Ubogo srce!

Ubogo srce! anonimno

Objavljeno v Domoljub 1894, št. 23 (6. decembra) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Nekoliko oddaljena od prijazne gorake vasi alala ja na griču majhna, vendar jako ukusno aidana lii«ica učiteljeve vdove. Dvoje oken gledalo je proti aeveru v vas, iz dveh videlo sa je pa ravno na Vrtmkovo hišico konec gozda, kjer je prebival etari Vrlnik s svojim «inom Konradom, ki je bil gozdaraki pristav.

Konrad ni bil le veselje svojega očeta, ampak tudi ponos cele vaai; med njimi je namreč zrasel in že v domači Soli kazal je veliko nadarjenost; zaradi tega dal ff> je graSčak v mesto v šolo, kjer se je v gozdaraki

• oli izučil za gozdnega pristava in po posebni naklonjenosti

gralčakovi bil je poatavljen v svojem domačem fcraju tako, da jo lahko z očetom pod isto streho prebival. V mali hiSioi na holmu pa je stanovala vdova po učitelju Prevcu s svojo jedino hčerko Koziko. Poleg lePe hčerke zapuetil ji je mož tudi nekaj denarja, a hterim si je aezidala hišico na griču. Ko je namreč po smrti njenega moža prišel novi učitelj, morala se ja seliti ii Sole in zapustiti prostore, kje*" ja dvajset let srečno živela. Kupila pa ai je hišico tudi zaradi tega na tem holmu, da je lahko videla v vaa in na pokopališče, kjer počiva njen mož. Za od nekdaj bila je ona varčna in pridna in sedaj je Šivala in pletla sa druge ljudi; in ker je imela polega tega tudi majhno pokojnino, ni bilo treba njej in hčerki trpeti p( manjkanja. Njena Roaika ji je bila sedaj vse na svetu; bila je lepa in vaSki mladeniči so trdili, da ja ni lepSa daleč na okrog; ali ona se ni prav nič zmenila za tako priliaovanja in vsakega jo pognala, kdor ji je pričel razlagali avojo ljubezen. To je toliko časa trpelo, dokler ni priftel Vrtnikov Konrad v hiSo; tedaj je pa ludi Roziki odbilo.

Ko se je Konrad domov vrnil, obiskal je najprvo Prevčeve, kajti hodil je šest let k Prevcu v solo in vrh toga bili so ai najbližji sosedi. Tu je videl, kako čvrsta je Rozika zrasla in prepričal se je tudi, kako pametno dekle da je ona. Zahajal je pogosto k učiteljevim in naposled prišel je vsak večer, ko ni imel več v gozdu opraviti in so je veselil v družbi učiteljice in Rozike.

II.

Bilo je okoli Beliče. Miti in hčerka delali ste vsak večer pozno v noč. kajti v predpustu imela je biti poroka Konrada in Roiike, zato bilo je veliko dela. Prevelik trud pa je jako škodoval že tako precej slabotni materi in lotila so je je huda mrzlica in jo vrgla na posteljo; Rozika v teh dneh akoro nobenega druzega ni videla, kakor Konrada, ki je vestno vsak večer prihajal in ji pomagal čuti pri materi Ko je nekega večera zopet prišel, lotil je. da ga glava boli in da so mu vsi udje tako težki ko svinec; čez nekaj fasa bil je ves rudeč v obraz in nato jel ga je mraz treati.

»Konrad, ti imaš mrzlico«, reče prestrašena deklica, »pojdi domov in »e vlezi. aioer mi še ti zboli!«; m pri teh besedah peljala ga je k vratom.

Drugi dan ni prišel Konrad; in ko ga tudi tretji in četrti dan ni bilo. ni si mogla Rozika kaj, da ne bi ftla poizvedel, kaj je s Konradom.

Ko je nekoč mati malo zadremala, zapustila je Bozika urno aobo in stekla po gr.ču čez travnik k Vrtn koviro; ali kako se začudi, ko najde vrata zaprta in okna b'la ao zagrnjena. Ko je nekaj časa trkala, odpr6 okno in na njem se pokaže atan Vrtnk, ki ji je dal z roko znamenje, naj se nc bliža.

»Za božjo vo|jo, Bozika. oatani zunaj; Konrad dobil je koze in ti ne smeš k njemu, jaz tam sem pri njem in mu strežem. Pojdi vendar takoj domov!« reče oče. Jeden trenotek je poatala, ni vedela kaj ji je atoriti: nato pa je zastokala, kakor bi jo bila še-le zdaj bolečina zadela in skočila je proti vratom, ali zaman; bila ao trdno zaklenjena in v hiši bilo je vse tiho. Nato se je spomnila zopet na mater in a tresočimi koleni hitela je domov Mati se je bila med tem zbudila in je takoj spozna'a strah in bolest na hčerinem obrazu.

•Kaj pa ti je, Bozika. da ai tako prepadena?« vpraša hčerko. Bozika hotela je že pa»ti na kolena in materi vae potožiti, kar ji je tako arce težilo; ali v tem se apomni zdravnikovih beaedij, da materi vsaka razburjenost škoduje io zato se je skušala materi približati z bolj mirnim obrazom. Poljubila jo je na čelo in rekla* »Draga mati, to bi vendar ne bilo lepo od mene. ko bi btla takrat vesela, kadar vidim vas trpeti •

•Draga moja., reče mati. »le vetela bodi, menije Uubie tako «

In Bozika ae je skušala smejati; ko pa je bila v kuhinji, vrgla se jc na kolena in jela plakati zaradi nadlog, ki so prišle nad njo in ki jih ni mogla, niti amela potožiti nikomur. Zunaj pa je medlo a snegom celo noč.

