Uvod (Krst pri Savici)
| ← Matiji Čopu | Uvod (Krst pri Savici, Poezije) France Prešeren |
Krst → |
| Uvod je drugi del Krsta pri Savici, povesti v verzih. Sestavljen je iz 25 tercin in se zaključi s kvartino. Verz je laški enajsterec, stopica pa jamb. Opisuje boje med Črtomirom in Valjhunom, ki ga skuša z mečem pokristjaniti. Zgodba je sestavljena po dramskem trikotniku in ima sintetično zgradbo.
Za prevod Krsta v sodobno slovenščino klikni Krst pri Savici v sodobni slovenščini.
| |||||||
Valjhún,[1] sin Kajtimára, boj krvávi
že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh[2] se več mu v bran ne stavi;
končano njuno je in marsik'tero
življenje, kri po Kranji, Koratáni
prelita, napolnila bi jezéro.
Gnijó po polju v bojih pokončáni
trum srčni vójvodi in njih vojšaki,
sam Črtomír se z majhnim tropom brani.
Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bog'njo Živo,[3]
za Črte, za bogóve nad oblaki.
On z njimi, ki še trd'jo vero krivo,
beží tja v Bôhinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo, zidano na skalo sivo.
Še dandanašnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.
Devetkrat veči množ'ca jih obsuje,
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomóči tuje;
visoke odre tamkej si napravi,
zidovje podkopúje, vrata seka;
ne polastí se njih, ki so v trdnjavi.
Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že morí Slovenca, brata -
kakó strašnà slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljíva
pretí odpreti grada trdna vrata.
Dalj Črtomir jim reve ne zakriva,
besede te tovar'šem reče zbranim:
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje, hranim,
braníli smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;
kdor hoče vas dočakat' tèmne zore,
neprôste dni živét', nočém enake,
ne branim mu, al' jutra čakat' more.
S seboj povabim druge vas junake,
vas, k'terih rama se ukloniti noče;
temnà je noč in stresa grom oblake;
sovražnik se podál bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do goščáve;
to noč nam jo doseči je mogoče.
Narvéč svetá otrokom sliši Slave,[4]
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól'jo vero in postáve.
Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«
Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molčé orožje svoje vsak si vzame,
strahljívca v celem ni imel števili;
al' komaj vrata so odprta, vname
se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhún tam s celo jih močjó objame.
Tud' on se je zanésel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada,
in ponevédoma planiti nanje.
Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, da mož za možem pada.
Ko se neúrnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valóvami ovije,
kar se mu zoper stavi, se ne ugane
in ne počije pred, da jez omaga;
tak vrže se Valjhún na nekristjane.
Ne jenja préd, doklèr ni zadnja sraga
krví prelita, dòkler njih kdo sope,
ki jim bilá je vera čez vse draga.
Ko zor zasije na mrličev trope,
ležé, k' ob ajde žetvi al pšenice
po njivah tam ležé snopóvja kope.
Leži kristjanov več od polovice;
med njimi, ki so padli za malike,
Valjhún zastonj tam išče mlado lice
njegà, ki kriv moritve je velike.
Opombe
uredi- ↑ Valjhún, od latinskih pisarjov Valhunus in Valdungus imenovan, je bil koroški vájvoda in poseben preganjavec nejevernikov. Že njegov oča Kajtimár (Chetimarus) si je veliko prizadjál kršansko vero po Korotani in Kranji razširiti; al Slovenci so se stare vere trdo držali, in kristjane, posebno pa misjonarje preganjali. Poglej Valvazorja »Ehre des Herzogthumbs Krain« 7me bukve, 2go poglavje. [Prešernova razlaga na dnu strani.]
- ↑ Avreli, Droh (Aurelius, Drohus), dva poglavarja nejevernikov. Poglej Valvazorja na mesti rečenem. [Prešernova razlaga na dnu strani.]
- ↑ Živa, bógnja ljubezni, slovenska Venera. [Prešernova razlaga na dnu strani.]
- ↑ Največ sveta pripada slovanskim narodom. < nem. gehören 'pripadati'.