Usoda Tinča Raščana

Usoda Tinča Raščana
Miško Kranjec
Izdano: Prosveta 27/69–71, 73-76; 1934
Viri: dLib 69, 70, 71, 73, 74, 75, 76
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mož, ki je ležal v visoki travi kraj dozorevajočega žita, z rokama pod glavo, gledajoč visoko sinje nebo in bele megle, je bil Raščan Tinč; bogat človek iz vasi, star dobrih štirideset let. Ženska poleg njega pa, ki se je opirala z eno roko ob zemljo, z drugo pa drži travno bilko v ustih in jo žveči, morda dve leti mlajša od njega, je Greta Lejkova, do včeraj dekla pri gozdarju, zdaj brez službe. Dve uri je tako sede dremala in čakala, da bi se Tinč prespal. Bil je pijan, pa se je zdaj hvala Bogu zbudil, se nemalo začudil, ko jo je zagledal poleg sebe.

»Kaj pa prav za prav hočeš od mene? je zinil, ko si je basal pipo in nje ni pogledal.

»S tabo grem,« je odvrnila ženska, malomarno.

»Tako, z mano. Lepo si si to izmislila. A kaj hočeš pri meni, to bi rad vedel.« 

»Delala bom, saj si rekel, da nimaš ženske pri hiši.«

»Nimam ženske!« je vzkliknil Tinč, »kakor da bi jo pogrešal! – Povem ti: nobene ženske nočem pod svojo streho. Poznam vas dovolj dobro in se ne zmešam več. Približno pred dvema letoma je bila pri meni ena takih kakor si ti, samo teden dni je bila, pa sem jo preizkusil in odslovil. Samo jedla je in pila, ko pa je odšla, sem dognal, da manjka tega in onega.«

»Prav se ti je godilo, zakaj pa nisi dobre poiskal. Prav je imela, vedela je, da je tebe lahko potegniti.«

Tinč je pogledal Geto, bil je toliko jezen, da ni ničesar rekal. Nazadnje pa je le dejal:

»Ne, nočem te pod streho. Bog ve, kako si živela. Slišal sem marsikaj. Znabiti ni vse res, lahko pa je še kaj hujšega.«

»Da le moreš tako govoriti. Mislim, da nisem slabše živela kakor ti. Saj sem slišala, kako si na ženske. In pomisli samo, kakšen si bil pred dvema urama, ko si me srečal. Nisi najlepše govoril in delal. Vsakomur se bi se gnusilo tvoje govorjenje, tudi meni se je, pa sem si mislila, revež je, malo se je napil, ni da bi ga obsojala. In samec je, taki ljudje se ločijo od drugih. A srce ima dobro.«

Na to Tinče ni imel kaj govoriti, ona pa kot bi dobila potrdilo na svoje besede, je še pohitela: »No vidiš, kako te poznam. Ko sem bila v svetu, sem se te često spominjala in obenem vedno bala. Dejala sem si: kaj boš mislila nanj. Kdo pa si ti in kdo je on? On je bogat človek, in če sta bila mlada prijatelja, je pozabil. Nikoli me ni ljubil kakor jaz njega. Srečo z njim uživa tista, katero si izvoli njegovo srce. Zdaj ga pa nenadoma srečam: kolovrati po cesti in ne ve, kam bi se zagnal. Samo pes ga spremlja. Ustavim ga in vprašam: Kam pa ti Tinč? Sprva me ni spoznal, potlej pa me za roko povleče v gostilno. Pojdi z menoj pit, pravi, pojdi, Lejkova Geta. Vse dobiš kar ti srce poželi, vse, samo moja moraš biti, z menoj moraš.« 

»To da sem rekel?«

»Prav to. Potlej si me pa povlekel in zavedel v greh. In zdaj, ko si se prespal, zdaj praviš: Poberi se! Lepo je to od tebe.« 

»Če bi bila poštena, ne bi šla z menoj.« 

»Poštena?! Tako kot bi bil ti kaj poštenejši od mene! Seve, greh storiti, to si želel. Jaz pa sem mislila: on je domač, ne bo hotel kaj hudega. Kaj sem ga slišala včasih, ko je rekel prav tako kot njegov oče: deca, samo greha ne, greh je grda stvar. A oče je bil res človek. Ti pa, zdaj te vsakdo lahko vidi, kakšen svetnik si.«

In še je govorila, dokler se ni razsrdil in dejal: »Prenehaj, če ne te udarim, da boš krvava.«

»Tako,« je rekla in solze so ji stopile v oči. »Tako delaš z menoj.«

Dvignila se je in šla. Od strani je videl, da misli resno oditi. Zaskrbelo ga je, čez čas se je dvignil in šel za njo. Godrnjaje je palil pipo, dokler Gete ni našel za ržjo, kjer si je s predpasnikom brisala oči in žvečila travo. Nekaj časa jo je gledal, nato pa dejal:

»No, kako si si premislila? Kaj hočeš?«

»Od tebe nočem ničesar,« je rekla čez čas. »Pred sodnijo pojdem, povem, da si me zavedel, da si mi Vse obljubljal, potlej me pa pregnal. Tam te že naučijo poštenosti, boš videl.«

To s sodnijo je bila huda stvar. On je bil pred sodnijo samo enkrat v življenju, ko je nekoga premlatil, ker so ga razsrdili. Takrat so ga obsodili na štirinajst let ječe. Pa tisto ni bila tako velika stvar v primeri s tem, tega se je zavedal. Pa že tedaj so ravnali z njim, da ni bilo lepo.

»No, da,« je dejal. »Poznam te, ti si res zmožna iti pred sodnijo. A kaj hočeš od mene?«

Ona pa je le govorila o sodniji, da je bil nazadnje že močno jezen. Prijel jo je za rame, jo dvignil in močno stiskajoč hrkal: »Če mi še enkrat zineš o sodniji, te zadavim kakor mačko.« Stisnil jo je za vrat, da se je opotekla: bil je močan človek. Ko se je dvignila, hlipajoč za sapo, je šla, ne da bi se ozrla.

Tinč pa je stekel za njo, jo spet ujel za ramo in dejal: »Tak za božjo voljo, ne bodi taka.«

»Pusti me!« je siknila.

»Vsaj počakaj, da se domeniva.«

»S tabo se nočem več meniti.« Pa jo je le ustavil in dejal skoro v joku: »Nisem mislil, da si taka. Naj bo, le pojdi me tožit, hudo ti bo še žal, hudo. Vprašal sem: Kaj hočeš od mene. Ona pa: Tožit te grem.«

»Kako si pa delal z menoj.«

»Zakaj si taka?!«

»A kakšna pa naj bom?«

»Ne bi smela neumno govoriti. Ali veš, kaj si rekla? Naj te poročim. Le kako si moreš kaj tako blaznega izmisliti!«

»Poročim! Rečem ti vendar lahko, saj te nisem snedla. A če bi bil ti pošten, bi dejal: Tako je, draga moja Greta, poročiti te zaenkrat ne morem, ker to ni tako enostavno, treba je preje premisliti. A ker nimaš strehe, pojdi z menoj, dokler si česa ne poiščeš. Pri meni je potrebna poštena ženska roka. Vidiš, tako bi bil lahko rekel, in jaz bi ti ne bila zamerila.«

»K sebi na dom! Kako si moreš kaj tako nespametnega izmisliti!«

»Kako nespametno? Hišo imaš in zemljo in kruha, jaz pa ničesar. Niti službe ne dobim kmalu, ko je tako težko za take stvari.«

»Ne,« je odkimal v premisleku. »Kaj bi pa ljudje rekli, sorodniki in drugi. In gospod župnik? Ker so strogi mož, bi imeli celo pridigo o tem. Ali si moreš misliti kaj hujšega?«

Geta je prikimavala. Razumela je in rekla:

»Saj ni treba, če se že tako bojiš, da sem ves dan pri tebi. Čez dan lahko odidem, samo zvečer pridem. Lepše je, bolje bo tako.«

»Premisliti moram.« In res je premišljeval.

