Usmiljenje (Anton Medved)
| ← Kristus in Peter | Usmiljenje Slovenske legende Anton Medved |
Trepetlika → |
| |||||||||||||||
Usmiljenje
Od hiše je do hiše hodil
in miloščine ljudstvo prosil,
na ramenih je malho nosil,
in up na srca ga je vodil.
Ko stopi v prvo hišo v vasi,
star mož se hitro mu oglasi:
"Prav rad, prav rad bi dal ti kaj,
pa sam sem velik siromak.
Drugje poskusi! Bog ti daj
več sreče, kjer prestopiš prag."
In res poskusi v drugi hiši,
a'tudi tukaj stok zasliši:
"Kako bi rad ti dal kak dar,
kako se smiliš mi v sroe,
a sam ubožen sem in star.
Poskusi srečo kje drugje!"
A v tretji hiši bil je spet
prav kakor v prvih dveh sprejet.
Ves truden v zadnjo kočo stopi,
zaprosi majhnega daru.
Pri peči mož, sedeč na klopi.
nasmehne se in reče mu:
"Imam dve suknji, ne preslabi,
lahko ti eno dam, da vsaj
ne bo te zeblo, pa ne zabi
moliti zame kdaj pa kdaj!"
Obleče suknjo in zahvali
prosjak dobrotnega moža.
Odide v hosto. Tam na skali
obleka pade z njega vsa.
Iz ramen krila poženo,
in angel splava pod nebo.
V nebesih stopi pred Boga,
poltožen, polvesel zastoče:
"0 Bog, kako je to mogoče,
da ljudstvo dobrega srca
z uboštvom takim obiskuješ!
Vsakdo bi mi postregel rad,
ko bil bi količkaj' bogat.
A kaj, ko vsakdo strada sam!"
Odvrne Bog: "Ti se huduješ,
da tem Ijudem premalo dam?
Drugače bodi zanaprej,
ker dobro ljudstvo se ti smili,
bogastva dosti vsak imej,
in konec bodi vsaki sili.
A ti na zemljo spet poglej,
ostanejo li, kar so bill."
Črez leto dni odplava spet
krilatec na človeški svet,
poišče isto vas vesel,
meneč, kaj bode vse prejel.
Ko se približa prvi hiši,
iz daleka zmerjanje slisi:
"Že spet berači! Le brž naprej!
Zase imam, a za lenuha
nob nega ne pečem kruha."
Pred drugo hišo se ustavi,
mladenič zarohni nad njim:
"Že spet berači! Naprej se spravi.
Lenuhov grdih ne trpim."
In kamor pride siromak,
sprejem užali ga enak.
Naposled v tisto hišo stopi,
kjer lani suknjo je prejel.
Namahne spet moža na klopi,
ko ravno je denarje štel.
Zaprosi: "Mili gospodar,
vsaj ti ne spodi me nikar!"
Takoj spozna možak prosjaka,
pa reče mu: naj le počaka,
ker rad mu nekaj podeli.
Pospravi svoj denar v omaro
iz nje privleče suknjo staro
in jo ponudi in veli:
"Podaril sem ti eno lani,
podarim letos ti še to.
Nikar te suknje se ne brani,
glej, jaz sem obogatel z njo."
Smeje ogrniti ga hoče,
a siromak je vzeti noče.
Posmeh ošabni ga užali.
Odide v hosto. Tam na skali
obleka pade z njega vsa.
Iz ramen krila poženo
in angel splava pod nebo.
V nebesih stopi pred Boga
in poln sramu pred njim zastoče:
"O Bog, kako je to mogoče,
da vse drugačni so ljudje,
odkar so polne jim roke.
Zaničevan sem bil povsod,
kjer milo prosil sem dobrot,
in ravno tarn, kjer so me lani
sprejemali tako udani."
Nasmehne vežni se Gospod
in reče mu: "Zdaj vidiš sam,
kako se izprevrže rod,
če vsega mu obilo dam.
Zdaj veš, da prostor za trpina
ima največkrat hiša nizka.
Človeski rod je kot maslina,
ki olje da, če kdo jo stiska.
Kjer ljudstvo raja dobre volje,
kjer tuje so mu teže vse,
nikoli tam hladilno olje
usmiljenja iz src ne vre."