Uvodna beseda
| Tolminske narodne pravljice Uvodna beseda Ciril Drekonja |
| |||||||||||||||
Uvodna beseda
Pričujoča zbirka je prav za pravi pozno nadaljevanje onega dela, ki ga je započel pri nas bivši založnik Andrej Gobršček, ko je pričel izdajati v Slovanski knjižnici «Narodne pripovedke v soških planinah.» Prva snopiča navedenih pravljic in pripovedk sta izšla v 25. in 29. številki Slovanske knjižnice. V obeh je priobčeno narodno blago iz zbirke urednika Andreja Gabrščka samega. V naslednjem, 47. snopiču iz leta 1896, je objavil pravljice Jožef Kenda in deloma tudi Andrej Gabršček, V takratni zbirki so priobčene naslednje Kendove pravljice: Pepeluhar; Pravljica o smokvah; Sto zajcev, Uskok; Čudodelni prt; Jež; Mrtvi godec; Železni mož; Čudno drevo; Zaklete deklice; Desetnik; Kaj je najlepše, najmočnejše na zemlji; Volar in hudič. Iz zbirke Andreja Gabrščka pa: Mladi kralj (pesem); Bedin in Bedina; Lisica, zajec, volk in medved; Oče, spak'co mi kupite; Če hudič ne more, babo pošlje; ŠtePnova sol in treh mož voda. Kakor kaže pričujoča zbirka, je ostalo Jožefu Kendu po objavi še nekaj narodnih pravljic, katere je hranil skozi vsa leta v rokopisu. Pravljice so ohranjene vse v obliki prvega zapiskd; znamenje, da pozneje zbirki hi več posvečal pozornosti. Morda se mu je zdelo, da je za samostojna izdajo premalo gra-
— 3 —
diva, ali pa ga je odvračal od misli na objava predsodek, da nudi snov vsaj deloma enačice onih pravljic, ki so bile do tedaj že objavljene. Najbrže pa ga je pritegnilo nase drugo, po njegovi sodbi važnejše delo, zlasti zbiranje slovarskega gradiva, kateremu se je posvečal že koj spočetka. Tako je preživel del zbirke njegovo smrt kot neobjavljena literaturna zapuščina. Največ pravljic je zapisal nabiratelj v dobi 1878—1882, to je v dijaških letih. Po krajevnem izvoru so skoro vse temljinske, od tam, kjer je bil Kenda doma. Ko sem, še dijak, pregledoval njegovo izdano zbirko, sem kot sovaščan opazil, da so se mu nekatere utajile. Zapisal sem jih ter uvrstil v pričujočo zbirko. Naprosil sem še prijatelja Andreja Šavlija, marljivega nabiratelja narodnega blaga, da bi dal na razpolago svojo zbirko, kar je tudi rade volje storil. Dober poznavalec narodnega slovstva bo naletel na pravljice enačice, katere so bile objavljene že drugod. Ozir, da ne bi ponavljal že objavljene snovi narodnega slovstva, je vznemirjal spočetka tudi mene: a naposled sem se odločil, da priredim za izdajo nekatere pravljice, ki so enačice že znanih. Pri tej odločitvi me je podpirala posebno misel na dejstvo, da vsebujejo tudi enačice toliko različnosti in svojevrstnih zapletljajev, da bi narodno slovstvo z opustitvijo objave vsekakor trpelo škodo na svojem bogastvu. Kendova pravljica Troje oblačil je n. pr. enačicd Gabrščkove Sirotice: le da je prva drugače izpeljana kot druga. Vsebina zbranih pripovesti je po večini pravljična. Ubežnik je roparska zgodba in nima nič prav- Iječnega na sebi. Sem spada tudi pravljica Pastorek in pastorka. Glede prve zgodbe ne morem reči, ali
— 4 —
je v resnici plod nase ljudske domišljije. Da je, me uverja sicer resnica, da je prešla ljudska pripovest V pozni dobi živega narodnega slovstva s pravljičnih tal na roparske zgodbe in sicer radi tega, ker so takratne razmere nudile prav tem obilo snovi. Kdor namreč vestno razmotriva preobražanje narodne pripoVesti, bo pač ugotovil, da prehaja vsebind po časovni zaporednosti iz čisto pravljične okolice v napol pravljično, kjer nastopajo že roparji, <t so zapletljaji še čudesni, in preide naposled v zgodbe o tolovajih in krvoločnežih. S tega vidika je posebno značilna druga izmed omenjenih. Začetek je prav tak, kakor v pravljici o siroticah in čarovnici, nadaljni zapletek pa preide na roparje. Ni prva in edina naloga pričujoče zbirke, da bi otela bisere narodnega slovstva pozabi. Njen namen je višji, namreč, da bi našle tu zbrane pravljice pot med široke ljudske plasti; tja, od koder so izšle. Sed.anji rod naj bi se poglobil v narodne pripovesti, da bi izsledil v njih svojo dušo in dušo pradedov.
Ciril Drekonja.