»Lep mož si mi ti, še take malenkosti si ne upaš.«

In tako se je naposled udal in rekel:

»Lahko prideš, če že hočeš, a šele, ko bo mrak. Pa da mi ne pojdeš po cesti, temveč zadaj, kjer so gozdovi, da te kdo ne bo videl.«

In sta se poslovila.

Zvečer je prišla v prvem mraku kakor sta se domenila. Ždel je že nekaj časa pri oknu, da bi videl, kdaj pride. Prihajala je brez vsake bojazni, nič se ni vlekla ob meji, kar ga je nekoliko vznevoljilo. Ona pa se je prismehljala v sobo in dejala:

»No, si me čakal?«

Zdaj je bil še bolj razočaran. Da mu to tako mirno reče; bal se je, da se ne bi resno razjezil. Gledal je culo, ki jo je imela v rokah.

»Moje stvari so,« se je opravičila, ko je videla njegov pogled. »Imela sem za grmom, pa sem se bala, da mi ne bi kdo odnesel. Ni veliko vredno, ali nekaj je vendar. Zame je dobro.«

»Tako? Kaj misliš s tem?«

»Tu pustim, saj je dovolj prostora.« Odprla je omaro in basala vanjo svoje cunje. Nato se je oddahnila, rekoč: »Zaenkrat sem brez skrbi. – Ali imaš kaj jesti? Lačna sem.«

»V kuhinji si poišči. Mleko je v loncih.«

Prinesla pa si je mesa.

»Nisem rekel, da si vzemi mesa.«

»Mleka se mi je zdelo škoda, ker se še ni sesedlo. – Rajši prižgi luč.«

»Ne,« je dejal. »Da bodo zijali skozi okna? Takoj pojdeva spat. V mali sobi imaš posteljo in slamo. Ampak to ti rečem, jutri naj te dan ne dobi pri meni. Sicer mi ne pridi več blizu.«

Ko se je navečerjala, je odšla, voščila mu je lahko noč in se zaklenila v sobo. Tinč pa je stopil ven po potrebi, mimogrede prisluhnil v prikletu, če bi kaj slišal iz njene sobe. Nato je zaklenil duri in stopil v veliko sobo, kjer je bila njegova postelja. Legel je počasi, a dolgo ni mogel zaspati. Premišljeval je in se premetaval kakor bi bil bolan.

Ko se je zjutraj prebudil, je bilo prvo, kar je dojel, da nekdo poje. Opirajoč se na komolec, je poslušal in gledal skozi okno. Zunaj je bil dan, zgodnje pomladno jutro. In je dognal, da Geta poje. Prvi trenotek Tinč ni bil nejevoljen. Celo nekaj prijetnega je bilo v tej njeni pesmi. Mnogo let je te minilo, kar ni bilo petja v hiši. Tu je že dolgo vladal mir. Samo kokoši so kokodakale. Zdaj pa je bila tu pesem. A to veselje je bilo kratko. Že ga je obšla nejevolja. Prestrašen, da bi kdo znal slišati, da poje ženska v njegovi hiši, se je splazil do vrat in se pritajeno zadri v kuhinjo: »Tak, za vraga vendar, ne prepevaj!«

»Kaj pa je?« je vprašala Geta brezskrbno in glasno.

»Za božjo voljo, ne prepevaj! Saj te lahko kdo sliši!«

»Pozabila sem,« m« je opravičila.

»Kaj še nisi odšla?«

»Nisem še skuhala.«

»Saj sem ti rekel, da odidi še pred zoro.«

»Pred zoro? Misliš, da sem pozabila? Pa sem si dejala: zajtrek skuham, preden grem, naj mu tako nima kdo pošteno skuhati. Ne boj se, da bi me kdo videl.«

Prenehala je peti, kar ga je pomirilo. Sedeč na postelji je premišljeval o vsem tem. Tako je pričakoval, da mu je prinesla vode v krnici za umivanje. Gledal je začudeno to novost.

»Čemu vodo,« je godrnjal, »saj se umijem, ko napajam kravo.«

»No, lepše je, da se umiješ v sobi.« Odšla je, pa kmalu, še preden se je obrisal, je že spet butala v vrata.

»Odpri!« Skočil je odpirat. Pri tem se je nehote spomnil na svojo mater, ki je vsako jutro prav tako rekla, ko je prinesla jesti.

»Še nisi pregrnil?« je vprašala Geta. In zopet se je domislil matere, ki je vedno tako dejala, kadar je pozabil na to. Zdaj pa je samo rekel:

»S čim naj pregrnem?«

»Kaj nimaš nobenega prta?« »Ne,« je priznal in bilo ga je sram.

»Tako,« je dejala, »tak bogatec, pa nima namiznega prta. Kaj pa, če bi kdo imeniten prišel k tebi. Kaj bi ga posadil za nepogrnjeno mizo?«

Šla je k omari in nekaj brskala.

»Kaj iščeš?« je vprašal v zadregi in jo hotel odriniti.

»Prt,« je rekla, »vsaj kakšen posteljni prt.« Metala je iz omare umazano perilo. »Fej, kakšno imaš tu notri, vse plesnivo. Čudno, da še sam nisi splesnil.«

To mu je bilo dovolj in je vzrojil:

»Kaj te vse to briga! Pusti lepo pri miru. To je moje in jaz imam lahko kakor se mi zdi – Kdo pa te je vabil sem? »Pritepenka! Rekla si, da takoj odideš, zdaj pa bi se rada tu pasla. – Ne dotakni se več tega!« In odrinil jo je z roko.

Geta pa se še od daleč ni tako razburila, temveč je samo skomizgnila z ramama in šla jest. Zato je odšel pred hišo in tam sedel na prag. Po zajtrku je prišla iz hiše, napravljena za pot. Rekla je docela mirno kakor se ne bi bilo nič zgodilo:

»Ono naj ostane do večera pri tebi, da ne bom prenašala okoli. Zvečer pa odnesem. Nič več nočem imeti s teboj opravka. Za ono naj te pa sodnija nauči, kako se ravna z ljudmi.«

In že je šla po vrtu, ne da bi se ozrla. Pa tudi on ni gledal naravnost za njo. Čakal jo je pozno v mrak, kdaj se povrne po svoje stvari. Pa tistega večera je ni bilo. Zdelo se mu je to docela prav. Veselil se je zmage nad njo in si domišljeval, da jo je spokoril. Še po svoje stvari si ne upa. Ko pa je ta radost po malem zamrla v njegovem srcu, so še zbudile druge misli: Bog ve, kje zdaj hodi. In počasi je modro dognal: taka ženska je, vlači se …

Zaradi tega je bil spočetka zelo žalosten, dokler se ni prepričal, da je bilo edino prav, da jo je odslovil. Da, dovolj zgodaj jo je spoznal. Skoraj bi ga ujela in omrežila. S to tolažbo je kmalu zaspal.

