V Carigrad
| V Carigrad Ljudevit Stiasny |
| |||||||||||||
Iz Trsta v Atene
uredi? sem si želel ogledati Carigrad, o katerem sem toliko slišal in toliko čital. Ko ? sem si vendar priboril ?, kar potrebuješ za daljna potovanja: v prvi vrsti po-? denar in čas. Razen tega sem se že naprej seznanil s tujimi ?-aji. Kdor namreč potuje v tuje kraje in hoče imeti ?dobička od popotovanja, se na pot vestno pripravi-? več mesecev popred naj ? potrebne knjige, zemljevide in načrte tujih krajev ?.
Zraven tega sem vzel na potovanje s seboj potrpežljivost, ki je ne sme pozabiti noben ?ik doma. Da popotnik ne sme biti bojazljiv, je pač že ?.
Carigrad lahko od nas po-? z vlakom preko Beligrada ?, ali pa preko Trsta ali ? po morju — ako je morje ? — dokaj prijetnejše kakor ? z vlakom. Razen tega sem si želel ogledati na tem potovanju tudi Grško.
Peljem se torej z vlakom iz Ljubljane v Trst, kamor sem ? ob pol enajst uri dne 31. ? srpana 1899. l. Ker od-? ?parobrod iz Trsta v ? samo vsak torek ob pol dvanajst uri, sem imel le malo časa. Priskrbeti sem si ? mestu vozni list za potovanje s parobrodom ter ? denar. V menjalnici ? francosko in rusko zlato ? -ško srebro ter grški pa- ?. Imel sem torej pet vrst ? denarja, a pri tem sem popolnoma pozabil na laški ?. Najbolj neroden je bil ? denar, ker sem namreč ? tako velikih srebrnikov, kakor so bili naši stari to-. Pri sebi jih torej nisem ? imeti, zato sem jih zavil ? ter jih potisnil v kovčeg.
Pri menjanju denarja pa nisem opravil dobre kupčije in žal mi je bilo, da nisem menjal denarja že v Ljubljani ? je bilo vse to v redu, po-? hitro v pristanišče na ? parobroda "Vorwaerts" ("?-rej!"), ki se je že pri.? na pot v Carigrad. Ker vožnja z brzoparobrodom ? razredu iz Trsta v Carigrad ? 200 kron, vzel sem vozovnice III. razreda, pričakujoč, ? vožnja v III. razredu ?, kakor je na ruskih pa-?. Agent Lloydovega ? v Trstu, do katerega sem se bil pismeno obranil, mi je namreč odpisal, da je III. razred sicer na krovu, a da se ? primerno ležišče.
? pa pridem na parobrod, ?-gledam prostore III. razreda ? svoje sopotnike, posta-? kaj tesno pri srcu. So-? sem spoznal takoj po ? oblekah, še bolj pa po ? ki so jim viseli pri ? navzdol, kot pristne ži-? sicer gališke, ki so izmed vseh na svetu najbolj zo-?. Bilo jih je vse polno in ?-oma sem se oziral za-? če bi le dobil za-se kak ugoden prostorček.
?-no je, da nisem bil tega ? vesel. Nič manj pa tu-? da sta me vzela na piko ? skrivna policista. Moja ? v mestu, osobito pri menjavanju denarja, zdela se ji-? morda sumljiva. Radi ? sta me zasledovala. Ko ji-? pokažem svoj potni list, ? takoj izginila.
Točno on pol dvanajsti uri je ? naš parobrod in pričelo se je šestdnevno popotovanje po morju. Nič kaj lahko ? bilo pri srcu in niti opazil nisem, kako je parobrod ? tržaško pristanišče in ? se je videlo vedno manj ? mesta. Potrudil sem se raje, da sem si priboril desko, ki naj bi bila do Carigrada moje ležišče. Položim na njo svojo prtljago ter se vsedem na svoj kovčeg. Sedaj še le se umirim, osobito ker je bila vožnja začetkoma prav prijetna, zakaj morje je bilo večinoma mirno. Opazovali smo istrsko obrežje.
Židovi pa se za vse to niso zmenili, ampak pričeli so takoj po odhodu obedovati. Prišle so na dan razne čebulice in česnji, a veter je nosil njih luščine po krovu. Pač prijetna vonjava; da ni bila prehuda, poskrbel je rahel veter.
Ko je že malo jenjalo dišati po raznih čebulinih vonjavah, oglašati se je začel tudi moj želodec, saj tisti dan razen kave še nisem bil ničesar zavžil. Ker gostilnice ali tako imenovanega "bufeta," kakor je navadno na ruskih parobrodih, na Lloydovem "Vorwaerts-u" ni bilo", podam se v kuhinjo, kjer dobim po dolgem trudu nekoliko ričeta. Krožnik je bil sicer, tako vroč, da sem se opekel, toda oprezno sem ga postavil na neki stroj ter povžil ričet na pol stoje na pol kleče z veliko slastjo. Vprašam, koliko stane juha, in odgovorijo mi, da jedno "fliko." "Šment vendar," si mislim, "veliko rečij imam seboj, a na flike sem popolnoma pozabil. Zdaj naj pa plačam!" Končno si domislim, da "flika" v tržaškem narečju pomeni jedno desetico. Na parobrodu so namreč govorili mornarji kot Dalmatinci hrvaško in laško v tržaškem narečju. Z nemščino pa tu ne prideš daleč. Naročim si še mesa. Košček mesa, za prikuho malo soli, je veljal dve "fliki," t. j. 40 vinarjev.
Moj sopotniki so govorili med seboj neko nemško narečje, katero sem le malo razumel. Mnogi od njih so se mi prav gnusili, saj so bili neizrečeno nesnažni in praskali so se po vsem životu tudi med molitvijo. Prav bal sem se, da bi ne nalezel od njih kaj večnožnih živalic. Židi so bili iz raznih dežel, a vsi so potovali v Palestino. a vsi so potovali v Palestino. Po večini so bili že stari ter so potovali v Jeruzalem, da bi tam umrli in bili pokopani v dolini Jozafat. Imeli so seboj mnogo hebrejskih knjig, menda sveta pisma, iz katerih so glasno čitali. Moški so se pri molitvi ogrinjali v poseben plašč, ki je bil pri nekaterih pretkan s srebrnino; na glavo so si privezavali čuden stolpek ter si vezali z jermenom roki. Molili so glasno ter se pri tem priklanjali in gibali z vsem životom. Zdaj pa zdaj so začeli vzdihovati in mnogim so pri tem kapljale solze po bledih licih. Spominjali so se menda pri tem, da jim je bil razrušen tempel ter da so bili razkropljeni po vsem svetu. Njih glas je bil jendostaven, naravnost zopern, včasih se je začul vmes obupen klic. Kakor me je začetkoma zanimala njihova molitev, tako me je pozneje motila.
Zvečer sem si postlal na svojo desko ter se vlegel. Dolgo nisem mogel zaspati, že zaradi glasne molitve židov. Da sem se tudi po noči parkrat vzbudil, ni čuda, ker trda deska pač ni bogve kako prijetno ležišče. Kadar pa nisem mogel spati, opazoval sem zvezde in proti jutru luno, saj sem spal popolnoma na prostem.
