Utrinki (Zofka Kveder)
| Utrinki Zofka Kveder |
Avtorica je podpisana kot Zofka Jelovšek.
| |||||||||||||
Sedeli so v malem atelijeju slikarja Vilharja in se razgovarjali o onih dogodkih človeškega življenja, ki kakor svetli, beli, komaj vidni, a tako lepi in krasni oblački prelete preko jasne modrine letnega neba; visoko, visoko gori pod solncem.
— Nič ni to, ali vendar je bogato in krasno, polno poezije, — je definiral Vilharjev prijatelj Miko take doživljaje. — Spominjate se jih z zaprtimi očmi in prelete vam mimo duše, kakor nekaj svetlega in sladkega. Trenotek, in zopet so zginili v spominih. —
Molčali so vsi trije, njihove oči bo gledale bog ve kam in niso videle reči pred njimi. Obrazi so se jim zjasnili in kakor da je padal na nje odsev davne, čiste, pozabljive lepote.
Slikar se je prvi zgenil in mešal s čopičem barve. Miko je vzdihnil; njegova sestra Zora je še vedno gledala nekam v daljo in z istim čistim in lepim izrazom v obrazu je začela govoriti.
— Zdi se mi, kakor da so ti doživljaji brez začetka in brez konca, kakor drobci nečesa prekrasnega; dragoceni kameni, padli iz kraljevskega nakita; — pisan, dehteč list iz tujega, neznanega cvetu; odlomljen del prekrasnega umotvora. Pisani, leskeči drobci so, ki ne veste, od kod so in kam spadajo.
Nekateri jih vržejo proč, ker so brez smisla in brez svrhe, jaz pa jih spravljam in zbiram s pozornostjo in ljubeznijo.
Vse hranim v svojem spominu, ker so krasni sami o sebi, ker so mi mili in poetični ravno zaradi svoje brezpomembnosti, ravno zato, ker jim ni zveze z realnostjo življenja. Hodim po ulicah, vsak dan po istih potih in meseci minejo, da ne doživim ničesar; a nekoč dvignem oči in tuja duša me pozdravlja. Samo hipen pogled, ali srce mi vzdrhti in v duši mi je, kakor da sem doživela nekaj neizmerno lepega. Ta neznani človek gre mimo in nikdar več ga ne ugledam v svojem življenju; a vendar sva si blizu, kajti najini duši sta se doteknili.
Ko sem bila stara šestnajst let, srečavala sem vsak dan mladega moža, ki je imel prelepe, čiste oči. Pogledala sva se vselej in zdelo se mi je, da so se njegove oči enako zasolzile pri tem pogledu, kakor moje, — kakor da bi bila pogledala v solnce. Ne morem povedati, kako bogat, krasen in mamljiv je bil ta pogled. Bilo mi je, kakor da sem v hipu zažila dolge, prekrasne dneve.
Ali enkrat, v enem trenotku, se je pretrgalo nekaj pred mojim pogledom in videla sem v njegovih divnih očeh, svetlih in lepih kakor solnce, da se laže; vedela sem nakrat, da ima lažnjive oči, — lažnjive, lažnjive oči. In bilo je konec vsi krasoti. — Ali še danes se mi zdi, kakor da sem doživela z onim mladim človekom cel roman, dolg roman, poln sreče in lepote, z velikim razočaranjem na koncu. A ni bilo nič ...
O, kako so mi dragi ti doživljaji, lepi, čisti in nebistveni, kakor bele, prozorne megle v solncu; ti pisani drobci, te blesteče iskre, ki so tako lepe, v svoji hipnosti: niso še, a že jih ni več!