Drugega dne pa se mu je stožilo. Bil pa je tudi tak mrkoben dan: zaoblačilo se je in zato je bil še bolj nerazpoložen. Gledal je skozi okno oblačno nebo, prisluškoval, kako udarja dež na streho in polzi na tla. Kure so se stiskale k steni, mokre in podobne čudnim nestvorom. Pes je smrčal pod mizo. Na peči mu je odgovarjala mačka. Vse to je danes nevoljilo Tinčka. Zdaj si je želel, da bi kdo prišel k njemu in bi se o čem pomenila. Na tihem je mislil na to, da bi bila to naposled celo Geta. Ne bi jo metal na cesto. Opravičil bi se pred njo s tem, da je slabo vreme in moraš še celo berača pustiti pod streho.

Mislil je na svojo samoto. Tako doslej še ni mislil. Drugekrati na priliko, če je bil dež, je šel letet in je preletel pol dneva, ko je bilo treba iti v hlev. Zdaj se mu to ni ljubilo. Gledal je svoj vrt, ki je bil po dežju pomlajen, bujno zelen. Toda samota je bila zdaj močnejša. Deset let je preteklo, kar je mati umrla. Prve dni po njeni smrti mu je bilo neprijetno. Vedno je čakal, da se kaj izpremeni. Bil je vajen vseh materinih besed, njenega dela: natančno je vedel, kje je ta trenotek mati, kaj počne, kaj bo rekla, če pride k njej. Vsako jutro na priliko, ko je bil tak dež, je prišla iz kuhinje in ga potegnila iz kota, kjer je dremal. »Vstani,« je rekla. Vedno si kaj izmislila, da je lahko delal, pa ne lenaril. Ona je potlej sedla za mizo in krpala obleko.

Ni bilo med njima veliko besed, temveč tako vsakdanji razgovor. Zdajzdaj se je česa spomnila in povedala. Vse je bilo zanimivo. Zdaj deset let ni imel kdo posegati v vse to. Čas je do tega trenotka zgubil pomen. Zdaj se je zbudil in tiščal nanj z vso silo. Ni natančno premišljeval o vsem tem, ker tega ni bil zmoten, občutil pa je neko neskladnost vsega življenja, vseh let, posebno zadnjih deset. Njegovo gospodarstvo se v teh letih ni premaknilo niti za ped naprej. Vse je viselo kakor mu je mati zapustila. Celo padlo je. Pred desetimi leti je bilo vse to pomembno: bil je kmet, bogat kmet, vas pa je bila revna: majhne koče, ljudje so odhajali po svetu. Njemu ni bilo treba. Toda vse se je zaobrnilo: ljudje so dobili gosposko zemljo. Kaj pa, v vsaki hiši jih je bilo po sedem, osem, da celo po deset in na vsakega so dobili oral zemlje. Res, ni še bila njihova, vendar, kot je slišal, bodo po malem izplačali in potlej bo njihova. In tako se mu ti ljudje približali. Niso več prihajali k njemu iskat dela in prosit kruha kakor nekoč. Delali so na svojem, dobro delali, to je Tinč moral priznati; in še so lahko koga poslali od hiše v Kanado ali pa kam drugam, da je pošiljal denar. Morda je vse to vzbudilo v njem neko sovraštvo do ljudi. Prej je bila navada, da so prihajali revni in prosili dela in zato dobili kakšno malenkost. Zdaj jih je moral prositi, da so prišli delat in se pogajat za zaslužek. Postavljali so si nove hiše, podirali stare bajte, napravili povsod okoli hiš lepe vrtove in peli so, vedno peli. Nihče ni več rekel, da je Tinč bogat, ta Tinč, kako zidino ima. Zdaj so dejali: Poglej ga, kako je zanikrn, kako se nič ne briga za svoje gospodarstvo! ...

In vsega tega doslej Tinč ni tako dobro zaznaval. Malomarno je mislil na to. Zdaj pa mu je vstalo, ne da bi vedel v kakšni zvezi. Udal se je čuvstvovanju.

• • •

Draš Petrovič in Tinč sta bila nekoč velika prijatelja. Dolga leta sta kovala skupno velike načrte in se navduševala. Draš je bil male postave, po telesu nedorasel človek in dolgo se ni oženil. Zvesto je poslušal svojega starejšega in izkušenejšega prijatelja, ki ga je modro odvračal od takih neumnosti. Lani pa je prišla k njemu neka mlada ženska in še preden se je Tinč dobro zavedel, da bi opozoril prijatelja in ga odvrnil od kake neumnosti, se je Draš poročil. Draš je živel srečno, so rekli ljudje. Žena mu je te rodila otroka, in to je bila zanj res velika sreča in radost.

Tinč pa ni misli tako o tem.

Poslej ni hotel imeti z Drašem nikakega opravka. Morda je bila to zavest, da je ostal prevaran. Če bi te moralo tako biti, tedaj bi se moralo prej pri njem zgoditi. Toda, zdaj, ko je bil samo njegov prijatelj nesrečen, kakor je Tinč rad pravil komu, zdaj se je Tinč navzel neke visoke samozavesti: šel je mimo Draševega doma vzravnan, žvižgajoč veselo in ozirajoč se na vse strani, samo k Drašu ne.

Tokrat pa je bilo Tinču preveč neznosno, povrhu je bila še nedelja in si ni mogel kaj, da ne bi šel mimo Draševe hiše. Samo mimogrede je hotel pokukati k njim, želeč, da bi ga poklicali noter. Stiskal je roke v žepe in si žvižgal. Pes mu je sledil s povešenim gobcem. Dež je pomalem pršil, toda zdelo se mu je, da njega ta dež nič ne moti, nasprotno, kot bi mu celo ugajalo, da je tako vreme.

Draš pa je skozi okno videl Tinča, hitel je za njim in ga z vso silo spravil v hišo. Kako se je branil Tinč, nazadnje pa je vstopil, dasi je sovražil Draševo ženo. Zdaj pa je prišla ona, Kata, Draševa žena in ni se mogel ubraniti.

»Nisem mislil, da si tak!« je rekel Draš. »Nikdar več te ni k meni.«

»Tako,« je momljal Tinč in dobro se mu je zdelo. »Kaj pa naj bi pri tebi?«

»Tako! Kaj bi pri meni! Prej pa si bil vsak dan in vedno si imel kak posel.«

»Prej!« je vzkliknil Tinč in hotel še nekaj povedati.

»Draš mi je vse povedal,« je zdaj rekla Kata. »Povedal mi je, kakšna prijatelja sta bila. Vse sta si zaupala. Zdaj te pa ni več. Ne vem, kaj smo se ti tako zamerili, da ne prideš.«

»Kaj bi se mi zamerila,« je rekel. »Nimam veliko časa.«

»Nimaš časa,« je dejal Draš. »Doma posedaš in tuhtaš neumne stvari.«

»Neumne stvari! Tako misliš ti, pa ti povem, da mislim prav zdaj velike stvari.«

»Velike stvari! Kdaj pa ti nisi velikega mislil!« se je nasmehnil in se spomnil nekdanjih dni, ko sta še skupaj kovala načrte in si razlagala drug drugemu.

»Zdaj mislim resno,« se je opravičil Tinč.

