Uboštvo in bogastvo
| Uboštvo in bogastvo Josip Jurčič |
| |||||||||||||
Kje neki ima sreča svoj dom?
Kdo mi pove, kje našel jo bom?
Sreča prebiva v sredi srca,
v srcu poštenem ti je doma.
J. Virk
Navadno išče človek sreče tam, kjer je ni zmerom najti, namreč v bogastvu in posvetnem imetju. Da pa blago in srebro ne prinese sreče, temveč da jo večkrat podira in ugonobi še tam, kjer nevedoma in nepoznana kraljuje: to nam bode pokazala resnična dogodba, ki jo tu povemo.
Kozma Butek je bil vaški črednik. Imel je majhno bajto; lesena je bila res, pa vendar dobra zanj in za njegovo ženo Butelo. Ravno tako ju je varovala dežja in ravno tako sladko se je spalo čredniku, njegovi ženi in mlademu sinu Štefetu, kakor bi bili stanovali v veliki, zidani, z opeko kriti krčmarjevi hiši v bližnjem trgu. Imel je Butek razen hišice tudi majhno ograd, kjer mu je raslo zelje in kako žito; v malem hlevu sta stala samo dva roga pokonci, to je, ena krava. Pač, šest rog je imel v hlevu, zakaj dveh koz tudi ne smemo pozabiti. To pa je bilo vse Butkovo premoženje. Ker je bil pa črednik v vasi, kakor smo že dejali, dobival je tudi od soseske vsako leto neke mernike žita in sočivja, tako da je vsako zimo brez skrbi preživil. Čeravno ni imel zmerom najboljše jedi na mizi in v nedeljo ni bil opravljen tako kakor bogatini niti ni imel gotovine v skrinji zaprte, vendar mu je bilo dobro; saj posebne skrbi ni imel nobene, samo da je poleti vaško živino varoval, da ni v škodo zahajala.
Pa človek dostikrat ne ve, da je srečen; tako tudi Kozma Butek ni vedel. Dasitudi je bil vesel, dasitudi je pel in v rog trobil na paši, tako da so vsi vaški otroci skakali od veselja, želel si je vendarle včasih še kaj več. Sto potov in namenov si je naredil v mislih, kaj in kako bi se potlej nosil, ko bi denar imel.
»Blagor tistim, ki imajo denar,« rekel je dostikrat sam pri sebi med svojo čredo, »jaz bi ga znal obračati in rabiti! Vse drugače bi gospodaril ko drugi!«
Kozma Butek je tako mislil, ker ni vedel, da blago dela skrb in skrb jemlje spanec iz oči in mir iz srca. Ko bi pa kdo iz tega, kar smo o Butku rekli, posnel, da je na kak poseben način želel in hrepenel po bogastvu, ta ne bi nas razumel. Hoteli smo namreč samo reči, da je Butku včasi na paši taka misel prišla, ko je krave v kako zeleno dolino zagnal, sam pa, na dolgi rog naslonjen, gledal med goveda, kako so travo mulila.
»Lej, Kozma, ko bi bilo vse to tvoje, to bi bilo vendarle lepo!« Vendar to mu je na misel prišlo, ker ravno ni imel česa misliti, ker je bil brez dela. Kakor so pa te misli naglo prišle, tako so se izgubile in črednik Butek še pravzaprav sam ni vedel zanje.
Neko jutro — spomladi je bilo — kosil je Butek s svojo družino, namreč z ženo in sinom in pa s sestro Mreto, ki je bila, kakor so ljudje dejali, nekaj prismo¬jena in nora. Preden je čredo gnal na pašo, zaukazal je dela doma. Zeni je rekel, naj dela kaj okrog doma, sinek Stefe je moral kozi na pašo gnati ž njim vred, prismojeni sestri Mreti pa je velel, naj gre v hosto natiča nasekat za fižol.
»Kje ga bom dobila?« vraša prismojena Mreta.
