Umirjoči labud

Umirjoči labud. Prifarski

Izdano:	Slovenska bčela 1851 št. 1
Viri:	dLib [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Umirjoči labud.

(Svobodno po nemškem.)

Na ribnjaku po valovih

Sivi jo labud veslà,

V vòdnih ujčka se bregovih,

Césto volhko si brazdà.

Solnce svitlo zapadaje

Žalosten mu je prikaz,

Zdi se mu, da zadnjič sjaje

Mu ovira mokro gaz.

Solza mu okó zaliva,

Njega je sercé bolnó,

Val, ki mu solzó popiva,

Je svedok, kakó je blo.

On potoži, in zapôje

Zadnjo pesem žalostno,

Pretečene dneve svôje

Mil'je — al begnili so.

K smrti sivi pévec joka,

Revež lužni se solzi,

Prs'so težka, milo stoka,

Trudno migljejo oči.

Dvignit hoče še vmiraje

Petja glasopolno moč,—

Žile bitje pa nehaje

Dan obrne v smrtno noč.

Njega pésem je odpela,

Sivi pesnik je zaspal,

Glasov moč je oddonela,

Glasov vir mu je obstal.

Pévec némi se ne gane,

Mrtvih spanje mirno spi,

Val bučeči popostane,

Pesme ko odmev zdoní.

Prifarski.

.