Draš ni bil nikdar tako duhovit človek kakor Tinč in je vedno občudoval svojega prijatelja.

»Resno,« se je posmehnila Kata. »Radovedna sem, kaj si iznašel.«

»Ne bom več sejal in ne sadil,« je rekel proti Drašu, kot ne bi bilo Kate poleg. Ta pa se je široko zasmejala.

»Mislila sem si, da boš kaj takega povedal.« Tudi Draš se je nasmehnil radi tega.

»Ti se smeješ,« je rekel Tinč proti Drašu. »Pa ne misli, da je to tako neumno, to, kar nosim s sabo. – Pet oralov jablan mislim nasaditi. Mogoče celo dva orala več.«

Potem je premolknil, kakor bi dal priliko prijatelju, da si oddahne po tej novici. In Kata se je še močneje zasmejala. Drašu pa je planil nasmeh z obraza.

»Pet oralov jablan mislim nasaditi. Ali pa morda več. Zdaj pa poslušaj: čez deset let bo rastlo na teh jablanah tisoč do dva tisoč centov sadja. To prinese čistega dobička trideset tisoč, vsaj toliko.«

Kata se je spet zasmejala. Draš pa je sledil njenemu smehu. Molče je poslušal. Da, Tinč se ni še prav nič izpremenil. Še vse večje načrte nosi s seboj. Tinč pa tudi sedaj ni prenehal, temveč je začel nenadoma razvijati drugi načrt.

»Le smej ne,« je dejal proti svojemu prijatelju, čeprav se ta ni smejal. »Saj se še nisem odločil za načrt. Lahko da začnem kaj drugega. Mislil sem tudi na to, da bi se dale gojiti race ali pa svinje. Potlej je treba polje drugače obdelati: to se pravi, nasaditi je treba samo koruzo. Ti veš, kakšna je naša zemlja, koruza bi rastla. Živina bi pa tudi napravila toliko gnoja, da bi ga bilo dovolj. Karkoli gojiš tako v velikem številu, kakor mislim jaz, nese dober dobiček. In od tega odračunaj, kar porabiš zase in le ti dovolj ostane.«

Draš je bil pijan od teh besed. Natakal je Tinču vina kakor v starih časih, ko sta prišla v gorice in se navduševala za velike stvari. Poslušal je zvesteje, kakor najlepšo pridigo v cerkvi.

Kata ni bila neumna ženska in je lahko opazila vse to. Prej se je smejala Tinču in njen smeh je vlekel Draša za sabo. Zdaj pa je bilo brez pomena smejati se. Zato je bila resna, gledala nekam mimo onih dveh in dejala naposled resno:

»To bi bilo dobro premisliti.«

Tinč je bil presenečen. Da, bilo je res, da je imel velike načrte, toda vsi so tako lahko umirali kakor so se rodili. Nikdar mu jih nihče ni potrdil, temveč se je vsakdo le smejal. In morda ga je prav to spravilo nekoliko iz ravnovesja, da mu je Kata pritrdila. Če bi se bila le naprej smejala, bi ga to prav nič ne razburilo. Nasprotno, le z večjo vnemo bi mislil na svoje stvari. Zdaj pa je imel občutje kot bi se mu na pot zavalila nepremagljiva ovira.

»Ti tudi tako misliš?« se je Draš ozrl po svoji ženi in ji bil neskončno hvaležen.

»Da, premisliti bo treba«, je menil Tinč, ki je zdaj prvič dosegel trda tla. »Mnogo sem se pečal s tem, a do podrobnosti le nisem prišel, tudi se le nisem odločil za to ali ono. – Če bi šlo vse v redu, naposled tudi tebe lahko vzamem zraven. Če zraste tisoč metrov jabolk, jih poleg tega lahko le dva ali celo tri tisoč.«

»Da«, je pritrdila Kata. »Tako mislim, da njega ne bi prezrl, ko bo vse premišljeno.«

»Tudi ti tako misliš?« je pohitel Draš. »Znabiti pa bo kaj iz tega.«

Draš bi vriskal od radosti in skoraj bi bil Tinču pozabil pokazati na ženo, češ, vidiš, kaj je žena pri hiši! Tinč pa je bil tudi vesel, dasi Kati ni prav nič zaupal. A vina se ni branil in ne pogač. Moral je celo priznati, da speče boljše pogače kakor moški. Ali tako globoko le ni padel, da bi kaj takega priznal ženski.

In že je bil večer, ko se je Tinč vračal. Nič več ni deževalo. Nebo se je zjasnilo, zrak je bil hladen a, njega to ni motilo, da ne bi razlagal svojemu psu o samih velikih stvareh. In pes mu ni ugovarjal.

• • •

Nemalo se je začudil, ko je obstal pred svojo hišo, zakaj notri je gorela luč. Ozrl se je po sosedovih ter skušal dognati, če se morebiti ni zmotil in zašel kam drugam. Da, bila je njegova hiša in svetloba je padala skozi okna. Ujel je celo, da je šel nekdo mimo luči in jo zasenčil. Stopil je do okna in se povzpel, da vidi skozi okno.

Kaj pa, v hiši je bila Geta. O ti prekleta ženska! Najbrž je našla ključ. Tinč ga je vsa leta vtikal na isto mesto kakor je bila navada med domačini, če je kateri prišel prej, da je lahko odklenil. Geta pa je že kdaj videla Tinča, ko je jemal ključ. Zdaj pa je Tinč za trenotek pomislil, kaj bi bilo naj pametneje storiti. Iti po žandarje ne bi bilo nič tako napačnega, pred vsem bi se potlej za vselej odkrižal te ženske.

Naslednje pa je samo odprl in vstopil.

»Dober večer«, je dejala Geta, ki je pravkar večerjala.

Tinč na to ni mogel kaj odgovoriti. Stal je sredi sobe in jo samo gledal.

»Kako je zdaj s tem«, je zinil naposled. »Ali je to moja ali tvoja hiša?«

»Kako moja, kaj tvoja«, se je začudila Geta in ga neumno pogledala. »Kaj pa je?«

»Kaj je? To bi rad, da mi poveš, ali je moja hiša ali tvoja.«

»Zakaj pa moja?« se je čudila Geta čim dalje, bolj in bolj. »Kdo ti je pa to natvezil?«

»Nihče mi ni ničesar natvezil, samo rad bi vedel, kako prideš ti v mojo hišo. S kakšno pravico si prišla in kje si dobila ključ. Ali veš, da te lahko izročim sodniji in ali veš, da bom to tudi storil? Naj ona opravi s teboj kakor je prav, jaz nočem s teboj več nikakega opravka.«

Bil je zadovoljen sam s seboj, da ji lahko enkrat tako zagrozi kakor je pred nedavnim ona njemu, radi česar je imel toliko skrbi. Že si je predstavljal, kako jo sodniki mrcvarijo, da je groza, ona pa se čimdalje bolj zapleta v zanjke.

Pa Geta se za to ni menda dosti brigala, zakaj slej ko prej je mimo dalje jedla in leno mislila. Rekla je malo kasneje, pa hudo mirno:

»Sedi, da ti prinesem večerjo, če še nisi jedel.«

»Mi ni treba nositi nikake večerje. Pred vsem ne maram tega, kar si ti skuhala in kar si prijemala s svojimi umazanimi rokami.«

»Prav«, je prikimala. »Saj vidim, da se ti je danes dobro godilo.«

Ta njen mir ga je docela razorožil. Prenehal je kričati, ne vedoč, kakšen naj je do nje.

