V čakalnici
Ivan Cankar
Spisal Ivan Mlakar
Izdano: Slovenski narod 32/225–226; 1899
Viri: [1] [2]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vlak se je bil zamudil za celo uro. Sedeli smo na trdih klopeh in dremali. Vročina je bila strahovita; na vseh obrazih so se svetile potne kaplje. Govoriti se ni ljubilo nikomur. Neka ženska z veliko plavo ruto na glavi je zdaj pa zdaj vzdihnila, težko in skesano, kakor vzdihujejo v cerkvi med pridigo. Časih je zakričal iz kota otrok v naročju svoje matere; zavit je bil v nekake rjuhe od nog do nosa, kakor ob najhujšem mrazu ... Nenadoma so se odprla vrata z velikim truščem in vstopil je čokat človek v dolgem, obnošenem površniku, na glavi slamnik z izvanredno širokimi krajci. Hodil je s težkimi, hrupnimi koraki in govoril glasno z odkritim, dobrodušnim nasmehom na debelih ustnicah.

»Prezgodaj? ... Gotovo! Jaz se peljem odtod vsaki teden in doslej je prihajal vlak redno tri četrt ure prepozno. Danes si je privoščil uro. To je zmirom tako pri nas; če se človek privadi, se ne vznemirja zaradi tega ... Dovolite, ali nimate ognja?« Držal sem v roki ugaslo cigareto ; on je pušil smodko ter pihal dim z naporom in nekakim veselim zadoščenjem na vse strani.

»Hvala!«

»»Drugače je zelo prijazen kraj. Samo nekoliko počasni so ljudje ... to je vse. Ob nedeljah na priliko se ne prične maša nikdar ob šestih, temveč šele ob polu sedmih. Zmirom ob polu sedmih. In ljudje so se navadili in čakajo brez ugovorov pol ure. Pozimi se prestopajo, kakor bi meli proso ... Kadar gori, pridejo gasilci za pol ure prepozno; opravili niso še nikoli nič; doslej so pogorele vse hiše, tudi če se je samo v dimniku vnelo; letos je pogorelo sedem kozolcev ... Pridejo in gledajo, naposled se napijejo in stepó ... Ali Vam je dolgčas?««

Res, grozno mi je bilo dolgčas. Soparni vzduh mi je legel na telo in na dušo. Pustil bi vlak in čakanje pri miru, — toda v vsi okolici ni bilo sprehoda, ne hladne sence. Drevje na severnem koncu vasi je bilo majhno in pol posušeno, skoro brez listja. Daleč naokoli so se širili neizmerni travniki z redko, rjavkasto travo. Kolodvor — nizko poslopje od nepobeljene rdeče opeke — je samotaril sredi te žalostne krajine kakor kup ožganega kamenja ...

V čakalnico je stopila čudno opravljena ženska. Na ramah je imela prekratko črno pelerino, svetlo in ogoljeno, z zamazanimi čipkami pod vratom. Slamnik, okrašen s širokim trakom obledele roza barve, ji je zdrknil globoko na tilnik, da so se videli redki, že nekoliko osiveli lasje, frizirani z otročjo koketnostjo. V roki je držala bel solnčnik z zlomljenim ročnikom. Sedla je poleg vrat na prazno klop ter ostala tam tiho in nepremično, suho telo visoko zravnano, roke oprte ob solnčnik.

Človek z ogoljenim površnikom in širokim slamnikom je prišel bližje k meni, potrkal me po rami ter se nagnil k mojemu ušesu, da mi je puhnil v lica oblak tobakovega dima.

»Ali vidite to žensko? ... Kuriozna ženska. Pri nas je sploh mnogo kurioznosti ... Vsak dan pride trikrat v čakalnico in enkrat ponoči. Četvero vlakov postane namreč na našem kolodvora; drugi samo vzdihnejo in gredo svoj pot naprej ... Vsak dan trikrat pride in enkrat ponoči, — že trideset let ...«

»Koga pričakuje?«

»To je zelo nenavadna stvar, skoro smešna; ali kakor sem rekel, pri nas je mnogo kurioznosti ... Pred tridesetimi leti, — morda jih je samo petindvajset ... jaz govorim precej glasno, toda nič se ne ženirajte; ona ne sliši besede, če bi ji kričal v obraz ... Ali si morete predstavljati, da je bila ta ženska takrat jako lepa? Čudovito lepa. Meni je pravil dacar o tem; on je bil namreč zaljubljen vanjo in še danes vzdihne, kadar jo vidi.«

Pogledal sem natančneje njen dolgi obraz s špicasto brado in močnimi, košatimi obrvmi, ki so se nad nosom skoro strinjale. Oči so bile zelo mirne, velike, temnosive. Lica so bila preprežena z gubami, čelo pa je ostalo gladko in svetlo. Na vsem obrazu ni bilo ničesar, kar bi moglo koga posebno zanimati, — toda obrazi so v teh zapuščenih pokrajinah vsi tako tihi in brezizrazni.