Vozila sem se enkrat v noči po železnici. Vse polno ljudi je bilo v kupeju in vsi so spali in dremali. Slabo je brlela luč na stropu in zrak je bil težak in moreč. Meni nasproti je sedel neki gospod in ko je videl, da ne spim, začel je pogovor. Govorila sva o stvareh, ki so bile daleč od najinih oseb, daleč od tega mračnega in prenapolnjenega železniškega kupeja. O lepih krajih sva govorila, o zlatih letnih dneh, o morju. Vso noč sva govorila, vesela nad najinimi ugodnimi glasovi, in nad besedami, ki so nama slikale vse te kraje in dogodke pred oči. Luč je svetila mračno in temno in nisva si videla v obraz, ni naju niti zanimalo. Bila sva si tuja in daleč, kakor vam je osebno tuj pisatelj, čegar knjigo čitate z veseljem in užitkom. — V jutro, ko se je začelo daniti, je moj družabnik izstopil na mali postaji v dolini. In ko je vstal in se mi zahvalil za ta dolgi pogovor v noči, sem se zavedela nakrat, da sem doživela nekaj zelo lepega. Dejal je, da je molčljiv in pust človek, samotar, in da se še nikdar v svojem življenju ni razgovarjal z nobeno živo dušo toliko in tako, kakor z menoj. Saj besede sem že pozabila ali glas, s katerim mi je to dejal mi še zdaj zadoni v ušesih, kadarkoli se spomnim onega dogodka. Ta glas je bil odkritosrčen in mehek, drugačen, kakor oni, s katerim je govoril v noči. Ganil in pretresel me je v dno duše in bila sem srečna, da sem jaz ta, kateri je rekel te hvaležne in tople besede. Ne vem imena one male postaje v dolini, ne vem, kako je izgledal oni tujec, s katerim sem se razgovarjala vso noč v drdrajočem vlaku, ali krasen in lep je spomin, ki ga je pustil v moji duši.
Ne vem, zakaj puste ti dogodki, kratki, hipni in tako nebistveni, breztelesni, tako globok in lep sled v naših dušah, med tem, ko nam resnični dogodki, ki so takrat v svoj čas vse drugače, mnogo bolj hrupno in burno posezali v naše življenje, izginjavajo tako hitro iz spomina in tako hitro gube svoj čas in svojo lepoto. Vidite, če na primer mislite na vse te ljubezni, katerim ste bili vi sami predmet. Gotovo, nekatere so vam drage in ne morete se jih spomniti brez ginjenja, četudi jih vi sami niste vračali; druge pa, katere so morda osodno vplivala na življenje dotičnikov, zde se vam danes smešne, sive in vsakdanje, čeprav ste morda krajšo ali daljšo dobo, bolj ali manj delili ta čustva.
To je bila moja druga, poetična ljubezen. — Vsak človek ima v svojem življenju več takih poetičnih ljubezni, ki pa nimajo velikega vpliva na njegovo življenje. Samo ena, velika in trajna ljubezen daje odločilno smer našemu življenju, lahko je tudi poetična; — tiste ljubezni pa, katere jaz nazivljam samo poetične, niso nikdar velike, so kakor rože ob potu; samo z razločkom da nekatere vsahnejo in se posuše, druge pa cveto vedno z isto, neminljivo krasoto; in kadarkoli se ozremo nazaj po naši poti, jih vidimo še vedno lepe in brez madeža in razveselimo se jih v čistem in hvaležnem spominu.
Moja druga ljubezen je taka vsahnjena in posušena roža. Bila je zelo poetična svoj čas, lepa, čista in romantična. Mnogo solz sem prelila zaradi nje in vse so bile lepe in nedolžne. Teh solz mi je žal, zakaj one so edino, kar je lepega ostalo od te ljubezni v mojem spominu. Vse drugo je sivo in dolgočasno zdaj iz dalje; smešna se zdim sama sebi in smešen se mi zdi tisti, ki me je ljubil. In čudim se temu, zakaj ta ljubezen je bila odkritosrčna; tisti, ki me je ljubil takrat, mi je dejal že zdaj čez leta, da sem bila jaz najlepša ljubezen njegovega življenja.
Ali res je, da nam hipne epizode ostanejo večkrat globje v spominu, da rajše mislimo na nje, kakor na velike in vplivnejše dogodke.