»I kje!« odgovori Butek nevoljen. »V Kačjo dolino pojdi, če ne veš drugam.«
Mreta je vzela malo sekirico in je res štramala v hosto proti Kačji dolini. Ta kraj je bil pust, globok in okrog s skalovjem obdan. Med skalami so rastli po vsej dolini leščevi grmi, pa tudi kače so se grele med pečevjem. Kmetje so pripovedovali strahovite pravljice o zmajih in kačah, tako debelih kakor človek čez pas, in drugih grozovitostih, ki so bile morebiti v starodavnih časih v Kačji dolini. Zato so se bali ljudje tega kraja in nihče se ni upal med skalovjem v dolino. Kadar se je torej v tistem kraju komu hotelo reči, naj gre kam, kamor ni mogoče, reklo se je: pojdi v Kačjo dolino. Zato je tudi Butek tako rekel prismojeni sestri, ki je vprašala, kje bode v hosti natiča dobila.
Mreta pa je imela njegovo besedo za resnico in je šla res tjakaj. Koder se ni nihče upal hoditi, boje se kač in hudobe, šla je ženska na pol zmešane pameti. Od skale do skale se je spenjala, lezla od grma do grma, iskaje ravnih prekel za natič. Zašla je tako zmerom bolj globoko v skalnato dolino. Ko se je spodaj ogledovala okrog in videla mogočne pečine okoli in okoli in nad seboj, zdelo se ji je zmerom bolje pri srcu. Vesele se otroško svojega junaštva, pela je in lezla zmerom bolj na dno. Zdolaj je bilo ravno. Po strani so držale luknje pod skalovje na vse strani. Pred največjo je bil zid črnikav; dasiravno je dež spiral že leta in leta skalo, poznalo se je vendarle, da je opaljen. Nekdaj je tu torej nekdo kuril.
Ko Mreta stopi bliže, vidi pred luknjo v travi — kosti človeške, zložene še popolnoma, kakor je bil človek. Glava je ležala tam, hrbtišče, rebra, vse kosti; nekatere se niso videle iz stare trave. Tukaj je bil torej človek umrl, sam Bog vedi, koliko let je temu že. Vsaka ženska bi bila strahoma bežala od takega kraja, tembolj ker je bilo na samem, globoko v dolini, daleč od ljudi, le krokarji so krokali visoko nad njo. Ni se pa ustrašila nora Mreta. Kostem mrličevim se je grozno nasmejala — ne vemo zakaj — in je šla v jamo. In kaj tukaj najde?
Na steni je viselo marsikaj: puška zarjavela in starega dela, ostanki meha, ki je pa bil že na pol segnit; na tleh je bila ugnojena slama kakor za posteljo, kotliček, sekira. In brskaje po tleh, je Mreta marsikaj pribrskala, čemur se je glasno nasmejala, potem pa v svoj prtiček dejala. Kakor otroci vrgla je zdaj to, zdaj to proč in kaj drugega pobrala. Pa kaj se tam v kotu sveti? Mreta gre gledat, pobere, odkrije in — o joj! — tukaj se sveti, blešči kakor sonce opoldne. Same okrogle reči, cel kupček! Brž vrže vse iz prta in si tega nabere; ven¬dar bilo je težko, hotela je s prgiščem grabiti, pa bilo je kmalu zadosti. Popustivši sekiro, natič in vse v jami, plezala je zopet od skale na skalo kvišku.
Prišedši domov, je nesla svojo lepo svetlo reč v prtiču naravnost v hlev. Ko je prišla iz hleva, imela je prste umazane; zakopala je bila nekaj v gnoj. Pri večerji vpraša črednik Kozma Butek svojo noro sestro: »Kako, Mreta, ali si prinesla natičev, kakor sem ti velel?«
»Nisem ne!« odgovori ona.
»Zakaj pa ne?«
Mreta pa se je jela grozno smejati in smejati. Butek je bil vajen takega odgovora. »Oni teden bo polna luna,« mislil je, »ubogi revi se menda zato še bolj meša v glavi.« Zato je tudi ni dalje popraševal.
Ko je pa drugi dan šel navsezgodaj v hlev, da bi kravo izpustil in kozi in potem gnal zopet na pašo, zagledal je strme na črnem gnoju tu nekaj svetlega, tam nekaj svetlega. Pobere eno in — o joj! — kako ga je pretreslo: bil je lep, rumen, zlat, čist cekin, kakršnega še nikoli ni imel, o katerem je samo po drugih vedel, da je na svetu. Mislil je zaprva, da se mu le sanja. Mel si je torej oči, debele je je gledal, stiskal cekin, potipal kravo, ki je vesela vzdigovala ušesa in gledala ga: tako se je prepričal, da vendar ne spi, da vidi res gole in zlate cekine na tleh. Jame jih pobirati.