Drugo jutro ob pol pet uri, zbudi me ropot. Ko se ozrem, se prepričam, da je neki deček ? moj kovčeg na desko, na kateri sem spal. Jezilo me ? a kmalu sem se prepričal, zakaj je to storil. Takoj po tem so namreč spustili po krovu vodo in tekla je kaj lepo pod mojo desko, ki je bila le 5 cm od ?. Začeli so snažiti krov, in ? ni bilo več miru. Radi tega sem vstal, umil se in opazoval pozneje solnčni vzhod. Solnce pa dan še ni vzhajalo izza morja, ampak izza gore ne- ? istoka.
? dan je bilo morje nekoli? nemirno in nekateri so na krovu zboleli za morsko boleznijo, kar tudi za zdrave ni baš prijetno. Meni malo razburkano morje ni prav nič ?-valo.
? smo se zjutraj vozili blizu dalmatinskih otokov, ? jo je parobrod pozneje proti italijanski deželi. Čez ?-iko ur smo bili na sredi Adrijanskega morja in na okrog videli le morje. Popoludne smo se približali laškemu obrežju in proti večeru krenili v laško pristanišče Brindisi.
? dan na krovu nisem dobil kosila. Tudi nisem se veliko ? trudil, ker sem vedel, da ? pridemo v laško pristanišče. Seboj sem sicer imel ? jedi in pijače, na kruh ? sem bil popolnoma pozabil. Bil sem tore zelo lačen, ko smo prijadrali v Brindisi. Radi ? se, se podal takoj v bližnjo gostilnico. Večerja mi je ? dišala, toda računa se nisem nič kaj razveselil. Mal ? (goveja pečenka), ? in steklenica piva je veljala 5 lir 75 centimov, t. j. pet kron 18 vinarjev našega denarja.
Razen tega pa sem še pri menjavi petaka, ker nisem imel ? denarja, izgubil nad jedno krono. Natakar mi ga je namreč zaračunil za 10 lir, kakor je sploh običajno v laških gostilnicah, dočim se dobi za petak v menjalnicah okolu ?. Ker me je steklenica piva stala 2 liri ali 2 kroni, umeval sem pač, da sem se zadovoljil ?. No, tako dragega piva še nisem pil in ga bržkone nikoli ne bom več. Da bi me na popotovanju ne oskubili več ? odslej vsakokrat najprej vprašam za ceno.
Iz gostilne se podam na trg, kjer se preskrbim z raznim živežem. V prvi vrsti si kupim ?, katerega se pošteno na-? tako dragi in pičli veče-?. Nato se vrnem na krov našega parobroda. Tudi na krov parobroda so prinesli razni prodajalci sadja in drugih stvari, česar ? židje zelo veseli; niso si namreč upali v mesto, zakaj ob ? je bilo mnogo laških policajev, katerih so se bali. Prav dobro jim je bilo znano, da se tudi Italija brani židov. ? tudi tu velja pregovor, da ? obešajo, tatove pa izpuščajo. Dočim gospodujejo v ? italijanskih mestih židovski mogotci, brani se Italija ? židov.
Drugo noč sem spal na krovu bolje, a zjutraj so me vzbudili petelini, bilo je na krovu namreč polno perutnine. Že ob ? urni, mesto ob 11., smo obstali blizu turškega pristanišča Santo Kvaranto. Mesto samo je skrito za goro, a v pristanišču samem je samo jedna večja nova hiša ter tri hišice. Vse drugo je še v razvalinah. V zadnji turško-grški vojni so namreč Grki pristanišče popolnoma razrušili.
Naš parobrod je obstal precej daleč na morju, a od brega so pripeljali blago in potnike na manjših ladij ah. Naložili in izložili so mnogo blaga, a tudi raznega naroda se je nabralo, da je bilo vse črno. Došli so Črnogorci in Albanci, kristjani in mohamedanci.
"V taki mešanici in gneči bo pač opasno nočevati," si mislim. V tej zadregi se obrnem do prvega mornarja, rodom Dalmatinca, s katerim sem se bi seznanil. Ta mi je odstopil za drag denar svojo malo sobico. Plačal sem po 8 kron na dan, sobica pa ni bila mnogo višja ko jaz, dolga 2 metra ter široka poldrugi meter. Da je bilo v njej soparno, je samo ob sebi umevno. Nočeval sem v nji pa vsaj brez skrbi.
Obrežje od mesta Santa Kvarante naprej ni bogve kako lepo. Podobno je našemu Krasu; nikjer ni večjih gozdov, k večjemu vidiš mala grmovja. Vzrok temu je največ to, da se pase tod veliko koz, ki so gozdom zelo škodljive.
Izjemo v tem dela otok Krf, na katerem se vidijo krasne pokrajine in slikovita obrežja. Krf je 62 km dolg, a večinoma le ozek otok, ker je le v nekaterih krajih 30 km širok. V severnem delu je gorat ter je tako južno nižje hribovje zavarovano pred severnimi vetrovi. Radi tega ima milo in prijetno zimo, pač pa je po letu zelo vroče. Ker ima večinoma krasne pokrajine, pustila si je sezidati pokojna cesarica Elizabeta tu grajščino, ki ima kaj krasno lego.
V pristanišče Krf smo prišli opoludne. Rad bi se bil peljal v mesto, da bi si ga ogledal, a drugi so mi to odsvetovali. "?-ko greste v mesto," zatrjevali so mi, "plačate za čoln 1 frank, a v mestu vas bodo popolnoma oskubili. Nazaj na parobrod vas pa potem ne bo hotel noben peljati izpod 6 frankov." Frank je francoski denar v vrednosti 96 vinarjev. Prav za ? plačuje tu vse v grškem denarju, torej v drahmah, — jedna drahma je 70 vinarjev. ? pa tudi francoski frank in avstrijsko krono, laško liro in turški bešlik — srebrn denar ? 5 piastrov —, torej denar v vrednosti od 70 vinarjev do ene krone za isto ceno. ? mora vse dražje plačati kot domačin, a kdor nima ? denarja, tega še bolj ?.
? je bilo tudi zelo vroče, ? sem raje na ladji in ? Krf z daljnogledom. Mesto je dobilo v zadnjih letih, odkar je postalo priljubljeno ?, več lepih poslopij. Stari del pa je na pol vshoden, na pol italijanski. Stisnjen je ? v prostoru ter ima naj-? in krive ulice. Stare ? so večinoma razrušene, ? strmem hrbu štrli še trd-?.
? ko dolgočasno obrežje me je zanimal razen narod na ?. Najbolj zanimivo je bilo, ko so se Albanci poslavljali. Poljubili so se na lice, ? pa se je dotaknil drug ? za šopek na dolgih, ? in navzgor zakrivljenih ?-jih. Res čuden poslov! Na parobrod so prišle tudi nekatere mohamedanke, ki so bile večinoma zelo zakrite, saj so mohamedanci v Bosni in Albaniji bolj pravoverni, kot oni v Carigradu. V III. razredu na ? so si naredile ženske iz preprog v kotu šotor ter ? v njem do Carigrada. ? bolj pa smo se približevali Carigradu, toliko več le na pol zakritih mohamedank smo ?.
Židi so ostali sedaj nasproti ? potnikom v manjšini in ? jih je zaničevalo, kakor hitro so jih spoznali. Turčinu se ? zdi žid nečist. Ko so pa ? zvečer ogrnili svoje mo-? plašče, postavili si na glavo stolpke, zvezali si roke in ? glasno moliti, gledalo jih je vse kakor kakšno ko-?. Zraven so se lasno ?, osobito so mladi Tur-? uganjali prave burke. Židi ? so menda dobro znali, ? Lloydovo parobrodno ?, s katerega parobrodom smo se vozili, večinoma v ? rokah. Pritožili so se ? pri kapitanu. Vse eno ? s težkim trudom dva turška častnika in mornarski ? napravili red.
