Usodna žena

Usodna žena Ivan Slivnik

Izdano:	Amerikanski Slovenec 45/155, 45/156, 45/157, 45/158, 45/159, 45/160, 45/161, 45/162, 45/163, 45/164, 45/165, 45/166, 45/167, 45/168, 45/169, 45/170, 45/171, 45/172, 45/173, 45/174, 45/175, 45/176, 45/177, 45/178, 45/179, 45/180, 45/181, 45/182, 45/183, 45/184, 45/185, 45/186, 45/187, 45/188, 45/189, 45/190, 45/191, 45/192, 45/193, 45/194, 45/195, 45/196, 45/197, 45/198, 45/199, 45/200, 45/201, 45/202, 45/203, 45/204, 45/205, 45/206, 45/207, 45/208, 45/209, 45/210, 45/211, 45/212, 45/213, 45/214, 45/215, 45/216, 45/217, 45/218, 45/219, 45/220, 45/221, 45/222, 45/223 (1936); prvič natisnjeno v Domovini 1935.
Viri:	dLib 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Visoka stoječa ura v pisalni sobi Romane je pela kakor zvon po tihem prostoru.

Romana Severjeva je vzdignila za hipec glavo iznad računskih knjig, v katere je bila napisala dolge vrste številk, ter pogledala z resnimi očmi na uro.

“Dora me bo spet oštevala,” je rekla sama pri sebi. In ko je nekdo v tem trenotku tiho odprl vrata, se je nasmehnila in ozrla.

Na pragu sobe je stala stara ženska v belem predpasniku povrhu sive volnene obleke. Na osivelih laseh je imela belo čepico, ki jo je označevala, da je služkinja. “Gospodična Romana!” je vzkliknila s karajočim glasom.

“Kaj bi rada, dobra Dora?” je vprašala Romana smehljaje. Dora se je približala, ogibaje se težkih, usnjatih stolov. “Oh, dete božje, mari se še vedno ne mislite odpočiti? Devet je ura, vi pa še niti niste večerjali”, je dejala z glasom, polnim nežne skrbi, hkrati pa tudi očitala.

Romana je globoko zasopla. “Saj sem vedela, da bo moja stroga Dora spet huda name,” se je nasmehnila znova.

Dora je vzdignila roke. “Huda? Joj, Bog ne daj! Ta posel opravijo v vaši hiši drugi ljudje, ki nimajo prav nikake pravice do njega. Ne, huda nočem biti. Takisto pa tudi ne morem gledati mirno, kako se ubijate, ne da bi le malce pomislili nase. Kar srce me boli. Da, da, in še prav zares.”

Romana jo je prijela za roko. “I, kaj naj hočem, gospodična Romana! Tamle, na oni strani, v sobah milostive gospe, se Imajo spet dobro, da je kaj. To vam je šmentano vriskanje, in šampanjke pokajo kar za stavo. Vi pa sedite tukaj sama in zapuščena, ves božji dan se ubijate po tvornici, zvečer se mudite z računskimi knjigami in pozabljate pri tem na vse — še na jed!”

Po Romaninem obličju je zletela senca, ko je Dora omenila, kako da je “tam”. Gotovo je bila pri mačehi spet ena “tistih “prelestnih” domačih veselic, za katere se je navduševal ves zabaveželjni svet, ker so se imeli — da govorimo z Dorinimi besedami — zmerom “dobro, da je bilo kaj”.

Romana je vedela, koliko denarja stane takšna slovesnost. Vse vsote je imela natanko vknjižene in plačala je bila že marsikak visok račun, dasi je neprestano oponinjala k varčnosti. Mačeha je gojila pač globoko mržnjo do vsakaterega “stiskanja” in se je upirala Romaninim opominom, kakor je vedela in znala. Niti v letu žalovanja za rajnkim očetom ni bila opustila svojih sprejemnih dni.

“Baš v tem brezupnem času je potreba, da vidim katerikrat svoje prijatelje okrog sebe in se med njimi nekoliko razvedrim,” je dejala večkrat.

In tako temni dnevi so dobivali čedalje izrazitejši značaj velikih veselic, kakršne so bile seveda Sibili Severjevi pogodu. Kot prejšnjo leto, se je vrstila prireditev tudi to pot in izgovor je imela vdova vedno za take slučaje. Tudi nocoj je bilo povabljenih veliko gostov.

Romana je vzdihnila tiho, kakor sama pri sebi. Glej, da mi prineseš semkaj čašo čaja in malo prigrizka, Dora; polno dela imam še tukaj, je dejala služkinji.

“Počakaj še, kolikokrat vas človek vpraša! Potem se pač ne boste mogli udeležiti veselice, gospodična Romana. Preden se napravite, bo ura gotovo že deset.”

Romana je skomignila z rameni. “Saj veš, Dora, da mi ni nič do tega. Včasi stopim tja za kako urico, da mi ne morejo baš očitati zlega namena. In nocoj imam posebno mnogo dela. Jutri je zadnjega v mesecu, Dora; na vse zgodaj imava s Hojarjem važen posvet.”

Dora je žalostno pokimala. “Da, da — saj vem, zadnjega je neumen dan, vselej grd dan za vas. Takrat niste nikoli veseli.”

Romani so se zasvetile oči. “Pač, Dora, jutrišnjega zadnjega bom vesela.”

“Eh — vi pa veseli! Tega že ne pomnim mnogo let — odkar je prišla milostiva v hišo. Kar greh je in prava sramota, da morate ugonabljati svoje mlado življenje pri tehle knjigah in zunaj v tvornici, dočim živi milostiva z gospodično Beatriko in mladim gospodom tako, kakor bi bil vsak dan praznik. Nič prav ni storil vaš rajnki gospod oče, da vam je naprtil to breme.”

Romana jo je pogledala strogo in resno ter vzdignila roko.

“Tiho, Dora — nobene besede o mojem očetu, ako nočeš, da ti zamerim! In tudi o moji mačehi ne govori. Vem, da misliš dobro; sama ljubezen do mene ti narekuje trde besede — toda jaz jih nočem slišati!”

Dora je vzkliknila globoko in glasno. “Nu da — saj molčim; ako govorite vi takole, moram pač tiho gledati, kako se žrtvujete za — ne, ne — kar tiho bom rajši.

Že to je. Bodi mu večni spomin! Čez dve minuti se je vrnila s plošno, na kateri je bil okusno razložen mrzel prigrizek s čajem. Vabljivo je postavila pred Romano.

“Nu, Dora — še vedno užaljena?” je vprašala ta smehljaje. Dora je zmajala z glavo. “Saj veste, da na vas ne morem biti huda — samo žolč mi uide včasi — i, nu, tako — ne, rajši ne rečem nad kom. Tako, in zdaj jejte. Pa čaja mi ne pozabite! Tako, to vas ne zamudi. Glejte samo, da se ne zasedite še delj. Nekoliko mladostnega veselja vam je res potreba, drugače se mi skisate prav z vsem!”

2.

Romana je delala dalje. Pol desetih je bilo že preč, ko je globoko zasopla in zadovoljno zaprla knjigo — svojo tajno knjigo, ki jo je imela vedno tu doma, zaklenjeno v miznici. “Še eno takšno leto,” je dejala tiho sama pri sebi “in Severjeva tvrdka bo spet, kar je bila.”

Nato je vstala ter se ozrla v sliko naravne velikosti, ki je visela nad njeno pisalno mizo. Predstavljala je moža na pragu petdesetih let, z ozkim, duhovitim obličjem in temnimi, dobrotnimi očmi, ki so se nehote spominjale Romane.

“Ali si zadovoljen, očka?” je vprašala tiho.

Neizrekljivo je ljubila svojega očeta; on ji je bil vse na svetu, ko ji je smrt desetletni deklici ugrabila mater. Vsa nežnost njenega srca, ki jo je delila izprva med materjo in očetom, je bila takrat prešla na njega in tudi blagi mož je ljubil svojo hčerko enako od srca.

Pozneje pa se je vrinilo med očeta in otroka drugo žensko bitje. Nekaj let po smrti prve soproge se je poročil Hinko Sever z drugo, ki je bila očarujoča, proslavljena krasotica.

Sibila Trtnikova je bila vdova. S svojimi dragimi muhami in svojo zapravijivostjo je bila upropastila že prvega moža. Ko je umrl, je zapustil ženo z otrokoma, sinkom in hčerko vred v zelo neugodnih razmerah. Toda gospa Sibila je bila izmed tistih spretnih žena, ki pridejo vedno spet kako do denarja. Ko je ostala po — lahko bi rekli, pravočasni — smrti prvega soproga praznih rok na pragu temne bodočnosti, se je našel najprej plemenit pomočnik v osebi pokojnikovega mlajšega popolibrata. Viktor Trtnik je bil podedoval po svoji materi veliko premoženje. Bil je inženjer, in vzlic svoji mladosti je bil zaslužil z raznimi važnimi izumi že mnogo denarja.

Ta mladi mož se je zavzel za lepo svakinjo ter ji dal na razpolago znatno vsoto, da je imela z otrokoma vsaj za prvi čas. Toda lahkomiselna žena se ni menila zato, kaj bo jutri. Po svoji stari navadi je živela tjavendan, zapravljala denar, ter prepuščala vse nadaljnje skrbi previdnosti božji.

In glej — ko so bile njene razmere baš spet dodobra obupne, se je seznanila s Hinkom Severjem, o čigar velikem bogastvu je bila že slišala.

Dalje veliko premoženje, zaradi katerega je slovel, zgolj dota njegove prve žene, je bilo gospe Sibili neznano. Z delom tega imetja je bil povečal tvornico, ki je bila pred njegovo prvo ženitvijo doslej neznatna, drugi del pa je bil zavarovan za Romano, in oče se ga ni smel dotakniti. Ali Sibila Trtnikova se je zadovoljila z gotovostjo, da je Hinko Sever bogat tvorničar. Kmalu se ji je posrečilo omamiti moža tako, da ji je ponudil srce in roko, ter jo povedel soprogo v svoj dom, čeprav je moral videti, kako globoko bo zadal s tem svoji hčerki Romani, siroti iz prvega zakona.

Romani se je zdelo, da mora zavpiti od srčne muke, ko je mačeha zmagovito vkorakala v prostore, kjer je stanovala prej njena mati, in ki jih je bila dala gospa Sibila tako brezbožno preurediti nanovo. Ko pa se je ozrla v srečne, bleščeče oči svojega očeta, je stisnila zobe in molčala.

Molčala je tudi pozneje, karkoli se je godilo, molčala, ko se je začel po hiši glasni družabni trušč, molčala, ko je videla, da vidi oče le še svojo lepo soprogo, in molčala celo, ko je jela opažati, da žene mačeha očeta v propast.

Dočim se je uklanjala vsa ostala hiša samopašnemu žezlu nove gospe ter prehajala z razvitimi zastavami v njen tabor, je stala Romana ponosno in hladno ob strani.

Njeno oko, ki sta mu srd in bol ostrila pogled, je edino spoznalo, da ni ljubeznjivost krasne žene nič drugega nego brezdušna površnost. Ona edina je videla, kako preži za njenim sladkim mamečim smehljajem srčni mraz in hladna sebičnost, ki se ne ustavi pred ničemer in terja brezobzirno žrtev za žrtvijo, kakor bi se vedelo samo po sebi, da ne more biti drugače.

In Romana je slutila — je vedela — da oče v tem drugem zakonu ne bo našel trajne, prave sreče. Glasni družabni trušč, sijajne veselice, ki jih je prirejala soproga, in njeno hlastanje od zabave do zabave, vse to pač ni moglo zadovoljiti moža, ki je bil tako dovzeten za višje življenjske vrednoste.

In zraven je moral delati in skrbeti brez oddiha — kolikor ga ni vlačila žena s seboj po zabavah — da je mogel ustrezati njenim lahkomiselnim željam, ki se niso ustavljale pred nobeno mejo.

Imel je sicer veliko tovarno, ki mu je donašala lep dobiček, a kaj, ko je porabil trikrat in štirikrat toliko, nego je zaslužil. Vse to pa je skoval ženi iz prevelike ljubezni do nje. Misel, da naj bi le za hipec skalil nje veselo brezskrbnost, mu je bila neznosna. Zamolčal ji je tudi to, da je hiša, v kateri so živeli, materinska dedščina njegove hčerke Romane. Gospa Sibila je vedela samo, da je Romana podedovala po svoji materi do milijona dinarjev, naloženih v varnih papirjih. In tako se je boril čedalje obupneje za denarna sredstva, da je mogel zadoščati vsem njenim željam. Pri tem mu je propadalo podjetje od dne do dne. Strah pred bodočnostjo mu je odseval v vročino bleščečih očeh. Dostikrat je delal cele noči, in ko je stopil zjutraj med svojce, je bil tako bled in truden, da se ga je moral vsak ustrašiti.

Srce se je krčilo Romani od strahu in skrbi za očeta. Ona je videla vse to še ostreje in nezmotljiveje od drugih ljudi. Molčala pa je tudi zdaj, in le ponoči je zrla večkrat s tesnobo na svit, ki je prihajal iz očetove sobe.

Njeno življenje je bilo pusto in prazno. Dorasla je bila in se razcvetela v dekle. Toda hlepela ni po igri in plesu, po zabavah, ljubimkanju in veselicah kakor druga mlada dekleta, marveč po resni življenjski nalogi, po dolžnosti in delu.

To hrepenenje in ljubezen do očeta sta ji naposled vdehnili sklep.

Nekega večera, ko se je bila peljala gospa Sibila sama na ples, ker je soprog ni utegnil spremiti, je stopila Romana v očetovo sobo.

Trudno in umorjeno je dvignil obraz iznad dela. “Kaj hočeš, dete?” je vprašal raztreseno.

“Pomagati tebi, oče,” je odgovorila z tesnobnim in pomembnim glasom.

“Pomagati — meni? Kako misliš to?” je vprašal dalje.

Zasopla je globoko. “Oče, prepusti mi del svojega dela in svojih skrbi! Vem, da imaš skrbi, vem, da sediš po cele noči pri delu. Mlada sem, zdrava in močna, in moje življenje je tako pusta in prazno. Rada bi delala ter imela nalogo, ki bi dala mojemu žitju vsebino. Da sem tvoj sin, bi me bil pač že zdavnaj sam nastavil v tovarni. Zakaj ne bi imela tvoja hči enake pravice? Bedasto in brezdelno moram živeti svoje dni, in vendar čutim v sebi moč, da bi ti bila v oporo. Dovoli mi, da ti pomagam, oče!

Hinko Sever je dvignil oči k svoji hčeri, kakor bi se bil vzdramil iz sanj. In v tisti uri je zdajci izginilo vse, kar je dotlej ločilo očeta in hčer; zgradba igravih rok gospe Sibile se je zrušila, in staro, prisrčno razumevanje, nekdanja nežna ljubezen je zavladala spet med njima. Hinko Sever je čutil z globoko radostjo, da je hčerka res vsa njegova. In v njenem resnem, zgodaj dozorelem bistvu je našel tisto, česar mu žena ni dala nikoli — toplo umevanje in voljno uvidvenost do svojih težav in skrbi.

Romana je postala očetu dobra in zvesta tovarišica, vrla pomočnica in zaupnica. Marsikatero uro je presedela zdaj ljubljenemu očetu nasproti v njegovi pisalni sobi ali zunaj v tvornici, v njegovem zasebnem kontorju.

Gospa Sibila se je zasmejala in plosnila z rokami, ko je slišala, da hodi Romana z očetom v tovarno in dela. Ona ni stopila v tvornico nikoli. Samo enkrat si jo je bila v naglici ogledala, nedolgo po svatbi. Tresoč se od smešne groze je zatrjevala soprogu, da jo obliva kurja polt, ako le pomisli na to, da stopa Rom ma rade volje v prostore, kjer gospodujeta delo in resnoba.

Drugače pa ni več menila za Romano. Ta je bila zdaj spet vesela in zadovoljna, dasi je ostala drugače resna in tiha. Imela je vsaj očeta po nekaj ur na dan čisto zase; da ni postajal njegov obraz vedno bledejši in razočaranejši od skrbi — kdo ve, ali bi si bila mogla želeti še večje sreče.

Dobro je vedela, kaj mu teži srce; videla je, kako ga tira gospa Sibila v pogubo. Nobene želje ji ni mogel odreči, dasi je zijalo brezdno že tik pred njim. Da, ni se je upal niti opominjati, in nepopisno ga je mučila misel, da mora priti dan, ko ji ne bo mogel več ustreči. Strah pred tem hipom, ki se je bližal z orjaškimi koraki, ga je delal vsega bednega in obupanega.

Zgodilo se je, kar moralo priti.

Hinko Sever je podlegel tem mučnim skrbem in vznemirjenjem. Zbolel je in začutil, da nima več moči zadrževati poloma.

Gospa Sibila ni prav nič slutila, kaj ji preti. Soprogovo obolenje se ji je zdelo jako neprijetno in nadležno. Zrak bolniških sob je bil lepi ženi neznosen; zato je drage volje prepustila moževo postrežbo Romani.

On pa, zdaj, ko je bil dodobra strt, je zaupal hčeri svoje najskrivnejše skrbi in bojazni. Povedal ji je, da je uničen in je njegov položaj obupnejši od beračevega. Tvornica je bila brez vrednosti, ker ni bilo več obratne glavnice, pač pa so jo težili ogromni dolgovi. Z raznimi umetnimi sredstvi si je pomagal dotlej od dne do dne; zdaj pa se je moralo vse podreti, in vedel ni niti, ali si reši dobro ime.

Zjutraj je prišel prokurist Hojar ter hotel govoriti s Hinkom Severjem. Romana ga ni spustila v sobo in je govorila ž njim sama. Ves bled in razburjen ji je naznanil, da tvrdka ne more več dobiti kritja za visoke terjatve in je prisiljen ustaviti plačila.

Tedaj se je Romana zamislila; čez minuto je vzdignila glavo in dala Hojarju odgovor, ki ga je tako potolažil, da je odšel z veselim obrazom.

Romana pa se je vrnila k očetu. Zdravniki so baš prihajali od njega, rekli so, da se je bati najhujšega.

Gospa Sibila je bila vsa iz sebe. Pravkar se je hotela peljati s svojo — medtem že doraslo hčerko Beatriko v drago modno kopališče. Zase in za hčer, ki je bila pomlajena slika svoje lepe matere, je bila naročila prelestnih toalet, in sicer takšnih, da sta se zdeli v njih mati in hči malone sestri. Gospa Sibila je bila neznansko vesela, ako jo je smatral kdo za starejšo sestro njene hčerke. In zdaj naj bi morda ostala doma, ker so gledali zdravniki lahko obolenje njenega soproga z resne in nevarne strani? O ne — na to ni bilo misliti!

In gospa Sibila je rotila na smrt bolnega moža, naj vendar brž ozdravi, da moreta z Beatriko na pot.

“Prosim te, Hinko, sobe v hotelu so že naročene, in Beatoško je treba spraviti med ljudi. To je moja materinska dolžnost! In sploh, kaj bi neki jaz doma? V bolniški sobi mi kar slabo prihaja. Romana ti itak streže, da bolje ni moči. Jaz pa zbolim sama, ako ne storim nečesa za svoje živce.”

Za nič na svetu ni hotel biti Hinko Sever svoji ženi v nadlego. Sam jo je silil, naj odpotuje, slikal ji svoje stanje, da ni nevarno, ter ji dal zadnje denarje, ki jih je še imel.

“Naj bo srečna, je mislil sam pri sebi,” še nekaj tednov, preden se zruši vse!”

Gospa Sibila in Beatrika sta potemtakem odpotovali. Svojega sina Janka, ki je hodil v gimnazijo, je prepustila lahkomiselnica z mirnim srcem samemu sebi. Fant je bil časih nekam nadležen. Malo časa in malo čuvstev ji je preostajalo zanj; ni mu utegnila posvečati bogve kolikšne pažnje. Lepa hči se ji je zdela važnejša od sinu, ki je bil baš takrat v cvetu svojih moških let.

Ko je Romana zvedela, da je šla mačeha navzlic težki očetovi bolezni na svoje zabavno potovanje, je prebledela kakor smrt. Sklonila se je k zapuščenemu siromaku ter ga objela, kakor bi ga hotela zasloniti pred to brezsrčno sebičnostjo.

“Ne bil bi je smel pustiti, oče,” je rekla trdo in glasno; to je bila nje prva beseda o mačehi, odkar je živela v hiši.

Hinko Sever je proseče dvignil oči. “Ne grajaj je! Ljubše mi je, da je ni v tej bolniški sobi — da ne vidi mojega umiranja. Naj ji ostane njen vesel smeh!” je rekel z medlim glasom.

Trda in stroga črta se je zarisala okrog Romaninih ust.

“Ne, oče! Ni prav, da ji dovoljuješ živeti tako tjavendan.”

Prijel jo je za roko. “Prosim te Romana, ne reci ničesar zoper njo. Vzlic vsemu je bila najlepše solnce mojega življenja.”

Romana se je spustila ob njegovi postelji na kolena. “Oče, ljubi oče — in vendar te je storila nesrečnega.”

Globoko je vzdihnil. “Ne govori tega, dete moje. Ti ne razumeš tega. Nesrečnega me je storil le strah za njo. In ta Strah mi greni tudi smrtno uro. Kako lahka bi bila ločitev od sveta, ako bi videl njo obvarovano stiske in pomanjkanja. Toda ostaviti jo moram v skrbeh. Polom je pred durmi, Romana. Ti si prva, ki ti povem. Naša tvrdka bo zagrmela — sramotno — danes ali jutri. Nič več, nič več ne morem odvrniti poloma! To je podrlo tudi mene, in zaradi tega mi je težko umreti.”

Romana je globoko zasopla. Vse to je vedela že iz Hojarjevih ust. Polom ni bil več pred vrati — bil je tu, ona ga je bila le zamolčala očetu.

“Oče, ljubi oče, bodi brez skrbi!”

Obupno jo je pogledal. “Skrbi me tako, da ne morem povedati. Kaj bo s Sibilo in njenima otrokoma? Tisočkrat bi rad umrl, samo da jih morem rešiti. Kadar umrem, boš tukaj, ti gospa. Ta hiša je tvoja last. Tvornica je uničena in ne more nikakor pokriti dolgov, ki so na nji. Moja blagajna je prazna, niti vinarja več ne zmore. O, Bog vseusmiljeni, daj mi kmalu umreti, da bo vsaj konec tega strahu!”

Tedaj pa je Romana prijela očeta za roke. Tiha zarja ji je obsevala obličje. Goreča želja, da bi olajšala očetu zadnje ure njegovega življenja, je bila ukrotila celo njen srd nad mačeho.

“Očka, ljubi očka, bodi miren in ne skrbi več. Vse, kolikor imaš skrbi, položi v moje roke, tudi skrb za gospo Sibilo in njena otroka. Saj sem vendar — hvala Bogu! — dovolj bogata, da morem rešiti tvrdko. Poslušaj, oče, kaj, sem sklenila. Hojar je bil pravkar tu in mi je dejal, da moram ustaviti izplačila. Jaz pa sem rekla, da stopim v tvrdko kot družabnica ter plačam vse terjatve. Z vsem svojim premoženjem se postavim zanjo — to se pravi, da kratkomalo kupim od tebe Severjevo tvrdko in jo hočem voditi dalje, dokler ti živiš, kot tvoja družabnica, pozneje pa kot voditeljica trdke. Obljubim ti, da jo spravim spet v dober sloves. Noben madež ne bo kazil tvojega imena. In da ti odvzamem mučno skrb ki ti tare dušo, ti tudi obljubljam, da bom skrbela za tvojo ženo in njena otroka. Stiske in pomanjkanja jim ne bo treba trpeti.”

Oče jo je blaženo pogledal. “To hočeš storiti? Romana! Ali je mogoče?”

“Da, oče, hočem, samo da ti vrnem dušni mir. Toda s pogojem. Od danes naprej bom jaz odločala, kaj se sme potrositi v naši hiši. Tudi ako založim vse svoje premoženje, je varčnost in preudarnost prvi pogoj. Dati mi moraš pooblastilo, Samo jaz edina smem določati, koliko naj trošijo tvoja žena in njena otroka Dam ti besedo, da ne bodo pogrešali ničesar, kar je po pameti, ampak bodo živeli dobro in brez skrbi. Pač pa hočem končati to brezumno zapravljanje in ustvariti zdrave razmere. Tako, kakor je zdaj, ne sme ostati, drugače bi bilo tudi moje imetje kmalu razmetano, in vsa moja dobra volja ne bi mogla preprečiti poloma, marveč bi ga kvečjemu oddaljila za nekaj let.”

Hinko Sever je prijel svojo hčer za roke, kakor bi segel potapljajoči se po rešilni vrvi.

“Romana — ti moje dobro, zlato, velikodušno dete — kako naj se ti zahvalim! Težko skalo si mi odvalila s srca. Da, neomejno pooblastilo dobiš. Umna si, plemenita — in močna. Ti, moja mlada družabnica, privedeš vse srečno do konca. In ti boš s Sibilo odločnejša, nego sem umel biti jaz. Saj bo tudi v njen lastni prid. Toda ne bodi trda ž njo — ne ponižuj je. Že itak ji bo hudo, ko bo morala sprejemati od tvoje dobrote, kar bi ji moral jaz zapustiti.”

Romana mu je pobožala roke.

“Bodi brez skrbi, ljubi oče. Dokler bom le mogla, ji sploh ne povem, da sem jaz tista, ki jo vzdržuje. Naj si misli, da si me imenoval le za svojo naslednico in oskrbnico podjetja. Dokler ne bo sile, ji niti ni treba vedeti, da si stal tik pred polomom. Pač pa je neizogibno da napraviš navidezno oporoko, v kateri mi izročiš vso oblast. Brez mojega dovoljenja ne sme dobiti iz blagajne niti beliča; treba je, da morem uravnati izdatke po svojem preudarku. Gospe Sibili curlja denar skozi prste kakor pesek. Imeti mora krepko roko nad seboj; in jaz, ako vržem vse svoje imetje na tehtnico, moram imeti poroštvo, da s tem preprečim gorje ter vrnem Severjevemu imenu nekdanji dobri sloves.”

Hinko Sever je bil preveč izmučen po svojih strašnih skrbeh, da ne bi bil z veseljem privolil v vse, kar je zahtevala Romana.

Poklicala sta Hojarja in notarja. Ob njunem svedoštvu je postala Romana lastnica Severjeve tvornice, katero je prevzela z vsemi dolgovi. Hojar je dobil nalog, naj plača vse terjatve, to se pravi, naj izposluje zanje pred vsem tri dni odloga, ker je bilo Romani čez tri dni ena in dvajset let in je smela šele od tega dne razpolagati s svojim premoženjem.

Treba se je bilo pogovoriti in ukreniti še marsikaj. Hojar in notar sta morala obljubiti, da bosta molčala, in Hinko Sever je podpisal še nekakšno oporoko, ki naj bi zbudila v gospe Sibili mnenje, da je zapustil soprog še nekaj imetja, s katerim pa sme razpolagati samo Romana. Tako je imela Romana vsa pooblastila v rokah, ne da bi bilo treba mačehi zvedeti, da ji soprog ni ničesar zapustil in je navezana le na Romanino milost.

Vsa ta posvetovanja so vzela Hinku Severju poslednje moči. Ko je bilo vse urejeno in je vedel, da je ljubljena žena rešena stiske in pomanjkanja ter se ji pod umnim in odločnim Romaninim vodstvom ni bati ničesar zlega, se je očividno zrušil.

Toda po ozkem, shujšanem obrazu se mu je razgrnil blažen mir, in njegove oči so se nemo zahvaljevale požrtvovalni hčeri, dokler niso ugasnile v smrtnem boju.

Tako je postala Romana varuhinja svoje mačehe in voditeljica tvrdke “Hinko Sever”. Oče je bil mirno in tiho zaspal v njenem naročju. Razen nje je stala ob smrtni postelji samo stara Dora.

Gospa Sibila se je medtem sijajno zabavala v elegantnem modnem kopališču in je bila dosti bolj nejevoljna nad motenjem svojega veselja nego resnično žalostna, ko so jo pozvali brzojavno k umirajočemu možu.

Ko sta stopili v njegovo sobo, je ležal Hinko Sever že med cvetjem in svečami na mrtvaškem odru. Skrb za čim najprikladnejšo žalno toaleto je potisnila vsa druga vdovina čuvstva v ozadje.

Pri soprogovem pogrebu je stala zraven krste v ginljivi pozi, kaj mična in zala na oko. In krasna, ljubka Beatrika Trtnikova je stala zraven matere ter nudila v svoji elegantni žalni toaleti enako genljivo in očarujočo sliko.

Žalni gostje so zrli s sočutjem, občudovanjem in vzhičenjem na lepi dami, ki sta umeli tako učinkovito razkazovati svojo bol.

Za Romano Severjevo se ni brigal skoro nihče. Bledo, tiho dekle s trpkim in nezgovornim obrazom, ki je stalo pri žalni slovesnosti — gospa Sibila je zahtevala kajpak tudi tu kar največ sijaja — molče ob strani, se ni zmenilo za nikogar in ni zanimalo žive duše. Romana je bila mnogoštevilnim gostom, ki so še leto za letom tako imenitno zabavali v Severjevi hiši, povsem nevažna in postranska osebnost. Zraven sijajne mačehe in očarujoče popolisestrice ni prihajala fina in skromna Romanina pojava prav nič do veljave. Njene visoke notranje vrednosti ni slutil nihče. Nihče tudi ni vedel, da je hiša, v kateri so uživali gostoljubje, last Romane Severjeve, in nikomur se ni zdelo potrebno, izkazati ji kakršnokoli pozornost.

Ko je bil Hinko Sever pokopan, je hotela gospa Sibila spet v neko drago kopališče, da bi se razvedrila. Sedeti mirno doma in igrati vlogo žalujoče vdove, ni bilo po njenem okusu. In ker jo je spodobnost vendarle silila živeti vsaj od kraja bolj tiho in zase, je hotela ukaniti etiko z novim potovanjeme v kopališče.

Soprogova navidezna oporoka jo je bila spravila v jako slabo voljo. Ker ni ničesar slutila o njegovih razoranih denarnih razmerah, ampak je smatrala njegovo bogastvo za neizčrpno, se je nadejala z gotovostjo, da ji zapusti veliko premoženje na osebno razpolago. In zdaj je ostala čisto praznih rok, navezana zgolj na to, kar ji prizna Romana po svojem lastnem preudarku! Lahko si mislimo njeno ogorčenje. Pastorka ji ni bila nikoli pri srcu, zdaj pa jo je začela kar naravnost sovražiti. Proti svoji hčeri je govorila neprikrito o izpodlezovalstvu in Beatrika ji je vneto pritrjevala. Toda ves upor in vse strupene opazke so bile zaman. In gospa Sibila si v svoji lehkoživosli niti ni dolgo belila glave. Koncem koncev je bilo itak vse eno, kdo bo dajal denar za uteševanje njenih želja. In da ne vsebuje Romanino pooblastilo drugega nego dolžnost, nadaljevati Severjevo početje — o tem po mnenju gospe Sibile pač ni bilo dvoma.

Zato je izjavila Romani, da se hoče znova peljati v kopališče na oddih, ter zahtevala od nje v ta namen veliko vsoto denarja. Romana pa je odgovorila mirno in odločno, da zdaj ni denarja za takšno pot; vsa tekoča glavnica da je potrebna v podjetju.

Gospa Sibila je nestrpno skomignila z lepimi rameni.

“To je vendar smešno, Romana! Takšno malenkost boš pač lahko utrpela.”

“Ne, mama, res ne morem,” je ponovila Romana.

“Reci rajši, nočem. Morda te veseli, da trkaš na tisto bedasto pooblastilo, ki si ga izvabila očetu v moji odsotnosti. Ker je bil bolan in šibak, se ni mogel ustavljati tvojemu nagovarjanju.”

Romana jo je pogledala s svojimi velikimi, pokojnimi očmi.

“Misli si, kar ti drago, mama. Vsekako ti ne morem dovoliti že spet tako veliko vsote za potovanje v kopališče.”

Gospa Sibila je bila vsa iz sebe.

“Ne moreš? Smešno! Ako v tem liipu ni v obratni blagajni toliko razpoložljivega denarja — česar pa res ne verjamem — bi vendar lahko založila to malenkost iz svojih osebnih sredstev. Saj vem, da si postala te dni polnoletna in so ti izplačali skoro milijon dote po materi.”

Romana ni niti trenila z očmi, kam li, da bi bila odgovorila, da je žrtvovala vse svoje imetje, ker je bilo treba rešiti tvrdko in obvarovati očetovo ime sramote.

“Žal mi je, mama, da tudi s tem denarjem ne morem razpolagati. Sploh se boš morala omejiti. Življenje, ki si ga živela doslej, je preveč potratno. Morali bomo postati varčnejši v vseh stvareh. Živeli bomo spodobno, toda ne več zapravljivo. Iz dragega razkošnega kopališča si se prav vrnila; ponovnemu takšnemu izletu se boš morala odreči.”

Gospa Sibila je malone izgubila sapo, ko je slišala te nadebudne obete in pastorkin odločni glas. Izkušala si je pomagati s porogljivim nasmeškom.

“Ni dvoma, da se izvoliš šaliti. Ali meni se zde podobne šale neslane. Moji živci so po naporih zadnjih dni popolnoma uničeni, in skrajni čas je, da nekaj storim. Bivanje v kopališču je neizogibno potrebno za moje zdravje.

Upam tedaj, da mi ne bo treba delj beračiti za ta denar. Zahtevam ga, z eno besedo. Prevzela si dolžnost, da me oskrbuješ z vsem potrebnim.”

Romana je ostala mirna.

“Tako je — z vsem potrebnim. Ako poreče zdravnik, da ti je kopališče neizogibno potrebno, potem ti ga moram in hočem omogočiti; vsekako pa boš morala iti v kak preprostejši in cenejši kraj, in Beatrika te ne bo spremljala. Tako opraviš s četrtino vsote, ki jo zahtevaš. Nemudoma hočem telefonirati zdravniku, da ugotovi, ali moraš res v kopališče.”

Pri tem je ostalo. Doktor je izjavil, da je gospa Sibila zdrava kakor riba v vodi in bi se ji prileglo nekaj tednov miru in samote dosti bolj od napornega življenja v kopališču.

Gospa Sibila in Beatrika sta obkladaj zdravnika in Romano z zelo nelaskavimi imeni. Toda v kopališče nista šli. In tudi kesneje ni bilo še marsičesa drugega, kar sta smatrali gospa Sibila in njena enako razvajena Beatrika za neizogibno potrebno. Upirali sta se sicer Romaninemu varuštvu, kakor sta vedeli in znali, toda nazadnje sta se morali vendar uklonili njeni trdni, neupogljivi volji. Nič več se ni smel denar razsipati na vse vetrove. Gospodinjski računi so šli skozi Romanine roke, in če sta hoteli mati in hči preveč oskubsti blagajno, se je vedno oglasil njen mirni in odločni “ne!”

Jeze seveda ni manjkalo. Romana je morala pogoltniti marsikatero strupeno zabavijico. Toda vztrajala je neomajno pri smeri, ki jo je bila spoznala za dobro in pravo.

Lepa Beatrika je nekoč zavihala nos in rekla Romani: “Vidi se, da teče po tvojih žilah branjevska kri. Jaz ne bi mogla stiskati in računati tako malenkostno in skopo kakor ti.”

Na to ji je odgovorila Roman z mirnim ravnodušjem: “Res je, da nisem višnjeve krvi kakor ti, Beatrika; zato pa sem se naučila od svojih prednikov ceniti denar, ker vem, kako težko ga je zaslužiti. Ti seveda ne veš tega — ti veš samo, kako ga je najlaglje potrošiti!”

“Mislim da! Jaz ga znam vsaj skusno trošiti.”

“Tega ne tajim. Sploh ga je pa laglje vkusno trositi nego zaslužiti.”

[nejasno]vor, je zaničljivo skomignila z rameni. “Ti se ne bi nikoli naučila vkusno trositi denarja. Potemtakem ne more biti tako lahko. Toda prosim vaju, ne govorita več o denarju in zaslužku. Človek res ne sliši v tej hiši ničesar drugega nego zgolj razgovore o računanju in stiskanju. Malo manjka, pa bi mu šteli grižljaje v ustih. Ako bi tvoj oče videl, v kakšnem pomanjkanju naju pustiš živeti, bi se obrnil v grobu.”

To rekši si je nalila gospa Sibila kozarec šampanjca. Vsako jutro je pila pri drugem zajtrku kozarec ali dva penečega vina in prigrizovala drago pocukrano sadje. Trdila je, da potrebuje tega v izpodbodo svojim živcem. Ker je ležala v kleti še velika zaloga tega dragega vina, ji Romana doslej ni kratila razkošnega zajtrka. S čudnim smehljajem je zdaj pogledala lepo ženo, ki je ležala v dragocenem čipkastem negližeju na zofi.

“Želim ti, da ne bi nikoli izkusila, kaj se pravi pomanjkanje. Dokler pa ne boš trpela hujšega pomanjkanja nego zdaj, bo spal moj oče mirno.”

S temi besedami se je Romana poslovila ter se odpeljala v tovarno, kjer je čakalo nanjo obilo dela.

Mati in hči sta gledali za njeno preprosto, a plemenito pojavo.

“Neznosna je, ta skopuh v ženski koži. Ne razumem te, mama, kako moreš trpeti takšno ravnanje s seboj,” je rekla Beatrika.

Gospa Sibila je skomignila z rameni.

“Kaj hočem, ko nimam moči! Le kaj sem mislila, da sem jo pustila tistikrat samo pri očetu ... A kdo je slutil, da umre tako o nepravem času in zapusti tako bedasto oporoko. Zdaj nama ne kaže drugega nego vdati se v neizogibnost. Jeza stori človeka grdega.”

In grda gospa Sibila ni hotela postati; za nič na svetu ne!

Med drugim se je morala vdati tudi v to, da je Romana omejila razpoložnino za njene toalete. Izjavila je sicer takoj, da s takšno beraško vsotico ne more spodobno oblačiti sebe in hčere. Dosihdob da je trosila za obleko štirikrat toliko.

“Ne gre in ne gre!” je vzklikala vsa iz sebe.

Toda Romana je odgovorila: “Moraš, mama! Več ti ne moren dovoliti.”

“Nočeš, to je tisto!” je viknila gospa Sibila ogorčeno.

“Nu dobro, tudi nočem ne. Saj vem, da lahko prekrasno opravita s tem denarjem, tudi ako se oblačita elegantno. Razmetavati ogromne vsote za kdove kakšne posebnosti pa je nepotrebno. Jaz sama nisem potrosila za svojo obleko nikoli toliko, kakor dam zdaj vama na razpolago. Človek bi lahko izdal še manj in bi bil vendar prav dobro oblečen. Vsekako te prosim nujno, da ne potrosiš niti vinarja več in tudi ne napraviš dolgov, ker bi morala sicer povedati tvojim dobaviteljem, da takšnih terjatev ne plačujem.”

S tem odgovorom se je morala gospa Sibila zadovoljiti. Ko je poročala hčeri o svojem uspehu, je Beatrika malone skoprnela od gneva.

“In vse to si pogoltnila kar tako, mama?” je za vpila besno.

“Kaj naj storim?” je vprašala mati. “Saj naju ima čisto v rokah. Brez njenega dovoljenja ne dobim iz blagajne niti beliča, in če se kje zadolžim, ni dvoma, da izvrši svojo grožnjo.”

“Kar studi se človeku, kako sedi ta skopulja na svojem denarju. Že itak je bogata, pa nima dovolj; še več si hoče nagrabiti na najine stroške.”

“Da, da — to je v krvi. Zato je branjevska hči.”

In mati in hči sta poslej še očitneje kazali Romani, da jo gledata z zaničevanjem.

To pa nje ni motilo. Ostala je trdna in je znala vzlic mladosti uveljaviti svojo voljo.

Tako sta minuli po smrti Hinka Severja dve leti. Gospa Sibila in njena otroka so se sčasoma vdali v izpremenjene razmere, dasi le s težkim srcem.

Seveda je voz še vedno tuintam skočil s tira, in Romana je morala bistro paziti, da se ni začelo nekdanje zapravljanje iznova. Se vedno je bilo trenja in bojev obilo, in gospa Sibila ni opustila ničesar, kar je bilo v njenih močeh, da bi zagrenila Romani življenje. Toda mlada gospodinja je izpolnjevala svojo obljubo ter omogočala ljudem, ki so jo tolikanj mrzili in grdili, brezskrbno udobnost. Niti z besedo jim ni namignila, da žive ob njenem kruhu.

Vseh teh bojev se je spominjala Romana zdaj, ko je stala pred očetovo sliko. Lahka doba ji ti dve leti bogme nista bili. Toda Romana ni bila izmed tistih plašnih natur, ki se boje težkoč in se jim dajejo užugati.

“Spavaj mirno, očka moj ljubi. Žena, ki ti je bila tako neizmerno draga, ne bo trpela pomanjkanja.. Jaz pazim nanjo in jo varujem. To mi je sveta zaobljuba. In zdaj je itak vse dobro.”

Tako je mislila Romana.

Nato pa je krenila naglo v svojo oblačilno sobo, da bi se napravila za veselico v mačehinih salonih.

Takšne veselice je morala Romana tudi zdaj še včasi dovoljevati, čeprav ni več trpela, da bi se zapravljalo na njih tako kakor nekdaj.

3. POGLAVJE.

Dora je bila takoj pri rokah. Naglo je pomagala svoji gospodični v lepo belo obleko od mehke svile.

Se kratek, tehtajoč pogled v zrcalo. Romana se je kritično premerila z očmi. Ako ni stala zraven Svoje lepe popolisestre, ki je zatemnjevala s svojo sijajno krasoto vse naokoli, je bila mična in ljubka prikazen. Imela je fino začrtan obraz, čudovito svežo in vendar nežno polt, krasne temnorjave kite, ki so bile preprosto in lično spete okrog drobne glave, in lepe, temne oči, samo da je bil njih pogled zmerom nekam resnoben in otožen. Žlahtnim ustom se je poznalo, da niso vajena smeha. Baš zato pa je menda vplival vsak najmanjši smehljaj na tem trpkobnem obrazu tako dobrodejno in očarujoče. Malokomu je bilo dano videti ta nasmeh. Drugače bi bil nemara moškim nevarnejši od sladkega, zapeljivega smehljaja, ki ga je imela Beatrika Trtnikova po svoji lepi materi, in ki je neprestano ozarjal njen mladi obraz.

Stara Dora je bila časih deležna Romaninega smehljaja, tako baš zdajle, ko je skrbno, nalik ničemurni materi, popravljala njeno obleko.

“Mari ti še vedno nisem dovolj lepa, dušica stara?” je vprašala Romana.

Dora jo je premerila s kritičnimi očmi.

“Ali ne vzamete nikakega nakita, gospodična Romana? Saj ste vendar podedovali po rajnki gospe materi tako krasne stvari. Biserno ogrlje bi se podalo prav lepo k tej beli obleki.”

“Nu dobro, Dora, ako misliš, da je potreba, vzamem tudi še bisere. Potem pa moram res že iti. Deset je menda preveč.

Ko je stopila Romana v veselične prostore, je opazila takoj, da vlada v njih že jako razigrano in prešerno razpoloženje. Nihče se ni posebno zmenil za njen prihod. Samo gospa Sibila se je obrnila k nji, in še to z ne baš prijaznim pogledom.

“Nu, vendar se ponižaš in prideš pozdravit goste? Saj bodo že kmalu odhajali. Vljudna res nisi,” je dodala poluglasno.

“Gostje so tvoji, mama, ne moji. Imela sem delo, drugače bi bila prišla že prej.”

Gospa Sibila je skomignila z rameni. “Moj Bog, nikar se tolikanj ne košati s svojim delom. Hojer stori vendar sam, kar je najpotrebnejšega. Strašno pustoj se mi zdi od tebe, da tičiš venomer za tistimi trgovskimi knjigami.”

Romana je ostala mirna. “Da, kratkočasno baš ni, zato pa je potrebno.”

“Ah, nezmisel! Najmi še enega pisarja in daj mu tisoč dinarjev na mesec, pa bo storjeno tudi tvoje delo.”

“Ne verjamem, mama. Toda ne prepirajva se o tem. Saj itak mislim, da me ni nihče pogrešal.” “Nu, čudež ne bi bil, če te ne bi. Ne zdiš se jim pač zanimiva. Ženska, ki ima v glavi same številke in namestu srca računski stroj — brrr! kje naj to miče gospode?”

Ravnodušno je obletela Romana veselo družbo z očmi. Med vsemi mladimi gospodi, ki so vneto dvorili Beatriki in drugim gospodičnam, ni bilo nobenega, da bi ji bil mogel vznemiriti srce.

“Saj niti ni moj namen osvajati gospodov, mama,” je dejala pokojno.

Gospa Sibila, ki je bila še bleščeča prikazen, zlasti zdaj, v večerni razsvetljavi, ter je razodevala z vsem svojim bitjem in vedenjem, da se še davno ni odpovedala osvajanju gospodov, je nejeverno pomerila pastorko z očmi. Ni se ji zdelo mogoče, da bi bila Romanina ravnodušnost v tem vprašanju pristna. Mislila je marveč, da modruje kakor lisica o kislem grozdju, ker moški ne roje okrog nje kakor okrog Beatrike.

“Nu, s temi nazori postaneš sčasoma imenitna stara devica,” je rekla porogljivo in z zadovoljstvom spustila pogled na hčer. Bila je prepričana, da najde Beatrika kmalu bogatega snubača. Sijajna partija se ji je zdela vreden in kaj pomemben cilj. Med kavalirji, ki so dvorili Beatriki, je zbujal na primer njeno pozornost mladi bankir Zitko, ki je bil prevzel banko po očetu, ko se je ta umeknil počivat na svoje posestvo na Gorenjskem. Beatriki se je bilo treba le malce potruditi, pa bi ga imela. Toda zazdaj — ji še ni bilo do tega. Žitkova vnanjost se ji je zdela preveč navadna, in razen tega ni bil plemenitaš. Beatrika pa je sanjarila o elegantnem aristokratu, ki bi moral biti seveda zelo bogat.

“Žitko mi še vedno ostane, mama,” je bila dejala nocoj pred veselico. “Saj se ne mudi.”

In tudi gospe Sibili se ni mudilo. Upala je, da se najde za hčer morda sijajnejša partija. Ni se delj mudila pri Romani, marveč je odšla. Pastorka je gledala za njo. Da se zdi tudi v manj dragocenih toaletah, ki jih je bila zdaj primorana nositi, še vedno zelo elegantna in lepa, je morala Romana priznati. Pri luči svetilk je vzdržala celo še primerno z Beatriko. In kakor je bilo videti, so bili tudi kavalirji pogosto v dvomih, ali naj dado prednost materi ali hčeri. Gospodje so imeli splošno obe za zelo imoviti; razume se, da je to množilo njuno privlačnost.

Nekaj gospodičen in gospodov je hotelo pritegniti Romano v svoj prešerni dirindaj; toda izmuznila se jim je, kakor hitro je mogla. Ton, ki je vladal tukaj, ji ni ugajal, in čutila je, da ji to početje ne pristoji. Njene oči so zdaj pa zdaj z žalostnim, malone resnim pogledom iskale mladega popolibrata. Janko Trtnik še ni bil napravil zrelostnega izpita, hodil je še v gimnazijo, a vendar je že sedel v fraku in laku med gosti v naslanjaču ter zbijal nalik staremu lehkoživcu dovtipe, v katerih se je razodevala sicer umnost in duhovitost, hkrati ž njo pa tudi prenasičenost, ki jo je moral pameten človek obžalovati.

Vzlic vsemu pa je gojila Romana do svojega popolibrata toplejša čuvstva nego do Beatrike. Janko, dasi ni nastopal proti nji nič manj nerodno nego proti materi in sestri, se ji vendar ni zdel tako brezsrčen kakor oni dve.

Ko ga je zdajle opazovala, ji je rekel notranji glas, da je poklicana, rešiti ga iz tega lahkomiselnega, brezsmotrnega življenja.

Toda kako? Vedela je, da bi se ji smejal v obraz, ako bi jo zalotil le pri najmanjšem poizkusu.

Vzdihnila je ter počasi odšla v eno izmed stranskih sob, kjer je bil postavljen buffet. Hotela se je pokrepčati s kako malenkostjo.

Romana se je ozrla na celo baterijo praznih šampanjk, ki so stale zraven buffeta. Drag šampanjec je tekel tu kakor voda.

Ko je bil oče umrl, je ugotovila Romana pri inventuri, da leži v kleti še do dve sto steklenic tega vina; ne glede na bogato zalogo raznoterih drugih dragih pijač.

Prosila je mačeho, naj varčuje ž njimi in toči to drago vino le pri posebno slovesnih prilikah.

“Zaloga mora zadoščati vsaj za pet let,” je dejala.

Toda gospa Sibila se je malo menila za njene besede. Šampanjec, ki ga je sama tako rada pila, je tekel na njenih sprejemih v obilju — tako je bilo med gosti vsaj nekaj dobre volje.

Romana je sicer menila, da družba ne sme zajemati dobrega razpoloženja samo iz vinskih čaš; o šampanjcu pa je poslej molčala.

Toda pred nekaj dnevi je bila ugotovila, da je zaloga malone izčrpana. Tudi nocoj so bili porabili spet tako nezmiselno mnogo dragega vina, da ga je moglo biti k večjemu še par steklenic.

Romana je pristopila k buffetu in pogledala na poluizpraznjene pladnje. Izbira okusnih prigrizkov je bila zelo bogata, četudi Romana ni dovolila vseh tistih nezmiselnih stvari, ki jih plačujejo z zlatom in katerih pravi pomen sloni prav za prav zgolj na tem, da so nezaslišano drage. Gospa Sibila je sicer trdila, da more pripraviti svojim gostom zdaj le še beraško večerjo, toda te plošče so jo postavljale na laž. Videl si obilo dobrih stvari, ki si jih morejo privoščiti samo imoviti ljudje.

Ne vedoč, kaj bi si vzela, je zrla Romana na sklede. Pri tem ni opazila, da je vstopil za njo Janko Trtnik.

“Nu, Romana, gotovo si ogleduješ, ali ne bi mogla sestaviti iz nocojšnjih ostankov še poceni obeda za jutri?” je rekel posmehljivo.

Romana se je okrenila ter mu pogledala v prijetni, temnolasi obraz. Kar nič ni bil podoben materi in sestri, tem bolj po svojemu rajnkemu očetu. Njegove oči so zrle nekam stekleno in njegova sapa je pričala, da si je privoščil vina preko mere.

“Ti si, Janko?” je dejala Romana mirno.

“Da — jaz,” jo je oponesel. “Zakaj pa ne bi bil?”

“Zato, ker bi bilo zate bolje, če bi bil že v postelji.”

Janko se je porogljivo zasmejal. “Tako? Takšne so tvoje misli? Kaj pa bi v postelji tako zgodaj?”

“Prespal bi se, da bi imel jutri v šoli vedro glavo. Saj si pred maturo, ali ne?”

Janko se je vrgel zraven nje v naslanjač ter se je iztegnil z deško nerodnostjo, ki je živo ugovarjala njegovemu prenasičenemu lehkoživskemu nasmešku.

“Da, dragi šolmošter, tik pred maturo. Toda šola se mi gabi. Rajši pa že študiram življenje, dasi tudi to ni bogvekaj zanimivo.”

S čudnim, trdnim pogledom mu je zrla Romana v kalne oči.

“Pri tem študiju si ne pokvariš samo želodca, ampak tudi značaj.”

Janko je udaril v porogljiv grohot, toda Romana je slišala, da mu ne prihaja prav iz duše.

“Značaj? Ah, beži no, beži! Kako staromodne starobabje nazore imaš. Značaj, ti nuna, je že iz mode, da veš. Le mamo vprašaj in Beatriko. Bogme, rad bi poznal človeka, ki ima še značaj. Samo enega — enega samega! Rad bi se seznanil ž njim ter ga naprosil, naj mi imponira, kolikor je sploh mogoče — do fennenta! Takšen doživljaj bi bil vsaj vreden, da si ga človek privošči. Ali svet, Romana, je tako neznansko brezznačajen, da bi najrajši vekal nad njim, ako bi me ne bilo sram te nemoške slabosti.”

Vzlic vsej odurnosti je zvenelo iz teh besed nekaj trpkega, in njegove temne oči so mrklo strmele v praznoto. Zdelo se je, da je čisto pozabil Romanino navzočnost. Napol z jezo, napol z bolestjo je zrla nanj. Dasi je stal po materinem in sestrinem vplivu vedno v nji sovražnem taboru, je vendar čutila do njega naklonjenost in obžalovala iz dna srca, da je zašel na pot, ki drži navzdol. Romani je bilo žal, da je podvržen slabim vplivom ozračja, ki ga je razširjala okoli sebe njegova mati. Rada bi mu bila dala nravstveno oporo, katere je bil v svojih letih dvakrat potreben.

Nenadoma se je sklonila k njemu ter ga stresla za ramena, kakor bi ga hotela zbuditi.

“Janko, ljubše bi mi bilo, da bi si izvekal oči v nemoški slabosti, kakor si pravkar dejal, nego da se počutiš srečnega v tem plitkem in brezznačajnem životarjenju. Mari ni ničesar, prav ničesar, kar bi te moglo rešiti? Sramuj se, Janko, pijan si. Pojdi spat!”

Posmehljivo je blisnil z očmi ter udaril v oduren smeh.

“Pojdi spat!” jo je oponesel. In ironično je povzel: “Pojdi v klošter, Ofelija! Zapomni si, da me ti ne boš pošiljala spat kakor otročička. Ne imponiraš mi, prav gotovo ne, ti skopulja in živi računski stroj!”

Z naglim prijemom ga je stisnila Romana za pleča ter mu pogledala trdno in ukazujoče v oči. V njenem pogledu je bila moč, ki mu je mahoma vzela lastno voljo.

“Sramuj se, Janko, da blebečeš za drugimi grde besede, ne da bi vedel, zakaj. Mari si kdaj sam premišljal o meni? Ne. Prelen si za to. Čemu, ko je toliko laglje ponavljati govoričenje drugih nego misliti z lastno glavo. Sramuj se! Ali je to gosposka šega, da psuješ in žališ žensko, ki se ne more braniti? Saj mislim, da hočeš biti gospod; a dokler se vedeš takole, boš moral pač trpeti, da te pošljem spat kakor paglavca. — V takem stanju se mi ne vrneš v družbo. Pojdi spat!”

Janko je negotovo in osuplo pogledal v jezni obraz in v temne oči. Nekaj v teh očeh ga je kovalo v nevidne spone ter mu upogibalo voljo. Izvil se ji je sicer in rekel jezno, da ni več otrok in se ji ne da komandirati — toda čisto se vendar ni mogel odtegniti dojmu Romaninih besed.

Ona pa ga je spet začula v duhu, kako je rekel prej:

“Rad bi poznal človeka, ki ima še značaj.”

Morda bi ga lehko otel, kdor bi mu znal imponirati!

