Ubežnik (Ciril Drekonja)
| Tolminske narodne pravljice Ubežnik Ciril Drekonja |
| |||||||||||||||
UBEŽNIK
Živel je nekoč mladenič, ki je bil ubogega rodu. Njegov oče je imel revno hišo in majhno posestvo, da je komaj skromno preživljal sebe in družino. Zgodi se pa, da ujamejo mladeniča v vojake. Odvedejo ga daleč v tuje dežele, da bi tam odslužil vojake. Dolgo let služi mladenič, a naposled se ga polasti domotožje. Zaprosi za dopust, a mu ne uslišijo prošnje. Zato sklene, da ubeži skrivaj domov. Ponoči, ko vsi spijo, osedla svojega vranca in zapusti skrivoma mesto. Boji se, da bi ga ne zasledovali; zato jašfe po neobljudenih krajih, po pustih planjavah in skozi temne gozde. Dolgo je že na poti, ko dospe na visok hrib. Odtod se razgleda naokoli, da bi našel z očmi človeško bivališče. Globoko v dolini zagleda pri vodi mlin. Lakota ga tare, zato se spusti po hribu navzdol proti mlinu. Ko dospe do selišča, stopi s konja ter gre v hišo. Povpraša po ljudeh, a ne najde v njej drugega, ko mlado dekle. Vojak jo prosi, če bi ga sprejela ob noč in če bi mu dala jedi, da bi se okrepčal. Dekle mu odgovori: «Rada te vzamem ob noč, saj sem sama doma; oče in mati sta šla na ženitovanje daleč odtod. Tako me vsaj strah ne bo.»
— 58 —
Vojak pelje vranca v hlev ter ga nakrmi, nato se vrne v hišo, kjer mu mlinar jeva hči pripravi okrepčilo. Zvečer mu pripravi postelj v sobi, a vojak ji pravi: «Spal bom v hlevu pri konju. Vajen sem tako in jutri bi se rad zarana odpravil na pot.» Tako gre vojak v hlev in si postelje blizu konja, da bi bil brž pripravljen, če bi zasledovalci prišli za njim. 0 polnoči, ko je bilo vse tiho, pride k mlinu tolpa roparjev, petnajst po številu. Vderejo v hišo in kličejo ljudi pokoncu. Vsa prestrašena vstane mlinarjeva hči in jih vpraša, kaj hočejo in kaj želijo. Roparji posedejo okoli mize in ji ukažejo, naj jim pripravi dobro večerjo in naj jim prinese pijače. In še ji reko, naj jim izroči denar in dragocenosti. Dekle uboga, pripravlja jim jedila in jim nosi na mizo, pa vedno opazuje in gleda, kako bi se mogla izmuzniti iz hiše, da bi šla klicat vojaka na pomoč. Roparji se gostijo v izbi, a je ne puste izpred oči. Naposled jih le ukani in pravi, da gre po vino v klet. Hitro skoči iz hiše in gre naravnost v hlev; zbudi vojaka in mu pove, da so roparji v hiši in da zahtevajo od nje denar in dragocenosti ali pa življenje. Vojak vstane, se opravi in reče dekletu: «Vrni se v hišo in napajaj roparje in potem pridem jaz, da z njimi obračunam.» Dekle se vrne v hišo in stori, kakor ji je velel vojak. Roparji jedo in pijejo brezskrbno, misleč da ni nikogar v hiši. Vino jih prevzame, da so vsi pijani in da skoro ne vedo, kaj počenjajo. Takrat se nenadoma odpro vrata in vojak stopi v izbo z golo sabljo v rokah. Srdit plane na pijane roparje in jih poseka. Ko jih pokonča se ozre po hiši, da bi našel mlinarjevo hčer, a ne vidi je nikjer. Išlče po vseh prostorih in po vseh kotih; naposled jo po dolgem iskanju stakne v pepelnjaku. Pokliče jo, a dekle si skoraj ne upa iz skrivališča. Naposled jo vendar pregovori, da zleze iz pepelnjaka, in oba gresta pregledovat mrtva trupla. Štejeta jih in jih naštejeta štirinajst, petnajstega ni bilo. Med trupli .pa najdeta roko, od-
— 59 —
sekano v zapestju, ki ni bila nobenega izmed mrtvecev. Vojak spravi roko in jo vtakne v žep. Drugo jutro se vrneta mlinar in njegova žena z gostije. Vojak ju pokara, češ, da ni prav, ker pustita hčer samo doma. Mlinar pa je vojaku tako hvaležen, da mu ponudi svojo hčer za ženo. Ubežnik zmaje z glavo in pravi, da mora dalje na pot. Obljubi pa, da se vrne, če bo kdaj prost. Poslovi se od njih in pri odhodu mu podari dekle prstan ter pravi: «Na prstan za spomin! Če se kdaj vrnešl, pokaži mi ga in vedela bom, da sem ti dolžna veliko hvale.« Vojak vzame prstan, zajaše konja ter zdirja dalje po poti. Jase dan in noč in naposled prispe v domači kraj. Ko pride v rojstno vas, je skoraj ne spozna več. Lepe hiše se vrstijo ob cesti, kamenitih klancev ni več. Ustavi človeka in ga vpraša, kje je ta in ta hiša. Človek pa se zavzame in mu odgovori: «Kaj tja hočete iti! 0, tam so prebogati in preimenitni, da bi vas sprejeli.« Vojak pa vendar poskusi, gre proti domači hiši in se silno čudi. Kjer je stala nekdaj revna bajta, se dviga zdaj veliko, lepo poslopje. Stopi s konja in gre v hišo. V njej najde mater, ki ga pa ne pozna več, a tudi vojak se noče razkriti. Kot tujec pozdravi in prosi, da bi ga prenočili. Mati se obotavlja, a naposled se vda in sprejme vojaka ob noč. Postrežejo mu z jedjo in s pijačo in ga peljejo nato v sobo spat. Drugo jutro vstane In tee napravi, pa se mu čudno zdi, da ne vidi očeta nikjer. Vpraša toraj mater: «Kje je pa hišni gospodar?« Mati mu pove, da je nekaj bolan in da leži v postelji. Zdaj bi sin rad videl očeta, zato prosi, da bi ga peljali k njemu, češ, da ga morda ozdravi. Mati se spočetka brani, končno pa le pelje vojaka v sobo. Sin sede poleg očeta in tudi ta ga ne pozna več. Pogovarjata se o tem in onem in naposled vpraša vojak, kaj mu je. Po dolgem obotavljanju mu oče pove, da ga boli roka. Vojak mu še pravi, naj mu jo pokaže. Oče izvleče roko izpod odeje in sin vidi, da mu je v zapestju odsekana. Izvleče torej kos roke.