? je imel prvi mornar po noči na prednjem krovu ?, katera obstoji v tem, da naznani kapitanu (poveljniku ladje) z jednim udarcem na ?, ako vidi kakšno luč na ?, z dvema, ako jo vidi na ?, ter tremi, ako zapazi luč ?. S tem obvarujejo, da ? po noči dva parnika ? ter parobrod ne zaide v ? kraje. Ta služba je posebej važna v meglenih nočeh. Čudil sem se, kako daleč vidijo ? izurjeni mornarji. Komaj se je pokazala mala lučica, ? pičici, že mi je povedal ali je svetilnik, parobrod ali ?ternica. Večer je bil krasen in zgovorni Dalmatinec mi je marsikaj pripovedoval iz svojega življenja. Tako mi je ?, da sta pred leti trčila po noči skupaj blizu istrskega obrežja dva Lloydova parobroda. Kapitana sta bila vsa zmešana ?, da bi se umaknila ? na levo, umikala sta se tako dolgo drug drugemu na napačno stran, da sta parobroda trčila skupaj. Ker je bila zemlja blizu, morje pa mirno, rešili so vse ljudi. Pridružil se je nama tudi neki Albanec, katerega sem opazoval že po dnevi. Že po njegovi obleki, ki je bila bogato pretkana z zlatnino, sem spoznal, da mora biti kak albanski vojskovodja. Govoril, je prav dobro srbsko, ker se je rad družil s Črnogorci, dasiravno je bil mohamedanec. Kmalu nam je ponosno začel pripovedovati, da ima njegova rodbina tri svetinje in da je na Albanskem le malo rodbin, ki jih imajo štiri. Pravil nam je marsikaj o zadnji turško-grški vojni, katere se je vdeležil kot poveljnik večje čete prostovoljcev. V znak priznanja za njegovo hrabrost in izdatno pomoč, priznal mu je sultan po vojni na mesec 4 jislike (zlate medžedije, to je 96 kron našega denarja). Menda pa je ostalo to na papirju in sedaj potuje v Carigrad, ker meni, da bo tam lažje prišel do svojega denarja.
Pogovarjali smo se marsikaj, a največ o zadnji turško-grški vojni. Naš mornar nam zgovorno razlaga, kako potrebno je, da se odpravi vojna, ker prinaša narodom le gorje. Albanec ga nekoliko časa posluša, potem mu pa nasprotuje, češ: Vojna je potrebna, saj ona čisti narode. Naša rodbina je bila zelo imovita. Ker se je pa preveč pomnožila, je propala. Napočila je vojna in mnogo izmed naših jih je padlo. Ostali pa so bili zopet premožni. Po zadnjem boju sem ostal samo jaz." Bolj odkritosrčno bi bilo, ko bi rekel: "Mi se preživimo najvč od plena, katerega donašamo iz vojne." Res žalostno je, da se dobijo še vedno v naši Evropi taki kraji, taka ljudstva! Ni se nam torej čuditi, ako čitamo semintja o roparskih pohodih ropaželjnih Albancev.
Albanec nam je tudi zatrjeval, da so bili Turki v ti vojski prav dobro oboroženi. Celo prostovoljci so imeli puške repetirke. Po njegovem pripovedovanju je posebno veliko Turčinov padlo v bitki pri Farsali. Grki so bili zasedli ugodno lego, osobito grško topništvo je bilo na dobrem prostoru. To so znali turški častniki — med katerimi j e bilo nekaj nemških — zato niso hoteli napasti Grkov. Turška sodrga pa je hotela boj, češ da je od sultana došel ferman (ukaz), da morajo Grke napasti. Prisilili so trobentače, da so trobili napad in boj se je pričel. Padlo je v dvadnevni bitki zelo veliko Turčinov in trda bi jim bila pela, da bi se Grki ne bili umaknili nazaj, ker so bli drugod premagani. — Med takimi pogovori se je kaj hitro približala polunoč in poiskali smo svoja ležišča.
Četrto jutro smo prijadrali v večje trgovsko pristanišče Patras. Mesto je tako veliko ko Ljubljana ter je po številu prebivalcev tretje vse kraljevine. Ima slikovito lego, ker se vspenja ob pobočju gore do stare trdnjave. Ob obrežju so nasipi, trgi in široke ulice, po katerih je mnogo življenja, ker ima Patras živahno trgovino.
? druhali, ki prodaja ra-? stvari ne pustijo radi na ?, ker preveč krade. Tako so ? tu v zadnji turško-grški vojni ? v neki avstrijsko paro-? z izgovorom, da je na parobrodu 20 Turčinov, kar seveda ? res. Preiskali so ves parobrod, a pri tem ukradli vso ?-nino ter mnogo drugih ?. Celo italijanskemu bataljonu prostovoljcev, kateri ? je prišel na pomoč, so ? očividno skoro ves kruh ?. Zadnja vojna je sicer prečistila, a vendar je tu še mnogo sodrge, kakor sploh v pristaniščih.
V Patrasu sem kupil mnogo ?, ki zelo ugasi žejo, katera je bila tu velika, saj je to-? že ob 7. uri zjutraj ka-? stop. R. Proti poludnevu ? smo jadrali vedno bolj proti jugu, pa sploh nisem šel na krov, amapak sem ostal v ? mali sobici in se pošteno ?. Še le proti večeru se je ? ohladilo.
Zvečer se podam zopet na ? krov, kjer se nas zbere ? potnikov — Slovanov. Govorilo se je v hrvaškem, srbskem, boljarskem in slovenskem jeziku, a vsi smo se razumeli, saj smo vsi sinovi jedne ? Slave. Pripovedovali smo si največ dogodke iz raz-? potovanj. Čudil sem se, koliko sveta so že obredli ti pre-? ljudje. Albanec in še nek Arnavt pa sta nas zabavala s pripovedkami iz zadnje vojne.
?-neje se nam je pridružil ? ruski žid. Povpraševal je ? jeziku mornarje, ko-? mu bo treba šteti "bakši-?" (?-živnine), ko bo prestopil ? mejo v Palestini. Mornarji so mu na to zatrjevali, da čakajo žide, predno bodo smeli prestopiti mejo, še bridke ure. ?ski uradniki in policaji ? strašno odirali, predno so smeli stopiti preko meje. ? zahtevajo od vsakega žida do 7 ? zlatov. Žid je na to ? zatrjeval, da nima toliko denarja. (Nižji turški policaji in uradniki si priskrbe ? svoj dohodek s tem, da ?-mogoče odirajo največ židovske naseljence.) Na Turškem ? višji uradniki plače za svoje podložne uradnike, ?-jejo pa jim le malo ali ? nič. Zato se morajo nižji uradniki sami preživljati na ?-aven način. Sprejemajo ? "bakšiš" (pivnino) ali si ? prisilijo. Tako silijo v ? vrsti židovske naseljence, ? morajo deliti masten "bakšiš".
