Uboštvo in bogastvo (Slovenske večernice)
| Uboštvo in bogastvo. Pripovedka iz domačega življenja. Josip Jurčič |
Avtor se je podpisal s psevdonimom J. J. Zavojšček.
| |||||||||||||
Kje neki ima sreča svoj dom?
Kdo mi pové, kje našel jo bom?
Sreča prebiva v sredi sercá,
v sercu poštenem ti je domá.
J. Virk
Návadno išče človek sreče tam, kjer je ni zmerom najti, namreč v bogastvu in posvetnem imetji. Da pa blagó in srebro ne prinese sreče, temveč da jo večkrat podira in ugonobi še tam, kjer nevedoma in nepoznana kraljuje: to nam bode pokazala resnična dogodba, ki jo tù povemo.
Kozma Butek je bil vaški črednik. Imel je majheno bajto; lesena je bila res, pa vendar dobra za-nj in za njegovo ženo Butelo. Ravno tako ju je varovala dežja, in ravno tako sladko se je spalo čredniku, njegovi ženi in mlademu sinu Štefetu, kakor bi bili stanovali v veliki, zidani, z opeko kriti kerčmarjevi hiši v bližnjem tergu. Imel je Butek razun hišice tudi malo ograd, kjer mu je raslo zelje in kako žito; v malem hlevu sta stala samo dva roga po koncu, to je, ena krava. Pač, šest rôg je imel v hlevu, zakaj dveh koz tudi ne smemo pozabiti. To pa je bilo vse Butkovo premoženje. Ker je bil pa črednik v vasi, kakor smo že djali, dobival je tudi od soseske vsako leto neke mernike žita in sočivja, tako da se je on vsako zimo brez skerbi preživil. Čeravno ni imel zmerom najboljše jedí na mizi in v nedeljo ni bil opravljen tako kakor bogatini, niti ni imel gotovine v skrinji zaperte, vendar mu je bilo dobro; saj posebne skerbí ni imel nobene, samo da je po letu vaško živino varoval, da ni v škodo zahajala.
Pa človek dostikrat ne vé, da je srečen; tako tudi Kozma Butek ni vedel. Da-si tudi je bil vesel, da-si tudi je pel in v rog trobil na paši, tako da so vsi vaški otroci skakali od veselja, želel si je vendar-le včasih še kaj več. Sto potov in namenov si je naredil v mislih, kaj in kakó bi se potlej nosil, ko bi denar imel. „Blagor tistim, ki imajo denar,“ rekel je dostikrat sam pri sebi med svojo čredo, „jaz bi ga znal obračati in rabiti! Vse drugače bi gospodaril ko drugi!“
Kozma Butek je tako mislil, ker ni vedel, da blagó dela skerb, in skerb jemlje spanec iz oči in mir iz serca. Ko bi pa kdo iz tega, kar smo o Butku rekli, posnel, da je na kak poseben način želel in hrepenel po bogastvu, ta ne bi nas razumel. Hteli smo namreč samo reči, da je Butku včasi na paši taka misel prišla, ko je krave v kako zeleno dolino zagnal, sam pa, na dolgi rog naslonjen, gledal med goveda, kako so travo mulila. „Lej, Kozma, ko bi bilo vse to tvoje, to bi bilo vendar le lepo!“ Vendar to mu je na misel prišlo, ker ravno ni imel česa misliti, ker je bil brez dela. Kakor so pa te misli naglo prišle, tako so se izgubile in črednik Butek še prav za prav sam ni vedel za nje.
Neko jutro — s pomladi je bilo — kosil je Butek s svojo družino, namreč z ženo in sinom, in pa s sestro Mreto, ki je bila, kakor so ljudjé dejali, nekaj prismojena in nora. Predno je čredo gnal na pašo, zaukazal je dela domá. Ženi je rekel, naj dela kaj okrog doma, sinek Štefe je moral kozi na pašo gnati ž njim vred, prismojeni sestri Mreti pa je velel, naj gre v hosto natiča nasekat za fižol.
„Kje ga bom dobila?“ praša prismojena Mreta.
„I kje!“ — odgovori Butek nevoljen. „V Kačjo dolino pojdi, če ne veš drugam.“
Mreta je vzela malo sekirico in je res štramala v hosto proti Kačji dolini.
