Umrlemu prijatelju

Umrlemu prijatelju Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albrehtova, Umrlemu prijatelju, Ženski svet, 1926, let. 4, št. 11, str. 341.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V poslednjih krizantemah so grobovi,
v meglah zavita polja in livade,
na drevju listja rjavkasti sledovi,
v procesijah hodijo ljudje. – Navade

pri nas so takšne pač, da vsak poroma
s prižgano lučko ali s kito cvetja
na tisto njivo zadnjega spočitja,
kjer mu leži prijatelj drag, brez doma ...

Odšel si ti v neznane kraje,
tvoj grob je ozek, mrzel in težak,
zatorej ti obišči mene raje!

Saj veš, da mi je topla roka zate:
ti dolgo molčal si, zdaj mi povej:
kaj res so onkraj naše zarje zlate?

Opombe urednice

Vera Albrehtova, Umrlemu prijatelju, Glas naroda, 1936, let. 2, št. 49, str. 6.