Prav za prav pa bi morali po predpisih zavrniti vse žide, ki se hočejo v Palestini naseliti. Pred nekako 7. leti so namreč židi ustanovili sijonsko ?, katera hoče vnovič oživiti židovsko državo v Palestini. V ta namen so nabrali mnogo milijonov, a v prvi vrsti po-?-jejo židovsko naseljevanje v Palestini. Radi tega se jih je v zadnjih letih naselilo v Jeruzalemu toliko, da je v Jeruzalemu dandanes zopet največ židov. A tudi po deželi je nastala cela vrsta židovskih naselbin, katere največ prav do-? napredujejo, ker jih podpirajo vnanji židi. Turška vlada se je vendar vstrašila pred širokoustnim govoričenjem sijo-? ter prepovedala nadaljnje naseljevanje v Palestini. (Bakšiš pa v Turčiji še vedno premaguje vse ovire in radi tega ni prenehalo židovsko izseljevanje v Palestino.) Koli-?-mu je to zatrdilo pomagalo ?, ne vem.
V Atenah
uredi? jutro smo se približevali ? obrežju. V sinji vi-? zagledamo znak glavnega mesta grške države, Aten, Akropolo. Jadramo torej v pristanišče mesta Atene, v Pirej, od zahoda skozi dva nasipa, na katerih sta svetilnika. Nekdaj sta bila tu krasna mramorna leva, katera so Benečani odpeljali v Benetke. Konečno ostane naš parobrod med mnogimi večjimi in manjšimi ladijami, a vendar ne ob nasipu, ampak kakih 100 metrov od kraja. Naš parobrod mahoma obkroži množica manjših in večjih ladij in čolnov, da bi prevažali ljudi in blago do brega. Židi so se tu morali prekrcati na drug parobrod, kateri jih je potem popeljal v Palestino. Morali so se peljati s čolnom do brega, tu nekoliko ur čakati, ter se potem podati na drug parobrod. Do brega sicer ni bilo niti 100 metrov, toda ladjarji so zahtevali od tujcev za osebo po jeden frank. Židi so glasno začeli tarnati ter barantati z ladjarji. Nisem jih dolgo poslušal, ampak vsedem se v čoln, vesel, da sem vendar enkrat rešen njihove družbe. Ker je ostal naš parobrod v Pireju do večera, imel sem priložnost ogledati si vsaj povrhu slavnoznano mesto Atene.
Ko stopim iz čolna, me mahoma obstopi polno raznih agentov, ki me nagovarjajo v raznih jezikih. Nisem jih hotel razumeti, ampak podam se peš ob obrežju na kolodvor, da se od tu odpeljem z vlakom v Atene. Ko hodim skozi mesto Pirej, ki šteje 30,000 prebivalcev, opazujem, da je mesto novodobno zidano. Na ulicah se sliši največ grško in laško, a vmes tudi druge jezike. Prebivalci Pireja kakor tudi Aten so največ tako oblečeni kakor pri nas v mestih, torej po francoski šegi. Narodno nošo vidiš le malokje. Pristanišče je prav varno in vse polno raznih ladij je vedno tu, saj ima Pirej za Siro na Grškem najbolj živahno trgovino. Na kolodvoru sem plačal z grškim papirnim denarjem, namreč s polovico bankovca za deset drahem (okoli 7 kron). Ako tukaj ne morejo zamenjati večjih bankovcev, jih kar pretrgajo.
Iz Pireja v Atene sem se vozil v II. razredu, ki pa se ne razlikuje mnogo od našega III. razreda, saj je vse preračunjeno na veliko vročino, ki je po letu vprav silna. Okolica spominja zelo na Istro in Dalmacijo. Pač je tu nekoliko dreves, a koliko sence pač daje oljka! Vsejedno je vožnja iz Pireja v Atene zelo zanimiva, ker vodi začetkoma mimo vinogradov, pozneje pa skozi star oljčji gaj ob Kifisu. Do mesta je nad 8 kilometrov.
Ko izstopim na kolodvoru v Atenah, obsuje me zopet cela množica raznih agentov, ki mi kažejo svoja priporočilna pisma v raznih jezikih. Otresel sem se jih kar hitro ter šel v mesto.
Od kolodvora vodi ravna Hermesova cesta proti kraljevi palači, katero vidimo ves čas pred seboj. Pred kraljevo palačo so vrtni nasadi, a iz proščadi se lahko pregleda skoro celo mesto. Posebnega vtiska pa kraljeva palača na potnika ne naredi — pač pa je zraven nje kraljevi vrt, ki je krasen otok redkih rastlin sredi suhe atijske pokrajine.
? ploščadi pred kraljevo palačo krenem v novo mesto po ?, a nazaj po Stadi-? cesti. Tu vidimo razna ? in večinoma krasna po-?. Kdor pride v Atene, ki ? sedaj nad 120,000 prebivalcev, prepriča se lahko takoj, koliko je mesto v zadnjih desetletjih napredovalo. Pred ? 60. keti, ko so turški ? požigalci zapustili ? krajine, ni bilo mesto nič drugega ko veliko pokopališče. ? spomeniki so bili ? razrušeni, vsa drevesa ? in vinogradi požgani. ? so bile Atene s 7000 prebivalci ? revna vas. Ko so si pa ? priborili samostojnost, ? so staro turško obzidje, ? staro mesto in začelo ? novo mesto s krasnimi poslopji.
? ceste in ulice so rav-? zelo snažne, zato so pa ? stranske ulice tembolj ? kaj nesnažne. Kakor ? tudi grki mečejo vso ? in umazano vodo kar ? in kdor hodi po teh ulicah, mora paziti, da ga ne oblijejo s pomijami. Na velikih cestah je zopet od jutra do večera velika gnječa. Tu pro-? razni prodajalci časopisov, ? itd. Tako tudi tu kakor v Italiji kupujejo vse časopise na ulicah in časopisi nimajo ? naročnikov.
Kakor v Italiji tako je tudi ? ljudij, ki lenarijo in ? po ulicah ves božji dan in sicer ne samo mnogo ? temveč tudi odraščenih. ? ppa prislužijo na lahek ? kak pentar t.j. pet lept (? vinarje), kupijo si ku-?, katero pojedo kar surovo ?-ko se prežive.
Kdor obišče Atene, ta gotovo ? si ogledati ostankov ? nekdaj tako slavnega ? namreč Akropolo. Poj-? tudi mi v Akropolo, ?, kakor omenjeno, že ? morja. V starem mestu ? grič v središču mesta? vmes se razprostira me-? največ le proti severu od te-?
? v Akropolo je za pešce s severozapadne strani. Ko ? skozi vrata, smo že v zmešnjavi raznih ? in umetno-zidarskih ? odlomkov in ste-? starodavnih časov. Naj-? je res veličastni po-? na propileje.
? propilejami je skalnata ?, katero so si pobožni ? odbrali za najimenitnejša svetišča. Ne zastonj so jo imenovali "Akropolo," t. j. "? bogovom." Akropola je ? dobro utrjena. L. 480 ? pa so Perzi ozidje in svetišča razdejali. Malo deset-? pozneje je Periklej zopet ? grad ter pozval v Atene ? umetnike, med njimi Fidijo, ? je skrbel, da so nastala tu ? svetišča in umestno-?, kakor so bila popred.
? so vsa ta svetišča v ruševinah. A še ostanki nekdanje lepotije so dosti imenitni ? pričajo o nekdanji lepo-? stavb. Nekoliko dalje ? izhodu vidimo na južnem delu planote najlepši spomenik ? zidarske umetnosti, ta-? Partenon.
