VIII. Le pridno, kopači!

Le pridno, kopači!
Saj kopljete tukaj na zemlji domači!
Res zemlja je trda, a trdna vam roka,
Nič žuljev najtrša vam kop ne zada,
Zató pa ta kop naj bo silno globoka,
Da videl tej zemlji do dna bom srca . . .
Le pridno, globoko, kopači!
Tu rasla sadika bo trsna —
Rad sok teh viník bi še pil
Priseljenec z Vrsna:
Saj sad plemenit je
In sok teh viník duhovit je.
Vaš znoj se bo v jagode grozdov prelil,
Tako velikanskih,
Kot rastli v deželah so kdaj kanaanskih;
Nesóča na drogu en grozd dva možá
Vsa potna obá
Sta trudna prispela v puščavo,
Kažoč tam dežele obljubljene slavo.
Pač tako viniko bo »hrib« moj gojil,
Saj mora bohotno tu rasti vinika,
Krepkó ji bo steblo in močna mladika,
In trs bo svoj sok radodarno delíl; . . .
Njegovega soka pa jaz ne bom pil,
Le druge ta Noetov sok bo pojil . . .
In vendar to močno rad gledam kopanje;
A bolj ko oziram se vánje,
Tembolj me proroške objemljejo sanje —
Kaj sanjam? . . . Da grob že nekjé mi kopljó,
Čeprav pod viniko skopán mi ne bo.