Uganke (Vladimir Pavšič)
| Uganke Matej Bor |
Postavila Špela Lorger.
| |||||||||||
Past je nastavila ti in velela:
daj, reši me, da ne bi te ujela.
Jezik stegne, pa obliže
svojo žrtev in požre.
Ko do kraja vse poliže,
sam omahne in umre.
Obesili so ga, po njem bijo,
a kaj mu mar – on poje vam glasno.
Ob cesti, poglejte je stala,
popotnim ljudem pomagala,
da mogli so dalje po sveti,
pa dali so vam jo -- zapreti!
V noč je zavita,
vodo dviguje,
nikdar spočita
večno potuje.
Včasih teče, včasih šepa,
poje tu, tam ropota,
zdaj je grda, zdaj je lepa,
zdaj ima obraza dva.
Ene požene v goro,
druge pa kar v vodo,
goli so večkrat ljudje,
povem vam, zavoljo nje.
Solze požene v oči,
trese, duši, lomi, zvija,
vse nas od njega boli,
toda vsem godi in prija.
Ti jih odneseš, one te neso.
Težko verjeti, pa je le tako.
Nihče ga ni učil, pa vendar piše.
Kaj piše, pa ne ve. Kako se piše?
Krila njihova žarijo
kot snežniki vrh gora,
krila njihova hitijo
kot oblaki prek morja,
na njihovih krilih plavaš,
kakor ti srce želi,
ne da šel bi kam, pretavaš
svet, ki je in ki ga ni.
Z višave pade, pa mu le ni nič,
zlato je temu, onemu je bič.
Glejte, kakšna veleluč,
pa po dnevi sveti!
Kdo bo plačal? Eh, za to
treba ni skrbeti!
Od ognja njenega, poglej,
žari kar pol neba,
a radi njega ni doslej
še bilo plat zvona.
Bleste vse bolj kot biseri,
a vidiš jih samo v temi.
Odpirajo se in zapirajo,
vse sprejmejo, nič ne izbirajo,
čeprav so nemi, vendar govore:
k njim vodijo nazadnje vse steza.
Kakor biseri žarijo,
rože božajo,
a kadar se razbesnijo,
vse ogrožajo.
Tam na belem polju
črne so sledi,
če jih znaš razbrati,
mnogo izveš stvari.
Po nji korakamo, nad nami ona plava;
kdor to zadene, bogme, bistra glava.
Vse dni trepeče in vse dni žaluje,
lasje so njeni dolgi, razpleteni,
celo v nočeh tam ob vodah samuje –
ste slišali že kdaj o čudni ženi.
Ne po cesti, a ob cesti teče,
da bo po njem, kar teče s ceste, teče.
Poje, vriska, stoče, joče,
koder hoče, se podi,
okrog vogla priropoče,
šipo ubije in zbeži.
Poglej, na kol jo vežejo,
pa z noži jo obrežejo,
vse kar ima, poberejo,
a kadar vkup se zberejo,
nje rdečo kri pretakajo,
z njo grla si namakajo,
in pesmi ji pojo –
ugani, kaj je to?
Njemu ostanejo pleve, tebi žito,
ti večkrat lačen si – ono je sito.
Podlež je, kdor je braniti noče,
a obesi jo lahko kdor hoče.
Nosiš ga, hkrati pa v njem stojiš.
Malce pomisli, pa pogodiš.
Čim večja je, tem krajše noge ima,
čim grša je, tem lepše se smehlja.
V vrhu črnega oreha,
čujte je čudak,
ki ne neha in ne neha
klicati: vrag, vrag!
On ne leta za tabo,
za njim se ti večkrat podiš,
brez njega živel boš slabo,
še slabše, če zanj le živiš.
Strme pečine so ga rodile,
vode deroče na breg odložile.
Vsak dan prinese iz dalje neznane
k nam domov kupe novic,
pa se niti iz sobe ne gane –
kdo je ta stric?
Noge povezalo,
jezik razvezalo,
srce napolnilo,
glavo izpraznilo.
Prijateljici dve imaš,
ki ti pogosto v lase sežeta,
a ko izveš, kdo sta, priznaš,
da ti vendar vse dneve strežeta.
Črni čolni,
težki, polni,
glejte, k nam veslajo, tam v trebuhih
po dneh suhih
vodo nam peljajo.
Zaprli so jih, glej,
pa niso nič storile,
pustili so jim ključ,
pa niso pobegnile.
Dve okenci – skoz nje se v svet oziraš,
zjutraj odpiraš ju, zvečer zapiraš.
Na zidu visi,
spodobno molči,
pa usta odpira
in pošto požira.
V nji je odsev višin,
v nji je globin zadah,
če je ni, je pogin,
če preveč, preplah.
Brez roke je, pa te vseeno zgrabi,
krvava včasih, ti od nje zelen,
je huda stvar, pa rada se pozabi,
ugani, fant, če si kaj premeten.
Povejte mi, kdo ta bi bil čudak:
kljun res ima, pa vendarle ni ptič,
in trebuh ima, ne krmi se pa nič,
a vendar je brez krme siromak.
Grize, grize, zob pa vendar nima,
ogenj ni, a bolj od ognja peče,
brez jezika »ne« in »da« ti reče,
brez glave pokima in odkima.
Ti po nogah, a on ti gre po glavi,
preklinja ga najrajši kolesar,
promet ovira, pa ga ne ustavi,
a kazni vendar plačal ni nikdar.
Težko ga nosiš, oj, če je lahak,
lahko pa nosiš ga, če je težak.
Nima oči, a vodi te vendar,
čeprav drhti, v pomoč ti je, mornar!
Tuje prage brez plače pometa,
tuje perilo brez plače pere,
kogar le more, pošteno obere,
posel opravlja, ki zanj ni najeta.
Vse kaže, da ga ni in ga ne bo,
a hramov, glej, ima kot malokdo.
Čeprav ni vrv, bolj od vrvi te veže,
čeprav poštena, dolg vseeno dela,
daš jo lahko, držiš se je vse teže,
a če se je, časti ne bo ti vzela.
Sredi gore velikan,
tri glave ima,
grom in strela buta vanj –
kdo ga ne pozna?