Partenon so zidali Atenci de-? Ateni v časti okoli leta 438. in sicer tako, da so ga videli od vseh stranij. Streha tega poslopja je slonela na 46 stebrih, ki so imeli spodaj v premeru 1,9 m, zgoraj pa 1,5 m. V tem poslopju je stal nekdaj glasoviti Fidijev kip boginje Atene, ki je bil visok 12 metrov ter izdelan od slonove kosti; obleka pa je bila iz čistega zlata. V teh poslopjih so Grki mnogo stoletij slavili svoje bogove. Ko se je pa razširilo krščanstvo okoli l. 500 po Kr. tudi na Grškem, izpremenili so Partenon v cerkev. Nekako tisoč let pozneje so Turki premagali Grke ter so iz krščanske cerkve napravili turško mošejo. Pozneje pa so naredili tu svojo praharno. Ko so leta 1687. oblegali Benečani Akropolo, priletela je razbeljena krogla v praharno, zato se je smodnik vnel in razdejal večji del poslopja. Partenon od takrat razpada in od tega spominika je ohranjen le še južni del. Vse drugo so razrušile razne bombe, ali pa so lepše ostanke odnesli razni potniki, v čemur se odlikujejo najbolj Angleži. Bolje so ohranjeni nekateri starinski spominiki v mestu samem, na pr. Tezejev tempel itd. Starinske zbirke pa najdeš sedaj v nekaterih muzejih. Vsak se vrača zadovoljen iz Aten, a bolje je vendar, da si izbere vsak za ta obisk pripravneji čas, kot je poletje, ker je vročina poleti tu jako huda, a sence prav malo.
Iz Aten v Carigrad
urediZvečer smo se odpeljali brez Židov, toda na krovu je bila še vedno pisana mešanica. Ostali potniki tretjega razreda so bili ponajveč Grki in Turki. Prikupil sem se jim najbolj s tem, da sem jim posojeval svoje kukalo, skozi katero so prav radi gledali, saj so ga imeli večinoma prvič v rokah. Tudi smo skupaj ugibali na zemljevidu, kje smo.
Ko smo prišli v nedeljo zjutraj, t. j. šesto jutro odkar smo odjadrali iz Trsta, na krov, videli smo, da se približujemo azijski obali. Obrežje je bilo zelo strmo in videlo se je le malo selišč.
Proti poludnevu zagledamo dva visoka svetilnika sredi dveh majhnih mest, namreč Sedil Bar na evropski in Kum Kalesi na azijski strani. Kmalu potem krene mornar v 4 kilometre širok preliv, — v Dardanelah smo. Leva stran preliva je strma, desna bolj položna ter obraščena z grmovjem. Ko smo jadrali dalje, hotel sem opaziti razvaline starodavne Troje, toda ni se mi posrečilo.
Pred mestom Čanak Kalesij ali v Dardanelah obstanejo vsi parobrodi, ker morajo oddati svoje potne liste. Bolj ko mesto s kakšnimi 10,000 prebivalci so me zanimale turške vojne ladije, ki so počivale nekoliko v stran. Malo naprej se namreč Dardanele zožijo, zato sta tu najmočnejši trdnjavi preliva. Tudi na drugih krajih je videti še več utrdb. Utrdbe so večinoma novodobne, na nekaterih krajih štrlijo izza nasipov zelo veliki topovi proti ožini. Še pred nekoliko leti so trdili nekateri, da bi te utrdbe ne mogle nič škodovati današnjim velikim vojnim ladijam oklopnicam. Dandanes pa je to prav dvomljivo. Na Turčine topovi, ki zijajo izza nasipov, močno vplivajo. Tako so se mojemu znancu Albancu kar iskrile oči, ko jih je ogledoval, in zatrjeval mi je, da nobeni vojni ladiji ni mogoče prodreti do Carigrada, ker imajo razen tega pripravljenih tudi več torpedovk. Pripovedoval mi je tudi, da je vse topove poslal sultanu nemški cesar (topove so namreč dobili od tovarnarja Kruppa iz Essena v Nemčiji), katerega so v Carigradu, ko je posetil sultana, iskreno pozdravili. Tu je napil nemški cesar sultanu: "Kar je moja vojna je tvoja vojna in kar sem jaz, to si ti!" — Tako govorijo o nemškem cesarju v albanskih gorah!
Tam, kjer so Dardanele najožje (1350 metrov), je dal prezijski kralj Kserks, ko je hru-? svojo veliko vojsko na ?, napraviti most. Ravno ? je peljal Aleksander Veliki ? svoje Makedonce v Azijo, a ? je prepeljal sultan ? leta 1357. tod v Evropo svoje Turčine. ? mestom Abidom sta obe ? bolj nizki, a kmalu po ? se prikaže na levi strani ? Galipoli, ki ima nad 15,? prebivalcev. Mesto ima po ? samo lesene hiše in se razprostira na peščeni planoti. Kmalu po tem se prelic zopet razširi in pridemo v mramorno morje. Prijadrali smo do ? otoka, ko je solnce za-? kaj krasno.
Carigrad
urediDrugo jutro vstanem zgodaj, da ne zamudim krasnega pogleda na čarobni Carigrad. Komaj se je začelo svitati, že so se začele prikazovati na levi strani ? hiše in obzidja, pozneje ? palače ter petero kupol ?-ske cerkve sv. Sofije in ? stari seraj (vladarjeva ?). Carigrad obstoji iz ? mestnih delov: Stambula, ? Galata in Pera.
? smo mogli opazovati Stambul, kjer stanujejo ? Turki. Ko pa jadra paro-? naprej ter pripluje okrog ?, odpre se nam čarobni ?-gled skoro na ves Carigrad. Pred nami se razprostira ? kaj slikovito Galata, ? hiše se stopnjevito ko-? ob slemenih, nad njo pa ?. V teh delih ne vidimo toliko minaretov (vitkih stolpov ? cerkva), katerih smo polno videli v Stambulu ? znači, da tu stanujejo ? kristijani. Med Galato in Stambulom pa se zajeda 7 ? daleč v deželo Zlati rog, ? najboljših in najvarnejših pristanišč sveta. Začetko-? pristanišče široko 800 m, ? sčasoma se vedno bolj zo-? krivi v podobi roga. Solnce je ravno vzhajalo ter se ? v čisti morski vodi. V Zlatem rogu se namreč ne na-?, ki ga prinašajo reke ? katerega mečljejo Turki v ?, ker ga odnaša morski ' mramorskega morja ? je Bospor. Onkraj Bos-? se razteza kačasto pro-? morju, leži na azijski strani mesto Skutari, ki ima ? lego. Njegove hiše ? namreč kopičijo od brega po ? navzgor, a vmes se vidi ? zelenje raznih dreves.
Ko se voziš po mestu res ?, kaj bi si najprej ogledal ? zraven nam pa še daje po-? morje kaj mnogovrstno in zanimivo sliko. Tam zadaj ? namreč nekatere večje ? ladije, drugod zopet večje ali manjše trgovske parobrodne jadernice. Zraven pa hiti ? strani mnogo manjših ?, ki prevažajo ljudi v ? kraje. Vmes šviga na ? velika množica več-? manjših čolnov. Bila je ? mnogovrstna slika! Le ? razgleda na Zlati rog s parobroda nismo imeli posebnega in to vsled dima iz večjih manjših parnikov, ki so sta-? mostu ali pa hiteli ? strani.
