UVOD (avtor spremne besede: Ilja Popit)

Gorenjec Matija Valjavec (1831-1897), po domače Kračmanov, se je uveljavil kot jezikoslovec ter v svojem času kot epski pesnik. Med zgodnjimi zapisovalci našega slovstvenega ljudskega izročila pa je naš največji pravljičar, vsaj tolikšen, kot je nemški Grimm. Vsi poznamo njegov zapis "Zlata ptica".

Valjavec je ljudske pripovedi zbiral v širokem loku od meje s Koroško, preko Gorenjske, Štajerske in Prekmurja do Medmurja in Varaždina. Zapisal je več kot tristo ljudskih pripovedk, ki vsebujejo tudi častitljive slovanske starine, saj govore o vilah, rojenicah, volčjem pastirju, o poosebljenem Soncu, Mesecu, Vetru, morda celo o Velesu... Leta 1857 je sklenil do tedaj zbrane pripovedi izdati v samozaložbi kot trilogijo pripovedk s Kranjske, Štajerske in Varaždina, prepičla naročila pa so obseg knjige, ki je izšla naslednje leto, okrnila.


Zato, da bi resnejše pripovedi ločil od navadnih pravljic, je tudi Valjavec zanje uporabljal izraz pripovedka, ki je poldrugo stoletje uspešno izrival grškoromansko soznačico: iztorija, storija ipd. Nekdanji slovanski izraz za resno pripovedno izročilo, "basen", ki ga je uporabljal v tem pomenu še Dalmatin, so namreč izobčili že v 16. stoletju. V naslovu te knjige pa smo uporabili izraz pravljica, ki ga zdaj priporočajo ugledni etnologi.


Pred več kot sto leti izgubljeno priložnost za pridobitev edinstvene trilogije ljudskih pripovedi, sem hotel nadomestiti z zbirko, ki je pred vami. Poiskal sem namreč tudi tiste zapise, ki jih je Valjavec zbral na ozemlju današnje Republike Slovenije in jih je bil objavil v različnih glasilih. Napisal sem še opombe in nekatere razlage, ter namesto zapisov v narečjih uporabil sodobno slovenščino. Tudi "Pastirja" sem postavil tja, kamor sodi, namreč uvodno in sklepno.


Prepričan sem, da boste prijatelji slovenske pravljične starine z užitkom prebrali ti dve tretjini tu ponujenega Valjavčevega opusa pripovedk.


Ilja Popit