Usodepolna past
| Usodepolna past Janko Mlakar |
| |||||||||||||
I. uredi
Nekje na Slovenskem leži na visokem bregu prijazen trg, ki nosi razen svojega pravega imena, ki ga pa obzirno zamolčimo, še jako prijazen priimek »Kurja čevca«. Kdaj in zakaj je prejel naš trg to dično ime, tega ne pove nobena zgodovina, zato tudi mi ne bomo o tem dalje razpravljali.
Kurjevci — tako imenujejo okoliški kmetje tržane — so pa kaj ponosni na svoj trg. In kako tudi ne! Krasna, široka, v lepem vremenu prašna, v grdem pa lepo blatna cesta vodi skozi sredino Kurjih čevc do župne cerkve, ki stoji koncem trga. Na obeh straneh se vrste hiše, kakor vojaki pri največji paradi. Nekaj se jih celo skupaj drži, kar se vidi skoraj edinole po večjih mestih. Hiše so sicer večinoma pritlične, zato pa do malega vse z opeko krite in lepo ometane.
Razven glavne ceste imajo Kurja čevca še dve stranski ulici: Blatno in Beraško ulico. Toda ti zakotni kraji nas ne zanimajo toliko, kajti mož, o katerem govori naša povest, stanuje na Glavnem trgu. Tako imenujejo namreč Kurjevci oni del ceste, ki se pri cerkvi nekoliko razširi.
Tu stoje vsa glavna poslopja Kurjih čevc: cerkev, župnišče, šola, županija, gostilna pri »Zeleni žabi« in hiša s trgovino Jake Koruze.
Jaka Koruza je začel, kakor večinoma trgovci po naših trgih in malih mestih. Prišel je iz tujine in prinesel svoje premožnje na hrbtu. V Blatni ulici je najel stanovanje in odprl branjarijo. Ker je v vsakem kraju nekaj zapravljivih kmetov, ki jeseni pridelke ceno prodajo, spomladi pa isto ali pa še slabejše blago drago kupujejo, je šla Koruzi kupčija kaj dobro izpod rok.
Največ mu je pa nesla »ponočna trgovina«.
V Blatni ulici se že podnevi malo vidi, kaj šele ponoči. Takole proti desetim so začele prihajati v manjših in večjih presledkih temne postave, obložene z vrečami in vrečicami, ter izginjale v Koruzini branjariji. To so bili malopridni otroci in nezvesti posli, ki so pomagali prazniti domače kašče ter si na ta način pridobivali postranske zaslužke. Seveda so denar lahko pognali, kakor so ga brez težave zaslužili. Dekleta so ga obesile nase v podobi pisanih cunj, fantje pa vlili vase v obliki pijače.
Seveda največji dobiček je imel pri tem Koruza. Kupoval je ceno in tehtal dobro sebi v korist. Da je tuintam par kil premalo plačal, ni bil kriv on, marveč njegove oči, ki pri luči slabo vidijo. Tako mu je zorela pšenica na lepem polju krog trga in v bližnji okolici, ter vsako leto dokaj dobro obrodila.
Marsikateri gospodar se je sicer pritoževal, da mu v kašči žito prehitro gine, in sumil celo otroke ali posle. Toda take tožbe so bile prav res krivične. Kaj morejo otroci ali posli za to, če pridejo miši v kaščo, ali če gospodinja vedno preveč nameri, kadar pošlje v malin.
Koruza je pa leto za letom ceno kupoval in drago prodajal, kakor dela vsak pošten trgovec, ki se razume na svojo obrt in nima »preozke« vesti. Tako si je bil polagoma prislužil lepe denarce, in postalo mu je v ozki Blatni ulici pretesno. Želel si je ven na zrak, na Glavni trg.
Tu je imel ravno nasproti župnišča stari Pšeničnik nizko umazano bajto, ki se je sredi zanemarjenega vrta šopirila v sramoto celemu trgu. Stala je tam še izza tistih časov, ko so Kurja čevca nosila ponižni naslov vasi. Kurjevci pa nimajo posebno razvitega čuta za starinske spominke, in zato tudi niso znali ceniti velike vrednosti častitljive Pšeničnikove bajte. Vsi so ji želeli skorajšen pogin. Toda bajta je kljubovala vsem viharjem in požarom, da celo zadnji potres ji ni mogel do živega. Vse druge hiše so bile več ali manj poškodovane, Pšeničnikova bajta se je pa le malo bolj naprej nagnila.
Prihajali so tudi razni kupci nadlegovat Pšeničnika, da bi jim prodal vrt in bajto, toda nobena ponudba ga ni ganila. Rekel je, da je greh, in sicer velik greh, prodajati očetovo dedščino.
Tako je posedal Pšeničnik dan na dan na klopi pred »očetovo dedščino« v irhastih hlačah in umazani hodnični srajci ter mirno vlekel iz svojega vivčka v veliko pohujšanje vsem tržanom. Kajti kaj takega se pa prilega kaki zagorski vasi, ne pa ponosnemu trgu kakor so Kurja čevca.