Ta kraj je bil pust, globok in okrog s skalovjem obdan. Med skalami so rastli po vsej dolini leščevi germi, pa tudi kače so se grele med pečevjem. Kmetje so pripovedovali strahovite pravljice od zmajev in kač, tako debelih, kakor človek čez pas, in druzih grozovitostih, ki so bile morebiti v starodavnih časih v Kačji dolini. Zató so se bali ljudjé tega kraja in nihče se ni upal med skalovjem v dolino. Kedar se je torej v tistem kraju komu hotelo reči, naj gre kam, kamor ni mogoče, reklo se je: pojdi v Kačjo dolino. Zató je tudi Butek tako rekel prismojeni sestri, ki je vprašala, kje bode v hosti natiča dobila.
Mreta pa je imela njegovo besedo za resnico in je šla res tjakaj. Koder se ni nihče upal hoditi, bojé se kač in hudobe, šla je ženska na pol zmešane pameti. Od skale do skale se je spenjala, lezla od germa do germa, iskaje ravnih prekel za natič. Zašla je tako zmerom bolj globoko v skalnato dolino. Ko se je spodej ogledovala okrog in vidila mogočne pečine okoli in okoli in nad seboj, zdelo se jej je zmerom bolj dobro pri sercu. Veselé se otroško svojega junaštva, pela je in lezla zmirom bolj na dno. Zdolej je bilo ravno. Po strani so deržale luknje pod skalovje na vse strani. Pred največo je bil zid černikav. Da-si ravno je dež spiral že leta in leta skalo, poznalo se je vendar-le, da je opaljen. Nekdaj je tu torej nekdo kuril.
Ko Mreta stopi bliže, vidi pred luknjo v travi — kostí človeške, zložene še popolnoma, kakor je bil človek. Glava je ležala tam, herbtišče, rebra, vse kostí; nektere se niso vidile iz stare trave. Tukaj je bil torej človek umerl, sam Bog vedi, koliko let je temu že. Vsaka ženska bi bila strahoma bežala od tacega kraja, tembolj ker je bilo na samem, globoko v dolini, daleč od ljudí, le krokarji so krokali visoko nad njo. Ni se pa ustrašila nora Mreta. Kostém mrličevim se je grozno nasmejala — ne vemo zakaj, — in je šla v jamo.
In kaj tukaj najde?
Na steni je viselo marsikaj; puška zarujavela in starega dela, ostanki enega meha, ki je pa bil že na pol segnjit; na tleh je bila vgnojena slama, kakor za posteljo, kotliček, sekira, in berskaje po tleh, je Mreta marsikaj priberskala, čemur se je glasno nasmejala, potem pa v svoj pertiček djala. Kakor otroci, vergla je zdaj to, zdaj to proč in kaj druzega pobrala. Pa kaj se tam v kotu sveti? Mreta gre gledat, pobere, odkrije in — o joj! — tukaj se sveti, blišči, kakor sonce o poldne. Same okrogle reči, cel kupček! Berž verže vse iz perta in si tega nabere; vendar bilo je težko, htela je s pergiščem grabiti, pa bilo je kmalo zadosti. Popustivši sekiro, natič in vse v jami, plezala je zopet od skale na skalo kviško.
Prišedši domù, je nesla svojo lepo svitlo reč v pertiču naravnost v hlev. Ko je prišla iz hleva, imela je perste umazane; zakopala je bila nekaj v gnoj.
Pri večerji vpraša črednik Kozma Butek svojo noro sestro: „Kako, Mreta, ali si prinesla natičev, kakor sem ti velel?“
„Nisem ne!“ odgovorí ona.
„Zakaj pa ne?“
Mreta pa se je jela grozno smejati in smejati. Butek je bil vajen tacega odgovora. „Un teden bo polna luna,“ mislil je, „ubogi revi se menda zató še bolj meša v glavi.“ Zató je tudi ni dalje popraševal.
Ko je pa drugi dan šel na vse zgodaj v hlev, da bi kravo izpustil in kózi, in potem gnal zopet na pašo, zagledal je stermé na černem gnoju tù nekaj svitlega, tam nekaj svitlega. Pobere eno in — o joj! kako ga je pretreslo: bil je lep, rumen, zlat, čist cekin, kakoršnega še nikoli ni imel, o kterem je samo po druzih vedel, da je na svetu. Mislil je za perva, da se mu le senjá. Mel si je torej očí, debeleje je gledal, stiskal cekin, potipal kravo, ki je vesela vzdigovala ušesa in gledala ga: tako se je prepričal, da vendar ne spí, da vidi res gole in zlate cekine na tleh. Jame je pobirati.