III.

Ko se je drugo jutro mati zbudila, prosila je Koziko, naj ji okno odpre Bozika je bila takoj priprav- Ijena jo ubogati; ali kako se prestraši, ko ga ne more odpreti; nato hotela je vrata odpreti, ali tudi teh ni mogla: videla je, da ate zameteni; zlezla je na posteljo in odprla malo vetrno okence. V tem zasliši od daleč zvonček; vedela je, da gredo obbajat in »pomnila se je oa Konrada. Bila bi kmalu zaupila od taloati, ali «e o pravem času spomnila ae je na ukaz zdravnikov.

»Ali si že odprla okno?« vpraša mati.

»Samo malo okence, ker danes je jako mrzlo«, odvrne Roz'ka.

»Ti si preveč skrbna; pojdi sem, Rozika, tdi a« mi. kakor bi sedaj lažje dihala. Ali mi hočeš pogreti nekoliko mleka?

Hčerki je bilo lo všeč, kajti mati že dva dni ni nič zavžila. Šla je takoj pogledal, za koliko časa da »ta preskrbljeni z živežem Drvft bilo je k ereči dovolj za precej časa, ne pa tako živeža. Mleka bilo je malo in Bozika sama se ga ni dotaknila; našla je tudi nekaj jajec. katere je tudi za mater namenila. Kruha in sub«ga mena bilo je sicer dovolj, a to ni bilo nič za bolnico. »Konrad nas je čisto pozabil«, reče mati čez nekoliko časa; »nič več ga ni k nam!

Koziki hotelo je počiti srce; obrnila ie jo v >:ran, da bi zakrila solze in rekla: »Najbrže je zadržan, ncer bi gotovo prišel •

»Ti bi morala kaj o njem zvedeti, morebiti je tudi on bolan «

»Mali, jaz pojdem tja, kakor hitro mi bode lo mogoče; ali želite še nekoliko mleka V« reče Rozika, da bi obrnila pogovor na druge atvan; io mati je r« popila še nekoliko mleka. čez nekaj časa zopet spregovori boln ea: »Zdravnik pnde tudi danes!«

Hčerka se ji ni upala odgovoriti. Šla je in ji brala nekaj is molitvene knjižice za bolnike in pnšla sta do mesta, kjer Jezua pravi, da njegov Oče gotovo usliš>, ako ga dva v Njegovem imenu prosita. Rosiki je bilo tako čudno pri srcu, nč so oi upala materi reči 10 morala je sama prosili za pomoč. Vsak poskus narediti ga t bil je za šibko deklico zastonj. Sla je v kuhinjo, povzdignila roke k nebu in prosila: »Mili Jezu«, moli Ti Z menoj; jaz in Ti sva dva in Tvoj Oče naju gotovo usliši in mi pomaga v stiski. Od vsega sveta smo zaprti in ak< kmalu ne bo pomoči, grozi moji ubogi maten in mem smrt od lakote In kaj še-le potem, ako moja mati poželi av. popotnico; dobrotljivi Bog, Ti si dal w zadnjo tolažbo danes mojemu zaročencu; gotovo tudi moje matere ne zaputtii, o ko bi ne bil Konrad bolan, on bi nas gotovo rešil. Dvoje ljubljenih bitij na imrtni poatelji, smrt od lakote pred očmi — ne; lo je preveč za ubogo srce! Toda, nebeški Oče, tvoj Sin prosi t menoj in Ti me gotovo ne pozabiš!«

Pri teh besedah bilo ji ja lažje. Ko ae jc vrnila » »bo. rekla ji je mati: »Zapoj mi ono peacm. katere te je naučil ranjki oče.« Roziki stopile so solze v oči. vendar ae je premagala io zapele.

Tretji dan zasliši neke glasove; zdelo »e ji je. d» so to človeški glasovi. Prihajalo je vedno bližje in kmalu zaslišalo se je kopanje z lopatami Rozika jela je upati Črez dobro uro ališala je govorjenje ie prav pred vrsti in nekaj trenotkov za tem odpro se vrata in v sobo »topi zdravnik, za njim pa nekaj mož s lopatami

•No, kako se vam godi?« reče zdravnik.

•Hvala«, reče bolnica, »danes se čutim mnogo boljšo.

•To me prav veseli, jas sem mislil, da vas bom pol mrtvo natel od strahu, odvrne zdravnik.*

•0 ne, zakaj vendar«, začudi se bolnica.

»Zaradi snega «

•Kaj je Uko zelo snežilo, meni pa tega Rozika ni ni« povedala.

•Ali ai ti vedela, da ato zamedeni ?« Da, toda mati niao smeli nič o tem vedeti.

Dobro, dobro!«

In kaj pa Konrad?« vpra*a s strahom pogledujoča zdravnika.

Upam, da mu ohranim življenje. Obrnilo se mu je na bolje.

Kaj je Konrad bolan ?« vprafta začudena mati in ti ai tudi to vedela?«

Mati potegnila je hčerko k sebi in jo goreče poijubils.

Z lenitnino ni bilo nič oni predpust, kajti mati je Se ležala nekaj časa in Konrad je bil tudi slsboten Ko pa je bilo maja meseca zopet vae v cvetju, praznovali ao veselo žemtnino pri Vrtnikovih. IM je vesel dsn za mater, ki je popolnoma okrevala in se veselila hčerino sreča. Sedaj so molili vsi skupaj večkrat, spominjajo« se besedij: Kier sta dva ali trije v mojem imenu zbrani, sem jaz med njimi.