Dejala si je, da ni nevredno, boriti se za to mladeniško dušo, ki se maje brez opore, kakor v vetru trst. In preden ji je utegnil odgovoriti, je povzela z izpremenjenim glasom: “Prosim te, Janko, potrudi se vsaj enkrat in ne glej v meni sovražnice, ampak zvesto in vdano sestro! Ne sestre, kakršna ti je Beatrika, nego sestro v pravem pomenu besede. In premisli vsaj enkrat dobro, kaj mi prav za prav moreš očitati. S skopuljo me zmerjaš in z računskim strojem, kakor tvoja mati in tvoja sestra. Pač stokrat sem že slišala to, a branila se nisem nikoli, ne tebi ne njima dvema. Vaš očitek me ni zadel po pravici, zato sem ga preslišala ponosno in molče. Tebi pa moram vendar pošteno odgovoriti nanj; morda te s tem hkrati rešim pogube. Upam, da ni še prepozno! Poslušaj me: jutri popoldne ob treh prideš k meni v mojo pisalno sobo. Čakala te bom. In tam se hočem resno pomeniti s teboj.”

Janko se je branil učinka, s katerim so ga prešinjale Romanine besede. Njeno toplo in nujno prigovarjanje mu je šlo pod kožo, toda ni se ji hotel dati ugnati.

“Ah, saj vem, da mi hočeš napraviti moralno pridigo, ker sem zvrnil kozarec ali dva šampanjca preveč. Mar je to zločin v tvojih očeh?”

Romana ni odvrnila pogleda od njega.

“Dam ti besedo, da ne mislim na moralno pridigo; moj namen je povsem drugačen. Obljubi mi, da prideš, Janko; govoriti moram s teboj na samem in nemoteno. Prosim te!”

S čudnim občutkom je poslušal Janko to vročo in prisrčno prošnjo. Tako ni Romana še nikoli govorila ž njim. Tudi iz materinih in sestrinih ust ni bil slišal podobne besede. V tem glasu, v tej nujni prošnji je zvenelo kakor utrip gorke srčne krvi. In to ga je iztreznilo.

Iztegnil se je, obrisal si oči ter si poizkusil vrniti dostojanstvo. “Nu dobro — pa pridem”, je rekel negotovo, s ponarejeno malomarnostjo.

“Ali mi daš besedo?”

“Naj bo še to — dam ti besedo.”

“In zdaj pojdeš spat. Prosim te, Janko!”

Iznova se je hotel upreti sili, ki ga je uklanjala njenemu hotenju. Toda Romanine temne oči so gledale v njegove tako prisrčno in proseče, da se ni mogel ustavljati.

“Naj bo — pa pojdem. Ves ta dirindaj je itak pust, da bolj ni moči,” je dejal, umikaje se za svojo pritvorjeno malomarnost. Njene oči so se zasvetile.

“Lahko noč, Romana!”

Rahlo ga je porinila k vratom. Preden je stopil ven, se je ozrl še enkrat široko in polno v njeno obličje.

“Čisto drugačen obraz imaš nocoj, Romana.”

Nasmehnila se je. In ta smehljaj je bil tako čudno prisrčen in dobroten — delal je Romano tako mlado in vendar tako materinsko!

“Moj obraz je tisti kakor vsak dan, Janko, le ti si ga menda še nisi dobro ogledal.”

Janko je zmajal z glavo. “Ali si čudna nocoj! Ali — ali pa sem se ga vendarle malo navlekel? Veš kaj — tako pasje, tako preklicano žaltavo se mi dela zdajle pri duši — tuliti pa vendar ne maram.”

“Ne, ne, Janko, le nikar se ne vdaj nemoški slabosti!”

V njenih besedah je bila rahla porednost, ki ga je iznenadila še bolj. Naglo, kakor da samemu sebi ne zaupa več, se je umaknil skozi vrata. In ko je dospel v svojo sobo ter se vrgel na posteljo, ga je vendarle zmogla nemoška slabost, in razjokal se je — razjokal kakor otrok, ki je zablodil v temi in ne more več najti prave poti

Ali je bil ta jok posledica vina? Ali so mar dobrotne in prisrčne Romanine besede prodrle v njegovo zakrknjeno deško dušo? On sam ni vedel, kaj ga je tako vznemirilo. Vedel je le, da je žalosten na smrt ...

4. POGLAVJE.

Romana je imela drugo dopoldne v tovarni s prokuristom Hojarjem dolg razgovor v svojem zasebnem kontorju. Hojar ji je poročal o velikih in važnih kupčijskih zaključkih, katerih se je zelo razveselila. Smehljaje mu je pokazala mesečne račune, ki jih je bila sklenila prejšnji večer. Uspeh je bil tako vesel in ugoden, da sta si morala oba čestitati.

Hojer je bil fin, simpatičen mož. Oblačil se je vedno z natančno skrbjo in njegovo vedenje je bilo vselej izbrano. Romani je bil vdan od srca, kakor nekdaj njenemu očetu. O svojem pokojnem, šefu je pravil mnogokrat: “Edina njegova napaka je bila ta, da je bil predober.”

Danes je rekel Romani smehljaje: “Zdaj gospodična Severjeva, smo hvala Bogu na konju.”

Nasmehnila se je in sklonila glavo. “Da, gospod Hojar, hvala Bogu; oba si lahko oddahneva. Mnogo sva se trudila in potila, preden sva spravila Severjevo tvrdko mimo vseh nevarnih krnic. Hvala vam srčna, da ste mi bili tako zvest pomočnik.”

To rekši je podala Hojarju roko.

Stari gospod pa je zmajal z glavo.

“Brez vas, gospodična Severjeva, bi bil ves trud zaman. Da niste priskočili s svojim imetjem, bi bila tvrdka že davno v razvalinah. Le vaši glavnici in vaši neumorni delavnosti se je zahvaliti, da imamo zdaj spet prosto polje pred seboj. Da bo treba čakati še nekaj let, preden bo uspevala tovarna spet tako, kakor v svojih najboljših časih, se pač razume. Za zdaj se Vam potemtakem ne obeta Bog ve kaj, več dohodka nego doslej: na vseh koncih in krajih je treba še vtikati v podjetje! Varčnost in previdnost morata ostati v bodoče prva zapoved. Če Vam povem samo, da ne bi postali preveč radodarni napram gospe mačehi.”

Romana se je nasmehnila. “Ne, ne, Hojar, ne bojte se tega. Tudi v tem pogledu leži vse najhujše že za menoj. Moja mačeha se počasi vdaja v neizogibnost. Sicer daje še vedno duška svojemu ogorčenju nad menoj, toda vobče se očividno ne počuti slabo v teh pametnejših razmerah. Saj ji ne manjka prav ničesar! In končno tudi ve, da se mora zadovoljiti z vsotami, katere sem ji določila, enkrat za vselej. Tako utegne vendarle še kaj ostati od mojega dohodka. Janko pojde študirati in mora imeti svojo mesečnino. In če se Beatrika poroči, dobi kajpak tudi doto od mene.”

“A kdaj začnete misliti nase?”

Romana je pobesila oči. “Saj imam vse, kar potrebujem. Držati hočem obljubo, ki sem jo dala svojemu očetu. In v to, da obvarujem mačeho stiske in pomanjkanja, spada seveda tudi, da preskrbim njena otroka.”

“Vem, da se ne date spraviti s te velikodušne poti. Vaš oče lahko počiva mirno. Bolje od Vas tudi on ne bi mogel skrbeti za svojo ženo. Ali vendar bi se morali brigati zase vsaj malce bolj.”

Romane je pretegnila svoje mlade ude. Oči so se ji zasvetile.

“Ali menite, da ni moj najboljši delež zavest, da verno izpolnjujem očetovo oporoko?”

“Gotovo! Toda hvaležnosti se zato ne morete nadejati.”

Resnobno ga je pomerila z očmi.

“Upam, da me ne cenite tako malo in ne mislite, da se potegujem za hvalo. Kar oddam, mi narekuje srce; to je vse moje zadovoljstvo.”

Hojar je globoko zasopel.

“Res Vas mora človek občudovati, gospodična Romana.”

Po tem razgovoru sta šla zopet vsak na svoje delo. Romana je podpisala tekoča pisma, obhodila nato kontorje in delavnice ter se prepričala povsod, da je vse, kakor mora biti.

Točno ob enih je stal pred vhodom tovarne avtomobil, da je odpeljal Romano domov h kosilu. Tako je bilo danes tudi. Dospevši domov je naglo uredila svojo obleko in krenila nato v obednico. Mačeha in Beatrika sta že čakali. Po snočji veselici sta se bili dami obilno naspali; nato sta se peljali na izprehod, oglasili se v par znanih hišah in tam opravili svoje današnje posle.

Zdaj sta sedeli Romani nasproti in se seveda nista mogli premagati, da je ne bi pikali z raznimi majhnimi hudobijami in strupenimi opazkami. Ko so prinesli juho, je prišel tudi Janko. Pravkar se je bil vrnil iz gimnazije. Pozdravil je dame in sedel na svoje mesto za mizo. Zdel se je bled in utrujen. Očividno je imel mačka po snočnjem šampanjcu.

Romaninih oči se ogibal in se vedel sploh, kakor bi bil čisto pozabil snočnji razgovor. Tudi Romana ga ni omenila niti z besedico. Toda enkrat je prestregla čuden, vprašujoč pogled iz fantovih oči, in ta pogled ji je pričal, da pomni prav dobro, kaj sta govorila.

S pečenko vred so prinesli gospe Sibili brzojavko. Odprla jo je in vzkliknila v radosti.

“Kakšno novico si dobila mama?” je radovedno vprašala Beatrika.

Mati se je živahno vzravnala.

“Brzojavka je od strica Viktorja, otroka.”

“Od strica Viktorja?” je prašal Janko osuplo.

“Da, od njega. Z Dunaja.”

“Mislil sem, da je stric Viktor nekje v Indiji ali na Japonskem?” Zdaj se je vrnil in se mudi že nekaj dni na Dunaju.”

“In ti ni pisal prej niti besedice, da misli priti domov?” je vprašala Beatrika.

Gospa Sibila se je zasmejala. “Ti se čudiš, jaz pa prav nič. Takšen je pač. Danes tukaj, jutri tam. On ne strpi nikjer dolgo časa. Pravcati svetovni klatež je postal. Zdaj pa se je menda naveličal romanja križem sveta in mi naznanja, da nas kmalu poseti.”

“K nam pride, mama?” je vprašala Beatrika vsa vesela.

“Da, Beatrika. Poslušaj, kaj brzojavi: “Že nekaj dni na Dunaju. Naveličan potovanja. Kad videl Tebe in otroke. Ali moj poset dobrodošel? Viktor.” Kratko in jedrnato, kakor je njegova navada od nekdaj. Šest let je potoval po širnem svetu, in ves ta čas sem dobivala od njega — z redkimi izjemami — samo sporočila v tem kratkem brzojavnem slogu.”

“Ves svet je videl!” je vzkliknil Janko z mladostnim navdušenjem, kakor bi bil čisto pozabil svojo blaziranost.

“Pol sveta prav gotovo. Zelo se ga veselim. Prelesten človek je, se pravi, ne tisto, kar imenujejo navadno ljubeznivega moža. Včasi je rezek in posmehljiv, toda zanimiv in duhovit ostane vedno. Seveda ima svoje navade in zlasti rad študira ljudi, kar ni zmerom prijetno. Toda jaz sem se razumela z njim prav dobro. On ne zahteva od človeka, da bi zlezel iz svoje lastne kože, ampak izprevidi, da se mora zveličati vsak po svoje. In med nami povem — v mladostnem navdušenju me je oboževal in častil preden sem postala žena vajinega očeta in tudi potem.”

Gospa Sibila se je zagledala predse kakor bi se sončila še zdaj v tistem oboževanju.

“O, mama, kako je to mogoče? Stric Viktor je vendar pet ali šest let mlajši od Tebe, kolikor vem,” je rekla Beatrika.

“Da, dete, to je res. Ali to vendar ni moglo biti zapreka njegovemu češčenju. Celo pesmi je zlagal o meni, dasi ne Bog ve kako sijajne. Nu, zanosa in navdušenja se vendar ni manjkalo v njih. Takšni mladi ljudje se večkrat zamikajo v starejša dekleta in gospe. Štirinajst let mu je bilo, ko sem se zaročila z njegovim bratom. Bila sem njegova prva ljubezen, kateri je dolgo ohranil zvestobo. In zdi se mi, da je bil na smrt nesrečen, ker nisem postala njegova žena. Ko je vajin oče umrl, bi ga bila lahko pripravila brez posebnega truda do tega, da bi me bil zasnubil. Toda zakoni v katerih je žena starejša od moža, so se mi zdeli od nekdaj neokusni in zato mu nisem prav nič prikrivala, da bi bilo njegovo vprašanje zaman.”

“Potemtakem je šel na potovanje iz obupa?” je poizvedovala Beatrika.

“Nu” je z ničemurnim nasmeškom odgovorila gospa Sibila, “vsekako je iskal pozabljenja. Odpotoval je pa tudi zato, da bi spravil v denar svoje velevažne izume; znano mi je, da je zaslužil ž njimi ogromne vsote. Večkrat mi je pisal o tem. Bil je že z doma dosti imovitejši od vajinega očeta, ki mu je bil samo popolibrat. Mati mu je bila zapustila veliko imetje; k temu je prišlo pozneje še dosti denarja in ga pride v bodočnosti gotovo še več. Že zdaj ga cenim za mnogokratnega milijonarja.”

Beatrika se je z zanimanjem pomeknila bliže.

“Res? Prav zares meniš, da je tako bogat?”

“O tem ni dvoma.”

“In koliko let mu je zdaj?”

“Šest in trideset.”

“Oh! Potem je vendar še zelo mlad, mama.”

“Da, baš v najboljših letih za ženitev. In ker je očividno naveličan potovanja, si o gotovo hotel ustanoviti lastno ognjišče ter poiskati ženo. Veš kaj, ljubo dete, prav lahko bi ga uvrstila med gospode, ki jih smatraš za svoje morebitne snubače. Ta misel ne bi bila nespametna.”

“Kaj govoriš, mama,” se je zasmejal Janko. “Beatrika vendar ne more poročiti svojega strica!”

Gospa Sibila je skomignila z rameni. “Kako da ne? Tvoj oče in Gerald sta bila popolibrat. Viktor se je narodil vajinemu dedu v drugem zakonu. To je treba vpoštevati. Beatrika mi je zelo podobna in bo gotovo po njegovem okusu. Prav lahko ga pridobi zase, ako le hoče.”

“Kakšen pa je stric Viktor na oko? Nič posebno se ga več ne spominjam,” je dejala Beatrika, očividno že vneta za materin načrt.

“Oh, ž njegovo vnanjostjo boš lahko jako zadovoljna. Vitka, aristokratska prikazen je ter prav zanimiva in znamenita osebnost. Gotovo ti bo povšeč. Kaj ne, za vsak slučaj ga vpiševa med tvoje snubce? V enaindvajsetem letu si, in čas bo zate, da si izbereš partijo. Za neimovito dekle to ni lahka naloga, magari če je še takšna krasotica. Razen Zitka itak nimaš resnih častilcev. Zitko ti ni dovolj lep in fin. Viktor ti bo gotovo bolj ugajal, zlasti še, ker se ti ne bo treba ponižati, če ga vzameš.”

To rekši se je gospa Sibila z docela poslovnim obrazom obrnila k Romani.

“Slišala si, Romana. V doglednem času se nadejam poseta svojega svaka.”

“Da, mama, slišala sem”, je odgovorila Romana.

“Upam, da se pomudi nekaj tednov pri nas. Vsekako mu hočemo storiti njegovo bivanje čim najprijetnejše.”

“To prepustim tebi, mama.”

“Prav imaš. Njegov poset je moja stvar, in tebe sem hotela le obvestiti. Odkazala bom svaku sobe tvojega očeta. Prazne so, in Viktor mora biti brezpogojno dobro nastanjen.”

Romanin obraz se je pokril s temno rdečico. Vzravnala se je mahoma. “Prosim te, da tega ne storiš. V sobah mojega očeta je še vse tako, kakor je bilo ob njegovi smrti. Za nič na svetu ne bi hotela, da bi stanoval v teh prostorih tujec.”

Gospej Sibili se je ob teh besedah silovito potegnil obraz. Odgovor, ki ga ji je dala Romana ji ni ugajal. Romano je Sibila v srcu sovražila, saj jo je ta vedno odvračala od razsipnega življenja in to oholi Sibili ni bilo po volji.

“Kdo pa je vendar v tej hiši gospodar?” je osorno piknila Romano.

“Ste Vi,” je odvrnila Romana,” samo to kar me tako veže na spomin mojega očeta, bi pa res rada ne videla, da bi kdo drug tam stanoval, ker vem iz preteklosti, da vse take reči raznesejo, ker jih ne znajo ceniti, ker so od drugih ljudi.”

Sibila je vstala, ne da bi rekla kaj in je odšla vidno užaljena iz obednice. Romana je sama ostala z Beatriko in Jankom. Razgovarjali so se še nekaj, nakar je tudi Romana vstala od obeda. Stopila je v toaletno sobo, si popravila lase, se umila in obrošala, nakar je oblekla površno suknjo in odšla nazaj v tovarno v svoj urad.

PETO POGLAVJE.

Za Romano je odšla iz obednice kmalu tudi Beatrika. Šla je za svojo materjo Sibilo, da bi še kaj več izvedela od svojega strica Viktorja, o katerem so govorili pri obedu. Bila je nekam razburjena.

Janko pa je ostal zamišljen za mizo. V srcu mu je vstajal glas: ne pozabi kaj si sinoči Romani obljubil. Ta glas se je v njem večal, kolikor bolj je mislil na dano besedo, da bo prišel ob tretji uri popoldne v njeno pisalno sobo. V njem se je dvigala tudi nasprotna druga misel, da bi ne šel in prezrl dano obljubo, ali prva misel je zmagala in končno se je odločil, da pojde, da vidi in sliši, kaj ima to pot zanj Romana.

Kmalu po 2. uri popoldne je krenil iz hiše elegantno oblečen proti tovarni. Počasnih korakov se je bližal tovarni. Tam je vstopil v pisarno in Romana ga je uljudno pozdravila: “Dober dan Janko, prav me veseli, da držiš svojo besedo. Mož si to pot in vreden zato vse pohvale.”

Janku se je ta pohvala dobro zdela, da je odvrnil: “Lepa hvala za poklon draga sestra, kaj takega nisem pričakoval.”

Romana ga je ljubeznjivo pogledala naravnost oči ter mu odprla privatno pisarniško sobo, kjer so se navadno vršile razne konference z ponudniki, itd. “Janko pojdi in sedi tu. Vzemi v roke časopis in se zamoti par minut. Takoj bom odpravila še neke malenkosti, nakar bom pri Tebi. Prosim.”

Janko jo je ubogal in storil, kakor mu je velela Romana. Vzel je časopis in čital. Toda že po kratkem presledku se je vrnila Romana. Zaprla je vrata in potegnila stol prav blizu Janka in začela:

“Kaj ne, da si hudo radoveden, zakaj sem te povabila na ta le sestanek?”

“Nekam čudno je res in tudi radoveden sem, kaj imaš v rokavu zame.”

“Romana je nekam čudno dvignila pogled proti stropu, kakor, da bi ji manjkalo poguma za nameravani načrt in ali je li pametno, da pove temu svojemu mlademu popolbratu vso zgodbo tako, kakoršna je. Škoditi ne more nič, se ji je oglasil notranji glas, ki je tudi zmagal nad njo.

“Janko, najprvo mi povej, če znaš kaj obdržati sam zase kot mož, če ti lahko zaupam zgodbo, ki se tiče mene, Tebe in Tvojega očeta?”

Janko je zardel. V njem se je dvignila ob tem vprašanju neka silna radovednost, češ, kaj neki je. In ker ga je Romana gledala tako zvesto in nepremično naravnost v oči ni mogel niti najmanj dvomiti, da bi moglo biti kaj slabega. Zato se je ojunačil in odgovoril:

“Moja častna beseda, da ne bo nihče znal za to, kar bova govorila tukajle, kakor le Ti in jaz.”

“Dobro,” potem se bova pogovorila. Povedala Ti bom prav vse in upam, da Ti bo to v korist” — je odvrnila Romana.

Janko je zdaj še bolj začudeno zrl vanj. Ta uvod in ves Romanin nastop, je dvignil v njem še večjo skoroda nestrpno radovednost.

Romana pa je zdaj začela:

“Poslušaj me tedaj! In ne misli, da te hočem ponižati s tem, kar ti odkrijem. Le gledati nočem, kako se razvija v tebi od dne do dne krivičnejša jeza name. Treba ti je opore v človeku, ki bi ga mogel spoštovati in se obračati k njemu s svojim poštenim čuvstvom. Tvoje bedarije in nerednosti so itak le krinka. Poznam te bolje nego ti samega sebe; zato te hočem pridobiti. Odkar je oče mrtev, mi je tako samotno pri srcu. Čutim, da je tudi tebi tako. Midva bi lahko dala in pomenila drug drugemu mnogo. Toda — kakor sem rekla: v to je potreba, da izpremeniš svoje napačno mnenje o meni ter me nehaš smatrati za odurno skopuljo. Samo zato ti povem sledeče: ko se je tvoja mati poročila z mojim očetom, je bil imovit mož in lastnik tovarne, ki je sijajno uspevala. Tvrdka Hinko Sever je imela dobro podlago in dobro ime.

Tvoja mati pa je gotovo precenjevala bogastvo mojega očeta, zakaj od prvega dne zakona ga je obsipala z zahtevami, ki so daleko presegale njegove razmere. Moj oče je ljubil mater preveč, da bi ji bil mogel odreči le najmanjšo željo; ni se ji upal niti razodeti, da nikakor ni tako bogat, kakor ona misli. In tako so bile razmere v tem zakonu že od začetka nevzdržne.

Govoriti hočem kratko. — Nekega dne se je znašel moj oče pred polomom — bil je uničen — berač — in še huje — bil je tako zadolžen, da si ni mogel rešiti niti dobrega imena.

Jaz edina vem, koliko muk ga je stalo to spoznanje. Vrglo ga je na bolniško posteljo, in meni, ki sem videla vse njegove skrbi, se je izpovedal svojega položaja. Tedaj sem pomogla očetu, da mu je bilo laglje umreti. Z imetjem, ki sem ga bila podedovala po materi, sem kupila Severjevo tvrdko, prevzela vse dolgove in obljubila očetu, da hočem skrbeti za vas tako, da vam ne bo treba okušati stiske in pomanjkanja. Držala sem to obljubo, moj ljubi Janko, dasi neredkokrat s težavo.

Zakaj vedi, da ne kopičim v puhli lakomnosti zakladov, s katerimi bi si hotela povečati imetje, marveč sem šele pravkar izpolnila svoje zadnje obveznosti: vse svoje premoženje sem dala, da sem ohranila tvrdko in očetovo dobro ime. In najsi se vam je zdelo to, kar sem vam dajala, še tako malo, je bilo vendar vse, kar sem mogla pogrešati. Rajši sem pritrgala sebi nego vam. A tudi zdaj, ko vidim spet prosto pot pred seboj, bom nasprotovala razsipnosti tvoje matere, kjerkoli bom vedela in znala, da nas ne požene spet v propast. Svojo obljubo pa bom izpolnjevala tudi v bodoče ter vas varovala pomanjkanja in stiske. Tvoja mati in sestra naj ne zvesta, da sem jaz tista, ki ju vzdržuje, in da je tudi hiša, kjer stanujemo, moja last, ker sem jo podedovala po svoji materi; moj oče je le v preveliki ljubezni zamolčal tvoji mami, da je moja. Tako, ljubi Janko, zdaj so ti oči odprte. Zdaj veš, da ne grebem skopo in tesnosrčno za denarjem in ne sedim od zore do mraka pri knjigah, da bi se obogatela, marveč zgolj zato, ker moram delati, da zagotovim uspeh tovarni, od katere živimo vsi. In verjemi, da ne sega moje varčevanje niti za ped preko tiste pametne meje, ki jo moram imeti pred očmi, da ne pridemo lepega dne vsi skupaj na beraško palico. Naj me imenujeta tvoja mati in sestra, kakorkoli jima drago — mene to ne zadene. Pač pa sem hotela, da me ti bolje poznaš, ker želim, da bi me spoštoval: ne zaradi mene, ampak zato, ker potrebuješ človeka, do katerega moreš gojiti spoštovanje in zaupanje. Povej mi, Janko, ali sem govorila zaman? Ali me imaš še vedno za odurno in lakomno skopuljo?”

Janko je sedel ves nem in bled ter z žarečimi očmi strmel v Romano. Obraz se mu je krčil in drgetal od notranjega boja. Nekaj ga je davilo v grlu. Upiral se je z vso močjo, toda zaman. “Nemoška slabost” se topot ni dala potlačiti. Še hip, in vrgel je roke po mizi ter skrčil obličje mednje.

“Kako me je sram, Romana — kako me je sram! V tla bi se vgreznil od sramu!” je bruhnilo iz njegovih prsi kakor vzkrik. Z zobmi je škripal od gneva, ker njegov deški ponos ni mogel ukrotiti solz. Lile so s pranaravno silo, zoper katero ni bilo pomoči.

Romana je vstala in stopila k njemu. Ljubeče mu je položila roko okrog ramen.

“Ali sem te dobila, ti moj trmasti, uporni Janko? Raniti sem te morala — tega ti nisem mogla prihraniti. Vem, da ti je spoznanje grenko, zakaj v globini svojega srca si vendar pošten in spodoben človek. Naj ti moje razodetje ne bo v poniževanje; le odreši naj te in te osvobodi brezumnega in brezciljnega življenja, kateremu si bil vdan doslej. Bodi zanaprej res moj brat, prosim te! Stori mi veselje in poizkusi vsaj enkrat pogledati na življenje z mojega vidika. Ali boš?

Prijel jo je za roke in položil svoje drgečoče obličje mednje.

“Romana — zdaj me bo sram pred teboj in pred seboj, dokler ne postanem koristen človek. In to ti obljubim v tej uri. Ne oddahnem se in ne bom miroval dokler ne postanem vreden tebe. Izkušal bom biti tako dober in velikodušen človek, kakor si ti. In še to ti moram povedati: kakorkoli se sramujem, vendar je lepo, da te zdaj poznam, kakršna si v resnici. Zdaj imam vzor, h kateremu morem stremiti, in vem, da so res plemeniti ljudje. Da, imponirala si mi, Romana. V tvojem bistvu je tiha veličina, ki srcu tako dobro de — tako dobro! Zdi se mi, kakor bi bilo odplavalo iz moje duše nekaj grdega in ostudnega. Ne, zdaj se ne boš mogla nikoli več pritoževati o meni. In tudi tega ne bom trpel, da bi rekli mama ali Beatrika o tebi le eno zlo besedico.”

Ves se je tresla od razburjenja. Romana pa je zmajala z glavo.

“Obljubi mi, Janko, da me ne boš branil niti posredno niti neposredno. Nočem, slišiš? Tvoja mati in Beatrika bi poizvedovali, zakaj se zavzemaš zame, jaz pa sem obljubila očetu, da jima hočem prihraniti poniževalno odkritje, dokler bo le količkaj v mojih močeh. Molči o tem, kar zdaj veš, ter pusti mamo in sestro, naj govorita, kar jima drago. Ne moreta me žaliti. Le to, da si me ti po krivem sodil, me je časih zabolelo. In tebi nisem hotela delj ostati nespoznana — saj je bilo tudi v tvoj lastni blagor.”

Janko se je obvladal. Njegov prijetni obraz, s katerega je bila prejšnja narejena prenasičenost kakor izbrisana, je bil resnoben in bled. Gledal je Romano, kakor bi bil našel v nji novo bitje. In ko je pogreznil svoj pogled v njene zveste, dobrotne oči, je bruhnilo iz njega toplo in pošteno čuvstvo, kakor plane solnčni žarek izza temnih oblakov. Burno je objel Romano in jo srčno poljubil.

“Sijajen človek si, Romana! Zdaj pojdem zate v ogenj — samo povej mi, kadar bo treba!”

Oči so se ji zarosile. Ljubeče mu je pogladila lase, in poreden smehljaj, kakršnega ni bil videl pri nji še nikoli, ji je zletel po resnem, mladostnem obličju.

“Ne bo ti treba hoditi v ogenj zame, Janko! Toda zvesta si hočeva ostati kakor verna tovariša in prava brat in sestra. Pri meni najdeš umevanje za vse, kar te bo težilo in veselilo. Ne boj se, da bi hotela izpodvezati življenjsko radost. Naučiti te hočem, da si človek lahko najde plemenitejše radosti in žlahtnejšega užitka. Poslej morava govoriti večkrat nego dozdaj, zakaj mnogo si bova še imela povedati. Morda me posetiš katerikrat zunaj, v tovarni. V mojem zasebnem kontorju bova nemotena in tudi cigarete bodo zmerom pripravljene zate.”

Pobožal ji je roko, kakor bi jo prosil oproščenja. “Strašna sirovina sem bil s teboj, Romana, in čudim se ti, da moreš biti še tako dobra do mene. Ali te smem res posetiti, kadarkoli hočem?”

“Kadarkoli hočeš, Janko; vedno me bo veselilo.”

Otresel je mehkobo, ki mu je bila neudobna, čeprav mu je dela dobro. “Prihajal bom pogosto. Po pravici ti povem, da me tovarniški obrat zelo zanima. Že davno bi bil rad prišel katerikrat tja, pa te nisem hotel prositi, da bi mi dovolila. Brez tvojega dovoljenja pa itak ne sme nihče v tovarno.”

Romana je smehljaje pokimala. “Tako je. V naši stroki, zlasti pa v kemičnem oddelku, je treba čuvati marsikako skrivnost. Zato se navadno branimo radovednih gostov.”

“A mene zanima kemični oddelek.”

“Nu, zate bo odprt, kadarkoli boš hotel. Praviš, da te kemija zanima?”

“Zelo!”

“Ali te ne bi veselilo izbrati si jo za študij?”

“Od srca. Toda mama mi prigovarja, naj študiram pravo, ki me prav nič ne miče.”

Romana mu je položila roko na ramo. “Mislim, da mora mož živeti z dušo in telesom v svojem poklicu in si ne sme izbrati stanu, ki ga ne veseli. Kmalu se boš moral odločiti, ljubi Janko. Po maturi bo treba študirati. Morda si vendar izbereš kemijo. Kadar boš potem gotov s svojimi študijami, bi lahko vstopil pri meni v tovarno in postal vodja kemičnega oddelka.”

Oči so se mu zasvetile. “To bi bilo krasno!”

“Dobro premisli, Janko. Ne maram ti prigovarjati; reči hočem le, da se mora mož z veseljem in ljubeznijo lotiti svojega dela, ako hoče doseči resničen in tehten uspeh.”

Stisnil ji je roko. “Premislim se, Romana. Saj bova še večkrat govorila o tem. In hvala ti — še enkrat hvala!”

Ločila sta se s krepkim stiskom desnic.

Vsa vesela se je odpeljala Romana v tovarno.

Janko pa se je zaprl v svojo sobo, da bi prečutil pravkaršnji doživljaj. Ostro in strogo je obsodil samega sebe. Tako lahko, kakor mu je odpustila Romana, kar ji je bil storil v svoji odurnosti, si on ni mogel odpustiti. In trdno si je obljubil, da postane ves drugačen človek.

6. POGLAVJE.

Viktor Trtnik je sedel v svoji elegantni hotelski sobi na Dunaju in pisal pismo. Pri tem je pušil cigareto. Njen dim se je vlačil v zamotanih vijugah okrog električne svetilke, ki je stala na pisalni mizi. Ob vhodu v njegove sobe je stal Indijec orjaške rasti, njegov sluga Kaluta-Baj. Bil mu je zvesto vdan in je ostavil domovino, da je mogel slediti svojemu gospodarju. Viktor Trtnik je bil namreč rešil Kaluto-Baja z lastno smrtno nevarnostjo iz tigrovih krempljev.

To se je zgodilo takole. Viktor Trtnik je šel s svojim prijateljem, mladim Nemcem, ki je bival v Indiji po kupčiji, lovit tigre. Kaluto-Baja sta si vzela za vodnika. Toda lovu je bil namenjen jako nesrečen konec. Orjaški tiger se je vrgel na mladega Nemca in ga pobil s šapo na tla. Viktor in Kaluta-Baj sta mu prispočila na pomoč ter pregnala zver. Med tem, ko je Viktor vzdignil težko ranjenega Nemca, da bi ga odnesel na varen kraj, je planil prepodeni tiger na Kaluto-Baja. Ta se je hotel ogniti naskoka, toda krvoločna žival se mu je zacepila v ramo in ga hotela razmesariti. Viktor je moral položiti umirajočega mladega Nemca na tla, da je rešil Kaluto-Baja. Iz neposredne bližine je nameril puško in prestrelil tigru čelo. Zver je izpustila Kaluto-Baja, se zvalila v stran in poginila.

Nato je Viktor spet priskočil k mlademu Nemcu. Toda ni mu bilo več pomoči. Osvestil se je le še enkrat in za malo časa; čez nekaj minut je umrl. Viktor se je nato pobrinil za Kaluto-Baja, ki je bil zelo oslabljen po izgubi krvi. Spraviti orjaškega moža v bližnjo vas je bilo kaj težka naloga. Odondod je poslal Viktor na lice mesta ljudi, da so pobrali truplo mladega Nemca in ga pokopali. Kaluti-Baju je stregel z največjo vnemo, dokler se mu ni zacelila raztrgana rama. Od tistih dob je smatral Kaluta-Baj Viktorja Trtnika za svojega gospodarja ter mu zvesto in vdano služil.

Kaluta-Baj je stal pri vratih nepremično in križem rok. Oblečen je bil v čudno mešanico svojega domačega kroja in evropske noše. Ohlapen jopič temnovišnjeve barve mu je padal na široke hlače. Pisana svilena rata mu je ovijala ozka ledja namestu pasu. Na glavi je nosil nekakšen turban od rdeče svile.

Ko je Viktor Trtnik končal pismo in ga naslovil je mignil Indijcu, naj stopi bliže.

“Na pošto, Kaluta! Evo ti pisma za mlado gospo.”

Kaluta je vzel pisanje. Njegove temne oči so pogledale živahne je in z velikim zanimanjem.

“Za gospo Suzano?”

“Da. Javim ji svojo vrnitev in ji sporočam, da jo želiva videti in govoriti ž njo. Spremil me boš k nji, moj vrli Kaluta; mnogo imava povedati ubogi ženici.”

Kaluta se je priklonil z lastnim mu kraljevskim dostojanstvom.

“Kaluta pojde s sahibom, kamorkoli mu ukaže.”

Viktor ga je potrepljal po rami.

“Najprej v Jugoslavijo k mojim sorodnikom, Kaluta. Tam bom čakal sporočila gospe Suzane. Nu, idi, daj pismo na pošto.”

Kaluta je odšel.

Viktor je meril sobo s počasnimi koraki ter vdihoval vonj svoje cigarete. Nato je stopil k oknu ter se ozrl po široki ulici.

“To je Dunaj, je rekel sam pri sebi, kakor bi pozdravljal veliko mesto. Zamislil se je, krenil nato k divanu, zleknil se nanj ter se pogreznil v sanjarijo.

Pestre slike so se vrstile pred njegovim duhom.

Pred šestimi leti je bil zadnjikrat na Dunaju — in sploh v Srednji Evropi. Pozneje se je klatil ves čas križem sveta.

Njegovo imetje se je podvojilo, čeprav si je privoščil v dobah počitka sleherno udobnost in vsakateri užitek in ni malo trosil pri svojem popotnem življenju. Po tistem nesrečnem lovu na tigre je čutil v sebi hrepenenje po mirni, prijetni domačiji.

Polnezavedno se mu je tudi videlo, da spada k taki domačiji žena. Dotlej so igrale ženske v njegovem življenju le jako nevažno vlogo. Samo svojo svakinjo Sibilo je nekdaj oboževal v mladostni sanjariji, ki ga je držala dolgo časa.

Njegova mila sodba o Sibili je izvirala pač iz tega, ker jo je nekdaj ljubil vzlic razliki let. Njegova ljubezen ni bila tiste vrste, ki stremi brezpogojno po utešenju.

Mladenič jo je obožaval ter sanjaril o junaških činih s katerimi bi se lahko uveljavil v njenih očeh. Sčasoma pa se je izpremenilo njegovo čuvstvo do nje. Ker mu je bila ona nedosegljiva, je večkrat oddal svoje srce v minljivem, pogajanju kakemu drugemu ženskemu bitju. Sibila mu je ostala boginja, a bolj zato, ker je bila razvnela v njem tako krasno čuvstvo, nego iz resničnega in trajnega češčenja. Bila mu je spomin na prvo vzplamenenje njegovega srca, na prvo vročo hrepenenje po drugem spolu.

Ne da se reči, da bi bil imel Viktor Trtnik o ženskah bogve kako visoko in laskavo mnenje. Niso se mu zdele polnovredne tovarišice in družice moža, ampak le igrača s katero si človek preganja brezdelne ure.

In tudi gospa Sibila je bila v njegovih očeh mična igrača. Temu mnenju se je vdajal o ženah še dandanašnji, in kadar se je v duhu gledal soproga, je videl ob svoji strani prav takšno dražestno igračo. Svoje žive dni še ni bil srečal ženske, ki bi bila omajala njegovo mnenje.

Ko je ležal zdaj na divanu ter se prepuščal svojim mislim, si je slikal s prijetnim zadovoljstvom, kako ga pričakuje gospa Sibila v svojem domovanju, ki je gotovo zelo lepo in elegantno.

Po bratovi smrti se je nekaj časa ukvarjal prav resno z mislijo, ali bi ne poročil njegove vdove. Toda neko nejasno čuvstvo mu vendar ni dalo storiti tega koraka — baš kakor bi se bil spustil v beg pred mamljivo izkušnjavo. Sibila se mu je zdela res tudi takrat še dražestna in vredna poželienja, toda nekaj mu je vendar odgovarjalo, da je neumno snubiti ženo, ki je šest let starejša od njega, če ji tudi nihče ne bi bil prisodil teh let je imela vendar dvoje otrok, ki sta pričala o njeni starosti. Očetovati v tako mladih letih tako velikim otrokom se mu je zdelo odločno smešno. In prekletstvo smešnosti je ubilo že mnogo velikih čuvstev človeškega srca. Viktor Trtnik se je zadovoljil s tem, da je podprl gospo Sibilo po smrti njenega prvega sooroga z znatno vsoto denarja; nato je odpotoval.

Kmalu potem je slišal o njeni dragi možitvi s Hinkom Severjem. Ta novica ga je uradostila kakor bi bil srečno ušel veliki nevarnosti.

Zdaj pa se je vendar veselil svidenja z gospo Sibilo.

Upal je preživeti ž njo nekaj zabavnih in vedrih ur, zakaj dolgčas je bil nemogoč v njeni prisotnosti. Razen tega je bil radoveden, kako sta se razvila njena otroka.

Beatrika je morala biti že preko dvajset let, in Janko je bil leto dni mlajši od nje.

Njegove misli so se ustavile pri Beatriki. Bogve ali je postala tudi ona krasotica kakor mati? V otroških letih ji je bila zelo podobna, dočim je spominjal Janko bolj na svojega očeta. Janko je imel pravi Trtnikov obraz in značilne črte so se bile med tem gotovo še razločneje zarisale. Bil je temnolas in temnook, Beatrika pa je bila plava kakor njena mati, zlatoplava in nežnorožnate polti, baš takšna, kakršna je morala biti ženska po Viktorjevem okusu.

Ko se je Kaluta-Baj vrnil s pošte, je vstal in se preoblekel. Hotel se je še nekoliko naužiti Dunaja, preden se odpelje v domovino k sorodnikom.

Velel je Kaluti-Baju, naj naloži njegove kovčege, češ, da se jutri zjutraj odpravita. Preden je odšel, se je ustavil pred pisalno mizo ter vzel iz predala listnico.

“Ne pozabi je skrbno vložiti med moje stvari,” je rekel Kaluti.

Kaluta je sklonil glavo. “Kaluta. ne pozabi ničesar, sahib.”

Viktor Trtnik je zamišljeno odprl listnico. Med papirji — bila so po videzu pisma — je ležalo v nji dvoje fotografij. Izvlekel ju je in pogledal.

Prva je bila slika mične žene, druga — triletnega dekletca.

“Uboga ženica,” je dejal, “ne morem ti pomagati!”

Kaluta Baj ga je pogledal z živim sočutjem. “Uboga misis sahib,” je vzdihnil, “uboga mala Marija!”

Viktor Trtnik je spravil sličici v listnico ter jo podal Kaluti, naj jo vloži.

Nato je odšel iz hotela. Krenil je v gledališče in po predstavi v neko znano vinarno. Tam je našel slučajno znanca iz prejšnjih let, s katerim sta posedela. Znanec ga je hotel pregovoriti, da bi šla kam delj. Toda Viktorju se ni moglo. Posedel je sam še nekaj časa in premišljeval. Sanjaril je o svojem posetu pri gospe Sibili. Ni se mogel odločiti, koliko časa naj ostane pri Severjevih; hotel je prej videti, kakšne so tam razmere.

Sibila mu je bila pisala, da je že drugič ovdovela in mora živeti zelo skromno.

7. POGLAVJE.

Mrzlega in vlažnega februarskega dne je stopil Viktor Trtnik v Severjevo hišo. Gospa Sibila in njena hči Beatrika sta ga sprejeli nad vse ljubeznivo. Janko je bil v šoli, Romana v tovarni. Ni se ji zdelo potrebno, da bi bila navzoča pri sprejemu mačehinega gosta; sicer pa je menila, da bo itak še pravočasno pozdravila gospoda Trtnika pri kosilu.

Tako je ostal Viktor odkraja sam z materjo in hčerjo. Obe sta se bili napravili jako okusno in elegantno.

Dasi se mu je zdela gospa Sibila še vedno lepa in očaraj oča, je vendar opazil pri sivi in trezni dnevni luči, da se je postarala in ni več tako sveža kakor nekdaj. Ta dojem ga je obšel spričo mlade in omamne krasote njegove nečakinje tem silneje. Gledati Beatriko je bil zanj resničen estetski užitek.

“čudim se, Sibila, kako zelo ti je Beatrika podobna! Ko sem jo prejle prvikrat zagledal, sem mislil, da vidim tebe, kakršna si bila tedaj, ko si postala bratova žena,” je dejal in ustavil oko malone z vzhičenim občudovanjem na Beatriki.

Dekle je sedelo njemu nasproti v naslanjaču z visokim hrbtom. Zlatoplava glavica ji je počivala mehko na temnozelenem baršunu. Dobro se je zavedala, da je v tej pozi očarujoča.

Mati in hči sta se kradoma spogledali. Nato se je ozrla Beatrika v strica tako svetlo in bleščeče, da je skoraj ostrmel nad njenim prelestnim dekliškim obličjem.

“Kako krasna je — malone še mičnejša in krasnejša, nego je bila mati!” je pomislil sam pri sebi.

“Da”, je rekla smehljaje gospa Sibila. “Beatrika mi je zelo podobna. Že večkrat naju je imel kdo za sestri.”

Viktorja je obšla rahla neudobnost. Vedel je, da pričakuje Sibila na te besede poklona. Toda spričo njene cvetoče hčerke ni mogel spraviti iz ust laži.

“Lepe žene se nočejo nikoli postarati,” je rekel sam pri sebi ...

Beatrika je morda slutila, kaj misli. Spretno mu je pomagala iz zagate. Razvil se je živahen pogovor. Gospa Sibila je izvabila gostu vse podatke, kako so se izboljšale v teh letih njegove imovinske razmere; in ko sta se dami prepričali, da je res težak bogataš, sta se spet potuhnjeno srečali z očmi.

Beatrika se je takoj z vso odločnostjo spustila proti cilju. Vzlic svoji mladosti je bila prava umetnica v koketnosti in je igrala najmičnejšo prirodnost in nedolžnost tako prepričevalno, da je njeno vedenje takoj omamilo Viktorja.

Po dolgem in prijetnem kramljanju sta dami osebno spremili gosta v njegove sobe. Gospa Sibila je bila dala urediti tri zaporedne prostore kar najudobneje. Viktorju je bila na razpolago spalnica, pisalna soba in majhen salonček.

Beatrika je bila razpostavila po vseh sobah sveže cvetlice, kar je mati seveda posebej poudarila.

Viktor je hvaležno poljubil Beatriki roko.

“Zelo si ljubezniva, Beatrika,” je rekel z vso svojo prikupnostjo. Kadar se je ogrel, je bil res prisrčno ljubezniv, dočim se je vedel drugače dokaj hladno in umerjeno.

Beatrika ga je pogledala omamno in poredno hkrati.

“Saj sem vendar morala storiti, kar je bilo v moji moči, da bi se dobro počutil pri nas. Tjale sem ti postavila tudi mamino in svojo fotografijo, da naju ne pozabiš pri delu.”

Pokazala mu je dvoje uspelih slik, ki ju je bila res nastavila na pisalno mizo.

“Ako me bodo gledale pri pisanju tako lepe ženske oči, bom pač rajši pozabil delo,” je rekel Viktor galantno.

Beatrika mu je smehljaje požugala s prstom.

“Pokloni se hvaležno odklanjajo. Glavno je, da se počutiš tukaj dobro in ostaneš prav dolgo pri nas.”

Zdelo se je, da še ne ve, kaj bi storil. “Zazdaj pač sprejmem vaše gostoljubje; ali ga bom mogel uživati delj nego dva, tri dni, pa ne vem.”

“Oh! Mari hočeš že tako kmalu od nas?” je vzkliknila gospodična z nehlinjeno žalostjo in strahom.

S toplim smehljajem ji je pogledal v oči. Gospa Sibila je šarila iz previdnosti po sosednji sobi. Beatrika je pobesila pogled, kakor bi se bila prestrašila sama nad seboj.

“Ali bi ti bilo žal, Beatrika?” je vprašal ves blažen, ker. je smatral njeno ljubko zmedo za pristno.

Pokimala je naglo, kakor v zadregi, ter globoko zasopla.

“Kako le moreš vpraševati! Tako zelo sem se veselila tvojega prihoda ...”

“Ali si me mar še pomnila?” je vprašal on.

Spet je pokimala. “Seveda sem imela vendar vsa ta leta, ko si bival v tujini, tvojo sliko dan za dnem pred očmi.”

“Mojo sliko?”

“Da, tvojo sliko. Ves ta čas je stala na moji pisalni mizi. Vsak dan sem ogledovala tvoj zanimivi obraz in sanjarila, s kakšnimi nevarnostmi se boriš po širokem svetu. Dostikrat sem govorila s tvojo sliko, kakor bi slišal moje besede.”

Poslušal jo je kakor začaran, čudno, blagodejno čuvstvo ga je ovijalo nalik pajčevini. V Beatričini pojavi je bilo toliko miline in tako čudno ga je vznemirjala njena trditev, da se je tolikanj ukvarjal ž njim in z njegovo sliko! On sam je med tem jedva mislil nanjo, kam li, da bi bil vedel, kako ljubka nečakinja mu zori. Še slutil ni, da mu igra Beatrika pretkano komedijo in je ves njen nedolžni obraz zanka in laž. Zakaj njegova slika je stala na njeni pisalni mizici šele od davi. Vzela jo je bila iz materinega alba, v katerem je ležala pozabljena ves ta čas.

“Ali smem vprašati, kaj si govorila z mojo sliko?” je dejal, nekam težko sopeč od razburjenja, s katerim ga je navdajala njena očarujoča bližina. Mojstrsko je igrala zmedenost.

“Ah ne, take stvari se ne izdajajo kar tako. Uho strogega strica ni prava izpovednica za dekliške sanje. Te zaupa človek kvečjemu njegovi sliki. Kdor je še tako nedopustno mlad kakor ti, prav za prav sploh nima pravice do naslova ‘stric’. Stric mora imeti plešo in častitljiv obraz. Kar groza me je, da te moram pitati s ‘stricem’!”

Pri zadnjih besedah se ji je stresel glas kakor od najglobljega razburjenja. Gost je globoko zasopel in se vzravnal; potegnil si je z roko po čelu, kakor bi mu bilo postalo vroče.

“Kdo pa te sili, Beatrika, da me nagovarjaj s ‘stricem’?” je rekel negotovo.

Priznati moram, da se s svojimi šestintridesetimi leti tudi sam še ne čutim dovolj častitljivega, da bi mogel stričevati ljubeznivim gospodičnam. In prav za prav sem ti itak le popolistric.”

Zdrznila se je kakor v smešnem strahu.

“Uh, kako strašna beseda: popolistric! Ne, to mi še manj ugaja. Če potemtakem dovoliš, pustim strica v najinem občevanju povsem pri miru in te imenujem poslej samo Viktorja. Za to ime sem itak vsa navdušena. Bratranca bi te magari tudi še priznala, toda Viktor — brez vsega drugega — se sliši vendar najlepše.”

Prijel jo je za roko — prekrasno, skrbno negovano dekliško roko — ter nežno in pobožno pritisnil ustnice nanjo.

“Ljuba Beatričica! Zelo me veseli, da si se časih pogovarjala z mojo sliko, in žal mi je le, da me ni bilo zraven. Zavest, da si se me spominjala v teh časih in tolikrat gledala mojo sliko, je kaj genljiva zame.”

Plašno in svetlo je uprla vanj oči.

“Morala sem. Tvoje oči mi niso dale drugače. In razen tega imaš tako zanimiv in privlačen obraz. Veš kaj — ko sem bila še goska — takrat sem si — a nikari se mi ne smejaj — takrat sem si izmišljala venomer prekrasne istorije. In junak vseh teh istorij si bil vedno ti. In — ne, ne — tega ti ne smem izblebetati — drugače postaneš ničemuren. Ta lastnost pa ne bi prav nič pristojala junaku mojih dekliških sanj.”

Beatrika je govorila vse to tako prepričvalno, da je moral verjeti. Gledal jo je nepremično, ne sluteč, da je vsak pogled in vsaka beseda zvito preračunana.

“Kar govori, draga Beatrika! Obljubim ti, da se ne bom smejal, niti ne postanem ničemuren. Vse, kar pripoveduješ, je zame samo krasna in ljubka pravljica.”

Naglo dihaje, kakor v zmedi, si je pogladila lase iznad čela. Njemu pa je bilo pri srcu, kakor bi bila spet oživela njegova prva mladostna ljubav. Beatrika je bila tako zelo podobna svoji materi in je budila v njegovih prsih tako mamljiv spomin na prvo vroče čuvstvo mladih let. Toda zdaj je bil zrel mož, in Beatrika ni bila vezana, ni bila nedosegljiva zanj kakor tistikrat njena mati. In zdela se mu je še mnogo slajša in milobnejša od nekdanje gospe Sibile ...

Tedaj pa se je vrnila mati iz sosednje sobe.

“Se enkrat sem vse pregledala. Sobe so v redu, ljubi svak. A kaj sem ujela prejle? Ali si res dejal, da misliš ostati pri nas le par dni?”

Viktor je odtrgal pogled od Beatrike. “Ne smeš me napak umeti, Sibila. Moj namen je bil seveda, da bi se veselil vaše družbe nekaj tednov.”

“Upam, da se vendar nisi premislil?” je vprašala hči kakor v tajnem strahu.

Zmajal je z glavo. “Ne, ne — narobe — morda ostanem delj, nego sem bil namenjen. Naveličan sem potovanja in rad bi se kje ustavil. Ali pa bom mogel ostati pod vašo streho delj nego nekaj dni, res še ne morem reči. Tvoja pastorka, draga Sibila, bi me utegnila imeti za vsiljivca. Zato bo morda bolj umestno, da se naselim v hotelu.”

Beatrika je roteče vzdignila roke. “Tega mi ne smeš storiti, Viktor. Romana je žalibog res nekam malo gostoljubnega značaja. Mama ti je hotela na primer odkazati nekdanje sobe mojega očma, ki jih vendar nihče ne uporablja. Romana pa jo ogorčeno ugovarjala. Zahtevala je odločno, da naj te nastanimo v teh preprostih gostinskih sobah. Ti se v njih seveda ne počutiš dobro, zato hočeš v hotel. Oh kako sovražim to Romano!”

Viktor Trtnik se je nasmehnil.

“Romana! Kako lepo, zvočno ime. Romana Severjeva! Kakor sodim po vajinem opisu, se to ime kaj malo prilega svoji nosilki. Nič mi ni bolj zoprnega od skope in malenkostno računajoče ženske. Ne bodi huda, Sibila, toda besede ti zdaj še ne morem dati. Najprej se moram seznaniti z gospodično Severjevo. Ne vem, ali bom mogel prenašati njen značaj!”

“O, saj boš imel itako malo posla ž njo! Razen pri obedih jo le redko vidimo. Skoraj ves dan sedi zunaj v tovarni pri svojih knjigah,” je rekla Beatrika.

“Ti se pač slabo ujemaš s svojo popolisestro, Beatrika?” je vprašal Viktor z nasmeškom, prisporejaje v duhu milobno pojavo svoje nečakinje k odurni osebi, kakršno si je bil naslikal Romano Severjevo po zlobnem opisu teh dveh simpatičnih dam.

Beatrika je globoko vzdihnila.

“Njen malenkostni, računajoči značaj mi je neznosen; prav gotovo da jo smatram za izpodlezovalko. Ona edina je kriva, da je očem prezrl mamo v svoji oporoki. O, to ti je potuhnjena svetohlinka! V srcu sva druga drugi povsem tuji. Tudi ti jo spoznaš prej ali slej — še predobro! Naša nesreča, nesreča je, da smo tako odvisni od nje.”

Viktor je pogledal Sibilo. “Docela te pokojnik pač menda ni prezrl?”

“O, pač! Romana je gotovo vplivala nanj pred njegovo smrtjo. Midve z Beatriko sva bili takrat baš v kopališču. Ko sva se vrnili, je bil moj mož že mrtev. In v oporoki je bila imenovana Romana takorekoč za našo skrbnico. Ona je tudi zdaj edina voditeljica tvrdke. Tako brezpogojno sem ji dana v roke, da ne morem vzdigniti pri blagajni niti beliča brez njenega dovoljenja ...”

Viktor je zmajal z glavo. “To mora biti čudna oporoka. Ali je nisi poizkusila ovreči?”

“Ne. Govorila sem pač z notarjem, ki jo je bil napravil. Toda rekel je, da bi bilo vsako pravdanje brezupno; on da mi svetuje, naj se mirno pobotam s svojo pastorko.

“In to si storila?”

Gospa Sibila se je porogljivo zasmejala. “Oh, prej bi izžel iz skale vodo nego iz Romane belič, ki ga ni namenjena dati! Na milost in nemilost sem ji izročena z otrokoma vred, in lahko mi verjameš, Viktor, da je moje življenje v tej hiši hujše od mučeništva. Odvisnost od nje je res bridka usoda.”

Viktor je pomiloval svojo svakinjo, še bolj pa Beatriko. Nezaslišano se mu je zdelo, da se mora to ljubko in prelestno bitje podrejati osebi, kakršna je Romana Severjeva.

Dami sta ga nato pustili samega, da bi se preoblekel za h kosilu.

Poklical je slugo.

Kaluti-Baju so bili odkazali sobico nedaleč od gospodarjevih. Pojavil se je takoj. Viktor mu je velel, naj izloži njegove kovčege in mu pomaga pri oblačenju.

“Nu, Kaluta, kako ti ugaja v tej hiši? Ali si dobro nastanjen?” je vprašal služabnika s tisto prijaznostjo, brez katere se ni nikoli obrnil do njega.

