Usehel cvet
| Usehel cvet Prostoslav |
| |||||||||||||
Zrl sem na mimohitečo množico. Otvoril se je v ranem krasnem jutru nenavadno živahen promet. Hiteli so ljudje rano v jutru ali po svojih opravkih ali pa je mnoge izvabilo krasno vreme, ki se je napravilo po dolgem pustem deževju. Vse mesto je oživelo. Bralo se je veselje na vseh obrazih, in radostno, kot bi jih bila oživila prerojena narava, povsod so me zdravljali prijatelji in znanci vrnivšega se iz stolnega mesta na običajen dopust k svojim roditeljem.
Opazil sem pa nekoga med njimi, katerega pogled me je osupnil in mi vzbudil misli, katerih zavedati se mi je pretreslo srce tembolj, ker je bil i moj sošolec i dober mi prijatelj. Mladeniču v najlepših letih se je bralo na bledih, upadlih licih, v mračnem, temnem pogledu, da njegov življenjski vir usahneva, da ga ne oživlja več pomlad, ampak da se mu je zarisal znak smrti v njegove poteze, kot prezgodaj dozoreli svetki, katero je zaznamovala v mrzlem jutru pred prihodom zlatega solnca strupena slana kot svojo žrtev, da povesi ob njega prihodu utrujeno glavo, da se ji otresejo lističi: odnese jih veter med cestno blato in zadnje sledove prejšnje krasote poteptajo brezobzirni ljudje.
Kaj je uničilo mojega prijatelja, mi ni bilo znano. Prijazno mi je odzdravil kot svojemu prijatelju, toda tudi kot takemu mi ni hotel na intimnejša vprašanja dati pojasnila in me po običajnih nagovorih prijazno toda resno odslovil. Le toliko sem si tolmačil iz njegovih besedi, da je osamljen, da nima in ne more imeti prijatelja.
Vrnil sem se domov.
Par dni potem sem sedel v sobi in pisal odgovor svojemu prijatelju, bivšemu poročniku male garnizije mesteca N …
S težkimi koraki, ne da bi trkal, stopi nakrat prijatelj moj v sobo in pade onemogel na naslanjač. Ko se umiri, ko mu odneha hud kašelj, me prime za roko, upre v me svoj motni pogled in pravi:
Prijatelj moj! Taval sem po mestu kot navadno, da udušim svojo strast, razvedrim srce in prepodim temne misli. Toda nesrečen slučaj je hotel, da sem ravno tam, kjer sem iskal razvedrila, videl njo, ki mi je obudila novo strast, katera pa je uničeno in razdejano mojo naravo premagala. Postalo mi je slabo in obležal bi bil na cesti, da se nisem spomnil nate.
Ti si srečen — Dnevi najlepšega življenja se ti odpirajo — a jaz, jaz sem užival prezgodaj, in le napol. Čutim posledice, čutim kal smrti v sebi in vem, da ne bode dolgo, da obžalujejo starši svojega rano zamrlega sina!
Hu, kako bode zapel zvon, tisti najvišji v zvoniku; križale se bodo ženice: »Še en očenaš za srečno zadnjo uro«, pazno čule: dvakrat preneha, tretjič zvoni — moški je.
Prišel bo cerkovnik in zapisal na malo črno desko v veži farne cerkve: v molitev se priporoča …..
Zaplakala bo mati ob robu postelje, obmolknil bo oče v tihi žalosti v svoji pisarni, jokala bo sestra, spravljaje lepe svetle obleke.
In drvenje in vrvenje in tiho šepetanje bo nastalo v hiši.
Prišli bodo črno oblečeni s srebrnimi našitki, uredili sobo in postavili pred belo, med cvetjem in svečami položeno krsto križ in škropilnik z blagoslovljeno vodo.
Vse bo črno, vse obupno in žalostno.
In vsi zvonovi bodo peli mlademu mrliču, ko odzvoni poldne. In z njimi bodo zaplakali vsi, ki me ljubijo — Obžalovali pa bodo njega, veš njega, ki ni vreden tolike ljubezni.
Kako se mi smili mati, uboga mati! Zakaj ne umrje z mano? Zakaj ne vsi? Zakaj samo jaz?
Toda saj ne vedo, a tudi zvedeli ne bodo.
Moram pa enemu povedati. In to si Ti, Ti, ki sem Te spoštoval do tedaj kot pravega prijatelja, dasi Ti nisem kazal.
Ne ustraši se in poslušaj!
Morda Ti ne bode ugajalo, in če bi bral, kritikoval bi pisatelja, češ, da je nemoralen. Toda, strahopetci, bojite se z jasno sliko življenja na dan, vzgojeni ste v hinavščini in skrivaj se valjate po blatu.
Vedno slikate solnčne strani življenja, a zakrivate temnejše in tiho gazite po dvojni poti, očitno po lepi, po blatu skrivaj.
