Ura v kmetski hiši
Ura v kmetski hiši |
|
Tam na steni visi začrnela ura, znabiti že več deset let; kmetski oče jo pa vsak dan enkrat navije, da more iti naprej in da njemu in njegovi družini odkazuje noči za počivanja, dni pa za delo. Marsikateremu bije ta stara mašina k poroki, očetu pove, naj prepusti gospodarstvo svojim otrokom, materi pa, kedaj naj gre v pokoj in mladi gospodinji svoja opravila prepusti. Pa enkrat se vendar tudi ura za zmiraj vstavi, saj ima lesena kolesa; pa saj tudi kmet nij iz železa.
Dobra lesena ura tri kmete odrajta, včasi pa še četrtega. Naj bo kakoršna letina hoče, naj bo vojska, kuga, lakota ali kar hoče, ura vedno po taisti poti hodi; ljudje se jokajo, se smejajo, ura pa jih gleda. Človek nij nič bolj čudnega, pa tudi nič bolj strašnega iznašel, kakor uro, to mero, ki mu, meni nič tebi nič minute šteje. In če človek tudi mahoma umrje, ura gre vedno naprej in se da še navijati, ko se po mrtvečevenm grobu že fajmoštrove koze pasejo.
In ker jo ta reč tako stanovitna, tudi urarji malokedaj pridejo v vas. Včasi pa le pride oni mož, ki nese bog ve koliko ur na hrbtu, in v teh urah, v njihovih kazalcih in kolesih je skrita prihodnost vseh onih, ki moža gledajo. Pa se vsede ta mož na klop pred kmetovo hišo, in se z rokavom po čelu obriše. Malo proč stoji kmet, in ga gleda; čez nekaj časa pa mu reče, da še ne potrebuje nove ure, da je stara dobra, in da tudi še prav bije. Kmetica sliši, in hoče že vpiti začeti, ker misli, da se je od nje govorilo.
Tam za urarjevim hrbtom pa stoji majhen deček, in kar odskoči, ko se urar obrne, in ure začne kazati in poskušati. Ena je pa še taka, da kukovica skoči iz nje, kadar ura bije, in tolikrat zakuka, kolikorkrat ura udari. E, kako bi fantek rad imel uro, iz katere tiček kuka; kar k očetu, ga pocuka za rokav, rekoč mu, naj tisto uro kupi, ki je kukovica v njej. Prej je dečkovo srce na tičkih, teličkih, jagenjčkih in orgljicah viselo, zdaj je pa naenkrat na vse to pozabil, vse mu je zginilo iz uma, kakor zvezde, ki zjutraj pred solncem zginejo.
Zdaj pa še mladi hlapec prikoraka proti domu, in skrivaj urarja vpraša, če ima tako uro, ki po noči bolj po časi bodi, kakor po dnevi; pravi, da stare, sajaste ure na zidu nij več prestajati, da zvečer komaj zaspi, in se mu komaj od numar začne sanjati, pa začne godrnjati in veliti, naj on vstane. Ko si oči zmenca in očenaš odmoli, pogleda na-njo in glej, za sedem ur je uže kazavec premeknila. Po dnevi pa tako zaspano in pijano krevlja, da je zmeraj na taistem mestu, makari če želodec desetkrat k jedi vabi. Končno pravi, da taka ura nij za pošteno kmetsko hišo.
Stara mati pa ravno narobe govori, češ da ura po noči neče naprej, in bog ve koliko časa preteče, preden začne petelin peti.
Kmetica je pa že sedem let pri hiši, in še nij skoraj nikdar slišala ure biti; pa kaj je to njej mari, če ura bije, ali ne, kaj njej sploh ura mari, saj ona svoj čas po delu meri; ona gre spat, kadar je svinje opravila in sklede pomila; kadar se naspi, pa vstane, kar je tako natanko zmerjeno, da bi se lahko petelin po njej ravnal, in da bi jo danica lehko vprašala, kdaj naj se na nebu prikaže. In ko bi bil kmet z besedami: da ne rabi ure, da je stara dobra, res svojo ženo mislil, bi ne bil napak mislil.
Pa da se ne bom legal: kmetu je več mar za staro, zarujavelo uro na steni, kakor za njegovo zakonsko družico, in dokler ima uro, posluša dopadljivo njen tik-tak, in kadar bije, bo štel, makari če je v sredi oče-naša.