Tu je hotela sreča, da je Pšeničnik padel s trehe in si zlomil tilnik, to vse pa ravno tisti čas, ko so se Koruzi obudile želje po zraku na Glavnem trgu. In tako je prišlo, da je nekaj tednov potem kupil Koruza na javni dražbi Pšeničnikovino.
Kurjevcem sicer ni bilo posebno všeč, da se je ta prihajač, Jaka Koruza, tako vsedel v Kurja čevca, toda čez leto dni so mu že jeli kazati prijaznejše obraze.
Koruza je namreč podrl bajto in na njenem mestu postavil lepo enonadstropno hišo, ki je lepoto Kurjih čevc visoko povzdignila. In res, tudi največji Koruzini nasprotniki morajo priznati, da je njegova hiša če ne v korist, pa vsaj v kras vsemu trgu.
Celo prostorno pritličje zavzema trgovina, kjer se kupi tudi najslabše blago lahko po najvišji ceni. Nad njo se blesti napis: »Jaka Koruza. Trgovina z raznim blagom in deželnimi pridelki. Kupuje se po najvišji ceni, prodaja pa po najnižji.«
Nad prodajalno je prostorno stanovanje, kjer stanuje poleg gospodarja samo še starikava in vedno čmerna Špela, ki mu vodi že leta in leta gospodinjstvo.
Koruza se namreč še do danes ni oženil. Vzrok, da je že skoraj šestdesetletni Koruza še vedno fant, je pa čisto umljivi tiste, ki jih je Koruza »prašal«, ga niso hotele; tistih, ki bi ga bile hotele, pa on ni »prašal«. Zato mu gospodinji stara Špela, ki ga ima menda tudi precej v oblasti. Najbrže so ji nekoliko preveč znane nekdanje Koruzine »temne« kupčije v Blatni ulici.
V trgovini je pa nekaj več ljudi zaposlenih. Pri vhodu sedi za visokim pultom blagajničarka, gospodična Fani. Ima sicer desno nogo nekoliko daljšo, a to je ne kazi posebno, ker tako večji del dneva presedi. Kadar ni posebnega opravila, drži navadno v rokah pletenje; pri tem delu ima pa eno oko obrnjeno skozi steklena vrata na trg, drugo ji pa tuintam obvisi na lepem komiju, »gospodu Francu«.
Gospod Franc je res čeden fant. Zaradi njega se marsikako dekle dalje pomudi v prodajalni na veliko jezo gospodične Fani, in tem večjo Koruzino zadovoljnost; kajti taka neumna dekleta, ki prihajajo v prodajalne zaradi lepih komijev, tudi slabo blago drago plačajo.
Razven komija in blagajničarke pomagata pri trgovini še vajenec, poredni Žorž, in hlapec Miha.
Sedaj je pa menda že čas, da si ogledamo natančneje tudi Koruzo. Obiščimo ga kar v njegovem »komptarju«, kakor imenuje sam svoj, s stekleno steno pregrajeni del prodajalne.
Mož je bolj majhne, čokate postave. Velika debela, brkata glava se mu kar v eno mer maje, kakor bi bila na peresih; na dolgih rokah ima debele kratke prste, s katerimi vedno menca, če nima ravno druzega dela, kakor bi štel denar; drugače mu pa ni nič reči. Edino noge ga malo kaze. Desna je namreč na znotraj, zakrivljena, leva pa na ven.
Zato je bil pa tudi prost vojaščine. Vojaški zdravnik je pri naboru sicer rekel, da ima »fant« močne prsi, toda stotnik je videl samo noge.
»Ta ni za vojaka,« je rekel; »poglejte ga pod noge! Mož mi skazi z njimi vso fronto.«
In mladi Jaka Koruza je bil prvikrat v življenju zadovoljen s svojimi nogami, kajti vojaščina mu ni posebno dišala.
Sicer mu pa napaka njegovih nog ni posebno nadležna. Kajti navadno presedi domalega cel dan v »komptarju«. Tu piše pridno račune in pogleduje pazljivo skozi stekleno steno, kaj se godi v trgovini. Nobena najmanjša stvarica ne uide njegovemu pazljivemu očesu. Zato ni čudno, da se včasih pri računih kaj zmoti. Ker se pa zgodi to vedno le njemu v korist, ga ta zmotljivost ne boli posebno.
Sploh je Koruza strog in natančen gospod svojim podložnikom. Prihajati morajo točno v trgovino, in gorje mu, kdor bi zamudil le par minut. Ker pa ve da zgled vleče, pride vselej on prvi in sicer skozi posebna vrata, ki vodijo z dvorišča v komptar.
Odpre jih vselej sam in Miha, ki pride po ključe od prodajalne in izložb, ga že najde pri delu. Nato se pa vrste v kratkih presledkih po dostojanstvu: Žorž, gospodična Fani, gospod Franc in nazadnje Špela z zajtrkom.
Vsi morajo v prodajalno hoditi mimo njegove pisalne mize in velike železne blagajne.