Mreta je bila namreč našla samih cekinov v jami — Bog vé, kako so bili tje prišli — zakopala jih je v gnoj, da-si menda ni vedela v svoji brezumnosti, kako veljavo ima to med svetom; koze pa so je bile izrile čez noč iz gnoja in Butek si je zdaj glavo ubijal, od kod so prišli. Najpervo je mislil, da v njegovem hlevu denar cvete; pa mu je zopet na misel prišlo, da hočejo stare babe vedeti, da denar cvete samo na sveti večer. Zdaj je bilo pa pomladi, to ni torej nič, rekel je, sam Bog mi jih je dal.
Tako mislé je tekel berž ženo klicat in sina in noro sestro Mreto; vsi so morali v hlev. Butela je odpirala očí in usta, in ni vedela, ali bi iz kože skočila od veselja, da je tako bogata, ali bi Boga hvalila. Sinek Štefe se je spenjal na perste in gledal svitle rečí, ki jih je oče imel v kučmi. Mreta pa se je jela vsemu temu smejati, ploskati z rokami, pripogibati se do kolen od smeha. In ko je hotela spregovoriti, zopet jej je ušel smeh, da se je vsa tresla.
„To sem jaz prinesla!“ rekla je nora naposled, ko se že ni mogla več smejati.
„Kje si pa dobila?“ vprašata Butek in Butela ob enem.
„Še za tako vem, še!“ odgovorí Mreta.
Ali ni bilo kar tako spraviti iž nje, kedar bi bil kdo hotel.
„Tam, kjer se natič seka!“ reče ona. Kje pa je tisti tam, tega ni htela povedati precej, le smejala se je. Vendar vedela sta mož in žena, kako se pride Mreti do živega. Obetaje jej z lepo rečí, ki so jo najbolj veselile, izvlekla sta iž nje, da je denar v Kačji dolini.
Da tisti dan Kozma ni hotel gnati črede na pašo, in da so bili za tega voljo kmetje na-nj hudí, to se vé samo ob sebi. Ali kaj je maral Butek zdaj za čredo in za sosede kmete, bogat je bil že zdaj in Bog vé, kako še le bode; še zmenil se ni za jezo in hudobo in za žuganje, kako ga bodo odstavili, da ne bo več črednik. Sosedu je celó naravnost rekel: „Prijatel! prašaj me popred, prašaj, ali bom hotel še črednik ostati. Ne bo nič!“ Da se vaščanje niso mogli načuditi, od kod je prišlo toliko prevzetnosti v Butka in njegovo ženo čez noč, tega nam menda ni treba praviti.
Namesto roga in biča zadene tisti dan Butek vrečo na ramo, pokliče ženo in noro Mreto in pred večerom so spet prišli vsi iz Kačje doline, in Butek je težko prinesel. On, žena in Mreta so vedeli kaj, sosedom je bilo pa vse skrivnost in čudo.
Teden pozneje se je v bližnjem tergu prodajala lastnija kerčmarjeva. Bila je to najlepša hiša v okolici, visoka, z opeko krita; djali so, da je cenjena več tisoč goldinarjev. Prejšnji njen gospodar, debeli kerčmar Svetin, je slabo gospodaril in zdaj je bilo prišlo tako daleč, da so mu jo očitno po dražbi prodajali. To je bila novica za bogatine.
Tudi župan iz Butkove vasi se je napravljal na očitno dražbo. Zapregel je konja, oblekel pražnjo obleko, nekoliko gotovine djal v žep in je ravno hotel po konju udariti, ko pride dozdanji črednik Kozma Butek k njemu in mu reče: „Hoj, županji oče! ali se smem z vami peljati, jaz pojdem tudi na dražbo.“
„Ho! ho! kaj boš ti Svetinovo domačijo kupoval?“ — reče debeli oče župan in zaničljivo pogleda Butka v njegovi zamazani kamižoli, ki je bila na komolcih celó zakerpana. „Ali premoreš za tri poliče vina?“
„Imam!“ odgovori Butek in od jeze, da ga župan tako zameta, vgrizne se v jezik.