Indijec ga je odkrito pogledal s svojimi lepimi temnimi očmi. “Kaluta lepa soba, stanovanje dobro, sahib. Ta hiša zelo velika in lepa. Ima dve lepi sahibi. Toda sluga pravi, prava gospa sedi v tovarni.”

“Tako to tudi že veš? A plavolasi gospe ti ugajata?”

“Lepa plava miss, sahib, ima rože na ustnicah in solnce v očeh, toda rože in solnce niso prave. Kaluta zebe in čuti, da za sahiba ni dobro v tej hiši,” je odgovoril sluga v slikovitem jeziku svoje domovine. Nujno in roteče je jel prigovarjati gospodarju iz dna svoje zveste vdanosti do njega, zakaj njegov krepki prirodni nagon je slutil, da preti Viktorju nevarnost.

Viktor pa je smehljaje zmajal z glavo.

“Ti vidiš strahove o belem dnevu, moj dobri Kaluta!”

Indijec je najprej pobesil oko na prstan čudne oblike, ki ga je nosil na desnici, nato pa je dvignil pogled h gospodarju.

“Poslušaj Kaluta, sahib!”

Viktor se je spet nasmehnil.

“V Jugoslaviji sva, Kaluta, ne v tvoji domovini. V evropski hiši je človek varen, in ni se mu treba bati temnih nevarnosti.”

“Črnih duhov je povsod dovolj. Toda Kaluta čuva svojega sahiba.”

S temi besedami je Kaluta-Baj pomiril svoje nejasne slutnje.

Viktor je bil med tem dovršil toaleto. V brezhibnem smokingu je odšel iz sobe ter krenil doli, v salon.

Medtem se je bil vrnil Janko. Od razgovora, ki ga je imel z Romano pred nekaj dnevi, je bil zelo izpremenjen. Toda niti mati niti sestra nista opazili te izpremembe. Ni jima ostajalo časa niti veselja, da bi se bili toliko zmenili zanj.

S čustvom, da je doživel nekaj prelestnega, je bil odšel od Romane, čeprav se je čutil tudi ponižanega. Njegova blodna mladeniška duša je bila našla vodilno zvezdo, h kateri je mogel povzdigovati oči ter jo občudovati.

In to, da se je zdelo Romani vredno spraviti ga k zavesti in se je trudila zanj ter ga sprejela prisrčno in dobrohotno kakor še nihče nikoli, ga je povišalo v. lastnem spoštovanju in mu dalo vrednost, ki je ni hotel zapraviti, bilo mu je v oporo. In kako zelo je potreboval takšne opore, se je zavedal šele zdaj.

Ko je pozdravil strica Viktorja, je storil to povsem drugače, nego je bila sicer njegova brezbrižna in neotesana navada. Vedel se je svobodno in neprisiljeno, hkrati pa tudi vse bolj umerjeno in moško nego doslej.

Viktor mu je prisrčno odzdravil. Janka je družila z njim očividno iaka rodbinska podobnost. Bil je živa slika svojega očeta. In Viktor je ljubil rajnkega popolibrata od srca. Nehote je prenesel zdaj vse to čuvstvo na njegovega sina. Z radostjo je opazil v nečakovih očeh samozavestno odločnost, kakršne oče ni imel.

Pokramljal je z Jankom živahno in iskreno ter se ukvarjal ž njim tako dolgo, da je postala Beatrika nestrpna. Zato se je vmešala nazadnje v razgovor in priklenila Viktorja s svojim koketiranjem tako, da ni videl kmalu več ničesar razen nje.

Ko je Janko pozdravil strica, je tekel gori v svojo sobo, da bi se naglo preoblekel za k jedi. Njegova soba je ležala Viktorjevi malone nasproti. Na dolgem mostovžu, tik nasproti sobam svojega gospodarja, je slonel s prekrižanimi rokami Kaluta-Baj v dostojanstveni pozi. Janko je osuplo pogledal slikovito tujo prikazen. Obstal je pred Indijcem ter ga pomeril z očmi.

“Kdo ste?” ga je vprašal po nemško.

Indijec je razumel pomen teh besedi.

“Kaluta-Baj je sluga sahiba Trtnika,” je odvrnil v polomljeni angleščini.

To je navdalo Janka s silnim zanimanjem. Razvil se je med njima pomenek, ki seveda ni bil lahek, ker se je Janko težko izražal v angleškem jeziku. Kaluta, ki je po svoje gladko brbljal angleščino, je postal mahoma kaj zgovoren.

Tako je Kaluta zvedel, da je Janko nečak njegovega sahiba, in ker ga nagon pred njim ni svaril kakor pred plavolaso miss sahib, mu je povedal marsikaj. Pripovedoval je o tistem lovu na tigre, ko mu je sabib otel življenje, ter navdušeno govoril o pogumu in hrabrosti svojega gospodarja, ki je rešil tudi smrtno ranjenega mladega Nemca iz tigrovih krempljev, ne meneč se za lastno nevarnost. Kaluta je zavihal široke rokave svoje obleke ter pokazal Janku strašno brazgotino, ki jo je bil pustil opasni doživljaj na njegovi mišičasti roki.

Janko je pozabil vso svojo naveličanost. Z bleščečimi očmi in zastajajočo sapo je poslušal zgodbo o lovski prigodi.

Ko je Kaluta končal, je rekel Janko živahno: “Še mnogo mi boste morali pripovedovati Kaluta-Baj, kadar bom utegnil.”

To rekši se je poslovil od Indijca in mu krepko stisnil roko.

Tujec pa je zadovoljno gledal za Jankom. Ko je stopil mladenič k njemu, je bil pogledal Kaluta-Baj na čudni prstan na svoji desnici.

Mladi sahib ima poštene oči in pošteno srce,” je rekel sam pri sebi.

Ko se je Janko vrnil k ostalim, je pripovedoval z bleščečimi očmi o svojem srečanju s Kaluto-Bajem.

“To ti je imeniten človek, stric Viktor. Pravil mi je, kako sta lovila tigre in si mu rešil življenje. Res hrabro si se postavil zanj.”

Viktorjevo čelo je zardelo. Nič ni rad slišal pohvale.

“Zelo moraš biti pogodu Kaluti. On drugače le nerad zaupa ljudem; molčečen je in oprezen. Samo takšni, ki so mu zelo simpatični, se morejo pohvaliti, da jih je spoznal vrednim daljšega pomenka,” se je pošalil.

Toda Beatrika je bila slišala bratove besede in je takoj spet potegnila vajeti razgovora k sebi. “Oh, Viktor, o tem lovu na tigre mi moraš obširno pripovedovati!” je vzkliknila in koprneče zavila oči.

Tisti hip pa je poklical zvonec h kosilu. Vstopil je sluga ter odprl duri v obednico na stežaj. Ko so stopili vanjo, se je pokazala med nasprotnimi vrati Romana Severjeva.

Oblečena je bila v preprosto, a izbrano temnovišnjevo obleko brez vsakega nakita. Samo gladka zlata igla je sklepala haljo pod vratnim izrezkom.

Viktor Trtnik je ves osupel pogledal to ljubko in plemenito pojavo, ki mu je mirno in ponosno stopila naproti. Ko jo je gospa Sibila predstavila: “Moja pastorka Romana.” — se je zdel cel nejeverni Tomaž. Radovedno sta se pomerila z očmi. Viktor Trtnik si je bil naslikal Romano povsem drugače. Težko se je odločil verjeti, da naj bo to fino dekle s simpatičnim obrazom in umnimi, dobrimi očmi pastorka njegove svakinje, ki sta mu jo bili naslikali dami v tako odurnih barvah.

Romana pa je zrla s čudno tesnobo v oči Viktorja Trtnika, v njegov zanimivi in značilni obraz, čigar izrazitih črt ni zakrivala brada. Prešinila jo je gotovost, da stoji pred njo cel mož, ne puhlež, kakor si je predstavljala svaka gospe Sibile, ampak jaka in imponujoča osebnost. In še nekaj drugega ji je spreletelo dušo. “Ta mož bo tvoja usoda!” je rekel notranji glas ...

V veliki obednici je stala okrogla miza, pogrnjena za pet ljudi. Razvrstili so se; Janko se je takoj postavil k Romani ter sedel k nji. Viktor je dobil mesto med gospo Sibilo in Beatriko.

Romana je takoj videla, da Beatrika koketira z gostom. Spomnila se je, kako je gospa Sibila priporočila hčeri, naj vpise strica med svoje morebitne snubce. Zdelo se je da se nahaja Beatrika že sredi boja za njegovo srce.

Ko je Romana to opazila, je začutila v srcu razločno bol. Skrivaj se je ozrla na Viktorja, da bi videla, kako se ga dojrrii to koketiranje. In opazila je, da je že ves omamljen od lepih Beatričinih oči.

Tedaj se ji je storilo žalostno kakor še nikoli v življenju.

Enkrat med obedom je srečala njegove temne oči, ki so se zvedavo upirale v njene. Z muko in nejevoljo je začutila, kako ji je od njegovega pogleda šinila kri v obraz. Toda ni se zavedala, da ni bila še nikoli tako lepa in mična kakor v tej svoji mučni zadregi.

Viktor je za nekaj hipov kar pozabil paziti na Beatričino čebljanje. Nehote se je moral ukvarjati z Romano Severjevo. Zanimala ga je silno, morda zato, ker ni mogel razumeti, kako naj bi se skrivala v tako prijetni in skladni vnanjosti tako grda, malenkostna duša.

A dolgo se ni mogel vdajati temu premišljevanju. Beatrika mu ni dala časa. Naganjala ga je, naj ji pove, kako je rešil indijskega slugo iz tigrovih krempljev.

Viktor je bil izmed tistih ljudi, ki neradi govore o svojih dejanjih. Zato je poročal o dogodku, ki se ga itak ni spominjal z veseljem, le kratko, in stvarno, prikrivaje po možnosti svojo zaslugo.

Toda računal je brez Janka. Fant je pogledal Viktorja s svetlimi očmi.

Najzanimivejšega pa ne poveš, stric Viktor. Kaluta-Baj mi je razložil vse to dosti obširneje.”

Viktor se je nasmehnil. “Moj vrli Kaluta je pripovedovalec, ki ga odlikuje bogata domišljija. On olepšuje vse; res je škoda nadaljnje besede o tej malenkosti.”

Toda Janko se ni dal ugnati. “Ne, ne, stric Viktor, tako poceni mi ne uideš! Kaluta- Baj je pripovedoval čisto preprosto, kako je bilo, in pri tem tako nazorno, da sem videl vse kakor z lastnimi očmi. Zato hočem povedati, kako je bila stvar v resnici, to je, kaj pravi tvoj indijski sluga.”

In z žarečimi lici je povedal lovsko prigodo, kakor se je bila res zgodila. Ko je osvetlil stričev pogum po zaslugi, je zardel Viktor liki mlado dekle.

Ko je Janko končal, je zmagoslavno vprašal: “Nu — ali se upaš postaviti mene in Kaluto-Baja na laž?”

To kajpak ni bilo mogoče Viktor se je le branil, naj vendar ne poje slave o stvari, ki se razume sama po sebi.

Romana je poslušala povest svojega popolibrata z zasoplo napetostjo. Blago in toplo se ji je storilo pri srcu, ko je videla drznega moža zardeti nad lastnim junaškim dejanjem. In še nekaj jo je veselilo v dnu srca: da je Janko zmožen tolikšnega navdušenja in je odpadla ž njega vsa naveličanost kakor nekaj tujega.

Toplo in milo je gledala fanta, in Janko, ki je videl ta pogled, se ga je razveselil tako, da bi bil najrajši vstal in objel Romano.

Toda spomnil se je, da mora varovati skrivnost medsebojnega sporazumljenja; bila mu je predragocen zaklad, da bi jo bil smel zapraviti.

Misel, da mu Romana zaupa, ga je delala ponosnega; v svojem ponosu je malone pozabil poniževalno zavest, da živi z vsemi drugimi vred tudi on na Romanine troške, V tem hipu pa ga je spet popadel sram, da je vračal Romani vse žrtve, ki jih je bila doprinesla, zanj, za mater in v za sestro, le z neotesanostjo in porogljivim zaničevanjem. O, mnogo, mnogo mu je bilo popraviti, za marsikaj prositi odpuščanja!

Kradoma je prijel pod mizo Romano za roko in jo stisnil z vso silo.

Ljubeče in prisrčno mu je pogledala v oči. Viktor Trtnik je opazil ta pogled in osupnil. Toliko dobrote in toplote je sijalo iz teh resnih in temnih dekliških oči, da je ni vedel kako spraviti v sklad s stvarmi, ki jih je bil slišal o Romani od Beatrike in njene sestre.

Toda Beatrika mu ni dala časa, da bi se bil prepustil razpoloženju. Polastila se ga je iznova, in on se je dal le prerad omrežiti njenemu laskavemu vedenju.

Ko pa so vstali izza mize, je vendar začutil potrebo izreči Romani besedico zahvale za gostoljubje v Severjevi hiši.

Zato se je obrnil k nji ter vljudno izpregovoril: “Upam in želim, gospodična, da vam moj poset ne bi bil v preveliko nadlego. Nadejam se vašega oproščenja, da sem prišel.”

Romana ga je mirno pogledala vzlic burnemu in glasnemu utripanju svojega srca. “Mamin gost ste, gospod Trtnik; prav gotovo mi niste v nadlego. O kakem oproščenju tedaj nikar ne govorite.”

Topli in jasni zvok njenega glasu ga je zadel tako prijetno, da je nehote prisluhnil. Zelo mu je ugajal ta blagodoneči glas, ki se ni prav nič prilegal okosteneli skopulji.

“Potem se vam morda ne bo zdelo preveč drzno, ako sprejmem vabilo svoje svakinje, naj ostanem za nekaj tednov gost te hiše?”

Romana se je naglo ozrla na Beatriko in njeno mater. Viktorjevo vprašanje ji je pričalo, da sta mu že zabavljali nanjo. To jo je bolelo; a zatajila se je.

Predrzno? To, da posetite svoje sorodnike in hočete ostati nekaj časa pri njih? Ne, gospod Trtnik, kako naj se mi zdi tako naravna stvar predrznost?”

Beatrika je bila v zadregi. Da bi se izvila, je rekla z navidezno malomarnostjo: “Nu, kaj bi se čudila, ako je gospod inženjer nekoliko previden in se hoče najprej uveriti, ali ti ni v nadlego? Saj si mu vendar tako odločno odrekla očetove sobe!”

S tem je hotela spraviti Romano v zagato; ni pa pomislila, da morajo biti njene besede mučne tudi za Viktorja.

Rdeč val je oblil Romanino čelo. Z velikimi očmi je pogledala najprej Viktorja, nato pa se je obrnila k Beatriki: “Odveč je bilo, ljuba Beatrika, in ne baš taktno, da si povedala gospodu Trtniku o moji odredbi. Zdaj seveda razumem, da je nekam nezaupen do našega gostoljubja. Prosim vas, gospod Trtnik, ne izvajajte iz te moje odklonitve napačnih sklepov. Gostinske sobe te hiše, ki smo jih pripravili za vas, so od nekdaj namenjene gostom. Ako so vam preveč preproste, izvolite potrpeti. Sicer pa upam, da je mama poskrbela za vašo udobnost po svojih najboljših močeh. Očetovih sob vam nisem mogla dati na razpolago, ker ste mi tujec in ste bili tujec tudi mojemu očetu. Jaz sama stopim v te sobe, ki so še natanko v tistem stanju, kakor jih je pustil oče, vedno le z občutkom, s kakršnim stopi človek v cerkev. Svetišče so mi, in zato sem prosila mamo, naj rajši pripravi za vas gostinske sobe. Prosim, ne smatrajte tega za dokaz mojega neprijateljstva in negostoljublja. Vaše osebe se stvar niti malo ne tiče.”

Viktor se je poklonil. “Hvala vam, gospodična, v gostinskih sobah se počutim izborno. V dno srca bi mi bilo žal, ako bi bil s svojo navzočnostjo prikrajšal svetost, ki jo imajo za vas prostori vašega pokojnega očeta. Razlogi te odklonitve so povsem jasni in pravični; bodite zahvaljeni, da ste mi prihranili vlogo vsiljivca, ki bi jo bil drugače igral pred vami in pred samim seboj. Svoji svakinji in nečakinji sem sicer hvaležen, ker sta me hoteli počastiti s tem, da bi mi bili odkazali tiste sobe, a reči moram še enkrat — nastanjen eni izvrstno.”

Romana je lahno sklonila glavo. Nato se je poslovila takoj in se spet odpeljala v tovarno.

Viktorju Trtniku je ostal mučni dojem, da sta sodili gospa Sibila in Beatrika o Romani Severjevi pač nekam sila ostro. Dozdevalo se mu je, da gresta v svoji mržnji predaleč. Zato je poizkusil ugladiti položaj, in Beatrika je takoj zapazila, da je ubrala napačno struno. S podvojeno ljubeznivostjo je jela popravljati svoj pogrešek, in Viktor je bil kmalu spt očaran po njenem sladkem čebljanju.

8. POGLAVJE.

Minilo je nekaj dni.

Viktor Trtnik je redko srečaval Romano Severjevo. Videvala sta se samo pri obedih. Tem več pa je živel v Beatričini družbi. Ker je mati podpirala njeno prizadevanje, sta bila pogosto sama.

Viktor se je dal takorekoč brez volje opresti čaru, ki je prehajal nanj od Beatrike. Po tako dolgem romanju križem sveta se ga je bilo polastilo nekakšno hrepenenje po miru in počitku ter udobnemu delu ob lastnem ognjišču. Povsem resno se je zdaj ukvarjal z mislijo, da bi si ustanovil dom in se oženil.

Že je gledal v duhu svojo bodočo domačijo. Da bo v nji gospodinjila Beatrika, se mu je zdelo dokaj gotovo. V nji je bilo poosobljeno vse, česar je zahteval od ženske. Bila je lepa, ljubka, elegantna, vesela in lahkega srca. Zdela se mu je dobra in poštena, tiste malenkosti, ki mu niso ugajale, pa je upal obrusiti s svojim vplivom. Velikih duševnih zahtev itak ni imel do žene. Njega naloga je bila, da bi mu takorekoč s svojim golim žitjem in bitjem sladila življenje in krajšala čas, ki bi mu ostajal od dela. Bodoči dom naj bi bil dragoceni okvir za njeno lepoto. Bil je dovolj bogat, da ji je mogel izpolniti vsaktero željo, čeprav ni mislil trpeti blaznega zapravljanja, kakršno je bilo upropastilo njegovega brata.

V njegovi naglo vzbujeni zaljubljenosti se mu je zdelo, da odgovarja Beatrika temu idealu v vsakem pogledu; če bi mu bila pretkanka videla v srce, se ji pač ne bi bilo treba toliko truditi zanj.

In tako je postala Beatrika pomalem glavna oseba v hiši.

S samozatajevanjem, ki je bilo pri nji zelo redek pojav, se je umeknila gospa Sibila v ozadje. Rada bi se bila sicer še nekoliko posolnčila v Viktorjevem oboževanju, in dostikrat jo je mikalo, da bi tudi sama koketirala ž njim. Toda zdaj je šlo za prevelike stvari, Beatrika je morala imeti prosto pot, in nič ni smelo motiti pozornosti, ki jo je Viktor obračal nanjo.

Romana Severjeva se je zdela Viktorju Trtniku preveč nevažna oseba, da bi se bil bogvekaj menil zanjo, dasi ga je zanimala odločno, kadarkoli se je znašel v njeni družbi. A to se je dogajalo le redko. Razen z Beatriko se je ukvarjal Viktor razmeroma mnogo tudi s svojim nečakom Jankom. Vzljubil ga je srčno ter mu postal starejši in zrelejši prijatelj. S tem je zadobil na Janka velik in dobrodejen vpliv.

Janko je imel zdaj dvoje ljudi, ki sta mu imponirala brezmejno. Oklenil se ju je z vsem svojim osamljenim srcem in doživel tako pravcat duševni preporod. Bil je nenavadno nadarjen in nič mu ni bilo pretežko, zato je končaval na gimnaziji doslej še vedno dobro, vzlic zanemarjanju. Zdaj pa ga je gnalo častihlepje, da bi napravil maturo s prav dobrim uspehom.

Toda učenje mu je puščalo vendar včasi kako urico za oddih. Ta čas je pošteno razdelil med Romano in Viktorja. Vsak dan je posetil Romano v tovarni. S kolesom se je pripeljal tja v desetih minutah. Tovarna ga je sama po sebi jako zanimala. Z Romano, ki ga je vedno sprejela z veseljem ter mu izkazovala vselej enako toplo prijateljstvo, sta gradila nešteto načrtov za bodočnost. Takisto pa je prišel vsak dan tudi za nekaj časa k Viktorju, ako je vedel, da je sam ali s Kaluto-Bajem v svoji sobi.

Med Kaluto-Bajem in Jankom se je bila razvila nekakšna tovarišija. Indijec je vedel povedati toliko zanimivega iz svoje daljne domovine, da se Janko kar ni mogel naslušati. Z njim je bil Kaluta odkrit in zaupljiv kakor dete, dočim se je ves ohladil in okamenel, kakor hitro sta se pojavili v njegovi bližini Beatrika ali njena mati.

Janko je večkrat opazil, da gleda Kaluta, ako kdo ž njim govori, na svojo desnico. Na tej roki je nosil čudno oblikovan zlat prstan, ki je bil popisan z raznimi skrivnostnimi znaki in ga je krasil dokaj velik temnovišnjev kamen čisto posebne barve. Nekoč je Janko vprašal Indijca, čemu dela to. Kaluta pa je napravil neprodiren obraz.

“Kar tako, mladi sahib,” je rekel z dozdevno brezbrižnostjo.

S tem se je moral Janko zadovoljiti, zakaj ni je bilo sile, ki bi bila mogla razvezati Kaluti-Baju jezik, ako sam ni hotel govoriti.

Nekega dne je sedel Janko spet v sobi svojega strica, ki je delal tu po nekaj ur na dan. Imel je zelo mnogo dopisovanja.

Beatrika se je bila peljala z materjo po opravkih. Tako je mogel Janko upati, da bo imel strica vsaj urico zase.

“Ali imaš kaj časa zame, stric Viktor?” je vprašal, ko je stopil v sobo.

“Da, dečko, zate vedno. Daj, sedi k meni! Ako hočeš pušiti, si kar postrezi.”

Janko je vzel cigareto in jo z zadovoljstvom prižgal. Stric Viktor je pušil vedno najboljšo sorto.

“Kje pa je tvoj Kaluta?” je vprašal, oziraje se po služabniku.

Viktor se je zasmejal. “Zdi se mi, da veljajo tvoji poseti bolj Kaluti nego meni.”

Tudi Janko je udaril v smeh. “Ne tajim, stric Viktor, da me Kaluta živo zanima In tudi v angleščini se vadim, kadar kramljava z njim. Toda če morem nemoteno govoriti s teboj, sem vendar še dosti srečnejši. Vesel sem, da si tu, in najrajši bi videl, da se ne ločimo nikoli več.”

“Oh, to bi bilo gospodični Severjevi gotovo zelo neprijetno,” se je pošalil Viktor.

Janko ga je pogledal čudno očitajoče. “Tega ne smeš misliti o Romani, stric Viktor. Vem, kam meriš. A verjemi, da gledaš Romano v prav tako napačni luči, kakor sem jo gledal poprej tudi jaz. Mama in Beatrika sta krivi tega. Izmišljata o nji vsakovrstne grdobije.”

“Izmišljata, Janko?” je kara je vprašal Viktor.

Janko je odločno pokimal. “Da — izmišljata — tako pravim, in še podčrtam.”

“Menda vendar ne trdiš, ljubi Janko, da bi tvoja mama in tvoja sestra namenoma pripisovali gospodični Severjevi slabe lastnosti?”

Janko je skomignil z rameni. “Ali sta sami prepričani o teh slabih lastnostih, ne vem; vem le, da jih pripisujeta Romani po krivem.”

“Potemtakem gledaš ti svojo popolisestro v drugačni luči?”

“Da, v povsem drugačni — v pravi luči.”

“In veš z gotovostjo, da se ne motiš?”

“S popolno gotovostjo, stric Viktor. Vem, da se godi Romani kruta krivica. Dokaze imam. Prej sem bil sam njen najhujši obtožitelj, ker sem verjel vse, kar sta govorili o nji mama in Beatrika. Vedel sem se proti Romani tako neotesano, da si ne bom mogel nikoli odpustiti. Da, stric Viktor, ni še dolgo tega, ko sem bil prava pravcata irhovina in največji malopridnež. Ako sem zdaj na tem, da postanem drugačen človek, se imam zahvaliti samo Romani. Prav za prav ne bi smel govoriti o tem, saj tudi ona noče, da bi jo branil. Zavezal sem se s častno besedo in ne smem povedati, kako sem prišel do spoznanja, da smo delali Romani grdo krivico. Verjemi mi, da je gospodična Severjeva zlata in plemenita duša, ki jo more človek le občudovati. Toda silno tenkočutna je in skromna. Nihče ne sme vedeti, kolikšna je mera njenega velikodušja. V tem je čisto podobna tebi. Tudi ti ne maraš, da bi te hvalili. Toda zdi se mi, da sem povedal že preveč. Dovolj o tej stvari. Nočem le, da bi gledal Romano tudi ti v tako grdi in izpačerii luči, kakor ti jo kažeta mama in Beatrika. In verjemi, da se niti v mislih ne upira tvojemu bivanju pri nas. Narobe, že večkrat me je vprašala, ali je res preskrbljeno za tvojo udobnost in ti ne manjka ničesar. Romana te ceni zelo visoko.”

“Tako?”

“Da, le nič ne vprašuj tako neverjetno. Dobro poznam Romano in vem, koga ima rada in koga ne.”

“Potemtakem misliš, da ima mene rada?” je rekel Viktor, smehljaje se njegovi vnemi.

“Da, ceni te; simpatičen si ji. Kadar sem pri nji, govoriva skoraj samo o tebi. Ona le ne mara kazati svojega mnenja o ljudeh, zakaj ponosna je in sama zase, ne takšna kakor Beatrika, ki ima za vsakogar takoj pripravljeno lepo besdo. Zato pa čuti mnogo globlje od nje.”

“Ali veš to tako natanko?” je vprašal Viktor zamišljeno.

“Da, natanko vem. A pustiva zdaj to stvar, stric Viktor! Tako vesel sem, da si prišel k nam. Zdaj vsaj vem kakšen bi hotel postati. Tudi Romani sem rekel včeraj, da si izberem tebe za zgled.”

“Tako? In kaj je dejala gospodična Severjeva?”

“Da imam prav in da jo bo jako veselilo, ako se bom ravnal po tem zgledu.”

“To je vsekako zelo laskavo zame.”

Janko je stisnil strica za komolec. “Nič se ne posmehuj, stric Viktor! Na to, kar pravi Romana, si lehko domšljaš. In tvoje posmehovanje me ne bo omajalo, da veš. Oh, če bi ti mogel povedati, kako dobro mi je zdaj pri srcu, ko imam pred seboj zgled in cilj, h kateremu je vredno stremeti. Res, bil sem baš na poti, da se duševno povsem zapravim in pogubim. Nobene opore nisem imel, prav ničesar, kar bi me bilo izpodbujalo in mi naravnavalo hrbtišče. Ako me ne bi bila vzdramila Romana — oh vidiš, že spet sem pri nji! Prosim te, stric Viktor, ne povej živi duši, kaj je zame Romana.”

Viktor je zvedavo pogledal mladeniča. Pa ne, da bi čutil Janko do svoje popolisestre kaj več od zgolj bratovske ljubezni? Ne, ne; to domnevo je zavrgel takoj. Glas, s katerim je govoril Janko o gospodični Severjevi, ni bil glas zaljubljenega fanta.

“Razume se, da ne bom govoril o tem”, je dejal, “ker ti ne maraš, da bi.”

Janko se je naslonil nazaj in z užitkom potegnil dim iz cigarete.

“Fina sorta, stric Viktor. In kako udobno Se človek počuti pri tebi! Sploh je sijajno, da te imam. Pomisli, toliko da te nisem bil pozabil v teku let. Tako malokdaj smo slišali o tebi — še govorili smo jedva kdaj. Živ pojem si nam postal šele takrat, ko si napovedal svoj poset. Tedaj sem šel v mamino sobo in si ogledal v njenem albumu tvojo sliko — edino, ki smo jo imeli od tebe in smo jo bili takisto malone pozabili.”

Viktor Trtnik se je zdajci vzravnal.

“Mojo edino sliko? Kaj ne saj res nimate druge. Poslal sem jo tvoji mami, ko sem odpotoval.”

Janko je pokimal.

“Da, mama nam jo je kolikokrat kazala, nato pa jo spravila nekam, da je ležala pozabljena vsa ta leta. Sem nedavno slišal, da prideš, sem si jo šel spet ogledati — to moram priznati v svojo sramoto.”

Viktor ga je gledal kakor bi mu jemal besede z ustnic.

“In si našel mojo sliko takrat še v albumu?” je vprašal malone hripavo.

“Seveda, saj je tičala še vedno tam, kamor jo je bila vteknila mama. Kakor vidim, se nisi bogvekaj izpremenil v teh letih.”

“Meniš?” je dejal Viktor raztreseno.

Nehote je moral misliti na vse presladke zgodbice, ki mu jih je pripovedovala o sliki Beatrika in ki so se tako malo ujemale z Jankovimi besedami.

“Prav malo si se izpremenil,” je povzel Janko. “Črta okoli ust se je zarezala nekoliko globlje; tvoj obraz se mi zdi sedaj malce ožji, zato pa tudi pomembnejši in značilnejši. Drugače je ostal povsem isti. Veš kaj, stric Viktor, ali imaš kake svoje fotografije odveč? Rad bi jo imel zase. Na dan tvojega prihoda sem si hotel vzeti ono iz maminega alba. Toda prišel sem prepozno: Beatrika jo je bila baš zaplenila.”

Viktor Trtnik je sedel kakor okamenel. Šele čez nekaj hipov je počasi okrenil obraz proti Janku.

“Beatrika si je vzela sliko na dan mojega prihoda?” je vprašal zategnjeno.

“Ali veš to z gotovostjo?” “Kako pa. Saj sem jo naletel baš, ko jo je bila vzela iz alba in jo je vtikala v okvir. Vprašal sem jo, kaj hoče ž njo. In ona je rekla smeje se: “Človek mora vendar vedeti, kakšen je stric Viktor, in tudi čedno je videti, ako stoji njegova slika na mizi njegove nečakinje. Seveda, ne smemo mu priznati, da smo se doslej tako malo menili zanj ...” Vidiš, stric Viktor, prejšnje čase bi mi bilo malenkost nalagati te. Odkar pa me je Romana vzdramila in mi pokazala, kako grda je sleherna laž, ne maram tega nič več, zato sem ti odkrito priznal, da sem te bil malone pozabil. A zdaj bi tako rad dobil tvojo sliko v svojo osebno last. Ali mi jo obljubiš?

Viktor Trtnik je zdajci planil kvišku, stopil k oknu in ga odprl nastežaj. Potegnil si je z roko preko čela, kakor da mu je postalo vroče.

Janko ga je pogledal osuplo in iznenadeno, in ker mu ni odgovoril, je vprašal s tesnobnim glasom: “Kaj ti je, stric Viktor? Ali sem se ti s čim zameril? Morda sem te užalil s tem, ker sem ti povedal odkrito, da sem te skoraj pozabil? Ne bodi hud, da se nisem hotel zlagati.”

Viktor je globoko zasopel in se vrgel spet v naslanjač. Mirnodušje se mu je bilo vrnilo.

“Ne, dečko, prav nič se mi nisi zameril — narobe! Le samega sebe sem bil zalotil pri veliki bedariji, in to je zmerom neprijeten občutek. Mojo sliko seveda dobiš — in še s posvetilom. Toda s pogojem.”

“S kakšnim, povej?”

“Da ne črhneš Beatriki besedice o tem, da si mi povedal, kako je prišla moja slika na njeno pisalno mizo.”

Janko ga je začudeno pogledal. “To ti obljubim prav rad. Toda čemu je treba zamolčati Beatriki to stvar?”

Viktor je pomislil. Nato je naglo rekel: “Zato, ker jo je pripovedovala ona malce drugače.”

Janko se je spomnil, da Beatrika koketira z stricem Viktorjem, in zdajci se mu je zasvetilo, da ji je moral ponevedoma zmešati štreno. Z zadrego je pogledal stricu v obraz ter ga prijel za roko.

“Stric Viktor — kaj ne, da sem napravil neumnost?”

Viktor je zamahnil, kakor bi vrgel nekaj od sebe. “Pusti, dečko! Nič posebnega ni. Rad bi samo prihranil Beatriki majhno osramočen je; zato nočem, da bi zvedela to reč. Govoriva rajši kaj drugega.”

To rekši je vzel Viktor iz predala pisalne mize fotografijo in zapisal pod njo s svojo krepko in značilno pisavo: “Najvišje dobro je resnica. Viktor Trtnik.”

Nato je podal sliko Janku. “Tako, fant — da me spet ne pozabiš.”

Janko je z veseljem sprejel darilo. “Tega se ti ni treba bati. Zdaj te prav gotovo ne pozabim nikoli več, tudi če te ne bi videl pol stoletja. Takrat, ko si odpotoval, sem bil pač še premlad, da bi te mogel prav spoznati.”

Viktor se je nasmehnil. “In zdaj meniš, da me poznaš?”

“Vsekako bolje nego takrat, in dovolj, da te več ne pozabim.”

Tisti hip je vstopil Kaluta-Baj. Janko je posvetil za nekaj časa svojo pozornost njemu. Viktorju je bil ta odmor dobrodošel; utegnil je vsaj premagati razočaranje.

Ljubke in mamljive zgodbe, ki mu jih! je bila pripovedovala Beatrika o njegovi sliki, so dobivale povsem drugačno lice. Kakor je vse kazalo, se je bil dal oslepariti dekletu; vse lepe besede so bile zgolj njena laž. In čemu? Hotela ga je uveriti, da je igral v njenem mladem življenju vlogo junaka njenih sanj! Kaj je hotela doseči s tem? Brez namena pač ni lagala!

Jezil se je sam nase, da je skočil mlademu bitju na limanico kakor neumen kalin. In bolela ga je misel, da se mora družiti toliko lepote in ljubkosti s tolikšno lažnivostjo. Zdaj je gledal Beatriko s čisto drugačnimi očmi.

Po Jankovem odhodu je stal še dolgo ves zamišljen pred svojo pisalno mizo ter se igral z bodalastim papirnim nožem v rezljanj, nožnici iz slonove kosti, ki je bila pokrita z raznimi skrivnostnimi znaki. Čudno trpek smehljaj mu je igral okoli ust. Pred njim je stala fotografija lepe nečakinje. Nedolžno in čisto so zrle s slike njene oči.

“Ženske — ženske! Kdor vas smatra za resne in se vam poda, je izgubljen. Jaz stari osel bi bil skoraj padel v mrežo temu mlademu, koketnemu bitju. Nu, prav — izkušnja izmodri človeka. Položimo današnjo k dosedanjim in glejmo na mlado komedijantko z višine položaja. Pri vsej njeni lehkoživosti se mi zdi, da zna vendarle dobro računati, čeprav se ji vidi ta lastnost pri njeni popolisestri tako odurna — je rekel sam pri sebi.

Nato je premislil, kar mu je bil povedal Janko o Romani. Kaj je bilo zdaj resnica? To, kar mu je pravil Janko, ali ono, kar je bil slišal o nji od Beatrike in njene matere?

Morda je bilo vendar bolje verjeti Janku, nego Beatriki — tudi v tej stvari!

“Da bi človek vsaj videl svojim bližnjim V srce! Kako lahko in preprosto bi bilo potem življenje ...”

Baš ko se je porodila Viktorju ta misel, rje vstopil spet Kaluta-Baj. Prinesel je gospodarju pisma in časopise z bližnje pošte. Vse to je položil na pisalno mizo. Nato pa ni odšel, marveč je obstal pred Viktorjem vzravnan, z rokami prekrižanimi na prsih.

Viktor ga je vprašujoče pogledal. “Nu, Kaluta, ali mari kaj želiš?”

V temnih Indijčevih očeh se je zrcalila mirna prošnja. Čez hip je pokazal na Beatričino sliko.

“Mlada miss sahib je dala Kaluti cvetlic in denarja — cvetlice za sahiba, denar za Kaluto.”

V zadnjih besedah je zvenel zamolkel srd. Kaluta je bil ponosen in ni nikoli sprejel napitnine. Sploh je odklanjal vse, kar ni prišlo od gospodarja.

Viktorju je ta ponos ugajal. “Ali si odklonil denar?” je vprašal.

“Da, sahib. Kaluta služi samo svojemu sahibu.”

“In cvetlice? Kje si pustil cvetlice?”

Indijec je pokazal z glavo proti vratom.

“Zunaj. Mlada miss sahib želi, da Kaluta postavi cvetlice na sahibovo pisalno mizo, zraven njene slike. Toda cvetlice miss sahib niso dobre, sahiba po njih glava boli.”

Ni se zgodilo prvikrat, da je Beatrika poslala Viktorju po tej poti cvetja v okras njegove sobe. Doslej so taka darila zelo genila Viktorja; sprejemal jih je z veseljem in skrbno pazil nanje.

“Prav imaš, Kaluta,” je rekel danes.

“Pusti cvetlice zunaj; res me boli glava po njih.”

Indijčeve oči so se radostno zasvetile. Razkrižal je roke in naglo snel s prsta svoj čudni zlati obroč. Molče ga je pomolil gospodarju.

“Ali mi res ne misliš dati miru s svojim prstanom, Kaluta?”

Indijčev pogled je gorel od vznemirjenja.

“Sahib naj ne dvomi! Sahib naj nosi prstan. Potem bo sahib videl ljudem v srce.”

Viktor se je neverjetno nasmehnil in zmajal z glavo. Kaluta mu je bil že večkrat ponudil prstan v darilo. Pravil mu je, da ga je dobil od svojega očeta na njegovo smrtno uro. Očetu pa je podaril prstan neki brahman, v zahvalo, ker ga je bil rešil iz velike nevarnosti. Po Kalutovem zatrdilu je odlikovala prstan čudežna moč. Nenavadno jasno višnjevi kamen je imel baje lastnost, da je naznanjal tistemu, ki ga je imel na roki, ali so ljudje, s katerimi je govoril, pošteni ali nepošteni, ali mu govorijo resnico ali lažejo. Tudi je neki pričal, ali mu bodo tisti ljudje v srečo ali v nesrečo. Dokler je ostal kamen jasen in prozoren, je imel njegov lastnik opravka s poštenimi in odkritosrčnimi ljudmi. Ako pa se je kamen skalil, kakor bi ga prepregel pajčolan ali kakor bi teklo mleko v čisto tekočino, je s tem svaril svojega lastnika pred človekom, ki ga je imel pred seboj.

Viktor je dobro vedel, da je Indija dežela nenavadnih skrivnosti in čudes; toda v čudotvorni učinek tega prstana vendar ni mogel verjeti. Vsakikrat je smehljaje zavrnil Kalutov dar. V svojem sedanjem pobitem in negotovem razpoloženju pa si je dejal, da bi bilo prav koristno imeti prstan, ako ga res odlikuje takšna čudežna moč želja po zlatem obročku ga je popadla s silo, ki se je sam ni vedel razložiti.

Negotovo je pogledal slugo, ki mu je še vedno proseče molil prstan nasproti.

“V dar ga ne morem vzeti, Kaluta. Toda odkupim ti ga,” je dejal.

Kaluta je odločno zmajal z glavo. “Ne kupiti sahib! Prstan izgubi čudodelno moč, ako ga prodaš. Svoboden dar se mora preseliti z roke na roko. Prosim, sahib, naj vzame sahib ta prstan od svojega Kalute v dar! Kaluta dolguje sahibu življenje in vse kar ima.”

Indijčevo moledovanje je bilo tako nujno, da je Viktor obotavljaje vzel prstan in ga nateknil. Izprva je mislil, da mu bo dosti prevelik, zakaj Kaluta je imel močno in mišičasto roko, dočim je bila Viktorjeva tenka in ozka. Toda čudno: trdi zlati obroč se je oprijel njegovega prsta, kakor bi bil elastičen.

Viktor je gledal nekaj časa nanj. Jasno in svetlo se je bleščal višnjevi kamen.

“Dobro, Kaluta, storiti hočem po tvoji volji. Dokler boš ti pri meni, bom nosil ta prstan.”

Indijčev oči so se zasvetile. “Kaluta ostane vedno pri sahibu. Sahib ne odslovi Kalute, drugače se uleže Kaluta pred vrata kakor zvest pes.”

Viktor mu je položil roko na ramo.

“Ne odslovim te, dobra duša, ako ne boš sam hotel. Velja tedaj: tvoj prstan vzamem. Toda dovoliti moraš, da obdarujem tudi jaz tebe. Zlato uro dobiš; vem, da si je želiš že dolgo. Kar jutri ti jo naročim.”

Kaluta se je veselil kakor dete; ne toliko daru, kolikor tega, da je gospodar vzel prstan, v čigar čudežno moč je brezpogojno verjel. Preizkusil jo je bil mnogokrat že sam; in mislil je, da uide gospodar marsikateri nesreči, ako bo nosil prstan ter se ravnal po njegovih svarilih.

Bilo je pri kosilu. V veliki obednici so sedeli okrog mize prebivalci Severjeve hiše. Tudi danes je bilo Viktorjevo mesto spet med gospo Sibilo in Beatriko. Romana in Janko sta sedela njemu nasproti. Beatrika je čebljala veselo in živahno kakor vedno, in tudi njena mati je skrbela, da ni postal razgovor dolgočasen. Viktor pa je bil danes nenavadno tih, in Romana je po svoji stari navadi le redko izpregovorila besedo. Prinesli so jedi. Bile so izvrstne, kakor zmerom. In ko je prišel na mizo desert, je naročila gospa Sibila svoj vsakdanji šampanjec.

Ko so izpraznili prvo steklenico, je velela prinesti drugo. Sluga, ki mu je dala to povelje, je napravil nepopisen obraz. “Šampanjca ni več, milostiva.”

Gospa Sibila ga je pogledala z mučno Osuplostjo. “Kaj se pravi: ni ga več? Prinesite ga iz kleti!” je dejala jezno.

Toda sluga se ni genil. “Tudi zaloga v kleti je že pošla.”

Kaznoval ga je srdit pogled iz oči gospe Sibile. “Zakaj niste javili tega o pravem času?”

Sluga se je ozrl na Romano. “Gospodični sem povedal pred nekaj dnevi, da je zaloga pri kraju.”

Gospa Sibila je naglo mignila služabniku, naj odide, ter se karaje obrnila k pastorki: “Morala bi bila skrbeti pravočasno za nadomestilo, Romana. Upam, da si že naročila novo zalogo, in sicer isto znamko, ki smo jo imeli doslej.”

Romana je vzdignila svoje temne oči k mačehi. “Ne, mama, šampanjca nisem naročila.”

“Potem se mora takoj naročiti. Saj veš, da priredim čez nekaj dni veselico v počaščenje svojemu svaku; vabila so že razposlana. Dotlej mora biti nov šampanjec brezpogojno pri hiši.”

Romani je bilo zelo mučno, da se razpravlja ta zadeva v Trtnikovi prisotnosti. Toda ni mu mogla pomoči. In končno je bil itak tudi on član rodbine. Vseeno, težko ji je bilo pomisliti, da naj se vrši prereka vpričo njega.

“V svojo žalost, mama, ti moram povedati, da za zdaj ne zmorem več tega dragega vina”.

Gospa Sibila je vzrojila. “Kaj hočeš reči?”

Romana je vstala na videz povsem mirna. “Po očetovi smrti sem te prosila, da toči to drago vino samo še pri posebnih slovesnih prilikah. Rekla sem tudi, da mora trajati zaloga, ki smo jo imeli takrat, vsaj še pet let.”

“Kako je malenkostna,” je pomislil Viktor. “Vidi se, da šteje strahoma vsako steklenico vina, ki jo izpiješ v njeni hiši. Janko se moti, Romana je vendar malenkostna in skopa.”

Gospa Sibila je ogorčeno skočila pokoncu. “Pet let? To je smešno!”

Romana se ni razburila. “Takrat je bila zaloga še jako velika, mama. Da je porabljena že zdaj, mi je prav žal, toda ne preostane ti drugega, nego da potrpiš par let brez šampanjca. Tako naglo ti nikakor ne morem omisliti nove zaloge,” je rekla odločno.

Gospa Sibila ji je pogledala togotno v mirne oči. “Prekrasno! Dokod pojde pravzaprav tvoja skopa varčnost? Človek se kmalu ne bo več smel do sitega najesti,” je dodala ostro.

Romana je zardela. Pobesila je oči, ker se je bala pogledati Viktorju Trtniku v lice. Vedela je, da so mu jo naslikali skopuljo, in bila je prepričana, da bo po tem prizoru verjel obrekovalkam. Srce jo je zaskelelo ob misli, da jo je primoran krivo soditi. Koliko laglje se ji zdelo izpolniti mačehino željo! Ali v to bi se bila morala izneveriti svojim načelom, česar ni hotela, za nobeno ceno ne! Morala je ostati trdna in vztrajati pri svojem sklepu. Tesno je zasopla in rekla tiho:

“Tega se ti ne bo treba nikoli bati, mama. In če bi se bila ozirala na mojo prošnjo ter nekoliko povarčevala z vinom, bi ga imela še več ko dovolj.”

Gospa Sibila je zaničljivo skomignila z rameni. “Nezaslišano je, kako me komandiraš. Ali mi hočeš mari očitati, da pijem pri zajtrku kozarec šampanjca, ki je potreben za moje živce?”

Romana je sedela tiho, ni se genila. Le v njenem bledem obrazu je drgetala utajena razburjenost. “Ničesar ti ne očitam, niti ne mislim očitati; ugotavljam le, da moj proračun ne prenese dosedanjega zapravljanja z drago pijačo.”

Gospa Sibila je nervozno potrkala s prsti ob mizo. “Dokazov tvoje skoposti imam bogme že dovolj. Pri tvojih imovinskih razmerah je izdatek, za katerega se pričkava, pač prava malenkost. Do tega se menda ne misliš povzpeti zares, da bi mi branila postreči svojim gostom, kakor se spodobi?”

Romana je vzdignila obraz. Njene oči so se bolestno srečale s pogledom Viktorja Trtnika. Zdelo se ji je, da čita v njem prezirno grajo; srce se ji je skrčilo v prsih. Toda ostala je neomajna.

“Odkar je moj oče umrl — to je v dveh letih — se je porabilo v naši hiši za svojih deset tisoč dinarjev šampanjca, mama. Ta zaloga bi bila morala zadoščati, kakor sem rekla, za najmanj pet let. Tudi to je še mnogo za moje razmere. Ker pa si porabila vino v dveh letih, boš pač primorana gostiti svoje povabljence tri leta brez šampanjca. Zal mi je, da moram pustiti tvojo željo neizpolnjeno, a sama veš, da je moja navada vztrajati, ako rečem, “ne”.”

Gospa Sibila je planila kvišku kakor besna. “To je sramotno! Mar meniš, da ravnaš po namenu svojega očeta, ako skopariš takole — samo da bi nakopičila zase tem več denarja? Nezaslišano je zahtevati takšno beraško varčevanje od mene! Kozarec šampanjca pri zajtrku in pri kosilu je zame zdravilo in nujna potreba. In pred gosti me bo v dno duše sram, ako jim ne bom mogla ponuditi niti tega.”

Romana je odložila nož in vilice. Roke so trepetale. Bila je bleda kakor zid. Počasi je vstala z stola.

“Morda se potem rajši odrečeš vseh večjih veselic, mama, ker so itak prehudo breme mojemu proračunu. Večje vsote, nego sem jo določila za gospodinjstvo, ne morem in ne smem potrositi. S tem bi na stežaj odprla vrata nezdravim in nevzdržljivim razmeram. Vdati se moraš v usodo — druge pomoči ni. Prosim vas oproščenja, gospod Trtnik, da ste morali kot gost naše hiše prisostvovati takšni razpravi. Ker hoče mama prirediti veselico v vašo čast, vam je moral biti ta prizor posebno mučen. In bojim se, da ste dobili o mojem gostoljubju danes še neugodnejši dojem, nego ste ga imeli doslej. Toda verjemite mi, prosim, da niti v sanjah ne mislim na to, da bi zatajila dolžnost gostoljubja, čeprav govori videz zoper mene.”

S temi besedami se je Romana poklonila in odšla iz sobe, preden je utegnil kdo odgovoriti.

Mučen premolk je zavladal po njenem odhodu. Viktor ni vedel, kako naj gleda na to stvar. Neodločno se je ozrl proti vratom, za katerimi je bila izginila Romana.

Gospa Sibila izprva ni mogla odpreti ust od zgolj ogorčenja in jeze. Beatrika pa je srdito planila izza mize.

“Takšna brezdanja nesramnost! Takšna neverjetna breztaktnost! Ali zdaj razumeš, Viktor, kaj moramo trpeti pod Romaninim gospodstvom? Vsak grižljaj nam prešteje, in našim gostom bi dajala najrajši vode namesto vina!” je vzklikala vsa iz sebe.

Tudi gospe Sibili se je zdaj razvezal jezik.” Oh, ta nizkotna, malenkostna stvar! Kaj praviš ti k temu, Viktor?”

Viktor je bil v nepopisni zadregi. Njegova finočutnost je bila zadeta v živo. Neizrekljivo mučno se mu je zdelo, da naj izrazi v tem sporu svoje mnenje, ko niti ni vedel, na katero stran naj se postavi — ako se je bilo sploh mogoče postaviti na kako stran!

“Prosim te, Sibila, odvezi me odgovora na to vprašanje. Pač pa, ako smem izraziti željo — opusti rajši namen, da bi priredila v mojo čast veselico. Sila hudo mi je misliti, da povzročam gospodični Severjevi izdatke. Sploh utegne biti najbolje, da se preselim v hotel.”

Janko je sedel dotlej molče na svojem prostoru. Samo v njegovem obrazu je drgetalo razburjenje. Rad bi se bil oglasil v Romanino obrambo, ako mu ne bi bila dana beseda zapirala ust. Ko pa je stric Viktor omenil, da se misli preseliti v hotel, je skočil pokoncu.

“Stric Viktor, tega ne smeš storiti!” je izdavil s hripavim glasom ter ga prijel za roko, kakor bi ga hotel držati, da ne pobegne.

Viktor ga je pogledal. “Težko bo najti drugačno rešitev, moj ljubi Janko,” je dejal nato.

Janko je krčevito požiral. Spet ga je napadala “nemoška slabost”. Stopil je k oknu, da bi ukrotil notranji vihar. A tudi gospa Sibila je ugovarjala. Opazila je bila, da klije med Beatriko in Viktorjem odnošaj po njenih željah; za vsako ceno je bilo treba preprečiti, da ga ne bi ohladila razdalja.

“Na to ne smeš misliti, Viktor. Prezri vendar nezaslišano breztaknost moje pastorke! Naš gost si, ne njen. In veselica, ki jo priredim tebi v čast, se bo seveda vršila, Beatrika se je tako veselila nanjo; že zaradi nje moram prirediti časih kako zabavo. Mlado dekle mora priti katerikrat med ljudi. In ako moja pastorka ne dovoli za goste šampanjca, ga nabavim iz svoje — dasi pičle — razpoložnine za obleko. Tega mi Romana ne more zabraniti.”

Viktor jo je osuplo pogledal. “Ce je tako, Sibila, mi vsaj dovoli, da ti pridenem vsoto, iz katere lahko založiš prebitek stroškov, ki ga povzroča moja navzočnost. Kot brat očeta tvojih otrok te pač ne žalim s takšno ponudbo. Dovoli, da ti napišem ček.”

Gospa Sibila je globoko zavzdihnila.

“Ah, ljubi Viktor, vedno si mi bil zvest in dober brat! Ne bom te žalila s tem, da bi zavrnila tvoj predlog; samo ne moreš si misliti, kako mučno mi je vse to!”

Vzlic “muki” pa je vendar ostro prežala v čekovno knjižico, da vidi, kakšno vsoto ji nakazuje. Viktorju pa je bilo vse to v resnici mučno. Naglo je izpolnil ček ter ji ga podal.

“Prosim te, Sibila, saj se vendar razume, da ti moram pomagati,” je dejal, zavedaje se, da ne bi mogel ostati pod to streho niti minute več, ako ne bi smel prispevati k troškom.

Gospa Sibila je sprejela ček, ki je pomenil prav čedno okroglo vsoto. Janko se je v tem hipu naglo okrenil. Srepo je gledal mater, ko je vzela papir. Rdečica mu je šinila v čelo — rdečica sramu, da jemlje mati denar od strica Viktorja.

Tn zdajci je stekel iz sobe, kakor bi se bal, da ga tu zaduši. Viktor je gledal za njim. Čutil je, da se godi v Janku nekaj težkega in se fant ne strinja z materjo in sestro.

Pa on sam? Prizor, ki ga je baš preživel, je bil vsekako izmed tistih, nad katerimi se človek zamisli. Prvi občutek mu je velel, da narekuje Romanino ravnanje malenkostna stiskavost. Ko pa je slišal nato, da so porabili v dveh letih za deset tisoč dinarjev šampanjca, je osupnil. To je bila vsekako debela vsota. Gospa Sibila v svoji zapravljivosti očividno ni poznala meja, in Romana se je čutila primorana poseči vmes. Morda je bil Hinko Sever baš radi tega postavil hčer za nekakšno varuhinjo razsipni ženi.

Romanin nastop mu ni bil nevšečen. Dasi je njeno zardevanje in prebledevanje pričalo očividno, kako mučen ji je ves prizor, je vendar z mirno trdnostjo vztrajala na svojem stališču.

Ni mu bilo znano, ali je zapustil Hinko Sever veliko imetje, niti ne, kakšna sredstva more dajati Romana svoji mačehi na razpolago. Ves dojem hiše je bil bogat in fin. Manjkalo ni ničesar. O skoparenju ni bilo, kar je videl, niti sledu. Zadeva s šampanjcem ni govorila neizogibno zoper Romano, zakaj, ako ni razpolagala z neizčrpnimi sredstvi, je bilo pač umevno, da ne more plačevati tako visokih računov za vino.

Hišna je bila poklicala dami, ki sta se oprostili. Viktor je odšel nato v salon, ki je ležal zraven obednice, ter se spustil v naslanjač. Ves zamišljen je zrl na svoje roke, kakor ne bi mogel odtrgati oči od Kalutovega prstana. Cisto in svetlo se je lesketal kamen na zlatem obroču. Še vedno ni bil Viktor preizkusil njegove moči. Namenoma se je premagoval in ni gledal nanj v prisotnosti drugih ljudi. Malo je manjkalo, da se ni bal tega prstana, ki se mu je zdel vendarle dokaj nenavaden, odkar se je bil tako tesno prilegel njegovemu vitkemu prstu.

Tedaj pa je stopila v sobo Beatrka ter sedla njemu nasproti.

“Tako zamišljen, Viktor?” je vprašala z laskavim glasom. Tisti hip pa je ustavil oko na kamenu in videl, da se je začel kaliti, kakor bi legal nanj pajčolan. Presenečenje mu ni dalo odtrgati pogleda.

“Morda sem mislil nate, Beatrika,” je odgovoril počasi, ne da bi se genil.

