Uganke (Branko Rudolf)

Uganke
Branko Rudolf

Spisano:	Andreja Jeklar
Viri:	Rudolf, Branko (1995). Uganke. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Oblaki

Nimajo kril pa po nebu letijo,

zdaj so prav gosti,

zdaj spet se zgubijo.

Svetli so zjutraj, zvečer žareči,

v soncu prijazni,

v nevihti preteči.

Je slepec, grd, zaničevan,

rahlja nam zemljo noč in dan,

a v dežju zleze rad na plan.

Dolg kljun, dolg vrat in dolge noge,

po vodi koraka, zdaj ribam gorje!

Jeklen in mogočen, kdo neki je to?

Vagon ti privzdigne, kot bil bi pero!

Ima dlačico mehko, brkat je, repat

in hodi po hiši prav tiho kot tat.

Hiša s kolesi, znotraj gori,

zgoraj kadi se, spodaj vrti.

Črn mož brklja,

pa se nič ne opeče.

Znotraj zapuha, pa čvrsto povleče.

Leseni možici, stolpiči, konjiči,

če znamo igrati, smo umni fantiči.

Možicelj na eni nogi stoji,

vrti se, vrti in potihem brni.

Je rahla, tanka, pa jo ceni vsak

mornar, vojak, popotnik, učenjak.

Ni trdna, vendar varuje smer poti,

ker zmeraj kaže prav, čeprav drhti.