Ubožen premožen
| ← Zlato tele | Ubožen premožen Val. Orožnovi spisi Valentin Orožen |
Kdo hoče šnupati? → |
Objavljeno tudi v Drobtinicah 1851.
| |||||||||
Lansko spomlad pride k Jevšinskemu graščaku na Slovenskem nek mladi in vrlo jaki možun miloščine prosit. Graščak ga gori in doli gleda in upraša: "Ali se nič ne sramujete beračiti, ker vendar tako lepo istino (kapital) posedujete?" Prošnik žlahnega gospoda debelo pogleda in počne zagotavljati in prisegati se, da razun cap in cunj na sebi ni peneza ne glešta.
"Že vidim, velí graščak, da me ukaniti želite. Znate, mož, kos kruha vam dam in čašo vina! potem pa, ako vam jo ljubo, nacepite mi seženj drv, in dobro vas bodem plačal. Ako mi to storite, vam potem pokažem istino, katera je vaša, in vi še menda za njo ne veste, in zagotovim vas, da v prihodno od samih obrestij lehko živite, brez miloščine in nadležnega potovanja."
Čudne se zdijo beraču te besede; nada skoraj posesti istino lepo, daja mu veselo srce. Urno popade drvenico (sekiro) in srčno se dela poprime. Blaga misel, da sedaj morda zadnje težko delo opravlja, in da mu bode obljubljena istina skoraj v žepu, deli novo moč od lenobe gnjilim kostem. Delo gre dobro od rok, in hitreje, kakor pri navajenem drvarju, je seženj drv nasekanih.
Po storjenem delu se brani ptujec plačila, ter samo to prosi, naj žlahni gospod mu pové, kde da je istina njegova. – "Kar sem obljubil, veli graščak, hočem izpolniti; nate tukaj za opravljeno delo dve srebrni dvajsetici; mislim, da ni premalo. Vojak ima na dan po 5, po 6 krajcarjev in pol hleba, pa zadovoljno živi; bodete toraj vendar tudi vi s 40 krajcari lehko živeli." – ""Res da lehko živim, ali kde pa je za vsaki dan delo?"" – "Oj dela zadosti, kdor ga le hoče. Glejte, tlake sedaj ni več! Namesti tlačanov moram jaz dan na dan po dvajset delavcev najeti, in vsi živijo od dela in svojega zaslužka, ali nobenemu še dosedaj ni bilo potreba, razcapanemu hoditi, lope odpirati in kruha prositi."
""Ali nikarte žlahni gospod, veli prošnik, me tako dolgo pekliti; povejte za božjo voljo mi rajši, kde je istina moja?"" "Nate tukaj le je! reče graščak primši možuna za roke; tote zdrave močne roke le so vaša lepa istina."
"Ž njimi ste vi danes dve dvajsetici (40 kr.) zaslužili, in ob času košnje, žetve in mlatve vam bodo še veče obresti prinašale. Glejte! ako vam one vsaki delavnik dve dvajsetici zaslužijo, znese to v enem letu, ako nedelje in praznike odvzamemo, dobrih 295 delavnih dni, to jo 590 dvajsetic, ali pa 118 goldinarjev. Glejte, to jo najmanje, kar si lehko v enem letu s svojimi rokami zaslužite."
"Tisoč goldinarjev mora biti istine, da nese petdeset goldinarjev obrestij."
"Vaše roke vam pa, kakor sem rekel, prav lehko prislužijo vsako leto 118 goldinarjev, one so toraj toliko vredne kakor 2360 gold. istine, ali po 5 odstotkov vloženega kapitala."
"Spoznate zdaj, kde da je vaša istina? Vaše zdrave krepke roke so tista istina, za katero dosehmal niste vedeli. Delajte tedaj s svojimi zdravimi rokami prav pridno, in po hišah kruha prositi vam potreba ne bo!"
Tako je modri graščak s tem dela boječim možem govoril, in ta pogovor je vsaj to dobro učinil, da so se enaki postopači in lenuhi za naprej Jevšinskega grada skrbno ogibali.
Cesarski deželni stražarji so jeli sedaj take lene berače in potepuhe preganjati, naj se vsaki v svoj rojstni kraj zavrne, da ga tam domača okolica živi.
Hvala za to napravo našemu presvitlemu cesarju! ali da bode ta naprava resnična, izvirek blagodara po deželah, stopite na noge vi izvoljeni srenjski župani, svetovalci in kmetje po okolicah, in ne davajte takim lenuhom, ako v vaše srenje pridejo in so drugač zdravi in zmožni za delo, niti jesti, niti piti popred, dokler vašemu delu svojo jim od Boga dano istino ne posodijo, in videli bodete, kako hitro se bode zmanjšalo število prihajalcev in postopačev.
Vi očetje pa in matere, vadite neutrudljivo svoje otroke iz mladih nog mnogovrstnega dela, da se gnjila lenoba njihovih udov ne prime. Kažite jim v mladih letih lepo istino, od katere zamorejo lehko do smrti pošteno živeti. In ravno to je, v prihodno, ako želimo boljših časov doživeti, jako jako potrebno. Samo na ta način se bode naših starih pradedov zlati slavjanski pregovor med nami uresničil: "Ubožen premožen."