Mreta je bila namreč našla samih cekinov v jami — Bog ve, kako so bili tja prišli — zakopala jih je v gnoj, dasi menda ni vedela v svoji brezumnosti, kako veljavo ima to med svetom; koze pa so jih bile izrile čez noč iz gnoja in Butek si je zdaj glavo ubijal, od kod so prišli. Naj prvo je mislil, da v njegovem hlevu denar cvete; pa mu je zopet na misel prišlo, da hočejo stare babe vedeti, da denar cvete samo na sveti večer. Zdaj je bilo pa spomladi. »To ni torej nič,« rekel je, »sam Bog mi jih je dal.«
Tako misle je tekel brž ženo klicat in sina in noro sestro Mreto; vsi so morali v hlev. Butela je odpirala oči in usta in ni vedela, ali bi iz kože skočila od veselja, da je tako bogata, ali bi Boga hvalila. Sinek Stefe se je spenjal na prste in gledal svetle reči, ki jih je oče imel v kučmi. Mreta pa se je jela vsemu temu smejati, ploskati z rokami, pripogibati se do kolen od smeha. In ko je hotela spregovoriti, zopet ji je ušel smeh, da se je vsa tresla.
»To sem jaz prinesla!« rekla je nora naposled, ko se že ni mogla več smejati.
»Kje si pa dobila?« vprašata Butek in Butela ob¬enem.
»Se za tako vem, še!« odgovori Mreta.
Ali ni bilo kar tako spraviti iz nje, kadar bi bil kdo hotel. »Tam, kjer se natič seka,« reče ona. Kje pa je tisti tam, tega ni hotela povedati precej, le smejala se je. Vendar vedela sta mož in žena, kako se pride Mreti do živega. Obetaje ji zlepo reči, ki so jo najbolj veselile, izvlekla sta iz nje, da je denar v Kačji dolini.
Da tisti dan Kozma ni hotel gnati črede na pašo in da so bili za tega voljo kmetje nanj hudi, to se ve samo ob sebi. Ali kaj je maral Butek zdaj za čredo in za sosede kmete, bogat je bil že zdaj in Bog ve, kako šele bode; še zmenil se ni za jezo in hudobo in za žuganje, kako ga bodo odstavili, da ne bo več črednik. Sosedu je celo naravnost rekel: »Prijatelj, vprašaj me popred, vprašaj, ali bom hotel še črednik ostati. Ne bo nič!« Da se vaščanje niso mogli načuditi, od kod je prišlo toliko prevzetnosti v Butka in njegovo ženo čez noč, tega nam menda ni treba praviti.
Namesto roga in biča zadene tisti dan Butek vrečo na ramo, pokliče ženo in noro Mreto in pred večerom so spet prišli vsi iz Kačje doline in Butek je težko prinesel. On, žena in Mreta so vedeli kaj, sosedom je bilo pa vse skrivnost in čudo. Teden pozneje se je v bližnjem trgu prodajala lastnija krčmarjeva. Bila je to najlepša hiša v okolici, visoka, z opeko krita; dejali so, da je cenjena na več tisoč goldinarjev. Prejšnji njen gospodar, debeli krčmar Svetin, je slabo gospodaril in zdaj je bilo prišlo tako daleč, da so mu jo očitno po dražbi prodajali. To je bila novica za bogatine.
Tudi župan iz Butkove vasi se je napravi j al na očitno dražbo. Zapregel je konja, oblekel pražnjo obleko, nekoliko gotovine dejal v žep in je ravno hotel po konju udariti, ko pride dozdanji črednik Kozma Butek k njemu in mu reče: »Hoj županji oče, ali se smem z vami peljati, jaz pojdem tudi na dražbo.«
»Ho, ho! Kaj boš ti Svetinovo domačijo kupoval?« reče debeli oče župan in zaničljivo pogleda Butka v njegovi zamazani kamižoli, ki je bila na komolcih celo zakrpana. »Ali premoreš za tri poliče vina?«
»Imam!« odgovori Butek in od jeze, da ga župan tako zameta, vgrizne se v jezik.
