Udova
Pavel Revin
Izdano: Slovenski narod 34/284
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. (V prvem mesecu žalovanja.)

Gospod ! Prejela sem pismo Vaše gospe matere, v katerem mi piše, da čutite napram meni iskreno sočutje. Bodite prepričani, da sem Vam za to jako hvaležna. Človek lažje prenaša svoje bolesti, ako ve, da ima iskrene prijatelje. Vaša gospa mama je bila toli ljubezniva ter me je povabila, da prebijem prve dneve svoje žalosti na njenem posestvu. Preverjena sem, da bi me čakali ondi ljubezen in prijaznost. Toda samo svoji žalosti hočem živeti, zato se temu ljubeznivemu povabilu ne morem odzvati. Jaz sem svoj račun s svetom že sklenila. Ta svet me ne bo videl več, kot v črni obleki in s pajčolanom udove. Vse moje misli so pri njem, katerega ni več. Sprejmite moj pozdrav ! S posebnim spoštovanjem V. Z.

II. (V drugem mesecu.)

Velespoštovani gospod ! Po Važi vizitnici, katero ste pustili v mojem stanovanju, sem izvedela, da ste me hoteli posetiti. Hvala Vam lepa! Jako me je ganilo, da ste se potrudili osobno k meni, da me tolažite. Ne jezite se, da Vas nisem sprejela in ker Vas niti ne morem sprejeti ! Zdelo bi se, da sem, četudi le za trenotek, pozabila dragega pokojnika. Vse moje misli, vsi moji čuti so pri njem ! Ali zato se Vam ven dar zahvaljujem, ker ste imeli toli plemenit namen. Vaša iskrena prijateljica V. Z.

III. (V tretjem mesecu.)

Velespoštovani gospod in prijatelj! Prav sedajle me je ustavila Vaša gospa mama. Njej na ljubo sem morala napraviti izjemo. Pa kako je ne bi, ko je tako ljubezniva! Dasiravno sem se trdno odločila, ostati v svoji samoti, sem sprejela vendar njen poset. Ah, kako dobro mater imate, dragi prijatelj! Zdi se mi, kakor da čujem še sedaj njene prisrčne besede! Da bi bila le že prej mogla govoriti z njo! Po njenem posetu se čutim hrabrejšo in močnejšo. Govorila mi je tudi o Vas in rekla, kako me obžalujete. Da se Vam zahvalim, Vam pišem te vrste. Ne morem Vam povedati, kako milo mi je Vaše sočutje. Bog Vam to poplačaj ! Samo tega Vas prosim, da ne mislite več na ubogo ženo, ki je svojo vlogo na tem svetu že odigrala. Spomlad mojega življenja je legla v grob z mojim možem. Sedaj se vidijo na mojem licu samo sledovi tuge in plakanja. Vi ste še mlad; niste še izkusili gorja tega življenja. Uživajte življenje, kakor le morete ! Kaj bi imeli od razgovarjanja z nesrečno ženo? Postali bi še Vi melanholski ! Z moje strani bi bilo greh, vlačiti druge osebe v svojo žalost. Iskreno Vas pozdravljam in dajem v duhu roko. V. Z.

IV. (V četrtem mesecu.)

Dragi prijatelj ! Pa bodi ! … Udala sem se prošnjam Vaše gospe mama in ju spremila v X. Bila je toli ljubezniva, da j i nisem mogla odbiti ponudbe. Evo me torej tukaj z Vašo dobro materjo ! Okolica je krasna ! Uživam idiličen mir, ki mi je tako potreben, da se nekoliko zberem. Kadar želim, pušča me Vaša mati samo. Ali vendar nočem ostajati tu dalje časa. Gospa mama mi je povedala, da ste ji obljubili, priti k njej, ali to pot, da ste iz obzirnosti do mene ostali v Parizu. Iz obzirnosti do mene! Nečem, da bi Vam bila na poti. Rekla sem že Vaši gospej materi, da radi mene ne ostajajte v Parizu. Oprostite mi, da sem svojo tugo prinesla tudi sem. Dolgočasili se bodete v družbi blede, žalostne udove. Toda radi mene ne izpreminjajte svojih navad in običajev ! Vaša prijateljica V. Z.

V. (V petem mesecu.)

Dragi prijatelj ! Vidite, bila sem mož - beseda! Ko ste od tu odpotovali, sem Vam obetala, da Vam v kratkem pišem. Drage volje izpolnujem svojo obljubo. Bili ste napram meni mnogo boljši in ljubeznivejši kot sem pričakovala. Hotela sem se Vas izogibati, misleča, da more bolno srce ozdraveti samo v samoti. Vi ste govorili prav, ko ste trdili nasprotno. Človek v resnici tako ublažuje svojo bolest, ako jo deli z drugim. Najini razgovori so bili vedno obliž mojemu srcu in ublaživali resno trpkost mojih mislij. Bila bi nehvaležna, ako bi ne priznala tega. Vi ste iz ljubezni do bližnjega storili plemenito delo. Bojim se samo, da Vam ni bilo prijetno, razgovarjati se z zapuščeno, nesrečno ženo. Le to me še tolaži, da Vam ostanem na veke hvaležna. Nadejam se pa, da tudi Vam ne bo žal, da ste bili do mene tako dobri. To sem Vam hotela povedati. Naj li je moja bolest kolikoršnakoli, vendarle znam ceniti pravega prijatelja. Prisegam Vam, da ne pozabim Vašega velikodušja, s katerim ste žrtvovali svoj čas ter me zabavali; nikdar ne pozabim onih Vaših mirnih, a vendar veselih besed, s katerimi ste me iztrgali iz moje žalosti, ki me je že skoraj docela uničila. Vaša iskrena prijateljica V. Z