Uboga žabica
| Uboga žabica |
| |||||||||||||||
UBOGA ŽABICA ilustrirala Ančka Gošnik Godec
Nekoč je živela starka, ki je imela vnučko, psičko in drobno zeleno žabico. Vnučko je imela nadvse rada -- vse ji je dala in vedno je našla prijazno besedo zanjo. Psički se je godilo mnogo slabše. Kar naprej je morala delati, spala je malo, jedla pa samo ostanke. Žabici pa se je godilo docela slabo. Starka jo je zmerjala in ji nalagala vsa najtežja dela. Nositi je morala vodo, cepiti drva, prala je in orala, a spat je hodila lačna. Bil je zimski večer in v hiši je zmanjkalo vode. Žabica je ves dan garala, jedla ni se nič -- a starkajo je vseeno poslala k reki. »Pojdi k luknji v ledu,« je rekla, »in mi prinesi vodo.« Kaj je hotela žabica? Morala je iti. Poklicala je psičko in skupaj sta odšli k reki. Sedli sta na mrzli breg, pogledali sta proti luni in bridko zajokali.
Žabica pa je zapela: » Svetla lunica v temi, glej, kako se mi godi! Tiho spusti se do mene, stran me nesi in me skrij.«
Zapela je se psička in glej -- luna ju je slišala. Spustila se je z neba, ju pobožala in ju vzela k sebi. Starka pa je sedela pri ognjišču in se jezila: »Presneta žabica! Le kod hodi tako dolgo? S čim naj zalijem močnik? Ej, samo da se vrne, to jo bom ...« A žabica se ni vrnila. Starka je stopila pred hišo. Pogledala je po stezici -- žabice nikjer. Stopila je do reke -- žabice nikjer. Pogledala je proti luni - in zagledala žabico in psičko, kako se prav veselo igrata.
»Žabica moja! Psičica moja!« je tedaj zaklicala starka. »Kam sta mi ušli?! Kdo mi bo hodil po vodo? Kdo mi bo pral? Kdo bo pomival in cepil drva? Žabica moja! Psičica moja! Tako rada sem vaju imela! Tako lepo sem skrbela za vaju! Pridita, pridita, kolačke vama dam ...« A žabica se ni vrnila in psička tudi ne. Kar na luni sta ostali in pravijo, da sta se danes tam. Kdor res dobro pogleda, lahko vidi, kako skakljata sem in tja in štejeta zlate zvezdice.
Nanajska ljudska