»Le prisedi na voz. Kadar boš veliko domačijo kupil, bodeš pa plačal tri poliče.«
»Ne maram še štiri,« dostavi Butek moško, ko je voz zdrdral po cesti. Zupan ni vedel, ali je čredniku pameti zmanjkalo ali kaj, da se tako nosi in da gre celo bogatega in dragega selišča kupovat. Kako je pa šele strmel in ves zbrani svet ž njim, ko je Butek pri dražbi res precej od kraja jel obetati. Rdečenosi vinščaki, kupčevalci in drugi pričujoči, katerim se je na rej enem trebuhu poznalo, da dela ne po¬znajo po skušnji, da pa imajo petice v mošnji, vsi so ga debelo gledali, ko je primikal po dvajset goldinarjev in več.
»Pet tisoč goldinarjev in petdeset, kdo da več?« vpil je klicar birič za uradnim gospodom.
»Še petdeset!« rekel je Butek v svoji zakrpani ozki in kratki kamižoli.
To se je pa okroglemu možičku, ki je bil pred Butkom zadnji obljubil, vendar preveč zdelo. Pastir — in bo domačije kupoval!
»I Kozma,« tako je dejal, »kaj se vtičeš? Kje imaš pet tisoč? Se prosenega zrna ne. Spravi se, nagajal ne boš, v tej reči ni šal. Vrzi kak denar na mizo.« Rekši, pokaže sam mož velik velik bankovec.
»Ta mož ima pravico kupovati,« reče gospod za stolom, »vlogo je položil!« Vsi so se čudili temu. Še bolj pa, ko je Butek, dasi na videz zabit, kakor ne bi znal pet šteti, izvlekel iz svojega žepa pod pazduho rejeno mošnjo in jo vrgel na mizo z besedo: »Kaj bodo vaše cunje, to je denar!«
»Kje si jih dobil?« vpraša ustrašen bogati mož, drugi pa se spenjajo gledat stari denar v čistem zlatu.
»Kaj ti mar! Tebi jih nisem ukradel, ki jih nisi nikoli imel; tisto zaplato imaš, ki si jo naposodo dobil, to je pa moje,« odgovori Butek. Nazadnje se ni upal nihče pregnati ga, torej je ostala domačija Butku. Plačal je polovico precej, drugo je obljubil za drugi dan. To se ve, da so bile tega naglega bogastva precej štiri fare polne. Eni so dejali, okradel ali oropal je koga, drugi pa so rekli, hudobcu se je zapisal, ta mu je prinesel. Tudi gosposka je poprašala Kozma Butka, od kod ima toliko zlatnine. Bute je sicer od kraja hud bil, tudi gosposki se je branil povedati.
»Če sem jih ukradel,« tako je dejal, »gospoda, povejte mi komu, in povrnem jih; če sem jih na cesti našel, dokazi te mi, in naj pride ponje, čigar so; če so pa na drugo pošteno pot prišli denarji meni v roko, kaj to vam mar, gospodje bradati! Jaz dam cesarju davek, kaj hočete še več!« Tako je rekel za prvega Butek. Ko so ga pa podrezali pod nos, pokazavši mu pisane zakone, sprevidel je tudi Butek, da je bolje tako, kakor hočejo, in je vse povedal, kako je dobil. Še dandanašnji ga tožijo eni, da je nekoliko utajil in vdal se za manj. Toda mi tega ne vemo in nočemo Butka goljufije obdolževati; toliko vemo, da se ni moglo zvedeti, čigav je bil kdaj denar, da je nekoliko Butek moral dati gosposkam, večji del pa sam imel in užival. Svojo raztrgano kočo je podaril nekemu osebenjku, sam pa se je s svojo družino preselil v novo kupljeno veliko hišo v trg. Jel je krčmariti, vino na debelo skupovati in zopet prodajati, ljudem posojevati na žito, ki bode šele zraslo, vole po rejah dajati in kupčevati kakor vsi bogatini po kmetih.
