zabegi, ki je sedel pred manoj v prvej klopi ter mu rekel, da je lahko tudi profesor čul:

— Jože, to smo uže znali, ko smo bili doma.

— »Kako pa, to je vse lehko«, in vendar ni bilo tako lehko.

Vidiš, Hinko, takrat nismo vedeli, da je ta predmet toliko važen za nas učitelje v priprostih slovenskih vasicah.

— Je kar je, kakor vsak drugi predmet, dostavi Hinko. Potem je stopil za nekoliko časa k svojemu ljubljenemu predmetu slikanju. Gledal sem, kako vestno mu teče roka. Gospodičino, katero je kopiral, predstavljal sem si Karolino v včerajšnej pripovesti.

Hinko je začel govoriti o tinkturah, o nasenčanji, o koloritu in drugih pogojih vsake slike, kar sem dokaj rad poslušal, posebno radi tega, ker mi je bilo do sedaj vse to le španska vas.

Popoludne sva bila zopet pod lipo. Hinko ukaže prinesti vina in cigar. Komaj sem čakal, da bi nadaljeval svojo pripovest. In res! Ko sva popila par čaš, začne:

Ljubezen nama je plamtela z vso silo, ali morala sva vse to vestno skrivati. Prej sem prihajal v hišo večkrat na dan; bil sem pri njih, tako rekoč, kuhan in pečen. Sedaj pa le ob določenih urah. Oče njen me je sicer prašal, zakaj sem tako redek gost pri njih, a jaz sem se izgovarjal s tem, da se imam mnogo učiti in se pripravljati za nauke.

To je bilo dobro.

Ali slovo! Moj Bog, kako težko sem jo ostavil. Ali drugače ni moglo biti in prošlo, što bilo, reče Hrvat.

Žalosten sem odšel od doma, posebno pa za to, ker me je težila skušnja. Pasja noga, da se nisem mogel lani bolje učiti, mislil sem večkrat, ali prepozno in kdo je vedel,......

Pridem k izpitu.

Bes te lopi, dobro je šlo. Nekaj sem ponavljal zadnje dni, pa to toliko bolj vestno. Samo neke znake sem bil pogrešil pri nalogi, drugače je bilo vse dobro.

Stopim v četrto leto.

V prvem pismu, ki mi ga je pisala Karolina, bil je tudi hrvatski odstavek:

Onaj nesretni sonet naučila sam na izust u vječnu uspomenu onoga dana..,...

Molim Te, da me savjetuješ, za koji hrvatski list neka se predplatim, ja mislim, da bi bilo najbolje, ako se za; »Vienac« a Ti drago moje....

Rad sem jej dovolil, da se naroči na ta list, osobito radi tega, ker je list ilustrovan in po jeziku baš najbolji list hrvatski.

Skoraj v vsakem pismu me je prašala po pomenu te ali one hrvatske ali pohrvatene besede. Večkrat sem se moral obrnoti do viših oseb radi takovih besed, osobito pa radi turcizmov.

Moja sestra Anka je posredovala mej nama. Tako je minolo šolsko leto, minola tudi matura ali zrelostni izpit in kaj naglo sem stal doma učitelj kot bi bil jedva iz lupine izlesel. Karolina me je pričakala veselim srcem. Precej sva začela nadaljevati hrvatske studije. Meni je bilo sedaj toliko laglje govoriti o hrvaščini, ker sem se bil za maturo iz tega jezika dobro pripravil in podkoval. Posebno o literaturi se je moje hrvatsko znanje znatno povečalo.

Seveda je bil sedaj posel lahek, ko je učenka uže znala precej hrvaščine. Učila se je vedno vstrajnim vspehom.

Oba bi bila rada skupaj srečna, a osoda nama ni bila mila, osoda je hotela drugače. Ona je zvedela po strani od svojega očeta, da je ne bi hotel dati učitelju tudi za nič ne. Vsled tega si tudi jaz nisem upal nikoli stopiti pred njega s takovo prošnjo.

Neizrečeno je bila žalostna, ko mi je izjavila to novico. Zjokala se je na mojih prsih, da jej je osoda tako nemila.....

Odslej sva se še bolj ljubila.

Naučila se je izborno hrvatski. Živa je ona rodoljubkinja. Rod svoj ljubi nad vse......

Mislim, da ti je znano, kako v odločno narodnem duhu so pisani skoraj vsi hrvatski listi, kako odločno narodno so pisane hrvatske knjige sploh.

Kdor se mnogo peča s hrvaščino, mora postati pravi rodoljub.

Tako je tudi s Karolino. Ona je bila sicer tudi prej na narodnej strani, ali sedaj ti je rodoljubkinja, da para nema......

Kakšen vpliv imajo hrvatske knjige na človeka, mislim, da si uže spoznal, dragi Jože, sam. Veš, da smo vsi, kar nas je oživela ista pripravnica, odločni narodnjaki, narodni radikalci.....

— In veš, kaka posebnost je se pri nas, sežem mu v besedo, posebnost je ta, da so se moji in tvoji sošolci uže vsi poženili, le midva se samotariva.

Ali kaj se če! ..... To sem govoril radi tega, ker sem opazil, da seza Hinko pregloboko v politiko, kder je bil, da pravo rečem, velik površnjak in vrh tega velik chauvinist, seveda le v besedah....

Da, še sama midva sva samca, reče Hinko in videlo se mu je, da neče povedati, kar misli...

Veš Hinko, mnogo, mnogo laglje je pomagati našemu narodu, če je človek sam, kakor pa oženjen. Da rečem po evangeliji: dvema gospodoma ne more nihče streči, namreč Bogu in mamonu, ali če to obrnem na nas, reči moram: ženi in narodu svojemu je težko streči. Vidiš, da pri tej priliki ne rečem, da ne more »nihče«, ampak le, težko. S tem ne mislim, da bi morali biti vsi rodoljubni učitelji neoženjeni. Strani sta dve: Če je soproga isto tako narodna kot njen drug, tedaj je dobro; če je pa soproga malomarna za narodnost, če ona neče o pomoči našemu narodu kar nič slišati, da raje govori kak ptuj jezik, recimo oni naših severnih sosedov, nego naš domači; tak zakon je zveza pravih dveh naravnih kontrastov, koja se ne moreta nikoli strinjati. — Hinko je poslušal moje besede vidnim priznavanjem.