Uboga duša
5. Uboga duša.
urediDuša se je lóčila
Od telesa gréšnega,
Prav dáleč se je spustila,
Pred nebeška vrata šla.
Pred nebeška vrata prišla,
Na vrata potrkala:
»Odpri, sveti Peter, vrata,
Da uboga duša k dušam gre!«
Z jedno roko jih odpira,
V drugi venec zlat drží;
»Nisi duša zaslužila,
Da bi k drugim dušam šla,
Ti si duša zaslužila
Ognja le peklenskega.«
Duša se je obrnila,
Hitro je pred vice šla,
Ko je pa pred vice prišla,
Na vrata potrkala:
»Odpri, vsmiljen Jezus, vrata,
Da uboga duša k dušam gre!«
»Nisi duša zaslužila,
Da bi k drugim dušam šla,
Ti si duša zaslužila
Ognja le peklenskega.«
Duša se je obrnila,
Pred peklenska vrata šla,
Pred peklenska vrata prišla,
Na vrata potrkala:
»Odpri, peklenski satan, vrata,
Da uboga duša k dušam gre!«
Z jednim krempljem jih odpira,
Z drugim dušo že drži.
Duša milo je za vpila:
»Pomagaj meni, križan Bog!
Da bi enkrat še stopila
Na to črno zemljico,
Bi pokoro tako st'rila,
Da je zgruntať ne bi b'lo."
»Oj ne boš mi več stopila
Na to črmo zemljico,
In pokore ne boš sťrila,
Da je zgruntať ne bi b'lo.
Dajte, dajte duši piti
Samo žvepla in smolé,
Pa se bode privadila,
Da trpela lažje bo!«
Duša milo je zavpila:
»Pomagaj meni, križan Bog!
Ko bi se en hribček znašel
Z drobnim peskom ves posut,
In bi ptica priletela
Vsakih sedem sto tisoč let,
Enkrat bi ga odnosíla,
Da ga tam več ne bi b'lo.
Ko bi tol'ko let preteklo,
Kakor listja in trave,
Duša bi se yeselíla,
Da bi bla zveličana.
Tak pa mojemu trpljenju
Níkdar konca več ne bo;
Če bi tol'ko let preteklo,
Kol'ko kapljic je v morju,
Bi se duša veselila,
Da bi b'la zveličana,
Zdaj pa tu bom prebivala
In trpela vekomaj.