Preden je leto minilo, bil je ves drug mož. Nihče ne bi bil v njem spoznal nekdanjega črednika Kozma Butka. Ker mu ni bilo treba si v potu kruha služiti na soncu in mu ni bilo treba piti božje čiste vode, bil se je na širokost znamenito obredih Kakor je bil popred ponižen in pohleven, tako je bil zdaj prešeren in prevze¬ten. Zakaj pa ne bi bil, saj je bil bogat! Kakor je bil popred povsod zadnji, kakor se je najrajši ljudem skri¬val, tako je zdaj povsod on prvo zinil; kjer je bila družba večja, tam je bil najrajši, zakaj bil je bogat. Popred ni govoril nikoli sam o sebi, ni bil svojeglaven in trmast, ampak je pritrdil in pritegnil vsakemu sosedu, kakor je govoril in kakor je vedel, da bode drugim povšeči. Ali zdaj je bil bogat, torej je najrajši govoril o svojem bogastvu, kaj je že kupil, kaj še namerja kupiti, koliko ima denarja na ljudeh in druge enake reči. Neznano se mu je ustreglo, ako ga je kdo hvalil in blagral; nič ga pa ni tolikanj ujezilo ko to, ako bi ga bil kdo spomnil, da je bil bore črednik, ki dostikrat ni imel veliko več gotovega v žepu kakor za sol in za tobak.
Ravno tako se je spremenila tudi njegova žena. Zakaj bi se pa tudi ne bila, saj ni bila več črednikovka, ampak najbogatejša gospodinja daleč okoli. Lahko ji je bilo kupovati si raše, kakršnih si je le poželela.
Edina Mreta je ostala poprejšnja stara Mreta — nora reva. Samo ona se ni prevzela, bila je prismojena kakor popred. Nič ji ni bilo treba kakor vsakdanjega kruha, in tega je imela.
Vse je bilo Kozmu Butku pogodu, samo eno ne. Ni znal namreč ne brati ne pisati kakor drugi kmetje ne. To ga je pa jezilo, da se ni mogel tudi v tej reči povzdigniti nad druge. Sosebno bi bil pa nekaj dal, ko bi bil še gospodo razumel, ki so vpričo njega pri vinu namesto poštenega domačega tuj jezik govorili, namreč nemški. Butek tudi ni vedel, da je tisti jezik najlepši in za nas najboljši, kakor smo ga govorili naprvo, ko smo govoriti začeli, in da moramo svoj domači jezik ljubiti in v čislih imeti bolj ko vse druge.
Vendar v starosti se ni hotel učiti ne brati ne tujega jezika, katerega govore dostikrat gospoda v naših krajih, sramovaje se krotkega domačega; hotel je pa, da bi se mu sin Štefe izučil in nosil suknjo nekdaj kakor gospodje uradniki iz kanclije. Zato napreže neki dan konja in pelje sina v Ljubljano v šolo. — Ali že znan pregovor je, da se učenec ne uči rad, ako mu gre vse po volji in po želji. Butkovemu Štefetu je bilo dobro. Oče mu je dajal denarja, kolikor je hotel, mati je ljubemu Stefku skrivaj tudi še precej dodala, tako da ga ni bilo hujšega pijančka v beli Ljubljani od Štefeta Butka, ko je malo odrastel. Imel je lepo krdelce dobrih pajdašev, ki so mu iz srca radi pomagali zapravljati denar po krčmah in drugih luknjah; zmerom več in več mu je bilo treba. Nevednega očeta Butka, starega Kozma, je znal prevaliti in izsesal je iz njega veliko denarja. Nazadnje pa še ni bilo zadosti in je delal dolgove, katere je moral oče potlej povračati. To je bilo čez dolgo let prva žerjavica za Butka. Tožili so mu ljudje sinka zmerom bolj in bolj, da je poreden. To ga je peklo neznano; vsi tolarji, vse blago mu ni moglo prave tolažbe dati.
Bil je Stefe njegov edini sin, on sam se je bil postaral. Vse bogastvo, ki ga je bil pridobil in pridobival dan na dan, bilo je njemu namenjeno.
Štefan Butek učenec pa se je bil neko noč napil in v pijanosti pobil skoraj do smrti nekega drugega mladeniča. Ni mu bilo torej več ostati v svoji dozdanji tovarišiji, kajti spodili bi ga bili; zato se zapiše sam v vojake. Katerih hudobij še do zdaj ni znal, teh se je izučil med novimi tovariši. Oče ga je pustil pri vojakih eno leto, češ naj bo, naj se bode izučil, da bode vedel, kaj je svet.
