Ugibanke male, oblečene v šale
| Ugibanke male, oblečene v šale Jana Kolarič |
| |||||||||||
Kot lestev oblika- z njo plezaš do češenj, in zvok za zdravnika- angine boš rešen. Vsak avto me čisto v začetku ima in vsaka se cesta na mene konča.
Snujem, raziskujem, rišem
ravne ali krožne črte-
in izdelam vam načrte za podobo vsake hiše,
kot nihče je videl ni še.
Sem le list, na njem seznam,
vendar pomagati znam
vsem učencem in učenkam,
da izognejo se enkam.
Jaz jim rečem: telovadi,
piši, poj, množenje vadi,
zdaj se uči abecedo,
drugo uro riši s kredo.
Ure si slede v razredu
kakor vlak po voznem redu.
In da šola ne bo kurnik,
uporabljajte vsi…!
Ponev sem in kos blaga,
vanj ujamem vetra silo;
ko mi naravnaš krmilo-
te po morju popeljam
do obzorja in še kam.
Morske sem otrok gladine,
včasih vetra brez oddiha,
včasih me rode mašine
ladje – v dalji tam sopiha.
Nosim tovore z lahkoto,
ker strahotno sem močan,
to, kar morju je v napoto,
pa izpljunem vse na stran.
Vztrajen sem brusilec skal,
za kopalce – nežen šal.
Si uganil? Jaz sem…
Sem bela in vitka,
vsebujem tobak-
obljubo užitka;
kot sivkast oblak
razblinim se v zrak,
ostane ti – rak.
Kakšen sem, ni jasne slike,
vselej druge sem oblike.
Zdaj sem svetel in droban,
zdaj spet temen, gost, močan.
Kjer se peče in se kuha,
mene se lahko zaduha,
vijem se iz cigarete,
iz prismojene omlete,
avtovega še izpuha.
Ko vse spodaj zasmradim,
iznad streh se pokadim,
do oblakov poletim.
Sam prišepnem ti odgovor,
če dopolniš ta pregovor:
Kjer je ogenj, tam je …
Jaz kosmato sem letalo,
ki na cvetki je pristalo!
Cvetka, naj ne bo te strah,
le medeni zbiram prah.
Hvalijo me, da sem krasna,
Zgodnjega poletja dar,
čipka me obdaja jasna,
v srčku pa rumen je žar.
Visim, natisnjen na papir,
in četudi dam ti mir,
ločujem dan od dneva
in sproti jih odštevam.
Kam letos pade pust,
kdaj zimski je dopust,
kdaj tvoj je rojstni dan,
kdaj čas za Ankaran?
Ko sem eno leto star,
zame ni nikomur mar.
No, kdo sem, tvojih dni redar?
Premisli, stenski…
Sem vajen ledu,
moj dom je iglu.
Globoko pod ničlo
v zamrzli tej skrinji
oblečen sem pičlo,
se kopam v toplini.
In hitre sani
mi vlečejo psi.
Si rib nalovim,
se zim ne bojim,
saj jaz sem…
Bi lep hip ustavil rad,
ga ogranil na papirju,
da obešen bo v okvirju?
Mene vzemi vsakokrat,
ker sem…!
Smo vseh vrst: velika, mala.
Smo, kar so ljudem oči
in kar so očem očala.
Nas v vse hiše se vgradi,
da bi mesta ne mižala,
brez razgleda ne ostala.
A ponoči nas rolete
v sanj zagrnejo izlete,
lična pa na vasi polkna
nas zastrejo. Mi smo…
Belkast pecelj, rjav klobuk,
izpod listja zrem, ku-kuk!
Gozd je moja dnevna soba,
jurček sem, užitna…
Sprva sem, denimo, smreka,
gozdu dajem sence čar,
potlej me gozdar poseka,
spremeni v koristno stvar,
snov za marsikaj, zares.
Ljub umetnikom sem-…
Sem okrogel ali oglat,
samcat ali bratom brat.
Znan ljudem že iz davnine,
ustrežljivo primem vkup
površine iz tkanine
in spojim jih v dolg poljub.
Skrit, še večkrat se ponašam,
trdnost kažem in pogum,
le zadrga me prekaša.
No, kateri sem izum?
Stisni me in vzklikni: …!
Saj poznaš me – majhno, vitko;
urno švigam skozi zrak,
skozi usta vpeljem nitko,
šiv je sled za moj korak.