Na dan s pravim življenjem, razlije naj se luč in osvetli dosedaj temna pota, s katerih zakrivanjem se podpira le splošna demoralizacija.
Znaš prijatelj — nadaljeval je mirneje — poseči pa moram nazaj v dijaško dobo.
Veseli smo bili takrat kajneda? Marsikak kozarec smo ga zvrnili po žejnem grlu, ne malo noči presedeli med petjem in živahnim pitjem, dušeč prejete dvojke z visokimi akordi in debelimi požirki, navdušajoč se za vse lepo na deviških grudih dijaških ljubimk.
Ha, ha! Bilo je lepo!
Toda za najsrečnejšega sem se imel jaz. In zakaj? Veš, prepovedan sad, baš če je še zgoden, je najslajši in opremljen z najbolj romantičnimi dogodki. Toda najkrajši je njega užitek in posledice so najhujše.
Kaj me gledaš začudeno, hm? bolezen ga premaguje, si misliš. Toda ne, prijatelj, čista, gola resnica, zavedam se tega, kar govorim, toda, da Ti nisem predolgočasen.
Sklonila se je takrat že bujno razcvetela roža, ki nam obeta najslajši sad, ki je zapeljivejša kot mlad popek v krasnem jutru, sklonila se je k mlademu cvetu željna užitka, razpihala mu lističe, poljubila mu krono, razvnela kri in buknile so na dan strasti, mlade, polne v svoji moči. In zadrhtel je cvet v poljubih in onemogel v strastnih objemih. Znaš, ko bi imel Zevs še tisto navado, da bi hodil kot zlat dežek k lepim zemljankam v vas, utihotapiti bi se bil moral v naši sobi nasproti ležečo brezpomembno zakonsko spalnico. Haha! Toda takrat, kadar se je odstranil njen cerberus.
Tu je postal moj prijatelj sila razburjen, dvigale so se mu vidno prsi, strastno so se mu svetile oči, hudomušno se je smejal, potrkaval s petami ob tla in s hropečim glasom nadaljeval da je odmevalo po sobi:
Prodrlo je zlato solnce tančico na oknu in zlate njene čipke na bujnih prsih. Lomili so se v krasnih barvah njegovi žarki, bledili mi pogled in slikovito zarisavali bujne poteze pod rahlo odejo …
Za užitek jo je ustvarila narava!
A zapihal je sever, mrzel, leden! Prišla je ločitev. Zagrnila je varno roža svoj kalih in se otela poginu, mlada cvetka pa je usahnila.
Navajena je bila tega življenja, razkošnega uživanja, in ker podobnega ni več našla, se je je lotila strast, kateri je podlegla. Hirala je v brezmejnem koprnenju in našla v nenaravni poti mesto zadostila pogin.
Klicali so zdravnike, žrtvoval je oče svote za kopalji in letovišča, a vse, vse je bilo zaman.
Poginem, hu, poginem, ker sem doživel!
Glasno se krohotaje je skočil k pokoncu, stisnil mi roko in prej ko sem se zavedel, odšel.
Poznejšega obiska, ko je že obležal, ni več sprejel.
In zaklenkal je zvon čez 14 dni v najvišji lini, prenehal je dvakrat in zopet zvonil, križale so se in molile ženice za milostno sodbo in zapisal ga je cerkovnik na črno desko v cerkveni veži.
Zaplakala je njegova mati ob postelji — utihnil je oče v globoki žalosti in spravila sestra svetle obleke.
Vse je bilo črno, žalostno in tiho! Zaprli so tretji dan rakev, dvignili so jo na pogrebni voz in odpeljali v veličastnem sprevodu na pokopališče.
Utihnili so zadnji akordi ubrane žalostinke in vrnilo se je ljudstvo v mesto. Obupno sta se ločila oče in sestra od groba, nezavestno so odpeljali mater domov.
In poslalo je večerno solnce zadnje žarke globoko doli v jamo in obsevalo belo rakev, da so se lomili Žarki ob njeni gladini in v pestrih bojah barvali temne zemeljske grudi do travnatih ruš na površju. A hitelo je k zatonu! Zlatilo je le še robove nasprotnih višav, a že je tudi na nje pripenjal mrak svoje temno krilo, da zagrne vanj zemljo in utrujene zemljane.
Prišli so po večernem zvonenju lenih korakov brezbrižno se med sabo pogovarjajoč o današnjih mrličih, novih jamah, izkopanih kosteh trdosrčni zagrebci. Zapele so lopate, kramp in motika in med ropotom padajočega peska na krsto in odmevom zamolklih kletvic od dela utrujenih hlapcev izginila je krsta, zmanjševala se je jama in v globini pod težo zemlje ležal je strt in uničen nedorastel mlad cvet!