Uvod v pravljico
← Srečanje z luno | Uvod v pravljico Sloni v spačku Neža Maurer |
Deset na en zvezek → |
|
Prišle so dolge, temne noči,
ko luna ni bila več luna –
bil je le zadnji krajec,
bil je mlaj.
Mladi slon je vsak večer potiho ihtel:
»Zakaj? Zakaj?«
Močil nam je rjuhe, blazine.
Tako ne bo šlo!
Saj še utonemo v solzah.
Rahlo sem ga pocukala za uho:
»Poslušaj, ne joči!
Povem ti pravljico o slonu,
ki je gradil bel most do lune.«
»Povej,« je drhtel slon od glave do nog.
»Kje je most, da gred do nje?«
»Povej vsem na glas,«
so tapkali sloni vsenaokrog.