Štiri noge, včasih tri-
in na meni se sedi.
Tu sedalo je (ne sedlo,
ki bi h konju te zavedlo).
Kadar daljše sem postave,
hrbet ti podprem do glave.
Zdaj imaš dovolj podatkov
za uganko srednje kratko.
Če je rešiš več kot pol,
100 dobiš, če celo-…
Moja obleka – omet,
prsi – polkrožna balkona.
Moje kosti – iz betona,
mišice pa iz opek,
malta med njimi vsevprek.
Veš, da sem težja od slona?
Razen gobčka, ozkih lic
poln sem iglastih bodic.
Ljubim hruške, mah in dežek,
pravijo mi gozdni…
Dvajset nas je, korenjakov,
pravih pravcatih junakov,
v vrstah dveh kot na paradi,
vsi smo drzni, lepi, mladi.
Vsi bleščimo se v oklepih,
rok pa ne držimo v žepih,
saj uživamo v poveljih:
Sekaj! Grizi! Drobi! Melji!
In ko je končana bitka,
tudi ni za nas počitka:
čistijo nas, to že vemo,
z vodo, ščetko, ostro kremo,
da bili bi čimbolj beli
in ostali zdravi, celi.
Moja obleka je skleda,
nog pa četvero ven gleda,
glava zdaj je in ni tukaj:
znotraj je ali ven kuka.
Pleša je moja pričeska,
koža je guba pri gubi,
postelja je včasih iz peska,
včasih pa kar – na palubi.
Svet se zvečer skrči v mrak,
takrat za tih konec dneva
grem v svoj oklepni bivak.
No, zdaj že veš, da sem …
Rastel sem v pomladni trati,
ti spoznal si me v solati.
In kasneje sem, poleti,
z žoltimi bahal se cveti.
Zdaj pa pihaš v mojo bučko,
kajti puhasto imam lučko.
Pihaj, pihaj vsepovsod,
s tem razširja moj se rod!
Daj mi premog in polena,
jaz ti vrnem moč plamena!
Sem zelo koristna reč,
krušna, kmečka, vroča …
Glej, skupina sem šotorov
v senci vej košatih borov.
Sredi jase drog z zastavo,
iz mladih grl se čuje: »Zdravo!«
Vsi so v gojzarje obuti,
vsi v enake barve ruti,
ki ramena jim objema,
vse jih druži ista vnema.
Drva so nabrali suha
in postavili ognjišče
sredi mojega trebuha,
da na njem se golaž kuha.
Kaj človeško je mravljišče?
Dvigneš kladivo
in lop po lupini,
jedro hranljivo
pohrustaš pozimi.
Brez moje sredice
ni prave potice!
Kdor uganiti ne more,
rekel bo: Pretrd je …
Marmelada sem cvetlična,
jed zdravilna in odlična,
zlate barve, teknem sladko,
v tvoj trebušček zdrknem gladko.
In rešitev za to jed?
pol medveda, torej …
Sprva sem rdeč-
kasneje sem črn.
Cvet sem drhteč-
nadev sem iz zrn.
Ni zgradbe, ni hiše
brez mojih uslug:
zgrajena najviše
sem vsaki – klobuk.
Topel dom, z njim pol uspeha,
nudim vam jaz, trdna…
Obesim se ti na noge
in vztrajam, dokler je luč.
Posnemam vse tvoje vloge,
ko se stemni, pa sem fuč.
Z menoj je migal papagaj,
ko sem bil del repa,
zdaj jadram kot papirnat zmaj,
brez teže, zlahka, zlepa.
Če v pernico me vtaknejo,
te v snu bom mehko božalo.
Moja mati je luna
in zvezde kup mojih hčera.
Obleka je moja – tema,
v barvi globine tolmuna,
kjer žarek ne seže do dna.
Zadnja pa sem se za šalo,
razmetano in brez reda,
ti prikrila kar v kazalo.
Reši me! Sem …
Vam šminka skriva lica?
Vstopite! Le brž noter!
Ti, smešna coprnica,
ti, bistri Harry Potter,
vse nadnaravne sile,
pošasti, harlekini,
princeske, nežne vile
pa tigri in pingvini!
V sprevod! Na pustni bal!
To naš bo karneval!
V pestrih maskah, polne vneme,
rajamo vesele …