| Izdano:
|
1903
|
| Viri:
|
Slovan, letnik 1, številka 8; dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Izdal dr. Alfre d Valenta
pl. Marchturn. V Ljubljani 1903. Založil Oton Fischer.
Prvo slovensko učno knjigo za babice je izdal že leta
1860 velezaslužni profesor porodoslovja Alojzij pl. Valenta.
Druga izdaja njegove knjige je izšla že leta 1886 in je bila
posvečena J. F. Semmelweissu, neustrašenemu zagovorniku
antiseptike, učenjaku, ki je prvi spoznal, da so obolenja
v otročji postelji nalezljiva in da se kaj lahko prenašajo od
jedne porodnice do druge in ki je vsled tega prepričevalno
naglašal potrebo najstrožje snažnosti pri vseh porodniških
opravilih. Setnmelvveissovo ime je označevalo smer druge
izdaje Valentove knjige: imela je namen, prepričati babice,
da se morajo pri vseh svojih opravilih strogo ravnati po
predpisih antiseptike, če hočejo uspešno izvrševati svoj poklic in se izogibati vseh nezgod. S to smerjo je bil zagotovljen uspeh knjige, a vkljub temu je postala neporabna
za učne namene. Kajti od onega časa do danes se je medicinično naziranje v marsičem izpremenilo, predvsem je aseptik a zmagonosno prehitela antiseptiko in jo je porinila v
ozadje. Ta okolnost je postala posebno važna za vse operativne vede, pred vsem pa za porodništvo. Aseptika je omogočila operacije in opravila, na katera prej nismo niti mislili
ali katerih se nismo upali lotiti; zagotovila pa je tudi uspeh
in tako je danes mogoče rešiti marsikatero življenje, katero
smo še predkratkim pod enakimi okolnostmi smatrali izgubljenim. Šele na podlagi aseptike se je razvila kot samostojna
veda ginekologija, katere delokrog se od dne do dne šip
in ki tako uspešno premaguje brezštevilno vrsto ženskih bolezni, katere so bile prej povsem zanemarjene, ker zdravnikom ni bilo mogoče, uspešno lotiti se jih. Na te velike
napredke v medicinski vedi, sosebno na znamenito važnost
aseptike se je ozirati moralo tudi ministrstvo, ki je 1. 1897.
izdalo nove, na podlagi aseptike izdelane službene predpise
za babice. Z ozirom na te okolnosti je bilo neobhodno potrebno, da se izda nova učna knjiga, ki bi odgovarjala obveznim službenim predpisom za babice in ki bi se ozirala na
imenovane izpremembe in napredke v medicinski vedi sploh
in v porodništvu posebej. Novoimenovani profesor porodoslovja Alfred pl. Valenta v Ljubljani se je lotil tega dela
takoj ob nastopu svoje službe. Saj je bila to takoreko njegova naloga, dolžnost vestnega, za svoj poklic vnetega učitelja. Predvsem s tega stališča nam je presojati novo knjigo.
A če se tudi ne oziramo na to, priznati moramo, da je Alfred
pl. Valenta svojo nalogo rešil kaj spretno. Njegova »učna
knjiga za babice" je pisana gladko in lahko razumljivo, težavna tvarina je uravnana povsem primerno duševnemu obzorju učenk. To je bil morda najtežji del izdajateljeve naloge, kajti učne knjige za babice so pisane po večini previsoko, pretežko razumljivo za učenke, od katerih se doslej
zahteva, žalibog, le najprimitivnejša šolska naobrazba. Radi
tega moremo le odobravati, da se je obseg knjige v primeri
s prejšnimi izdajami prikrajšal; knjiga je postala s tem mnogo
preglednejša, a obsega vendar vse, kar je babicam treba vedeti pri izvrševanju težavnega poklica. Naravnost odlikuje se
pa Valentova knjiga — tudi če jo primerjamo z najboljšimi učnimi knjigami za babice — po razvrstitvi tvarine. Združenje krvavitev v nosečnosti, med porodom in v otročji postelji v eno samo poglavje je bila posebno srečna misel,
kajti s tem je dobil ta tako važni in težavni predmet posebno jasnost. V strokovnem oziru odgovarja knjiga pripoznanim načelom moderne porodoslovne vede. Izmej razkuževalnih tvarin priporočajo se babicam vse pripoznane in važnejše, ki jih je lahko rabiti povsod in brez posebne nevarnosti. Želeli bi le, da bi se še bolj naglašalo in priporočalo
razkuževanje z vrelo vodo kot najizvrstnejše in najjednostavnejše. Mej berilom nahajamo mnogo lepih slik; posebno
podučne so one, ki kažejo podpiranje presredka, in ki so
fotografično posnete po življenju. Knjigi so dodani obvezni
službeni predpisi za babice. Tako bo knjiga brezdvomno izvrstno ustrezala svojemu namenu ne le kot učna knjiga,
temveč tudi kot ročna knjiga za babice, ki že izvršujejo svoj
poklic. — Povsem krivično bi bilo presojati knjigo s strogega
jezikovnega stališča. Spisati tako knjigo z jezikovno in strokovno dovršenostjo, obenem pa lahko razumljivo, s povsem
pravilno, lahko tekočo dikcijo, bilo bi delo, vredno, da se ga
lotijo najboljši naši jezikoslovci in zdravniki. Kako težavno
je, pisati v gladkem jeziku slovenske medicinske razprave,
ko nam primanjkuje priznane terminologije, priznanega izražanja, ve le oni, ki se je sam kdaj bavil s takim delom.