Parobrod jadra od rtiča še ? dalje, potem pa ob-? kakih 200 metrov od bre-? colnega poslopja sredi ? parnikov in ladij. Od ? od novega mosta dalje ? colnemu poslopju je si-? nasip ter je morje tako globoko, da lahko privozijo s bregu največje ladije, a kljub temu ? tu le francoski pa-?. tudi Lloydova družba je pred leti pridobila pri-?, da smejo njene ladije ? ob nasipu. Ko pa ho-? avstrijski parobrod privezati k bregu, naskoči ga carigrajska druhal, ki s tem, da ostajajo parobrodi sredi morja, mnogo zasluži, ter ga vleče od brega zopet v morje. Prišli so sicer parobrodu na pomoč vojaki, toda konečno je le zmagala druhal, ki je zvezala zapovedujočega generala. Vložili so potem prošnjo na sultana, ki se je vdal, da morajo ladije še na dalje ostajati sredi morja, a generala, ki je zapovedal streljati na njegovo "verno" ljudstvo, je poslal v Azijo. Tako vlada v Carigradu še vedno druhal, saj ima sultan pred njo velik strah! V zadnjem času je vendar v Carigradu veliko manj sodrge, ko popred. Upor proti Armencem in zadnja turško-grška vojna sta tu zelo izčistila. Tako mi pripoveduje naš znanec, prvi mornar, ko obstanemo sredi morja.
Ni mi bilo vendar žal, da ladije ostajajo sredi morja, saj je bil ravno s krova na čaroben Carigrad prekrasen pogled. Kdor hoče obiskati Carigrad, naj se mu bliža po morju, ker je od te strani najkrasnejši pogled na vilinsko-čarobno mesto.
Komaj se parobrod ustavi, obkoli ga že cela množica čolnov in njih sprevodniki glasno vabijo potnike v svoje čolne. Tudi dragomanov (vodnikov, tolmačev) je bilo obilo. Prišli so kmalu potem na krov ter nas silili v svoje hotele. Prvi mornar pa mi svetuje, naj prenočujem v neki hrvaški gostilni v Galati, ker so hoteli v Peri zelo dragi ter tudi oddaljeni. Preskrbel mi je tudi zanesljivega vodnika do gostilne. Čakal sem vendar, da je minula najhujša gneča. Ko se je večina že izkrcala, poslovim se od svojih znancev na parobrodu ter se peljem v mesto.
Takoj pri parobrodu sem moral pokazati turškemu policaju, ki je sedel v čolnu, svoj potni list. Ker je bil podpisan od turškega konzula v Trstu, kar me je veljalo 25 piastrov ali 5 kron 20 vinarjev, peljemo se dalje od obrežja. Tu izstopim in z vodnikom greva najpoprej v pisarno turške policije, kjer zopet pokažem svoj potni list, da zabiležijo moj dohod. Jeden uradnik je narekoval, drugi je pisal, vendar oba skupaj nista znala pravilno čitati mojega priimka. Mesto Stiasny sta čitala namreč Stiasni ter me pogledovala. Pokimal sem, kakor bi bilo prav, saj mi je bilo vse eno, kako me vpišeta. Pri vknjižbi sem opazoval, kako pišejo Turčini od desne na levo.
Bolj me je skrbelo v colnem uradu, ki je takoj zraven policijskega urada. Čital sem namreč v neki knjigi, da v Carigradu zaplenijo Turčini knjige, časopise in orožje. Orožja namreč ne sme v Turčiji nositi noben tujec, čeprav varnost ni posebna. Ako pa kdo hoče potovati po deželi, dajo mu radi v spremstvo kavase (sodnijske sluge , ki so oblečeni v pisanih, z zlatom pretkanih slikovitih nošah), pa vsaj kaj zaslužijo. Knjige in časopise pa pošljejo v oceno, da jih presodijo, ali niso morebiti turški državi "nevarne."
Revolver sem radi tega pustil doma, čeprav bi ga bil v ?, ko sem potoval peš, rabil. Imel pa sem seboj ? knjig in časopisov. Orve ? rabil na popotovanju, a druge sem nesel slovenskim ?-cem pri Vladikavkazu. ? vendar od Turčinov le dobijo nazaj knjige in ?, vtaknil sem nekatere ?, a druge sem skril v ža-? kovčeg. V časopise pa ? razne stvari. Komaj ? kovček, že seže Turčin pa časopisih in mi nekatere za-?. Bal sem se za svoje knjige, zato mu stisnem v roko "bakšiš" (pivnino) in dobro je ?. Mahoma zapre kovčeg, in ? sem oditi. Predno pa sem ? na ulico, pokazati sem moral pri vratih zopet svoj potni list, ker so Turčini nasproti ? sila nezaupljivi.
? -nega urada me je vodil ? po ozki smrdljivi ulici do hrvaške gostilne g. Serdeli-* od parobroda do gostilne sva ? rabila pol ure, a vkljub temu sem moral plačati vodniku ? piastrov, to je 5 kron 20 ?. Ni čuda, da se brani ? druhal, da bi ladije ? ob nasipu.
Križem mesta
urediKo se preoblečem in okrepčam, ? se v mesto. Do ob-? je bila ulica zelo umazana, ? in povsod polna luž, ? je bila huda vročina in ? dolgo časa ni deževalo. ? namreč mečejo vse odpadke in mrhovino kar na ulico. ? je, da je na ulicah ? psov, ki požro vse, kar je ?.
? režju in v stranskih ulicah ? nepretrgana vrsta prodajalnic, delavnic, kavaren, zabavišč in gostilen. Tu-? je zelo živahno, po-? velika gnječa in vpitje. ? vozov pa ne vidimo, ? se tu na ladje nalaga ? razno blago. Nadomeščajo jih radi zelo slabih ? armenski nosači ali hama? nosijo na hrbtu včasih ? teže. Semtertje pa na-? po dva skupaj, da ce-? 8, ki nosijo na prožnih ? velikanske sode in ?. Kolikor dalje stopamo, ? večja je gnječa. Koneč-? do novega ali Ga-? mosta. Postojmo tu in ? malo oglejmo, saj je či-?, tuj svet res vreden, da si ga natančneje ogledamo.
? most je glavni most ?. Sam ob sebi ni poseb-? zanimiv, pač ppa pisana ?, katera vre in drvi po ? ves dan. Gnječa je tolika, da se morejo vozovi navadno le ? pomikati naprej. Vmes ? mnogo tovornih živali in težko obloženih nosačev. ? smo ob obrežju in ? videli največ francosko ? ljudij, tu že prevladuje mohamedanska noša. Ta-? mimo nas Turki, Perzijci, Kurdi in Čerkezi. Vmes pa so tudi zastopniki raznih evropejskih narodov. Od kristjanov jih je največ Armencev.
? novega mostu so še ostanki starega mostu. Ti služijo ? parobrodom, ki vo-? Bospor, Skutari itd., kot ? za izkrcavanje. Deloma so že razpadli in čuditi se ? vse skupaj ne podere, ? nastane velika gnječa. Ra-? so se tu ugnezdili raz-?, prodajalci sadja ? itd.
? mostu vidimo torej ? večjih ali manjših parobrodov, kateri stoje tu mirno ali ? iz ali v Zlati rog. Razen ? pa šviga vedno velika ? čolnov po mirni morski gladini. Da, kaj veselo in ? je življenje v Zlatem rogu.
? bi še dalje gledal to pisano mešanico, toda mudilo semi je v mesto; zato se podam dalje v Galato, da si ogledam iz galatskega stolpa razgled črez vse mesto.