»Stanuje tam na hribu, — v tisti visoki, polrazpali hiši, ki ste jo gotovo opazili. Takrat je bil okoli lep vrt in ob poslopju se je vil bršljan. Danes vrta ni več, — vrag ga vedi kako je to, in bršljan se je že davno posušil ... Živela je kakor kraljičina, dragi moj, brez skrbi, popolen otrok. Njena mati je bila stara ženska, zelo majha in boječa; nosila je zmirom dolgo svileno ruto do petá in na glavi čipkast robec. Gospodar je umrl menda jako zgodaj; dacar ga ni poznal in tudi drugi ljudje ne vedo nič o njem; gotovo je samo, da je ostavil ženi in hčeri mnogo denarja.

»Tedaj pa se je zgodilo, da je prišel nekega dne bogve odkod mlad eleganten gospod, kakoršnega v teh krajih dotlej nikoli ni bilo ... Kdo bo hodil sem, prašam Vas, na te ožgane travnike? Celo vlak ima redno zamudo ... In zdaj si mislite, — tak otrok, taka rožica ... govoril ji je svoje proklete besede, in nji so tekle od blaženosti solze iz očij ... Vrag jih vzemi, — če ima človek elegantne rokavice in moderno suknjo, je lahko tepec in kljub temu mu tekó zaljubljene pesmi z jezika, kakor vino iz kozarca ... Dacar ima njegovo fotografijo ... vsekakor lep obraz — močne brke, vesele oči, koketno frizuro — kakor kak huzarski poročnik v civilni obleki ... Hodil je tod okrog cele tri mesece. Spravil je na noge vse, kar je bilo polgosposkega v okolici. Na gradu, — prosim Vas, tisto razpalo poslopje imenujejo grad! — na gradu so praznovali dan za dnem, tako je velela kraljičina. Mati je bila vznemirjena, kakor golob, kadar prileti skozi okno in frfota prestrašen ob stropa. Ali gospodična je bila blažena, da se je igrala z nebeškimi zvezdami. Plesali so tam in pili, pridejo na grad ljudje, ki jih prej živa duša ni poznala. Na dvorišču so stali najrazličnejši vozovi; polelegantne kočije, popravljeni koleslji, stare karose z okroglo streho od zelenega platna; bogve odkod se je vzelo vse to. Zdravniki in sodni adjunkti so prihajali iz tri ure oddaljenih krajev; pozabljeni posestniki s svojimi debelimi ženami in suhimi hčerami, — skratka, zidovje se je treslo od hrupa ...

Dotlej je živela gospodičina kakor v samostanu. Dacar, — takrat je bil praktikant, — ji je nosil knjige iz mesta. Vrh tega je prečitala vso biblioteko svojega očeta. Najrazličnejše knjige, čudovite romane iz starih časov. Ali poznate tiste romane? Jaz ne čitam ničesar druzega. Takrat so ljudje vedeli, čemu pišejo. Tega sveta imam po dnevi dovolj, ni treba, da bi stikal še po knjigah za kakimi prokletimi nazori. Kar sem doživel, tega ne maram živeti še enkrat; ljudij, ki jih poznam, ne maram srečavati po knjigah. Človek naj mi pove kaj tacega, kar ni bilo znano dotlej še nikomur ... In taki so tisti stari romani. Gradovi, ki bi jih ne našel nikjer, ženske s čudovitimi očmi, kavalirji z belimi rokami in fantastičnim srcem, dogodki, ki se ne godé na tej zemlji ... skratka, povsem drugačen svet s povsem drugačnimi ljudmi. In vsekakor je prijetno, če živi človek hkrati dvojno življenje .... No, ali taki romani niso za samostane. Tam ni življenja, — in tako se izgubé mlade duše v tiste sanjarske dežele, odkoder ne vedo več nazaj. Njihove oči niso več sposobne, da bi gledale resnico in zato se taki ljudje lahko spodtaknejo ob slamici na potu.

