Usoda (Anton Leban)

Usoda Anton Leban

Izdano:	Slovenski narod 8. november 1921 (54/251)
Viri:	251
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Veruješ v usodo, draga moja?
Veruj, veruj! Vsak človek jo ima,
in nihče ne uide ji na svetu.«

A. Aškerc

Čitajoč v raznih listih o mnogovrstnih nezgodah, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju tragičnega značaja, nehote vzklikamo: »Tužna usoda!«

Nekdo je smrtno ponesrečil na železnici; drugemu je nagloma umrla ljubeča ga žena; tretjemu je umrl sin – edinec na bojnem polju itd. Taka poročila o naših prijateljih in znancih nas sočutno presenetijo in ponavljajoč izrekamo: »Bridka usoda!«

Zato sem večkrat premišljal o »nemili usodi«, ki je tudi meni že bridko dala čutiti svojo kruto roko. In premišljal sem vprašanje: ali je človek svoje usode sam kriv – ali ne. Aškerc pravi: »Vsak človek jo ima in nihče ne uide ji na svetu.«

Nedavno sem čital v ljubljanskem dnevniku podlistek: »O usodi«, v katerem dopisnik poudarja, »da je človek svoje usode sam kriv.«

Narod na goriškem Krasu - v kamenskem sodnem okraju – govori splošno, da je človeku usoda še prirojena v dan njegovega rojstva. Isti dan mu je že »usojeno« dobro ali slabo na svetu. Tako je nastala ljudska stara vera v Sojanice, ki so jih poznali že stari Grki. Pravijo, da so otroci, rojeni na nedeljo, srečni otroci, to je, da jim bode usoda mila na svetu in se jim bode dobro godilo. Rekajo jim »nedeljski otroci«. Nasprotno so nesrečni oni otroci, ki se rodijo na petek, češ: »Petek slab začetek«. Taki ljudje so baje navadno vse svojo življenje več ali manj – nesrečni, se pravi: nemila usoda jih tepe zaporedoma in udarec sledi udarcu. – Ali je to istina, kdo ve?

Tudi na bivšem Kranjskem sem slišal narod govoriti, da je človeku že ob rojstvu »usojeno« dobro ali slabo; naj se varuje ali ne, to je vseeno: zaloti ga nesreča, oboli, ako se še tako čuva bolezni, kajti to je človeku že »usojeno«. Zbog tega ni čudno, da se dandanes pojavljajo mnogobrojne nesreče, ako ljudje – národ – zares tako misli o usodi. To bi bil že orijentalski fatalizem – mohamedanski kismet!

Poglejmo z ozirom na »usodo«, kaj pišejo naši pesniki in pisatelji!

Pesnik Simon Jenko, ki je bil v svojem življenju tih in pohleven človek, pravi, da »usoda kriva je nezgod.« – To izjavo najdemo v njegovi pesmici:

»Usodi vsak je sam gospod,
a sebi le v zaslugo šteje,
če mila sreča se mu smeje,
usoda kriva je nezgod.«

In večinoma tužni Simon Gregorčič je glede »usode« tudi mnenja, da: »uiti ni moč usodi.« To nam potrja v svoji pesmici:

»Uiti ni ti moč usodi,
njej znan je najskrivnejši kot,
a zlajšaš si jo, svest si bodi,
če čuvaš se strasti in zmot.«

Gregorčič je bil tedaj mnenja, da te usoda ne zaloti, ako se zelo varuješ, kajti pravi: »zlajšaš si jo ... če čuvaš se strasti in zmot.«

Pisatelj Meško piše v svojem spisu »Na Poljani«: »Kjer stopa – usoda v svoji jezi, zapusti globoke sledove!« In navadno ni le posameznik, ki ga prime s trdo roko in ga vrže z navadnega tira, večinoma ga zadene še ob druge in jih potisne tudi na novo pot.

Te pojave »jeze« smo videli in občutili ob zadnji veliki vojni, ki nas je prijela s trdo roko in zadela vsemu človeštvu britke udarce, ki jim je posledica – tužna usoda milijonov ljudi na svetu, ki še sedaj trpijo in bodo trpeli še leta in leta.

Na vse te bridke udarce usode si ne moramo drugače pomagati, nego da vzkliknemo z našim pisateljem dr. Iv. Lahom: »Ko človek isprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako?« (»Slovan«, 1905–06)

Iz te malenkostne razprave je pač razvidno, da je nam vsem, bivajočim v »dolini solz« določena mila ali nemila usoda, to je: eni so srečni, drugi nesrečni, zakaj usoda nekatere poljublja, nasprotno druge pa tepe.

Fran Gestrin, naš pesnik, je omenil v pesmi »Izza mladih let«:

»Nikamor se usoda ne ozira
in zida sama, sama spet podira.«

Tako je bilo, tako je in tako bode, dokler bo svet stal in se vrtil krog solnca.

Čestitam onim, ki jim je usoda mila in jim pritiska poljube na čela. To ste »nedeljski otroci«, a nas, ki nas nemila usoda tepe z udarcem na – udarec, nam »petkovcem« ali »petkovim otrokom«, pa naj veljajo besede Trinkove (»Zamejski«), beneškega Slovenca:

»Ni srebro, ni zlato, ni mehka svila,
ne bode ga branila,
komur na dan poroda
ušteta bila kriva je usoda.«