»Sedi, sedi«, je dejala, »saj nisi prišel na tuje.«

Kaj pa, saj je njegova hiša in lahko sede. Sedel je za mizo nasproti njej kot bi se hotel o čem pomeniti. Pogled mu je splaval po sobi in je videl: soba je lepo pospravljena, nikjer ni videti smeti, v kotu ni cunj kakor običajno. Postelja je postlana, pogrnjena s svežim prtom. Slike, ki so prej visele brez reda na steni kakor stare cunje, so bile zdaj lepo pobrisane, razobešene tako kakor je imela navado mati.

Vse je delalo na človeka drugačen vtis. Tudi prezračeno je bilo, da si lahko dihal.

Videla je njegov pogled, ki je blodil po sobi, se malce nasmehnila in dejala naposled.

»Tako si imel razmetano po sobi, da ni bilo mogoče gledati. Če bi bili to tvoja mati videli, bi drugače govorili s teboj. Ne bi bili zadovoljni kakor si mislil.«

To je bilo res in ni imel kaj odgovoriti.

»Dobro se jih spominjam«, je nadaljevala Geta, »kako skrbna ženska so bili. Vedno bo delali, brez počitka. Kaj pa počne njih sin? Moj Bog, če bi vedeli! Po vrtu vse razmetano, plota nikjer, streha razdrta, okna razbita, v sobi kup smeti! Kaj pravim – kup smeti! Dobro bi bilo, če bi bile na kupu, to bi že še bilo. Ali do gležnja zameteno. Tako bogastvo, pa taka zanikrnost pri hiši. Ne, to se redko najde.«

Vse to je bilo res in Tinča je bolelo, da mu to pripoveduje baš Geta in da on ne more ugovarjati. Mislil je na sramoto, v kateri ga je našla in o kateri bo pripovedovala, kamorkoli bo prišla.

»To je res«, je naposled priznal. »Ne misli, da vsega tega nisem videl. Le časa nisem imel, to se pravi, ni se mi ljubilo, ker sem se bavil z velikimi načrti. Neumno bi bilo sedaj vse zdaj urediti in popraviti, potlej pa zopet razdreti in pričeti znova.«

»Da, saj te poznam. Lahko si mislim, kaj si takega iztuhtal. Tu je pri tebi bolezen: vedno kaj iztuhtaš, kar nima nobenega pomena. Jutri bo pa spet kaj drugega izmislil. Storil pa doslej nisi ničesar.«

»To je res, da nisem,« se je opravičeval, »ali ne misli, da se zdaj ne lotim. Vsa vas bo gledala, vsi se bodo čudili.«

Geta se je široko zasmejala: »Saj se že dolgo čudimo.«

»Zdaj se smejiš,« se je vznejevoljil. »A povem ti, da se ne bo dolgo.«

»O saj se ne smejim zato, ker ti ne bi bil zmožen česa storiti, temveč samo, ker si prelen, da bi kaj začel. Če bi bilo kaj takega, kar bi lahko dremajoč v kotu izvršil, potlej bi verjela. Škoda, da nisi izmislil, da bi redil ovce ali kaj drugega.«

Posmrknil je. »Ovac ne mislim rediti, a nekaj podobnega pa. Velik sadovnjak bom zasadil. Pet oralov jablan, oral hrušk in dva orala sliv.«

Zdaj se pa Geta ni smejala kakor prej, temveč ga je samo pogledala. Nekaj je mrmrala in pokimavala. Zato je bil radoveden.

»No, zakaj se pa zdaj ne smejiš, a?«

»Premišljam, ali bi bilo kaj iz tega ali nič.«

Po teh besedah je Tinč zrasel v svojih očeh, nasmehnil se je pomilovalno proti njej in dejal:

»Premišljaš! Pa ti povem, da ni treba nič premišljevati. Že drugi so mi rekli, da je pametno. Celo taki, ki nikakor ne bi radi videli, da bi prav jaz to izvedel.«

»To si mislim. Samo kar tako ne bo šlo. Potreboval boš pomoči.«

»Tisto je res, a koliko revnih ljudi je v vasi, ki radi pridejo pomagat.«

»Za denar, tako pa ne več.«

»Ošabni ste postali reveži. Včasih je bilo drugače.«

Geta se je nasmehnila:

»Spametovali smo se. – Nekoga moraš imeti, da bo vedno pri hiši. Pomisli samo, da se boš moral vedno okoli voziti.«

»Imaš prav. Mislil sem že na to,« je lagal. »Sicer pa. saj deklo dobim kadarkoli.«

»Da, deklo lahko dobiš, ali vprašanje je, če boš znal poiskati pravo. Lahko te potegne. Čemu pa potlej vse tvoje delo?«

Vse je bilo hudo res in premišljeval je o tem. Geta pa tudi ni bila ženska, ki ne bi vedela, kaj je prav. Ni ga predolgo mučila z izpraševanjem ali pa nasveti. Rekla je:

»Spat pojdem.«

In tiste noči ni mislil na njo, temveč na denar, ki bo pričel vreti v njegovo hišo. Mimogrede se je spomnil in stokrat se mu ni zdela tako napačna. Ko pa se je drugo jutro zbudil in slišal pesem v kuhinji, ki je bila nekoliko tresoča, a vendar lepa za njegovo uho. In pri zajterku sta se pomenkovala. Toda, ko je hotela na polje, se je vznejevoljil.

»Ne,« je dejal. »Tako daleč pa še nisem. V malo sobo te zaprem.«

In res jo je zaprl, da ne bi ušla, ko bi bil on zdoma in bi jo sosedje videli delati na vrtu.

Prav zvesto ga je počakala v mali sobi. On pa se je vrnil nekoliko prej kakor običajno. Dejal je, da zato, ker se je bal, da ne bi ušla, a to ni bil pravi vzrok. Zakaj posedel je nekoliko pri njej in ji pripovedoval o vsem, kar je ta dan počel. In ona mu je prikimavala.

Tako je prešel ves dan. Geta mu ni bila v napotje. Nasprotno, zdelo se mu je, da brez nje ne more več živeti. Opravljala je mnogokatere malenkosti s tisto žensko skrbjo in skrbnostjo, ki je je bil vajen od matere. Poslušal je njene nasvete in jih upošteval. Držal se je doma in nerad je šel na polje; vzeti s sabo si je ni upal, da ljudje ne bi zvedeli za njegovo skrivnost.

Nekega dne pa kakor bi se zalotil pri slabem dejanju. Pokaral se je v duhu in naposled vprašal Geto:

»Kdaj pa ti misliš oditi?«

»Kako oditi?«

»Tako, oditi pač, proč. Kaj še nisi našla službe?«

»Kaj pa misliš! Službe! Misliš, da jo je danes tako lahko dobiti? Kaj ti veš, ko sediš na svojem! Kdaj si trpel lakoto, kdaj si hodil po svetu, da bi vedel, kako je. Če bi samo teden hodil po svetu, bi drugače govoril.«

»Kaj pa misliš storiti?« ga je zaskrbelo.

