Umetnik (Slovenski narod)
| Umetnik F. I. |
| |||||||||||
V pobeljeni sobici, kjer priča že
pohištvo o siromaščini stanovalca,
sedi mlad mož bledega obraza in
brezkrvnih usten. Črni lasje se mu
krožijo nepočesani po čelu in sencih.
Od časa do časa mu preleti bolesten
nemir lice; z desno roko si
tišči čelo, pogled mu je uprt brezizrazno
v praznino. Po mizi je razstlanih
vse polno papirjev, risarij in
pisem, na sredi se belí pola nepopisanega
papirja, in poleg se mrzlo
leskeče revolver; jeklena cev odseva
v nemirnih plamenčkih petrolejske
svetilke.
Mladi mož, ki sedi v tej borni sobici v predmestju, je slikar Emil E. Pred tedni je dospel iz Monakovega na Dunaj, ker so mu pošla denarna sredstva, in ker je upal, da se ga bodo bogati sorodniki, ki jih je precej imel, spominjali.
Upanje je bilo prazno. Že dva dni ni imel vinarja v žepu. Mati, ki je bivala v malem slovenskem mestu in se pečala z branjarijo, mu je pri odhodu izročila štirideset goldinarjev. Od tega denarja je poslal Mariji, ki mu je poprej služila za model, a sedaj ležala v bolnišnici, nekaj kron, drugo je porabil za vožnjo in plačal je tudi najemnino; ostalo mu je še za par tednov, da je mogel živeti ob kruhu in vodi.
Bogati sorodniki so mu osorno odgovorili, da zanj nočejo plačevati ničesar več. Očitali so mu, da je imel lepo obrt ter je dosti zaslužil. Ako je res umetnik, ga umetnost tudi mora preživiti, ker je radi nje pustil svojo udobno službo. Vzgleduje naj se na bratih, ki pridno ter pošteno vodijo svojo obrt. In ker tudi izdatno podpirajo svojo mater, zanj ne morejo več storiti ničesar.
Ko je Emil to slišal, je še enkrat premislil, kar je čul. — V malem slovenskem mestu, kjer se je rodil, in kjer mu živi mati, je obiskoval ljudsko šolo. Že takrat se je hotel, poslušajoč naravni nagon, iti učit slikarstva. Ali starši niso imeli sredstev, da bi ga poslali v kako večje mesto, kjer bi se lahko z vso vnemo posvetil svojemu poklicu. Zato je vstopil doma v dekoracijsko obrt, kjer je mogel vsaj od časa do časa učiti se v modelaciji; ostal je tam štiri leta. Medtem mu je umrl oče, in bil je navezan sam na-se.
Po očetovi smrti je dal domovini slovo in šel na Dunaj. Tu je bil kmalu prisiljen vstopiti zopet pri nekem dekoraterju. V dveh letih si je v službi prihranil toliko denarja, da je mogel uresničiti svoje srčne želje: Šel je na slikarsko akademijo monakovsko.
Že poprej je ves svoj prosti čas porabil v to, da si je osvojil klasično in modelno slovstvo ter se dostojno pripravil za svoj visoki poklic. Prišel je čas izpita; vložil je svoje delo, in po sodbi profesorjevi je bila njegova slika med vsemi najboljša; izpita se je udeležilo poleg njega še osemindvajset mladih slikarjev. — Življenje mu je zdaj zasijalo v jasni luči, in krasne nade so mu napolnile dušo. A opojno zadivljenje je kmalu pomračil trop skrbij. V vseh mogočih strokah se je moral pridno izobraževati, in postranski dohodki so bili izključeni.
Oklenila se ga je beda z ostrimi, koščenimi prsti. V njem so rastli umetniški nagoni in zmožnosti, — vse malenkostno, provincijalno je odpadlo od njega, in hipoma je postal človek z zrelo dušo, ki je stavila zahteve na življenje, ki niso bile v nikakem razmerju z njegovimi dohodki.
Nekdanji dekoracijski pomočnik iz malega slovenskega mesta je postal moderni človek senzitivne, umetniške duše, ki je čutila vse polno potreb. Ali kje naj dobi sredstva? Vedno silnejše je stopalo predenj skrbipolno živjenje, a duh je plaval v mislih za velikanskimi, oddaljenimi cilji. Kaj naj stori? Tako dalje vztrajati ne more več — Ali naj se vrne domov v malo slovensko mesto, da bo videl, kako gine mati, kako izginja vse veselje, ki mu ga je podelila umetnost. Ali naj vstopi zopet kot pomočnik v dekoracijski obrt, zdaj, ko čuti v sebi božansko silo? Kako naj zaklene svojo dušo, ki je vedno bolj rastla in se razvijala, v kletko »špisbirgerskega« življenja?
Odpeljal se je na Dunaj. Čemu bi vodil malenkostni, mučni boj? Veliko je bilo njegovo stremljenje, velika njegova nada, in velik naj bo njegov konec. Zakladov svoje duše ne bo več razmetal, kar je bilo v njem, ostane zaprto človeškemu očesu. — To je zahtevala duša od njega, in misel na smrt ga je navdajala z nadzemskim mirom in zadovoljnostjo. Mislil je na Spinozzo: Aquiescentia in se ipso!
— Skozi svet kot večni romar potujem. — človeška srca so zaprta, in nikdo mu ne da na pot prijazne besede. In samotni popotnik gre dalje; trka na duri, a duri se ne odpro —
Svoj dolg je poplačal. Nikomur ni bil dolžan ničesar, torej ni imel nikdo vzroka žalovati po njem. Ne da bi otvoril oči, je zagrabil revolver, ga nastavil na desno sence in izprožil.
Nikdo ni čul strela. Šele drugi dan so našli mrtvega umetnika. — Njegovi bogati sorodniki so mu postavili na grob dragocen marmornat spomenik ---