„Le prisedi na voz. Kedar boš véliko domačijo kupil, bodeš pa plačal tri poliče.“
„Ne maram še štiri,“ dostavi Butek moško, ko je voz zderdral po cesti. Zupan ni vedel, ali je čredniku pameti zmanjkalo ali kaj, da se tako nosi in da gre celó bogatega in dragega selišča kupovat.
Kako je pa še le stermel in ves zbrani svet ž njim, ko je Butek pri dražbi res precej od kraja jel obetati. Rdečenosi vinščeki, kupčevavci in drugi pričujoči, kterim se je na rejenem trebuhu poznalo, da dela ne poznajo po skušnji, da pa imajo petice v mošnji, vsi so ga debelo gledali, ko je primikal po dvajset goldinarjev in več.
„Pet tisoč goldinarjev in petdeset, kdo dá več!“ vpil je klicar berič za uradnim gospodom.
„Še petdeset!“ — rekel je Butek v svoji zakerpani ozki in kratki kamižoli.
To se je pa okroglemu možičku, ki je bil pred Butkom zadnji obljubil, vendar preveč zdelo. Pastir — in bo domačije kupoval! „I Kozma — tako je djal — kaj se vtičeš? Kje imaš pet tisoč? Še prosenega zerna ne. Spravi se, nagajal ne boš, v tej reči ni šal. Verzi kak denar na mizo.“ Rekši pokaže sam mož velik velik bankovec.
„Ta mož ima pravico kupovati — reče gospod za stolom — ulogo je položil!“ Vsi so se čudili temu. Še bolj pa, ko je Butek, da-si na videz zabit, kakor ne bi znal pet šteti, izvlekel iz svojega žepa pod pazho rejeno mošnjo in jo vergel na mizo z besedo: „Kaj bodo vaše cunje, to je denar!“
„Kje si jih dobil?“ praša ustrašen bogati mož, drugi pa se spenjajo gledat stari denar v čistem zlatu.
„Kaj ti mar; tebi jih nisem ukradel, ki jih nisi nikoli imel; tisto zaplato imaš, ki si jo na posodo dobil, to je pa moje,“ — odgovorí Butek. Na zadnje se ni upal nihče pregnati ga, torej je ostala domačija Butku. Plačal je polovico precej, drugo je obljubil na drugi dan.
To se vé, da so bile tega naglega bogastva precej štiri fare polne. Eni so djali, okradel ali oropal je koga, drugi pa so rekli, hudobcu se je zapisal, ta mu je prinesel.
Tudi gosposka je poprašala Kozma Butka, od kod ima toliko zlatnine. Butè je sicer od kraja hud bil, tudi gosposki se je branil povedati. „Če sem jih ukradel — tako je djal — gospoda, povejti mi komú, in povernem je; če sem jih na cesti našel, dokažite mi, in naj pride po nje, čegar so; če so pa na drugo pošteno pot prišli denarji meni v roko, kaj to vam mar, gospodje bradati! Jaz dam cesarju davek, kaj hočete še več!“ Tako je rekel za pervega Butek. Ko so ga pa podrezali pod nos, pokazavši mu pisane zakone, sprevidil je tudi Butek, da je bolje tako, kakor hočejo, in je vse povedal, kako je dobil. Še dan danešnji ga tožijo eni, da je nekoliko utajil in udal se za manj; toda mi tega ne vemo in nočemo Butka goljufije obdolževati; toliko vemo, da se ni moglo izvedeti, čegav je bil kedaj denar, da je nekoliko Butek moral dati gosposkam, veči del pa sam imel in vžival.
Svojo raztergano kočo je podaril nekemu osebenjku, sam pa se je s svojo družino preselil v novo kupljeno veliko hišo v terg. Jel je kerčmariti, vino na debelo skupovati in zopet prodajati, ljudém posojevati na žito, ki bode še le zrastlo, vole po rejah dajati in kupčevati, kakor vsi bogatini po kmetih.