Da, ta lepa blagajna, edina stvar, ki se je lahko ponašala z ljubeznijo Jake Koruze! In ravno ta blagajna je spravila svojega gospoda v veliko škodo, sramoto in žalost.
S kakšnim veseljem, ponosom in ljubeznijo je Koruza še pred nekaj tedni pogledoval nanjo! In danes?
Danes pa sedi žalosten in potrt za mizo. Niti ne ozre se več na svojo nekdanjo ljubezen.
In kako je to prišlo?
II. uredi
S komijem, lepim g. Francom, in z blagajničarko, šepasto gospodično Fani, je prišla v trgovino tudi nova moderna blagajna. Postavil jo je v svoj komptar, da jo je imel vedno pred očmi.
Izprva je bila še precej prazna. Toda sčasoma se je napolnila z zadolžnicami, čeki, hranilničnimi knjižicami: sploh z različnimi vrednostnimi papirji. Kaj čuda, da jo je Koruza vedno ljubeznivejše pogledoval. Polagoma je postala edina njegova ljubezen, zlasti potem, ko je pustil vse misli na ženitev.
Največje veselje je imel z njo zvečer, ko so zaprli prodajalno in je ostal sam v svojem kraljestvu. Pregledoval je hranilne knjižice, preračunaval obresti ter zlasti z veliko slastjo prešteval denar. Nato je skrbno zaklenil blagajno, jo ljubeznivo objemal in pritiskal na srce ter ji naposled pritisnil za nameček še par gorečih poljubov na ključavnico. Pri tem opravilu ji je pa tako sladko govoril, kakor bi imel pred seboj ljubljeno zakonsko ženo, ne pa mrzlo železo.
A celo ta železna ljuba se mu je izneverila in ga pripravila ob velik del premoženja.
Začela se je svetovna vojska. Hude novice so polnile Kurja čevca in navdajala s strahom vse Kurjevce, ki so imeli kaj pod palcem.
»Denar v hranilnicah in posojilnicah ni več varen; država rabi za vojsko denar in bo segla po hranilnih vlogah.« To izmišljeno poročilo je prinesla kokošarica, gluha Mreta v Koruzino prodajalno in spravila z njo Koruzo v velik strah.
»Moj Bog,« je začel javkati, »kako sem se trudil, mučil in ubijal, da sem si prihranil teh par vinarčkov, sedaj naj pa vse izgubim! — Naj se le vojskujejo, če se hočejo, toda za moj denar se ne bodo!«
Še tisti dan je pobral Koruza vse hranilnične knjižice in vrednostne papirje ter se podal na pot. Vrnil se je šele drugo noč domov. Tiho kakor tat gre v komptar ter začne izlagati iz žepov večje in manjše zavitke. Bili so sami bankovci. Prodal je vrednostne papirje in dvignil ves denar.
»Tako,« je godrnjal zadovoljno, ko je spravil v blagajno svoj zaklad, »sedaj se pa le vojskujte, jaz sem že na varnem.«
Koruzino veselje pa ni dolgo trajalo, kajti čez dober teden je Mreta privihrala že z drugo novico.
»Ljudje božji,« je pravila vsakemu, kdor jo je hotel poslušati, »papirnati denar bo ob vso vrednost!«
In Koruza je bil zopet v skrbeh. Te skrbi so ga tirale celo v — zapravljivost. Daleč naokrog in celo onstran deželne meje je hodil po prodajalnah in gostilnah, kupoval malenkosti, praznil četrtinke najslabšega vina in plačeval s samimi bankovci. Srebrni drobiž pa je pridno nosil domov v blagajno. V prodajalni pri Koruzi se ni dobilo nič za debel, papirnat denar. Izplačevalo se je s samimi bankovci, vplačevalo pa s srebrom, niklom in bakrom.
Da, Koruza se je peljal celo v Trst, ker je izvedel, da je tam še veliko petač in starih goldinarskih tolarjev. In res je prišel čez par dni s precejšnjo vrečico srebra domov.
Sedaj šele je užival Koruza vesele večerne urice pri svoji železni ljubici. Pozno v noč je vedno vnovič prešteval petače, tolarje in kronice, jih zavijal, pečatil in polagal vrsto za vrsto v blagajno. Kako so se mu svetile od veselja oči, ko je gledal blesteče srebro in kako so se mu tresle od radosti roke, ko je grabil z njimi po srebrnih kupcih! Blagajno je objemal še z veliko večjo ljubeznijo in jo vsak večer pri slovesu poljubil na vse tri ključavnice.
Nato je še obsvetit vso prodajalno, če se ni morda kak tat priplazil vanjo, zaprl skrbno komptar in se odpravil k zasluženemu počitku. V mislih na zaklad, ki je varno počival pod njim v blagajni, je kmalu potem mirno zaspal. Še v spanju je tuintam malo pocmakal z usti in pomencal s prsti, kakor bi poljubljal blagajno in štel denar.
Med tem se je pa Koruzi bližala nesreča s širokimi koraki...