Če je sedela ž njim o mraku na vrtu in so plavale sence naokoli in so prihajali od grada poludušeni glasovi godbe, — ali mislite, da ji je polagal roko okrog vrata mlad človek v vsakdanji obleki in z vsakdanjim obrazom? Ne, to je bil plemenit vitez iz bogve katerega romana. Na njegova prsa je naslanjala glavo in slišala je natanko, kako je bilo njegovo srce, polno junaštva in požrtvovalne ljubezni ... In luna je sijala, — tista bleda sanjarska luna iz romanov in čudovite skrivnosti so molčale v teh globokih sencah.

Kakor sem Vam povedal, je bil dacar takrat praktikant. Lahko si mislite, da je v tistih dneh popolnoma shujšal. Plazil se je za njima kakor duh. Sprehajala sta se za gradom in dvajset korakov za njima zibala se je njegova senca. Hodil je okrog nje, kakor vešča okrog luči; ožgal si je peroti docela. Ona ga niti opazila ni in kadar je govoril z njo vpričo gostov, se je smehljala, kakor se smehlja človek, ki ne razume besede.

Čez nekaj časa je opazil, da se njen ljubimec dolgočasi. Naravno ... Ženska sama in dražega nič, — tega ne prenese vsakdo. Kraj je neizmerno pust in ljudjé prosim Vas, — niti obrazov nimajo, kakor se spodobi; neumni so vrh tega vsi, jako neumni; govorite z njimi o kakoršnikol stvari in povedo Vam budalost, da se v zadregi poslovite ... V mestu je to drugače; tam ni treba, da bi bila ženska bogve kakšna roža, — zabave je itak dovolj in za tiste pol ure, ko se kratkočasite ž njo, je dobra celo roža srednje vrste. Kadar se je naveličate, se obrnete drugam brez posebnih sitnostij ... Ah, tam je življenje drugačno in ljudje so drugačni.

Jaz bi mu oprostil, dragi moj, kajti človek je naposled človek in plemenitost se dobi samo v romanih. V tistih starih romanih namreč. Toda on je bil lopov.

Ali si morete predstavljati tako blazno ljubezen? Ali ste videli kdaj tako otroško dušo? ... Dala mu je poleg svoje ljubezni in svoje nedolžnosti tudi vse svoje premoženje. Okral jo je kakor navaden tat, poslovil se jako ganljivo ter izginil. Obljubil je, da se vrne čez teden dnij ...

Grad je utihnil; nič več ni bilo ne godbe, ne plesov, ne veselic. Dvorišče je bilo prazno. Naposled je vrt popolnoma propal in bršljan se je posušil. Namesto visokih kostanjev stoje tam okoli trhli štori. Kdo je razdejal vrt in park, to je skrivnost; ljudje vedó različne pravljice, tako čudovite in neverjetne, kakor bi si jih izmislil pijan poet. Ali morda je kljub temu kaj resničnega na njih.

Ona živi, kakor je živela prej; njen hiša je samostan. Trikrat na dan in ponoči pride na kolodvor in čaka svojega neljubimca. Njeni lasje so že osiveli, kakor vidite, — ali poglejte, prosim Vas, njene roke! Ali niso, da bi jih človek poljubil? ... Mene strese mraz, kadar si predstavljam tisto prvo leto po njegovem odhodu. Še danes, glejte, se vidita jarka, po katerih so tekle solze. Stvar je kurijozna, kaj mislite? Toda, kakor sem rekel, pri nas je mnogo kurioznosti. In samo to je vzrok, da sem ostal trdovratno v tem dolgočasnem kraju, kjer bi kdo drugi niti umreti ne hotel. Jaz namreč jako ljubim kurioznosti ...«

Sedela je še zmirom visoko vzravnana na svojem mestu. Oči so gledale mirno in skoro strogo, ustnice pa so bile krepko stisnjene ...

Vlak je prišel, in ljudje so hipoma oživeli; zaspanost in utrujenost je izginila z obrazov. S kovčegi in svežnji v rokah so hiteli na peron.

Ona se je vzdignila. Stala je na peronu za vsemi drugimi; solnčnik je stisnila pod pazduho, da je imela roke proste. Oči so bile mirne kakor prej, toda opazil sem, da so se ji kolena tresla.

Vlak je stal komaj minuto in nato je hitel dalje po dolgočasni ravani, mimo polrazpalih koč in preperelih samotnih dreves ... Videl sem jo, da je stala na peronu še vedno nepremično kakor kip, dokler se ni izgubilo kolodvorsko poslopje v prašni daljavi.