Preden je leto minilo, bil je ves drug mož. Nihče ne bi bil v njem spoznal nekdanjega črednika Kozma Butka. Ker mu ni bilo treba si v potu kruha služiti na solncu, in mu ni bilo treba piti božje čiste vode, bil se je na širokost znamenito obredil. Kakor je bil popred ponižen in pohleven, tako je bil zdaj prešeren in prevzeten. Zakaj pa ne bi bil, saj je bil bogat! Kakor je bil popred povsod zadnji, kakor se je najrajši ljudém skrival, tako je zdaj povsod on pervo zinil; kjer je bila družba veča, tam je bil najrajši, zakaj bil je bogat. Popred ni govoril nikoli sam o sebi, ni bil svojeglaven in termast, ampak je priterdil in pritegnil vsacemu sosedu, kakor je govoril in kakor je vedel, da bode drugim po všeči. Ali zdaj je bil bogat, torej je najrajši govoril o svojem bogastvu, kaj je že kupil, kaj še namerja kupiti, koliko ima denarja na ljudéh, in druge enake rečí. Neznano se mu je ustreglo, ako ga je kdo hvalil in blagral; nič ga pa ni tolikanj ujezilo, ko to, ako bi ga bil kdo spomnil, da je bil bore črednik, ki dostikrat ni imel veliko več gotovega v žepu, kakor za sol in za tobak.
Ravno tako se je spremenila tudi njegova žena. Zakaj bi se pa tudi ne bila, saj ni bila več črednikovka, ampak najbogatejša gospodinja daleč okoli. Lahko jej je bilo kupovati si raše, kakoršnih si je le poželela.
Edina Mreta je ostala poprejšnja stara Mreta — nora reva. Samó ona se ni prevzela, bila je prismojena kakor popred. Nič jej ni bilo treba kakor vsakdanjega kruha, in tega je imela.
Vse je bilo Kozmu Butku po godu, samo eno ne. Ni znal namreč ne brati ne pisati, kakor drugi kmetje ne. To ga je pa jezilo, da se ni mogel tudi v tej reči povzdigniti nad druge. Sosebno bi bil pa nekaj dal, ko bi bil še gospodo razumel, ki so v pričo njega pri vinu, namesto poštenega domačega, tuj jezik govorili, namreč nemški. Butek tudi ni vedel, da je tisti jezik najlepši in za nas najboljši, kakor smo ga govorili na pervo, ko smo govoriti začeli, in da moramo svoj domači jezik ljubiti in v čislih imeti bolj ko vse druge.
Vendar v starosti se ni hotel učiti ne brati ne tujega jezika, kterega govoré dostikrat gospoda v naših krajih, sramovaje se krotkega domačega; hotel je pa, da bi se mu sin Štefe izučil in nosil suknjo nekdaj, kakor gospodje uradniki iz kancelije. Zató napreže neki dan konja in pelje sina v Ljubljano v šolo. — Ali že znan prigovor je, da se učenec ne uči rad, ako mu gré vse po volji in po želji. Butkovemu Štefetu je bilo dobro. Oče mu je dajal denarja, kolikor je hotel, mati je ljubemu Štefku skrivaj tudi še precej dodala, tako da ga ni bilo hujšega pijančka v beli Ljubljani od Štefeta Butka, ko je malo odrastel. Imel je lepo kerdelce dobrih pajdašev, ki so mu iz serca radi pomagali zapravljati denar po kerčmah in drugih luknjah; zmerom več in več mu je bilo treba. Nevednega očeta Butka starega Kozma, je znal prevariti in izsesal je iz njega veliko denarja. Na zadnje pa še ni bilo zadosti in je delal dolgove, ktere je moral potlej oče povračati. To je bilo čez dolgo let perva žarjavica za Butka. Tožili so mu ljudjé sinka zmerom bolj in bolj, da je poreden, to ga je peklo neznano; vsi tolarji, vse blago mu ni moglo prave tolažbe dati.
Bil je Štefe njegov edini sin, on sam se je bil postaral; vse bogastvo, ki ga je bil pridobil in pridobival dan na dan, bilo je njemu namenjeno.
Štefan Butek učenec pa se je bil neko noč napil in v pijanosti pobil skoraj do smerti nekega drugega mladenča. Ni mu bilo torej več ostati v svoji dozdanji tovarišiji, kajti izpodili bi ga bili, zató se zapiše sam v vojake. Kterih hudobij še dozdaj ni znal, teh se je izučil med novimi tovarši. Oče ga je pustil pri vojacih eno leto, češ, naj bo, naj se bode izučil, da bode vedel, kaj je svet.