“Name? Res si mislil name?” je vprašala tiho ter se sklonila naprej, iščoš njegovih oči.

Toda on je strmel nepremično v kamen, čigar jasna višnjeva barva se je mlečila in kalila čedalje bolj.

“Da, Beatrika, mislil sem nate. Premišljal sem o tvojem pripovedovanju, kako si govorila z mojo sliko vsa ta leta in kaj si čutila pri tem. Leto za letom je stala slika na tvoji pisalni mizi, kaj ne?”

Beatrika je pomeknila svoj stol bliže, mu vteknila roko pod pazduho in se prižela k njemu.

“Da, Viktor — leto za letom. Tvoje oči so gledale moje dejanje in nehanje, in vedno, se mi je zdelo, da izlivajo name skrivnosten čar.”

“Skrivnosten čar,” je ponovil Viktor raztreseno, strmeč na prstan, kakor bi imel poglede prikovane nanj. Kamen je postajal čedalje kalnejši ... Viktor je komaj verjel svojim lastnim očem.

Nazadnje pa je šiloma odtrgal pogled od kamna in ga nameril Beatriki naravnost v obraz.

“Ali je bila tista moja slika edina, ki ste jo imeli pri hiši?”

Pokimala je ter mu pogledala nežno in svetlo v oči. “Da, Viktor, edina. In jaz sem bila ponosno in srečna, da sem jo imela. Ne bila bi je dala za vse zaklade sveta.”

Čudno se je nasmehnil. “Nu, nu — to je lehko reči.”

Ona pa je zasopla globoko. “Ah, Viktor, kaj veš ti, kako draga mi je ta slika. In če pomislim, da pride čas, ko mi ostane od tebe spet zgolj ta slika — ah — plakati moram, kadar pomislim na to. Najrajši bi videla, da ostaneš pri nas za zmerom.”

In res se ji je posrečilo, da je iztisnila nekaj solz iz svojih lepih oči.

Viktor je gledal na njeno plavolaso glavico. Omamen vonj se je dvigal k njemu. Vse mehko dekliško telesce se je naslanjalo nanj. Položaj je bil nevaren in zapeljiv. Viktor bi bil nedvomno podlegel izkušnjavi, ako mu ne bi bil povedal Janko o sliki tolikanj različne zgodbe in se ne bi bil kamen v prstanu tako hudo kalil.

Nenadoma je skočil na noge, tako da mu je Beatričina roka zdrknila s komolca.

“Težko bo kaj, Beatrika. Dolgo pač ne bom mogel več ostati,” je rekel mirno in mnogo hladneje nego sicer.

Beatrika se je bila baš pripravila na glavni udarec. Upala je, da izvabi Viktorju že danes jasno izjavo; on pa se je izmuznil tako nenadoma! Stopil je k oknu.

“Nekaj nujnih pisem moram še spisati, Beatrika. Do svidenja pozneje!”

To rekji je naglo odjel iz sobe.

Beatrika je jezno gledala za njim, toda ni ga mogla držati. Morala ga je pustiti, da je šel.

“Vražja pisma! Gotovo bi jih bil še lahko odložil,” je pomislila nejevoljno. In šla je ven, da bi poiskala mater, ki jo je nalašč pustila z Viktorjem samo.

Baš ko je šla Beatrika po veži, je vstopil pismonoša ter oddal pismo.

“Za gospoda Viktorja Trtnika,” je dejal.

Beatrika je prehitela slugo, ki je hotel vzeti list.

“Pustite,” je rekla, “sama ga ponesem stricu.”

Gredoč po stopnicah je radovedno motrila ovoj. Pisava je bila očividno ženska.

“Ej, Viktor si dopisuje z damo!” je pomislila, in kar nerodno se ji je delalo ko je obračala pismo na vse strani. Za vse na svetu bi bila hotela vedeti, kaj je v njem.

Viktor je šel v svojo sobo in sedel k pisalni mizi. Slučajno je pogledal spet na svojo roko. Osupnil je. Kamen v prstanu je bil zopet čist in svetal, kakor da se ni skalil nikoli. In vendar je prej tako čudno izpremenil barvo, ko je govoril z Beatriko!

“Nezmisel!” je rekel nejevoljno sam pri sebi. “Prevara čutov, nič drugega.”

“In vendar,” je pomislil nehote, “med zemljo in nebom je mnogo stvari, o katerih se naši modrosti ne sanja ...”

Nasmehnil se je samemu sebi. “Moj dobri Kaluta me je čisto okužil s svojim praznoverjem.”

Baš v tem trenotku je potrkalo na vrata. Ko je zaklical “Prosto!” je vstopila Beatrika.

Pismo sem ti prinesla, Viktor. Listonoša ga je pravkar oddal.”

“Oh, Beatrika, pa se vendar ne bi sama trudila!” je vzkliknil ter vzel list iz njene rope.

Pri tem je spet uprl pogled v prstan; in glej, kamen se je kalil!

S srepim očesom je zrl Viktor nanj, in na svojo roko. Pismo je držal v nji. In Beatrika ni niti slutila, zakaj gleda tako čudno, obličje mu je jedva vidno prebledelo. Beatrika je mislila, da je ono vzrok njegovega prebledevanja.

“Ali boš dolgo pisal svoja pisma, ljubi Viktor? Tako rada bi še pokramljala s teboj.”

“Žal mi je, Beatrika, zdaj res ne utegnem. Moram te prositi, da me pustiš samega,” je rekel hladno, povsem drugače nego sicer.

Vzravnala se je sunkoma. Kaj je pomenil ta tuji zvok njegovega glasu? In kako da je bil mahoma tako čudno umerjen in hladen?

Nezaupno je pogledala na pismo v njegovi roki. Viktor je že spet pobešal oči, kakor bi nje ne bilo več v sobi.

“Tak do svidenja, Viktor. Upam, da boš potem boljše volje”, je dejala.

Potegnil si je z roko preko čela, kakor bi hotel nekaj izbrisati.

“Oprosti, Beatrika — res moram takoj odgovoriti na to pismo”.

“Nu, mnogo zabave, grdež ti,” ga je podražila ter odšla z vidnim izrazom kujanja. Viktor je zrl na svoj prstan. Kakor hitro je bila Beatrika zunaj, je dobil kamen spet svojo čisto, jasno barvo.

Zmajal je z glavo. Šele nato je bolje pogledal list.

“Uboga ženica!” je rekel sam pri sebi, ter odprl pismo in ga prečital.

9. POGLAVJE.

Janko je bil odšel iz obednice v tistem hipu, ko je njegova mati sprejela Viktorjev ček. Stekel je v drugo stran, proti Romaninim sobam, kakor bi ga podile furije. Upal je, da jo najde tam, zakaj avto je stal še pred vhodom in čakal nanjo, da bi jo odpeljal v tovarno.

V predsobi je našel staro Doro.

“Ali je Romana še tu, Dora?” je vprašal hlastno.

“Da, mladi gospod, gospodična je v svoji pisalni sobi”, je odgovorila Dora prijazno. Odkar je sklenil Janko mir z njeno mlado gospodinjo, ni več sovražno gledala nanj.

Janko je planil noter, Romana je stala pred sliko svojega očeta. Zelo bleda se je zdela in žalostna, in krčevito je stiskala pesti na prsi.

Janko se je burno vrgel v naslanjač ter pogreznil obraz v dlani.

Romana se je strahoma ozrla nanj. Vsa v skrbeh je stopila k njemu in mu položila roko okrog ramen.

“Kaj ti je, Janko?”

Čuden glas se je izvil iz njegovih ust.

“Oh, Romana, sram me je — tako strašno me je sram samega sebe in svoje matere!”

Rahlo mu je odrinila lase iznad vročega čela.

“Kaj se je zgodilo, Janko?” je vprašala.

Fant je vzdignil bledo, razburjeno lice k nji. “Vzela je od strica Viktorja denar. Dal ji ga je, da bi imela za troške, ki jih povzroča njegovo bivanje pri nas. Ona bo pa kupila zanj šampanjca in drugih bedarij.”

Romana je prebledela; še njene ustnice so izgubile barvo. “Menda ga vendar ni sprejela?” je vprašala jedva slišno.

Janko je suho zaihtel. “Pač. Vzela je ček, ki ji ga je napisal.”

Romanine roke so padle nizdol kakor mrtve. Srepo je pogledala predse.

“S tem je hotel tvoj stric protestirati zoper mojo skopost in stiskavost.”

Objel jo je, kakor bi jo hotel držati, da ne bi padla. “Potem je stvar še mnogo hujša, Romana. Prosim te, vrni mi dano besedo, da so te sodili krivo. Stric Viktor te ne sme gledati v tej obrekljivi luči — on ne!”

Romana se je ponosno vzravnala. “Ne, Janko, besede ti ne vrnem. Ako me sodi gospod Trtnik napak, mu ne morem pomagati!”

Janko ji je proseče pogledal v oči. “To ni tako, Romana. Ako mi dovoliš, da mu povem resnico, te bo zagledal takoj v drugi luči. Mati in sestra te obrekujeta. Beatrika se mu laska in prilizuje — obeša se mu naravnost na vrat ... Ah, vse to mi je postalo neznosno. Ne morem ti povedati, kako me je sram, da ti ne morem dati zadoščenja in sem prisiljen mirno gledati vse to. A tudi tega ne dovolim, da bi postal stric Viktor Beatričina žrtev. Mož, kakršen je on, ne more najti zadoščenja pri takšni ženski. Ona hlepi itak le po njegovem denarju.”

Romana ga je pogledala z rosnimi, žalostnimi očmi. “Tega pač ne boš mogel izpremeniti, dobri moj! Umiri se: tebe ni treba biti sram — ti hodiš lahko z povzdignjeno glavo. Saj veš, da ne moreš biti gospodu Trtniku za angela varuha. On je pameten in bistroviden človek. Ako hoče, bo sam razločil pravo od nepravega. In ako noče, mu tudi ti ne moreš pomoči, Sam si bo izbral svojo usodo. Ne drezaj v to zadevo, fant!”

Janko je skočil na noge. “Ali, ti, ki ne veš, kako dober in plemenit je stric Viktor — in kako škoda bi ga bilo!” je vzkliknil.

Vzdihnila je ter mu potegnila z roko po čelu. “Pač, Janko — vem.”

Vzel je njeno desnico med obedve dlani. “Kaj ne, da bi ga bilo škoda? Človek mu mora biti naklonjen. Jaz ga imam tako rad! In tudi ti — kaj ne, da ti je povšeč?”

Ustnice so ji vzdrgetale. “Da, Janko — zelo mi je simpatičen — cenim ga jako visoko.”

“In ga hočeš vendar prepustiti Beatriki?”

“Saj ji ga ne prepuščam jaz. Sam se nagiblje k nji.”

“Omrežuje ga s svojo lokavostjo. In on veruje vanjo — ljubi jo.”

Črta grenkega trpljenja se je zarezala okrog Romaninih ust. “Da — ljubi jo — tudi jaz sem že opazila. Pustiti ga morava, naj išče svoje sreče tam, kjer jo upa najti,” je dajala kakor brez glasu.

Janko ji je pogledal globoko v žalosten, bolesten oči. In zdajci ga je prešinila iskra spoznanja. Mar ljubi Romana strica Viktorja? Ali jo boli, da ustavlja svoje oči na Beatriki, nje pa niti ne opazi?

Rahlo ji je pobožal laket. “Romana — stric Viktor nas hoče zapustiti.”

Zdrznila se je. “Odpotovati hoče?” je vprašala s tesnobnim glasom.

“Ne, preseliti se hoče v hotel.”

Prijela se je za srce. Njen obraz je bil tako bled in beden, da se je moral zasmiliti človeku. Oči so ji zrle mrtvo tjavendan. Tako je stala nekaj časa, ne da bi se genila ali izpregovorila besedico. Janko ni odvrnil oči od nje.

“Ali slišiš, Romana?” je ponovil tiho.

Potegnila si je z roko preko čela. “Da, Janko. Ali — ali to se ne sme zgoditi, To bi bil zame hud udarec v obraz in smrtna razžalitev, ponižanje brez primere. Naj vendar ne misli, da sem tako podla skopulja, da bi mu štela gostoljubje po vinarjih. Pomagaj mi, Janko! Prosi ga ti, naj se ne seli od nas. Dopovej mu, prepričaj ga, da se nisem zaradi njega branila naročiti šampanjca. Saj veš, Janko, da sem morala ostati neizprosna; drugače bi nas tvoja mati pognala vse skupaj v propast. Kaj ona misli in govori, mi je vseeno. Toda gospod Trtnik naj me ne smatra za tako nizkotno bitje — oh ne — tega ne prenesem! Dokler ostane tu, mora tudi stanovati v naši hiši. Prosi ga ti! Tebe ima rad, ne bo ti mogel odreči.”

Janko je sedel nepremično, očividno prestrašen. Se nikoli ni bil videl Romane tako razburjene in zmedene. Bilo mu je, kakor bi ji gledal v dno srca. In sklenil je storiti vse, karkoli je v njegovi moči, ter pregovoriti strica, da ostane.

“Da, Romana,” je rekel in jo spet prijel za roko, “takoj pojdem k njemu in ga ne prestanem prositi, dokler mi ne obljubi. Tako morem vsaj tudi jaz nekaj storiti zate. Najboljše bi bilo, da bi me odvezala obljube. Potem bi mu lahko vse pojasnil. A tega nočeš; moral bom pač poizkusiti drugače.”

Objel je Romano in naglo odšel.

Ko je ostala sama, se je zgrudila v naslanjač ter si pritisnila roke na oči. “Kao grenko je misliti, da me obsoja po krivem,” je zaječala.

Takoj nato pa se je odločno vzravnala. “Saj je itak vseeno. Vzljubi je Beatriko; poročil jo bo. Čutim, da jo ljubi. S svojo hinavščino se je polastila njegovega srca, kakor se je tudi njena mati prilaskala mojemu očetu. In Viktor bo ž njo nesrečen, kakor je bil moj oče s svojo ženo. Jaz pa bom morala stati zraven in gledati vse to s krvavečim srcem in zvezanimi rokami. Njegovo gorje me bo peklo še bolj od lastne nesreče.”

Tako je premišljala v svoji globoki pobitosti.

Viktor Trtnik je bil med tem baš, prečital pismo, ki mu ga je prinesla Beatrika. Zamišljeno je gledal nanj. Nato je vzel iz svoje pisalne mize listnico — prav tisto, ki jo je bil moral Kaluta-Baj vložiti na Dunaju. Spet je izvlekel fotografiji in dolgo gledal mlado ženo in otroka.

“Težka mi bo pot k ubožici,” je rekel sam pri sebi. “Toda potrebna je.”

S temi besedami je spravil sliki v listnico ter jo položil nazaj v predal. Pismo, ki ga je bil prejel, je shranil zraven.

Baš ko je spet zaklepal mizo, je vstopil Janko.

“Ali te motim, stric Viktor?”

Viktor je zmajal z glavo ter nehote pogledal na svoj prstan, kakor bi hotel napraviti preizkušnjo tudi v tem slučaju. In glej, kamen je ostal svetal in čist!

“Ne, Janko ne motiš me. Sedi prosim.” Janko je sedel in molče uprl oči predse.

Viktor ga je vprašujoče pogledal. “Nu, prijatelj? Nekam žalosten in pobit se mi vidiš. Kaj pa ti je?”

Janko je vzdihnil. “Saj imam vzroka, da sem pobit, stric Viktor. In tudi ti si kriv tega.”

“Jaz?”

“Da, ti.”

“Kaj sem ti vendar storil žalega?”

Janko je globoko zasopel ter ga pogledal z grenkim očtanjem.

“Ne bil bi smel dati mami tistega čeka, stric Viktor. Ona ne pogreša v tej hiši prav ničesar, niti ne Beatrika ali jaz. Vsega, kar potrebujemo, imamo v obilju. Romana skrbi za nas. In mama ne bi smela sprejeti tvojega čeka.”

Viktor ga je osuplo pogledal. “Za Boga, dragi moj —”

“Ne, ne, ničesar mi ne reci! Mama ni storila prav. S tem, da je vzela denar, je sprejela plačilo za gostoljubje. In jaz sem moral gledati, ne da bi kaj dejal. Ne veš, kako strašen mi je bil ta občutek.”

“Brez potrebe se mučiš, Janko. Bodi vendar pameten človek!”

“O, mar bi bil mamo tako podučil! Ona je nespametna — da ne rečem hujšega. Da, sram me je zanjo. Tvoj denar bo zapravila za same nepotrebnosti, in Romana se bo morala slejkoprej mučiti ž njo ter ji zabranjevati lehkomiselne izdatke. Ona, ki nosi že itak dovolj težko breme!”

“Gospodična Severjeva?”

“Da, stric Viktor.”

Viktor ga je negotovo pogledal. Nečakov pošteni obraz in žalost, ki je bila vidno zapisana v njegovih črtah, sta ga genila.

“Verjemi, Janko, da mi je težko odgovoriti na tvoje besede. Ali te je res tolikanj užalilo, ker sem dal tvoji materi ček?”

“Da, stric Viktor. Saj živimo itak le ob miloščini. Vsak vinar, ki ga moram sprejeti, mi teži srce.”

“Ob miloščini, Janko? Kako moreš rabiti takšno besedo? Ob miloščini vendar tu ne živite. Gospodična Severjeva vam je dolžna skrbeti za primeren obstanek. To vem jaz — povedala mi je tvoja mati.”

Janko je hotel naglo nekaj odvrniti. Toda spomnil se je in stisnil ustnice. “Bodi si kakorkoli — naj bo Romana dolžna skrbeti za nas ali ne — jaz smatram njeno skrb za miloščino in za dobroto. In tisto, kar si dal mami, je bila tudi miloščina.”

Viktor ga je prijel za roko. “Nikar, ljubi moj! Saj sem vendar brat tvojega očeta, bogat in neodvisen. Ali ne smem ničesar storiti za vas?”

Janko je trmasto zmajal z glavo. Ne maram dolgovati drugim še več nego doslej.”

“Saj mi ne dolguješ ničesar. Denar sem dal materi, ne tebi.”

Janko si je pritisnil pesti na čelo. Ali me res ne razumeš, stric Viktor? Vidiš, ako bi mati res potrebovala denar in bi živela v resnični potrebi — potem bi se moral vdati brez ugovora. A tako, gledati, kako zapravlja mama lehkomiselno tuj denar ter ga razmetava za prazne ničevosti — gledati kako dela Romana za nas od zore do mraka — ah, ne — saj o tem ne smem govoriti! Stric Viktor — ali me res ne razumeš? Vse to se je zdramilo v meni vendar šele pod Romaninim vplivom — in tudi pod tvojim. Ali me ne razumeš, kaj?”

Viktor je potegnil Janka k sebi. V očeh se mu je svetila ganjenost in iskreno umevanje.

“Pač, moj ljubi Janko — razumem te — vsaj zdi se mi, da te razumem. Ali vendar, ne ženi si stvari tako k srcu. Ako ti stvar ne ugaja, naj ti bo v izpodbudo, da se naučiš biti sam svoj pomočnik. Svoje matere in sestre pa ne smeš soditi tako strogo. Takšnim naturam se človek ne sme bližati s preostrim merilom. Žensk sploh ne smeš gledati s kritičnimi očmi, ker so drugačne od nas moških.”

O, so tudi še druge ženske, stric Viktor, ženske, katerim se mora vsak mož pokloniti z odkritim spoštovanjem in občudovanjem! Poglej na primer Romano — ona je takšna ženska. Škoda, da je ne poznaš tako, kakor jaz! Do nje čutim brezpogojno spoštovanje in češčenje. Veš kaj, Romana in Beatrika se razlikujeta kakor, dan in noč.”

Viktor je gledal pred se. “Beatrika je bleščeč in očarujoč metulj,” je vzkliknil, kakor sam pri sebi.

Janko ga je strahoma pograbil za komolec. “Stric Viktor — ne bodi hud, če se ti zazdim nerahločuten. Rotim te, odgovori mina vprašanje: ali je res, da ljubiš mojo sestro? Ali jo hočeš vzeti za ženo?”

S širokim strmenjem je pogledal stric Viktor nečaku v oči.

To sta dve vprašanji hkrati, Janko. Toda odgovoriti hočem na obe, odkrito in pošteno. Da, zdelo se mi je, da ljubim Beatriko — dokler se mi je videla vredna ljubezni — in zato je bil tudi moj namen, da bi jo vzel za ženo. Ali tega namena zdaj nimam več. Midva nisva drug za drugega.”

Janko se je globoko oddahnil. “Bog bodi zahvaljen!”

“Kaj hočeš reči, Janko?” je vprašal Viktor.

Fant ga je pogledal široko in odkritosrčno. “To, da bi se bil zdel samemu sebi njen sokrivec, ako bi jo bil ti poročil. Poštenost mi je velevala, da te posvarim. Na svoja lastna ušesa sem slišal, kako sta se mama in Beatrika pred tvojim prihodom razgovarjali o tebi, da si bogat človek, ki bi ga bilo dobro vpisati med Beatričine snubače. In Beatrika misli zgolj na tvoje bogastvo, če se ti tudi laska in dela zaljubljeno. Tako rad bi te bil posvaril, pa nisem smel — in tudi vedel nisem, kaj naj, ti rečem. A zdaj sem ves vesel, ko praviš sam, da si opustil namen. Tako žal bi mi bilo zate!”

Viktor se je trpko nasmehnil. “Potemtakem je bilo že pred mojim prihodom sklenjena stvar, da naj poročim Beatriko?”

Janko je pokimal. “Da — zdaj ti lehko povem brez skrbi. Najrajši bi te bil posvaril kar od kraja. Toda gospodična Severjeva mi je odsvetovala.”

Viktor je osuplo vzdignil oči. “Gospodična Severjeva? Mar je vedela tudi ona o tem naklepu?”

“Da, saj je bila zraven, ko je mama govorila z Beatriko. In ko sem ji prejle potožil, da moram gledati, kako te Beatrika zapleta v svoje mreže, mi je rekla, da ljubiš Beatriko in da naj te pustim iskati sreče tam, kjer jo upaš najti.”

Viktor je zamišljeno zmajal z glavo. Odkod je neki vedela gospodična Severjeva, da ljubim Beatriko?”

Janko je skomignil z rameni ter mu pogledal v obraz. “Čutila je pač — saj se je zdelo tudi meni — ker si bil tako — i, nu — tako prijazen z Beatriko. In jaz sem bil v takih skrbeh, storiti pa se nisem upal ničesar, da bi preprečil mamine in Beatričine načrte. Zakaj, to vidim sam, da se Beatrika, takšna kakršna je, ne sme omožiti drugače nego z bogatašem. Toda naj si poišče ženina, ki ž njo ne bo tako opeharjen, kakor bi bil ti. Naj vzame na primer Žitka — ta je kakor ustvarjen zanjo. Tem bolj, ker je menda res merila nanj, preden si se ti napovedal v poset. Zdi se mi, da je hudo zaljubljen vanjo, ali prav globoko mu v srce stvar pač ne seza — kakor tudi Beatriki ne. Tako vesel sem, stric Viktor, da si se premislil sam od sebe in si brez mojega prigovarjanja opustil namen poročiti Beatriko. Ne hotel bi te videti nesrečnega.”

Smehljaje mu je stisnil Viktor roko. Prišlo mu je na um, da mu je Janko vendarle ponevedoma odprl oči. A tega mu ni hotel povedati: naj ostane fant v svoji dobri veri!

“Tak — gospodična Severjeva me je hotela prepustiti usodi brez svarila? je vprašal.

“Ne z lahkim srcem, stric Viktor, lehko mi verjameš. Toda rekla mi je: “Mož je in mora sam voliti svojo usodo. Ti mu ne moreš igrati angela varuha. Ne drezaj v tisto, kar je njegova stvar! A zdaj, ko ji povem, da ne vzameš Beatriko, se bo veselila z mano vred.”

Viktor Trtnik si je potegnil z roko preko čela. “Prosim te, ljubi moj, ne govori ji o tem. Ne bilo bi mi ljubo. In razen tega bi zanimalo gospodično Severjevo dosti manj od tebe.”

Janko je hotel nekaj odgovoriti, a se je ugriznil v jezik. Ne, pa ne — Bog varuj, da bi omenil stricu, kar je bil opazil pri Romani. Pomolčal je. Čez minuto se je oglasil: “Potemtakem bom molčal — ker ti želiš. A zdaj, stric Viktor bi ti povedal rad še nekaj drugega. Pravi vzrok, zakaj sem prišel k tebi je tale ... Poprej si rekel, da se hočeš preseliti v hotel. Srčno bi te prosil, da ne storiš tega, ker bi s svojo preselitvijo globoko užalil Romano. Vsa razburjena je bila, ko sem ji povedal, da nas hočeš zapustiti. Tako vznemirjene in zmedene je nisem videl še nikoli. Sama je rekla, da bi jo zadelo takšno ravnanje kakor udarec v obraz. Tega ji ne smeš storiti, stric Viktor. Ne misli, za Boga, da malenkostno tehta stroške svojega gostoljubja. Le s krvavečim srcem je ostala neizprosna, ko jo je pestila mama radi vina. Morala je! Sam veš, kakšna je mama — da ne pozna nobene meje in meče denar skozi okno.”

Z zasoplo burnostjo je izbruhal Janko ta zagovor.

“Ti si gospodični Severjevi ravno tako vroč odvetnik, kakor sta tvoja mati in sestra njeni vneti obožiteljici,” je rekel Viktor zamišljeno.

“Oh, le meni verjemi!” je vzkliknil Janko navdušeno. “Romana je zlata duša! Kaj ne, da je ne boš žalil s tem, da bi se preselil v hotel?”

“Ali bi jo res tolikanj bolelo?”

“Da, saj ti pravim, da je bila vsa iz sebe! Nujno me je prosila, naj te pregovorim, da opustiš ta namen.”

Viktor je zamišljeno gledal predse. Romana Severjeva ga je zanimala čedalje bolj. Čez nekaj časa je rekel smehljaje: “Lehko ji poveš, da ostanem. Žaliti je nočem, prav gotovo, da ne. Nobena misel mi ni bolj tuja od te.”

Janko mu je z vso močjo stisnil roko. “Hvala ti stric Viktor; zahvaljujem te iz dna srca.”

Viktor se je smeje pobrani!. “Zato pač ni treba hvale, Janko. A zdaj, ko te je gospodična Severjeva poslala k meni takorekoč kot posredovalca, bi te še jaz napotil k nji. Zelo se zanimam za delo v Severjevi tovarni. Vem, da najdem tam marsikaj, kar spada naravnost v mojo stroko in se tiče mojih izumov, ki so itak; tudi deloma kemičnega in zdravilstvenega značaja. Severjeva tvrdka proizvaja največ zdravila, kaj ne?”

“Da, stric Viktor.”

“Nu, vidiš. Razen tega bi si rad ogledal električne naprave in strojnico, zakaj vzlic sedanjim počitnicam bi mi postalo kmalu dolgčas brez vsakršnega resnega opravka. Lenoba je zame hujša od ne vem kakšne bolezni. Ali hočeš potemtakem vprašati gospodično Severjevo, če mi dovoli, da si ogledam tovarno? Vem, da je treba v to njenega posebnega dovoljenja; sam pa je vendar ne bi prosil rad. Ako ima kak vzrok, da mi odreče željo, je vsaj ne maram spraviti v neprijetni položaj. Ako ga nima, pa jo itak še lehko sam poprosim in vprašam, kdaj ji moj poset ne bi bil nevšečen.”

Janko ga je pogledal z bleščečimi očmi. “O, to ti dovoli Romana rada — tebi prav gotovo. Še vesela bo, da te zanima priti. In ti boš strmel, kadar jo zagledaš pri delu. Imenitna voditeljica je. Takoj zdajle pojdem k nji ter ji povem. Morda jo povprašaš potem pri večerji, kdaj smeš priti. Veš kaj sem se domenil z Romano o bodočnosti?”

“Nu?”

“Študiral bom kemijo in po dovršenih študijah stopim v njeno tovarno. Nastaviti me hoče takoj, in če se izkažem sposobnega, postanem vodja kemičnega oddelka. Delal bom z veseljem in vnemo, zakaj kemija me zanima prav posebno. In tudi Romani bom lehko potem v oporo, da ne bo morala delati vsega sama. Z združenimi močmi spraviva Severjevo tvrdko še do večjega procvita. Težko čakam, da bi že napočil ta čas! Ne veš, kako si želim biti samostojnemu in delati, sam zase in za druge.”

“Lehko si mislim, ljubi moj. In tvoja namera je prav dobra, ako te poklic veseli. Samo ne misli, da si navezan na tuje dobrote. Ko se je Hinko Sever poročil s tvojo materjo, ji je obljubil, da bo skrbel za njena otroka. In ker je ostala tvoji materi po njegovi smrti pravica do bivanja v rajnikovi hiši ter mora gospodična Severjeva skrbeti za njen obstanek, je po moji sodbi dolžna skrbeti tudi za vaju dva, dokler ne postaneta polnoletna.”

Janko je odločno zmajal z glavo. “Ne, ne, stric Viktor, to je vse drugače, čisto drugače. A ne govoriva o tem, ker ti ne morem — ne smem razložiti. Zazdaj te hočem pustiti samega. Pogledat pojdem, ali je Romana še tu, in ji povem, da ostaneš ter si želiš ogledati tovarno. Potem pa se spravim spet na delo. Rad bi se dobro odrezal pri maturi in v to ni priprave nikoli preveč.”

Stric in nečak sta se ločila s toplim, prisrčnim stiskom roke.

Janko je hitel k Romani. Baš se je hotela odpeljati v tovarno. Janko ji je povedal, da stric Viktor ostane in bi si rad ogledal njen zavod. Vsa vesela mu je stisnila roko.

“Hvala ti, Janko! Tega ti ne pozabim nikoli. In veselilo me bo, to se ve, ako si hoče gospod Trtnik ogledati tovarno,” je dodala z rahlo drhtečim glasom.

10. POGLAVJE.

Pri večerji je Romana prvikrat sama od sebe nagovorila Viktorja Trtnika.

“Janko mi je povedal, gospod inženjer, da želite videti tovarno,” je dajala mirno in fino, kakor je bila njena navada.

Vprašujoče jo je pogledal s svojimi izrazitimi temnimi očmi. Zelo bi me veselilo, gospodična, ako smem upati vašega dovoljenja.”

Lahna rdečica ji je obletela lice pod njegovim pogledom. “Prav rada vam dovolim.”

Viktor se je naklonil. “Srčna hvala za to dovoljenje. Vem, da ga dajete le v redkih slučajih.”

“To je res. V vsaki stroki je treba skrbno varovati kupčijske skrivnosti.”

“Ali se bojite, da bi utegnil biti jaz, kot strokovnjak, nevaren tem vašim skrivnostim?” je vprašal on smehljaje.

Zmajala je z glavo. “Ne — tega se ne bojim. Baš ker ste strokovnjak in veste ceniti vrednost takih skrivnosti, se lahko zanesem, da so pri vas docela varne.”

Spet se je naklonil. “Hvala vam za dobro mnenje. Kdaj se smem oglasiti?”

“Kadar vam drago. Naročila bom, naj vas spuste neovirano v tovarno; treba Vam bo le povedati ime.”

Romanin obraz se je bil v tem razgovora oživil, in Viktor si je moral priznati, da je zelo zanimiva in prikupna ženska.

“Ali bo neskromno, gospodična, če vas poprosim, da bi mi sami razkazali svoje kraljestvo?” je vprašal nato.

Lahna rdečica ji je vnovič izpreletela obraz. “Neskromno pač ne; z veseljem vam ustrežem, ako želite.”

“Ah, Viktor, mar hočeš res v tisto dolgočasno tovarno?” se je zdajci vmešala v pomenek Beatrika ter ga ošinila z medlečim pogledom. Prav nič ji ni ugajalo, da se ukvarja Viktor z Romano namesto z njo.

Toda Viktor se ni obrnil k nji s tistim mehkim, ljubečim nasmehom kakor vedno doslej. Mirno in stvarno je odgovoril: “Meni se torišča dela ne zde tako dolgočasna kakor tebi, Beatrika. Narobe, nadejam se videti marsikaj zanimivega.”

Beatrika se je pokujala in grdo pogledala Romano, ki se je bila predrznila odjesti ji Viktorjevo pozornost, četudi le za nekaj minut.

“Tudi mami se zdi naravnost pregrešno pusto tam zunaj,” je dejala.

Gospa Sibila je pokimala. “Da, samo enkrat sem bila tam. Strašno je. V delavnicah je neznosen zrak, v strojnicah pa tak glušeč hrup, da človeku ni obstanka.”

“In tisti strašni smrad vsepovsod!” je vzkliknila Beatrika drgetaje.

“Kar slabo se mi stori, če pomislim nanj,” je povzela gospa Sibila. “Moj mož ni smel nikoli v moje sobe, kadar se je vrnil iz tovarne razen ako se je prej preoblekel. Kjer je hodil, je nosil s seboj tisti duh.”

Rahel, ironičen posmešek je zaigral Viktorju okrog ust.

“Da, vonj dela ni ustvarjen za občutljive živce. Rad vama verjamem, da se ne moreta sprijazniti z njim.”

Romana je naglo okrenila obličje k njemu ter ga vprašujoče pomerila z očmi. Zdelo se ji je, da zveni v njegovih besedah nekaj skrito porogljivega, Sploh jo je presenečala umerjenost, katero je kazal nocoj proti Beatriki.

Beatrika pa ni začutila žela.

“Kadar začutim tisti duh, se vedno spomnim bolezni in drugih neprijetnih stvari”, je povzela z ljubko grozo.

Toda Viktor se nocoj ni menil za njene umetnije, naj so ji še tako pristojale. Spet se je obrnil od nje ter pogledal Romano.

“Kdaj smem potemtakem priti?”

“Izvolite sami določiti čas.”

“Ali vam je prav, da se oglasim jutri popolne?”

“To se ve.”

“Zelo vam bom hvaležen.”

Romana je sklonila glavo in smatrala razgovor poslej za končan. Gospod Trtnik je bil govoril z njo že itak dosti več nego drugače.

On pa se nocoj kar ni mogel nakramljati s tem pametnim, tihim dekletom; venomer jo je nagovarjal in pritezal k svojemu razgovoru. Beatriki to ni bilo povšeči.

“Ah, kako dolgčas je poslušati važna besedovanja o kupčiji!” je vzkliknila čez nekaj časa z očitno nestrpnostjo in jezno namrdnila obraz.

Tedaj je Romana umolknila in vstala, hoteč oditi takoj po večerji, kakor je bila navajena. Toda Viktor jo je ustavil.

“Rad bi se še pomenil z vami o svojem najnovejšem izumu, ki sem ga šele nedavno dovršil. Za novo uspavno sredstvo gre, čigar sestavine sem dobil v indijskem rastlinstvu. Hotel bi se pogoditi s spodobno tovarno o izkoriščanju tega izuma. Morda bi zanimal vas? Upam, da vas nocoj ne kličejo več kake poslovne dolžnosti. Ali bi mi darovali še nekaj minut svojega dragocenega časa?”

Romana se je ustavila. Tih nasmešek ji je zletel preko ustnic. Bil je prvi smehljaj, ki ga je Viktor videl na tem mladem obličju. Očaral ga je s svojo nenavadno milino.

“Opravka imam res da tudi še nocoj,” je odgovorila Romana, “toda razume se, da vas bom poslušala z velikim zanimanjem.”

Tako govoreč sta stopila v sosednji salon in Viktor je primaknil Romani stol.

Prvikrat je govoril Viktor z žensko o takšnih rečeh; čuditi se je moral, kako izvrstno je bila Romana poučena in kako temeljito je umela razpravljati o vsem. Njen način govorjenja je bil neobičajno mikaven in zanimiv. Ni se izražala s suho moško stvarnostjo, marveč tako, da je dobival predmet toplo, prijetno življenje.

Viktor se je tako poglobil v razgovor, da niti ni opazil Beatrike, ki je ležala kujaje se v naslonjaču, in njene matere, ki je večkrat pomembno zazehala, nazadnje pa z vidnim nezadovoljstvom odšla iz sobe.

V teku razgovora je videl Viktor le to, da se je iskril višnjevi kamen v njegovem prstanu jasneje in čisteje nego katerikolikrat doslej.

Resnično in živo mu je bilo žal, ko je Romana naposled vstala in s tem prekinila pomenek. S toplo spoštljivostjo se je poslovil od nje.

Odšla je, in Trtnik je ostal sam z Beatriko. Janko je bil že zdavnaj pri svojih knjigah, in tudi gospa Sibila se ni bila vrnila v salon.

Beatrika se je zlovoljno ukvarjala z brezpomembnim vezenjem, čigar edini namen je bil, uveljaviti njene lepe roke.

Viktor je stopil k nji. “Tako marljiva, Beatrika?” je dejal ter pritegnil stol in sedel.

Z ljubko zamerljivim obrazom se je ozrla vanj. “Kaj pa mi še preostane razen tega dolgočasnega ročnega dela, ako se spušča moj mnogostranski striček v puste poslovne razgovore s še bolj pusto Romano in nima prav nič več časa zame?”

Tisti hip je zagledal Viktor v zrcalu gospo Sibilo, ki se je pojavila med vrati za njegovim hrbtom, pa se je takoj spet tiho umeknila, videč, da sedita Viktor in Beatrika sama.

Neudobno čuvstvo se ga je polastilo. V tem tihem umiku je bil očividen in prozoren namen, ki mu ni ugajal.

Raztreseno je odgovoril Beatriki. Dekle se je vzravnalo in reklo karajoče: “Ali si še vedno v mislih pri svoji kupčiji, Viktor? Povsem narobe mi odgovarjaš.”

Viktor je gledal ta hip na prstan in zapazil v svoje začudenje, da je dobil kamen spet tisto kalno, mlečno barvo. In zdaj je pogledal Beatriki v obraz. Topot je jasno razločil odurno potezo, ki mu je bila ostala doslej prikrita.

“Oprosti — pravkar sem premišljal o prečudnih silah prirode.”

“Kako si se spomnil nanje?”

Pogledal jo je pazljivo. “Saj veš, da sem bival delj časa v Indiji.”

“Da, vem.”

“Indija je dežela čudes, Beatrika. Tam najdeš ljudi, zelišča in kamne, ki se odlikujejo z nenavadno, skrivnostno močjo.”

Ustrašila se je, misleč, da hoče nadaljevati obširni pogovor, ki ga je imel poprej z Romano o indijskem rastlinstvu. Rajši bi se bila podala na kako bolj osebno polje.

“Res?” je vprašala.

“Da, jaz na primer sem slišal o čarobnem prstanu, ki ga je dobil oče mojega Kalute od nekega Brahmana. Moj sluga pripisuje temu prstanu čarobno moč, da naznanja svojemu lastniku, ali občuje s poštenimi ali nepoštenimi ljudmi, ter kaže, ali mu govore resnico ali ne.”

Beatrika se je porogljivo zasmejala. “Ah, veš kaj, meni se zdi, da je tvoj Kaluta slepar.”

“Motiš se, resnicoljuben poštenjak je, ki ponosno prezira sleherno laž. In trdno je prepričan o čudežni moči tistega prstana.”

“Nu, jaz se prav gotovo ne bi dala prepričati o nji, in zelo pametno se mi zdi, da V resnici takšnih prstanov ni!”

“Zakaj se ti zdi pametno?”

“Tak prstan bi vendar lahko napravil mnogo zla. In kakšen mik bi še imelo za nas življenje, če bi videli vsakomur v srce? Ali se ne zdi tebi, da bi bilo potem dolgčas na svetu?”

“O, jaz pa menim, da bi bilo kaj zanimivo imeti tak prstan.”

Beatrika je skomignila z rameni. “Ne! Prav, prav dobro se mi vidi, da takšnih prstanov ni!”

“Mar tudi ti kaj skrivaš, da se bojiš takega prstana?”

Nejevoljno je zmrdnila z obrazom. “Ah, Viktor, tako čuden si nocoj — ves drugačen kakor navadno.”

Vprašujoče jo je pogledal. “Ali imaš res skrivnosti pred drugimi ljudmi?” je ponovil trdovratno.

Ošinila ga je z žarkim pogledom, ki naj bi ga bil pripravil ob ves srčni mir, pa ga je navdal le še z večjo grozo pred njeno ležnivostjo.

“Ljubi Viktor, mlado dekle ima časih na tisoče sladkih skrivnosti. Ce si mislim, da bi imel ti tak prstan in bi mi videl z njegovo pomočjo na dno srca — joj, Bog nebeški!”

Viktorja je navdala mrzla radovednost, kako daleč pojde Beatričina laž.

“Ali bi videl tam tako strašne stvari,” je vprašal s čudnim poudarkom.

Vzdihnila je in ga pomerila s sladkim, očarujočim pogledom.

“Ah, ljubi Viktor — tako me ne smeš izpraševati. Saj ti že itak izblebečem preveč tega, kar žije in klije zate v mojem srcu. Kadar govorim s teboj, se ne morem prav nič obvladovati. Mama pravi vedno, da sem vse preveč nagle narave. Vsaka hlimba mi je tuja in nemogoča, ne morem se zatajevati. In vendar moramo uboga dekleta skrivati marsikaj in ne smemo vedno pokazati, kako nam je pri srcu. Vi možje ste v tem pogledu srečnejši. Ah, ne vem, kaj bi rekel, da mi vidiš v srce.”

To rekši je sramežljivo pobesila oči, kakor bi morala skriti svojo dušo, in je nagnila glavico nalik rosni cvetlici.

Tako je sedela in čakala odrešilne besede. Razločneje pač ni mogla govoriti! Lov na Viktorja se ji je dozdeval vsak dan težji in napornejši. Prilik, ki naj bi mu izvabile priznanje, mu je bila dala pač res dovolj, ne glede na zvesto pomoč, katero ji je izkazovala mati pri njenem podjetju.

Že nekajkrat je mislila Beatrika, da je dospela na cilj svojih želja, in vselej se je ukanila. Vzlic temu je vse do nocojšnjega večera trdno zaupala v svoj uspeh; zdaj pa je mahoma začutila, da je izginila tista brezpogojna gotovost bogve kam. Nekaj nepojmljivega jo je navdajalo s tesnobo in nemirom.

Trenutje je bilo vendar takšno, da Viktor ni mogel drugega nego govoriti. Vse izhode mu je bila zastavila in ga spravila brezobzirno v položaj, iz katerega ni bilo rešitve. Ali se mu razveže jezik ali ne?

Viktor je molčal.

Minute so tekle. Beatrika je sedela v mučni napetosti in čakala. Zaman! Tedaj je drhteče zasopla in vzdignila oči, da bi opalila z enim tistih čarobnih pogledov, ki je bila že tolikrat preizkusila njihovo moč. Toda videla je, da je njegov obraz kakor okamenel in njegov pogled pobešen. Upiral ga je v prstan na svoji roki. Toda ona se ni menila za prstan, videla je zgolj okameneli obraz.

“Viktor!”

S sladkim, omamnim glasom je zaklicala njegovo ime. Sunkoma se je zdrznil iz svoje pozabe.

“Oprosti, Beatrika, nekam raztresen sem nocoj. O čem sva pravkar govorila?”

Skočila je na noge, se sklonila čezenj ter ga prijela za ramena. Nekaj ji je govorilo, da je ves trud zaman, ako ga v tej uri ne pripravi do jasne besede.

“Grdi, hudobni Viktor! Res si negalanten, da pošiljaš svoje misli proč od mene,” ga je pokarala z nežnim glasom.

Sleherna njena žilica je trepetala od nestrpnosti. Tesno se je prižela k njemu. Viktorju se je zdelo, kakor bi ga zadrgavala v zanko. Vstal je, planil kvišku. Ker se Beatrika ni odmeknila, je omahnila nazaj, in padla bi bila, da je ni prestregel v roke. V tem nevarnem trenutku pa je vstopila, kakor na dano znamenje, gospa Sibila. Beatrika je slonela, kakor da se ne more več obvladati, z glavo na Viktorjevih prsih in mu z rotečo nežnostjo zrla v obraz.

Položaj je bil očividno sumljiv; gospa Sibila je menila, da je prišla baš v pravem trenotku, ko je treba dati zaročencema le še materinski blagoslov.

Naglo je stopila k njima: “Viktor — Beatrika, ali vidim prav?” je vzkliknila napol prestrašeno, napol veselo.

Viktorju je bil trenotek strahovito mučen. Vedel je, s kolikšnim upom in pričakovanjem gledata nanj obe dami, in ta zavest ga je kar ohromila v prvem trenutku. Toda čutil je, da ga reši iz nastavljene mreže le še odločen napor. Z nežnostjo in rahločutjem je bil brezpogojno izgubljen. Čutil je, kako se stiska Beatričino telo čedalje tesneje k njegovemu in kako vsa sili v njegovo naročje. Umekniti se pa ni mogel, ker mu je stal za hrbtom visok naslanjač.

Tedaj se je osrčil. Rahlo, a odločno je porinil gospodično od sebe ter jo potisnil na stol.

“Malo je manjkalo, da nisva padla, ker sva vstala hkrati,” je dejal vljudno, a hladno in mirno. “Oprosti, Beatrika, da sem bil tako neroden.”

Beatrika se ni mogla več premagati. Planila je spet na noge in se ihte vrgla na materine prsi. Nato se je iztrgala iz njenih rok ter naglo zbežala iz sobe.

Gospa Sibila je bila umna, izkušena žena. Kakor bi trenil, je pregledala položaj. Nedvomno je hotela Beatrika s preveliko burnostjo izsiliti odločitev, pa ji je izpodletelo.

“Storila je nerodnost, lotila se je prezgodaj,” je dejala sama sebi ter poizkusila rešiti, kar morda še ni bilo izgubljeno.

Majaje z glavo je pogledala za hčerjo. “Kaj pa je z otrokom, Viktor? Ali sta se sprla?”

“Ne, Sibila, nisva se prepirala.”

“Toda Beatrika je jokala. In tako razburjena je stekla iz sobe. Nekaj se je moralo zgoditi med vama.”

Viktor je zmajal z glavo. “Motiš se, draga Sibila. Čebljala sva povsem nedolžno in mirno. Seve, priznati moram, da sem bil nekam raztresen. Ona mi je očitala, da nisem galanten, in jaz sem se hotel zagovarjati. Pri tem sva vstala, menda obadva hkrati, in tako izgubila ravnotežje. Morda je nisem prestregel prav lahko — saj pa tudi nisem utegnil paziti! — in jo je kaj zabolelo. Ali pa je zajokala in zbežala v šali ter se kmalu spet vrne s smejočim obrazom.”

Gospa Sibila mu je sedla nasproti.

“Ne, ne, Viktor — to ni bila šala. Beatrika je zelo občutljiva, kar se tiče tebe, to sem opazila že zdavnaj. Ti ji pomeniš toliko, kakor ji ni še nihče. In v taki mladi dekliški duši se gode včasih čudne stvari. Zdelo se mi je, da gojiš ti do Beatrike posebno prisrčna čuvstva. Res, ko sem prejle stopila v sobo, sem menila, da vidim srečno dvojico. In — da povem po pravici — prav nič nisem bila iznenadena.”

Inženjer se je ozrl na svoj prstan. Kamen je bil mlečen, ves skaljen. Zdaj je moral verjeti njegovi skrivnostni moči!

Globoko je zasopel ter si odel obraz s prisiljenim nasmeškom.

“Za Boga, draga Sibila, kako Čudne misli strašijo po tvoji glavi! Beatrika in njen stric, starec Viktor — ne — povsem napak si ocenila najina čuvstva. Na take stvari misli Beatrika prav tako malo kakor jaz. Moja čuvstva do nje so samo očetovska. Ona si izbere lepega dne mladega, živahnega moža, ne strička-starine, ki jo je ujčkal otroka na kolenih,” je rekel z dozdevno nedolžnostjo.

Toda gospa Sibila je bila trdovratna. S pretkanostjo je hotela srečno dovršiti, [nejasno] je bila Beatrika pokvarila v svoji prenagli vnemi.

“Jaz pa vendar mislim, da se motiš, ljubi svak. Beatrika je uganjala s tvojo sliko že vsa ta leta pravo malikovanje. Zelo, zelo se je navduševala zate.”

Odmahnil je z roko. Ta igra mu je bila neizrekljivo mučna, ker je moral sam nastopati v komediji, da je prihranil ženskama osramočenje. Toda moral je vztrajati, ako je hotel enkrat za vselej razbrisati položaj.

“To je pač tako pri mladih gospodičnah”, je rekel malomarno. “Za nekaj se morajo navduševati v “letih nerodnih” — ta za poročnika, ona za profesorja literature, tretja za starikavega strica.”

“O, ti si zelo mlad in nevaren stric.”

Viktor je vstal. “Ljuba Sibila, v veliko ljubeznivost ti moram šteti, da me še vedno ne vržeš med staro železje. Beatrika pa stori to prav gotovo — ako ne danes, vsaj jutri ali pojutrišnjem. Bodi brez skrbi.

Tvoja hčerka ne misli na to, da bi dajala v svojem srcu prostora toplejšim čuvstvom do mene, nego morejo temeljiti na najinem sorodstvu — prav tako malo, kakor morem čutiti jaz do nje kaj drugega nego očetovsko radost nad njeno ljubko in svežo mladostno lepoto. Njeno pravkaršnje razburjeno vedenje izvira pač iz majhne nervoznosti, ki ni redek pojav pri mladih gospodičnah njenih let. Ne pripisujem ji nikakega posebnega pomena ... Zdi se mi, da je med tem postalo pozno. Lahko noč, draga Sibila, čas je, da se umaknem med svoje štiri stene. Do svidenja jutri pri zajtrku.”

To rekši je galantno poljubil še vedno zelo lepo roko gospe Sibile in naglo odšel iz sobe.

Zunaj je globoko zasopel ter si pogladil, razgreto čelo. Pri srcu mu je bilo, kakor se bil rešil iz smrtne nevarnosti.

Gospa Sibila je z nepopisnim izrazom gledala za njim in krenila nato počasi v sobo svoje hčere.

Beatrika je sedela na postelji, vsa zasopla od pričakovanja. Ko je zagledala mater, je planila na noge in ji skočila naproti “Kako je?”

Gospa Sibila je zmajala z glavo. “Nič ni, Beatrika. Hotela sem ti pomagati, a ves moj trud je bil zaman.”

“Povej mi vse!” je silila Beatrika.

Mati ji je dobesedno ponovila svoj razgovor z Viktorjem. Beatrika jo je poslušala z mrkim obrazom.

“Tega ne razumem, še zmerom ne. Namah je bil ves spremenjen. Do včeraj sem bila povsem gotova svoje stvari. Saj veš, da sem previdna. Toda mahoma je postal ves drugačen. V svojem prizadevanju, da bi si izsilila uspeh, sem ravnala nerodno. Izmuznil se mi je. Za tem mora nekaj tičati. Toda kaj? Dobil je pismo — naslov je bila ženska pisava. Od tistega trenotka je tako čuden. Ali je mar Romana vteknila svoje prste vmes? Nocoj je govoril z njo skoraj neprestano, in vse je kazalo, da mu ta pomenek prija. Tudi pri mizi jo je gledal venomer in ona njega takisto. Ali me hoče morda spodjesti, grdoba grda?”

Mati je zmajala z glavo. “Nikar, Beatrika! Romana pa ti! To je vendar nezmisel! Saj ti še čevljev ne odveže.”

“O, kadar hoče, izgleda prav dobro! Nocoj na primer.”

“Vsekako ne more tekmovati s teboj. Saj vendar veš, kako malo se menijo gospodje zanjo.”

“Ker se sama odmiče. Morda se je nalašč namenila v moje zelje, ker vidi, da merim na Viktorja. Toda gorje, ako je res tako. Kar brez boja se ji ne dam podreti. Nji se pač še lahko postavim po robu — in vsaki drugi tudi. Naj se skriva za Viktorjevo nenadno umerjenostjo, kar se hoče, prav zdaj zastavim vse moči, da ga osvojim!”

Gospa Sibila je vzdihnila. “Ah, dete, meni se zdi stvar vendarle brezupna spričo njegovega današnjega vedenja. Izražal se je tako odločno in naglašal tako jasno, da ima do tebe zgolj očetovska čustva!”

Beatrika je srdito pogledala pred se. “Do nedavnega so bila njegova čuvstva do mene vse prej kot očetovska. Ne, ne, vzrok izpremembe je drugačen; moram ga dognati, kakšen je! Vsekako hočem paziti tudi na Romano. Prav sumljivo se mi zdi, da se je začel tako nenadoma zanimati za tovarno. Morda špekulira kljub svojemu bogastvu na Romanino imetje. Toda iz te moke ne bo kruha. Jutri ga ne pustim samega tja; spremim ga.”

Tudi gospa Sibila se je nalezla Beatrične bojevitosti. “Nu dobro, pa poizkusi srečo še enkrat. A bodi premišljena, Beotrika, da ne iztakneš še hujšega poraza!”

“Ne skrbi. Poslej bom previdnejša. Napravim si čisto nov načrt. Če nič drugega, zahteva čast, da dosežem svoj načrt.”

11. POGLAVJE

Poslovivši se od gospe Sibile je krenil Viktor Trtnik v svojo sobo. Ves zamišljen in slabe volje si je zapalil cigareto in jel hoditi sem in tja.

Prizor, ki ga je bil doživel pravkar z Beatriko in njeno materjo, mu je bil silno mučen. Premišljal je, ali ne bi bilo bolje, da skrajša svoje bivanje v tej hiši. Ta misel pa mu je rodila čudno spoznanje. Zazdelo se mu je, da ni bil nanjo še nikoli tako navezan kakor zdaj.

Čez nekaj časa je pozvonil Kaluti. Sluga je takoj prišel.

“Kaj ukazuje sahib?”

Viktor je radovedno pogledal na prstan. Kamen je bil čist kot ribje oko.

“Povej Kaluta, ali si poprej, ko si nosil ta prstan sam, katerikrat opazil, da bi se bila skalila barva?”

Kaluta je sklonil glavo z lastnim mu ponosnim dostojanstvom.

“Pogosto sahib. Kadar mi je stal nasproti sovražnik ali človek, ki me je hotel ukaniti, je govoril kamen.”

Viktor je zamišljeno pogledal nanj. “Opiši mi ta pojav natanko.”

Kaluta je povedal do pičice tisto, kar je bil Viktor sam opazil pri kamnu. Na koncu je vprašal: “Ali sahib še ni preiskusil čudežne moči tega kamna?”

Viktor je sklonil glavo: “Pač, opazil sem nekaj takšnih izprememb.”

Kalutove oči so se zasvetile. “Sahib mora verjeti prstanu.”

Viktor je negotovo uprl vanj oči.

“Ali si morda preizkušal prstan že tu, v tej hiši, preden si mi ga dal?”

Kaluto je pokimal. “Da sahib, pri vseh ljudeh v tej hiši.”

“In si zdaj prepričan, da veš o teh ljudeh, ali so pošteni ali nepošteni, resnicoljubni ali lažnivi?”

“Tako je, sahib!”

“Daj, Kaluta, povej mi, za koga in zoper koga je govoril kamen na tvoji roki.”

Kaluta je sklonil glavo. “Kaluta stori, karkoli mu sahib ukaže. Poštena in resnicoljubna je predvsem miss sahib Romana s temnimi očmi. Ona ima tudi dobro srce.”