Ali ko bi ga bil kdo vprašal, je li srečen v svojem bogastvu, ne vemo, če bi bil pritrdil. Cele noči ni spal. Razposajeni sin mu je spanec jemal. Nanj je mislil in skrbelo ga je, kaj bo še iz njega. »Ali bi bil moj sin tak, ko bi bil jaz ostal črednik?«
To vprašanje se mu je vedno vrivalo. Gotovo bi ne bil. Stari mož si je lase pulil in Boga prosil. Kaj mu je bilo zdaj do premoženja! Sina je rad imel bolj ko vse kakor vsak dober oče; sina mu mrtvi denar ni mogel nadomeščevati, ne v kamniti jami ga ni mogel najti drugega dobrega, ne pri kupčiji ga ni mogel pribarantati. Molil je Butek, da bi se sin spremenil.
Tudi v kupčiji mu ni šlo že vse po volji kakor popred nekaj let. Ko se je peljal na Hrvaško vina skupovat in je imel veliko denarja pri sebi, prisede mu v nekem klancu rokovnjač na voz, prime ga pri prvi priliki za vrat, nastavi mu oster nož na prsi in hoče imeti denar. Kaj je hotel stari Kozma Butek drugega? Mošnjo je dal potepinu in ta je šel ž njo po božjem svetu, nikdar je ni več Butek videl. Prazen se je moral vrniti domov. To je bila velika rana v njegovo premoženje, ali še je bil premožen.
Ker sam ni znal brati, tudi pisem ni poznal. Izgubilo se mu je več dolžnih pisem in, ko je hotel dolžnike terjati za denar in jim ni imel kaj zapisanega in zagotovljenega dolga pokazati, tajili so mu, da mu niso ničesar dolžni; eni so celo po krivem prisegali in Butek ni nič dobil. To ga je peklo bolj ko prejšnje njegovo siromaštvo, ko je lepo žvižgal in pel sredi črede. Drugih nesreč je bilo zmerom zadosti. Lep konj, ki je veljal grozno veliko denarja, zlomil si je nogo in Butek je bil obenj. Kupil je veliko sto panjev čebel in mislil pri njih pridobiti veliko; ali ravno tisto leto je bila suša, ajda slaba in čebele so mu pomrle in njegov denar je šel v gnoj.
Pa vse to še Butka ni pobilo, saj se mu je od druge strani nekaj drugega obetalo, kar je še najbolj želel. Sin Stefe mu je bil namreč pisal dolgo in lepo pisano in zloženo pismo od vojakov. Obetal je notri vse gore in vode, poboljšanje, pošteno življenje, pokorščino in vse čednosti, nazadnje pa tožil kakor izgubljeni sin, kako se mu med vojaki slabo godi, in lepo prosil svojega ljubega očeta, naj ga odkupi od vojaščine in vzame na dom, zakaj ves drugačen človek bode.
Oče je rad verjel vse. Od veselja se je skoraj jokal in Boga hvalil. Brž napreže in gre v mesto odkupit sina. Preden je bilo pet tednov, Stefe je bil že doma in je hodil tako, kakor bi bilo vse njegovo.
Minilo je pol leta. Stefe je bil spodobno največ doma, on ni ne pijančeval, ni igral, ni tovarišije iskal. Oče se je neznano veselil in mislil: »Lejte, saj je vendar ves drugačen, dober gospodar bode iz njega.« Stari se je bil že naveličal ubijati se; torej si vzame nekaj, kar je imel v denarjih, drugo pa prepusti sinu.
Sin se oženi in prevzame veliko gospodarstvo. Za prvega je dobro kazalo. Stefe je bil povsod, kjer je treba gospodarja, prijel tudi sam za kako delo in vse preskrbel. Ali spriden učenec in doslužen vojak je malokdaj priden kmet, pravi pregovor. Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne! Pokazalo se je vse to kmalu na Stefetu. Jel je popivati doma in po semnjih in kamor je prišel. Vozili so ga od krčme do krčme, on pa je plačeval, kolikor je kdo izpiti mogel. Tisti zmerom žejni možje so ga kmalu izvohali in kakor muh jih je bilo polno okrog njega, da so mu pomagali piti, razsajati in zapravljati.
Zastonj je jokala mlada žena Stefetova in prosila ga, naj bode zopet kakor popred pameten in naj ne pijančuje. Včasi ji je obljubil, ali drugi dan se je skazalo, da mu ni bilo resnica, kar je z jezikom obetal. Včasi pa je celo grdo in surovo ravnal s svojo dobro ženico, ki ga je prav učila in opominjevala.