Bilo je nekoč pomladi, ko sem se prišla poslovit od znane družine. Tudi neki moj znanec je bil slučajno tam, katerega že dolgo nisem videla. Starejši in zelo moder mož je to, ki se ni nikdar smejal ali šalil, in ki mi je sicer vedno zelo imponiral, ali čegar družbe sem se ogibala, ker se mi je zdelo, kakor da s svojim resnim ponašanjem obsoja mojo živahnost in veselost. Ko sem odhajala, poslovila sem se tudi od njega. Pogledal mi je v oči z onim svojim globokim in resnim pogledom, ki me je vselej spravil v zadrego in v katerem je bilo nekaj zagonetnega, kakor da nekaj prikriva. Poklonil se je, odprl usta, kakor da hoče nekaj reči ali na to se je pripognil in mi poljubil roko. Začudilo me je to in vznemirilo. Sicer ni nič neobičnega poljubiti dami roko v pozdrav ali slovo, in v družbi je bila to splošna navada. Ali ravno on mi ni še nikoli poljubil roke. In potem kako mi jo je poljubil! In te njegove čudne oči! Vsa v čudu sem stopala po stopnicah in nikakor si nisem mogla pojasniti nemira, ki se me je hipno polastil. Srce mi je tolklo in lica so mi kar gorela. Ali komaj sem stopila na ulico, vedela sem jasno, kakor da bi mi sam dejal, kaj je. Obstala sem za hip in noge bo si mi zašibile. On me ljubi, — sem vedela s čudno gotovostjo.
Nisem ga videla od tedaj, ničesar ni bilo med nama, ali vendar sem vselej vznemirjena od tistega časa, kadarkoli se spomnim nanj.
Nekaka sanjavost se je razlila po ateljeju. Slikar je tiho in zamišljeno slikal na prijateljevem portretu. Miko je nepremično žedel v eni pozi, a obema je bilo prijetno v tem tihem svetlem, mirnem prostoru.
— Ali vas motim, gospod Vilhar? — je vprašala Zora.
— Ne, nikakor ne. Vaš glas je, kakor bi poslušal godbo in kakor godba budijo vaše besede tuja in pozabljena čustva v mojem srcu. Našel sem tam mnogo starih in lepih odlomkov in drobtin, doživljajev brez začetka in konca, kakor pravite vi. Pripovedujte še, rad vas poslušam!
— Ah, in jaz vam rada verjamem! Nisem domišljava, ali tako krasno je, če smo komu prijetni. Hotela bi, da bi imeli vsi ljudje lep spomin na-me. Da bi imeli tudi drugi od mene mnogo takih biserov, ulomljenih iz mojega srca, mnogo takih cvetov, zraslih v moji duši, kakor jih imam jaz od njih, in da bi bili ravno tako krasni in dehteči. Jaz jih imam toliko! Zbiram jih in pazim, da se mi ne razgube. Vsak dan najdem nove; nezasluženo res, ali vse lepo, kar doživimo, je tem lepše, kolikor manj smo to pričakovali in zaslužili.
Nedavno sem dobila pismo od znanke, pri kateri sem bila enkrat dva meseca na počitnicah. Nikdar prej je nisem videla in čisto slučajno sve se takrat zbližale. In ona mi piše, kako rada se spominja na-me še zdaj, ko se že leta nisve več videle, kako sem ji mila in draga. Da še ni videla tako odkritosrčnega in dobrega človeka, kakor sem jaz in da je nemogoče, da bi me kdo pozabil, kdor me je kdaj poznal. Tako lepe besede so to in ganile so me skoro do solz, čeprav jih ne zaslužim. Kako je človek vesel in srečen, kadar sliši take besede in kadar se spomni na nje! — Moja znanka, ki mi je pisala to pismo, ima težko življenje zunaj na deželi, daleč od sveta. Ima moža in otroke in zadovoljna je in srečna. Ali v njeni duši je toliko sanjavega, česar ne vidi njen mož in niti kdo drugi zunaj v vasi. In zato je tako zelo hvaležna meni, ki sem prišla od daleč k njej in sem ji pripovedovala o sebi in o svoji nemirni duši. Čisto zmedene in sanjaste stvari sem ji pripovedovala, nad katerimi bi se navadni ljudje smejali, da so otročarije in budalosti. Ali njej niso bile budalosti, niti otročarije, svete in mile so ji bile, kakor meni in zato me ne pozabi nikdar in zato se me spominja tako lepo. Jaz, ki vidim vsako leto toliko ljudi, najdem mnogokrat take sanjave sorodne duše, ali ona v vasi, kjer je življenje tako težko, tako zelo navezano na zemljo, skrbi in vsakdanjost, ona jih ne najde. Za njo sem jaz edina na vsem božjem svetu, s katero se je pogovarjala tako krasno in lepo, kakor nikdar poprej. In verjemite mi, velika sreča je to, pomeniti kakemu človeku nekaj tako lepega!