“Ali ti je tudi to povedal kamen?”

“Ne sahib. Toda miss Romana stori mnogo dobrega, dasi čisto na tihem. Nihče ne sme vedeti tega. A Kaluta vidi. Kaluta govori s služabnico, ki ji pravijo “stara Dora.” Dora služi miss sahibi Romani že izza njenih otroških let in ve vse, kar se tiče miss-sahib Romane. In če govori služkinja o sahibi tako dobro, potem se ve, da je miss sahib Romana res blagega srca. Miss sahib Romana ima oči, iz katerih sije toplo sonce in greje človeku srce.”

Viktor ga je smehljaje poslušal. “Tedaj da ješ miss sahibi Romani prvenstvo?”

“Da sahib. Za njo pride mladi sahib Janko. Tudi zanj govori kamen: dober je in nezmožen hlimbe. Takšna je tudi stara Dora in tisti sahib s sivimi lasmi, ki poseča miss-sahib v pisalni sobi ter prihaja iz tovarne.”

“Aha, to je prokurist Hojar, kaj ne?” je vprašal Viktor.

Kaluta je pritrdil. Nato je razdelil vso služičad v poštene in nepoštene. Viktor je sklenil, da drugi dan sam preizkusi pri poslih prstanovo moč; mimogrede naj omenimo, da je kamen v vseh slučajih potrdil Kalutovo mnenje.

Samo o Beatriki in njeni materi se Kaluta ni izrazil.

Tedaj ga je Viktor naravnost vprašal o njiju dveh.

Kaluta je proseče pogledal gospodarja s svojimi zvestimi očmi. “Ali mora Kaluta govoriti o sahibah Beatriki in njeni materi?”

Viktor je trdno uprl svoje oči v njegove. “Mora, ker je zvest služabnik in ker želi tako njegov gospodar.”

Tedaj je Kaluta pretegnil svoja široka pleča ter rekel glasno in razločno: “Miss sahib Beatrika laže. Misses sahib laže. Sahib naj se varuje gadov s sinjimi očmi. Miss sahib Beatrika je izpraševala Kaluto o marsičem ter ponujala Kaluti denarja. Toda Kaluta molči in ne jemlje denarja od drugih ljudi. Sahib naj bo previden. Miss sahib Beatrika ni dobra.”

Viktor je smehljaje položil roko na slugovo ramo. “Bodi brez skrbi, dobričina; nevarnost je minila. Tvoj kamen je dober, zanesti se hočem nanj tudi zanaprej. S tem, da si mi dal prstan, si mi storil nemara, velika uslugo. Odpira mi oči.”

Kalutove oči so se razveselile. “Kaluta ljubi svojega sahiba in je pripravljen vse storiti zanj.”

Viktor mu je pokimal. “Da, ti si zvesta duša. Vidiš tudi prstan pravi tako: kamen govori zate! In zdaj še nekaj Kaluta. Miss sahib Suzana mi je pisala. Prej ko je mogoče, se moram peljati k nji. Ti me boš spremljal. Odpraviva se te dni. Preden pojdeva, ti še naročim, kaj treba.”

Kaluta je sklonil glavo. “Kaluta pojde s sahibom, kamorkoli ga povede.”

Viktor je velel, naj mu pomaga pri razpravljanju; nato je legel. Preden je zaspal, je rekel smehljaje se sam pri sebi: “Poštena in resnicoljubna je predvsem miss sahib Romana s temnimi očmi. Ona ima tudi dobro srce.”

In nehote je pomislil, da ima Romana Severjeva pri njem že tri zagovornike — Janko, Kaluto, — in čarobni prstan.

Ko se je Viktor Trtnik drugo jutro popoldne napravil za v tovarno in stopil iz svoje sobe, ga je Kaluta že čakal pred vrati.

“Ali je voz pripravljen, Kaluta?”

“Je, sahib,” je odgovoril Indijec.

Viktor je odšel po dolgem mostovžu in po stopnicah; Kaluta mu je sledil. Spodaj, v veži, je Viktor v svoje začudenje zagledal Beatriko, ki je sedela v naslonjaču. Tudi ona je bila oblečena za izprehod. Z veselim smehljajem, kakor bi se razumelo samo po sebi, je vstala ter se mu obesila na komolec.

“Dalje časa si se oblačil, Viktor, kakor jaz. Že pet minut čakam nate tu spodaj.”

Negotovo jo je pogledal. Videla sta se bila danes samo pri obedu, a tam je bila Beatrika vesela in dobre volje, kakor da se ni zgodilo snoči nič posebnega. Tudi on ni pokazal z ničemer, da še misli na mučni dogodek.

“Name čakaš?” je vprašal. “Ali česa želiš od mene?”

Zasmejala se je z dozdevno brezskrbnostjo. “Kako, ljubi Viktor! Saj se peljeva vendar skupaj v tovarno!”

Viktorjev obraz ni izdal, da mu je spremstvo neprijetno; svojega začudenja pa vendar ni mogel skriti.

“Ti hočeš z menoj v tovarno?”

Nasmehnila se je nagajivo. “Seveda!”

“Snoči si vendar rekla, da je zrak v tovarni neznosen.”

“Da, zrak je strašen. Ali vendar me je prijelo, da bi se peljala spet enkrat tja in ogledala naprave. V tvoji družbi mi bodo gotovo zanimivejše.”

Viktor je zatajil svoje nemilo presenečenje. Obrnil se je h Kaluti-Baju. “Odpri vratca, Kaluta, da more miss sahib na voz.”

To rekši je odvedel Beatriko k avtomobilu. Vljudno ji je pomagal, da je vstopila in velel nato Indijcu, naj sede zraven šoferja. Sam je obstal pri odprtih vratcih, gledaje po cesti.

“Zakaj ne vstopiš, Viktor,” je vprašala Beatrika, čudeč se njegovemu obotavljanju.

Viktor je pogledal na uro. “Še minutico moraš potrpeti”.

“Česa čakaš?” je dejala ona.

“Janka. Vsak trenutek mora biti tu.”

Ta odgovor je očitno razočaral Beatriko. Zanašala se je, da se popelje z Viktorjem sama. Jezilo jo je že to, da pojde tudi “nadležni Indijec”, ki je venomer tako nepremično strmel vanjo s svojimi temnimi očmi. In zdaj se je obetal še Janko po vrhu!

“Janka? Mar se pelje tudi on?” je vprašala.

“Da.”

“Saj ima vendar šolo, kolikor vem.”

“Samo do treh. Takoj mora priti. Zgovorila sva se.”

“Tak sedi vendar tačas. Kdo ve, ali bo Janko točen. Lahko se pripelje za nama s kolesom.”

“Obljubil sem mu, da ga počakam — glej, pravkar je zavil okrog vogla.”

Janko je pridrvel brez sape, videč, da avto že stoji pred hišo. Vrgel je knjige služabniku, ki je stal pri vhodu, in pozdravil Viktorja s smejočimi se očmi.

“Evo me, stric Viktor — pol minute prepozno! Razrednik me je zadržal. Zdaj se lahko odpeljemo.”

“Da, Janko, le vstopi.”

Šele zdaj je Janko zagledal sestro. “No, Beatrika, in ti? Pa ne da bi bila namenjena z nami v tovarno?”

“Da,” je odpovorila Beatrika kratko. “Ali sem ti mar napoti?”

Janko je skomignil z rameni. “Če bi mi tudi bila — saj vem, da se ne bi dala odgnati”, je dejal z brezobzirnostjo, ki je bratovska predpravica.

“Tako je! A vstopi že vendar!”

Janko in Viktor sta vstopila in avto je zdrvel po cesti. Skozi okno je zrla trojica na široka pleča Indijca, ki je sedel zraven šoferja.

Beatrika je bila vidno razkačena; nekako je morala dati duška svoji jezi.

“Ne razumem te, Viktor, da ne moreš nikamor brez tega indijskega sluge. Ne trpim ga. Tako nekam nadut in vsiljiv se mi vidi.”

Viktor je pomislil, da je mržnja med njima vzajemna.

“Doslej še nisem opazil teh lastnosti pri Kaluti. Njegova posebnost je zgolj prirojeni ponos plemenitega pokolenja.”

Beatrika se je rezko zasmejala. Že večkrat se je srdila na Kaluto, ker ni sprejemal napitnin ter ji sploh ni dal odgovora, kadar ga je hotela izpraševati o gospodarju.

“Plemenitega pokolenja, praviš? Ali je mar kak začaran princ?” se je porogala.

“Kdo ve? Morda se pretaka po njegovih žilah kneževska kri,” je odvrnil Viktor mirno.

“Ah, Viktor, ne vleči me za nos!”

“Nikakor ne. Kaluta je res potomec žlahtnega rodu.”

“Pa je vendar čisto navaden sluga.”

Viktor se je nasmehnil. “Meni pa se zdi, da je zelo nenavaden sluga. Tako na primer nikoli ne vzame napitnine.”

Beatrika je rahlo zardela. “Kljub temu je le sluga.”

“Gotovo. Ali to ni v Indiji nič redkega. Politične razmere so pač zakrivile, da je obubožala marsikatera plemenita rodbina. Saj sem ti rekel, da je Indija dežela čudežev. In dasi je Kaluta siromak ter ima samo to, kar nosi s seboj, je vendar ponosen. To pa ne pomeni nadut, kakor praviš ti. In dasi je njegova zvestoba do mene skalna in vsakomur vidna, se vendar nikoli ne vede vsiljivo. Tako takten je, da bi si ga vzel marsikdo za zgled. Kadar ga potrebujem, je vedno pri roki, kadar ne, izgine, da niti ne čutiš, kdaj.”

“Potemtakem pravcat biser v podobi sluge,” se je obregnila Beatrika, vsa ozlovoljena, ker je Viktor zagovarjal Kaluto proti nji.

“Da, v resnici,” je rekel Viktor pokojno. “Od vsakega bi se ločil rajši kakor od njega.”

“Tudi jaz, da sem na tvojem mestu, stric Viktor. Kaluta je imenitna bajta in midva sva velika prijatelja,” je protestiral tudi Janko proti Beatričinemu napadu.

“Res lepa manira, da se bratiš s posli,” je dejala Beatrika zaničljivo.

“Še lepša je tvoja, ki pozabljaš, da so tudi posli ljudje!” se je odrezal Janko ter bojevito blisnil z očmi. “In vrhu tega si danes nataknjena, princesa sestra; ne vem zakaj. Mar bi bila ostala doma, da ne bi kvarila drugim dobre volje. Sploh mi je nerazumljivo, kaj hočeš ti tam zunaj. Drugače te zvije krč, ako le kdo omeni tovarno, danes pa hočeš po vsej sili biti z nama. Prav za prav te sploh ne moreva vzeti s seboj, ker bova lazila po strojnicah in drugih kotih, kamor dama ne more.”

“No, saj bo menda Romana sama vodila Viktorja okrog. Tudi ona je dama.”

“Da, Romana! To je povsem druga reč. Ona nosi pametno obleko, ki ne obvisi na vsakem kavlju. Povem ti naprej, da se boš strahovito dolgočasila. Najpametnejše je, da ostaneš na vozu in se vrneš naravnost domov.”

“Ravnala bom po svoji lastni volji, gospod brat.”

Viktor ni vedel, zakaj mu je Beatričina družba tako neprijetna. Res mu je sinočni prizor še zmerom moril dušo; toda dekle se je vedlo tako neprisiljeno, da bi bil tudi on lahko prezrl tisti dogodek. Očitno sta bili mati in hči spoznali, da jima je izpodletel načrt, ujeti ga Beatriki za ženina. In priznati je moral, da se spretno udajata v svojo usodo. To dejstvo ga je le veselilo. In danes pri kosilu je prenesel tudi Beatričino navzočnost brez vseh posebnih občutkov. Šele ta trenutek je začutil, da mu je odločno napoti, čeprav ni vedel zakaj.

12. POGLAVJE.

Kakor po navadi se je bila odpeljala Romana tudi danes po obedu v tovarno. Za trenutek jo je prijela misel, da bi povabila Trtnika kar precej s seboj ter prihranila šoferju dvakratno vožnjo. Potem pa je vendar opustila ta namen.

Ko je dospela tja, je takoj obhodila tovarno in se prepričala, da je vse v redu.

Ko je opravila ta obhod, je izpregovorila s Hojarjem nekaj besed. Povedala mu je, da je inženjer Trtnik izumil novo uspavalno sredstvo in ga hoče začeti izdelovati v Jugoslaviji iz indijske rastline, ki jo lahko dobi v zadostnih množinah in katere je precejšen tovor že naročen.

Nato sta se ločila.

Romana je krenila v svoj zasebni kontor. Imela bi bila raznovrstnega posla, toda veselje do dela se danes kar ni hotelo oglasiti. Križem rok je sedela za svojo pisalno mizo vdajaje se nemirnemu razmišljevanju. Njene drugače tako jasne in umne oči so zrle sanjavo predse.

Mislila je na Viktorja Trtnika.

Da se je včeraj in danes tako živahno razgovarjal z njo, jo je prav veselilo, toda opominjala se je, da se mora zahvaliti za to zanimanje pač le temu, ker se je mogel z njo razgovarjati o svojem izumu. A tudi to ji je bilo prijetno. S tiho srečo v srcu se je zavedala, da ne gleda nanjo z brezpogojno mržnjo.

“Samo da me sodi pravično, ne tako grdo, kakor me slikata Beatrika in njena mati, pa se rada zadovoljim,” je dejala sama pri sebi.

Ponos ji seveda ni dal pokazati, kako zelo je vesela, da se on razgovarja z njo ter ji zaupa svoje interese. Skrbno se je čuvala pokazati mu le iskrico čuvstva, ki je Idilo zanj v njeni duši. Tega ni smel vedeti za nobeno ceno — umrla bi od sramu.

Da pride z Jankom, ji je bilo že znano. Tudi za svojega Kaluto je bil izprosil vstop, ker ga je rad poučil, kadar se je nudila ugodna prilika. Vse to ji je bilo ljubo, ker ti vsaj ni bilo treba ostati sami z njim.

Na velikem dvorišču, ki je obdajalo poslopja, sta vladala strog red in najnatančnejša snaga. Še v kotu, kjer so se grmadili visoki kupi kuriva, nisi videl niti najmanjšega nereda. In baš ko se je ozrla Romana proti vhodu, je prirohnel na dvorišče avtomobil. V elegantnem loku je zapeljal tik do srednjih vrat glavnega poslopja, kjer so bili kontorji. Z utripajočim srcem je gledala Romana skozi okno. Osupnila je, ko je videla razen Janka in Viktorja tudi Beatriko.

Trpka bol ji je presunila srce. “Ni se mogel ločiti od nje za toliko časa,” je vzdihnila sama pri sebi ter se obrnila v sobo.

Takoj nato je vstopil pisarniški sluga ter ji prijavil goste.

“Povabite gospodo k meni,” je velela mirno.

Pozdravila je Janka kar najljubezniveje, Viktorja z mirno prijaznostjo in Beatriko tako kakor vedno.

“Ali smo res brez skrbi, da vas ne motimo, gospodična?” je vprašal Viktor.

Odkimala je smehljaje se. “Saj sem bila pripravljena na vaš prihod, gospod inženjer.”

Povabila jih je, naj sedejo, ter stopila k pisalni mizi.

Vzela je telefonsko govorilo in poklicala Hojarja. “Ako bi se zgodilo kaj važnega, dragi Hojar, me tako veste kje iskati. Vse drugo lahko počaka, da se vrnem v kontor. Zdaj povedem gospodo naokoli,” je dejala ter obesila govorilo nazaj.

Nato se je obrnila. “Ako vam je prav, lahko začnemo obhod takoj.”

Viktor se je bil v tem ogledal po visokem, resnobnem prostoru. Taka je bila delavnica Romale Severjeve ... Njegove oči so se ustavile na vitkem, tihem dekletu.

“Pripravljen sem, gospodična.”

Romana je sklonila glavo ter se obrnila k Beatriki. “Ali se nam pridružiš, Beatrika? Bojim se, da ti ne bi bilo prenaporno. Morda nas rajši počakaš tu? Saj vem, da ne hodiš rada po delavnicah.”

Beatričine oči, sicer tako krotke, so porogljivo blisnile. “O ne, tudi jaz pojdem z vami! Tu bi se tako le dolgočasila. Razen če imaš ti kak vzrok, da me ne raaraš s seboj?”

Odkrito in mirno ji je pogledala Romana v obraz. “Takega vzroka seveda nimam,” je dejala in povabila goste, naj gredo za njo.

Ko so stopili iz zasebnega kontorja, je stal Kaluta zunaj pred vrati. Romana mu je prijazno pokimala. “Kaj ne, Kaluta, da si želite tudi vi ogledati tovarno?” ga je vprašala smehljaje se.

“Ako miss sahib dovoli,” je odgovoril Indijec ter se poklonil Romani kakor kaki kneginji. Z nasmeškom na ustnicah je pregovorila z njim še nekaj angleških besed. Kaluta jo je gledal z velikim spoštovanjem.

Beatrika je posmehljivo zrla nanj. “S kakšnim kneževskim dostojanstvom se vede Kaluta. Ali veš, Romana, da je potomec starega, žlahtnega rodu? Tako vsaj trdi njegov gospodar,” je dodala, smejoč se naglas.

Kaluta je z neizrekljivim ponosom ustavil oči na Beatriki. Od snoči je vedel, da ni več nevarna njegovemu gospodu. S tem je izgubila plavolasa miss sahib ves pomen.

Romana je nalašč preslišala zaničljivi poudarek Beatričinih besed.

“Če gospod inženjer tako trdi, bo najbrž res. In ne čudim se. Kaluta se mi je zdel vedno zelo rahločuten mož.”

Beatrika se je zagrohotala. Za božji čas, Romana, kako navdušeno mi govoriš o tem slugi. Ali si se mar zaljubila v njegove temne oči in misliš postati indijska princesa?”

Romana jo je nejevoljno pogledala, toda razburila se ni. “Nimam rada takih besed, Beatrika. Sluti, kaj govoriva o njem. Čutiti se zasmehovanega je mučno zanj kakor zame.”

Beatriki je zavrela kri od tega ostrega ukora. Stopila je tesno k Romani.

“Ali se hočeš morda prikupiti gospodarju, ker se tolikanj oziraš na slugo?” ji je šepnila na uho.

Romana je zardela do las in ogorčeno pogledala Beatriko.

“Pazi na svoj jezik!” je odgovorila prav tako tiho. “Tvoje besede zadevajo tebe samo bolj nego mene.”

Viktor, ki je šel z Jankom naprej, ni slišal tega prepira. Ko se je zdaj ozrl, je videl le rdečico, ki je šinila Romani v obraz, ter zlobno, odurno bliskanje Beatričinih oči. Toda Kaluta-Baj je slišal vse. Stopil je k Romani, se ji globoko priklonil in dvignil rob njene obleke do svojih ust. Nato je stopil ponosno in mirno v stran, prekrižal roke in zaničljivo pomeril Beatriko.

Beatrika se je odvrnila s posmehom na ustnicah, a temne Kalutove oči so jo vendar vznemirile.

Tudi Janko je zdaj opazil, da je Beatrika spet napravila Romani majhen prizorček; njegov pogled na sestro je bil vse prej nego ljubeznjiv.

“Zadržati hočem grdobo, da ne bo kalila vsej družbi miru in zabave,” je rekel sam pri sebi. Zato je napeljal tako, da sta šla Viktor in Romana naprej, on pa je tuintam ustavil Beatriko. Baš ko so bili prehodili zadnjo pisarno in so stopili na hodnik, ki je držal v kemični oddelek, je prijel sestro za roko. “Počakaj malce, Beatrika! imam ti nekaj povedati.”

Obstala je. “Kaj hočeš?”

“Takoj boš slišala,” je odgovoril on.

Obrnil se je h Kaluti, ki je stopal za njima, in mu tiho velel v angleščini, ki je Beatrika skoro sploh ni umela:

“Le pojdite za svojim gospodom in gospodično Severjevo, Kaluta, in povejte jima, da se vrneva midva s sestro v zasebni kontor, kjer ju hočeva počakati, da končata obhod.”

Kalutove oči so se zasvetile. “Slušam mladi sahib”, je dejal veselo ter odhitel za Romano in svojim gospodarjem, da bi jima predal sporočilo.

Onadva sta bila medtem izginila v eni izmed kemičnih dvoran. Beatrika ni razumela, kaj je brat naročil Kaluti. Nejevoljno le zacepetala z nožico ob tla.

“Kaj prav za prav hočeš, Janko? Čemu me zadržuješ?”

Janko jo je smeje prijel za komolec. “Kaj hočem? To ti lahko povem. Rešil sem naju tega hudimansko dolgočasnega obhoda. Čemu bi neki dirjala po tovarni in vdihavala vse te raznovrstne smradove? Saj praviš, da te jih je groza. Meni so prav povšeči; toda žrtvujem se in te spremim nazaj v Romanin kontor. Tam lahko udobno pokadiva cigareto ali dve. Saj si prišla itak le, da ustrežeš stricu Viktorju, v resnici te je pa strah ogleda. Čemu bi se ubijala? No, daj, vrniva se,” je dodal povsem nedolžno.

Beatrika se mu je iztrgala. “Kaj ti hodi na um? Niti sanja se mi ne, da bi se vračala! Z njima hočem iti!”

Janko je hotel predvsem dobiti časa, da bi ušla Viktor in Romana naprej. “Oh, Beatrika, ne bodi vendar otročja! Misli na smrad, ki ti je tako zoprn in na vsa zelišča in tinkture, ki jih kuhajo v tovarni. Ta duh je drugim res da zelo prijeten in zdrav, a ti ga ne preneseš, saj praviš sama. Prav gotovo se ti obrne želodec!”

Beatrika je udarila z nogo ob tla. “To je moja stvar, ti bedak! Kaj hočeš prav za prav? Čemu me zadržuješ?”

Janko je napravil kar najnedolžnejši obraz. “Moj Bog, mislil sem, da ti storim uslugo.”

Sestra je besnela. “Mar bi sploh ni bil mislil! Daj, spremi me naglo k onima dvema! Sama se gotovo izgubim.”

Janko je skomizgnil z rameni. “Nu, dobro, pojdiva, če res nočeš drugače!”

To rekši je krenil mirnodušno proti vratom, za katerimi so bili izginili Viktor, Romana in Kaluta.

Stopila sta v majhno dvorano, kjer so razbirali vsakovrstna zelišča. Močan, aromatski vonj je polnil zrak. Obilo delavcev v platnenih haljah se je sukalo po dvorani. Toda o Romani in Viktorju ni bilo več ne duha ne sluha. Očividno sta bila šla že dalje. Janko je vzel to z zadovoljstvom na znanje. Ozrl se je, kakor si ne bi vedel pomoči.

“Kje neki utegneta biti?” je vprašal z dozdevno poparjenostjo.

Beatrika je nervozno trgala žepno rutico. Od močne dišave ji je prihajalo slabo.

Tedaj je stopil Janko k enemu izmed delavcev in ga vprašal.

“Prva vrata na desni,” se je glasil odgovor.

Beatrika ni mogla slišati teh besed.

“Pojdiva,” je rekel brat in jo odvedel na desno.

Šla je za njim, boreč se s slabostjo. Toda Janko je ni odvedel skozi prva vrata, marveč skozi druga. Razume se, da nista našla v prostoru, kamor sta stopila, niti Romane niti Viktorja.

Beatrika je bila vsa iz sebe, in Janko se je delal, kakor bi vneto iskal izgubljencev. Toda vodil jo je baš narobe, zakaj vedel je, da razlaga Romana Viktorju ves obrat po vrsti. Ta gotovost mu je kazala pot, kako je bilo treba hoditi, da nista srečala dvojice.

Na Beatričino hudovanje je odgovoril z mirno dobrodušnostjo: “Kaj hočeš prav za prav? Razkazujem ti ves obrat prav tako dobro, kakor ga Romana stricu. Njiju dva pa že ujameva kje.”

Beatriko je silil jok od samega gneva. “Nesramno je, da se ne ogledata po naju dveh in naju nista počakala,” je rekla ogorčeno.

“Prosim te, saj vendar ne vesta, da hodiva za njima in ju iščeva.”

“Kaj ne bi vedela!”

“Ne! Poslal sem jima Kaluto s sporočilom, da ju počakava v Romaninem zasebnem kontorju.”

Toliko, da ni planila vanj. “Zakaj si storil to?”

Skomignil je z rameni. “Saj pravim, mislil sem, da ti storim uslugo. Kako pa naj vem, da tako resno želiš pogledati tovarno, ko si bila še v snočrijem razgovoru povsem drugačnih misli. Najbrže te je stric Viktor pregovoril in nisi hotela reči, da ga ne bi užalila. Ali si se mar radovoljno peljala z njim?”

“Seveda; čemu se pa ne bi? Osel si, zapomni si to!” je dejala vsa razljutena. Toda jeza in ogorčenje sta bila zaman; morala se je vrniti z bratom. Razume se, da ni storila tega, ne da bi bila stresla ves svoj gnev na njegovo grešno glavo.

Janko je trpel ploho dokaj mirno. Sam pri sebi je bil vesel, da se je načrt posrečil.

13. POGLAVJE.

Nič hudega sluteč, sta hodila medtem Romana in Viktor po tovarni. Kaluta jima je prinesel Jankovo naročilo in tako sta mislila, da se je Beatrika odrekla ogledu z lastnega nagiba. Romana je pri tem kajpak radovedno pogledala Viktorju v obraz, ali ni žalosten zaradi te novice. Toda ni se ji zdelo, da bi mu bilo nevšečno, ker se je moral odreči Beatričini družbi. Dejal je celo z očitnim zadovoljstvom: “Saj je itak bolje tako.”

Z živim in neskaljenim zanimanjem je sledil svoji vodnici po vsem obširnem zavodu. Pazil je na vsako malenkost in si dal pojasniti vse, karkoli mu je bilo neznanega. Pri tem sta jela govoriti spet o njegovem izumu ter zašla v kaj živahno razpravo.

Viktor je izkusil z veseljem, da se izraža Romana neobičajno jasno in točno. Priznati si je moral, da še nikoli ni videl ženske, ki bi bila na takem torišču tako na svojem mestu, kakor je ona. In vendar ni videl v nji ničesar neženskega. Tudi tu je bil dojem njene pojave in njenega vedenja povsem dekliški, vzlic mirni odločnosti vselej skromen in mil.

Njeni uslužbenci so jo vprašali na tem obhodu marsikaj, in za vsakogar je imela miren, točen odgovor ali jasno navodilo. Vse to je pričalo Viktorju, kako tesno je zraščena s svojim velikim obratom.

Ko je bil obhod pri kraju, je rekel toplo: “Občudovati vas moram, gospodična! Človek ne bi verjel, kako sijajno opravljate svoj posel, čeprav ste ženska, in vzlic svoji mladosti.”

Pogledala ga je s svojimi lepimi, resnobnimi očmi. “Imela sem neprekosljivo, a tudi kaj strogo učiteljico, gospod inženjer.”

“Katero neki?”

“Jekleno neizogibnost.”

Pazno je uprl oči vanjo. “Tedaj vas ni samo lastna želja pripravila do tega, da ste prevzeli vodstvo obrata?”

Nasmehnila se je. “Govorite kar naravnost, gospod Trtnik: hoteli ste reči, želja, da nakopičim kar največ denarja. O ne! Lastna želja ni bila moj vzrok, da sem stopila kakor mož na svoje mesto v obratu. Še zdaj mi je dostikrat neizrekljivo hudo, ko ne slišim dan na dan nič drugega, kakor zgolj suhoparno pesem o kupčiji. A kaj sem hotela? Svoj prvi korak na to polje sem storila še za očetovih dni. Siromak je bil bolan in je potreboval zanesljive pomoči; jaz pa sem živela samotno in prazno življenje in sem bila še vesela, da sem našla delo ter smela pomagati očetu. Ljubezen do njega, ki sem ga ljubila nad vse, mi je sladila težave. In ko je potem umrl, sem postala voditeljica tvrdke ter prevzela odgovornost za njen nadaljnji obstanek. Tega nisem storila zato, da bi mi donašala denar, marveč, ker je šlo za srečo in nesrečo drugih ... Razume se, da ne preziram zaslužka; narobe — toda —.”

Obmolknila je, kakor bi se bila ustrašila, ter si potegnila z roko preko čela. “Oprostite, zagovorila sem se; vem, da vas dolgočasim.”

Njegove oči so počivale nepremično na njenem obrazu. In ta obraz se mu je zdel nocoj lepši in mikavnejši od vseh človeških obličij.

“Prav gotovo me ne dolgočasite, gospodična. Poslušal sem vas z velikim in vročim zanimanjem!”

Topli zvok njegovega glasu ji je laskavo segal v dušo, a vendar je smatrala njegove besede le za vljudno frazo. Naglo se je vzravnala ter obrnila pogovor v drugo smer: “Vrniva se zdaj, če vas je volja. Beatrika je gotovo že nestrpna, ker naju mora čakati tako dolgo.”

To rekši ga je odvedla nazaj.

Kaluta-Baj jima je molče sledil. Vedno se je držal v diskretni razdalji; le kadar sta govorila z njim Romana ali gospodar in sta mu kaj razkazovala, je stopil bliže. V temnih očeh mu je sijal skrivnosten svit, kakor zarja globokega notranjega veselja.

Obhod je trajal več ur. Zunaj se je bilo zdavnaj stemnilo. Povsod so se užigale električne žarnice.

Viktor je bil videl marsikaj zanimivega, in vendar bi bil ostal prav rad še nekaj ur. “Ali mi dovolite, da se še katerikrat vrnem?” je vprašal in proseče pogledal Romano.

“To se ve, gospod inženjer, kolikorkrat vas bo volja.”

“Razume se, da ne bom več tako neskromno razpolagal z vašim dragocenim časom. Poslej bom vedel sam kod in kam. Razen če se nemara bojite, da vam ne bi odnesel kake važne skrivnosti.”

Smehljaje je zmajala z glavo. “Ne, ta skrb mi je gotovo tuja. Kadarkoli pridete, recite Hoj ar ju ali meni za prehodni list, pa boste lahko hodili po tovarni, ne da bi vam kdo branil.”

“Mari ni to nekoliko neprevidno?” jo je podražil.

“Ali zaupam človeku, ali pa mu sploh ne zaupam.”

“In meni zaupate?”

“Brezpogojno.”

Poklonil se je. “Hvala vam.”

Molče sta šla dalje in dospela v Romanin zasebni kontor.

Tam sta našla Beatriko pri najslabši volji, Janka pa vsega blaženega. Z najnedolžnejšim obrazom je povedal, kako sta z Beatriko zaman skušala dohiteti strica Viktorja in Romano.

Viktor je vljudno pomiloval Beatriko. “Gotovo ti je bilo zelo dolgčas medtem?” jo je vprašal.

Ona bi bila najraje zdivjala in zbesnela; toda napela je vse moči in se posiljeno nasmehnila. “Strašno dolgčas, Viktor. Zelo si boš moral prizadevati, da me odškoduješ za to.”

Prijel je njeno desnico in jo galantno poljubil; pri tem pa se je — kakor slučajno — odmeknil za korak. “Vidiš, ljuba Beatrika, bolje bi bilo, da si ostala doma. Tukaj res ni ozračje zate.”

Beatrika je vzdihnila in ga medleče ošinila z očmi. “Ah, res je bilo grozno! Ne razumem te, Viktor, česa iščeš v tej nezveličani tovarni.”

Čuden smehljaj mu je zaigral okrog izrazitih ust. “Meni se pa nikakor ne zdi nezveličana, ampak narobe, tako zanimiva, da jo mislim s prijaznim dovoljenjem gospodične Severjeve še večkrat posetiti.”

Beatrika se je ugriznila v ustnico. Najrajši bi bila dala duška svojemu gnevu in ga izsula na Romano; a čutila je, da mora biti previdna v Viktorjevi navzočnosti. Bog ne daj, da bi on zapazil vraga, ki se skriva za njenim ljubeznjivim vedenjem! Da pa bi Romano vsaj ujezila, se je z nežno kujavostjo obesila Viktorju na komolec.

“Ah, Viktor, saj sem se vendar le zaradi tebe peljala, da bi ostala v tvoji družbi. Z vsako uro skoparim, ki jo morem prebiti s teboj. Dolgo boš čakal, preden te zopet pustim v to grdo tovarno.

Viktor je moral trpeti njeno dobrikanje, če ni hotel biti naravnost sirov.

Romana je pogledala v stran, ko se je Beatrika tako nežno prižela k Viktorju. Srce se ji je krčilo v nemi muki. Bala se je, da ne bi videla, kako se vgrezne njegov pogled ljubeče v Beatričine oči. Kevica pač ni slutila, kako silno so se bila izpremenila Viktorjeva čuvstva do Beatrike; da je to vedela, se ne bi čutila tako nesrečne!

Beatrika je začela nestrpno siliti domov. Janko se je obrnil k Romani.

“Ali se boš peljala z nami, Romana?”

Zmajala je z glavo.

Mislila je sicer že sama, da bi se pridružila, ali vendar je čutila, da je bolje ostati. Saj je imela itak še nekaj dela.

“Ne, Janko,” je dejala, “delo še imam. Morda pridem nocoj pozneje nego po navadi.”

“Gotovo smo vas zadržali od važnih opravkov, gospodična,” je rekel Viktor.

“To se brž dohiti. Moja navada je le, da ne odložim nikoli nobenega dela na drugi dan,” je odgovorila mirno in prijazno, dasi jo je bolelo srce.

Beatrika je priganjala. Gostje so se poslovili. Beatričino slovo od Romane je bilo malone odurno. Ni se mogla krotiti; misel, da ji utegne Romana kaziti namere z Viktorjem, in jeza, ker je on napovedal, da se kmalu spet oglasi, ji nista dali miru.

14. POGLAVJE.

Ko je dospela Beatrika v Viktorjevi in bratovi družbi domov, je takoj poiskala mater.

Vsa jezna ji je poročala o “skvarjenem popoldnevu” in dala duška svojemu gnevu nad Romano.

“Verjemi ali ne verjemi, mati, Romana mi izkuša prečrtati račune. In Viktor je mrzel kakor led. Ko bi le vedela, kaj se skriva za tem! Ona ga očividno lovi ter se skuša napraviti zanimivo s tem, da se oprijemlje njegovih strokovnih interesov.”

Toda gospa Sibila je zmajala z glavo. “To se ji ne posreči, Beatrika. On ne bo občeval ž njo nikoli drugače nego poslovno. Saj ga poznam. Viktor ljubi lahkožive, pikantne ženske in se zanima le zanje. Tak živ računski stroj ni po njegovem okusu. Računar pa v tem slučaju ne more biti. On se ne bo ženil zaradi denarja — bilo bi nezmiselno spričo njegovega bogastva. Res pa je, da mu ni treba zapravljati časa z Romano. Morava ga zamotiti, da s ne bo utegnil voziti k nji. Ako hoče res poslovno govoriti ž njo o svojem izumu, potem lehko govorita tu — če le mogoče, v najini prisotnosti. Zakaj da je napram tebi tako izpremenjen, bi tudi jaz rada vedela, da se moreva vsaj ravnati po tem. Saj sem videla vendar na lastne oči, da je bil blazno zaljubljen vate. Odkod se jemljejo zdaj na mah ta umerjena očetovska čuvstva? Prav imaš, za tem mora tičati nekaj posebnega. Romana pač ne — ali ne slutiš ničesar drugega?”

Beatrika je skomignila z rameni. “Saj sem ti že povedala, da se je začel njegov hlad v trenutku, ko sem mu prinesla tisto pismo z žensko pisavo. Od tistih dob je ves drugačen. In tako nekam čudno je prebledel takrat — tako strmo je gledal na list, ko ga je držal v roki —”

“Hm, da bi človek vsaj slutil, odkod je bilo pismo. Vsekako, ljubo dete, bi ti priporočila, da ne stavi vsega na eno karto. Moji upi do Viktorja so se do malega zrušili. Čez nekaj dni bo naša veselica. Prvotno je bila zamišljena Viktorju v čast, in nadejala sem se, da bom mogla takrat že oznaniti vajino zaroko. A zdaj se mi zdi takšen razpletek dokaj neverjeten. Slutnje me varajo redkokdaj. Svetovala bi ti, da se pobrineš na veselici spet nekoliko bolj za bankirja Žitka.”

Beatrika se je namrdnila. “Ko bi vsaj ne bil tako neznosno debel! Prenavaden se mi zdi.”

“Toda bogat je za tri druge, in neodvisen.”

“Pravijo, da je tudi zelo varčen mož.”

“Takšni so malone vsi; treba jih je le prav prijeti v roke. Največji varčnež postane zapravljivec, ako gre za to, da se izpolni želja ljubi soprogi. In Žitko te ljubi. Ko si bila te čase tako hladna proti njemu, se mi je zdel ves obupan. To ga je le še bolj razdražilo. Treba ti je danes hoteti, pa ga imaš.”

Beatrika je spet zavzdihnila. “Viktor mi ugaja mnogo bolj. Elegantnejši je in finejši; nerada bi se ga odrekla kar tako — za čast, da se smem imenovati gospa Žitkova.”

Gospa Sibila je skomignila z rameni. “Viktor je res fina prikazen. A ni ti ga treba biti žal; ob tako zanimivem možu obledi najlepša žena in ne pride dovolj do veljave. V Žitku boš imela vsaj učinkovito ozadje.”

Beatrika je uvidela vse to, ali vendar je bila kaj nezadovoljna. “Pamet je prva, mama: to se ve, da Zitka ne bom odbijala, Viktorja pa kljub temu ne opustim povsem. Morda se mi vendar posreči obnoviti čuvstvo, ki je že poganjalo v njegovem srcu. To hočem in moram doseči. Morda poizkusim sedaj z ljubosumnostjo. Na veselici bom na vso moč koketirala z Žitkom. Tako ubijem dve muhi na mah.”

Gospa Sibila je odobrila ta bojni načrt.

Nato je začela Beatrika tožiti Janka, kako jo je oviral, da se ni mogla pridružiti Romani in Viktorju na obhodu po tovarni.

“Sploh je postal neznosen paglavec; jezi me, kjer me le more. Njegov najnovejši trik je ta, da se dela naravnost zaljubljenega v Romano. Ali še nisi opazila? Streže ji in dobrika se ji, kakor ve in zna. Tega prej ni bilo.”

Gospa Sibila se je zasmejala.

“Morda ji hoče izvabiti višjo razpoložnino. A dvomim, da bi imel kaj uspeha s tem.”

“Jaz tudi. Prav za prav pa ne verjamem, da bi gojil tako preproste namene. Veš, s kakšnimi načrti se ukvarja zdaj? Danes mi je povedal.”

“Nu?”

“Sklenil je, da ne bo študiral prava, ampak kemijo.”

“Kemijo? Nesmisel! Saj vendar ve mojo željo, da naj študira pravo.”

“Mislim, da se zanjo ne meni bogvekaj. Pravil mi je, da ga hoče Romana po dovršenih študijah nastaviti v tovarni, in da postane kasneje vodja kemičnega oddelka. Zdi se, da ima obsežne načrte o povečanju tovarne.”

Gospa Sibila se je zamislila.

“Nu, prav za prav bi ta njegova misel ne bila baš neumna. Kdo ve, kaj fant namerava. Koristno bo, če dobi kaj vpliva nanjo. V primernem trenutku bi se dalo to izrabiti.”

“Nikar ne misli, da stori Janko nama na ljubo le najmanjšo stvar. On skrbi zase, za nikogar drugega ne.”

“Dobro, pa naj. Tako bom vsaj rešena brige zanj.”

Drugi dan je povedal Viktor pri obedu, da mora konec tedna odpotovati za dva dni, potem pa se zopet vrne.

Beatrika je prisluhnila. Zvedavo ga je pogledala, odgovorila pa le par obžalovalnih besed.

“Naše veselice se pač že udeležiš?” je vprašala gospa Sibila.

“Vsekakor,” je odgovoril on.

Romana je molčala. Srce se ji je bolestno skrčilo, ko je omenil potovanje, zakaj mislila je, da se hoče le izlepa spraviti odtod.

Ko pa je rekel, da pride gotovo na veselico, se je na tihem oddehnila.

Viktor je zopet prav živahno govoril z njo; in preden se je poslovil, je dejal, tako da ga ostali niso slišali:

“Ali boste hudi, če pridem jutri zopet v tovarno? Glava mi je polna vsakovrstnih načrtov; zato bi si hotel še enkrat natanko ogledati veliki laboratorij.”

Z mirno prijaznostjo je sklonila glavo. “Pridite, kadar vam drago, gospod inženjer.”

“Rad bi se tudi pomenil z vami o tem in onem,” je povzel.

“Najdete me v mojem zasebnem kontorju,” je rekla Romana.

Drugi dan se je Viktor res odpeljal v tovarno. Kradoma je odšel iz hiše ter najel spotoma izvoščka.

Samo Kaluta-Baj je vedel, kam se je odpravil gospodar. A njemu je bil naročil Viktor strogo molčanje.

Beatrika se je dolgočasila v svojem salonu in tuhtala, kaj bi bilo neki moglo zakriviti Viktorjevo izpremembo. Drugače se ji je izneveril le redko za kako minuto, zdaj pa ga je videvala jedva še pri obedih. To jo je silno jezilo. Spričo tega ogibanja je bilo škoda misliti na zavzetje ljubljene postojanke.

Zdaj je sedel — tako je menila ona — spet sam v svoji sobi, namestu da bi ji drugoval. In to naj bi trpela kar tako? Ne! Saj gre lahko tudi ona k njemu. Lepa reč, da ne bi smela nečakinja posejtiti svojega strica v njegovi sobi!

Skočila je na noge in krenila gori. Pred Viktorjevo sobo je stal Kaluta, vzravnan in križem rok kakor po navadi.

“Prijavite me svojemu gospodu, Kaluta,” je velela z ostrim, ukazujočim glasom. “Govoriti hočem z njim!”

Kaluta se ni genij. “Sahib je odšel,” je rekel mirno.

“Kam?” je vprašala ona neprijetno iznenadena.

“To mora miss sahib sama vprašati mojega sahiba.”

Vrgla je glavo nazaj. “A jaz hočem, da mi vi poveste.”

Indijec je stal kakor kip. “Kaluta molči,” je dejal ponosno in mirno.

Beatrika je vedela iz lastne izkušnje, da je pri Kaluti vse zaman, če sam noče. Pač pa jo je navdala misel, da Viktorja ni doma, nenadoma z vročo željo, da bi se vtihotapila v njegovo sobo. Morda bi se ji posrečilo iztekniti skrivnostno pismo ali kak drugi podatek, ki bi ji odkril vzrok njegovega čudnega vedenja.

Toda kako naj pride sama in neopažena v njegovo sobo? Nesrečni Kaluta-Baj je stal pred vrati skoro noč in dan kakor straža. On je ne. bi pustil niti za hip izpred oči. Že večkrat je bila poizkusila ukaniti njegovo pozornost, a vselej z enakim neuspehom.

Hotela ga je poslati kam s kakim naročilom. Toda Kaluta se ni genil.

“Kaluta ostane,” je izjavil neomajno.

Srdito je blisnila vanj z očmi. “A če vam ukažem, da idite!”

Indijec je mirno ostal na mestu in z visoka pogledal nanjo. “Kaluta služi le svojemu sahibu. Miss sahib nima Kaluti ničesar ukazovati.”

Beatrika je na tihem besnela, toda vedela je, da bi bilo bob v steno, če bi ga zatožila Viktorju. Že večkrat je bila poizkusila začrniti Indijca, ali Viktorjev običajni odgovor se je glasil: Kaluta ni navaden sluga, Beatrika. Služi mi le iz hvaležnosti, ker misli, da mi dolguje življenje. Rade volje bi storil zame tudi najtežje, ne da bi zamrmral. Drugim pa on ne služi, in tudi jaz ga nočem siliti, ker vem, da bi ga s tem smrtno užalil.”

Beatrika je morala potemtakem opustiti svoj namen — ali pa —

Oči so ji zdajci zletele po dolgem hodniku. Nenadoma jo je bila prešinila misel, kako bi prišla vendarle v Viktorjeve prostore, ne da bi ji mogel Indijec braniti.

“Kdaj se vrne moj stric?” je osorno vprašala.

“Ne pred solnčnim zahodom”, je odgovoril Kaluta iz dna svojega neomajnega ravnodušja.

Beatrika mu je naglo obrnila hrbet. Hitela je v pritličje, v zadnji konec hiše, kjer je bila kuhinja in drugi gospodarski prostori. Tam so viseli na posebni deski ključi praznih sob, med njimi tudi ključ pralnice. V tem prostoru so stale visoke omare s hišnim perilom. Pralnica je stala tik Viktorjeve pisalne sobe in vrata med obema so bila samo zapahnjena. Ako je bil zapah teh vmesnih vrat v pralnici, je mogla priti iz nje brez težave v Viktorjevo sobo, ne da bi jo Kaluta zasačil.

Beatrika je naglo poiskala ključ in se vrnila nato počasi, dozdevno povsem ravnodušna na vrh.

Ne meneč se za Kaluto — nagel pogled jo je bil prepričal, da stoji Indijec na svojem mestu — je krenila proti pralnici, kakor bi imela tam opravka. Urno je odklenila vrata; preden jih je zaprla za seboj, je hitro še enkrat ustrelila z očmi po Kaluti. Stal je nepremično, in zdelo se je, da je sploh ni opazil.

Tiho je zaklenila za seboj, da ne bi mogel nihče vstopiti in je zmotiti pri njenem delu. Nato je naglo skočila k vmesnim vratom in ugotovila v svojo radost in zmagoslavje, da je zapah na tej strani.

Rahlo ga je odrinila in odprla vrata. Brez glasu so se obrnila v tečajih. V naslednjem trenutku je stala Beatrika sredi Viktorjeve pisalne sobe.

Urno je smuknila k mizi. Na mizi je stala njena slika ter ji gledala naproti. Ali ona se ni zmenila zanjo. Mislila je le na to, kako bi našla pismo — skrivnostno pismo, ki ga je bil Viktor prejel od neznane ženske in ki je po njenem mnenju zakrivilo njegovo čudno izpremembo. V svojo radost je videla, da. je pustil Viktor ključe v ključavnici. Kaluta-Baj ji je bil povedal, da se ne vrne pred solnčnim zahodom. Imela je torej časa več ko dovolj. Zunaj je stražil Kaluta in ni pustil nikogar v sobo svojega gospoda, niti sam ni stopil vanjo, kadar Viktorja ni bilo doma. Na delo tedaj!

Odpirala je predal za predalom ter iskala pisem z žensko pisavo. Toda povsod je našla samo poslovne papirje, račune in kemične formule — nič takega, kar bi jo bilo zadovoljilo.

Že je hotela vsa ozlovoljena opustiti iskanje. Preteknila ni bila samo še ozkega predalčka tam zadaj. Odprla ga je brez posebnega upa; sedaj pa ji je padlo oko na listnico. Urno je segla ponjo in jo razgrnila. Več pisem je ležalo v nji — pisava je bila povsod ženska — da, prav tista lična, jasna pisava kakor nedavno na pismu, ki ga je bil prinesla Viktorju.

Beatrika je globoko zasopla. Ali je bila sedaj na pravi sledi?

Vzela je eno izmed pisem in ga razprostrla. Njene oči so se mahoma razširile od strahu in strmenja. Nagovor se je glasil:

“Moj dragi, ljubljeni mož!”

Te besede so jo prešinile kakor strela. Strmela je nanje, kakor ne bi mogla verjeti svojim lastnim očem. Njen obraz se je spačil. Kdo je bila ženska, ki je smela nagovarjati Viktorja s tem imenom?

Potegnila si je z roko preko oči in čitala dalje.

“Moj dragi, ljubljeni mož! Tri mesece je že, kar si daleč od mene in najine sladke male Marijice — tako daleč, daleč od naju dveh. In tvoja ženica in tvoje dete sta tako sama in hrepenita po tebi. Da ni otroka, te ne bi bila pustila samega na pot. Iz čudesne dežele Indije sem dobila doslej šele dvoje tvojih pisem. Razdalja je pač prevelika, da bi mogla prihajati pošta tako naglo, kakor smo vajeni doma. In meni je tako hudo po tebi, ljubljeni mož. V duhu te gledam sredi tisočerih nevarnosti; tako predrzen si, in dasi mi to ugaja pri tebi, vendar trepečem in zate se bojim. Saj veš, da sem plašljivka; pogosto si me dražil zato. Prosim te, bodi previden, misli na ženo in otroka, ki si njiju vse na svetu in ki te pričakujejo doma s trepetom in koprnenjem!

Kdaj se vrneš, predragi mož? Ali naj ti prideva z Marijico do Napolja naproti? Mislim, da pojdeva, četudi praviš, da ne. Mariji so zdaj že tri leta; velika je in močna, in tako ljubka, smešno modra osebica! “Papaček se vine”, ponavlja gotovo po stokrat na dan. Ah, da bi bil že spet pri naju! Veseli me tvoje sporočilo, da ti gredo opravki naglo od rok. Hudo mi je bilo, ko sva se ločila za ta čas. Tako sama sem z Marijico; nikogar nimam, da bi z njim govorila o tebi. Kaj ne, ljubi, kadar se vrneš boš pisal svojim sorodnikom, da si se oženil; predstaviš me jim. Menda se vendar ne bodo nepomirljivo srdili nate, ker si se odločil za revno ženico, ki ti ni prinesla v doto drugega kakor svoje vroče srce. Tudi najina Marijica bo prosila za naju; večno pač ne more trajati to skrivanje. A saj si mi itak obljubil, da me popelješ k njim, kadar se vrneš.

Najina Marijica sedi zraven mene in piše papačku pisemce. Priložim ti njene čačke, da se pozabavaš. Da jo slišiš, bedačico sladko, kako smešno si narekuje in ponavlja: ‘Ljubi, ljubi papaček!’ Hotela bi ti jo pokazati. Priložim ti njeno sličico, ki sem jo sama fotografirala. Položi jo v listnico k moji sliki ter naju nosi obe na srcu. To naj bo svetinja, ki te obvaruje vseh nezgod.

Zbogom, ljubljeni mož. Poljubljam te vroče in prosim Boga, da se nama vrneš kmalu. Imej naju rad in piši nama prej ko moreš.

Tvoja Suzana.”

Beatrika je spustila pismo na mizo. Izraz njenega obličja je bil nepopisen.

“Glej, glej — stric Viktor je potemtakem oženjen. To je zelo zanimivo odkritje. Ni se mu zdelo vredno, da bi nam kaj povedal o tem. Gotovo ga je sram žene, ki je očividno nizkega rodu. Niti toliko se ne ozira nanjo, da se ne bi dobrikal drugim mladim damam in ljubimkal ž njimi. Tak takšen je ta poštenjak v resnici. Tam ima ženo, tu pa igra ljubeznivega kavalirja in dona Juana. O, ti moški! A jaz sem ga imela za tako plemenitega in resnicoljubnega, da sem se časih sramovala sama pred seboj, kadar sem mu kaj natvezla.

Vse kaže, da je prišel k nam zato, da bi izpolnil soprogi željo in nas obvestil o svoji ženitvi; a potem se je premislil in rajši ljubimkal z menoj, razodetje pa je odlašal od dne do dne. Pismo, ki ga je prejel nedavno, je bilo gotovo odločen opomin njegove žene, tako da je moral brž ukrotiti svoj donjuanski pohlep ter ga prekrstiti v stričevsko naklonjenost.

O, zdaj mi je vse jasno. Morda mu je hudo žal, da ima zvezane roke. Zakaj njegova zaljubljenost vame je bila resna. Bogve koliko ne more več čutiti do žene, drugače je ne bi puščal toliko časa same. In otroka tudi že ima — triletno hčerko!

Mama bo strmela. Med tem, ko je ona mislila, da se klati samec po svetu, je bil nepridiprav zdavnaj oženjen. Vsa ta stvar bi bila kaj zabavna, ako me ne bi jezilo, da sem žrtvovala zanj toliko truda. Škoda, škoda! Nu, zdaj vsaj vem, pri čem sem. Kaj hočem, izgubljeno je izgubljeno. Bog ž njim! A Romana—?”

Ob misli na svojo polisestro se je Beatrika odurno zasmejala.

Romana naj se le trudi za Viktorjevo naklonjenost. Le naj se zabava ž njo, kolikor mu drago, in naj se vozi v tovarno, kolikorkrat se mu zljubi. Romana bo mislila, da mu je res kaj do nje, in bo gojila nade v svojem srcu. In ko bo mislila, da že drži srečo v rokah, pride žalostni konec! Le naj se zaljubi vanj, potem bo vsaj razočaranje tem grenkejše. Privoščila ji je to, grdobi. Naj pase Viktor tudi na nji svoje donjuansko poželjenje. Ah, to bo uteha, ko jo bo videla ponižano! Beatričine oči so se iskrile od nizkega sovraštva. Stresla je vsa pisma iz listnice. Bilo jih je šest, vsa iste roke. Razen njih sta bili v listnici še dve fotografiji — slika prav čedne mlade žene in amaterski snetek ljubkega majhnega dekletca.

Beatrika si je površno ogledala sliki in datume na pismih. Bila so očividno že dokaj stara. Zelo rada bi bila videla tudi zadnje pismo, tisto, ki ga je sama prinesla Viktorju; videla bi vsaj, kaj mu je pisala žena takrat! Ali ni ga bilo zraven.

Ravno je hotela potegniti pismo iz ovitka, ko se je zdajci spustila težka roka na njeno ramo. In jezen glas je rekel tik zraven nje: “Tega miss sahib ne sme.”

Beatrika se je prestrašeno ozrla. Za njo je stal Kaluta-Baj z jeznim obrazom in sršečimi očmi.

V prvem hipu ni vedela kaj storiti. Nato se je ohrabrila in stresla njegovo roko raz sebe.

“Kaj mislite? Kaj se predrznete?” je zavpila s kar moči samozavestnim glasom.

Toda Kaluta ji je brez ceremonij potegnil pismo iz roke, ga položil v predal k listnici ter obrnil ključ.

“Kaluta ostane tu, a miss sahib pojde,” je dejal nato in oči so se mu zablisnile tako preteče, da se mu ni upala ugovarjati.

“Sirovina je zmožen, da me pobije na tla,” je pomislila sama pri sebi.

Posmehljivo ga je premerila in se obrnila k vratom, skozi katere je bila prišla. Na pragu se je ozrla ter siknila zaničljivo: “Hlapec, nesramni!”

To rekši je naglo zaprla vrata za seboj. Vendarle jo je bilo strah Kalutove jeze.

Indijec pa je le prezirno gledal za njo. Nekaj časa je upiral oko v zaprta vrata, kakor bi jih hotel predreti s pogledom. Nato je stopil k njim, in ker ni videl ne ključa ne zapaha, je vzel močno vrvico ter privezal kljuko k bližnji omari.

“Kače se plazijo tudi skozi zaprta vrata,” je zamrmral. “Plavolasa miss sahib je kača.”

Srdito je odšel na hodnik in spet nastopil stražo pred vrati.

Njegov tanki, ostri sluh, ki je bil vajen streči na potuhnjene stopinje tigra v džungli, je bil začutil v gospodarjevi sobi šum. Tiho je stopil vanjo ter zasačil Beatriko pri njenem vohunskem početju.