»Tu ostanem,« je rekla. »Ali bi bilo lepo od tebe, da bi me preganjal, ko imaš vsega v izobilju? Če imaš dušo v prsih, tedaj ne boš več tako govoril. Deset ljudi bi lahko živelo na tvojem, ne eden. In še denar bi ti napravili. Tako pa skoraj vse preide, ker ni gospodarja in ne gospodinje. Spomni se samo na svojo mater, kako dobra ženska je bila. Kolikokrat je rekla: »Kako si ti, Getika, dobro dekle. Ko bi bila naša, ali pa vsaj pri nas služila. Ne veš, kako rada bi imela tako hčer, ali pa vsaj tako žensko pri hiši.«

»Lažeš!« se je razsrdil. »Tako ti že niso rekli.«

»Ne baš tako natančno, ali nekaj podobnega je bilo.«

»Lažeš, sploh ničesar ti niso rekli.«

Pa mi niso, če ti bolje veš. Sicer je pa vseeno, če so kaj rekli ali ne. Jaz nimam kam iti, ti pa imaš vsega preveč.«

Pomolčala je nekoliko, nato pa dejala: »Vzemi me v službo.«

Nekaj je posmrkal, nato pa dejal: »Ne, to ni mogoče.«

»Saj ne prosim za vedno. Ko dobim službo, se takoj odselim. Ne bom ti v nadlego.«

»Ne,« se je odločil. Pri tem je ostalo za tisti dan in s tem sta šla spat.

Njenih stvari pa ji vendar tudi poslej ni vrgel ven, čeprav je bil prepričan, da bi bilo to edino pametno. Ona pa je slej ko prej delala enako skrbno in zvesto in še mislila ni na plačilo. Zdaj je navadno že zjutraj nakrmila kravo in ko je on vstal, mu je samo rekla, naj jo napoji. To mu je ugajalo. Nekega dne pa je dejala:

»Lahko bi kupil pujska; toliko lepe krme pride v nič, ker nimam komu dati.« Nekaj je godrnjal, a čez dva dni je privezal skrinjo na kolca in se odpeljal po svinje. In potlej sta skupaj presojala, kakšne vrste so, če so dragi, kar je Geta rekla, da on ne zna kupovati; njega vsak prevari. Bilo ga je sram radi tega, ker pa je rekla, da so lepe vrste, se je nekoliko potolažil. Prišla je košnja. Tinč je klepal koso in godrnjal, da bi moral imeti dva kosca, da bi mu pomagala. Tedaj se je ponudila Geta.

»Kosila sem in je bilo dobro.«

»Tisto že,« je prikimal in ji verjel. »Pa saj ne zato! Pozabila si, da ljudje ničesar ne vedo o tebi. Potlej bi pa vsakdo vedel, kako je.«

»Bedak si,« je dejala. »Saj te tako vsa vas ve, da sem pri tebi. In enkrat bom tako morala med ljudi.«

Strmel je, ko ne bi razumel. Potlej pa je odkimal : »Nesrečna ženska, kako si me zavedla.«

Branil pa ji ni, ko je rekla, da mu pojde pomagat. In izkazala se je: kosila je kakor starejši izkušeni kosci. Celo njega je izrezala; zaostal je. Ne, Tinč nikakor ne bi zmogel vsega: najprej kositi, potlej razbrcati, obračati, skupaj znositi in posušiti. Pri grabljenju pa je ženska neprimerno spretnejša kakor on. Še preden pa je bilo suho, je dejala Geta:

»Kako boš pa vozil domov, ko imaš samo eno kravo?«

»Draš mi da eno za ta čas. Ali pa kdo drugi.«

»Da, in te niti malo ne bo sram. Radovedna sem, zakaj ne bi mogel imeti dveh krav in vsega sam opraviti.«

To je bilo zopet res in kaj je hotel? Med tem, ko je ona sušila, si je oprtal torbo na rame in šel iskat krave. Brez nje se ne bi mogel vrniti. In res je zvečer privlekel za seboj lepo mlado kravo. Draga je bila in zaradi tega je nekoliko sitnaril, naposled pa se je udal sam sebi, ko si je dopovedoval, da se za takega bogatca ne spodobi kakršnakoli šeka. In lepo je bilo sedaj gledati, kako sta nalagala seno na voz. Kako spretno je delala zaklade, se smejala Tinču z voza in ni pozabila povedati običajnega dovtipa, da je enkrat ona zgoraj in da so dedci zanič. Kimal je in si dejal: Prekleta baba, fest je! Rekel pa ni nič, temveč je samo pipo nažgal, ko sta opravila.

• • •

Nekega večera sta nekoliko posedela za mizo in se menila. Geta se je izkazala za pametno žensko. Nič več ni Tinča mikalo, da bi jo pregnal. Celo za trenotek je mislil, ko bo odhajala in kako bo potlej pusto. Tinč je bil možak in ko je ona hotela spat, tedaj jo je prijel za roko in jo ustavil. Nekaj časa se mu je samo smehljala in puščala čudne, smehu podobne glasove, ki pa vendar niso bili pravi smeh. Ko pa je on dejal, da mora biti njegova to noč, tedaj se je prestrašila in začela trepetati; dejala je, kako more tako grešno misliti, on, o katerem ni ne bi bila nikoli mislila kaj takega.

»Neumnica,« je rekel. »Kaj se bojiš. Kaj pa se more zgoditi?«

»To je greh.«

In ko je začel premišljevati o grehu, tedaj se je privila k njemu in se mu dobrikala. Toda jutri jo vrže na cesto, je rekla zbegano. Zdaj tako misli, jutri se bo pa kesal.

»Kaj pa si misliš,« je dejal velikodušno. Če je že zdaj ni vrgel na cesto, je jutri prav tako ne bo in ne kasneje, zdaj potrebuje dekle. In boljše si ne more želeti.

Da, toliko časa sta se igrala, da se mu je udala.

Potlej se je dva dni držal nekam spokorno. Kaj pa, greh je bil storjen in Geta mu je kmalu nato rekla: »Saj sem vedela – pokesal se boš.«

Toda samo dva dni je bil tako spokoren in se je smatral za grešnika, ki ga bodo gospod župnik pri spovedi lepo ošteli; potlej je pa pozabil na to in si je zopet zažel. In odslej je lazil v njeno sobo kakor tat. Zjutraj je iz njene postelje vstajal.

Čez mesec dni pa je Geta rekla nekako malomarno:

»Mislim, da bo otrok.«

»Kako?« jo je pogledal kot ne bi razumel.

»Mislim, da bo otrok.«

»Tako,« je požrl sline in obšla ga je velika nejevolja.

»Tako misliš? Jaz pa ti povem, da z otrokom ne bo nič. Nočem imeti nikakega otroka, Še preden kdo izve za to, se ml poberi in se mi več ne prikaži.«

»Poberem naj se s tvojim otrokom?«

»Z mojim otrokom? Le pripoveduj to meni. Bog ve čigav je ta otrok, če že je. Nočem pohujšanja in ne greha pod svojo streho.«

Potem ni hotel imeti z njo nikakega opravka. Silil jo je, da bi odšla, ona pa se ni menila za njegove besede. S tem ga je spravljala skoro v obup. Zdaj je celo delala kakor prava gospodinja in nič se ni sramovala. Z ženskami se je menila prav po domače, ali pravila je, da jo je Tinč samo za deklo vzel. In tako so prešli trije meseci. Tedaj je nekega večera Geta dejala proti Tinču:

»Saj sem vedela, da bo otrok.«

Tinč je sedel obupno za mizo kakor bi mu bilo iti na veliko spoved. Tuhtal je in delal velike načrte.