Od novega mosta ? začetkoma široka cesta ?, toda kljub temu se ? prerijemo skozi njo, tolikšna gnječa je vedno tu. Ta-? pridemo do tramvaja, ki vozi po Galati in v drugi ulici do drugega, ki nas popelje v Pero. ? zadnjem je začetkoma ulica ? in kriva, zato podi črn bosonog ded ljudi z rdečo ? iz tira.
?-ica do galatskega stolpa ? strma in nič kaj ni bilo ? hoditi po hrapavem, ? tlaku. Razen tega pa ? v tej ulici ni bil majhen in prav vesel sem bil, ko sem ? na hrib. Galatski stolp se dviga 100 metrov nad morjem ? je nad 50 m visok. V so-?, kjer je vedno tudi paznik ? brambe, vodi 143 stopnic ? tu je 14 oken, skozi katere si lahko ogledaš celo mesto. ? se vsak lahko prepriča, ? velikansko je to mesto, ki ? med vsemi mesti Evrope največ prostora, dasiravno ? manj prebivalcev kakor ? druga glavna mesta. ? v Stambulu namreč niso ? velike, kkakor v drugih večjih mestih. Turek najraje ? v svoji hiši. Razen tega ? mnogo prostora po-?, ki so kar sredi mesta.
Poleg že imenovanih večjih delov mesta, namreč Pere, Galate in Stambula, vidimo proti ? od Stambula grško predmestje Fener ter dalje židovski Balat in turški Ejlub. ? na evropski strani ? vrste za Galato: Tofane ? mnogimi topovi in krogljami, Findikli, Dolmabagče (? palača), Čiraganseraj. Onstran Bospora pa se kopičijo na pobočju hriba hiše Skutarija. Pač krasen in raznovrsten ?.
? galatskega stolpa se po-? naravnost v Pero, t.j. v ?, ki leži 100 metrov nad morjem in v katerem bivajo skoro sami kristijani. Tu so ? raznih evropejskih kot-? in poslancev. Tudi so tu ? ob lavni cesti najlepše ? in menjalnice. Za-? v tej ulici vedno dosti lju-?. Govore vse evropske jezike, a največ novogrški ter francoski, dočim se sliši v Galati največ novogrški in laški ?. Čim dalje gremo, tem ? so poslopja, in ako gremo ? še 5 kilometrov iz mesta ? do sedanje sultanove ?, do Ildisk-kioska, t.i. zvezdnatega kioska.
? cesti so me večkrat nago-? dragomani (tolmači, ?) v raznih jezikih. Ker ? zelo dragi, nisem jih hotel ?-zumeti, temveč sem hotel ? svojo srečo brez vodnika, čeprav se navadno čita, da je tujcu prve dni težko ? brez vodnika. Parkrat sem sicer zašel, da večinoma mi ? dobro. Hodil sem večinoma peš, ker se pri tem ložje in ? opazujejo razne znamenitosti in poulično življenje. ? peš po tem strašnem ?, pa ni nič kaj prijetno. ? sem se radi tega odpo-? kakšni turški kavarni, katerih je mnogo. Vsedel sem se ? ob cesti na nizek iz slame ? stolček brez naslanjala in izpil čašico črne turške (?) kave. (Turki skuhajo samo? ter gošče ne odlivajo.) ? se vsedeš že ti prinese ? črno kavo. ? pa ne ugaja turška ? kava, ki je sicer zelo mo-? prav dobra, lahko dobi ? limonade s kislo vodo ali ? z vodo. Miz večinoma ni ?, temveč samo nizki ?. Ako je soseden stol ?, lahko postaviš skledico ?, drugače jo držiš kar v ? Med tem ko piješ kavo, ? ? opazuješ okoli sedeče Turke. Vsa njihova zabava je večinoma kadenje, zakaj na kak ogovor ti največkrat odgovori le "bil nem" (ne vem). Ako greš v sobo, dobiš tudi tu le molčeče Turke. Tudi ni v turških kavarnah časopisov, kakor v naših. Kdor jih hoče tu citati, mora si jih kupiti sam.
Turška ura (Turki uravnavajo svoje ure po solnčnem zahodu) je kazala ravno 12 in solnce je zahajalo, ko pridem zopet do galatskega mostu. Od tu je bil na Skutari prekrasen pogled. Solnčni žarki so se namreč odsijali v tisočih in tisočih šipah hiš Skutarija, čigar hiše se kopičijo druga vrh druge od morja navzgor ob pobočju hriba. Videlo se je kakor bi bil ves Skutari čarobno razsvetljen. Nisem se ločil od tu, dokler ni solnce popolnoma zašlo in noben večer, dokler sem bil v Carigradu, nisem zamudil tega prizora, ako sem le utegnil.
Zelo utrujen sem se vračal v svojo gostilno. Ob obrežju je bilo sedaj še živahneje ko po dnevu. V kavarnah in drugih zabaviščih je bilo polno ljudij. Ker sem bil zelo žejen, odpočijem se v neki pivarni, in sicer se vsedem k mizi kar ob ulici. V Carigradu je pivo že zelo razširjeno, ker imajo že večjo pivarno. Pivo se pije največ iz malih kozarcev. Običajno pa je tu, da se k vsakemu kozarcu prinese mal prigrizek, na pr. malo sira itd. Ko sem tako sedel ob cesti, stala je okrog mene množica psov. Pač so jih podili natakarji, toda to ni mnogo pomagalo. Nisem se pa dolgo mudil, tu ampak se podal v svoje stanovališče. Po večerji se vsedem nekoliko časa z drugimi na ulico, kar je tu običajno, a pouličnega smradu nisem mogel prenašati, zato se podam rano v svojo sobo, katera je imela samo jedno okno — brez šip. Pač pa se je okno zaprlo z močno oknico iz železne pločevine. Priporočali so mi, da moram radi varnosti oknico dobro zapreti, kar baš ni prijetno v toplini 32 stop. R. Vgasnem torej luč ter se vležem malo na posteljo pri odprtem oknu, da bi svojo sobo malo shladil. Ker sem bil pa zelo utrujen, kmalu zaspim. Prebudil sem se večkrat ker se je slišalo iz ulice pozno v noč vpitje, vmes pa so strašno cvilili ali lajali psi. Še le proti polunoči utihne ulica, a kmalu potem me zbudi nek ropot blizu okna. Vstanem ter zaprem oknico.
Drugo jutro se podam že zgodaj v mesto. Namenil sem si ogledati ta dan znamenitosti v Stambulu kamor prideš iz Galate čez novi ali Galatski, 450 m dolgi most, čez Zlati rog. Na mostu ni bilo toliko ljudij kakor pozneje po dnevu in zvečer, ker tudi tu kakor sploh v velikih mestih, ne vstajajo zgodaj.
? mostu pridem v Baluk-? (ribji trg); blizu tega tr-? zlagali takrat vrtnarji ? izdelke. Tu je bilo pol-?, ko pa grem dalje mimo ? džamije ("Jeni-dža-?")(džamija ali mošeja je mohamedanska cerkev) so bile ? prazne in prodajalnice še zaprte. Kmalu pridem do ? stare carske prestolni-? starega seraja (Top kapu ?), ki je na najbolj južnem delu Stambula in sicer tam, kjer je bil prej glavni grad starega mesta Bizanca. Dolgo časa ? cipresni vrtovi, ne-? raztresene priproste ? in kioski. Na koncu ? pa je glavni vhod blizu ? porte.