Ali ko bi ga bil kdo vprašal, je-li srečen v svojem bogastvu, ne vemo, če bi bil priterdil. Cele noči ni spal. Razposajeni sin mu je spanec jemal. Na-nj je mislil in skerbelo ga je, kaj bo še iz njega. „Ali bi bil moj sin tak, ko bi bil jaz ostal črednik?“ To prašanje se mu je vedno vrivalo. Gotovo bi ne bil. Stari mož si je lasé pulil in Boga prosil. Kaj mu je bilo zdaj do premoženja! Sina je rad imel bolj ko vse kakor vsak dobri oče; sina mu mertvi denar ni mogel nadomeščevati, ne v kameniti jami ga ni mogel najti druzega dobrega, ne pri kupčiji ga ni mogel pribarantati. Molil je Butek, da bi se sin spremenil.
Tudi v kupčiji mu ni šlo že vse po volji, kakor popred nekaj let. Ko se je peljal na Hrovaško vina skupovat in je imel veliko denarja pri sebi, prisede mu v nekem klancu rokovnjač na voz, prime ga pri pervi priliki za vrat, nastavi mu oster nož na persi in hoče imeti denar. Kaj je hotel stari Kozma Butek druzega? Mošnjo je dal potepinu, in ta je šel ž njo po božjem svetu, nikdar je ni več Butek vidil. Prazen se je moral verniti domú. To je bila velika rana v njegovo premoženje, ali še je bil premožen.
Ker sam ni znal brati, tudi pisem ni poznal. Izgubilo se mu je več dolžnih pisem in, ko je hotel dolžnike tirjati za denar in jim ni imel kaj zapisanega in zagotovljenega dolga pokazati, tajili so mu, da mu niso ničesa dolžni, eni so celó po krivem prisegali, in Butek ni nič dobil. To ga je peklo bolj ko prejšnje njegovo siromaštvo, ko je lepo žvižgal in pel sredi črede.
Druzih nesreč je bilo zmerom zadosti. Lep konj, ki je veljal grozno veliko denarja, zlomil si je nogo in Butek je bil ob-enj. Kupil je veliko sto panjev čebel in mislil pri njih pridobiti veliko; ali ravno tisto leto je bila suša, ajda slaba in bučele so mu pomerle in njegov denar je šel v gnoj.
Pa vse to še Butka ni pobilo, saj se mu je od druge straní nekaj druzega obetalo, kar je še najbolj želel. Sin Štefe mu je bil namreč pisal dolgo in lepo pisano in zloženo pismo iz vojakov. Obetal je notri vse gore in vode, poboljšanje, pošteno življenje, pokorščino in vse čednosti, nazadnje pa tožil, kakor izgubljeni sin, kako se mu med vojaci slabo godí, in lepo lepo prosil svojega ljubega očeta, naj ga odkupi od vojaščine in vzame na dom, zakaj vès drugačen človek bode.
Oče je rad verjel vse. Veselja se je skoraj jokal in Boga hvalil. Berž napreže in gre v mesto odkupit sina. Predno je bilo pet tednov, Štefe je bil že domá in je hodil tako, kakor bi bilo vse njegovo.
Minilo je pol leta. Štefe je bil spodobno največ domá, on ni ne pijančeval, ni igral, ni tovarišije iskal. Oče se je neznano veselil in mislil: lejte saj je vendar vès drugačen, dober gospodar bode iz njega. Stari se je bil že naveličal ubijati se; torej si vzame nekaj, kar je imel v denarjih, drugo pa prepustí sinu.
Sin se oženi in prevzame véliko gospodarstvo. Za pervega je dobro kazalo. Štefe je bil povsodi, kjer je treba gospodarja, prijel tudi sam za kako delo in vse preskerbel. Ali spriden učenec in doslužen vojak je malo kedaj priden kmet, pravi pregovor. Pijanec se spreoberne, ko se v jamo zverne! Pokazalo se je vse to kmalu na Štefetu. Jel je popivati domá in po semnjih in kamor je prišel. Vozili so ga od kerčme do kerčme, on pa je plačeval, kolikor je kdo izpiti mogel. Tisti zmerom žejni možjé so ga kmalu izvohali in kakor muh jih je bilo polno okrog njega, da so mu pomagali piti, razsajati in zapravljati.
Zastonj je jokala mlada žena Štefetova in prosila ga, naj bode zopet kakor popred, pameten in naj ne pijančuje. Včasi jej je obljubil, ali drugi dan se je skazalo, da mu ni bilo resnica, kar je z jezikom obetal. Včasi pa je celó gerdo in sirovo ravnal s svojo dobro ženico, ki ga je prav učila in opominjevala.