Včasih nam kdo daruje svojo simpatijo, da niti sami ne vemo zakaj. Ljudje navadno tega niti ceniti ne znajo, skoro niti ne opazijo. Jaz pa vam svetujem, ne preglejte nobene lepe, nesebične naklonjenosti, veliko čiste radosti bodete užili. In osobito ocenite vse prav in ne podcenjujte ničesar. Neka gospa, katere osebno niti ne poznam, mi je poslala nekoč pet krasnih hrušk. Prosim vas, kaj je to pet hrušk?! Ali kako veliko veselje in kako radostno presenečenje so mi napravile. Bile so najlepše hruške iz njenega vrta, prvenke, katere je ta gospa sama skrbno odbrala zame. Ali ni to lepo? Ravno tako mi je bilo, kakor da je stopila na ulici pred mene in mi dala roko: — Gospodična, ne poznate me ali jaz vas imam zelo rada, prav zelo vas imam rada, — in nasmehnila bi se in njene oči bi me gledale tako dobro in veselo. In koga bi to ne vzradostilo in ne osrečilo?
Enkrat sem sedela v parku na klopici. Mimo je prišel deček, ki je imel dve krasni vrtnici v roki. Nehote sem vzkliknila polglasno: — Kako so lepe! —
Deček se je obrnil k meni in dejal z nasmehom: — Ali so vam všeč? Nate jih, doma jih imamo še dosti! — Kako lepo in prisrčno mi je dal te roži, — vsa sem zardela od veselja!
In prosim vas, ali zaslužijo taki doživljaji, da jih pozabimo?! Vse to ni nič ali vendar je lepo in krasno!
Zora je pripovedovala z občutkom in z gorečnostjo. Brat in slikar sta jo poslušala pozorno in z zanimanjem.
— Res je, — je dejal slikar. — Lepo je vse to, ali škoda, tako hipno je, da se nam zdi premalenkostno, da bi o tem razmišljevali. Pozabljamo že prej, nego vemo, da je krasno in vredno spomina. —
— O da, — je odgovorila Zora, — prepovršni smo in ne opažamo finejših reči in čustev. Tudi jaz sem bila kdaj taka. Ali zdaj pazim in nič mi ni malenkostno, kar je lepo. Živimo, živimo in ničesar ne doživimo, ker smo pretopi in preleni, da bi doživljali. Nič nam ne dela več radosti in veselja. A to je glavno, da se znamo veseliti in radovati nad vsem. To je pol sreče.
Kaj ste mi pripovedovali včeraj? Da ima neki vaš prijatelj strašne predsodke o meni. In da bi radi, da bi prišla k vaši sestri, katera bi me seznanila s tem vašim prijateljem, kakor svojo koleginjo, učiteljico. In ko bi me že malo bolj poznal, bi prišli vi in povedali svojemu prijatelju, kdo da sem in ta bi videl, kako krivico mi je delal s svojimi predsodki. To bi bil triumf, kaj?! ste vzkliknili.
To ni nič, vi sami veste. Ne morem priti k vaši sestri, ki je tako strašno daleč, in vaš prijatelj me tudi nikoli ne bo videl vse življenje in nikoli ne bo vedel, da nima prav, če misli slabe stvari o meni, — ali razveselilo me je to vaše pripovedovanje, kakor da bi bilo vse res in mogoče. Shranim je v svoji zbirki, v zbirki lepih in poetičnih, pisanih drobnarij, — malih ali prijetnih in milih spominov. —
Vstala je in stopila k Miku. — Ali sem se nagovorila, kaj?! — je dejala in se visoko vzravnala.
— Veš, jaz te imam rad, — je rekel brat še vedno zamišljen in se nasmehnil.