Ko se je vrnil gospodar iz tovarne, mu je takoj povedal, kaj se je zgodilo. Viktor je bil prišel zelo vesele in razigrane volje, prebil je v pogovoru z Romano nekaj ur, polnih užitka.

Ob tej novici se mu je stemnil obraz. Stopil je k pisalni mizi in odprl predal; nato je vzel iz njega listnico in jo potehtal v roki.

“Ali je imela miss sahib listnico v rokah, Kaluta?”

“Ne, sahib — samo pismo miss-sahibe Suzane.”

Viktor je mrko pogledal pred se. “Teh pisem naj ne vidi nobeno tuje oko. Čuvaj jih dobro, Kaluta, dokler ne odpotujeva!”

“Kaluta zdaj ve, da preže kače ob poti, sahib. Kaluta pazi.”

Viktor mu je pokimal. Pismo, ki je ležalo zraven listnice, je spravil v žep. Nato je zaklenil predal in spravil ključ. “Ne omeni tega nikomur, Kaluta!”

Indijec je široko pogledal gospodarja. “Kaluta molči, sahib!”

S tem je bila zadeva med gospodarjem in Kaluto opravljena.

Viktor je sedel k pisalni mizi ter se zastrmel tjavendan.

Sklenil je, da ne ukrene v tej stvari ničesar. Beatrika naj ostane v negotovosti, ali jo je Kaluta zatožil ali ne. On ji vsaj ne omeni niti besedice. Kalutova paznost je bila očividno preprečila, da ni čitala pisem; s tem je bil Viktor zadovoljen.

Njegovo mnenje o Beatriki je bilo vsekako zapečateno. Bila je podel značaj — drugače se ne bi lotila tako nizkotnega podjetja.

“Romana ne bi storila tega,” je pomislil; in ni se začudil samemu sebi, da je ne imenuje več “gospodične Severjeve”.

Prav za prav bi bil Viktor zdaj lahko odpotoval, da ga ni priklenilo stoprav zbujeno zanimanje za Romano. Njen tako jasni, mirni, in opredeljeni značaj se ga je dojmil čedalje globlje, zlasti odkar se je podajala njegovemu vplivu in se ni več tako zatajevala pred njim. Takšne ženske ni pomnil med vsemi, katerim se je bil kdaj približal za daljši ali krajši čas. Pri vsej jasnosti svojega bistva mu je zadajala ne malo ugank, ki jih je hotel razrešiti. Že davno ni več verjel, da bi bila res tako grda skopulja, kakor sta mu jo naslikali Beatrika in njena mati. S takšnimi očmi in tako globokim mišljenjem in čuvstvovanjem ni mogel biti človek malenkosten in skop.

A kaj je bilo neki gnalo Beatriko, da se je skrivaj splazila v njegovo sobo in brskala po pisalni mizi? Gotovo nič drugega nego podla radovednost. Njegovo čuvstvo do nje je bilo ugasnilo prav tako naglo ter temeljito, kakor je vzplamtelo. Dasi ni imel o ženskah bogve kako visokega mnenja, vendar ni mogel ljubiti tam, kjer je moral zaničevati in kjer je srečaval nizke lastnosti srca. Njegovo čuvstvo do Beatrike je bilo pokopano pod molčečim zaničevanjem njenega ležnivega in neodkritosrčnega značaja.

In spet so poletele njegove misli k Romani. Zdelo se mu je, da bi mu bilo mirneje in lažje pri srcu, ako bi mogel zreti v njene resne, temne oči. Mislil je na to kako ga je sprejela danes v tovarni. Stala je sredi svojih delavcev, baš ob maličnem odmoru, in se prijazno razgovarjala ž njimi.

“Saj se trudimo vsi skupaj pri istem delu,” je odgovorila, ko jo je pohvalil, češ, kako lepo je, da ima srce za svoje ljudi.

In nehote se je spomnil Beatrike, kako brezsrčno in zaničljivo govori o vseh, ki so nižji od nje. Tako ni bilo primer ne konca ne kraja.

15. POGLAVJE.

Ko je Kaluta-Baj prepodil Beatriko iz gospodarjeve sobe, je hitela naravnost k materi.

Brez sramu ji je priznala, da je preiskala Viktorjevo pisalno mizo, hoteč se prepričati, kaj je vzrok njegovega čudnega vedenja.

Gospa Sibila ni našla besedice graje. Vprašala je, gledaje Beatriki v obraz: “Nu — in kaj si dobila? Nekam razburjena se mi zdiš.”

Beatrika je globoko zasopla. “Da, mama, našla sem nekaj. In zdaj mi je vse jasno. Vsa sem zbegana od samega ogorčenja! Pripravi se, mama, čudno vest boš slišala. Viktor je oženjen — več let že! Celo otroka ima, triletno dekletce.”

Gospa Sibila je poskočila in srepo je zastrmela v hčer. “Ne! To ni mogoče. Vsaj jaz bi morala vedeti, če bi bilo res!”

Beatrika je skomignila z rameni. “Moral je pač imeti vzrok, da nam je zamolčal svojo ženitev. Njegova žena se zdi povsem nizkega stanu, čeprav je videti na sliki zelo čedna. To, da je bila vsekako revna, bi pač ne bilo zadosten povod, da jo skriva. In ker nas vendarle ni obvestil —”

Gospa Sibila je sedela kakor kip. “Povej mi vse natanko! Kako si izvedela to skrivnost? Meni kar ne gre v glavo,” je ponavljala vedno iznova.

Beatrika je povedala zgodbo o listnici in njeni vsebini ter ponovila, kar je čitala v pismu.

“Pismo je bilo naslovljeno v Indijo, mama, in prav verjetno je, da mu žena zdaj, po njegovi vrnitvi, ni dala več miru in ga je rotila, naj nas obvesti o svojem zakonu. S tem namenom je pač prišel k nam, potem pa se je zaljubil vame in jel odlašati od dne do dne. Saj sem ti rekla, da je ves izpremenjen, odkar je dobil onidan tisto pismo. Žena ga je gotovo odločno spomnila njegove dolžnosti, in to ga je osvestilo. Zato se je skril za tišta stričevska čuvstva in hoče najbrže, da bi se stvar nekoliko pozabila, preden pride s svojim razodetjem na dan. Potovanje, ki ga naznanja zdaj, je seveda zgolj izgovor. Peljati se hoče k svoji ženi in jo potolažiti s kako pravljico o nepremagljivih zaprekah. Gotovo mu je zdaj zelo napoti, in morda bi bil še vesel, če bi se je mogel iznebiti. Vsekako mora biti velik don Juan; nič se ne bi čudila, ako bi se zdaj v izpremembo igračkal z Romano, dokler ga tudi ona ne potuhta, kakšen je. Verjetnost, da mu pojde tudi pusta Romana na led, je zame edino, kar vidim zabavnega v tej istoriji. Naj mu le nastavlja zanke, le naj zavija vanj oči! Nazadnje jo bo izplačal, da ga bo pomnila do smrti. Ali bo blamirana, kadar se izkaže, da je njen sladki ženin oče in zakonski mož! In jaz, kadar pride do tega, si vsekako privoščim veselje ter ji povem v obraz, da je pri vseh svojih trdnih moralnih nazorih vendar ljubimkala z oženjenim dedcem.”

Ob tej misli se je Beatrika škodoželjno zakrohotala.

Gospa Sibila se kar ni mogla osvestiti. To ji ni šlo v glavo! Na vsem lepem je bila zagledala Viktorja v docela tuji luči.

Razen tega pa ji je bilo tudi neprijetno, da je Kaluta-Baj zalotil njeno hčer pri Viktorjevi pisalni mizi.

“To je silno mučno, Beatrika,” je dejala.

Hči je skomignila z rameni. “Indijec se je vedel predrzno in nesramno; da bi ga le mogla pošteno izplačati za to! A seveda, Viktorju ga ne morem tožiti. On se vedno potegne zanj — morda zato, ker mu pomaga pri njegovih donjuanskih pustolovščinah. Sicer pa naj Kaluta le kar pove svojemu gospodarju, da sem imela pismo njegove žene v rokah. Dobro se bo premislil, preden nama kaj omeni o tem. In če se vendarle drzne, mu povem v obraz, kakšno je moje mnenje o njem.” Gospa Sibila je vzdihnila. “Da se je moči tako varati o človeku! Skalno sem zaupala v njegovo poštenje.”

Dami sta prerešetali stvar od vseh strani. Domenili sta se, da ne storita za zdaj ničesar in opustita vsako drezanje v to zadevo. Hoteli sta počakati, kaj stori Viktor.

“Morda je tudi on namenjen čakati, mama. Nemara misli, da nisem čitala nobenega pisma, ker mi je ubranil sluga še pravočasno. Vsekakor stojim zdaj na višku položaja in seveda ne bom zapravljala časa, marveč storim vse, kar je v mojih močeh, da pripravim Žitka do odločilne besede.”

In ko sta sedeli tisti večer z Viktorjem za mizo, se je zdelo, da je spet vse po starem. Le Beatrika je ubrala napram Viktorju nekam hladnejše strune. Inženjer je ni hotel osramotiti in ni omenil niti besedice o tem, kar mu je bil povedal Kaluta- Baj.

Gospa Sibila se je venomer zvedavo ozirala Viktorju v obraz ter si ponavljala natihem iz dna svoje osupnosti, da se ni zmotila svoje žive dni v nikomer tako neizmerno, kakor se je v njem.

Viktor se je toplo poslovil od Romane za prihodnja dva dni. Odpeljal se je zjutraj zarana. — —

Za Viktorjeve odsotnosti je stopila Beatrika popoldne v bratovo sobo, da bi si izposodila od njega knjigo.

Janko je sedel pri učenju. Dal je Beatriki zaželjeno knjigo. Sestra je obstala pred njegovo pisalno mizo in zagledala na nji Viktorjevo sliko. Prečitala je napis:

“Najvišje je resnica.”

Zasmejala se je porogljivo in potipala na fotografijo s svojim ostrim prstkom.

“Odkod pa imaš to uspelo podobo svojega velecenjenega strica?” je vprašala.

Janko jo je premeril s pogledom, ki je izražal vse mogoče. “Podaril mi jo je, ker sem ga prosil.”

“In si seveda zelo ponosen nanjo?”

“Gotovo da. Čeprav izgovarjaš ti to besedo s posmehom, je vendarle moj velecenjeni stric.”

“Potemtakem ga imaš za nekakšen vzor?”

“Da, ljuba moja. In ves ta čas se mi je videlo, da delaš tako tudi ti. Vsekako si kazala to kaj razločno s svojim vedenjem.”

“Vedenje vara,” je rekla Beatrika objestno.

Janko jo je spet tako čudno pogledal. “Nu, zdelo se mi je, da sem še nedavno videl njegovo sliko okiteno s cvetjem na tvoji pisalni mizi.”

Beatrika je skomignila z rameni. “To ni nikak dokaz. Slika je pač stala tam, in okvir se mi je zdel tako gol. Sicer pa mi je zelo napoti.”

Če ti je napoti, daj jo vendar nazaj v mamin album. Ako ne bi imel že te, bi te jaz naprosil zanjo. Takrat, ko je stric Viktor prišel in si jo vzela iz albuma, bi jo bil prav rad imel. A ti mi je nisi hotela dati. Povedal sem stricu, da si me prehitela tisti dan, ko sem si jo hotel vzeti. V nadomestilo mi je dal tole.”

Rdečica zadrege je zdajci udarila Beaiki v obličje. “Ti si mu povedal, da sem si vzela sliko na dan njegovega prihoda?” je vprašala negotovo.

“Da, jaz.”

Beatrika je še enkrat prečitala napis: “Najvišje je resnica.” Nato pa se je zgenila, kakor bi vrgla nekaj od sebe.

“Eh, če bi sam spoštoval resnico, bi imel nemara prav, da se povišuje nadme! Zdaj potemtakem ve, da sem mu natvezila pravljico, ko sem mu toliko govorila o njegovi sliki. Lahko si misli, da sem se le norčevala. To mi je ljubše, nego če bi mu ostalo prepričanje, da sem bila res zaljubljena vanj. Tako visoko kakor on spoštujem resnico tudi jaz. Ničesar nisva dolžna drug drugemu,” je pomislila.

Niti zaslutila ni, da se je izpremenilo Viktorjevo vedenje proti nji od tistega trenotka, ko je zvedel, da ga je nalagala zaradi slike.

“Nu,” je rekla Janku, “le imej svoj sveti vzor! Najbrže je goljufiv kakor vsi drugi.”

Brat ni odgovoril. Vedel je, da govori Beatrika le zato tako posmehljivo, ker čuti, da je postal stric Viktor napram nji hladnejši in umerjenejši.

Marljivo se je poglobil v svojo nalogo, in ko Beatrika še vedno ni šla, ampak je radovedno ogledovala to in ono, je dejal bolj odkrito nego vljudno: “Izgini že vendar, Beatrika, saj vidiš, da me motiš pri učenju.”

Udarila ga je po ramenu. “Radovedna sem, kdaj se naučiš tega, da je treba kazati v občevanju z damami boljše manire.”

“Vrag te nesi!” je osorno odgovoril Janko.

“Sirovina!” je vzkliknila ona ter šla.

“Raglja!” je viknil brat za njo.

V občevanju s sestro so mu bile manire res deveta skrb.

16. POGLAVJE.

Viktor Trtnik se je bil vrnil s Kaluto s svoje poti. Njegov obraz je bil zelo resen, skoro mrkel. Poznalo se mu je, da ni doživel nič prijetnega ta dva dni.

In Kaluta ga je gledal s svojimi zvestimi očmi, kakor bi nosil z gospodarjem vred vse breme njegovega turobnega razpoloženja.

Obdajal ga je s podvojeno skrbjo in mu izkušal čitati sleherno željo v očeh.

Viktor je to videl. Z dobrodušnim nasmeškom je nekoč položil roko na služabnikovo ramo.

“Težke so nama bile ure, moj dobri Kaluta,” je dejal. “Malo je manjkalo, da nama ni počilo srce, ko sva gledala obup uboge ženice. Kaj ne?”

Kaluta je sklonil glavo. Oči so se mu vlažno zasvetile.

“In dete, sahib — ubogo dete — kako je plakalo!”

Viktor je pokimal. “Zato, Kaluta, ker je videlo plakati mater, ne zato, ker bi bilo čutilo težo svoje izgube,” je dejal resnobno.

Čudno se je godilo Viktorju. V pobitem razpoloženju, ki ga je bil prinesel s poti, ga je vlekelo nekaj tem silneje k Romani Severjevi. Ni je bil videl, odkar se je vrnil. Prišel je pozno zvečer, in drugo jutro je našel pri zajtrku samo gospo Sibilo in njeno hčerko. Romane ni bilo; velela si je prinesti zajtrk v sobo.

Gospa Sibila in Beatrika sta se mu zdeli nekam napeti in hladnejši nego po navadi. Smatral je to pri Beatriki za posledico slabe vesti in pri gospe Sibili za zadrego, vedoč, da ji je Beatrika priznala, kako jo je Kaluta zalotil pri pisalni mizi. Velikodušno je izkušal prezreti to vedenje in se je držal prijazno in neprisiljeno kakor sicer.

Beatrika ga je nekam posmehljivo vprašala, kako je bilo na potovanju. Obe sta videli, kako se mu je pri tej besedi stemnil obraz in kako je naglo preskočil na drug pogovor.

Takoj po zajtrku sta se dami poslovili. Opravičili sta se, da imata obilo posla z veselico, ki bo zvečer.

Ker je bil Janko v gimnaziji, je ostal viktor sam in ni vedel, kako naj prebije čas. Najrajši bi se bil peljal spet v tovarno, ako se ne bi bil bal, da se utegne zdeti vsiljivo.

Kaj mu je bilo storiti s tem dopoldnevom? Še bolj nego sicer je danes pogrešal svojega dela. Brez resnega posla mu sploh ni bilo dolgo obstanka.

Nekaj ga je vleklo na torišče Romaninega delovanja. Tam je bilo dela v obilju. Tudi zanj bi se bilo našlo pri nji kaj opravka. Lehko bi se ukvarjal s svojim novim izumom. V tovarniškem laboratoriju mu je bilo na razpolago vse, česar je potreboval. Če bi šel tja, bi se tudi lehko resno pomenil z Romano o izkoristenju svojega izuma. Saj mu je nedavno rekla, da bi se rada zavzela za to stvar, od katere si je obetala mnogo uspeha.

Ali ni bilo potemtakem najbolje, da se pelje k nji? Že naprej si je predstavljal blagodejni mir, ki ga navda, kadar ji spet pogleda v oči.

Počasi in zamišljeno je krenil po veži in po stopnicah.

In glej, Romana mu je prišla nasproti, kakor bi jo bilo priklicalo njegovo hrepenenje. Po obleki se je videlo, da je namenjena z doma.

S čudno radostnim čuvstvom ji je pogledal v obraz, ki ga je pokrila ob njegovem pojavljenju rahla rdečica.

“Dobro jutro, gospodična.”

“Dobro jutro, gospod inženjer. Ali ste se srečno vrnili s poti?” ga je vprašala z rahlim nasmeškom, ki ga je videl zdaj pogosteje. Silmo mu je ugajal njen smehljaj.

“Da, dospel sem snoči, pozno zvečer, in davi sem vas z obžalovanjem pogrešil pri zajtrku. Mislil sem, da ste že v tovarni.”

“Baš sem namenjena tja. Imela sem doma nekaj dela, pa nisem hotela muditi se z zajtrkom.”

“V tovarni najdete spet zvrhano mero posla. Zavidam vas.”

“Zakaj neki?”

“Zato, ker smete delati.”

Tiho se je zasmejala. Ves strah pred njim jo je bil minil. Njeno vedenje je postajalo čedalje bolj svobodno in neprisiljeno, zakaj s skrito radostjo je čutila, da je ne gleda več z Beatričinimi očmi, ampak da jo sodi pravilno.

“Kakor vidim, ste se hudo naveličali brezdelja. Da, kdor je vajen dela, ga potrebuje, če hoče ostati svež.”

“Veliko resnico ste povedali, gospodična. Pravkar sem ugibal, ali se ne bi mogel s svojim hrepenenjem zateči v vaše podjetje, ne da bi vam bil v nadlego. Tam pri vas se človek trudi in čuti, da živi. Tudi bi se rad v marsičem posvetoval z vami. A ne upam se vas nadlegovati že prvi dan po svoji vrnitvi.”

Zmajala je z glavo, zapenjaje si rokavice. “Do zdaj pač ne morete reči, da bi mi bili katerikrat nadležni, gospod inženjer.”

“Res ne? Čeprav sem vas večkrat motil v vaših poslih?”

Res ne. Tiste ure zame niso bile izgubljena. Od vas sem se naučila marsičesa novega, kar mi je bilo v korist.”

“Če je le resnica.”

“Gotovo, da je. Z eno besedo, ne dolgujeva si ničesar.”

Vzravnal se je. “To zatrdilo mi daje pogum, da se drznem izreči prošnjo. Tu v hiši sem danes odveč, kakor se mi vidi. Svakinja in Beatrika se pripravljata na drevišnjo veselico in sta me prepustili usodi. Janka ni doma, in tako mi ostane na izbiro samo lov na muhe ali kako drugo bistroumno opravilo.”

“Oh, res ste vredni pomilovanja,” se je pošalila ona.

“Ali izprevidite, da sem?”

Z rahlo porednostjo je ubrala tudi ona ta ton. In ta porednost ji je prelestno pristojala; dajal ji je povsem otroški izraz.

“Da, izprevidim.”

Kakor začaran ji je zrl v oživljeno lice. “In se me hočete usmiliti v moji stiski?”

“Rada! Toda kako?”

“S tem, da me vzamete s seboj. V tovarni se pač gotovo najde zame kak opravek.”

Zasmejala se je z jasnim, blagozvočnim nasmehom.

“Bojim se, da se podajate lehkomiselno v nevarnost. Kaj bo, ako vam najdem premnogo dela?”

“Imenitno! — Ako ne pojde drugače, vstopim v Severjevo tovarno za vajenca. Ostril vam bom svinčnike, nalival tintnike in kopiral pisma s stiskalnico. Tako bom imel vsaj reden opravek,” se je pošalil Viktor.

Romana je tiho zavzdihnila. “In če bo imela Beatrika jutri spet kaj časa za vas, mi odpoveste pogodbo — ni se vredno meniti.”

“Morda pa vendar. In — prav zares, gospodična — resno mislim, da je mogoče med nama plodonosno sodelovanje. Lehko bi napravila zelo pametno pogodbo za izkoriščanje mojega izuma.”

Njene oči so se zasvetile. “Nu, dobro — prav zares — ta vaš predlog mi ni nevšečen.

“Tedaj me vzamete s seboj, da se domeniva o vsem, kar treba?”

“Rada.”

“Izvolite me počakati samo par minut. Povedati hočem Kaluti, kam poj dem, ter vzeti plašč in klobuk.”

Sklonila je glavo. “Počakam vas.”

Kakor mladenič je zletel po stopnjicah, viknil Kaluti, naj mu prinese njegove stvari, ter mu povedal o svojem namenu.

In ko je tekel nato po stopnicah nizdol, je Kaluta zadovoljno gledal za njim.

17. POGLAVJE.

Ko je stopala Romana z Viktorjem v avtomobil, je zagledala Beatriko pri nekem oknu v pritličju.

“Hudo bo jezna, ker gre inženjer z menoj,” je pomislila. Zakaj dobro je bila opazila, da Beatriki ni prav, ako se Viktor preveč ukvarja ž njo.

Niti slutila ni, s kakšno škodoželjnostjo gleda nanjo Beatrika izza svojega okna. Nekam tesno pa je bilo Romani vendar pri srcu, ko je sedela z Viktorjem sama v avtomobilu. Toda on ji ni pustil mnogo časa za takšne misli, marveč jo je zapletel takoj v živahen razgovor.

Čuvstvo mu je jasno govorilo, da je prelest kramljati s tem umnim dekletom, ki izžareva tako nenavadno notranjo harmonijo. Čedalje bolj je pozabljal v Romanini navzočnosti, da pravzaprav niti ni po njegovem okusu: resne in gostokrvne ženske so mu bile vse dotlej neznosne. Slutilo se mu je, da bi bila največja sreča, hoditi po poti življenja z ženo, ki bi mu bila zvesta tovarišica in razumna sopotnica.

In čedalje jasneje je videl takšno ženo vtelešeno v Romani Severjevi.

Bolj in bolj se je prepuščal temu novemu čaru, in prekrasno se mu je zdelo, da more govoriti z žensko o svojem delu in stremljenju, o svojih namenih in načrtih.

Za vse to je bila Romana polna umevanja in pozornosti. Nič več ni razumel zdaj, kako mu je mogla še nedavno ugajati Beatričina igravost in koketno komedijantstvo. Čutil je da tiste strune v njegovi notranjosti, ki so zvenele doslej ob dotiku ženskih rok, niso bile baš najboljše. Z eno besedo, Viktor je bil na poti, da naveže svoje srce na Romano.

Ko sta dospela v tovarno, je Romana nagajivo velela Viktorju: “V katerem oddelku naj vas zdaj nastavim?”

Njegove oči so se zasvetile malone prešerno.

“Morda potrebujete tajnika ali osebnega slugo. Najrajši bi se odlikoval pred vašimi očmi, tako da bi se mogli prepričati o moji sposobnosti.”

Roman je malce zardela. “Nu — zares — ako vam je prav, stopite z mano v kontor. Tja lehko pokličeva Hojana in [nejasno] vašo zadevo tudi ž njim, kakor bova sama že domenjena.”

Naklonil se je ter šel za njo v kontor. Tam je govoril ž njo obširno in brez ogibanja o svojem izumu ter razložil načrt, kako bi se ga dalo najbolje izkoristiti. S tvarnim umevanjem mu je sledila Romana v najmanjše podrobnosti. Na zadnje je rekla:

“Vse pojde. Naš obrat je zdaj hvala Bogu zelo sposoben. Drugo leto mislim zgraditi za tovarniškimi poslopji še velik laboratorij. Zaradi povodnji, ki smo jim izpostavljeni tu ob reki, bo moral stati na visokem temelju. Pomanjkanje razpololožjivih sredstev me je zadržavalo vse doslej, a k letu bomo nepreklicno zidali. Kasneje vam pokažem kraj. In potem bomo mogli izkoristiti vaš izum v še večjem obsegu. Ako hočete, zdaj prerešetava kupčijsko plat stvari. Samo — ali me ne boste imeli potem natihem za skopuljo ter mislili, da se hočem po tej poti odškodovati za svoje gostoljubje?”

Pogledal jo je jasno in odkrito. “Prav se mi godi, da mi otipavate srce in obisti. Zakaj pa sem bil tako kratkoviden in toliko slab poznavalec ljudi, ter sem verjel, čeprav le za malo časa, da je Romana Sever jeva skopulja?”

Čuvstvo vroče radosti jo je prešinilo. Burno je zardela in se ozrla vanj s pogledom, ki mu je čudno genil srce. “Ali zdaj ne verjamete več?” je vprašala tiho.

Stala sta in si gledala v oči. Jasno marčevo solnce je sijalo skozi okno ter jima svetilo v obraz.

Prijel jo je za roko. “Ako sem kdaj verjel — zdaj gotovo ne več.”

“Bodite prepričani, da sta mi skopost in pohlepnost najbolj tuji,” je dejala Romana z drhtečim glasom.

“Verjamem vam, saj vem, da ste velikomiselna, ponosna in odkrita natura.”

Obrnila se je od njega, da bi skrila drhtenje na svojem obrazu, ter stopila k pisalni mizi. “Janko me je opravičil pri vas. Njemu se imam zahvaliti, da imate zdaj boljše mnenje o meni.”

Nasmehnil se je. “Da, Janko se je potegnil za vas z vso hrabrostjo in navdušenjem. A tudi brez njega bi spoznal, da v vas ni greha in laži. Imam namreč čarodejno sredstvo, ki mi odpira srca liudi tetkaže, ali so poštena ali ležniva.”

Nejeverno se je ozrla vanj. “To je seveda šala.”

Smehljaje je pogledal na čarobni prstan, ki se je jasno in čisto lesketal na njegovi roki. “Ne, prav zares govorim.”

Zmajala je z glavo. “Ako bi imeli res tako čarodejno sredstvo, bi bili vendar spoznali —”

Ustrašila se je in premolknila. Malo je manjkalo, pa bi ji bilo ušlo: “Da sta Beatrika in njena mati ležniva in nepoštena značaja.” Toda o pravem času se je spomnila, da mu tega ne sme in noče povedati.

“Nu — zakaj ne govorite do kraja?” je vprašal on.

Romana je burno zmajala z glavo. “Ne — o ne — velika neumnost mi je bila na jeziku.”

Njegov pogled se je zresnil. “Tisto, kar ste hoteli reči ni bila neumnost.” Njene oči so strmele v njegove kakor prikovane.

“Sreča je, da ne morete vedeti, kaj je bilo,” je vznemirjeno spravila iz sebe.

“O, pač — natanko vem, kaj ste hoteli reči.”

“Misli menda ne čitate?” se je uprla vsa zmedena.

“Ne pozabite mojega čarodejnega pripomočka. Čisto natanko vam lehko povem besede, ki jih niste hoteli izreči.”

Potegnila si je z roko preko čela, kakor bi ji bilo prevroče. “Šalite se!”

“Nikakor ne!”

Njene ustnice so se kljubovalno zdrznile. “Nu, dobro — ako ste si tako svesti svoje moči, pa povejte, česa nisem hotela izreči.”

“Naslonil se je na mizo, ki je stala sredi sobe, ter ji pogledal v obraz. In zdelo se mu je, da ni še nikoli videl ženskih oči, ki bi bile lepše, toplejše in poštenejše od njenih.

“Reči ste hoteli: Potem bi bili vendar spoznali, da sta Beatrika in njena mati nepoštena značaja.”

Zdrznila se je in zastrmela vanj. Njen obraz je prebledel kakor zid. “Gospod, Trtnik!” je vzkliknila vsa prestrašena.

Stopil je bliže k nji. “Da, gospodična, tako ste hoteli reči. V vaših jasnih očeh bi čital vašo misel — tudi brez čarodejnega sredstva. In v tej uri vam hočem priznati, da sem bil zelo slep in bedast in da bi bil kmalu zagazil v mrežo male koketke, če bi ne bil v zadnjem trenutku spoznal kam vodi moja pot. V svojo opravičbo morem reči le to, da se v toli krasnem in ljubkem telesu nisem mogel nadejati tako neodkritosrčne duše.”

Govoril je z globoko resnobo. Skrivnostno čuvstvo ga je sililo, izpovedati se Romani te zmote svojega srca.

Ona je jedva še sopla od strmenja. Srce ji je zastajalo. Plašno je iskala v njegovih očeh bolesti nad tem razočaranjem. Toda njih pogled je bil miren in malone veder, ne takšen, kakor če bi bil Viktor v tem krivem čuvstvu izgubil samega sebe. Romani se je zdelo, da se ji zdaj iztrga iz duše vzkrik, ki odnese vso njeno bol in žalost, ali pa da ji prikipi iz srca glasna zahvalna molitev.

“Sama ne vem, gospod inženjer, kaj naj vam odgovorim na te besede,” je izdavila z naporom.

“Ničesar ni treba odgovarjati, gospodična,” je rekel on. “Čutil sem le potrebo, pokazati vam, da sem ozdravljen te zmote za vekomaj. Nisem vam hotel pustiti napačnega mnenja o svojih čuvstvih, zakaj po mojem vedenju napram Beatriki ste morali pač smatrati, da jo mislim vzeti za ženo. A hvala Bogu, ko sem spoznal svojo zablodo, je bilo še časa za rešitev; takoj sem povedal Beatriki, da so se moja čuvstva do nje temeljito izpremenila.”

Romana se ni mogla več držati na nogah. Sesedla se je v naslanjač pred pisalno mizo. “In vendar ste ostali tu?” je vprašala z bledimi ustnicami.

Njegove oči so se pogreznile globoko v njene. Zasopel je. “Da — vendarle sem ostal. Ko sem spoznal, kako in kaj, je bila moja prva misel, da bi odpotoval. Ali — nekaj me je priklepalo tu — dasi izprva nisem vedel, kaj. Zdaj vem. Povedati še ne morem — zdaj še ne. Ko sem zavrgel malovredno lesketavo črepinjico, se je zasvetil pred mojimi očmi pravi dragulj, ki sem dotlej le malo pazil nanj. A pustiva to zazdaj. Ali se lotiva dela?”

Ni mu odgovorila ničesar. Nobene besede ni mogla spraviti iz ust. Vstala je kakor v snu. V njenih prsih je zvenelo in pelo, kakor bi bile oživele na mah vse melodije življenja.

Tipala je po pisalni mizi, ne vedoč, kaj dela. Toda ne dolgo. Umela se je obvladovati v vseh položajih, in tudi zdaj se je osvestila kmalu.

“Da — lotiva se dela,” je rekla tiho.

Da bi ji pomogel, je vprašal: “Tak zadaj za tovarno mislite postaviti laboratorij?” “Da — tako sem si zasnovala. Hotela

sem tudi povečati električne naprave in jih preložiti tik ob reko. A tam so težkoče prevelike, zaradi povodnji, ki nas tolikokrat nadlegujejo.”

Poglobila sta se z vso stvarnostjo v kupčinske zadeve. Nato je Romana telefonirala Hojarju in povabila tudi njega na posvet. Dobršno uro sta govorila s Hojarjem; potem sta šla doli, da bi si ogledala zemljišče, kjer naj bi stal novi laboratorij.

Pot je držala mimo reke.

“Jaz na vašem mestu bi začel s temi deli takoj. Lehko jih opravite istočasno, ko boste gradili laboratorij.”

Vzdihnila je in skomignila z rameni. “Ta trenutek ne morem.”

Pogledal jo je začudeno; očividno je ni razumel. Saj je vedel od gospe Sibile, da je Romana podedovala po materi veliko imetje. Tudi ako Severjeva tvrdka zdaj ne bi razpolagala s potrebnimi vsotarhi, je vendar še ostajala Romani možnost, izposoditi si denar iz svojih zasebnih sredstev.

“Ta izdatek je nujnejši od vseh drugih,” je rekel; “premislite, koliko škode vam povodenj lehko naredi!”

Pokimala je. “Vem. Zadnjo pomlad mi je odplavilo z dvorišča za več tisoč dinarjev premoga.”

“Vidite! A še kaj hujšega se lehko zgodi. In razentega bo potem tudi laboratorij cenejši.”

Vzdihnila je. “Bog ne daj hujšega, nego je bilo lani.”

“Bog ne da, če človek ne da. Vsota, ki jo potrosite za to, bo naložena izvrstno; donašala vam bo več obresti od najboljših vrednostnih papirjev.”

Romana je gledala pred se. Ni mu hotela, ni mu mogla povedati, da vrednostnih papirjev že dolgo nima več, ker tiči vse njeno imetje v tovarni, in da napačna varčnost ni tisto, kar ji brani ubogati njegov pametni nasvet.

“Upam, da mi bo k letu mogoče zgraditi nasip — zdaj ga ne morem,” je rekla z dozdevno trdovratnostjo.

Viktorju stvar ni šla v glavo; a nehal je siliti vanjo. Vendar pa je moral še dolgo premišljati, zakaj Romana ne pritegne svojega osebnega imetja. Ali je mari preboječa, da bi posegla vanj? Čemu sploh vse to plašno računanje in obotavljanje, ki ga je bil že večkrat opazil in ki se je tako malo ujemalo z njenim drugače toli velikopoteznim značajem?

“Pravite, da vam delajo povodnji mnogo neprilik?” je vprašal Viktor.

“Da, spomladi imamo dostikrat prav neprijetne poplave. Zato smo previdni in nespravljamo v kleti ničesar, kar bi se v vodi pokvarilo. Zdi se mi, da bomo imeli tudi letos povodenj. Reka je zadnje dni jako narastla”.

Viktor se je bistro ozrl po zemljišču. “Ali veste, da bi lahko za zmerom zavarovali tovarno pred vodo in si prihranili troške za dragi podzidek pri novem laboratoriju?” je vprašal.

Vprašajoče ga je pogledala.

Pokazal je ob vodi navzgor.

“Od tamle, kjer se začenja nižina, pa tja do onkraj tovarne bi bilo treba zvišati breg za pol metra. Potem bi se razlivala vsa voda na ono stran, po pustinji, ki je ni škoda.”

Obširno ji je razložil načrt.

Spoznala je, da ima prav, in strme pokimala. “Da, res — to je kakor Kolumbovo jajce. Tovarna bi bila potem zavarovana. Nikomur še ni prišlo na um.”

Viktor se je nasmehnil. “Pogosto sem videl takšne varstvene naprave v krajih, ki jih ogražajo povodnji. Vsak inženjer bi vam bil lehko dal ta nasvet.”

“Mogoče. Vsekako ste vi prvi, ki me je opozoril. Premisliti hočem; odločim se čimprej.”

V tem je bila ura poldne. Romana se je odpeljala z Viktorjem domov. In spet je stala Beatrika pri oknu ter videla dvojico, ko je izstopila. S porogljivim nasmeškom je povedala novico materi, ki je sedela zadaj v sobi.

“Kaj porečeš, mama? Davi sta se skupaj odpeljala, in zdaj se vračata skupaj domov!”

Gospo Sibilo je pograbilo ogorčenje.

“Kaj porečem? To, da se mi zdi Romanino vedenje zelo nespodobno. Le kaj si bo mislila služinčad, ki jo vidi, da se vozi z gospodom sama v avtomobilu!”

Beatrika je skomignila z rameni. “Nama dvema je lehko vseeno, a da se bo z njim kompromitirala, to stoji. In to ji tudi privoščim, ošabnici svetohlinski!”

“Beatrika, ne izražaj se vendar tako vsakdanje,” jo je pokarala mati.

Beatrika se je spustila na stol. “Mari je čudo, če mi prekipeva žolč? Saj naju vendar nihče ne sliši, mama.”

“Da, da. Toda ne jezi se, Beatrika. Takoj si pojdi masirat obraz. Jeza dela človeka grdega. Nikoli se ne smeš jeziti. To si dolžna svoji lepoti.”

18. POGLAVJE.

Dora je stala pred svojo gospodično ter jo vešče ogledovala od vseh strani. Njene oči so se svetile kaj zadovoljno.

“Tako, gospodična Romana, to je vsaj spet obleka, kakršna pristoja vaši mladosti. Mehka, bela svila pada čudovito ob vas nizdol. Človek bi rekel, da ste nevesta — nedostaja vam le še venec in pajčolan”.

Romana se je pogledala v zrcalu. Zardela je: sama si je morala priznati, da je danes nenavadno sveža in mična. Njene oči so se svetile toplo in globoko, njena lica so bila nežno nadahnjena, in sanjavi, mehki nasmeh okrog njenih fino začrtanih ust je dajal drugače tako resnemu mlademu obličju sladak in srečen izraz.

“Tega pač ne doživiš, ljuba Dora, da bi videla mene z vencem in pajčolanom”.

“Tako je govorilo že marsikatero dekle, ki je postalo nazadnje vendar srečna mlada ženica. In razen tega sem vas v sanjah videla, kako ste stali pri cerkvenih vratih. To pomeni svatbo”.

“Ti in tvoje sanje, Dora. Kaj se ti ni že sanjalo! Možila se pač ne bom nikoli. Saj sem skoro že stare devica”.

“S pičlimi štiriindvajsetimi leti? Bog ne daj. Vaše življenje se zdaj šele začenja”.

Romana je pogladila gladko belo svilo ob svojem vitkem mladostnokrasnem telesu. “Časih se zdim sama sebi tako stara, ljuba Dora”.

“Nu, pravo čudo pri teh vaših večnih poslih in skrbeh! Malo več bi se zabavali pa bi kmalu videli, kako ste mladi. Upam, da boste vsaj nocoj prav dobre volje. Vesela sem, ker greste naravnost tja, namesto da bi sedeli prej še nekaj ur pri knjigah in računih”.

“Ker je veselica namenjena v počaščenje našemu gostu, bi bilo nevljudno, če bi prišla pozneje”.

Dora je pokimala. “Da, da — kaj bi si mislil gospod Trtnik! In kaj sem še hotela reči — gospodična Romana, nikarte se ne držite v družbi vedno tako resnobno. To si spravite za kontor. Kadar se smejete, ste tako lepi, da vas ni treba biti prav nič sram pred gospodično Beatriko”.

Romana se je nasmejala od srca. “Kaj ti je neki nocoj, moja Dora? Tako govoriš, kakor bi me hotela spraviti za vsako ceno še danes v zakonski jarem”.

Tudi Dora se je smejala. “Nu, tako burno se pač ne mudi, da bi ne bilo moči počakati do jutra. Če bi vas pa res mogla spraviti v dober jarem, se bogme ne bi obotavljala. Poznam takega, ki bi bil pravi mož za vas”.

Romana je zardela kakor roža ter se naglo umeknila od zrcala. Vzela je rokavice, da bi jih nateknila. In predno utegne odgovoriti Dori, je nekdo potrkal na vrata.

Dora je šla odpret. V predsodbi je stal Kalita-Baj, ki je bil oblekel na veselični večer svojo slikovito narodno nošo. V roki je držal šopek prekrasnih rdečih rož.

Dora je plosknila z rokami. “Ljubi Bog, Kaluta — človek bi rekel, da vidi kralja iz Jutrovega! In te prelepe rože!”

“Sahib jih pošilja miss-sahibi Romani”, je po angleško rekel Indijec in podal Dori šopek. Nato se je globoko priklonil in odšel.

Starka se je vrnila h gospodični ter ji vsa srečna pomolila cvetljice.

“Poglejte gospodična Romana — kakšna krasota! Zdaj, v marcu, tako lepe rdeče rože! Kaluta jih je prinesel od svojega gospoda”.

Romana je vzela rože, ter skrila svoj zardeli obraz med njih sveže glavice. Dora se je delala, kakor bi pospravljala po sobi in ne bi pazila nanjo.

Romanino srce je trepetalo.

Vedela je, kaj pomenijo rdeče rože. Kdo ve, ali je mislil tudi inžinjer na ta pomen.

“Tudi nekaka kuverta je vmes”, se je oglasila Dora z dozdevno ravnodušnostjo in kradoma pogledala Romano.

“V zvesti udanosti. Viktor Trtnik.”

Drhteč vzdih je napel Romanine prsi. Vlažen pajčolan ji je legel na oči. Zamišljeno je zrla v rože. Rdeče rože so. cvetke ljubezni.

Zdrznila se je. Kam ji blodejo misli?

Odločno se je uprla svojim čuvstvom, svojim lastnim zapeljivim mislim, ki so ji mogle roditi — po njenem mnenju — le razočaranje.

Toda spet ji je segla roka po cvetljicah. Izdrla je neko iz šopka, da bi si jo zateknila za pas. Toda na pol poti je pobesila roko. Ne, naj se on ne nasmehne njeni domišljavosti!

Neodločno je držala cvetko v roki; nato jo je plašno in kradoma spustila z vizitko vred v svojo skrinjico za lepotičje, da bi jo hranila v spomin na Viktorja Trtnika.

Vzravnala se je.

“Dora, prinesi mi v vazi sveže vode za cvetljice,” je velela.

Dora je prinesla. Romana je skrbno vteknila rože v vazo ter jo postavila na svojo pisalno mizo.

“Mar bi si jih nekaj pripeli, gospodična Romana,” je rekla Dora; “dobro bi se podalo k vaši beli obleki.”

Romana je zmajala z glavo.

“Ne, prenaglo bi zvenele. Tu ostanejo delj časa sveže. A zdaj pojdem na ono stran.”

19. POGLAVJE

Slavnostni prostori Severjeve hiše so bili živo razsvetljeni; bleščali so se v razkošnem obilju luči ter se šopirili v pestrem bogastvu cvetlic. V veliki obednici je bila pogrnjena miza v obliki kopita, in v sosednji sobi je stala v ledu zaloga šampanjk.

Romana je videla buteljke s srebrnimi vratovi, ko je šla skozi ta prostor; kri ji je šinila v obraz. Gospa Sibila je tedaj res kupila šampanjca za denar, katerega ji je bil dal inženjer! Najrajši bi se bila razjokala, videč, da jo je spravila mačeha v tak položaj.

Visoko zravnana je stopila v sprejemnico. Gospo Sibilo, Beatriko, Janka in Viktorja Trtnika je našla že tam.

Oči vseh so ji zletele naproti. Janko je naglo stopil k nji ter jo pozdravil. Njegova vitka mladeniška postava je bila danes prožna in ravna, njegov obraz živahen in svež. Ves drugačen se je zdel nocoj, nego je bil na zadnji veselici v teh prostorih. Vsa zanikarnost in narejena naveličanost je bila izginila iz njegovega vedenja.

Romana je opazila to z veselim zadoščenjem ter mu je toplo in prisrčno stisnila roko.

Beatričin sovražni pogled je takoj opazil, da se zdi popolisestra nocoj kar nedopustno lepa in mlada. In gospa Sibila je kritično pomerila pastorko skozi lornjeto ter dejala z nepopisnim naglasom:

“Kako okusno si nocoj oblečena! Menda si se res povzpela do nove toalete. Ta dan bo treba rdeče zaznamovati v koledarju.”

“In tako zgodaj na pozorišču!” je pripomnila Beatrika. “Drugače si nas počastila vedno šele na zadnje, kadar so mislili gostje že na odhod. Kateri magnet te neki vleče nocoj?”

Romana je zardela, toda ostala je povsem mirna. “Nikakega magneta ni potreba, Beatrika, da storim, kar je moja dolžnost. Veselica je prirejena v čast gospodu Trtniku, ki je naš gost. Razume se potemtakem, da moram biti prisotna od začetka.”

V Viktorjevih očeh se je zasvetila pri Beatričinih besedah vidna nejevolja. Nato pa je stopil k Romani, da bi jo pozdravil; v tem mu je izginil iz pogleda jezni izraz ter se umeknil drugačnemu. Gorko in svetlo so se ustavile njegove oči na njeni pojavi.

Z veselim presenečenjem je opazil ljubko belino njene obleke, ki se tako mično prilegala vitki, mladostno krasni postavi. Občudoval je bogastvo njenih težkih, temnih las. Mehki, globoki blesk njenih oči, njena čista polt — vse to se mu je zdelo nocoj tako prelestno, tako pristno dekliško in ljubko. Nocoj ni bila več resnobna gospodična tovarnarica, nego mlada, sijajno lepa ženska v slavnostnem lišpu. Vsa ta lepota je bila njemu v čast! Njegove prsi so se ponosno napele, kakor bi bili primerili nanje visoko odlikovanje.

Zares — nocoj se je držala njena vnanjost zmagovito celo poleg Beatričine, dasi je ta nosila rafinirano okusno in elegantno toaleto in je bila napravljena vobče kar najbolj sijajno.

Romana ni pazila na dojem, ki ga je vzbujal njen prihod. Baš zato, ker se ni zavedala svoje krasote, pa se je zdela malone mlajša in mičnejša od Beatrike, ki je bila tako samozavestna in ponosna na svojo lepoto.

“Vsekako bodite zahvaljeni, gospodična, da ste prišli tako zgodaj,” je rekel Viktor iskreno. “Ali mi dovolite čast, da vas smem peljati k mizi?”

Romana je žarko zardela in sklonila glavo. Bila je zmedena, ker je videla, kako strmita vanjo mati in hči.

A tudi Viktorju je šinila kri hitreje po žilah, ko je opazil žarenje njenih lic. Njegovo srce je govorilo za Romano; v tej uri se je zavedel dodobra, da jo ljubi, kakor ni ljubil še nikoli nobene ženske, in hoče tvegati vse, samo da jo pridobi.

“Ali moje rože niso našle milosti v vaših očeh? Rdeče rože bi vam vendar tako zelo pristojale k tej beli obleki, je povzel.

Beatrika je skrivaj rahlo dregnila mater. Obe sta gledali ta prizor s porogljivo škodoželjnostjo.

Romana se je zbrala. Pod zasmehljivim pogledom obeh dam se ji je vrnilo ravnodušje.

“Rože krasijo mojo sobo, gospod inženjer. Zal mi je bilo, da bi jih pustila zveneti,” je rekla kar moči mirno.

Viktor se je poklonil. “Saj itak niso imele dragega namena, nego pokazati vam mojo neomejeno vdanost.”

Porogljivo iskrenje Beatričinih oči je zbudilo v Romani kljubovalnost in ponos.

“Velela sem jih postaviti na svojo pisalno mizo, da bi se jih mogla kar najdelj radovati,” je rekla glasno in trdno, kakor bi protestirala proti zasmehljivemu bliskanju sestrinih oči.

Viktorjeve oči so zasijale. “Potem ste izkazali mojim rožam visoko čast ... Hvala vam, da ste jih postavili na tako odlično mesto.”

Janko je opazoval Viktorja in Romano s silno napetostjo; komaj je dihal od skrite radosti, ki mu je polnila srce. Kradoma se je ozrl na sestro, da bi videl, kaj si misli ona o tem prizorčku. In začudil se je, spoznavši plamen škodoželjnosti v njenih očeh. Kaj je pomenilo to?

Beatrika je trepetala od zlobnega veselja. Videti Romano kompromitirano, se ji je zdelo malone važnejše od naloge, katero si je bila zadala za nocojšnji večer: odločiti svojo in Žitkovo usodo.

Prvi gostje so se pokazali.

“Ali si slišala,” je šepnila Beatrika materi. “Viktor je poslal Romani rdečih rož!”

Gospa Sibila je naglo pokimala. “Kar sram je človeka gledati, kako ji dvori. Smili se mi skoraj. Treba bi jo bilo posvariti.”

“Kdo je posvaril mene?” je siknila Beatrika.

Nato sta smehljaje in ljubeznivo pozdravili goste.

Priznati je bilo treba, da je umela gospa Sibila vedno poskrbeti za dobro razpoloženje na svojih veselicah. Beatrika ji je bila v tem dragocena pomočnica. V njuni okolici ni bilo nikoli dolgočasno. Rajše se je zgodilo, da je skipelo razpoloženje preko etiketnih meja.

Viktor je imel obilo prilike opazovati, kako očarujoče se je znala vesti gospa Sibila še vedno, in kako dovršeno jo je posnemala hčerka v tej umetnosti. Ali čudno, ta ljubeznivost, ki se mu je zdela vedno tako prelestna, ga je nocoj odbijala; nekaj narejenega in ležnivega je bilo v nji.

Nehote je primerjal kipeče razpoloženje obeh dam s tiho, nekam trpko Romanino resnobo. To ga je navdajalo z blagodejno svežostjo, kakor bi bil dospel po dolgem romanju v solčni pripeki nenadoma v dišeč in senčnat gaj. Nekaj jasnega, osvežujočega in zanesljivega v Romaninem značaju ga je mikalo in priklepalo, da nikoli tega.

Ko je Viktor pozneje peljal Romano k mizi, je vnovič prestregla porogljivo in škodoželjno iskrenje Beatričinih oči. Z muko je čutila, da jo sovraži Beatrika nocoj huje nego kdaj doslej. In vendar je bilo njeno srce polno svetega veselja, katerega ji nič ni moglo skaliti. Mislila je na rdeče rože na svoji pisalni mizi, čuteč, da se ji Viktor Trtnik neprestano približuje ter se izkuša poglobiti v njeno bistvo.

Da se ji Beatrike ni več bati, se ji je zdelo zdaj gotovo, in vtnjeni duši je klila tiha, boječa nada v nekaj krasnega in nekaj prečudnega, tako da je skrivaj sklepala roke pod mizo kakor v molitvi. Z globoko srečo v srcu je opažala, da vidi inženjer le njo, da jo obdaja z viteško postrežljivostjo in kaže v vsem svojem vedenju do nje nekaj posebnega — nekaj, kar ni moglo biti nič drugega nego prekipevajoča ljubezen!

Nji nasproti je sedela Beatrika zraven bankirja Žitka. Temu se je poznalo, da je prijatelj dober kuhe in dobrega vina. Zdel se je prav zares nekam navaden človek.

Njegovi mali, z mastjo zaliti očesci sta blaženo zrli na Beatriko. Oboževanka se je vedla proti njemu nocoj dokaj ljubezniveje nego drugače; kako naj bi bil slutil, da mu prekanjeno nastavlja zanke! Imel jo je za bogato. Da je navezana na milost svoje polisestre, se mu ni sanjalo. Lepa Beatrika je bila že davno cilj njegovega hrepenenja. Izprva seveda ni mislil na to, da bi opustil svojo samsko svobodo ter se poročil. Ko pa je postala Beatrika zadnje čase tako nenavadno hladna in umerjena, ga je premagala strast, in jel je misliti le na to, kako bi si jo osvojil za zmerom. Nocoj je bila na mah spet linhezniveiša: takoj se je zaletel z največjo vnemo ter ji začel dvoriti na življenje in smrt. In tudi Beatrika je zastavila nocoj vse moči, da bi dosegla svoj cilj. Uvidela je, da je Žitko zanjo daleko najboljša partija in da ji ne ostane drugega nego sprijazniti se z njegovo navadno vnanjostjo. Za vsako ceno je hotela postati nocoj nevesta, že zato, da bi ujezila Viktorja in mu pokazala, da ji ni nič do njega.

Tudi Romano je hotela jeziti in ji dokazati svojo premoč.

Janko si je bil našel mesto nedaleč od svoje sestre, tik nasproti Romane. In ko so nalivali šampanjca, je videla Romana, da ga ne pokusi Janko niti kapljice in je nocoj vobče prav zmeren.

Razume se, da tudi Romana ni pila tega vina. In kar jo je posebno veselilo — opazila je, da se Viktor ne dotakne svoje čaše.

Nekaj gorkega in blagodejnega ji je prešinilo srce. Razumela je, da ji hoče s tem pokazati, da je odobraval njeno ravnanje v prepira zaradi vina.

Zato pa so si privoščili šampanjca ostali tem več in razpoloženje je postajalo čedalje bolj glasno in živahno ter je morda že presegalo tisto mero, ki je dovoljena v ženski družbi.

Toda gospa Sibila si ni bila zaman naložila stroškov za peneče vino; ta izdatek ji je rodil bogate obresti. Izpodbujen po zavžitem šampanjcu, je bankir Žitko, ki ga je zvabila Beatrika po večerji v stransko sobo, nazadnje res zaprosil za njeno roko.

In tako je mogla gospa Sibila že nocoj naznaniti zaroko svoje hčere z bankirjem Žitkom.

Ko se je to zgodilo, je Romana tesnobno in osuplo pogledala Viktorju v obraz, ker se je bala, da ga ne bi bolelo. Toda njegove oči so se zasvetile tako jasno in vedro, kakor bi bil spet ugenil njeno misel in bi jo hotel pomiriti.

Zardela je ter pobesila oči. “Že zopet vem, kaj mislite, gospodična Romana,” je tiho rekel Viktor.

Bila je v hudi zadregi. “To mi je prav neprijetno,” je dejala napol zares, napol za šalo.

“Meni ne! Ves srečen sem, da tako izlahka uganem vaše misli.”

Njena zmeda je narasla. “Vendar je dobro, da ne morete ugeniti vsega, kar mislim. Bilo bi le preveč mučno.”

“Meni gotovo ne,” je rekel on z veselo prešernostjo, bolj podoben mladeniču nego zrelemu možu.

V poteku večera jo je večkrat kaj ločilo od Viktorja, toda kakor bi ga vlekla magnetna sila, se je vračal vedno iznova v njeno bližino. V srcu obeh se je dramilo pri tem prečudno, blaženo čuvstvo domačnosti, spoznanje, da sta ustvarjena drug za drugega.

Niti slutila nista, kako prežita na njiju gospa Sibila in njena hči. S škodoželjnostjo sta opažali dami, da se Romana čedalje bolj zamika v Viktorja.

“Kakor je dobra računarica — tu se je uštela temeljito; kar smilila bi se mi, da me ni tolikanj jezila s svojim stiskaštvom,” je mislila gospa Sibila sama pri sebi.

In čudila se je, kako da se njeni hladni pastorki dozdevno tako izlahka užiga srce. Še bolj jo je seveda presenečalo videti, kako nevaren don Juan je bil postal Viktor Trtnik.

“Teda si nisem mislila o njem!” je dejala sama prisebi.

Večer je minil po načrtu: glasba, ples, ljubimkanje in kramljanje. Zanimanje vse družbe se je seveda osredotočilo okrog nocojšnjih zaročencev. Čestitke in šale so se usipale na njiju z vseh strani. Mnogi so opažali baje že davno, da se med Žitkom in Beatriko “nekaj godi”. Beatrika pa je stiskala svojega blaženega in tudi nekoliko vinjenega zaročenca za komolec ter ga poredno gledala s strani. “Kaj ne, Pepi, tudi midva veva že dolgo, da se imava rada,” je rekla na neko takšno opazko tako glasno, da jo je moral slišati tudi Viktor.

Janko se ni mogel posiliti, da bi čestital sestri na zaroki. Vse to se mu je zdelo burka, in zraven mu je bil Žitko silno zoprn.

Poiskal je Romano in Viktorja, ki sta stala v oknjaku, da bi se poslovil od njiju.

“Mar pojdeš že spat, Janko?” je vprašal Viktor.

“Da, stric Viktor. Saj veš, da imam v soboto maturo. Takrat mi bo treba jasne glave.”

Romana ga je prijela za roko ter ga pogledala ljubeče kakor prava mati. “Prav storiš, Janko. Veseli me, da si se tako resno lotil dela. Lahko noč, moj ljubi.”

