Uporni svet pod Snežnikom

Uporni svet pod Snežnikom Črtomir Šinkovec

Izdano:	Občinski odbor Zveze združenj borcev NOV, Ilirska Bistrica (1966)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Spremna beseda

Deželica med Snežnikom, Vremščico in Učko, ki nima skupnega imena, nekoliko odmaknjena na rob naše zemlje, ob cestah na Reko in Trst. Po večjem delu siromašna, brez obilja plodne zemlje kot ves kraški svet, a bogata na gozdovih, ki ovijajo njena pobočja, ji pojejo večno pesem in ljudem režejo vsakdanji kruh.

Taka mi je ta deželica vedno pred očmi, siromašna, a vendar bogata in lepa, osojno zelena s topoli ob Reki, ki na vožnji proti Kvarneru priteka cesti naproti. Pod strmim Premom, rojstnem kraju ljubega mi pesnika Dragotina Ketteja, ki je z lepoto svojih verzov navdihoval mojo mladost. Mimo Trnovega in Ilirske Bistrice, dvojčkov, ki živita v tesnem objemu. V Trnovem me zmeraj obide spomin na pisatelja Ivana Laha, ki sem ga osebno komaj poznal, a sem ga po povesti »Uporniki«, ki me je oplojevala, tudi štel med moje mladostne prijatelje. V Ilirski Bistrici prisluhnem, če ob bistri vodi kot nekoč še pojejo številne žage, ki režejo les s Snežnika. Spomnim se tudi starih gradov, ki so nekoč vladali z višin. Ob cesti proti morju se mi zmeraj zdi, da bom zaslišal škripanje naloženih parizarjev in težke korake konj, ki vozijo blago v notranjost dežele.

Ne, teh ni več, ne voznikov ne gradov. Marsičesa, kar živi samo v domišljiji, ni več.To je že preteklost. Tu povsod polje novo življenje, ki si v boju za kruh in za srečo piše nove strani zgodovine. Spomin mi nehote zaide v dni osvobodilnega boja, ko smo se bojevali in umirali za svobodo. Tiste čase sem dvakrat gledal to deželico le z njenega roba. A večkrat sem mislil nanjo – ne samo jaz, ampak mi vsi, in mi je bilo toplo pri srcu. Ne pozabimo, da so tu že zelo zgodaj počile prve partizanske puške. In da je od tod prva skupina partizanov ponesla uporno misel na Kras in na Vipavsko. In da so naše čete in brigade, kadakoli je naneslo, našle v domovih teh bregov gostoljubno streho in kos kruha. A ne samo to. Našle so tudi dobre tovariše, ki jih je vnemala ista misel in so na poti za skupnimi cilji z nami vred prelivali kri.To ni pozabljeno. Kakor tudi ni pozabljeno, da je deželica na koncu velike morije doživljala težko preizkušnjo in nove žrtve. Vse to trajno živi v nas kot živ plamen, ki nam je kazal zanesljivo pot iz suženjstva v svobodo.

Deželica, nekoliko odmaknjena od nas, a nikoli pozabljena. A vendar – če sem si morda domišljal, da jo poznam, moram priznati, da mi je bila bolj tuja, kot bi mi smela biti. To spoznavam, ko prebiram te strani njene zgodovine od naselitve naših dedov, zgodovino njihovih stoletnih bojev za narodni in gospodarski obstanek. Te strani zgovorno pričajo, kako je deželica zmeraj živela svoje bogato in polno življenje. In ko pišem tej knjigi spremne besede, jih pišem s ponosno zavestjo, da je vrsta rodov znala v najtežjih časih ohraniti svoj obraz in svojo samobitnost. Deželici smo hvaležni za vse, kar nam je dala, in ponosni smo nanjo. Prav tako kot so lahko ponosni na to še posebno njeni ljudje, ki bodo našli v teh straneh potrdilo, da je bila pot, ki so jo z očeti in dedi prehodili do današnjega dne, edino prava. To spoznanje bodi kot prst, ki kaže pot dela in požrtvovanja tudi v prihodnost k blagostanju in sreči.

France Bevk