VOLKULJA PRIPOVEDUJE

Ko je mama Tula nekega dne še bolj otožno kot drugekrati zrla v temnolasega dečka, je Volčiča rekla: »Mama, le kaj vidiš na tem dečku, da te je tako prevzelo?« »Svojo mladost. Spomine, ki so me ogreli v tem hladnem dnevu,« ji je prijazno odvrnila. »O tvoji mladosti še ničesar ne vem. Pripoveduj mi,« je prosila Volčiča in se privila k maminemu toplemu telesu. Mati volkulja jo je nežno objela in začela pripovedovati: »Visoko na planini je stala osamljena kmetija, obdana s pašniki in z gozdovi. Njihov najmlajši deček je vse poletje pasel živino, medtem pa je tako lepo piskal na piščal, da ga je bilo slišati daleč v gozd, prav do našega brloga. Nekega dne sem se opogumila in se splazila za grm tik pred njim. Videla sem ga, kako je piskal, poleg njega pa je ležal pes. Nekaj časa sem ju opazovala, potem me je kar potegnilo mednju. Osupla od presenečenja sta skočila pokonci, stekla po hribu, jaz pa za njima. Ko sem ju ujela, smo se začeli prerivati, suvati in premetavati po mehki travi. Igrali smo se do onemoglosti, potem smo sedli drug poleg drugega. Deček se me ni bal. Najbrž je mislil, da sem izgubljen pes, saj je bil zelo prijazen z mano. Iz žepa je potegnil kos kruha in piškote ter naju hranil. Potem sta vstala in deček me je napodil rekoč: 'Vrni se domov! Pojdi, od koder si prišla.' Ubogljivo sem se vrnila, a naslednji dan sem ju že navsezgodaj čakala za grmom. Tako je bilo vse poletje, le da sem vedno pogosteje ostajala pri hiši. Dokler je bilo toplo, sva z Reksom, tako je bilo psu ime, spala zunaj, ko pa je zavel mrzel veter, me je gospodar nekega dne nagovoril rekoč: 'Vrni se k svojimi' Toda moj trop je medtem izginil. Najbrž so se drugi volkovi odpravili naprej za hrano, name pa pozabili.« »Kaj si storila potem?« je končno spregovorila Volčiča. »Nekaj dni sem ostala pri ljudeh, dokler niso padle prve snežinke. Potem me je gospodar pogledal in odločno rekel, da volkec spada v gozd ali v živalski vrt. Se isti dan sta me odpeljala sem. 'Tu bo tvoj novi dom/ mi je šepnil deček, me ljubeče stisnil in odšel. Ostala sem in vse odtlej ga nisem videla.« »Ga pogrešaš?« je spet vprašala mala. »Ne, prav nič. Tu mi je s tabo in z mojim krdelom kar dobro. Ničesar ne pogrešam,« je rekla mama Tula, obliznila kosmato mladičko, jo zatrkljala po bregu in urnih tac skočila za njo. »Takole sem se včasih igrala z Reksom, zdaj se bom pa s teboj,« ji je še komaj uspelo reči in že sta izginili za drevesom.