Ko je sultan Muhamed II. ? oblegal s 300,000 vojaki Carigrad, katerega je zadnji bizantinski cesar Konštantin ? branil le z 9000 vojaki, ? ga je končno po 40 ? obleganju. Kristijani ? sicer kaj hrabro branili, ? bili so premagani. Kakor ? Konštantin II. pa se ve-? niso hoteli vdati, temveč so so hrabro padli v boju. ? so na to mesto popolnoma razdejali. Razdejane hiše so bile večinoma zopet pozidane, Tako je sultan Muhamed ? sezidati svojo cesarsko ? na mestu starega ?.
? so bili prej cesarski ? obdani z ozidjem, tako ? seraj še dandanes vi-? ozidje z nekaterimi štirioglatimi stolpi. Ob skalnati ? se vjema s starim ozidjem ? v ozidju samem dirja ? vlak . V prvem dvori-? se nahaja kovnica za denar, muzej za starine ter umet-? šola. Zadaj za dvoriščem se dviguje na najvišjem mestu sultanova palača. Razen te ? je v starem seraju ali v ? sultanovi prestolnici še ? drugih poslopij, saj je seraj prav za prav mesto za-se. V zadnjih letih ? Abdul-Mešid ne biva ?, ker se je preselil v novo prestolnico v Dolma-Bagče. ? se težko dobi dovolje-? vstop v notranja dvorišča ? do znamenitostij cesarske palače, namreč v staro prestolno dvorano, cesarsko zakladnico itd. Obiskovalce spremlja ? tega poseben sultanov ?, a bakšiš za sluge v pa-? 80 do 100 frankov. Da ? mislil na obisk sultanove ? pod takimi pogoji, je samo po sebi umevno. Nasproti ? vsak lahko ogleda prvo dvorišče in muzej (treba je le plačati vstopnino in dati običajni bakšiš).
Zapustil sem stari seraj ter ? k nekdanji cerkvi sv. Modrosti, sedanji mošeji Aji Sofiji ? je na Justinijanovem tr-? plačam običajni bakšiš (? piastrov), vstopim v od cesarja Justinijana sezidano nekdanjo cerkev, ki je od osvojitve Carigrada po Turkih od leta 1453 glavna mošeja v Carigradu.
Kakor vsakemu kristijanu, ? se je tudi meni v tem ta-? krasnem poslopju storilo žal, da se šopiri v njem že toliko stoletij polumesec. Spom-? se namreč z žalostnim sr-?, kako grozovito so morili janičarji, ko so pridrli v to cerkev, neoborožene kristijane. ? ko je prišel v cerkev sultan Muhamed II., je jenjalo to klanje, Vsa tla pa so bila že ? krvi, katero so potem nalili v neko rupo blizu levega ?. Zato vtakne še dandan? vsak kristijan prst v to rupo ter se pobožno pokriža.
Kako veličasten je ta tempelj ?, prepričamo se iz tega, da je ob njegovem dovršenju zaklical cesar Justinijan z veselim srcem: "Salomon, prekosil sem te! " Ni čuda, da je bil kot najodličnejše stavbišče bizantinske umetnosti ponos kristijanov na vzhodu. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da prekosi sv. Sofija v svoji krasoti slavno cerkev sv. Petra v Rimu.
Tudi Turki zelo spoštujejo to svetišče. Z ozirom na zidarsko umetnost je znotraj večinoma vse tako ohranjeno kakor je bilo nekdaj. Pobelili pa so nekatere krasne podobe iz mozaika, a druge so pokrite z velikimi zlatimi napisi iz korana. Pač pa se dobro vidijo v štri angeli v mozaiku. Tudi se na oboku nad bivšim velikim oltarjem še spoznajo sledovi prejšnje slike. Drugače pa je kakor tudi v drugih turških mošejah vse prazno. Le iz kupol visi velika množica raznih svetilk. Kako krasna mora biti Aja Sofija pri večernih molitvah v ramazanu, ko je vsa mošeja do kupole bogato razsvetljena. Takrat dovoljujejo tujcem vstopiti le na vrhnjo galerijo. (Ramazan je mohamedanski post, ki ga imajo mohamedanci v spomin na beg Mohameda. Trpi pa od mlaj a do mlaja, toraj čez 4 tedne. Post je zelo strog, ker od solnčnega vzhoda do zahoda ne smejo ne piti ne jesti, ne kaditi. Ker pa mohamedanci štejejo po luninih mesecih, je ta post vsako leto za 11 dnij poprej. Skoro neznosen je torej v vročih pokrajinah, ako pade na vroče poletje. Vkljub temu ga moharnedanci večinoma strogo držijo. Zato pa se zvečer, ko zaide solnce, prične raznovrstna zabava, ki trpi pozno v noč.)
Vnanjost pa je vsled prenaredbe v mošejo zelo izgubila. Prizidali so namreč 4 minarete (vitke stolpe), medrese (verske učilnice) ter druga poslopja, tako da so nekdanjo vnanjo obliko popolnoma pokvarili.
Dal Bog, da bi se kmalu zopet blestel kakor nekdaj na tem krasnem poslopju križ ter da bi se ne šopiril več dolgo na njem polumesec! Južno-zahodno od sv. Sofije pridemo na Hipodrom ali Atmejdan (konjski trg), kjer so se vršile v bizantinskih časih velike slavnosti. A od starega Hipodroma ni ostalo druzega ko le 30 m visok graniten obelisk iz Egipta. Stopimo dalje mimo lepe nagrobne kapele Mohameda II. in zgorelega stebra po ulicah, ki niso kaj čiste in v katerih je polno psov, k vojnemu ministerstvu. Sredi tega poslopja je veliko vojaško vežbališče, a na njem najvišje nad Stambulom, visok stolp, s katerega je po vsem mestu kaj lep razgled. Severno od vojnega ministerstva j e Sulejmanova nova mošeja, ki je izmed vseh največja ter se zaradi lepe, vzvišene lege kaj lepo vidi zlasti iz Zlatega roga in Bospora.
Ko si ogledam palačo vojnega ministerstva, podam se v veliki mestni bazar ali v sejmišče, ki se prišteva k znamenitostim Carigrada. Tu ima mnogo kupcev svoje prodajalnice, in je bazar nekako mesto samo zase. Tudi ta dan se mi je ponujalo več dragomanov (vodnikov), da bi me vodili v bazar itd. Odklonil sem jih, ker sem še zanašal na svoj plan (načrt), ki mi pa ni dosti koristil. Ulice so večinoma pokrite ter obokane s steklenimi strehami.
?-adno v eni ulici prodaja-? ene vrste blago. Tako ?, v drugi kožuhovino, v tretji preproge, dalje ? to ali ono. Hoditi po teh polutemnih ulicah ter ? raznovrstno blago in ? v raznih nošah, se mi je ?. Lahko sem tudi ?, da so prevajalci večinoma Turki, Armenci, Grki in ?. Kupil nisem veliko, ker ?, da mora tujec tu vse ? plačati kakor domačin. Kdor hoče tu kupiti kaj več blaga ter ga noče predrago plačati, ? si mora radi tega vodnika. A še sedaj mora več plačati kakor domačin, ker dobi ? od kupca svoj delež, ka-? mora seveda plačati tudi ?.
? se je začel oglašati ? želodec, ker ni bil zadovoljen s samo črno kavo. Kmalu ? neko turško gostilno. ? si tu pečenke in piva. Pivo ni bilo ? dobro, ker je bilo pre-?, vendar mi je prijalo, ker ? žejen. Ko zavžijem ? jed in izpijem pivo, po-? Turek vse