V Delfinskem zalivu in konec
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
V Delfinskem zalivu in konec
Stali so si nasproti Delfina, lisica Zvitorepka in lisjak.
- Pozdravljeni, lepa gospa, je z zagrljenim glasom rekel lisjak.
- Pozdravljeni, neznani gospod, je skoraj presenečeno in nekam tuje odvrnila lisica.
Oba sta povsem spregledala, da nista sama. Tisti trenutek je Delfina vedela, da bo morala iti naprej sama, kot mora zmeraj vsakdo sam po svoji poti.
- Ne boj se, Delfina, je rekla lisica, ki se je medtem že oklenila lisjakove tačke. Le poglej!
Pred njimi je v sinjkasto svetlem zalivu na nakodranih valovih veselo poskakoval velik bel delfin.
- Nate čaka, je nadaljevala lisica, in čakal te je, da si prehodila vseh sedem poti svojih želja.
Primaknila se je bliže k lisjaku in pomahala Delfini v slovo.
- Veš, je nadaljevala, šolo za dresiranje delfinov so pa že včeraj zjutraj zaprli. Zmanjkalo jim je denarja. A vse bo dobro. Delfina, pozdravi...
Delfina ni slišala več, koga naj pozdravi, tako naglo
sta odhajala lisica in lisjak. In človeški otrok je ostal sam.
Počasi je stopala Delfina po stezi navzdol. Pozabila je pogledati proti nebu, če se še vzpenja mavrica nad zalivom. Šla je proti delfinu, ki seje umiril na valovih, kot sedež na vrtiljaku. Nežno se je spustila na beli usločeni hrbet. Delfin je varno in neznansko hitro zaplaval prek valov nasproti bleščeči, neznani svetlobi.
- Deklici se je zazdelo, da žari v dalji velikanski semafor. Na njem pa preskakujejo luči: rdeče, rumeno, zeleno, rdeče, rumeno, zeleno. Le kam? je pomislila deklica na lahno brzečem delfinu. V nenadni skrbi je trdno zgrabila za zlati ključ. Še zmeraj je visel na verižici okrog dekličinega vratu.
Bala se je, da bosta z delfinom zadela v semafor, a semafor je izginil. Zdaj je udobneje sedela na hrbtu velike ribe in plula sta zmeraj hitreje in hitreje prek vzvalovane gladine.
Nenadoma so zažarela pred njima velikanska vrata iz čistega zlata.
- Le kako bom v teh ogromnih vratih našla ključavnico za mali zlati ključ? je zaskrbelo deklico na delfinovem hrbtu.
A ključavnica je bila v vratih čisto pri tleh in delfin je mirno pristal prav ob nji. Deklica se je izkrcala.
Pogledala je skozi ključavnico in zavrisnila od sreče in miline.
Tolikokrat se ji je zazdelo na popotovanju, da se nečesa ne more spomniti in da nekaj pogreša. Zdaj je vedela, na kaj se ni mogla spomniti in kaj je pogrešala.
Skozi ključavnico je zagledala svojo mamo. Mama je sedela na stolu in tiho ihtela. Lice je skrivala v dlani in solze so ji kapljale skozi prste. K mami se je stiskal bratec, a je ni mogel potolažiti. Očka pa je nesrečen stal za maminim hrbtom.
Delfina je vdela ključ v zlato ključavnico, zlahka odklenila in zašepetala:
- Mama. Mama...
Nato jo je za hip zagrnila tema, potem pa jo je držala mama v naročju in ji tiho govorila:
- Da si se le prebudila, da si se le prebudila. Vse bo dobro, pravi zdravnik.
- Kajne, Delfina, zdaj boš zmeraj pazila, kadar boš
šla čez cesto?
- Bom, je rekla Delfina.