— 60 —
katero je bil vtaknil v mlinu v žep, in jo primeri k očetovi. Bila je ista. Sin se zdrzne in pobledi. Molče vstane in gre brez slovesa iz sobe. Hitro osedla konja in odjaše, ne da bi se dal spoznati in ne da bi pozdravil. Na poti premišlja, kaj mu je storiti. Domov se ne vrne nikdar več. Ako ga ujamejo kot ubežnika, bo hudo kaznovan. Pa misli, da je bolje, če se vrne sam v vojaško službo ter tam izpove, kaj ga je napotilo, da je ušel. Ko jaha tako po cesti, zagleda v daljavi jezdeca, ki drvi, proti njemu. Že misli, da je njegov zasledovalec, a ga vendar počaka. Jezdec se mu približa in vojak ga vpraša, kaj hoče. Mož na konju mu pripoveduje, da je kraljev služabnik in da so roparji ukradli kraljevo hčer, katero sedaj iščejo princi, generali in vojaki. «No,» pravi ubežnik, «jo pojdem pa še jaz iskat. Kar v družbi bodiva, morda jo le najde va.» Služabnik in vojak zavijeta s ceste na polje. Jašeta po planjavi in dospeta v gozd. Jašeta po gozdu med drevesi, dokler ne pade noč na zemljo. Takrat se ustavita in stopita s konjev. Posvetujeta se, kaj naj naredita, in vojak pravi: «Čakaj, splezam na visoko smreko. Od tam se bom razgledal naokoli in bom videl, če sveti kje v daljavi luč.» Res, spleza na visoko smreko in ko pride v vrh, se razgleda naokoli. Služabnik mu zakliče v višino: «Ali vidiš kaj?» Vojak odgovori: «V daljavi vidim svetlobo, najbrže je to ogenj.» «In na kateri strani je?» ga vpraša zopet služabnik. «Cakaj,» mu odgovori vojak, «vržem kapo v ono stran, da bova vedela kam jahati.» Vrže kapo v ono smer, nato spleza z drevesa. Ko se spusti na tla, zasedeta s služabnikom konja in odjahata dalje po gozdu. Po dolgem času dospeta na rob gozda in ugledata pred sabo trato in na trati ugledata krdelo roparjev, zbranih okoli velikega ognja. Med njimi ugledata tudi ugrabljeno kraljevo hčer. Oba planeta nenadoma nanje. Z golo sabljo si dela vojak pot med roparji in poseka vsa-
— 61 ^
kogar, ki mu pride pod mahljaj. Nato zgrabi kraljevo hčer, jo posadi k sebi na konja in zdrvi po gozdu. Brž se raznese novica, da je kraljeva hči rešena. Generali in princi prihite k vojaku in ga prosijo, naj jim izroči rešeno kraljično, a on jo ne da nikomur. Sam jo obdrži na konju in jase proti glavnemu mestu. Kralj pošlje hčeri lepo kočijo in tudi sam ji gre naproti, da jo sprejme. Ko pride kočija do vojaka, sede kraljeva hči vanjo ter se odpelje domov. Kralj objame rešitelja in ga povabi v svoj grad. Ker se je pa kralj pripeljal v kočiji, katera se je vrnila brez njega, mora hoditi zdaj peš poleg vojaka, ki sedi ponosno na konju. Dolga pot ga utrudi in večkrat poprosi vojaka, na bi mu za čas posodil konja. A ta mu vselej odgovori, da živali ne da iz rok. Tako potujeta proti glavnemu mestu. Blizu mesta poprosi vojak kralja, naj mu prime za trenutek konja, češ, da mora stopiti v stran za grm. Ko se vojak oddalji, skoči kralj hitro na konja in zdirja proti mestu; vojak pa se huduje od zadaj, ker mora hoditi peš. Ko pride do kraljevega gradu, stopi brž v hlev in zakliče: «Hej vranec!» Takoj se mu oglasi njegov konj iz kota. Nato gre v grad in tam ga sprejme kralj zelo slovesno; vojak se pa še vedno huduje, ker ga je kralj opeharil za pot. Po slovesnem sprejemu ga kralj vpraša, kaj želi za plačilo. Vojak zaprosi, naj bi mu odpustili pregrešek, katerega je zakrivil, ko je ubežal domov; prosi pa še, naj bi ga oprostili vojaške službe. Kralj usliši obe prošnji in povrhu mu da še obilo denarja. Zopet zajaše vojak svojega vranca in se napoti proti mlinu, kjer je nekoč prenočeval. Ko dospe tja, pokaže mlinarjevi hčeri prstan in ona ga brž spozna. Zmenijo se za poroko in kmalu nato sta obhajala vojak in mlinarjeva hči ženitovanje. Živela sta potem srečno in vojak ni šel nikdar več na svoj dom.