Gospodarstvo je šlo naglo rakovo pot. Ne da bi bil on imel denar na dolgeh, hodili so še dolžniki njega terjat. Zmeraj globokeje se je zakopal v dolgove. Kam se po takem gospodarstvu pride, to je vsakemu znano. Imelo bi biti prodano pohištvo in vse.
Zdaj mu je pomagal stari oče ter je založil zadnje, kar je imel, da bi rešil domačijo, ki jo je nekdaj kupil. Stari mož ni mogel videti, da bi bilo prišlo v tuje roke, kar je on toliko let obdeloval. To se ve, da so zdaj vzeli gospodarstvo mlademu iz rok, ki je pil naprej na upanje, in dali v roko ženi. Ali ta je imela moža, dasi je ni bil vreden, prerada; dala mu je ali bolje: dala si je vzeti zdaj toliko, zdaj toliko.
Kozma Butek je javkal in tarnal za lepim premoženjem, še bolj pa za sinom. »Kaj sem si na boljšem? Zdaj zopet nimam skoraj ničesar kakor razposajenega sina, ki mi sramoto dela po svetu,« tako je govoril stari.
Prišel je Stefe nekega večera pijan domov. Kadil je tobak. V hišo si ni upal, pozno je že bilo, žene ni mogel poslušati, ki ga je oštevala, torej gre v hlev, kjer je bila živina in se uleže v slamo z gorečo pipo in zaspi kakor hlod. Zbudi ga ogenj, ki ga je pekel po vsem životu, in strahoma vidi, da je slama okoli njega vsa v ognju. Naglo plane iz hleva, vpije na pomagaje, ali nihče ga ni slišal; glas je bil slab, ohripel od pijančevanja. Hoče leteti po dvoru k veži, pa pijan, kakor je bil, telebne v lužo, kjer se je gnojnica stekala. Preden se izvleče iz nje, bila je že vsa streha v ognju. Skedenj se je držal hleva, torej je bil v ognju, preden so prišli ljudje vkup. Ali kaj so opravile slabe človeške roke brez priprave! Vnela se je hiša, pogorelo je vse. Lepa nekdanja Butkova domačija je bila drugo jutro kup razkopanega, osmojenega podrtja. Smilila se je ljudem mlada žena, nekaterim se je smilil stari Kozma Butek, nikomur pa mladi. Dolžniki pa so že od nekdaj neusmiljeni ljudje. Terjali so zdaj, ko so videli, da bi morda kaj izgubili, bolj kakor vselej. Nihče ni mogel, ni hotel založiti. Stari Butek je bil že popred do zadnjega dal, zdaj je bil sam revež gol. Domačijo so prodali. Kar je ostalo, nekaj malega, dali so zapisati malemu Štefanovemu sinu za kdanjo pičlo doto.
Kozma Butek tega ni mogel preživeti. Lahko se namreč pozabi revščina, bogatija se ne more pozabiti, ako človek oboža. »O, Kozmek, Kozmek,« tako je Butek na smrtni postelji vzdihoval, »o, ko bi ti nikdar ne bil našel denarja, ko bi bil ti črednik ostal, nekaterega grenkega dne ne bi.bil dočakal, vesel bi bil umrl, tvoj sin bi bil pošten in vesel črednik, nikar izgubljena reva na svetu kakor zdaj. Kje je denar! O, ni mi prinesel sreče; popred sem bil srečen, ko sem bil mlad, ko sem bil z malim zadovoljen.« Tako je Butek govoril in umrl. Kmalu za njim je šla tudi Štefetova žena.
Štefe Butek pa se klati še dandanašnji po svetu, raztrgan, bos, lačen in shujšan kakor bognasvaruj, kakor berač »povsod poznan, nikjer doma«. Če ga kdo vidi in se domisli njegovega nekdaj bogatega očeta, mora reči: »Denar ga je nesrečnega storil. Res bi bilo bolje, da bi bil oče ostal črednik.«
S prstom kažejo za njim, nihče mu noče nič dati, ker vedo, da si je sam nakopal uboštvo na glavo, da je nekdaj svila visela od njega, kjer so zdaj stare cunje razobešene. On pa skuša vso to sramoto v žganju utopiti, kadar do njega pride.
Bogastvo človeka ne stori vselej srečnega, marveč ga velikrat pogrezne v največjo nesrečo.