“Lahko noč, Romana. Želim ti kar največ zabave. Všeč mi je, da imaš nocoj tako vesele oči.”

Krepko in toplo sta si stisnila roke.

Nato se je poslovil Janko tudi od Viktorja. In preden je šel, je ponovil: “Lahko noč, Romana!”

To rekši je izginil iz sobane, ne da bi bil kdo opazil njegov odhod.

“Lahko noč, Romana!” je ponovil Viktor, ko sta ostala z Romano sama.

Pogledala ga je s svojimi temnimi očmi.

Nasmehnil se je. “Oprostite, da sem ponovil te besede. Ali veste, da ima vaše ime zame prelesten zvok? Nenavadno lepo se glasi: Romana.”

Glas mu je bil čudovito nežen, ko je izgovoril njeno ime.

Ni se ga upala pogledati, a čutila je, da počivajo njegove oči spet na njenem obrazu.

“Moja mati je bila nekam romantično in pesniško nadahnjena natura. Ona mi je izbrala to ime. Meni se zdi časih neprimerno, dosti preveč bahato in košato za skromno stvarco, ki sem. Ime bi moralo imeti kak zmisel. Ako pa slišim ‘Romana’, si moram predstavljati kraljico ali kaj podobnega.”

Spet je zaigral rahel smehljaj okrog njegovih ozkih, izrazitih ust.

Dolgo sta stala pri oknu in pozabljala ves svet, zavedajoč se le drage prisotnosti drug drugega. Niti Beatrike nista opazila takoj, ko je stopila k njima ter ju premeri z iskrečimi očmi.

“Ali ne vesta, kam je izginil Janko?” je vprašala.

Znmišljena dvojica se je zdrznila, kakor bi jo zbudila iz sanj.

“Janko je šel spat — pravkar nama je voščil lahko noč,” je rekel Viktor, ki se je prvi osvestil.

“Premislita, še na zaroki mi ni čestital,” je povzela Beatrika, mereč ju brezobzirno z očmi.

“To sem zamudil tudi jaz, Beatrika. Kadarkoli sem hotel k tebi, te je vedno obdajala gneča voščilcev. Daj, da storim to sedaj! Želim ti, da bi našla vso srečo, ki je iščeš,” je rekel vljudno, toda brez gorkote.

“Hvala ti, stric Viktor,” je odgovorila Beatrika nekam visokostno. Zdaj se je bila mahoma spet spomnila stričevega naslova.

“Tudi jaz ti želim mnogo sreče, Beatrika; zakesnila sem se prav tako, ker te nisem hotela motiti. Tvoja zaroka me je zelo iznenadila,” je rekla Romana, ki je bila medtem našla ravnotežje.

Beatrika jo je ošabno pogledala. “Da, takšna presenečenja so mi pogodu. Zabavna so. Kaj ne, stric Viktor, tudi ti si prijatelj presenečenj?” je vprašala pomembno.

“Jaz? Kako misliš to?” se je začudil on.

“Oh — kar tako,” se je zasmejala. “Časih je človek zaročen ali celo oženjen, a živa duša ne ve tega. Nu, glavno je, da ve tisti sam.”

Viktor ni niti slutil, kam meri. “Vsekako je to glavno. Sicer si je pa težko predstaviti človeka, ki bi bil zaročen ali oženjen in ne bi sam ničesar vedel o tem.”

Ostro ga je pomerila z očmi.

“To je resnica. Pač pa si lahko mislim brez najmanjše težave moža, ki je oženjen, ne da bi to vedel kdo drugi.”

Viktor še vedno ni razumel, kaj hoče. Da govori z namenom, je čutil. Toda ni se mu ljubilo zapraviti s tem pomenkom mnogo časa. Zato se je rajši molče priklonil.

“To mu je šlo pod kožo, si je mislila Beatrika vsa zadovoljna. Zavrtila se je na peti in dodala pomembno:

“Ne maram vaju delj motiti — tak dobro zabavo. Zdi se, da se sijajno zabavaš nocoj, Romana. Nu, kajpak, stric Viktor je res imeniten družabnik.”

Romana je naglo zardela. Toda preden je utegnila kaj odgovoriti, je Beatrika odšla.

“Samo da se moja ljubezniva nečakinja ne bi motila,” je rekel Viktor.

Romana ga je vprašujoče pogledala. “V čem?”

“V tem, ko pravi, da se dobro zabavate nocoj. Potem bi se osmelil pripisati sebi vsaj del zasluge.”

Nasmehnila se je. “Zaslugo si lahko prilastite vso, brez skrbi. In še to vam potrdim, da je bila vaša naloga polna truda. Jaz nisem izmed tistih prožnih natur, ki plavajo izlahka z vsakim tokom. In ker sem nekoliko okorna in mi časih tudi ni baš lahko ugoditi, se redko kdo loti, da bi me zabaval. Čudim se skoraj, da se vi niste ustrašili truda.”

“Jaz ne,” je dejal spet s tistim prešernim nasmeškom, ki ga je delal tako mladega.

Odvrnila je obraz od njega in zagledala med odprtimi vrati, ki so držala na mostovž, Kaluto-Baja v bogati indijski praznični obleki.

Viktor se je ozrl. Kaluta se je bil nocoj že nekajkrat pojavil med vrati, da bi videl, ali ga ne potrebujejo. Tudi zdaj je vprašujoče iskal gospodarjevih oči.

Viktor mu je smehljaje odmahnil z roko, in Kaluta je spet izginil. Vrnil se je k stari Dori, s katero sta večkrat “z znamenji kramljala”.

Romana je gledala smehljaje za njim.

“Kako fin se zdi vedno Kaluta. Mislim, da bi mu nekateri naših gostov lahko zavidali ta žlahtni nastop.”

Jela sta govoriti o Indiji in njenih prebivalcih. Pri tem je mineval Romani čas, kakor bi imel peroti. In vsa osupla je pogledala, ko je zapazila, da se večina gostov razhaja.

Tudi ona je moral iti. Pozno je bilo.

Ko se je poslovila od Viktorja, jo je nežno pogledal ter si pritisnil njeno roko na ustnice. “Lahko noč, Romana!” je rekel tiho ter ji še enkrat trdno in gorko stisnil roko, preden jo je izpustil. Vzdrhtela je ter se mu zazrla za hipec v oči. Pogled, ki ga je prestregla, je bil tak, da ji je udarila vsa kri v srce. Zbežala je.

Naglo je hitela po stopnicah v svoje prostore, kjer je čakala Dora, da bi ji pomagala pri razpravljanju.

20. POGLAVJE.

Do drugega dne se je vreme obrnilo; lilo je kakor iz vedra. Ko se je Romana zbudila — nekoliko pozneje nego po navadi — jo je navdajalo čuvstvo, da se ji obeta danes pomemben, slovesen dan.

Lep vsekako ni bil; z glavo je zmajala, ko je stopila k oknu in zagledala vodo, ki je drla po cesti. S skrbjo je pomislila na grozečo po voden j. Toda naglo se je otresla tega strahu. Danes ni hotela razmišljati o neprijetnih stvareh; nič ni smelo skaliti radosti in tihe sreče v njenem srcu. Tiho je pela sama pri sebi, kar se drugače ni dogajalo. Dolgo je izbirala, kaj bi oblekla za današnji dan. Najrajši bi vzela spet belo slavnostno obleko, ki se je edina prilegala njenemu razpoloženju. Toda nasmehnila se je kakor sama sebi ter zmajala z glavo; odločila se je za preprosto vsakdanjo obleko od višnjevega sukna, ki je dajala njeni pojavi sicer resnoben, a vendar tudi fin izraz.

“Baš ko je bila oblečena, je vstopila Dora. “Gospodična Romana — gospodična Beatrika je pravkar prišla. Pravi, da bi rada govorila z vami o jako važni stvari.”

Romana se je zavzela. “Beatrika?”

“Da; v vaši sobi sedi in vas čaka. Nisem je mogla odpraviti.”

Romana je pogledala na uro. Drugače je vstajala Beatrika po veselicah vedno zelo pozno. Kaj jo je neki zvabilo danes tako zgodaj iz pernic?

Romani se je storilo neudobno, prav kakor bi jo čakalo nekaj neprijetnega. In zares, kaj dobrega bi ji mogla prinesti Beatrika?

“Takoj pridem, Dora,” je rekla tesnobno.

Nekaj časa je stala na mestu in gledala predse. Kaj hoče Beatrika od nje? Drugače vendar nikoli ni prišla v njene prostore. In zakaj ji je bilo mahoma tako tesno pri srcu?

Z negotovimi, obotavljajočimi se koraki je šla v svojo pisalno sobo. Beatrika je sedela v naslanjaču.

“Dobro jutro, Beatrika. Čudim se, da si že pokoncu.”

“Dobro jutro, Romana. Prav za prav se čudim tudi jaz. A danes bo zame vobče nemiren dan. Nevesta ima vse polno dolžnosti. Pravkar sem ogledovala te krasne rože. Dobila si jih od strica Viktorja, ne?”

“Da,” je kratko odgovorila Romana.

Beatrika je zaničljivo skomignila z rameni. “Odveč je, da izkazuješ cveticam tega dona Juana toliko časti.”

Romana je vzkipela. “Fej, Beatrika! Da le moreš tako govoriti o svojem stricu!”

Beatrika se je zleknila v naslanjaču in zazehala.

“Eh, ljuba moja, kmalu ga boš obkladala ti sama s še manj prijaznimi imeni. Čudila sem se, ko ti je snoči tako oči vidno dvoril. Vsi naši gostje so opazili. Naravnost kompromitiral te je.”

Romana je silno pobledela. Njene oči so zrle ogorčeno na popolisestro. “Takšno govorjenje si prepovedujem!” je rekla jezno.

Beatrika je pomignila s konci stopal. “Nikar se ne prenagli nad menoj, ljuba Romana. Mar bi mi bila hvaležna, da sem se potrudila k tebi in te hočem rešiti še hujšega osmešenja. Stric Viktor se je vrtil še nedavno okoli mene prav tako, kakor se zdaj ukvarja s teboj.”

Romani se je medtem vrnilo ravnotežje duha. Menila je, da je prišla Beatrika le z namenom, razkrinkati ji Viktorjevo “omahljivost”.

“Ah! Zato si mi prišla tožit gospoda Trtnika?”

Beatrika se je ostro in porogljivo zasmejala. “O ne — saj to še ni vse. Prav za prav bi te morala prepustiti usodi, ker se vedeš proti meni tako sovražno. A vendar te hočem rešiti, da ne boš ljudem v še grji zasmeh. Najino razmerje res da ni bogve kako prisrčno, in lahko bi mi bilo vseeno, ali te stric Viktor vara ali ne. Toda ženske moramo kazati nasproti ženskam vendarle nekaj vzajemnosti in tovarištva — in kakor sem rekla — smiliš se mi.”

Romana ni verjela temu hinavskemu zatrdilu. Mrzlo, sovražno lesketanje Beatričinih oči je razločno izdajalo njena prava čuvstva. Posiliti se je morala, da je ostala mirna.

“Zakaj se ti tako smilim?” je vprašala resnobno in tiho.

Beatrika je Zasopla ter se sklonila naprej. Zamahnila je, da bi zadala Romani uničujoči udarec.

“Ta vzvišeni mir te bo kmalu minil! Vedi, da te stric Viktor vara s svojo sleparsko igro.”

Romana je stopila k nji. “Pazi na svoje besede! Inženjer Trtnik je poštenjak, ki ne vara nikogar.”

Beatrika se je rezko zasmejala. “Saj sem vedela, da ga boš branila. A nič ne pomaga; treba je, da ti strgam rožnato slepilo z oči in te posvarim pred tem donom Juanom, ki naj bi ga bilo sram njegove sleparije. Poslušaj me tedaj in zvedi, kar sem dognala; to je bilo hkrati vzrok, da sem mu obrnila hrbet.”

Beatrika je vstala in nadaljevala z glasom popolnega resnicoljubja: “Viktor Trtnik je že več let oženjen in ima triletno hčerko. Njegovi ženi je ime Suzana, otroku pa Marija. Ti dve čakata, kdaj nam vendar že pove, da ju ima. On je doslej rajši skrival ta zakon, ki menda ni ravno najodličnejše sorte. Bog zna s kakšnimi pretvezami je tolažil ženo, ki ga že ves čas milo prosi, naj bi jo seznanil z nami.”

Vsa trda in bleda ji je gledala Romana v obraz. Zdrznila se je, kakor bi jo bil zadel udarec. “To ni resnica,” je izdavila s hripavim glasom.

Beatrika je vzdržala njen pogled. “Pač — resnica je — prisežem ti, ako je treba. Odkrito ti hočem povedati, kako sem dognala to stvar ...

In zdaj se ji je ulilo z jezika nalik hudourniku.

Romana se je zrušila v naslanjač. S pobešeno glavo je sprejela udarec, ki je v kali uničil vse njene sladke nade.

Nazadnje se je otresla te strašne otrplosti. V prvem hipu niti ni mogla verjeti nezaslišane vesti. Viktor Trtnik slepar? To ji ni šlo v glavo. A vse, kar je povedala Beatrika, je bilo tako določno in gotovo, in njene besede so vzbujale tako brezpogojen dojem resničnosti, da ji ni bilo moči dvomiti. Morala je verjeti, čeprav je mislila, da ji zdaj zdaj poči srce.

Vstala je, tako bleda in bedna, da bi se je bil kamen usmilil. “Hvala ti, da si mi povedala vse to. O tem, kako si doznala skrivnost se ne bova prepirala. Dosti je, da si zvedela, da je gospod Trtnik soprog in oče. S tem obvestilom — pa naj bo tvoj drugi vzrok kakršenkoli — si zadobila pravico do moje hvaležnosti. Sicer si pa lahko brez skrbi. Zanimanje, ki sem ga izkazovala gospodu Trtniku, je bilo samo prijateljsko in kupčijsko.”

Trdo in odločno je padla ta laž z Romaninih ustnic. S težavo in bolečino jo je izvila svojemu ponosu. Za vse na svetu je hotela utajiti, kako globoko je bila ponižana.

A Beatrika je imela dobre oči. Jezilo jo je, da Romana taji in s tem zmanjšuje njeno zadoščenje. Ta nejevolja je hitro zadušila rahel začetek pomilovanja, ki se je bil oglasil v njenem srcu.

“No,” je dejala vstajaje, “zdaj te menda lahko prepustim tvojim mislim.”

“Da — brez skrbi,” je rekla Romana trdo in ponosno.

Ko pa je Beatrika odšla, se je zgrudila Romana brez glasu pred stolom na kolena ter skrila svoj bledi, drgečoči obraz v dlani. Borila se je s svojim ponosom in svojo ljubeznijo hkrati. Oboje je bilo ranjeno na smrt.

S strahom in tesnoto je premislila sleherno besedo in vsak pogled, ki ga je bila menjala z Viktorjem Trtnikom. Zgrozila se je: nedvomno je moral vedeti, da ni tuj njenemu srcu. Hvala Bogu, da mu vsaj ni priznala naravnost. Kolikšna sramota zanjo, da je bila darovala svojo ubogo, nespametno ljubezen možu druge žene!

Zdaj se je bilo treba pokazati nasproti njemu mrzlo in ponosno — dokazati mu, da ji ne pomeni nič in da ga zaničuje. V tem zaničevanju je morala umreti njena ljubezen.

Ah, kako se je borila njena ponosna duša sama s seboj, in koliko je trpela!

Zaječela je iz dna srca.

“Pomagaj mi, Oče nebeški, da izrujem to nesrečno ljubezen iz sebe! Pomagaj mi, da ga ne vidim več. Daj, da odide — še danes — takoj! — samo da ga več ne vidim. Umreti mi je, ako bom morala gledati še dalje to gnusno laž v njegovem obličju.”

Spravila se je na noge. Vsi udje so jo boleli. Ozrla se je po svoji sobi, kakor bi bila tuja. In tedaj ji je padel pogled na Viktorjeve rdeče rože.

Vztrepetala je in pritisnila roko na srce. Nato je pozvonila in poklicala Doro. —

21. POGLAVJE.

Uro nato je stopala ponosno vzravnana po stopnicah, da bi se odpeljala v tovarno kakor vsak dan.

Viktor Trtnik je s svojega okna videl avtomobil. Zaman je pričakoval Romane pri zajtrku. Zdaj je hitel v vežo, da bi jo pozdravil, preden se odpelje. Stal je spodaj in čakal, ko je prišla Romana po stopnicah. Srce ji je zastalo, ko ga je zagledala. Za hip ji je bilo, kakor bi se hotela obrniti in zbežati nazaj. Toda zbrala se je in šla dozdevno mirno dalje. Le bledost in drgetanje njenega obličja sta pričali, da je ta mir narejen.

“Dobro jutro, gospodična Romana!” je rekel Viktor s toplim, prisrčnim glasom in svetlo uprl vanjo oči. Ona je rahlo sklonila glavo ter hotela iti mimo njega. Toda Viktor ji je zastopil pot.

Ali vas smem prositi za. par minut posluha [nejasno]

“Nekaj bi vam rad povedal, gospodična Romana. Baš sem se vam hotel prijaviti, v neki stvari, ki je zame tako važna, da je ne moreva obravnati zunaj v tovarni?”

Vzdignila je oči. Ni si mogla misliti, kaj naj bi hotel od nje. Ali se je morda nameraval izpovedati? Težko. Saj se vendar ni mogel tiščati v svoji slepariji še dalje, nego je bil prišel.

Mrzlo in ponosno ga je premerila z očmi. Toda v njenih ustnicah ni bilo kapljice krvi. “Ne utegnem, gospod inženjer, in tudi ne vem, kaj bi mi imeli povedati. Zbogom!”

To rekši je komaj vidno pripognila glavo in krenila naglo mimo njega k vozu. Preden se je osvestil, se je odpeljala.

Viktor je stal kakor okamenel in strmel za njo.

Kaj je pomenila ta čudna izprememba? Ali je bila ženska, ki je šla pravkar tako hladno in ošabno mimo njega ter ga odpravila kakor nadležnega berača, še snočnja Romana? Globoka bol mu je napolnila prsi; ni si vedel svetovati, kaj naj misli, še manj pa, kaj naj stori.

Zaslutil je z gotovostjo, da se je moralo nekaj zgoditi, kar je povzročilo v Romani to silno izpremembo. Sama od sebe se ni mogla premisliti kar čez noč. Poznal jo je dovolj, da ji ni prisojal takšne bedaste muhavosti. V to je bila preveč jasnega, zanesljivega in opredeljenega značaja. Kaj se je potemtakem zgodilo?

Obrnil se je in krenil počasi po stopnjicah navzgor. Baš ko je hotel zaviti po hodniku proti svoji sobi, mu je prišla naproti stara Dora.

Ustavil se je, kakor bi ga bila razsvetlila dobra misel. Dora se je približala ter ga spoštljivo in prijazno pozdravila. Odzdravil je, odločil se mahoma in jo zadržal:

“Dora, ali imate minuto časa zame?”

Pogledala mu je v obraz in videla, da je čudno bled in razburjen. “Da, gospod, imam jo. Gospodične itak ni doma.”

“Vem, Dora. Vem tudi, da ste ji vdani kakor nihče nikomur.”

Starka je pokimala. “Na to se lahko zanesete, gospod. Za gospodično sem pripravljena skočiti v ogenj.”

“Dajte, Dora, povejte mi nekaj, kar je morda jako važno za vašo gospodično!” Dora ga je debelo pogledala. “Vprašajte, gospod.”

Viktor je globoko zasopel in se ozrl, ali kdo ne prisluškuje. Toda vse je bilo mirno. Le Kaluta je stal na svojem mestu pred gospodarjevo sobo.

“Ne mislite, Dora, da mi narekuje to vprašanje prazna radovednost. Iz jako tehtnih razlogov bi hotel znati, ali je vaša gospodična snoči po veselici — ali danes, preden se je odpeljala z doma — s kom govorila?”

Tudi Dora je previdno pogledala okoli sebe.

Nato je rekla naglo, gledaje ga proseče s svojimi dobrimi, zvestimi očmi: “Verjemite, gospod, moji gospodični je nekdo nekaj storil. Snoči, ko je prišla z veselice, ni govorila z nikomer več. Slekla sem jo takoj in jo spravila spat, kakor je vajena že od malega. Bila je tako vesela in srečna, da je nisem videla takšne, odkar — nu, kaj bi skrivala — odkar je gospa mačeha v hiši. Zdaj je venomer tako resna in tiha, in to ni čuda, ko nosi tolikšno breme na svojih mladih ramah. A snoči so ji sijale oči kakor dve zvezdi, in rekla mi je, da je bilo na veselici krasno — prekrasno. Drugače ji ni bilo nikoli bogvekaj do takih stvari. In davi se je zbudila prav tako vesela, zakaj slišala sem jo, da je tiho pela sama pri sebi, ko sem stopila v njeno sobo, in njene oči, ko me je pogledala, so bile spet tako svetle kakor snoči. Nato pa je prišla gospodična Beatrika in je hotela govoriti ž njo, kar navsezgodaj, ko drugače vendar nikoli ne pride k nama. Nu — ne zamerite, gospod — a nekaj mi je reklo še tisti hip, da bi jo rajši odslovila, zakaj z one strani še ni prišla gospodični prida novica, kar pomnim. In davi tudi ne, stavila bi glavo. Ko je gospodična Beatrika čez pol ure odšla, je bila ubožica—se pravi, Romana— mahoma kakor smrt. V obraz je bila bleda kakor vosek in luč v njenih očeh je bila ugasnila. Mislila sem, da je okamenela; srce mi je hotelo počiti od sočutja. In preden sem utegnila odpreti usta in vprašati, kaj ji je, mi je zaklicala s takšnim trdim, krhkim glasom: Vzemite te rože iz moje sobe, nič več jih nočem videti. To rekši je stekla mimo mene, kakor da me ne vidi, in se zaprla v svojo spalnico. Vsa je bila izpremenjena, sreča in veselost sta bili kakor izbrisani z njenega obličja; zato pa je imela tak obupan, kamenit izraz in — — tudi to vam moram povedati — — ko sem v svojem strahu in skrbi prisluškovala pred njenimi vrati, sem čula, da ječi kakor ranjena žival. Nato je utihnila, in ko je prišla spet iz sobe, je bila trda in bleda, da bi se je bil kamen usmilil. Brez besede je šla mimo mene ter se odpeljala. Ne zamerite, gospod, da vam toliko pripovedujem. Toda ubožica me skrbi, da vam ne morem povedati kako; posebno še, ker ji ne vem pomoči. Morda veste vi zdravilo za njeno bolezen. Zato vam tudi povem. In — kaj bi tajila — bila sem baš namenjena k vam. Ako sem storila neumnost, Bog pomagaj; nisem si vedela drugega sveta.”

Viktor je poslušal njene besede z vročim zanimanjem. Nato je vprašal hlastno: “Katere so bile tiste rože, ki vam je rekla, da jih odnesite?”

Dora mu je trdno pogledala v oči. “Tiste rdeče, ki ste jih poslali po Kaluti in ki jih je bila še snoči tako vesela. Danes je pa rekla, naj jih spravim izpred njenih oči. Toda shranila sem jih dobro, nemara se vendar še skesa.”

Viktor je prijel starko za roko. “Hvala vam, Dora, da ste mi povedali vse tako po pravici. Zelo važno je zame.”

Dora se je branila. “Pokaj bi me zahvaljevali, gospod! Saj vem, da vam lehko zaupam in da pomorete moji gospodični, ako je količkaj v vaših močeh. Gospodična Romana je ponosna in molčečnega značaja in bi si rajši zgrizla ustnice do krvi nego povedala, kaj ji teži srce. Poznam jo, odkar je na svetu.”

Viktor je globoko zasopel. “Poizkusiti hočem, Dora — zakaj —”

Premolknil je, mahnil ji naglo z roko in hitel je v svojo sobo. Dora je opazila, da je silno razburjen, in zdelo se ji je, da se je obrnila s svojimi skrbmi na pravi naslov.

Viktor pa se je vrgel v svoji sobi v naslanjač in se zamislil v Dorino poročilo. Zdelo se mu je dokaj gotovo, da se skriva za Romaninim izpremenjenim vedenjem kaka Beatričina hudobija. Toda kaj ji je mogla storiti?

Na to vprašanje si ni vedel odgovora. Nazadnje se je kratko odločil in vstal, da bi poiskal Beatriko ter zahteval od nje pojasnila, kaj je pomenil njen obisk pri Romani, da je rodil tako hude posledice.

Ko pa je stopil v salon gospe Sibile — sluga mu je bil rekel, da najde Beatriko tam — je dobil obe dami v družbi Beatričinega zaročenca. V njegovi prisotnosti seveda ni mogel načeti svoje zadeve. Opazil je tudi, da imata ženski z Žitkom važen razgovor in da ju moti; zato je odšel ter sklenil počakati ugodnejše prilike.

Brez mira se je izprehajal po svoji sobi. Ali bi se peljal v tovarno in poizkusil govoriti z Romano? Toda po njenem davišnjem vedenju se je moral bati, da ga niti predse ne spusti. Tej sramoti se ni hotel izpostaviti, zlasti ker bi bil spravil takšen dogodek tudi Romano v neprijeten položaj.

Sklenil je počakati, da se vrne domov, čeprav se mu je zdelo odlašanje neznosno.

Kaluta je hodil okoli gospodarja in ga opazoval z vidno skrbjo. “Sahibu ni dobro?” je vprašal nazadnje.

Viktor je odmahnil. “Nič mi ni, Kaluta — ali pa mi je dosti. Sahiba Romana je huda name.”

Kaluta ga je zamišljeno pogledal. “Kadar so na ženskem čelu oblaki, je v srcu ogenj, sabih.”

Viktor se je nasmehnil. “Modrijan si, Kaluta.”

“Sahib naj ne skrbi. Miss sahib Romana bo jutri spet dobra ž njim.”

“To upam tudi jaz, moj vrli Kaluta. Pojdi zdaj v vežo in pazi pri hišnih vratih, kdaj se odpelje zaročenec gospodične Beatrike. Kadar bosta sahibi sami, me pokliči.”

Kaluta je šel ter se postavil k hišnim vratom. Zamišljeno je gledal predse.

Viktor se je izkušal zamotiti z delom, toda zaman; nemirne misli o Romani mu niso dale pokoja. Šele zdaj, ko je ljubil vedoma, je čutil, koliko mu pomeni to dekle. Nikoli ni hrepenel po kaki ženski tako iz dna duše, kakor zdaj po nji.

Nestrpno je čakal, kdaj mu prinese Kaluta vest da je Žitko odšel. Toda Indijca ni bilo in Viktor se je začel bati da ne bi ostal bankir tudi še pri kosilu.

Janko je prišel danes zgodaj iz gimnazije in se je kmalu oglasil pri stricu. Povedal je da je našel Žitka pri materi in sestri; v naglici je čestital zaročencema in šel. Sedel je v Viktorjev naslanjač ter si podprl glavo z dlanjo.

“Ali veš, stric Viktor, kako mi je pri duši, ako pomislim na Beatričino zaroko?”

Viktor ga je pogledal nekam raztreseno. “Zdi se, da je ne odobravaš?”

Janko si je porinil roko v lase. “Eh — prav za prav bi bil lehko zadovoljen.”

“Zato, misliš, ker je Žitko bogat?”

“Ne. Zato, ker sta vredna drug drugega. Vsekako hvalim Boga, da moja sestra ni ogoljufala s svojo osebo kakega simpatičnega in dobrega moža — zakaj to stori, da bo goljufan, kdor jo vzame; mislil bo, da je dobil ženo, pa bo imel lutko. In vendar mi je grdo pri duši, ako pomislim na svojega bodočega svaka. V tolažbo mi je samo zavest, da nisi ti tisti ki se opeče.”

“Grenko govoriš.”

Janko je vzdihnil. “Eh, stric, ti niti ne slutiš, koliko grenkobe in zaničevanja sem moral pogoltniti. A pustiva to. Ali si bil danes kaj v tovarni? Kako bosta napravila s tvojim izumom?”

“Ne — nisem še bil pri nji,” je dejal Viktor poluglasno.

Janko se je sklonil naprej. “Gotovo je v hudih skrbeh. V šoli so se menili, da je reka ponoči silno narasla. Najrajši bi se peljal s kolesom tja, da vidim, ali je nemara tudi tovarna že v nevarnosti.”

Viktor je prisluhnil. “Upajva, da ne. Sicer pa zvemo opoldne od gospodične Romane, kako in kaj. Kaj meniš, ali ostane tvoj bodoči svak pri kosilu?”

“Ne verjamem. Rekel je vsaj, da mora pred kosilom še na borzo. Zdi se mi, da je imel z ženskama zelo burno debato o gmotnih vprašanjih.”

“Gotovo se je hotela sestra poučiti, ali je napravila dobro partijo.”

Janko se je ironično zasmejal. “Ali se ti zdi mogoče, da bi mislila Beatrika na to gotovost šele po poroki? Meni ne. V tem pogledu je ona jako previdna. Prej bi se mi zdelo, da je doživel ženin majčkeno razočaranje. Po maminem nastopanju je gotovo sodil, da je Beatrika imovita, in zdaj je zvedel, da se je uštel. Nu — njega ne bo konec zaradi tega. Samo da ne bi bilo vse tako gnusno — kar stoži se človeku, da je na svetu.”

Viktor ga je prijel za roko. “Ne misli na to, moj dragi; ni vredno, da si moriš srce.”

Janko se je vzravnal. “Ne skrbi, stric Viktor — tudi to se preboli.”

Tisti hip je vstopil Kaluta. “Dami sta sami, sahib,” je naznanil.

Viktor je skočil na noge. A že je zapel zvonec ter zaklical k obedu.

Viktor je izprevidel, da mora spet preložiti razgovor z Beatriko. Upal pa je tudi, da ga menda niti treba ne bo. Romana je morala biti itak že doma; brez nje niso sedli nikoli h kosilu. Takoj po obedu je mislil govoriti ž njo, pa naj ga mara poslušati ali ne. Iz njenih lastnih ust je hotel izvedeti, kaj jo je tako izpremenilo!

Janko je radovedno pogledal strica, ki je bil pravkar obrnil obraz proti luči.

“Ali ti ni dobro, stric Viktor? Tako bled se mi zdiš in tako malobeseden.”

“Nič hudega mi ni — telesno ne. Toda vznemirjen sem in zelo razburjen. Zakaj, ti povem nemara kesneje. Morda mi bo treba tvoje pomoči v delikatni zadevi, ki se tiče tvoje popolisestre.”

“Romane?”

“Da, dragi. Ali se lehko zanesem nate?”

“Brezpogojno, stric Viktor. Smem li vedeti, kaj nameravaš in kaj te teži?”

“Pozneje, Janko, kadar bom vsaj sam videl, kako in kaj. Zdaj tavam sam po temi. Ne misli, da ti ne zaupam — narobe; samo dolžiti ne maram nikogar, dokler ne držim dokazov v rokah.”

Janko ga je široko pogledal. “Kaj se je zgodilo, stric Viktor?”

Viktor mu je položil roko okoli ramen. “Potrpi, fant; tudi jaz moram potrpeti, dasi mi je težko. Le to ti povem, da je nekakšna spletka povzročila med Romano in menoj nesporazumljenje.”

Janko je prebledel. “Beatrika!” je rekel hripavo, kakor da ne bi mogel biti nihče drugi.

“Ne vem še z gotovostjo, Janko.”

“A povedati mi moraš vse.”

“Kakor hitro bom vedel. Pojdiva zdaj, prijatelj, mudi se mi h kosilu.”

Janko se je dal odvesti. Molčal je. Toda obraz mu je drgetal, kakor bi se zbirala za njim nevihta.

22. POGLAVJE.

Ko sta stopila v obednico, so sedele gospa Sibila, Beatrika in Romana že za mizo.

Viktor je takoj poiskal z očmi Romanin obraz. Bil je bled, kakor brez krvi, in oči so zrle trudno in prazno. Grenka, trpka črta je ležala okrog finih listnic, ki so se stiskale kakor v krču. Drugače pa se je zdela mirna in odločna.

Viktor se ji je priklonil; odzdravila je s hladnim nagibom glave.

Janko ji je zvedavo pogledal v bledi obraz in jel nato opazovati svojo sestro. Beatrika je zrla z vidnim posmehom na Viktorja, ki pa se zdaj niti ni zmenil zanjo.

Janko je stopil k Romani, kakor bi jo hotel braniti. Pozdravil jo je ter ji nemirno in vprašujoče pogledal v oči. Nasmehnila se mu je. Ali njen smehljaj je bil tak, da ga je zabolelo srce.

Sedli so za okroglo mizo kakor po navadi. Toda čudno, soparno razpoloženje je vladalo danes med njimi.

Čez nekaj časa je Janko vprašal Romano, kako je s poplavo.

Zrla je pred se, da ne bi srečala Viktorjevil oči, ki se niso umeknile od nje.

“Zdi se, da bo hujša nego po navadi. Ukazala sem že, naj izpraznijo kleti. Ponekod je reka že prestopila bregove.”

Zdaj jo je tudi Viktor nekaj vprašal o povodnji. Kake bolj osebne stvari se ni hotel dotekniti.

Romana mu je odgovorila vljudno in hladno, ne da bi ga pogledala.

Razgovor se kar ni hotel razviti. A Viktor je videl, da Beatrika hudobno strelja nanj z očmi in ga opazuje tudi gospa Sibila kakor ris iz zasede.

Ko so dobili pečenko in je sluga odšel, je gospa Sibila zdajci izpregovorila, kakor bi se bila že zdavnaj pripravila na to.

“Čas je, Romana, da se dotaknem zadeve, ki mi je zelo mučna. Beatrika se je zaročila, kakor veš. Njen zaročenec je bil dopoldne tu; mimo drugega smo govorili tudi o doti. Žitko je kar ostrmel, ko je slišal, da ni bilo po očetovi smrti v njegovi oporoki nikake posebne določbe o meni. On misli, da mi pristoji vsaj zakoniti dolžni del dediščine, ki je ostala po tvojem očetu. Po njegovem mnenju je nezakonito, da sem docela prezrta in se moram zadovoljiti s tem, kar dobim po tvoji milosti. Ker moram zdaj spodobno opremiti hčer — tega me ne odveže niti Žitkovo bogastvo — dobiva to vprašanje zame pereč značaj. Moj zet mi je svetoval, naj te pozovem najprej zlepa, da se izjaviš o tej stvari. Po vsem, kar zahtevam iz očetove zapuščine neko vsoto.”

Šele zdaj je vzdignila oči ter pogledala nanjo: “Da bi vama izplačala kako velikansko svoto, ne moreš zahtevati. Toda iz dobre volje sem pripravljena dati Beatriki štirideset tisoč dinarjev, da si nabavi opremo.”

Gospa Sibila in Beatrika sta se porogljivo zasmejali.

“S to beraško drobtinico naju misliš odpraviti?” je rekla jezno gospa Sibila. “Ali se motiš! Ves čas, odkar gospodariš ti, sem čutila, da me prikrajšuješ. A kaj razumem jaz o takih stvareh. Lehko ti je bilo odirati mene nevednico. Šele zdaj, ko me je zet poučil, vidim tvoje početje v pravi luči. In povem ti naravnost, da bova govorila poslej drugače. Ako ne daš radovoljno primerno visoke dote, se zatečem k sodniji. Tožila te bom na izplačilo dolžnega deleža.”

Janko je planil kvišku. Obraz mu je bil bled od razburjenja.

“Mama!” je vzkliknil z dušečim se glasom.

“Molči, Janko — nihče ti ni dal besede,” je rekla mati nejevoljno.

“Mama, ti ne veš, kaj govoriš”

“O, vem, in še dobro. Ne prekinjaj me, prosim!”

Janko je hotel oporekati, a Beatrika mu je srdito viknila “Molči!” in tudi Romana mu je mahnila z roko, naj molči. Niti zdaj ni pogledala Viktorja. Pač pa se je sklanjal on naprej ter ji zrl v drgečoče obličje, kakor bi iskal v njem dovoljenja, da se sme vsaj z besedico potegniti zanjo.

Romana je molčala in široko gledala mačeho.

“Nu — govori vendar! Kaj misliš storiti v tej zadevi?” je rezko vprašala gospa Sibila.

Romana je počasi vstala in odrinila krožnik od sebe. “Stori, kar misliš, da je zate prav, mama. Beatriki dovolim iz lastnega nagiba štirideset tisoč dinarjev. Več ne. Še to je zame mnogo v tem hipu.”

A tudi gospa Sibila je vstala, vsa polna bojevitosti. “Potem te prisilim, da mi izplačaš dolžni del. Ne misli, da moja grožnja ni resna. In če si tudi morda napravila z oporoko kako ukano sebi v prilog — jaz zahtevam, da mi odšteješ, kar mi pristoji kot vdovi tvojega očeta in sem pripravljena nastopiti sodno pot. Potem boš videla, da ima tudi lakomnost svoje meje.”

Romana je prebledela še bolj. Toda stala je ponosno, vzravnana kakor jelka. “Še enkrat ti odgovorim: stori, kar meniš, da je zate prav. Ne branim ti. In zdaj mi dovoli, da grem po svojih opravkih.”

To rekši se je obrnila proti vratom in hotela oditi. Viktor in Janko sta oba hkrati skočila na noge, da bi jo zadržala. Toda Viktor se je takoj spustil nazaj. On ni imel pravice, da bi jo ustavljal! Janko pa jo je zgrabil ves razburjen za komolec.

“Ne odidi tako, Romana — prosim te, dovoli mi, da spregovorim. Odveži me besede, ki sem ti jo dal. Zdaj mi jo moraš vrniti. Nič več ne smeš skrivati resnice. Tudi tvoj oče ne bi hotel tega. Ali naj doživim, da ti moja mati tako povrne vse dobrote in te obtoži pred sodni jo? Vrni mi besedo — zdaj me ne smeš vezati z njo.”

Romana mu je rahlo pogladila glavo, “Ostani miren, Janko — tudi jaz sem mirna. In če že za vsako ceno hočeš, naj bo. Odvežem te besede, katero si mi dal. Bolje je, da zve tvoja mati resnico med štirimi stenami, nego da bi nastal okrog Severjevega imena škandal.”

S temi besedami je Romana naglo odšla.

Ostali so gledali ta prizor z zelo različnimi občutki. Janko se je zdaj obrnil in spet pristopil k mizi. Prsi so se mu dvigale v globokem dihanju in oči so se mu svetile kakor brušeno jeklo.

“Hvala Bogu — hvala Bogu, da smem vendar že govoriti, da vam smem odkriti, kaj je storila Romana za nas in kako po krivem smo jo sovražili. Toliko, da mi ni skrivnost razgnala prsi. O mama, da ne bi bila nikoli izrekla tiste gnusne besede! Tožiti Romano! Ti niti ne slutiš, kako zelo si grešila pred njo s tem, da je prišla ta grožnja iz tvojih ust!”

Mati in sestra sta ga gledali silno nejevoljno in začudeno, Viktor pa se je zdel, kakor bi mu sproti pobiral besede z ustnic.

“Kaj pa hočeš, Janko? Kaj misliš, da nastopaš tako proti mami in se postavljaš Romani za viteza?” je vprašala Beatrika ogorčeno.

Janko si je potegnil z roko po vročem čelu ter nadaljeval nekoliko bolj mirno in obrzdano:

“Obvarovati te hočem samo krivice, [nejasno], ki je ne bi mogla popraviti do smrti. Niti vinarja nimaš pravice zahtevati od Romane, zakaj njen oče ni pustil ničesar razen dolgov in uničenega podjetja. Bil je upropaščen po zapravljivem življenju, ki ga je trpel v svoji hiši tebi na ljubo. Iz ljubezni ti je prikrival svoje slabe gmotne razmere, in ko je stal pred popolnim polomom se je zrušil duševno in telesno. Sramoten bankrot se mu je obetal. Strah, da te bo moral pustiti v siromaštvu, ga je pripravljal v obup. Romana je vedela, kako je z očetom, in medtem, ko sta šli ti in Beatrika s poslednjim denarjem, ki ga je mogel dobiti, v kopališče, se je zaupal svoji hčeri. Romana ni pomišljala niti trenutka. Vse svoje imetje po materi je vrgla do zadnjega beliča na tehtnico, samo da bi rešila očetu dobro ime ter mu zagotovila miren konec. Odkupila mu je tvrdko ter obljubila, da jo spravi spet do veljave in poskrbi za nas tako, da nam ne bo trpeti pomanjkanja. Ker nam je hotela prihraniti poniževalno odkritje, da smo poslej navezani na njene dobrote, je pregovorila očeta, da je napravil navidezno oporoko, v kateri je naložil Romani dolžnost, skrbeti za nas po svojem prevdarku. Tako si je z veseljem naprtila težko breme in se žrtvovala za nas od dne do dne. Rajši, nego da bi mi česa pogrešali, se je sama odrekla vseh udobnosti, dasi brezumnega zapravljanja ni trpela in tudi ni smela trpeti, če ni hoteli, da pridemo vsi skupaj na beraško palico. Odkraja je morala delati noč in dan, da je spravila tvrdko spet do veljave, in vendar nam ni pokazala, kako težko nas preživlja. Molče in ponosno je trpela vse naše obtožbe, našo mržnjo in mojo neotesanost, in se ni branila, samo zato, ker je bila obljubila očetu, da ti prihrani [nejasno] do zadnjega hipa. Da ni bilo nje, bi bili vsi trije berači brez doma. Zakaj tudi ta hiša, v kateri smo vse te čase [nejasno] na njene troške, je Romarina dedščina po materi. Njen oče te ni po vedel v svoj dom, ampak v dom svoje hčere. Tudi to ti je bil zamolčal iz prevelike ljubezni, da se ne bi čutila odvisne. Ko mi je končno Romana povedala resnico, ker sem jo sirovo hrulil in ravnal z njo kakor z izpodlezovalko, mi je ni povedala zato, da bi se bahala, ampak da bi me rešila malopridnega življenja. V svoji dobroti in velikodušju je izprevidela, da je zame še rešitev, če najdem nravstveno oporo, človeka, h kateremu bom lehko dvigal oči ter se ga oklepal s spoštovanjem. Pograbila me je za moje častiljubje in nji edini se imam zahvaliti, da se nisem pogreznil v studu do samega sebe in v jalovem, praznem življenju, ki sem ga živel. S svojim ljubečim, razumnim vplivom me je postavila na noge ter mi bila od tistih dob zvesta sestra in prijateljica polna umevanja, ki mi hoče ugladiti tudi pot v bodočnost, ako bom priden in marljiv. Ko mi je razodela vse, sem ji moral obljubiti, da ne povem nikomur; razen nje in mene vesta resnico samo še Hojar in notar — nihče drugi, ker nam je hotela prihraniti ponižanje. Šele ti s svojo grožnjo, da jo izročiš sodniji, si ji onemogočila nadaljno prizanesljivost; morala me je odvezati besede — hvala Bogu! Zakaj srce se mi je krčilo, ko sem moral molče gledati, kako ji vračata dobrote, katere vama je izkazovala. Zdaj mislim, ne boš več iskala pomoči pri sodniji, zakaj če nam odtegne Romana svojo roko, smo prosjaki. Kako velikodušno je bilo, da je dovolila Beatriki za opremo štirideset tisoč dinarjev, moreš šele presoditi, če ti povem, da ji bo ta hip zelo težko pripraviti denar, ker je morala celo odložiti potrebne prezidave v tovarni, da ji ni bilo treba delati dolgov. Tovarna je postala šele sedaj dobičkanosna, zgolj po zaslugi njene neumorne marljivosti. Prav nič se ne bi čudil in nič bi ji ne mogel zameriti, če bi se zdaj, spričo tvojega ravnanja, vendar že naveličala teh neprestanih, vsakdanjih žrtev. Potem bi lehko mi vsi povezali culo in se poslovili od te hiše, kjer nas je redila dobrota in plemenitost njenega srca.”

Globoko sopeč je Janko umolknil ter se vrgel na svoj stol.

Mrtvaška tišina je sledila njegovim besedam. Gospa Sibila je bila bleda kakor prt in si je grizla ustnice, a tudi Beatrika je sedela nepremično, kakor bi bilo treščilo vanjo.

Viktorju pa so se svetile oči, ko je poslušal Janka. Vse uganke, ki mu jih je doslej zadajalo Romanino vedenje, so bile razrešene. Takšna je bila tedaj “skopulja in živi računski stroj”, kakor sta mu bili dami opisali Romano! Da, ni ga varalo čuvstvo, ko mu je govorilo, da je Romana velikodušen in plemenit značaj. Vroče in nežno mu je vzkipela v srcu ljubezen do nje. Pozabil je malone, da je stalo od daleč med nijma nekaj nepojmljivega in pretečega ter izkušalo raztrgati jedva spletene vezi.

A ta zapreka se je morala dati odstraniti. Karkoli je bilo — v Romani sami se ni bilo začelo!

Skočil je na noge. “Oprostite, da se zdaj umaknem med svoje štiri stene,” je dejal ženskama. V naglici je poljubil gospe Sibili roko, se naklonil Beatriki ter toplo in prisrčno stisnil Janku desnico. Nato je odšel.

S trdnimi koraki je hitel gori v Romanino stanovanje. V predsobi je našel staro Doro.

“Dora, za vsako ceno moram govoriti z vašo gospodično. Prosim vas, spustite me k nji. Če bi me prijavili, me ne bi hotela sprejeti — nekakšno nesporazumljenje stoji med nama — in hotel bi ga odstraniti. Pustite me notri, čeprav proti njeni volji — ker moram, moram govoriti z njo.”

Dora je žalostno zmajala z glavo. “Ah, gospod, saj je že spet odšla v tovarno. Niti pet minut oddiha si ni privoščila; naročila je voz kar k zadnjim vratom in se odpeljala. In kakšna je bila — ah, ljubi Bog, le kaj more imeti na srcu? Kakor od kamna je videti, in tako nesrečna, da se smili človeku do solz. Da bi ji vsaj vedela s čim pomoči. Zunaj pa mora biti tudi grdo. Šofer pravi, da sta vozila ponekod že po vodi.”

Viktor je okleval; njegov obraz je pričal, kako zelo je razočaran. Premišljal je, kaj bi storil. Vleklo ga je za njo, v tovarno. Toda vedel je in čutil, da ga ne bi pustila predse. Razen tega pa v tisti zmešnjavi itak ni bilo časa za razgovor.

Pogledal je Doro, ki mu je potrto zrla v bledi, razburjeni obraz. Čutila je, da stoji med njeno gospodično in inženjerjem nekaj mučnega in grozečega, in da je ta stena delo Beatričinih rok.

“Ali vam je gospodična Severjeva povedala, kdaj se vrne?” je vprašal.

“Ne, gospod, saj ni izpregovorila z mano niti besedice. Pred nočjo je najbrže ne bo, če je povodenj ne prežene.”

Viktor je spet pomislil. Nato je rekel proseče: “Dora! Ali mi hočete pomagati, da odstranim nesporazumljenje, ki je nastalo med vašo gospodično in med menoj? Lehko da gre za srečo gospodične Romane.”

“To se ve, da hočem, gospod! Vse sem pripravljena storiti za gospodično. Saj vem, da imate z njo dobre nameno.”

“Dora, Dora, to mi lehko verjamete. Poslušajte me. Kakor hitro se gospodična Severjeva vrne, mi pridite povedat in me spustite neprijavljenega v njeno sobo, da me ne bo utegnila odsloviti.”

“Brez skrbi, gospod.”

“Dobro, najdete me v moji sobi, ali pa bo Kaluta vedel, kje sem. Toda prosim vas, pokličite me takoj.”

Viktor je šel odtod k Beatriki, da bi izvršil med tem tudi svoj prvi namen ter naravnost vprašal spletkarko, kaj je govorila davi z Romano. Toda niso ga spustili k nji; rekli so, da je gospodična bolna in ne sprejme nikogar.

Mrko je pogledal pred se. Brezdelje, ki mu je bilo naloženo v tej zanj tako važni stvari, da je delalo nervoznega. Izkusil je govoriti vsaj z gospo Sibilo, a tudi ona ga ni sprejela in se je dala opravičiti, da jo glava boli.

Dejstvo je bilo le, da se dami po Jankovem razodetju res nista počutili bogve kako dobro.

Poln nemira se je vrnil Viktor v svoje prostore.

Tam je našel Janka. Fant je z bledim obrazom sedel v naslonjaču. Ko je Viktor vstopil, je skočil na noge.

“Pričakoval sem te tukaj, stric Viktor. Zdaj veš, koliko hvale dolgujemo Romani, in gotovo ne boš več mislil, da bi imela tako slabe lastnosti, kakor sta jih podtikali njenemu značaju mama in Beatrika.”

Viktor mu je položil roko na ramo. “Tega, prijatelj, že davno ne verjamem več. Že davno vem, kako zlato bitje je tvoja popolisestra, dasi sem šele danes spoznal vso veličino njenega ravnanja. In da ne boš prav nič dvomil o mojem spoštovanju do Romane Severjeve, ti zaupam — da jo ljubim in jo hočem zasnubiti.”

Janku so se zableščale oči; burno je objel strica. “Vidiš, stric Viktor — to veselje mi gre po vsej pravici, v odkup zfi pobitost, s katero me je navdala sestrina zaroka. Zdaj verujem v izravnajočo pravičnost!”

Viktor je vzdihnil. “Tudi jaz upam vse najboljše, dragi Janko. Toda hipno sem nekam malodušne volje. Nedostaja mi jasnosti, in to je zame v slehernem položaju najhujše, kar me more zadeti. Posebno še zdaj! Snoči se mi je zdelo, da je med Romano in menoj vse v najlepšem redu. Menil sem, da mi bo treba danes le stopiti k nji, pa bo moja sreča zagotovljena. A davi se je moralo zgoditi nekaj, kar stoji zdaj med nama kakor zid in naju loči. Bojim se, da je vteknjla tvoja sestra prste vmes, dasi ne vem ničesar zanesljivega, razen da je imela Beatrika zjutraj z Romano daljši razgovor, po katerem je bila Romana vsa izpremenjena. Tako rad bi bil vprašal Romano, kaj ji je, toda ona se me ogiblje in mi ne da govoriti s seboj. Zdaj je že spet ušla v tovarno. Ko sem ju zjutraj srečal, se je vedla tako mrzlo in nedostopno ter me odpravila tako prezirno, kakor ne bi storila niti z beračem na cesti. Ako se peljem za njo, me gotovo ne pusti pred svoje obličje. Čakati križemrok do večera mi je pa neznosno.”

Janko ga je poslušal s čedalje večjim nemirom. “Tak primi vsaj Beatriko. Vprašaj jo, kaj je storila Romani.”

“Z Beatriko ni mogoče govoriti. Mislil sem davi, ali takrat je bil navzoč njen zaročenec. In prejle sem poizkusil spet. Ni me sprejela, češ, da ji je slabo.”

Janko je zgrbančil čelo. “Rad verjamem, da ji ni po čemu zavidati njenega sedanjega razpoloženja. Toda pomorem ti, stric Viktor; takoj pojdem k nji ter jo pozovem na odgovor.”

Že je hotel steči; a Viktor ga je ustavil.

“Ne hodi — bilo bi brez pomena. Resnice od Beatrike itak ne izveš. Lehko pa mi pomoreš drugače.”

“Brž povej, s čim?”

“Pelji se s kolesom k Romani ter poizkusi spraviti iz nje, kaj ji je hotela davi Beatrika. Mene za zdaj ne omeni. Ne povej ji, da te pošljem jaz. Izkušaj ji spretno razvezati jezik. Ako bi vedela, da te pošljem jaz, ti ne bi odkrila ničesar. Vem, ljubi Janko, da imaš jutri izpit in se moraš še pripravljati A vendar te prosim, žrtvuj mi urico časa. Tako sem vznemirjen — bolj zaradi Romane nego zaradi samega sebe. Ali mi izpolniš prošnjo?”

Janko mu je tako krepko stisnil roko, da ga je zabolela. “To se razume, stric Viktor! Takoj se popeljem tja, izgovorim se pa s tem, da si hočem ogledati povodenj in govoriti z Romano zaradi prizora, ki smo ga imeli pri kosilu. Pretipljem ji dušo kar naj oprezne je in se vrnem s svojim poročilom, kakor hitro opravim.”

Stisnila sta si roke in Janko je odhitel. Takoj nato je zdrvel na svojem kolesu z doma.

23. POGLAVJE.

Z nestrpnostjo in nemirom je Viktor pričakoval nečaka. Nazadnje se je mladenič vrnil ter planil v njegovo sobo.

“Nu?” je vprašal Viktor in skočil s stola.

Janko se je brez sape vrgel v naslanjač.

“Ta stvar mi je povsem nerazumljiva, stric Viktor. Iz Romane ni mogoče dobiti besedice. Kar okamenela je, ko sem izrekel tvoje ime. Odkraja mi je odgovarjala povsem mirno in prijazno, dasi jo obdaja kroginkrog zmešnjava in mora misliti na vse. Voda narašča venomer in je že preplavila pota. Toliko da sem še prevozil s kolesom. In Romana je baš poslala delavce domov, ker bo gotovo že vse poplavljeno, preden mine ura”.

“Pa ona sama?” je vprašal Viktor v skrbeh.

“Ona hoče urediti še to in ono in ostati, dokler se bo dalo. A dolgo ne bo mogoče; prej ali slej, bo morala tudi ona bežati. Bojim se, da ne bi bila povodenj hujša od vseh, kar jih pomnimo.”

“Ali ima svoj avto tam?” je poizvedoval Viktor.

“Da, avtomobil stoji pripravljen pod dvigalom. Z njim se že še kako pripelje, ako ne bo odlašala predolgo. Zabičil sem šoferju, naj pazi.”

“To je dobro. A zdaj povej — ali nisi dognal prav ničesar, kar bi bilo utegnilo povzročiti čudno Romanino vedenje?”

“Ne, stric Viktor. Najprej sem ji izrazil svoje obžalovanje nad maminim nastopom proti nji. Pogladila me je prijazno po laseh, kakor je njena navada. Molči, je dejala, kar molči, fant; to me pač ne more boleti. Tako nekam čudno je podčrtala besedico to. Ali se ti je užalilo kaj drugega? sem jo vprašal, Obrnila se je vstran. ‘Ne, nič — kako ti je prišlo na um?’ je vprašala. Zdi se mi, kakor bi te nekaj težilo, sem ji odgovoril. Tedaj se je naglo vzravnala. ‘Nič mi ni — skrbi me seveda le povodenj. Mnogo škode bo napravila in gotovo bo treba za nekaj dni ustaviti obrat—prav zdaj, ko imamo toliko naročil.’ Nato sem ji rekel, da sta mama in Beatrika zaradi mojega odkritja vsi prepadeni in osramočeni ter jim je silno žal, da sta tako grdo ravnali z njo. Diplomatsko sem nadaljeval: ‘Saj je tudi res, Beatrika se je vedla proti tebi še včeraj tako sovražno in davi menda spet. ko je bila pri tebi.’ Tedaj me je Romana osuplo pogledala in rekla tiho: ‘Motiš se, Janko, tvoja sestra mi je storila davi veliko dobroto, in dasi je mislila morda drugače, ji vendar odpustim zaradi tega vse, karkoli mi je kdaj storila, in ji izplačam seveda tudi onih štirideset tisoč dinarjev za opremo.’ Ker nisem vedel več česa reči, sem ji sporočil na slepo tvoj pozdrav. Njen obraz je postal še tisti hip kakor kamen in led. ‘Inženjer Trtnik naj pošilja svoje pozdrave drugam,’ je dejala tako trdo in rezko, da me je kar zabolelo, ‘jaz jih ne potrebujem.’