»Kaj pa bo zdaj?« je zinil naposled, ko ni mogel prav nič pametnega iztuhtati.

»Kaj bo? Nič ne bo. Poročiva se, pa je.«

»Kaj se ti je zmešalo?«

»Zmešalo? – Dobro, pa ga plačuj. Nisem sama storila greha. Če ti ni do tvoje krvi, dobro, grem po svetu. Saj ti bi bil zmožen tega, da bi naju pustil stradati.«

»Vraga,« je dejal naposled. »Pa zakaj je baš zdaj moral biti otrok. Nikdar preje ga ni bilo.«

»Prej! Kaj misliš, da sem se vlačila okoli?«

In nekaj dni ni hotela z njim govoriti.

Hodil je okoli kakor strto kolo in tuhtal. Nič velikega mu ni padlo na um. Ko je bilo treba kaj iztuhtati, recimo, kaj bi bilo dobro gnojiti, tedaj se je vedno sprehajal s svojimi mislimi kot po gozdu, zdaj pa je bila njegova misel okorna. Samo otrok mu je lebdel pred očmi in velik srd ga je obhajal ves čas. Treba se je bilo hitro odločiti, zakaj Geta se je res debelila in vsak čas lahko izbruhne po vasi. Izogibal se je doma, lazil je po polju, zašel kje daleč v gostilno, kjer so se zbirali kakšni potepuhi. Sanjaril je pri tem, da bi bilo najbolje pobegniti z njimi po svetu. Zašel je celo v govorice in dva dni pil neprenehoma. Pri tem je vsakomur trobil na uho, da se ne bo ženil, pa naj vrag vzame vse skupaj. Ali žalostno je bilo to, da se je nazadnje le moral vrniti domov in da je tu našel Geto, vso zakopano v delo. Podnevi je bila pri živini in na polju, zvečer pa je šivala. Pripravljala se je za poroko. Tega mu sicer ni rekla, pa oh je spoznal iz tega obilnega šivanja.

Tisti večer se je zaprl v veliko sobo in sam spal. Ne, ni spal, temveč napol dremajoč je tuhtal. Treba se je bilo odločiti. Oženiti se! Ni si mogel kaj, da se ne bi nekoliko nasmehnil. Ne, kaj takega že dolga leta ni premišljal. Imel je namen svoje dni, da bi se poročil. Tudi sedaj se ne bi tako branil, a vse to bi moralo iti po drugačni poti. Dvajset let se je držal, zaničeval ženske, govoril velike zaničljive besede o tistih, ki so komaj čakali, da se oženijo. Sam pa je stal mirno sredi teh valov in nič ga ni moglo spodnesti. Da, zdaj se oženi. Kaj potlej? Živel bo z ženo, uganjal vse tiste neumnosti, ki jih počne njegov prijatelj Draš. Prav tako bo govoril, kako je srečen, zadovoljen. Prav tako se mu bodo zasolzile oči, kadar bo hotel kaj razložiti o njej, česar kdo trdovratnih kakor je bil do zdaj on, ne bi hotel razumeti. Toda kaj bi bilo tu umestneje napraviti? Nič drugega kot oženiti se. Vse bo moral poslušati, kako mu bo žena pripovedovala stotero malenkosti, ki niti nje same ne zanimajo, a ona jih bo znala pripovedovati in z njim vred slepiti njega, da ne bo mogel do jasnosti. Poslej bo vse laž in tej laži se bo treba še smejati.

Zjutraj je vstal kakor prerojen. Njegova duša je bila polna jasnosti. Zdaj bi znal presoditi še tako zavozlano reč, če bi prišel v zagato. Gledal je Geto; z visoka jo je gledal in se pomilovalno smehljal.

»Dolgo te ni bilo,« je rekla ona. Prisluhnil je zvoku njenih besed in si dejal: Kako se mi prilizuje. Rekel pa je na glas:

»Zdaj sem se vrnil, da se poročiva kakor si želela.«

Pogledala ga je in menila:

»Želela. Saj vem, kaj si misliš zdaj. Pa misli si, da sem bila lačna tvoje zemlje. Nisem jaz oče otroku, ne.«

»Nič ti ne verjamem. Vse kar mi boš rekla, vse bom smatral za laž.«

»Tako, in na to naj se poročim s teboj? Ne, nočem takega zakona. Nočem!«

In že je zajokala. Gledal jo je hladno, brez čuvstva. Samo premišljal je: ali zopet laže, ali res joče, in ali naj bi jo prosil odpuščenja, ali pa nahrulil. Pa je samo zamahnil z roko, se okrenil in šel. Geta pa ni bila kakor Tinč, da bi eno stvar dolgo premišljala. Bila je zgovorna in vesela. Hodila je po sobi, po vrtu, kjer je bilo kaj dela, govorila je s sosedami, slišali so jo peti, smejati se; povsod je je bilo dovolj. Tinč pa je vedno, kadar se je zasmejala, ali kadar je pela, premišljal zopet in zopet: kako lepo laže. Ve, da jo slišim in me hoče tako navezati nase. A jaz jo zaničujem ...

• • •

Že je minila poroka. Bila je velika stvar, sorodnikov se je kar trlo. Tinč je postal nekoliko ponosen, ko je videl zbrano tolikšno množico in za ta dan je pozabil na sovraštvo do Gete. Saj pa lahko! Kako se vam je ta ženska napravila! Res, imela je svojih osem in trideset let. Toda bila je ženska, da jo je bilo veselje pogledati. Ni bila nikaka bleda, osemnajstletna nevesta, ki jo vedno obhaja slabost. Tinč ni spregledal, kako so jo oči vseh mož požirale, bil je ljubosumen in ponosen. Nerad jo je komu prepustil za ples.

In bil je ves teden dober. Pozabil je na prejšnje razpoloženje, delal si je celo očitke, da je bil krivičen. Bilo je mnogo novih drobnarij, ki so ga navezale nase. Geta ni bila ženska, ki ne bi znala marsičesa povedati. Razvadila ga je kakor otroka in on se je igral z njo. Nadevala sta si razna imena, imena nežnih živali in lepih rastlin in smatrala to za veliko iznajdljivost. Pripovedovala sta si svoje življenje od prvih spominov do zadnjih časov, iznašla mnogo lepih laži in se smejala, ali pa sta si nagajala. Potlej zopet iznesla stvar o otroku, kaj vse bo treba napraviti. Silila ga je, da bi delal zibel. Sama pa je otroku šivala srajčke.