Gospodarstvo je šlo naglo rakovo pot. Ne da bi bil on imel denar na dolgéh, hodili so še dolžniki njega térjat. Zmeraj globokeje se je zakopal v dolgove. Kam se po takem gospodarstvu pride, to je vsacemu znano. Imelo bi biti prodano pohištvo in vse.
Zdaj mu je pomagal stari oče, ter je založil zadnje, kar je imel, da bi rešil domačijo, ki jo je nekdaj kupil. Stari mož ni mogel viditi, da bi bilo prišlo v tuje roke, kar je on toliko let obdeloval. To se vé, da so zdaj vzeli gospodarstvo mlademu iz rok, ki je pil naprej na upanje, in dali v roko ženi. Ali ta je imela moža, da-si je ni bil vreden, prerada, dala mu je, ali bolje dala si je vzeti, zdaj toliko, zdaj toliko.
Kozma Butek je javkal in tarnal za lepim premoženjem, še bolj pa za sinom. „Kaj sem si na boljem? Zdaj zopet nimam skoraj ničesar kakor razposajenega sina, ki mi sramoto dela po svetu,“ — tako je govoril stari.
Prišel je Štefe nekega večera pijan domú. Kadil je tobak. V hišo si ni upal, pozno je že bilo, žene ni mogel poslušati, ki ga je oštevala; torej gre v hlev, kjer je bila živina in se vleže v slamo z gorečo pipo in zaspí kakor hlod. Zbudi ga ogenj, ki ga je pekel po vsem životu, in strahoma vidi, da je slama okoli njega vsa v ognji. Naglo plane s hleva, vpije na pomagaje, ali nihče ga ni slišal, glas je bil slab, ohripel od pijančevanja. Hoče leteti po dvoru k veži, pa pijan kakor je bil, telebne v lužo, kjer se je gnojnica stekala. Preden se izvleče iž nje, bila je že vsa streha v ognji; skedenj se je deržal hleva, torej je bil v ognji, preden so prišli ljudjé vkup. Ali kaj so opravile slabe človeške roke brez priprave!
Vnela se je hiša, pogorelo je vse.
Lepa nekdanja Butkova domačija je bila drugo jutro kup razkopanega, osmojenega podertja.
Smilila se je ljudém mlada žena, nekterim se je smilil stari Kozma Butek, nikomur pa mladi.
Dolžniki pa so že od nekdaj neusmiljeni ljudjé. Tirjali so zdaj, ko so vidili, da bi morda kaj izgubili, bolj kakor vselej. Nihče ni mogel, ni hotel založiti. Stari Butek je bil že popred do zadnjega dal, zdaj je bil sam revež gol. Domačijo so prodali. Kar je ostalo, nekaj malega, dali so zapisati malemu Štefanovemu sinu za kedanjo pičlo doto.
Kozma Butek tega ni mogel preživeti. Lahko se namreč pozabi revščina, bogatija se ne more pozabiti, ako človek oboža. „O, Kozmek, Kozmek — tako je Butek na smertni postelji vzdihoval — o, ko bi ti nikdar ne bil našel denarja, ko bi bil ti črednik ostal, nekterega grenkega dné ne bi bil dočakal, vesel bi bil umerl, tvoj sin bi bil pošten in vesel črednik, nikar izgubljena reva na svetu kakor zdaj. Kje je denar! O, ni mi prinesel sreče; popred sem bil srečen, ko sem bil mlad, ko sem bil z malim zadovoljen.“ Tako je Butek govoril in umerl. Kmalu za njim je šla tudi Štefetova žena.
Štefe Butek pa se klati še dan današnji po svetu, raztergan, bos, lačen in shujšan kakor bognasvaruj, kakor berač „povsod poznan, nikjer domá“. Če ga kdo vidi in se domisli njegovega nekdaj bogatega očeta, mora reči: „Denar ga je nesrečnega storil. Res bi bilo bolje, da bi bil oče ostal črednik.“
S perstom kažejo za njim, nihče mu noče nič dati, ker vedó, da si je sam nakopal uboštvo na glavo, da je nekdaj svila visela od njega, kjer so zdaj stare cunje razobešene. On pa skuša vso to sramoto v žganji utopiti, kedar do njega pride.
* * *
Bogastvo človeka ne stori vselej srečnega, marveč ga velikrat pogrezne v največjo nesrečo.