Slovnični pogreški, kar jih nahajamo v Valentovi knjigi,
gredo pa le na rovaš korektorju. Kar se tiče znanstvenih
terminov, so se uporabljali vsi, kar jili je najti v tozadevnih
virih. Nekatere bilo je seveda treba šele skovati. Naj navedemo le en izgled. Lepi izraz .posteljica" uporablja se
med ljudstvom za .Nachgeburt", tedaj za one dele, ki se
po porodu otroka še iztrebijo. Ljudstvo pa ne razločuje anatomično in ne ve, da obstoji posteljica iz treh delov, iz „placente" (Mutterkuchen), iz „jajčevih mren" (Eihaute) in iz popkovine" (Nabelschnur). Za zadnja dva dela imamo slovenske izraze, ne pa za latinsko besedo "placenta" (Mutterkuchen), za katero sicer nekateri tudi uporabljajo izraz .posteljica". V učni knjigi pa to nikakor ne gre, kajti prišlo bi
do hudih zmešnjav. Za .placento" je bilo tedaj treba .skovati" poseben izraz in kot tak se že v učnih knjigah iz leta
1860. in 1885., pri katerih so v jezikovnem oziru sodelovali
dr. Jan. Bleiweis, Fr. Malavaši in J. Cimperman, uporablja
.maternična potica". Posebno srečen izraz ni; potica pomenja
nekaj povitega, kar se pa o placenti ne more reči. Očividno
so se ozirali pri kovanju slovenskega izraza na nemško besedo .Mutterkuchen". Vendar uporabljajo babice in zdravniki
ta izraz že desetletja; reči moramo torej, da se je udomačil
in naravno je, da se je pridržal tudi v novi učni knjigi. Posteljica pomenja torej .Nachgeburt", maternična potica pa
.Mutterkuchen*. Vse te nejasnosti in negotovosti bodo pač
ponehale, kadar dobimo priznano medicinsko terminologijo.
— Naj bi se merodajni faktorji kmalu sešli, da prično
to delo! To priliko uporablja ocenjevatelj in izraža željo, da bi
že vendar enkrat prenehali povsem neutemeljeni predsodki
glede babištva, ki jih nahajamo pri nas celo v najboljših
krogih. Poklic babice je, če se ga prav razumeva in izvršuje,
ravno tako idealen, kakor zdravnikov. Babica prisostvuje materam v najtežjih in najresnejših urah življenja; od njene
spretnosti in vestnosti je odvisno življenje in zdravje matere
in otroka. Misliti bi morali, da uživa simpatije in zaupanje
občinstva, kadarr se posvečuje takemu poklicu. Po doslej veljavnih določbah se more posvetiti poklicu babice vsako dekle, vsaka žena, ki je dosegla približno starost 20 let in zna
brati, pisati ter nekoliko računati. Treba bi pa bilo zahtevati
nekoliko širše šolske izobrazbe. Sicer pa tudi tu velja rek, da človek s svojo individualnostjo poveličuje in ublažuje svoj
poklic, ali pa ga kvari.
Pisatelj teh vrstic pozna babico, hčerko umirovljenega
generalnega zdravnika avstrijske armade. Po smrti svojega
moža, češkega luteranskega pastorja, ki ji ni mogel zapustiti
nikacega premoženja, — da, nakopal ji je s svojo dolgotrajno
boleznijo celo dolgov - posvetila se je babištvu, da bi mogla
pošteno odgajati in preskrbeti troje otrok. Šolski tečaj za
babice je absolvirala najprej v Budapešti in potem še enkrat v Gradcu. Da bi se praktično kar najpopolnejše izvežbala, je ustanovil njen oče posebno društvo, ki je revnim porodnicam, katere bi bile sicer brez vsake pomoči, preskrbovalo babiško pomo pri porodu, postrežbo in hrano v otročji
postelji, perilo za novorojenca in druge take potrebščine.
Delujoča za to društvo, je spoznala vse strani svojega poklica. Cesto je bila po ve dni in noči sama pri kaki revni
porodnici in je morala opravljati vsa, tudi najnavadnejša opravila. Kmalu so jo jeli klicati v najboljše rodovine in danes
se zanjo trgajo zdravniki, ki imajo priporočati kako babico,
in dame iz najekskluzivnejših krogov. Akoravno po splošni
in duševni izomiki povsem dosega gospe, katerim ima streči,
akoravno občujejo te z njo v javnosti in v privatnih krogih
kakor z docela enakopravno damo, je ostala v svojem poklicu priprosta in naravna, slej kakor prej loti se vsakega
opravila in ne potrebuje nobene postrežnice. Vsak, kdor pride
v dotiko ž njo, jo občuduje in ji ostane hvaležen. Ta, gotovo
zanimivi slučaj smo navedli, zakaj? — Ker se tu kaže v današnjih resnih časih, v katerih se mora celo ženstvo boriti za
vsakdanji kruh, marsikateremu dekletu, marsikateri ženi pot
do poštenega, častnega poklica in primernega zaslužka. Gotovo bi bil za marsikatero tak posel boljši, zadovoljivejši,
kakor pa da na primer vse sili v učiteljski stan, v katerem
mora marsikdo pri pičli, nedostojni plači pogrešati najprimitivnejših potrebščin olikanega človeka. Treba je, da le jedna
klubuje neutemeljenim in nerazumljivim predsodkom in da
pogumno in z vnemo izvršuje svoj poklic —
njej in njenim
naslednicam bodo čast in hvalo vedele matere in s temi kmalu
vse občinstvo.