»Kaj ti praviš?« je vprašal, »ali bo fant ali deklica?«

»Mislim, da bo fant,« je odgovorila. »Naša mati so nas rodili sedem, prvih šest je bilo fantov, jaz edina sem bila dekle.«

»Če bo fant, tedaj mu dam ime Martin kakor sem jaz.«

»Jaz tudi tako mislim.«

Jesenskega dela je bilo veliko, a vse lažje je bilo zdaj, ko Tinč ni bil sam. Tudi težake je dobil. Zakaj, Geta je vedela, kako se mora ravnati s sosedi, da bodo prišli pomagat. Tudi Draš je prihajal pogosteje in z njim žena. Kaj pa, Kata in Geta sta se razumeli, in Draš je bil ob tem srečen. Toda Tinč ni bil Draš in je ves čas sumil. Oni sta se razumeli, to je res. Saj sta obe enaki, in Draš je tak možak, ki se da voditi. Toda Tinč mora biti neprestano na straži, da ga kdo ne zmoti. In ko je Draš nekoč dejal ves ravnodušen proti Tinču:

»No, ali ni prijetneje, kot je bilo preje?«

»Kako misliš – preje?«

»Ko si bil še sam?«

Tedaj je Tinč nekaj zamomljal in nazadnje dejal:

»Da, docela te je žena prevzela, ves ginjen si, kadar govoriš o njej.«

»Saj tudi tebi ugaja,« je menil Draš, »le povedati nočeš. Vedno boš tajil in lagal.«

Tinč pa je samo zamahnil z roko, šele čez čas je rekel:

»Misliš, da sem navdušen? Da, tako misliš. Pa ti povem, da se motiš. Oženil sem se, to je vse. Ali to je bilo samo radi tega, da vidim, kaj je to. Človek mora vse preizkusiti, dotlej ne ve nič, kako je.«

Tako se je bahal pred svojim prijateljem.

V svoji duši pa se je že zdavnaj udal. Kaj pa naj bi bil surov do žene? Koliko pametnega mu je povedala, nasvetovala. Delala je za tri tuje ljudi, skrbna je bila, da bolj ni bilo mogoče. Pri vsem pa ni nikdar pozabila nanj. Bilo je med njima veliko prijaznih besed, naivnih, veliko dobrikanja, veliko ljubimkanja, vse, kar je zavajalo Tinča. Tako sta preživela zimo ko sta proti koncu dobila otroka. Dekletce je bilo. Bog pomagaj, kaj pa hočemo. Nisem kriv ne jaz ne ona, je mislil Tinč, in to povedal ženi. Bila mu je hvaležna za to. Ta otrok je bil nekaj posebnega za njegovo hišo. On ni bil vajen otroškega vpitja, ne vseh tistih malenkostnih skrbi, ki jih je treba imeti s tako drobnjadjo. Zato je z veliko naivnostjo opravljal marsikaj, kar je bilo v zvezi z njegovim otrokom. Z dva tedna starim se je pogovarjal, prav mirno pogovarjal, in zdelo se mu je, da se mu otrok smehlja. Tekel je ženi povedat. Da, docela se je pootročil.

Spomladi se je spomnil svojih velikih načrtov. In nekega dne je prišel z njimi k ženi.

»Kaj meniš,« je rekel. Kakšne jablane bi nasadil?«

Kaj pa, ona je že pozabila na tisti veliki njegov načrt. Rekla je docela mirno:

»Mislim, da bi različne nasadil. Saj veš, otroci imajo radi, če so vedno kakšna jabolka pri hiši. Nekaj prav zgodnjih, nekaj kasnejših in nekaj zimskih. Dobro pa je tudi, če se nareže kak krhelj, saj veš, pozimi so dobri. Če pa bo prostora, pa zasadi kakšno hruško. Tudi hruške so dobre.«

»Tako?« je pomomljal in skoraj zardel. »Nisem tako mislil.«

»Ne? Kaj pa si mislil?«

»Mislil sem, da bi preoral zemljo in nasadil kvečjemu dve tri vrste jablan.«

»Ni se smejala. Dejala je resno: »Saj res, pozabila sem docela na tvoje načrte.«

To ga je potolažilo.

»Treba je, da se dokončno pomeniva o tem. Vse je treba dobro premisliti: koliko ljudi bomo potrebovali, koliko bodo drevesca stala, predvsem pa, kako bomo ta leta živeli. Saj veš: jablane ne bodo rodite kar prvo leto. Šele čez deset let lahko misliš na to, da kaj prodaš, na dobiček pa šele po kakih petnajstih letih. Treba pa se je tudi ozreti po svetu, kakšna jabolka najbolj gredo, in kakšna jim je zdaj cena.«

To ga je užalostilo. Že je hotel iti, pa je vendar poslušal do konca.

»Naj tako ostane za letos,« je rekla. »Do jeseni pa se lahko pomeniva in tedaj začneva.– Mislila sem, da bi zdaj kupil dva telička. Če se spomnim vašega očeta, še bolj pa vašega deda, kakšno živino so oni imeli in koliko so vsako leto dobili zanjo – eh moj bog, saj zdaj ni več takih gospodarjev. Vsa vas je letela gledat, kako so gnali bika na sejem. In še preden so ga privedli na sejmski prostor, že so tiščali kupci od vseh strani in že so ga prodali.«

»Da,« je pritrdil Tinč in oči so mu zagorele. »Živino so oni znali gojiti.«

»Da, to so lahko. Koliko zrnja so pa oni pridelali vsako leto! Koruznjaki so bili še v juniju polni koruze. Pšenice je bilo pri hiši, da so vsako nedeljo pekli pogače, dvojne pogače.«

»Da, to je res.«

»Ampak, bili so gospodar, znali so obdelovati zemljo. Danes pa ljudje pozabljajo na to. Vse gre po svetu za denarjem. Ne rečem za revne, ki nimajo ničesar, ali zdaj tudi bogati odhajajo. Doma pa otroci delajo, dokler še ti ne odidejo. Pa velike načrte delajo. Nazadnje jim pa žene zapravijo, zato, ker se ne znajo pravočasno vrniti. Kje pa so zdaj tisti bogatci, ki so bili nekoč v vasi? Ni jih več.«

»Da,« je pritrdil. »Ali ne boj se! Ne misli, da jaz ne bi znal. Boš videla, kaj vse bom počel. Vem, kako je treba in kaj.«

• • •

Že nekaj let je od tega, Geta je rodila že tri otroke. Tinčev dom se je preuredil. Obilo življenja je v njem: Tinč sam je moder in pameten možak. Dolge brke nosi, da ga otroci lahko cukajo za nje. Klobuk je raztrgan kakor navadno nosijo skopi kmetje, zakaj Tinč je postal skop. Z Drašem zdaj veliko modrujeta.

Ali pridejo trenotki, ko Tinča potegne iz tega vsakdanjega kroga. Spomni se nečesa in odide v gorice, v svojo klet. In če se tedaj kdo ustavi pri njem, tedaj ga napaja. Nazadnje pa mu razlaga.

»Da, kmet sem, ali zdaj bi bil že lahko gospod. Imel sem načrte, da bi mi prinesli bogastvo in slavo. Pa oboje je šlo.«

»Kam je šlo, Tinč?«

»K vragu – fuč je.«

»In zakaj je fuč?«

»Zakaj? Oženil sem se.«

Kaj pa, oni se smeje, ampak Tinč vse to resno misli. In še pomisli, da je neumno ljudem vse povedati. Ljudje ne morejo razumeti takih stvari. Da, vse je šlo, ker je prišla k njemu žena, ženska. Ni bila neumna ženska, razumela je svoje načrte in njegove, ampak prevarila ga je, ker se je zbala, da drugače ne bi prišla k njemu. In ves teden po takem premišljevanju ne verjame ženski niti besede, temveč vedno misli na to, kako mu Geta laže. Pa saj je to neumnost, po dobrem tednu, ki je strašno dolgočasen in moreč za vso hišo, se zopet uda, uda se malenkostim, ki mu jih pravi žena, in če je prej sovražil svojega prijatelja Draša, ki niti ne more samostojno misliti, se zdaj zopet pomenkujeta. Veliki načrti so sicer fuč, si rečeta, ampak, saj so bili neumni. In skoro bi še verjela besedam.