‘Romana,’ sem vprašal, ‘povej mi vendar, kaj ti je storil stric Viktor?’ Srce se mi je stisnilo od njenega pogleda. ‘Gospod Trtnik mi je povsem tuj človek, s katerim se ne pozdravljam; to naj ti zadošča. In zdaj je treba, da greš, Janko, odsloviti moram delavce, ki se jim mudi, da pridejo iz nevarnosti!’ To rekši me je porinila iz sobe in stopila k svojim delavcem. Več ti ne vem povedati. Moral sem se odpeljati domov.”

Viktorjev obraz je drgetal. Stisnil je zobe.

“Potemtakem mi ostane le še ena pot — proč iz njene hiše. Razločneje mi pač ne bi mogla pokazati vrat,” je rekel trpko.

“Stric Viktor — tega vendar ne boš storil!”

Viktor se je obvladal. Celo nasmehnil se je. “Ne, prijatelj, prav imaš, bilo bi neumno. Ostati hočem toliko časa, da se pomenim z njo. Naj mi odgovori sama — naj vsaj zvem, kaj ima zoper mene. Da bi se le že kmalu vrnila domov in bi bilo te muke in negotovosti konec!”

“Vse to mi kar ne gre v glavo, stric Viktor.”

“Meni tudi ne, Janko. Le toliko vem, da ta jeza name ne more izvirati iz Romaninega srca, marveč ji mora biti vcepljena po nekom. Zato upam, da jo bom mogel iztrebiti. Samo da ne bi bilo tega brezdelnega čakanja. A vrni se zdaj na svoje delo in bodi mi srčno zahvaljen za dobro voljo.”

Janko je vzdihnil “Žal, da je bila zaman, stric Viktor. In to ti povem — ako je vse skupaj res Beatričina spletka — potem naj se pripravi!”

To rekši je Janko odšel ter se vrnil k učenju. Viktor je begal brez miru po svoji pisalni sobi in stopil nato k oknu, da bi pogledal, ali se že vrača Romanin avtomobil.

Trume ljudi so se valile mimo hiše. Drli so gledat povodenj. Mesto je stalo dokaj više od bregov reke; izpred zadnjih hiš si lehko mirno užival veličastni prizor. Viktor je odprl okno in prisluhnil, kaj govore ljudje o vodi. Vsi so menili, da bo poplava neobičajno silna, dasi je bilo deževje pravkar ponehalo. Najrajši bi bil šel Viktor z njimi vred k reki. Toda moral je ostati doma in čakati Romane. Utegnila je kmalu priti; ni je smel izgrešiti, za nobeno ceno ne. Sklonil se je daleč naprej, da bi ji videl naproti. Električna svetilka pred vhodom je že gorela, zakaj mračilo se je. In tedaj se je pokazal avtomobil.

Viktor je stopil k vratom svoje sobe ter prisluhnil. Voz, ki se je bil ustavil pred vhodom, je spet zabrnel. Trtnik je skočil k oknu. Videl je, da zavija avtomobil v garažo.

Stal je kakor okamenel in gledal za vozom. Minuto nato pa je nekdo potrkal, in ko je Viktor zaklieal “Prosto!” je vstopil Kaluta.

Stara Dora je zunaj; rada bi govorila s sahibom.”

“Le brž naj pride!” je hlastno velel Viktor. Indijec je odprl vrata in spustil Doro v sobo. Bila je vsa razburjena.

24. POGLAVJE.

Romana se je bila odpeljala zjutraj v kar najslabšem razpoloženju. Toda v tovarni je našla vse polno posla in nemira; njen duh se je obrnil v drugo smer in nekoliko pozabil svojo bolečino. Naraščajoča povodenj ji je povzročila obilo vznemirjenja in preglavic. Ni ji ostalo časa za žalovanje.

Ali svojih misli vendar ni mogla krotiti. Vedno iznova ji je rojilo po glavi in po srcu Beatričino razodetje, da je Viktor Trtnik že davno soprog in oče. In vedno iznova se ji je krčilo srce od spoznanja, da je on, ki ga je spoštovala še snoči bolj od vseh ljudi, on, za čigar poštenje bi bila brez pomisleka zastavila desnico — da je ta mož hinavec in slepar!

Dolgo je omahovala, ali naj se pelje opoldne domov. Povodenj bi jo bila opravičila, ako bi bila ostala v tovarni. Treba je bilo le telefonirati, da je ne bo. Toda njen ponos se je upiral možnosti, da bi si Beatrika potem mislila, da se ogiblje Viktorja.

In tako se je vendar peljala domov; natihem je upala, da je nemara odpotoval. Beatrika mu je bila morda povedala, kaj je odkrila.

Toda bil je še tu — in se je celo drznil, gledati jo s tistimi svojimi očmi, ki jih je bilo težko, tako težko dolžiti sleparstva. Nato je prišel napad gospe Sibile. Ni je zadel bogve kako hudo. Vse te malenkosti so se utapljale v njeni bolesti za Viktorja Trtnika, za svojo osleparjeno ljubezen in svoje prevarano zaupanje. Napada je bila malone vesela, ker ji je dal povod, da je mogla oditi. In medtem, ko je tu v tovarni naraščalo okoli nje razburjenje in so se trudile vse roke, da bi pospravile vodi plen, preden ga doseže z grabežljivimi valovi, medtem, ko je prihitel Janko in govoril z njo, je mislila ona le na svojo edino, gorečo željo: “Da ga vsaj ne bi več srečala!”

Voda je naraščala čedalje bolj. Vse svoje ljudi je bila Romana odslovila, da bi jih spravila iz nevarnosti. Karkoli bi bila mogla voda poškodovati ali odnesti, so bili spravili z dvigalom v zgornja nadstropja. Zdaj jo je obdajala puščoba; slišala je grgranje in šumenje vode. Spodaj je še čakal šofer in jo klical, naj se podviza, ker drugače niti z avtom ne prideta več domov. In tedaj jo je po bliskovo prešinila misel, kako se more ogniti ponovnega srečanja z Viktorjem.

Ostati tu, v tovarni, dokler bo trajala povodenj! Nekaj dni, morda cel teden iztegne miniti, preden bodo pota spet porabna. Vse dotlej ne bo mogla ona nikamor in nihče k nji. Imela bo dovolj časa, da se zbere, da premaga najhujše in ukroti to divjo bol v svojem srcu. Trtniku ne bo ostalo drugega, kakor da medtem odpotuje. Beatrika in njena mati mu pač ne bosta dolgo skrivali, da vesta njegovo skrivnost. S tem mu bo vzeta možnost nadaljnjega bivanja, in nji ga ne bo treba videti — nikoli več!

Še preden je dodobra preudarila vse to, je stopila k oknu in zaklicala šoferju:

“Zorec, kar peljite! Jaz imam še nujno delo in ostanem tu, dokler voda ne pade. Povejte Dori, da naj ne skrbi. Tu imam vse, česar potrebujem; nič hudega se mi ne more zgoditi.”

Šofer se je ustrašil. “Pet minut lehko še čakam, gospodična, delj ne. Samih vas vendar ne morem pustiti tu.”

“Pač, Zoreč, lehko me pustite brez skrbi. Saj itak ne pridem več suha skozi vezo.”

“Spustite se z dvigalom, gospodična. Lehko ga naravnate tako, da stopite ž njega naravnost v voz, saj ga imam tik zraven.”

Toda Romana se je bila medtem odločila, da ostane.

“Odpeljite se neutegoma, Zoreč, da se vam kaj ne zgodi. Jaz ostanem tu in bom vsaj lehko delala te dni, ne da bi me motili. Odpravite se takoj in ne pozabite povedati Dori, kar sem vam naročila.”

Tedaj je šofer pognal motor. Ako je hotela gospodična ostati za vsako ceno, je bila stvar pač njena skrb. Ni ga mikalo čakati še delj in spravljati svojega življenja v nevarnost. Voziti po vodi, ki je še vedno naraščala, je bilo itak dovolj težko.

In tako se je odpeljal.

Romana pa je globoko zasopla ter zaprla okno. Kroginkrog se ni videlo drugega kakor širna, toliko da ne brezbrižna vodna plan. Sama je bila zdaj, čisto sama v tem zapuščenem poslopju. Nikjer žive duše, od nikoder glasu razen šumenja vode. Avtomobil je pljuskaje in brizgaje izginjal v dalji. Romani se je storilo nekam tesno in čudno. A kmalu se je obnovila v njenem srcu muka ter izpodrinila vse ostalo. Sedla je za pisalno mizo in poizkusila delati. Pred njo je ležala skladanica pisem, ki so bila dospela z davišnjo pošto. Niti pregledati jih ni utegnila. Toliko da jih je v naglici omenila Hojarju.

Prokurist je bil odšel že pred dobršno uro, da bi brzojavil in telefoniral z mestne pošte na vse strani ter obvestil vse naročnike, ki so čakali blaga, o nastali zapreki.

Hojar je ostavil mlado predstojnico v trdni veri, da se čimpreje odpelje z avtomobilom; drugače je gotovo ne bi bil pustil same.

Romana je zdaj res pregledala pisma; toda ko je bila ž njimi gotova, ni vedela niti, kaj je čitala. Njene misli so hodile po drugih potih. Zaječala je in si zakrila obraz z rokami. Saj zdaj je bila sama. Nihče ni videl njene bolesti. Zakaj si ne bi olajšala srca!

In v to njeno žalost se je vmešaval tih in nežen odmev, kakor bi slišala ljubljen glas, ki bi ji govoril:

“Lahko noč, Romana!”

Teh besed ni intrig, pozabiti. Ah, kako burno ji je utripalo srce, kadar je pomislila nanje!

Vstala je ter jela hoditi brez miru po kontorju. Tihota ji je težila srce in ji hkrati hladila muko.

“Lahko noč, Romana!”

Pritisnila si je roko na prsi, kakor bi čutila v njih neozdravljivo bolezen.

Mar bo vedno slišala te besede? Ali jih ne bo nikoli pozabila? Gorje njemu, ki jo je storil tako nesrečno!

“Kaj sem ti storila, da moram tolikanj trpeti zaradi tebe,” je rekla glasno sama pri sebi.

Zdrznila se je. Bila je sama, zapuščena, kakor že ves čas doslej, in še mnogo bolj. Sama, kakor bo zdaj vedno — do konca. Stemnilo se je. Mesec je stal na nebu in se trepetaje zrcali v brezbrežni vodni planjavi, sred? katere, je bučala veličastno narasla reka in trgala s seboj vse, kar ni bilo skala in trden zid. Zgradba tovarne je stala krepko na silnih temeljih in ni se bilo bati, da bi jih voda omajala. Bučala je reka, divjala je mimo, venomer mimo, ter pela pesem uničenja. Romana je poslušala njeno orjaško melodijo. Nato je hotela prižgati luč. Odrekla je. Nekaj je moralo biti pokvarjenega.

Zbrala se je. Ostati sami v temi je bilo vendarle strašno. A na srečo se je spomnila zavoja sveč, ki ga je imela shranjenega v omari za vsak slučaj. Tudi preprost svečnik je bil zraven. Napravila je luč. Izprva jih je hotela prižgati več, da bi bilo svetleje. Toda pomislila je, da mora izhajati s svojo zalogo delj časa. Baš ko si je postavila luč na pisalno mizo, pa je zdajci pozvonil telefon. Preplašeno se je zdrznila; nato je zaigral na njenih ustnicah bled smehljaj.

Brž je vzela slušalo. Na telefon je bila čisto pozabila. A zdaj ji je bilo vendarle prijetno misliti, da vendar ni čisto ločena od ostalega sveta.

Pri telefonu je bila Dora, njena dobra stara Dora.

“Kaj hočeš, Dora?” je vprašala.

“Ah, ljubi Bog, gospodična Romana, tako silno sem se prestrašila, ko se je pripeljal šofer brez vas in je povedal, da hočete ostati vzlic povodnji v tovarni. Za Boga, ali je res?”

“Res, Dora, delo imam in zato ostanem tu.”

“Oh, to vendar ne gre.”

“Mora iti, ljuba. Niti če bi hotela ne pridem več domov, ker je vsa cesta pod vodo. Zdaj moram ostati.”

“Joj pomagaj! In če se vam kaj pripeti?”

“Bodi brez skrbi. Doma ne bi bila nič bolj varna, nego sem tu.”

“A čisto sami! Ali ni nikogar pri vas?”

“Ne, žive duše ni z mano. Toda pomiri se, dobro mi je.”

“Le kaj bo z vami, za božji čas!”

“Nič hudega, Dora. Tu ostanem, dokler povodenj ne uplahne.”

“To utegne trajati tri ali štiri dni!” je tarnala Dora.

“Morda še delj.”

“Saj nimate česa jesti!”

“Pač, Dora, več nego treba. Kakao, čaj, kavo, maslo, kruh, konzerve, vse je tu. Ne bo mi sile.”

“In nikakega nočnega perila, niti spodobne postelje ne,” je javkala Dora v telefon.

“Na divanu bom spala prav dobro. Namestil nočne srajce oblečem platneno haljo, ki io nosim Časih v laboratoriju. Tam lehko celo kuham. Kakor vidiš, je tvoja skrb odveč. Svoj kožuh imam tudi tu, če bi me zeblo. Nič se ne razburjaj, Dora, zame je poskrbljeno in ni se mi bati hudega. Tu vsaj lehko nemoteno delam. Ti pa katerikrat pozvoni, če se ti more pokramljati z menoj.”

“Moj Bog, da bi vas vsaj videla, gospodična Romana, ali ste res tako mirni in zadovoljni, kakor me hočete prepričati.”

“Bodi že pametna, Dora. Ali je Janko doma?”

“Da, mladi gospod je v svoji sobi in študira. Milostiva in gospodična Beatrika sta se zaprli; menda sta nekaj bolni. In gospod inženjer je bil tu. Hotel je govoriti z vami. Rekel je, naj mu pridem takoj povedat, kakor hitro se vrnete domov. In zdaj vas sploh ne bo!”

Sreča, da Dora v tem hipu ni videla Romaninega obraza.

“Ne — ne bo me, in z gospodom inženjerjem nimam o čem govoriti. Upam, da se odpelje, dokler sem jaz tu,” je dejala trdo in rezko ter naglo obesila slušalo nazaj.

Ničesar ni hotela več slišati o Viktorju; hvalila je Boga, da je sama tu v tovarni in ga ne vidi. Ali vendar se je čutila tako bedno in zapuščeno, da bi bila najrajši legla in umrla.

Vrgla se je na divan ter zagrebla lice med dlani.

Po tem telefonskem razgovoru z Romano je tekla Dora v svojem strahu in srčni tesnobi k Viktorju, kakor da ji more on kaj pomagati.

Ko jo je spustil Kaluta v sobo, je razburjena povedala Viktorju, kakšno vest je prinesel šofer, in da je potem telefonirala Romani. Skoro dobesedno mu je ponovila ves razgovor, ne izvzemši niti zadnjih Romaninih besed

Viktorjevo obličje je pobledelo. Toda prav zadnje besede so mu bile dokaz, da je ostala Romana le zato v tovarni, ker se ga hoče ogniti, da ga ne bi več srečala. Gotovo je upala, da odpotuje, preden se vrne ona domov. Globoka guba se mu je zarezala v čelo, in okoli njegovih stisnjenih ustnic se je začrtal izraz jeklene odločnosti.

Strah in skrb za ljubljeno dekle sta mu polnili prsi. Le kaj so ji morali storiti, da se je rajši iz lastnega nagiba zakopala v samoto, kakor da bi stopila vsaj še enkrat pred njegove oči? In — ali je bila res varna tam zunaj? Ali ni utegnila povodenj ogroziti nazadnje tudi njenega življenja? In on naj bi gledal vse to in čakal s tem mučnim nemirom v sebi še dolge dni, da mu pade rešitev uganke z neba? Vedel je, da iz Beatričinih ust ne izve resnice, niti tedaj ne, če bi se mu posrečilo priti do nje. Kaluta mu je bil povedal, kakor je slišal v kuhinji, da hočeta dami večerjati v svoji sobi. Potemtakem se sploh nista mislili pokazati.

Ne, to mu je bilo neznosno. On ni bil prijatelj potrpežljivega čakanja, bil je mož dejanja, ki je krotil svojo usodo tudi takrat, kadar mu je kazala neprijazno lice.

Pomiril je razburjeno Doro, kakor je vedel in znal, ter ji naročil, naj vsako uro pokliče Romano in jo vpraša ali ji ne preti nič hudega in ali še vedno narašča voda.

Dora je plakaje odšla. Dobro je videla, kako hudo je inženjerju, da ne more govoriti z Romano. In prvič v življenju je bila nocoj nezadovoljna s svojo gospodično.

“To je dan, ki ga bom pomnila še na smrtno uro,” je rekla, ko je odšla od Viktorja.

Ta je stal nekaj časa na mestu in pomišljal. “Ogniti se me hoče, o tem ni dvoma. Toda ne bo se ji posrečilo. Pa da mi je plavati kakor Leandru k Heri — priti hočem do nje in jo prisilim, da bo govorila z menoj naravnost, v svojo lastno in mojo rešitev. Še nekaj dni te negotovosti — ne, tega ne strpim — tega nočem trpeti!” je pomislil sam pri sebi.

In trda poteza okrog ust in podbradka se mu je zarezala še globlje.

Poklical je Kaluto. Ko je Indijec zagledal svojega gospodarja, je takoj videl, da je storil sklep. Kadar je bilo njegovo obličje takšno kakor zdajle, ni poznal zaprek.

“Kaluta, miss sahib Romana je zunaj, v tovarni, ki jo je povodenj odrezala od vsakega prometa. Ona ne more domov — zato moram jaz do nje. Pomagaj mi, Kaluta. V tvoji domovini so nama delale za časa velikega deževja povodnji večkrat preglavice. Nekako morava priti do nje.”

Kaluta je sklonil glavo. “Seveda prideva, sahib.”

“Toda ne reci tu v hiši nikomur besedice.”

“Kaluta molči, sahib,” je mirno odgovoril Ind.

Viktor mu je zdaj razvil svoj načrt. Kaluta je modro poslušal in večkrat pokimal v znak odobravanja.

Viktor je hotel dobiti čoln ali magari stesati splav, ako ne bi dobil drugačnega vozila. Vsekako je bil sklenil, da poveslata s Kaluto še nocoj v tovarno.

Kaluta je pokimal, ko mu je Viktor razložil ta namen.

“Mesec sije jasno in nebo je zdaj čisto, sahib. To je dobro,” je dejal, kakor bi se razumela stvar sama po sebi.

“Pripravi se tedaj, Kaluta, in prigotovi mi obleko in obuvalo,” je rekel Viktor. “Govoriti moram le še z mladim sahibom, potem se odpraviva.”

Medtem, ko se je Kaluta umno in preudarno lotil vseh potrebnih priprav, je krenil Viktor k Janku.

Z iskrečimi očmi in napetimi mišicami je povedal Janku, da je Romana ostala zunaj in kakšen je njegov namen.

Janko je skočil s stola. “Jaz pojdem s teboj, stric Viktor,” je vzkliknil z naglo odločnostjo.

Toda Viktor ga je potisnil nazaj.

“Ne, dečko, ti ostaneš tu. Jutri je zate važen dan in treba je, da se zbudiš z vedro glavo. Razen tega pa niti ni gotovo, ali bova mogla tudi nazaj, če prideva tja Samo Kaluta me spremi; drugače ne sme zvedeti o mojem namenu živa duša. Zaupam ga samo tebi, da me lehko izgovoriš, če bi me iskali. Ako se do polnoči ne vrnem, reci, da sem odpotoval Sicer pa upam, da ne bo nihče zapazil moje odsotnosti, zakaj tvoje matere in sestre nocoj itak ne bo k večerji.”

Janko je pokimal. “Velja — a vendar bi se rad peljal s teboj,” je dodal s podjetnim lesketom v očeh.

“Bolje je, da ostaneš tu in mi kriješ hrbet. Pač pa mi veš mogoče povedati, kje bi dobil kak čoln.”

Janko mu je dal naslov izposojevalca čolnov in mu povedal pot, kod pride do njega.

“Dobro, hvala ti, Janko. In zdaj pojdem. Čim prej bom pri Romani, tem bolje zanjo in zame. Zakaj bojim se, da tudi nji ni lehko pri duši, in da ji samota ne prija, čeprav si jo je sama izvolila.”

“Srečno pot, stric Viktor.”

Stisnila sta si roke in se ločila. —

Malo minut nato sta odšla inženjer in Kaluta v nepromočljivih oblekah, visokih škornjih skozi zadnja hišna vrata. Nihče ju ni opazil.

Naglo sta korakala iz mesta proti nižavi, ki jo je bila poplavila reka. Srečavali so ju razburjeni ljudje. Vsi so se razgovarjali o povodnji.

Tako sta prišla do hiše izposojevalca čolnov, ki je stala na bregu ne daleč od reke.

Viktor je govoril z možem.

“Rad bi dobil čoln, da poveslam v Severjevo tovarno. Moj nečak Janko Trtnik me je napotil k vam.”

Izposojevalec je pokimal. Poznal je Janka, ki je bil v poletnem času pogosto njegov naročnik.

“Da, mladega gospoda poznam. A tisto zastran čolna je težka stvar, gospod. Voda dere od tovarne, in tak lahek čoln je brž odplavljen, če veslač izgubi oblast nad njim. Vesel sem, da imam svoje čolne pod streho,” je dodal.

Žila na Viktorjevem čelu se je napela od nestrpnosti. Bilo mu je, kakor bi ga Romana klicala na pomoč in bi se ji v njeni samoti utegnilo zgoditi bogvekaj hudega, če ne bo njega pri nji.

“Nič se ne ustavljajte, mož; jaz in moj sluga morava tja. Verjemite mi, da sva veslala že po globljih in bolj deročih vodah. Da pa ne boste v skfbeh, vam hočem založiti polno vrednost vašega čolna. Če ga ne vrnem nepoškodovanega, ste vsaj obvarovani izgube,” je rekel nujno.

Te besede so naglo omehčale neodločneževo srce.

“Če je tako, gospod, je stvar seveda druga. Takoj stopim v lopo in vam poiščem najboljši čoln. Samo ljudi zdaj nimam pri rokah. Pomagati mi boste morali, da ga spravimo iz shrambe.”

“Jaz in moj sluga vam bova pomagala. Ali ne bi bilo moči dobiti voza, da zapeljeva čoln na severni konec mesta in ondondod na vodo? Potem nama ne bi bilo treba veslati proti toku in bi se lehko približala tovarni s strani.”

Mož je pomislil. “Če hočete odriniti nekaj kovačev, vam s svojim lastnim vozom zapeljem čoln na pravi kraj.”

“Dobro, dobro — dobili boste, kar zahtevate — in še kaj več, ako se podvizate. Čas hiti.”

Deset minut nato je drdral voz s čolnom, debelo vrvjo, močnimi vesli in vso trojico mož skozi mesto.

Ljudje so spotoma zijali vanje, ne vedoč, kaj pomeni ta čudni tovor. Toda čim bolj se je voz oddaljeval od sredine mesta proti severu, tem samotnejša je postajala pot.

Ko so se spet približali vodi, je Viktor ostro pomeril okolico z očmi in velel čolnarju, naj ustavi. Tu ni bilo žive duše. Mesec je jasno svetil in pičla dva kilometra dalje v stran se je videla Severjeva tovarna sredi valovja.

Vsa okna so bila temna. Slabotna lučka sveče, ki je gorela v Romaninem kontorju, ni segala tako daleč.

Viktor in Kaluta sta skočila z voza. Indijec je s svojo herkulsko močjo snel čoln z voza, kakor bi bil orehova lupina. Položila sta vrv in vesla vanj ter ga zanesla na vodo, ki je tekla tukaj leno in mirno.

“Bresti bosta morala dalje noter, preden vama splava, gospod,” je rekel izposojevalec.

Viktor je pokimal. “Ne skrbite,” mu je zaklical, “saj veva, kaj je treba; kadar opraviva, dobite čoln nepoškodovan nazaj!”

Nato sta odbredla s Kaluto v vodo, porivaje čoln pred seboj. Nepremočljivi škornji so ju varovali mokrote. Ko je čoln splaval, sta sedla vanj ter ga jela odrivati z vesli. Kmalu jima je zaplesal na vodi, ki je postajala tod čedalje nemirnejša.

Tedaj sta zastavila vesla in jo urezala naravnost proti tovarni. Izposojecalec je gledal nekaj časa za njima.

“Tema dvema se ni bati hudega, dobra veslača sta,” je dejal sam pri sebi.

In res je šlo vse po sreči. Lahkega posla seveda nista imela, čeprav nista veslala naravnost proti toku. Znoj jima je drl curkoma po obrazih; toda počasi sta se vendar bližala tovarni. Zdajci sta zagledala tudi bledo lučko v Romaninem kontorju. Glasno in tesnobno je butalo Viktorjevo srce od koprnenja po ljubljeni ženski.

Najtežji kos dela ju je čakal šele zdaj. Treba je bilo spraviti čoln do hiše, ne da bi se zaletel vanjo. Voda je segala v pritličje že do oken in Viktor ni vedel, kje bi pristal.

A tudi, kako naj pride v hišo? V veži je grgralo valov je malone do srede stopnic. Tam ni bilo dohoda s čolnom.

“Kako naj pristaneva in prideva v hišo, Kaluta?” je vprašal Indijca za svet.

Kaluta se je oziral z bistrim pogledom prirodnega človeka. In mahoma je pokazal z glavo na dvigalo. Viktor ga je takoj razumel.

Počasi in previdno, da ne bi treščila s čolnom v zid, sta zaveslala bliže. Nato pa je Indijec odložil vesla, vzravnal se v čolnu in prijel za vrv, ki jo je bil z enim koncem že prej privezal k ladjici.

“Držite se, sahib!” je rekel mirno.

Viktor je naglo odložil vesla ter se prijel za rob čolna.

In tedaj se je nagnil Indijec daleč nazaj, zalučil prosti konec vrvi okrog železnega stebra pri dvigalu in ga spretno prestregel, ko je priletel okrog. Samo Kalutovi sili in spretnosti se je moglo posrečiti to drzno dejanje. Ko je ujel vrv, se je uprl z vso svojo težo. Z ostrim sunkom je čoln obstal in Kaluta ga je na vrvi počasi potegnil tik do dvigala. Dvigalo je viselo takrat v prvem nadstropju, nedaleč od oken Romaninega kontorja.

Kaluta je privezal čoln ter najprej pomagal gospodarju, da se je vzpel ob železnih stebrih in prečnikih do plošče dvigala. Naprava je bila zelo priprosta in je služila navadno le za vzdigovanje tovorov; zato je Viktor brez težave postavil nogo na zibajoča se tla.

“Še ti, Kaluta!” je zaklical slugi, hoteč mu pomagati ... Ali Kaluta je smeje se pokazal svoje bele zobe. Njemu ni bilo treba pomoči; splezal je gor kakor mačka.

Čoln sta pustila na mestu, kjer je bil privezan.

Z dvigala sta dospela na širok hodnik, ki je vodil v kontorje. Viktor je brez težave našel svojo pot; mignil je Kaluti, naj mu sledi. Tako sta stopala po hodniku, ki ga je medlo razsvetljevala mesečina, tja do vrat Romanine pisarne. Viktor je vrgel oljni plašč od sebe.

“Ostani tu v predsobi, Kaluta, dokler te ne pokličem,” je dejal.

In Kaluta se je naslonil na steno ter prekrižal roke.

25. POGLAVJE.

Z globokim vzdihom si je Viktor pogladil mokre lase iznad čela in krenil s trdnim korakom proti vratom Romaninega kontorja.

Ko se je Romana odločila, da ostane tu, rje sledila hipnemu nagibu. Zdaj pa, ko je bila že toliko ur sama in ločena od vsega življenja, se ji je zdelo nespametno in nepremišljeno, da se ni bila vrnila domov. Ako se je hotela za vsako ceno ogniti Viktorja Trtnika, mar bi bila odpotovala za nekaj dni!

Ali zdaj so bile take misli podobne zvonjenju po toči.

Pošastna melodija šumeče in grgrajoče vode, bleda in negotova razsvetljava, pa strašna samota, ki jo je obdajala — vse to jo je delalo neizrekljivo nervozno. In zraven še bol, ki je glodala v njenem srcu! Tako nesrečna je bila, da si je iz dna duše želela smrti.

Dora in Janko sta jo klicala po telefonu; napram njima se je kazala mirno in hrabro. Janko ji je obljubil, da jo ob desetih iznova pokliče. Komaj je čakala, da bi začula zvonec. Ko je storila svoj prenagljeni sklep, si ni mislila, da ji bo tako težko pogrešati človeška besede!

Vsa upehana se je vrgla na divan, boreč se s svojo notranjo muko.

Tedaj pa je mahoma začula pred vrati korake. Izprva je mislila, da se ji blede. Vzravnala se je, pridržala sapo in prisluhnila. Da — spet je razločno slišala, da nekdo hodi.

Ni se upala geniti; dihanje ji je zamrlo v prsih. Vsa odrevenela je strmela v vrata.

Potemtakem ni bila sama v poslopju? A že je potrkalo na njena vrata. Zdrznila se je, in srce ji je jelo burno razbijati. Zdelo se ji je, da mora zdajzdaj vdreti skozi vrata nekaj nezaslišanega in groznega. Samota je bila do bolnega razdražila njene čute. Šele ko je potrkalo drugič, se je osrčila. Potegnila si je z roko preko oči, kakor bi se ji sanjalo, in zaklicala s polpridušenim glasom “Noter!” In tedaj so se vrata odprla. Viktor Trtnik je stopil na prag. Ni se mogla premagati; na glas je zavpila od strahu in zastrmela vanj, kakor bi videla prikazen z onega sveta. Planila je na noge ter se odmeknila od njega, kakor daleč je mogla. Tako sta si stala nekaj časa molče nasproti in gledala drug drugemu v bledi, drgečoči obraz.

Nazadnje se je Romana toliko zbrala, da je s hripavim, razburjenim glasom izpregovorila: “Kaj hočete tu? Kako ste prišli semkaj?”

Viktor je stopil korak bliže, tako da ga je obsijala sveča s polno lučjo. Ker je pa videl, da se ona z grozo odmiče pred njim, je obstal. Videla je, da je ves bled in mu trepeče sleherna mišica v obrazu.

“S čolnom sem se pripeljal, gospodična”, ie rekel mirno, čeprav se je krčil sleherni živec v njegovem telesu.

Vzravnala se je visoko. “In česa hočete od mene?” je vprašala z ledeno hladnostjo.

“Govoriti hočem z vami.”

Globoko je zasopla; njene oči so zrle ponosno in zavračujoče. “A jaz nočem govoriti z vami; to sem vam povedala že davi.”

Niti to ga ni spravilo iz ravnotežja. “Resnica je. Zdi se mi celo, da ste ostali le zato sami tu zunaj, ker ste se me hoteli ogniti. Upali ste, da medtem odpotujem in vas rešim nadaljnjega srečavanja z menoj.”

“Ako veste vse to, se vam čudim, kako ste mogli vendarle priti. Ta trud bi si bili lahko prihranili. Ničesar se nimam pomeniti z vami.”

Niti črtica se ni izpremenila v njegovem obrazu. “Lahko si mislite, gospodična, da nisem veslal do tod in plezal v hišo kakor akrobat zato, da bi se zadovoljil z vašo izjavo, da nočete govoriti z menoj. Prišel sem, ker brezpogojno hočem in moram govoriti z vami. In kadar kaj zares hočem, me ne oplaši nič na svetu. Vajen sem, da se zgodi v vsakem slučaju to, kar je moja volja.”

Naslonila se je na svojo pisalno mizo in se oprla nanjo z rokami.

“Res se mi zdi, da se ne plašite ničesar,” je dejala, bleda kakor mrlič; le z velikim trudom se je še obvladovala.

Videl je, da trepeče od razburjenja, čeprav se premaguje. Njegove oči so se zasvetile topleje. “Od davi ravnate z menoj kakor z garjevim psom, gospodična. A zaradi tega se ne bom pričkal z vami.”

“Vse, česar želim od vas, je to, da me rešite svoje navzočnosti,” je izdavila Romana.

Za hipec je stisnil ustnice. Nato je povzel z nujnim glasom: “Razen vas, Romana, ga ni na svetu človeka, ki bi smel brez kazni tako govoriti z menoj. Tudi vi ne poizkušajte v drugo. A povejte mi vendar, kaj je stopilo med naju? Čuvstva Romane Sever je ve se gotovo ne izpreminjajo v enem dnevu. Zakaj mučite sebe in mene? Snoči sem se ločil od vas v blaženi zavesti, da me ljubite, kakor vas ljubim jaz.

Upal sem, da vam bom smel danes zarana povedati, kaj ste mi in kaj želim, da bi mi postali. Ko pa sem vas davi spet zagledal, ste bili čisto izpremenjeni. Vi niste muhasta in brezsrčna ženska, ki vabi danes človeka k sebi in ga jutri zavrže. Zaman sem iskal ves dan prilike in možnosti, da bi govoril z vami. Ni se mi posrečilo. Zato pa sem si dal besedo, da nocojšnji večer ne sme miniti, ne da bi vas bil vprašal, ali mi vračate mojo ljubezen ali ne. In zdaj stojim tu. Kaj mi odgovorite?”

Romana je šiloma zaprla svoje srce prosečemu, vročemu zvoku njegovega glasu. Jezno ga je pogledala. “Ali se res upate govoriti meni o ljubezni, gospod inženjer? Na to imam le en odgovor: Sram vas bodi — in pustite me pri miru.”

Zdrznil se je, kakor bi ga bil zadel udarec.

“Romana!”

“Prepovedujem vam, da bi me klicali s tem imenom!”

“Oprostite,” je zvonko rekel Viktor, “da sem vas nazval z imenom, ki sta vam ga dail moja ljubezen in moje hrepenenje. Nočem se prepirati z vami, ker vidim, da tavate v zagonetni zmoti. A naj bo stvar kakršnakoli, vsekako jo je mogoče pojasniti. Zato vas nujno prosim, povejte mi, česa naj me bo sram. Ali je zločin, da vas ljubim in da sem vam to priznal?”

Krčevito je zvila roke. Viktor je stal pred njo s ponosno dvignjeno glavo in svobodnim čelom ter ji gledal s svojimi jasnimi, odkritimi očmi naravnost v obraz. Ali si je bilo moči misliti, da bi bil ta človek slepar? Ali mu je bilo treba res šele vreči obtožbo v obraz, da odneha?

Vztrepetala je in se še krepkeje oprla na pisalno mizo. Misel, da ga mora ponižati, je bolela njo samo najhuje.

“Imeni, ki ju sme izgovarjati vaša ljubezen in hrepenenje, se glasita drugače. Ti dve imeni sta Suzana in Marija,” je rekla z dušečim se glasom.

Osuplo je vzdignil glavo. “Kaj hočete reči s tem?”

Široko je uprla vanj oči. “Ali vam moram naravnost povedati, da je za oženjenega moža in očeta sramota, če govori o ljubezni še komu drugemu kakor svoji ženi?”

Viktor se je globoko oddahnil. Kakor bi trenil, je bil ves pomirjen, vsa razburjenost je izginila z njegovih lic. Zgolj brezmejno sočutje z Romano mu je polnilo dušo. Te besede so mu mahoma razodele, zakaj je tako izpremenjena. In zdaj je tudi z gotovostjo vedel, da mu je zadala ta udarec Beatrika. Jasno in očitno je videl vso stvar pred seboj. To mu je vrnilo pokoj. Videl je, kako težka je Romani zavest njegove domnevne propalosti.

“Za oženjenega moža? To je tisto, kar vas je ogorčilo zoper mene?” je rekel, gledaje jo z bleščečimi očmi.

Zastrmela je vanj, vsa poparjena, ker ni videla na njegovem obličju niti zadrege niti slabe vesti. “Da — to je !Vzrok mojega ogorčenja je bogme dovolj težak, da me opravičuje,” je dejala z drhtečim glasom.

Viktor je stopil zdaj vendar bliže. “In to je verjela Romana Severjeva kar tako? Obsodila me je in zavrgla, ne da bi bila vprašala, ali je tudi res?” je vprašal očitajoče.

Romana se je preplašeno vzravnala in se sklonila naprej. Nemirno so zažarele njene oči v njegove.

“Kaj pomeni to? Mar hočete tajiti, da ste oženjeni in imate soprogo, ki ji je ime Suzana, in hčerko, ki ji je ime Marija?”

Smehljaj mu je preletel obraz. “Romana! Kam ste zablodili? Zdaj razumem vse. Kaj ne, Beatrika vam je pripovedovala o pismih, ki jih je — recimo, našla ... v moji pisalni mizi. Bila so pisma, ki jih je pisala žena svojemu možu in očetu svojega otroka. Morda se mož ne imenuje nikjer po imenu in je Beatrika sama verjela, kar vam je povedala. Saj ne vem, dokod je prišla v svojem prepovedanem poslu! Uboga Romana! Beatrika vas je grdo speljala vedoma ali nevedoma. Kaj ne, da je prišla davi k vam in vam rekla, da vas varam in sleparim? S pretvezo, da vas hoče posvariti pred menoj, je potisnila strupeno želo v vaše ubogo srce in me vam je očrnila Tako jasno vidim vse, kakor da sem bil zraven. Romana — da — zdaj vam rečem vendarle spet Romana! — tako grde stvari ste poslušali o meni, ne da bi bili vsaj malce dvomili o njih? A saj se ne morem hudovati na vas, da ste verjeli tistim besedam, ki jih je iztuhtala zlobna podlost ali pa hudobna zmota. Romana, poglejte mi vendar v oči! Ali sem podoben brezčastnemu lopovu in zavratnemu sleparju?”

Zrušila se je v naslanjač in se krčevito oklenila področnikov. Njene temne oči so se prestrašeno in proseče uprle vanj.

“Ali mar ni resnica? Ali si je mogla Beatrika izmisliti kar tako? Saj mi je vendar rekla, da je čitala pisma, v katerih vas žena prosi, da bi končno obvestili svoje sorodnike o tem, da ste se poročili. Videla je tudi sliko vaše žene in vašega otroka,” je izdavila trepetaje.

Viktor se je čudno nasmehnil in zmajal z glavo. “To je čitala Beatrika? Nu, seveda, vse to se zdi tako naravno, da ste morali verjeti. Toda motili ste se; hudo, hudo krivico ste mi storili. Nisem oženjen, nikakor ne. Svoboden človek stoji pred vami. Nadejam se, da boste zdaj obžalovali svoje okrutno ravnanje z menoj.”

Pritisnila si je roke na srce. “Oh, Bože moj, kako rada — kako rada bi vas prosila odpuščanja — samo če bi vas razumela, kako naj bo to vse mogoče ? Zdaj, ko stojite pred menoj tako ponosni in mirni — zdaj res ne razumem več, kako sem mogla dvomiti o vas. A kje bi si bila mislila, da Beatrika ne govori resnice?”

“Morda je sama verjela, da sem oženjen. Prosim vas, ponovite mi natanko in podrobno vse, kar vam je povedala. Potem vam pojasnim točko za točko.”

Žarek jasne in tople sreče je padel v stisko Romaninega srca. Z razburjenim, zastajajočim glasom je povedala vse, kar ji je bila rekla Beatrika Viktor je slonel s prekrižanimi rokami ob mizi sredi sobe in ves čas ni odvrnil oči od njenega bledega obličja. In ko je končala, je stopil k nji ter jo prijel za mrzle roke.

“Romana, Beatrika ni imela v rokah moje listnice, ampak listnico mrtvega človeka. Bila je last Herberta Franka, mladega Nemca in mojega prijatelja, ki je poginil v Indiji na tistem tigrovem lovu, ki bi bil stal brez moje pomoči tudi Kalutovo življenje. Umiraje mi je izročil to listnico, v kateri so bila pisma njegove žene ter njena in otrokova slika. Prosil me je, naj ponesem, kadar se vrnem spet v Evropo, ta pisma in še nekaj drugih spominkov njegovi ženi in naj se peljem tudi k njegovim sorodnikom, katerim je bil zamolčal svojo ženitev, ker niso hoteli starši ničesar slišati o revni snahi. Obljubil sem mu, da obvestim roditelje in jih preprosim, da najdeta mlada vdova in pokojnikov otrok pri njih ljubeče zavetje. Ko sem dospel v Evropo, sem najprej posetil njegove starše na Dunaju, ki so bili — kakor tudi mlada žena — seveda že obveščeni o njegovi smrti. Opravil sem svojo nalogo, in roditelja Herberta Franka sta se sama peljala h gospe Suzani Frankovi v Draždane, da jo z detetom vred vzameta k sebi.

Medtem sem se tudi jaz obrnil ter pisal gospe Suzani Frankovi, da bi ji izročil moževe spominke; naj mi sporoči, kdaj in kje jih morem oddati v njene roke. Prosil sem jo, naj mi piše semkaj— v vašo hišo, Romana. Odgovor je prišel, ko sem živel že nekaj časa pod vašo streho. Beatrika mi je prinesla tisto pismo. In zatrjujem vam, da me ni prav nič prestrašilo, kakor vam je rekla Beatrika. Saj sem ga vendar pričakoval. Tega pisma gospe Suzane Frankove, — že iz Dunaja — ki je bilo res naslovljeno name, Beatrika pač ni več čitala, ker jo je prepodil moj sluga. Drugače bi bila morala vedeti, da ostala pisma niso bila namenjena meni. Hvala Bogu, da imam ta list s seboj. Lahko ga prečitate, Romana — treba je, da ga prečitate!”

To rekši je s toplim stiskom izpustil njene roke, izvlekel listnico in ji ponudil pismo. Romana ga je vzela in čitala:

“Velespoštovani gospod Trtnik! Srčno se vam zahvalim za vaše ljubeznivo pisanje in vam naznanim, da so starši mojega moža ljubeče sprejeli mene in mojo deklico v svojo hišo. Jutri se popeljem za nekaj dni v Draždane, da razpustim gospodinjstvo, ker naju tast in tašča nočeta več pustiti od sebe. Pravita, da jima bo moja mala Marijica nadomeščala ljubljenega sina. Ker je za vas gotovo dosti udobneje, da me poiščete tam, vas iskreno prosim, ako me morete posetiti te dni, da mi izročite spominke po ljubljenem možu, čigar izgube ne bom prebolela nikoli, nikoli ! Najina sreča je bila morda prevelika, da bi bila mogla dolgo trajati. Ko pridete, vas tudi prosim, da mi poveste kaj o poslednjih trenutkih mojega moža. Zdaj, mislim, prenesem tudi to. In hvaležno vam hočem stisniti roko za vse, kar ste storili dobrega njemu in meni.

Vaša

Suzana Frankova.”

Romana je spustila pismo iz rok. Ustnice so ji drhtele in njene lepe oči so se proseče ozrle vanj. In zdajci je trepeta je od razburjenja iztegnila roke proti njemu.

“Ali mi morete oprostiti?”

Prijel jo je za roke in jih jel poljubljati. “Vse vam odpustim, Romana — če mi obljubite, da postanete moja žena; če mi rečete, da me ljubite z vsem svojim velikim, prečudnim srcem.”

Njene oči so se vlažno zasvetile. “Hočem, Viktor, zakaj ljubim te. Od dne, ko sem te prvič zagledala, sem vedela, da boš ti moja usoda, v dobrem kakor v zlem. In grenka bol me je navdala, ko sem zapazila, da te mami Beatrika; vedela sem, da pri nji ne najdeš sreče. In blažena sem bila, ko sem videla, da se je začelo tvoje srce obračati k meni. Tem večja pa je bila moja nesreča zdaj, ko sem bila primorana verjeti, da me varaš.”

Potegnil jo je kvišku k sebi, v svoje naročje. “A zdaj sva pregnala vse sence, srce moje drago; kaj ne, da zdaj spet veruješ vame?”

Pogledala ga je tako zgovorno, da ga je obšlo kakor sveta ganjenost. Krepko jo je privil na svoje prsi ter jo poljubil vroče in iskreno, kakor še nikoli nobene. Oba sta pozabila da se nahajata kakor na samotnem otoku sredi vodne puščave. V njunih srcih je sijala svetla sreča, kakršna je le redko dodeljena.

In ko sta se končno zavedela resničnosti, je rekel Viktor prešerno:

Na sredo morja sem prišel po svojo srečo. In zdaj sva tu sama — le Kaluta stoji zunaj na častni straži.”

Pogledala ga je smehljaje ter se nasmehnila tako očarujoče, da se Viktor ni mogel premagati in ji je s poljubom utrgal z ustnic ta ljubki nasmeh.

“Kaluta je tukaj? je vprašala Romana.

“Da; on ne bi pustil svojega gospodarja samega na snubitev. Ali se mu predstaviva kot srečna zaročenca?”

Preden je utegnila Romana odgovoriti, je pozvonil telefon. S poredno zadrego se je ozrla Romana na Viktorja.

“To je Janko! Če bi on vedel, da si tu pri meni!”

Viktor se je zasmejal. “Saj ve — vsaj to, da sem bil namenjen k tebi. Gotovo že ves nestrpen čaka sporočila, da sem prispel v pristan svoje sreče. Govoril bom z njim, samo prepričaj se najprvo, da je res Janko.

Romana je vzela slušalo. “Kdo tam?”

“Jaz sem, Romana, Janko!”

Tedaj ji je vzel Viktor govorilo iz roke. “Halo, Janko!”

“Halo, stric Viktor — oh, hvala Bogu, da slišim tvoj glas. Ali si srečno prišel k Romani?”

“Da, Janko, prišel sem, s Kaluto vred, in tudi srečen sem. Da moreš videti semkaj, bi zagledal blaženo dvojico, ki se je pravkar zaročila.”

“Ura! Ura!” je zavrisnil Janko v telefon.

“Tak tiho bodi, fant. Ali hočeš, da se zgrne vsa hiša na kup od tvojega vpitja?”

“Ne, ne, saj ni žive duše tu. To je sijajna novica. Ali sprejemata tem potem moje čestitke?”

“Od tebe vsakim potem, ljubi Janko, ker veva, da prihajajo iz poštenega srca.”

“Da. Bog mi je priča. Tak vsakršno srečo, stric Viktor. In zdaj spusti še Romano k aparatu.”

“Takoj!”

Viktor je podal Romani govorilo.

“Evo me, Janko,” je rekla veselo.

“Daj, nevestica, da ti izrazim po tej ne več povsem neobičajni poti svoje najlepše in najsrčnejše čestitka Kako mi je žal, da nisem pri vaju!”

“Hvala ti, Janko.”

“In kako je s povodnijo? Ali še vedno narašča?”

“Ne vem,” je rekla Romana smeje, “že nekaj časa ne pazim več nanjo. Počakaj, da pogledam.”

Toda že je stopil Viktor k oknu ter se ozrl, kako je z vodo. In glej, tik nad vodno gladino se je risala na zidu ozka vlažna proga — znamenje, da je začela voda padati.

Romana je povedala Janku to novico.

“A kako prideta zdaj domov, Romana? Zate je vožnja v čolnu vendarle prenevarna.”

“Saj se nama ni treba voziti. Najbrže ostaneva tu jetnika; tvoj prijatelj Kaluta nama bo za nadzorovalno damo.”

“O, vama dvema ni treba nadzorstva. Ali pa imate tudi dovolj jesti? Zdaj ste vendar trije.”

“Zalog je tu dovolj.”

Viktor je prevzel govorilo. “Živeli bomo kakor Robinzoni, dokler nas ne rešijo iz tega pregnanstva.”

“In kako naj pojasnim tvojo odsotnost doma?”

“Hm! Dori sporoči od mene lep pozdrav in reci, naj skrbno pazi na tiste rdeče rože in jih postavi moji nevesti — slišiš? — moji nevesti spet na pisalno mizo. Materi in sestri pa, kadar se spet pokažeta, lehko poveš istotako, da sva se zaročila in bova kmalu imela svatbo. Stoj — Romana pravi, da še ni gotovo — a to ji ne pomore, svatbo napravimo kmalu. In če ti porečeta tvoji dami, da sem prekanjen lopov, ki ima ženo in otroka, jima nikar ne verjemi. Beatrika me je namreč zavratno ožigosala v Romaninih očeh za rodbinskega očeta. Kako je bilo vse to, ti poveva po svoji vrnitvi z Robinzonovega otoka. In zdaj, prijatelj, ostani zdrav za nocoj. Želim ti mnogo sreče pri jutrišnjem izpitu. Pokliči naju, kadar ga napraviš. Zdajle mora Kaluta pripraviti večerjo. Hudo sem lačen. Od samih srčnih bolečin nisem danes skoro ničesar zaužil. Romana je res grdo ravnala z menoj. Lahko noč, ljubi Janko”.

“Lahko noč, stric Viktor, lahko noč, Romana. Pozdravita mi Kaluto Baja.”

Viktor je obesil govorilo nazaj in potegnil Romano na svoje prsi. Svetlo je dvignila pogled k njegovemu obrazu in njiju oči so se pogreznile globoko druge v drugo. Poljubila sta se, kakor se more poljubiti le dvoje ljudi, ki sta si vdana od srca.

Nazadnje pa sta se vendar spet spomnila Kalute.

Viktor je odprl vrata. “Kaluta!”

Indijec je vstopil.

Viktor ga je smehljaje pogledal. “Kaluta, sahib Romana je moja nevesta. Ali jo priznaš za svojo gospo?”

Tedaj se je Kaluta priklonil Romani ter dvignil rob njene obleke do svojih ust. “Kaluta bo miss-sahib zvest služabnik,” je dejal in žarko pogledal srečno dvojico s svojimi temnimi očmi.

Romana mu je podala roko. “Verjemite, Kaluta, da boste tudi meni enako dragi, kakor ste svojemu gospodarju.”

“In zdaj, Kaluta, si napravimo zaročno gostijo. Dajmo, da vidimo, kakšne zaloge imamo,” je rekel Viktor v objestnosti svoje sreče.

Vsi trije so šli v drugo sobo, kjer so bile zaloge iz kantine. Med smehom in šalami so si pripravili slavnostno gostijo. Posebnih delikates in slaščic sicer ni bilo na mizi in tudi orodje je bilo zelo preprosto. A jed jim ni zato nič manj dišala. Bučanje vode zdaj ni več plašilo Romane. Viktor je bil pri nji. Zraven njega, v svesti si njegove ljubezni se ni bala ničesar na svetu, še smrti ne.

Preden so sedli za mizo, je Viktor še enkrat ostro pogledal, kako stoji voda. “Pada,” je rekel, ko se je obrnil nazaj.

“Najino jetništvo tedaj ne bo dolgo trajalo,” je menila Romana.

“Škoda,” je vzkliknil prešerno. “Prav rad bi bil še dolgo jetnik — s teboj.”

“A če bi nam pošle zaloge?” ga je podražila.

Kaluta se je bil rahločutno umeknil k oknu.

Viktor je poljubil svojo nevesto.

26. POGLAVJE.

Res je morala ostati dvojica — s Kaluto namestu nadzorovalne dame — do tretjega dne zvečer v jetništvja. Šele takrat je mogel avtomobil do tovarne.

Medtem je Janko napravil z odliko svoj izpit. Razume se, da je sedel pri šoferju, ko je prišel po zaročenca in Kaluto.

Janko je bil takoj tisto jutro oznanil materi in sestri, da se je stric Viktor zaročil z Romano.

Beatrika ga je porogljivo pogledala.

“Zaročil? Menda se ti sanja, Janko.”

“Prav nič se mi ne sanja.”

“Stric Viktor se vendar ne more zaročiti.”

“Zakaj pa ne?”

“Zato, ker je že oženjen.”

Janko jo je premeril z nepopisnim pogledom. “Ker se je zaročil z Romano, je seveda izključeno, da bi bil oženjen. Lepo grdobijo si spet napravila, kakor se mi vidi. Boga boš lehko hvalila, ako te stric Viktor ne nagradi tako, kakor zaslužiš.”

Beatrika je zdaj vendarle zdvojila nad seboj. “Saj sem sama čitala.”

“Eh, kaj vem, kakšne bedarije si ti čitala. Vem le, da stric Viktor ne more biti oženjen, drugače se ne bi bil zaročil z Romano.”

Razpoloženje gospe Sibile in Beatrike je postalo zdaj še bolj potrto. Vzlic vsemu sta se čutili zelo osramočeni pred Romano in nista vedeli, kako naj se vedeta proti nji v teh izpremenjenih razmerah. Bili sta veseli, da je še nekaj dni ne bo, in sta se medtem celo pozabili zgražati, ker je bila z Viktorjem sama v tovarni, brez vsakega nadzorstva razen Kalute.

Ko se je nato vrnila z Viktorjem kot zaročenka in nevesta, sta se morali mati in hči, dasi s težkim srcem, vendarle odločiti in jo prositi odpuščanja za vse zlo, ki sta ji ga bili prizadejali. In Beatrika je bila tako pametna, da je prosila tudi Viktorja odpuščanja. Srečna dvojica jima je podelila v svoji velikodušnosti popolno odvezo. Vzlic temu pa je ostala med nekdaj sovražnima strankama tudi potem še nekakšna zadrega in vsem skupaj je bilo v odrešenje, ko so starši bankirja Žitka povabili Beatriko in njeno mater na svoje veleposestvo. Stara gospoda se je želela seznaniti s sinovo nevesto.

Žitko se je pri svojem bogastvu brez težave sprijaznil z mislijo, da dobi ženo, ki nima denarja.

In ko sta mu dami pojasnili položaj, je tudi videl, da ne more zahtevati tašča od Romane Severjeve niti beliča.

Povodenj je bila napravila na srečo manj škode, nego so se bali. Obrat se je lehko kmalu zopet začel. In takoj po veliki noči so jeli graditi nasip in laboratorij. Viktor je stopil v tvrdko kot družabnik in dal Romani primerno glavnico na razpolago. Tovarna je jela neutegoma izkoriščati njegov izum.

Za čas do poroke se je Viktor zdaj vendarle preselil v hotel. O Binkoštih je bila svatba. Po kratkem ženitovanjskem potovanju se je naselila mlada dvojica skupno v Severjevi hiši. Viktor je zdaj vendarle dobil prostore, v katerih je nekdaj prebival Romanin oče, zakaj poslej se to Romani ni zdelo več oskrumba.

Kmalu nato se je poročila tudi Beatrika. In njena mati je pokazala v hiši Beatričinega tasta toliko prikupnosti, zabavnosti in družabnega talenta, da je bila stara gospoda vsa očarana in jo je nujno povabila, naj ostane do nedoločenega roka ...

S tem so bili zadovoljni vsi prizadeti. Romana je plačevala mačehi z lastnega nagiba letno rento. Janko se je vpisal na vseučilišče in je dobival od Romane in strica Viktorja prav spodoben mesečni prispevek. Štel si je pa tudi v častno dolžnost, da je potrosil kar najmanj in študiral kar najbolj marljivo. Na počitnice je hodil k stricu Viktorju in Romani. Pri njiju dveh je imel svoj pravi dom; ta dva človeka sta mu bila slejkoprej svetal zgled značajnosti in poštenja.