Stara dekla se pa samo takrat na uro ozre, kadar je bolna. Stari hlapec se pa za uro na steni še ne zmeni, in ima svojo »čebuljo« v brezrokavniku, ta mu je kažipot skozi življenje. Ako ima uro v žepu, je oborožen in močan, ve kaj mu je storiti in hodi počasi in varno po svojih potih. Ako pa se mu ta velika ura vstavi — gospodovi sklepi so nezapopadljivi, in včasi tudi uri kolesa vstavijo — ako se mu tedaj te velika ura vstavi, no se pa še on ustavi, in si natlači pipo tobaka.
Z mlado deklo pa je tako-le: ako na staro, rujavo uro gleda, nema ljubčeka; ako ima pa ljubčeka, dobi pa že od njega žepno uro, na katero zaupljivo in zvesto gleda, naj stoji kazavec, kakor hoče.
Najboljša prijateljica one sajaste ure na steni je pa mlada, lepa hišna hči. Ona je edina, ki sme temu hudemu psu roko v gobec utekniti, ne boječa se, da bi jo ugriznil, in ona je edina, ki sme na pručico stopiti in kazavec premekniti, ne da bi jo kmet zapazil.
Pa se zgodi včasi, tako-le po kaki prijetni sobotni noči, ako sosedov sin pozno v luninem svitu mimo gre in si pri hišnem vodnjaku požirek studene vode privošči — tu se zgodi, pravim nedeljo zjutraj, da petelin proti navadi pred tremi poje, in da danica prej skozi okno noter pogleda, kakor kmet, ki ga je ura vzbudila, ven, družino iz spanja drameč.
Ura je baš tudi počivala, in je za celo uro zaostala. Mlada, lepa deklica pa se je popolno naspala, in je zadovoljna.
In baš ti prigodki so uzrok, da denes kmet delj časa pred urarjem stojí, kakor je njegova navada pri havzirarjih. Urar tedaj razkazuje svoje blago — cifre so črne, kazavci se bleskečejo, — ah, na čelu so jim pa rudeče rožice namalane. Vse se tako ljubeznjivo smijó, kakor bi imele samo srečne ure v sebi; oni deček se je pa s kukovico že tako seznanil in sprijaznil, da ji nastavlja prst, dokler tič ne skoči iz ure in ga kavsne.
Kmet začne barantati; urar trdi, da nema nobene druge ure, ki bi kukovico imela, in da je še to že županu s Kozjega hrbta obljubil; ako pa jo vendar tukaj ponuja, stori to malemu fantu na ljubo, ki je tako prisrčen dečko, in ker je on v otroke ves zaljubljen. Zato pa ne zahteva pri uri niti enega vinarja dobička, in oče naj le pové, koliko da zanjo.
— »Jemene, jemene«, začne kmet, »bog vé, koliko bi bila ta stvarica vredna? Menim da, eden — dva — tri — štiri — pet — šest — sedem — osem — devet —«
»Jeses, vam jo dam tudi za osem goldinarjev,« vpije urar, »od vas nečem dobička.«
— »Kaaaj?« vpraša kmet zategneno, »saj še šteti ne more človek, koliko ura bije. Ovbe, jaz mislim, trideset grošev bi bilo dosti za to škatljo; kaj ne da bo dosti, mož?«
Takemu človeku pa urar ne privošči besede več. Urno začne pobirati svoje blago.
Mali dečak vidi, da se ne bo njemu po volji izteklo, usta se mu začno raztegati, spodnja ustnica se podaljša, ustni koti se mu globoko doli pripognejo na obeh straneh, in dušna bolečina se spremeni v cvileče jokanje. To je pa merodajen trenotek. Kmetica stopi k urarju ter kupi uro s kukovico za tri goldinarje. In stara, sajasta ura mora s svojega mesta, ki ji ga je kmetov stari oče v časti odločil, gori na temno »izbo«. Tam gori ji glodajo miši posmoljene motvoze; kazavec počiva in kaže vedno na X; to je njen grobni križ.
V hiši pa tika nova ura in kukovica kuka po leti, kuka po zimi, in privabi mlademu — mlademu kmetiču babico v hišo. Mlada žena, priljubljena ura in veseli tiček — ah, kako sladko tekó kmetiču ure.
Po Roseggerju posl. D. H.