VII. Umrla, oh, je muza moja

              "Умерла моя муза" . . .
                          Nadson

Umrla, oh, je muza moja!
Ubita!
Nikoli ni želela boja
Nje duša plemenita;
In vendar tu leži ubita
Kot žrtva krutega uboja,
Prepolna ran! . . .
Jaz nanjo gledal sem solzán
In nje obraz
Globoko v dušo
Si vpil sem jaz —
In sam sem jo pokôpal
Pod temno rušo,
Na kraj neznan,
Da kdo vsaj mrtve bi ne vrôpal.
A prej ko del jo v grob hladan,
Iz njenih srčnih ran
Krvi sem drage si natôčil,
Da bi od nje ne ločil
Se celoma,
Da mi živi vsaj deloma.
In skrbno srčno kri nje hranim, —
Ne kažem je ljudém nezvanim:
Sam gledam slednji dan to kri,
Ki vedno se rudi . . .
In včasi živo zakipi
Ta srčna kri mučenke,
Spomine vzbujajoč mi grenke.
In zdi se mi, da to kipenje
Še v dušo mojo se seli
In novo v njej budi življenje;
Tedaj pa vedno se mi zdi,
Da muza moja mrtva ni!